17 februar, 2007

Žafrani nad Črnim Kalom

Progasti žafran sem iskal nekaj let in ga pred tremi leti končno našel na travnikih nad Zazidom; ta pa je bil tudi edini, ki sem ga videl ... do danes, ko sem skoraj hodil po njih ob Kraškem Robu nad Črnim Kalom.

Če se boste odpravili občudovat žafrane, se do parkirišča v bližini plezališča Črni Kal odpeljite z avtom (le zgodnji bodite ob koncu tedna; popoldne je parkirišče skoraj polno). Avtocesto zapustite na izvozu Kastelec, sledite oznakam za Podgorje, nato zavijete desno proti Črnotičam in na prvem makadamu desno. Ta vas po slabem kilometru pripelje do parkirišča, s katerega se po markirani poti nad stenami plezališča odpravite proti jugovzhodu.

Izlet lahko nadaljujete po markirani poti proti Podgorju ali pa začnete v Socerbu in se do Črnega Kala sprehodite po odprtih kraških travnikih. V obeh primerih vam bom pomagal planinski zemljevid Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras.

14 februar, 2007

Pojdmo na Štajersko

Danes je valentinovo. Upam, da niste sodelovali pri ropanju cvetličarn, ampak ste se odpravili v ta čisto pomladni dan. Samo poglejte, koliko teloha raste v Pongracu. Pa ne trgajte, samo glejte. Midva sva se v soboto nagledala še trobentic, spomladanskih žafranov, belih repuhov, mačic, žanjevcev, resja, lapuhovih sončkov ...

Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Žalec in se odpeljala v Zabukovico. S parkirišča pred Minervo sva se napotila po cesti, sledeč smerokazu za Gozdnik. V Pongracu sva zavila levo s ceste čez Artišnico in mimo grobišča talcev na gozdno cesto. Markacije in kažipoti so naju v slabi uri pripeljali do lovskega doma in Kotnikove domačije. Tako megleno je bilo, da se od ene do druge hiše skoraj ni videlo, pa je vmes samo dvorišče. Nad Kotnikom se je treba odločiti, ali na Šmohor ali na Gozdnik. Ker sva na Šmohorju že bila (17. 12. 2006), je sledila odločitev, ali na Gozdnik čez Mali ali čez Petelinov vrh. Izbrala sva Malega (levo). Čez kakih 10 minut sva se po vijugastih stopnicah povzpela iz megle na sonce pod sinje modro nebo. Z vlake je treba kar v breg; le dobro poglejte za markacijami više gori, kajti tam odcep ni označen. Po dobrih 20 minutah sva si že privoščila razgled z Malega vrha (710 m), na katerega lahko priplezamo po stari poti ali se vzpnemo po lažji, na novo markirani s sedelca med Malim in Velikim vrhom nekoliko naprej. S sedelca je do prostornega, a nerazglednega vrha Gozdnika (1090 m) s prijetnim bivakom kakih 20 minut strmine.

Po precej strmem spustu na drugo stran sva po 20 minutah s sedla z nekaj počitniškimi hišicami že zagledala svoj naslednji cilj, Kotečnik (772 m), in domačijo Zgornji Beškovnik pod njim. V četrt ure sva bila pri njej, potem pa je šlo po grebenski poti gor in dol kake tričetrt ure in šele deveti vrh (če sva prav štela) je bil pravi. Za tiste, ki ne marajo, da jih greben vleče za nos, ko vsakič mislijo, da so že na cilju, je že na četrtem "vrhu" vpisna skrinjica z napisom Kotečnik in tam lahko uživajo razgled. Potem pa nazaj k Beškovniku in desno po cesti, dokler se na levem ovinku ne odcepi v desno kolovoz, ki je po zemljevidu markirana pot v Zabukovico, čeprav bi nas nove oznake rade prepričale, naj nadaljujemo po cesti. V dobri uri sva bila v Zabukovici, potem pa še kakih 10 minut do avta. Če odmislim ponekod precej blatno pot, je bilo imenitno.

05 februar, 2007

Na Kovk iz Vipavske doline

Če vam je vzpon na Kovk s Cola prekratek, se odpravite nanj iz Vipavske doline, bolj natančno s ceste Ajdovščina-Col. Pot se začne ob velikem parkirišču približno 500 metrov za odcepom za Vipavo (če prihajate s Cola) oziroma dober kilometer za masivnim betonskim zidom (če prihajate iz Ajdovščine).

Lepo markirana pot se začne na kolovozu (kažipot ob cesti), ki se hitro spremeni v ozko stezo. Ta se zažene naravnost navzgor po že kar nesramno strmem pobočju in vas v slabi uri (in 350 višinskih metrih) pošteno upeha. Na Robu Gore (nanj pridete blizu odskočišča jadralnih padalcev na Sončnici) vas čaka čudovit razgled po (Vipavski) Dolini, do vrha Kovka pa je še slabih 20 minut zložnega vzpona po Poti po Robu (ki je tudi del Slovenske planinske poti).

02 februar, 2007

Več kot le sprehod

Zaradi delovne sobote je bilo »treba« tokrat na pohod spet med tednom po službi. Odpravila sva se k smledniškemu Staremu gradu (517 m). Kmalu za Vodicami sva zavila desno v Repnje, tam pa parkirala za samostanom šolskih sester (»Vse dvorišče je lahko vaše,« je rekla ena izmed njih.). Malo naprej sta tablica vodiške pohodniške poti in kažipot v desno k cerkvi sv. Tilna, ki se vidi že iz vasi.

Ko je konec asfalta, prijetna markirana pot (te dni je sicer nekoliko blatna) vodi mimo taborske cerkve, nato pa gor in dol po gozdu. Če bi se radi urili v orientaciji ali se celo izgubili, ta pot ni za vas, saj so ob njej potolčeni vsi rekordi v gostoti napisov. Mnogi so čisto nepotrebni (strožji od mene bi rekli, da gre za onesnaževanje okolja, in imeli bi celo prav), vendar so se tisti, ki so jih postavili, precej potrudili in se zraven očitno izborno zabavali. Spotoma lahko splezamo na gradišče, kjer je nekoč stal grad Retellstein. Pot ni posebno razgledna, a naj lokalpatriotsko omenim, da se nekje zelo lepo vidi Komenda z okolico, tu in tam pa tudi Kamniške planine in na drugi strani Šmarna gora. Mimo partizanskega spomenika, posrečenih »napajališč« za »pse in kužke«, klopc, ostankov silvestrovanja, partizanske zemljanke, postaj trimske steze (ena je videti posebno vratolomna – kot smučarska skakalnica sredi gozda) in drugih znamenitosti smo v dobri uri pri Starem gradu in okrepčevalnici pod njim (ob četrtkih je zaprta). K razvalinam vodi pot, lahko pa k njim tudi na kratko splezamo po klinih in ob jeklenici ter se končno naužijemo razgledov.

Vrnila sva se čez Šternov in Rakov hrib, dalje pa po poti vzpona. Sv. Tilen naju je sprejel z glasnim zvonjenjem in nad njim je sijala luna. V slabi uri sva bila pri avtu. Pričakovala sva le prijeten sprehod, a dobila sva še marsikaj zraven. Če bi hotela oblesti in si ogledati vse, kar napovedujejo vsakovrstni napisi, pa bi lahko pohajkovala ves dan.