30 november, 2009

Avstrijska gora z dvema slovenskima imenoma

Kadar »osvajam tuje ozemlje«, se mi vedno zdi, da moram utemeljiti, kaj počne to pisanje v Tavanjih po slovenskih hribih. Vrh nad Celovško kočo, na katerega sva zlezla prejšnjo nedeljo, je kar precej slovenski, saj ima dve naši imeni, Kozjak in Ovčji vrh (2024 m). Prvo uporabljajo tudi Avstrijci (Kosiak), čeprav imajo svoj Geissberg. V Avstrijo sva se odpeljala čez Ljubelj. V Bistrici v Rožu (Feistritz im Rosental) sva se prepustila smerokazom Bärental in parkirala pod gostilno Stouhütte (960 m). Tam sva izvedela, da bova brez kosila: pisalo je, da je Celovška koča zaprta (obvestilo na spletu sem očitno razumela narobe).

Markacije 603 so naju pripeljale mimo parkirišča Im Winkel do počivališča Trate (Tratten ali Johannsenruhe). S klopce je lep pogled na Orlice/Celovško špico (Klagenfurter Spitze) in Stol. Takoj za čebelarsko postajo, kjer se ukvarjajo s kranjsko (našo!) čebelo, sva doživela tako rekoč pretresljiv toplotni obrat: kot bi stopila v močno zakurjeno sobo. Po gozdni cesti in označenih bližnjicah, nekaterih prav grdo politih z betonom, sva (po napisih Wanderweg sodeč) privandrala do odcepa na Stol. Tam je na veliki skali poučen napis, da ljudje prihajajo in odhajajo, gore pa ostajajo in da prvotna tablica leži nekje pod skalo – ne edina žrtev tukajšnjih plazov. Kmalu za posebnim »možicem« - odsekanim deblom z okroglo strešico in »obrazom«, ki ima zadaj odprtino in v njej Marijin kipec z dvojezičnim napisom Gegrusset seist Du / Zdrava Marija - se nama je odprl lep pogled na Svačico, z Mačenske planine (Matschacher Alm) pa še lepši na Vajnež. Hiše na planini so zbrane v slikovitem amfiteatru iz čudovitih gora. Pred nama se je sončilo golo pobočje Kozjaka. Od Celovške koče sva sledila tablici Geiβberg (Kosiak) 2016 m (ta višina je tudi v Klinarjevih Karavankah) 1 Std. 666. Kakšna zlovešča številka! Toda med vožnjo na izhodišče nama je pot prečkala (skoraj) črna veverica, v nasprotju s črnimi mačkami očitno prinašalka sreče: premagala je zle uroke in imela sva čudovit dan. Čeprav je bilo malo snega, se je videla komaj kaka markacija, ker so na prenizkih skalah. Pobočje je izpostavljeno soncu, zato je sneg že pobralo (niže pa je bila pot marsikje poledenela!). Zadnje pol ure sva pošteno grizla kolena, večinoma kar na pamet, saj se vrh dobro vidi. Zgoraj seveda stoji velik križ, na njem pa je več ploščic z imeni tako ali drugače imenitnih obiskovalcev te gore. Tudi Jörg Haider je dobil svojo - še ena (žal negativna) povezava s slovenstvom. Sonce je sijalo kot za stavo, razgledi so bili razkošni (že ko sva se tam okoli potikala spomladi, sva si predstavljala, da bo tako), le pihalo je malo preveč. Pa spet ne: če ne bi bilo takega vetra, tudi vragolije in umetnije številnih kavk ne bi bile tako imenitne.

Povzpela sva se po zahodni rami, spustila pa po vzhodni. Spust je precej strm. Po blatno-sneženi drsalnici sva pristala na travniku, z njega pa se pot nadaljuje skozi ruševje. Ko sva se prebila skozenj, do Celovške koče ni bilo več daleč. Gor skoraj dve uri in pol, dol pa dobri dve.

23 november, 2009

Moja knjiga na knjižnem sejmu

Bliža se Slovenski knjižni sejem 2009 (od 25. do 29. novembra v Cankarjevem domu v Ljubljani). Tam boste lahko kupili tudi mojo pesniško zbirko, posvečeno gorski muzi (po sejemski ceni 14 evrov). Našli jo boste pri Sidarti, v dobri družbi njenih vodnikov in druge literature, ki je pri srcu predvsem hribovcem in drugim ljubiteljem narave.

