27 september, 2012

Prvi jesenski dan in prvi sneg na prvaku Košute

Na Košuto večkrat zaideva; kar pogosto obiščeva Kofce, na Velikem vrhu, Kofce gori in Kladivu sva bila, ko še ni bilo tega dnevnika, lani na Tolsti in Mali Košuti. Toda na najvišjem vrhu Košutnikovem turnu (2133 m) do sobote še nisva stala. Zapeljala sva se skozi Tržič in Dovžanovo sotesko v Jelendol, od tam pa desno po skoraj 10 km slabega makadama do parkirišča Pod Krnico, kjer sva začela tudi turo na Tolsto Košuto. Dober kilometer pred koncem je gozdna cesta tako podrta, da so jo »zavarovali« z dvema kosoma plastične mreže in postavili prometni znak za prepoved prometa v obe smeri. Parkirišče je bilo kljub temu polno. Z njega vodi levo navzgor v gozd markiran kolovoz na Dolgo njivo.

Po kolovozu sva prej kot v četrt ure dosegla Spodnjo Dolgo njivo. Že pred planšarijo se v levo odcepi označena pot na Košutnikov turn in naprej do Kofc. To je pot po zahodni strani. Na planini se začnejo obmejne markacije. Skozi smrekov gozd sva se povzpela na ozko jaso, če se lahko tako reče ozkemu travnatemu jeziku, ki sega visoko v pobočje. Storžič je kukal iz meglenega morja, a za razgledovanje sva se morala vsakič ustaviti, kajti pobočje je silno strmo, zato je treba med hojo gledati pod noge. Pot se v ključih zvija kvišku in ko sva dosegla vrh jase, sva stala na golem pobočju, ki kaže skalnata rebra, oko pa nama je »tolažilo« zelenilo posameznih smrek in ruševja. Tik pred prvo grapo se prava pot obrne v desno. Tista naprej je tako zapeljivo očitna, da bi bila brez opozorila v Klinarjevih Karavankah zlahka prezrla zavoj v desno, posebno ker se razcep skriva za robom. Pred naslednjo grapo pot zavije levo. Postala sva in dvignila pogled: na modrem nebu sta se risala na levi Ostrv in na desni Košutnikov turn. Tudi razgledi nazaj so postajali čedalje širši in lepši. Ko so naju markacije usmerile levo navzgor, sva opazila, da se v desno odcepi potka, skrita v travi, a kasneje postane razločnejša; ugibala sva, ali teče proti vzhodni poti, po kateri se bova vračala.

Kmalu zatem sva stopila na prvi sneg to jesen. Ker je pokrival del poti, sva jo za nekaj časa izgubila. Po krušljivi strmini sva le počasi napredovala, saj si s trdnostjo koraka zlepa nisva upala biti zadovoljna in tudi oprimki so bili večinoma precej majavi. Kljub temu sva srečno dosegla Zahodno ali Ostrvino škrbino (po Janševih Karavankah Vzhodno Ostrvina škrbino, 2030 m). Nekaj deset metrov levo od kažipota PD Tržič Košutnikov turn 15min n.v. 2133 m (nadmorska višina očitno ni prava – to je podatek za vrh) sta na ozkem grebenu sosednjega vršiča tablica ÖTK – Steig (versicherter Klettersteig) in kažipot ÖTK – Klettersteig 643 in Koschutahaus/Koča pod Košuto 643/642; obe smeri sta označeni s črno piko. Po tej zavarovani plezalni poti je priplezalo kar nekaj gornikov. Pogled v globino je lep, a za »navadnega« planinca skorajda strašljiv. Vrnila sva se na škrbino in sledila našemu kažipotu mimo votline (preduha?), od koder je vel hlad, čez približno 10-metrski skalni skok. S plezanjem I. stopnje sicer nisva imela težav, a tisti, ki so priplezali iz Avstrije, so naju seveda igraje prehiteli. Prav tako sva zaostala za vsemi, ki so prišli po zahodni poti, k sreči tudi za tremi (pre)glasnimi mladeniči (upala sva, da bodo s hrupom vsaj pregnali kače, po kateri slovi to območje), a s postanki vred kljub temu nisva presegla treh ur, zato sva si lahko privoščila kar dolg počitek.