18 november, 2009

Za Levstikom iz Litije do Čateža

V soboto sva se odpravila na popotovanje iz Litije do Čateža (letos je bilo 23.), enega naših najbolj množičnih pohodov. Začeti ob šestih zjutraj, v temi, se nama ni zdelo smiselno. To je za tiste, ki imajo dnevnik za spominske žige že precej poln, saj bi se verjetno znašli tudi miže, sploh pa so že vse videli. Da se nama vsaj po cesti ne bi bilo treba gnesti, sva se odločila za pot Dob–Moravče–Kandrše–Vače in se ves čas vozila sama. Šele v Spodnjem Hotiču sva se vključila v kolono na glavni cesti. Ob sedmih je bilo parkirnega prostora še dovolj, le poiskati ga je bilo treba (pri tem nama organizatorji niso bili ravno v pomoč).

Na spletni strani Levstikove poti piše na enem mestu, da je izhodiščna točka v Litiji Valvasorjev trg, in na drugem, da je Levstikova ulica. Ne bodimo malenkostni, saj sta blizu skupaj. Samo malo težko sva našla (ne edina), ker ni bilo ne redarjev ne napisov. Po prijavi (za 3 evre sva dobila eden letošnjo in drugi lansko knjigo o Levstikovi poti, eden letošnjo in drugi lansko kapo z logotipom poti ter vsak svoj dnevnik za žige; pametno si je tudi že ob prijavi kupiti vozovnico za avtobus nazaj na izhodišče) sva morala samo še »zadeti« Frtico, kjer se pohod začne, in odtlej slediti drugim.

Iz Litije smo se napotili v Šmartno pri Litiji; mimo cerkve sv. Martina in rojstne hiše Slavka Gruma smo se povzpeli na Slatno, skozi Jelšo ter mimo cerkve sv. Mohorja in Fortunata in zaščitene sušilnice za sadje na Libergi do tamkajšnje kontrolne točke. Kakor je bilo teh točk malo (med začetno in končno le dve, če ne upoštevam spominskega žiga pri Sotlarjevi zidanici, od katere sva zaradi hrupa hitro pobegnila), pa takih z jedačo in pijačo ni manjkalo. V Preski nad Kostrevnico (po dveh urah) je bilo konec skupne poti in se je bilo treba odločiti za severno (res Levstikovo) ali južno (nekoliko krajšo, lažjo in baje slikovitejšo; o tem se k sreči ne prepirajo več in »veljata« obe). Midva sva se seveda za »pravo«. Ustavila sva se na Gobniku pri Bajčevi (Bojčevi) zidanici, kjer je nastala glavnina Levstikovega potopisa Popotovanje iz Litije do Čateža. Tam naj bi nas razveseljeval ljudski godec in pevec, a sta bila njegovo godenje in petje premalo ljudska in preveč ozvočena. Malicala sva pri Weissovi zidanici; članice Društva podeželskih žena Gabrovka znajo speči več potic, kot sem si jih jaz zmožna izmisliti. In kako dobre! V Moravčah pri Gabrovki sva dobila še en žig ter si ogledala muzej v Tonini hiši (Tona je bila Levstikova nesojena ljubezen) in kosila v Resn'kovi kašči. Njihov jabolčni sok (bila sva prehlajena in nisva »popivala«) je tako dober, da sva ga prinesla še domov.

Če se ne bi bila nič ustavljala, bi za severni del poti porabila dobri dve uri. Kljub ne ravno zglednemu tempu je bilo dovolj vzponov in spustov, da se uvrstijo v tale dnevnik, le tavali nismo nič. Malo pred pol drugo uro smo zaslišali cilj: oglasila se je godba na Čatežu. Ravno ko sva prisopihala na cesto, je iz zvočnikov zadonelo »Dobrodošli!« Vse sva ujela: himno, govore predsednikov občin pokroviteljic in organizatorjev, petje in igranje ter celo predsednika države (poleg preštevilnih drugih korifej, ki jih zna oponašati Marjan Šarec).