Na vrhu je bilo prijetno; »živahni« fantje so očitno že odšli naprej. Kakih petnajst nas je bilo zbranih okrog križa z napisoma Koschutnikturm 2136 m in Košutnikov turn 2136 m (Klinar pravi, da Avstrijci vztrajajo pri 2136 m, mi pa pri 2133 m – na zemljevidih je res tako, na križu pa sta podatka enaka). Mlada Velenjčana, ki sta okoli poldneva priplezala čez Cjajnik, nista kazala najmanjše utrujenosti in sta se že veselila popoldanskega piknika v Velenju. Njuna dobra volja je bila kar nalezljiva. Zabavale so nas tudi številne planinske kavke. Storžič je bil še vedno kot otok v megli, krvavška skupina pa se je skoraj čisto razkrila. Na avstrijski strani sva prepoznala Grlovec, Javornik, Macno, Setiče, Obir. Z vrha je bila Ostrv spet drugačna, v ozadju pa so se za silo videli Julijci. Tolsta Košuta je bila čisto blizu in kavke so igraje premagovale razdaljo med vrhovoma.
 
Vrnila sva se po vzhodni poti. Spust je zelo strm. Ko sva pristala na ozkem robu nad strmo grapo pri mejnem kamnu XXIV/44, sva na skali na avstrijski strani opazila napis Ost; to je Vzhodna grapa ali Vzhodni žleb, strm in razbit svet. V škrbini nad njo sva zapustila mejno črto in nadaljevala desno navzdol. Čez čas sva zgoraj zaslišala glasove. Na robu škrbine sva zagledala tri starejše Avstrijce, ki so na vrhu pozdravili lepo po slovensko, kako zlagajo palice in se sklanjajo nad nahrbtnike, kmalu nato pa so izginili. Brez dvoma v Vzhodno grapo. Ojoj. Dobre pol ure pod vrhom je z desne pritekla potka, skoraj gotovo tista, ki sva jo opazila gor grede na zahodni strani; če je tako, povezuje vzhodno in zahodno. Strmo pobočje terja zbranost in pazljivost, ker pa je polno razbrazdanih sten in grap, stolpičev, igel in drugih zanimivih skalnih oblik, sva se veliko ustavljala, da sva si jih lahko pošteno ogledala. Križ na vrhu je bil že čisto majcen, a sva ga dobro videla, ker se je bleščal v soncu. Na dnu ene izmed grap sva zagledala kočo na Spodnji Dolgi njivi, v naslednji manjšo iglo, v tretji skalne sklade, naložene v »nadstropjih«.

Postalo je prav poletno vroče in prijetno je bilo spet stopiti v gozd, pravzaprav predvsem med ruševje, nad Zgornjo Dolgo njivo. Celo po njej je še ležalo nekaj velikih zaplat snega. Na travniku se pot ponekod izgubi, a pod seboj sva že videla kolovoz čez planino. Pri planšariji na Spodnji Dolgi njivi je bilo živahno; planinci so se krepčali z žganci, kislim mlekom in drugimi dobrotami. Od tu sva pot že poznala. Vrnila sva se v slabih dveh urah in pol. Parkirišče se je praznilo in vsi smo bili očitno zadovoljni z dnevom.

18 september, 2012

Tam na Pugled gori

Ko sem v službi povedala, kam sem namenjena, je sodelavka vrstnica zapela »Tam na Pugled gori ...« Podmladku se ni niti sanjalo, o čem govoriva (in pojeva); mladi rod v šoli najbrž ne prepeva več partizanskih ... Da jo je napisal Ludvik Kukavica - Papež po pesmi, ki so jo v prvi svetovni vojni peli slovenski vojaki v Karpatih, pa je novo tudi zame (uglasbil jo je Janez Kuhar).

Na Pugledu (615 m) sva že bila pred skoraj devetimi leti. Iz Podlipoglava. V torek sva začela v Hrastju. Vsaj mislila sem tako, dokler nisem v Leksikonu slovenskih krajevnih imen odkrila, da se reče v Hrastjem. Domačin, ki sem ga vprašala, ni bil prepričan. »U Hrastji,« je rekel. To najbrž pomeni v Hrastju.

Avtocesto proti Zagrebu sva zapustila pri izvozu za Grosuplje in Šmarje - Sap ter za Cikavo zavila levo čeznjo v Hrastje pri Grosupljem (359 m). V vasi sva se držala glavne ceste. Na razcepu sredi vasi sva na drevesnem deblu opazila prebarvane oznake, pri katerih se je nekoč zavilo levo (iz izkušnje vam povem, da pohodniki tam nismo zaželeni), zdaj pa je treba kar naravnost (desno), do gozda. Tam sva parkirala (sledila sva zgledu), potem pa odšla na levo, kamor vabita Knafelčeva markacija in rumena puščica.
 