Taki pohodi niso ravno po najini meri, vendar nama ni žal, da sva šla. Navsezadnje je zanimivo opazovati ljudi in poslušati vsa ta naša narečja. Ne vem pa, ali bo kaj iz mojega prvotnega navdušenja, da bi po teh prikupnih, mehko zaobljenih gričih na kak sončen dan sama napravila krog: po severni poti gor in po južni dol. Pot ni ravno zgledno označena, predvsem pa je preveč asfalta.

07 november, 2009

Značka Komendske planinske poti

V hribih ne zbiram žigov in značk, ampak značko Komendske planinske poti sem si želela imeti, ker jo pač podeljuje moje planinsko društvo. Dobila sem jo danes. Nekako se jim je po(ne)srečilo, da so (samo) za en dan zgrešili moj rojstni dan, in tako sem jo z veseljem »prištela« k darilom in praznovanju. Ne priča o ne vem kakšnih dosežkih, je pa lep spomin na prijetne ure, ki sva jih na tej poti prebila z Janijem. To je najina značka.

02 november, 2009

Vrata v svet lepote

Včeraj so rekli, da je na Kredarici 10 cm snega, pa sva šla pogledat, kako je na drugi strani Vrat. Za kratek čas sva se ustavila pri slapu Peričnik in opazila, da na enem kolesu najinega avta manjka okrasni pokrov. Pri Aljaževem domu je bilo že kar nekaj avtomobilov, po srežu na šipah sodeč že od prejšnjega dne (to je bilo najbrž v zvezi s kažipoti Žur proti hiški v gozdu), in iz dimnika zimske sobe se je kadilo. Aljažev dom je zaprt.

Podala sva se po poti, ki sva jo spoznala že leta 2005, ko sva bila na Stenarju (v dobrih starih časih, ko smo vsako nedeljo dobivali »okrožnice« spletišča zaplana.net). Tudi tokrat nama je v Sovatni sonce izza Triglava voščilo dobro jutro, kozorogi še »stanujejo« nad Skokom in razkošni razgledi so naju znova navduševali. Strma in gruščnata pot je precej naporna, a človek kar »potrpi«. Na kamnitih ploščah nad Kriškimi podi sva se ustavila. Dovška vrata (2180 m) se odpirajo na vse strani in povsod je lepo. Opazovala sva planince na Križu in na Stenarju, le pri zaprtem Pogačnikovem domu na Kriških podih ni bilo nikogar. Čeprav od daleč sploh ni videti snega, sta nama planinca, ki sta se vrnila s Križa, povedala, da jima je na trdem snegu zelo prav prišel cepin, od dveh, ki sta bila na Stenarju, pa sva izvedela, da bi jima bila brez derez trda predla. Torej ni dobro nasesti videzu od daleč. Zdaj ko je dan tako kratek, bi bil za naju, ki sva bolj počasna, Stenar prehud zalogaj, saj bi bilo zelo neprijetno, če bi naju na sitni strmini ujela tema. Kdaj poleti pa bi se še vrnila k njemu, saj mi je zelo pri srcu.

Tako sva uživala na Dovških vratih in z nama so uživale kavke. Posebno ena je bila od sile: Janiju je ves čas, ko je malical, stala na kolenih in iztegovala lačni kljun, nazadnje pa se mu je še pokakala na hlačnico. Ne vem, ali sem se bolj čudila kavkini neustrašnosti ali Janiju: niti malo se ni ujezil.

Ko sva se vračala proti Mojstrani, sem opazovala, ali kje leži izgubljeni okrasni pokrov. Kaj sem zagledala, lahko vidite na sliki. Srednji je moj. Hvala cestarju ali kdor je že bil tako prijazen in skrben.




STENARJU

Iz megle Vrat se vzpnem pod tvoje stene.
Ko sonce se nad Triglavom zasmeje,
da zlatordeče zažarijo veje
jesenskih bukev, izpuhte koprene.


Kako sledi utrip srca koraku!
Pod vrhom z mehko trato je pobočje
postlano; tamkaj vzameš me v naročje
in skupaj se zazreva čéz k očaku.


                                        Ko sončiva v kraljévem se sijaju,
                                        si ti moj princ in kralj me nič ne mika –
                                        naj zviška pogleduje dol na naju.


                                        Razglede v dalj uživava široke,
                                        pod nama Podi, Trenta – lepa slika –
                                        in Triglav nama, princ moj, jé iz roke.


                                        (Iz moje pesniške zbirke)