Na kratko sva se spustila skozi listnati gozd, na drugi strani pa nadaljevala po travniku. Ob kolovozu sva opazila belo-rdečo oznako GP (Grosupeljska pot). V nekaj minutah sva bila pri razlagalni tabli Magdalenska gora. To območje namreč ni kar tako, ampak je eno najpomembnejših železnodobnih arheoloških najdišč v Sloveniji. V drugi polovici 18. stoletja se je starinoslovec samouk Jernej Pečnik (18351914) lotil izkopavanja velikih gomil. Najobsežnejše raziskave so bile v začetku 20. stoletja in za tiste čase precej nenavadne: terensko delo je vodila ženska princesa Marie pl. Windischgrätz, poročena Mecklenburg. Dragocene najdbe (med njimi bronasta situla) so se žal »porazgubile« v svetu (največ jih je v Ameriki, nekaj na Dunaju in še najmanj v Narodnem muzeju v Ljubljani). Sprva razdrapan kolovoz se je izboljšal, ko pa je zavil levo, sva ga zapustila in nadaljevala naravnost po koreninasti poti. Oba sta bila precej blatna. Naslednja razlagalna tabla naju je poučila o tamkajšnjih zgodovinskih naseljih in njihovih obrambnih nasipih. Dosegla sva cesto ter mimo oznake AP (arheološka pot?) na deblu in XII. postaje križevega pota (majhnega lesenega razpela) dosegla vrh s cerkvijo sv. Magdalene. Na stranskih vratih je obsežno besedilo o zgodovini območja in cerkve.

Pot sva nadaljevala skozi vrzel v nizkem zidcu, ki obdaja cerkev, po stopnicah mimo zemljevida kulturne in naravne dediščine občine Grosuplje za rumeno puščico čez dvorišče Zgornje Slivnice 1 in po kolovozu na gozdno cesto, ki se tam konča. Pripeljala naju je na asfaltno cesto, ki priteče z desne, v levo pa se nadaljuje makadamska (ob tej so markacije, naju pa so od cerkve privedle rumene puščice). Asfaltna cesta se kmalu združi z drugo, bolj glavno. Ob stičišču je majhno parkirišče. Plakat na bližnjem drevesu je vabil na 11. pohod pod Pugledom, ki ga je ravno za to soboto, 15. septembra, pripravilo Društvo podeželja Lipoglav. Nadaljevala sva desno po asfaltni cesti v gozd. Knafelčevim markacijam in rumenim puščicam se je pridružila oznaka GP. Na križišču v Zgornji Slivnici sva sledila smerokazu za Lipoglav (rumene puščice pa tistemu za Repče). Na naslednjem križišču sva opazila prvo zeleno smerno tablico Krožne pohodne poti pod Pugledom. Po Lojzovem klancu in mimo razpela sva prispela na Mali Lipoglav. Pri cerkvi sv. Nikolaja stoji spomenik domobrancem z Balantičevimi verzi. Ura na zvoniku vedno kaže 3, ker je narisana.
 
Z nekaj sreče sva na orehu nedaleč od cerkve zagledala puščico v desno, ki naju je usmerila na peščeni kolovoz. Ko zavije levo, nikar za njim, če nočete v Brezje (če rečem, da sva to preizkusila za vas, mi gotovo ne boste verjeli). Na tem ovinku se v desno čez travnik odcepijo trije kolovozi (oznak ni). Po srednjem mimo hruške, na kateri je postarana markacija, se pride na Veliki Lipoglav. Na križišču sredi vasi, kjer stoji kapelica, so smerokazi; pravi je levo Ljubljana. Nekaj korakov naprej je razcep; na zeleni smerni tablici Krožne pohodne poti pod Pugledom je smer levo Brezje, nazaj pa Selo. Spet sva zavila levo in k sreči je bilo kmalu konec asfalta. Pri naslednji zeleni tablici se v desno odcepi ozek kolovoz; opozarjam, da je klavrno markacijo laže spregledati kot ne. Ko sva ugnala še zadnji slabo označeni razcep (pravi je desni krak, levo pa sta še dva), sva bila že kmalu pri spomeniku – železni tabli na betonskem podstavku, ki pove, da je 2. partizanski bataljon spomladi 1942 tu ustavil italijanske fašiste. Do cilja je bilo le še 5 minut.

Na vrhu je skalna piramida s ploščo v spomin štirim partizanom 2. bataljona, padlim 23. 3. 1942. Poleg je vpisna skrinjica. Na drugo stran se spusti nemarkirana pot v Podlipoglav. Drevje zastira razgled, a kljub temu sva videla Ljubljano, Svetega Urha, Šmarno goro, za razgled do obzorja pa je bila vidljivost preslaba.

Vrnila sva se po isti poti z nekaj popestritvami. Na razcepu pod vrhom je leva pot markirana (po njej sva prišli gor), tokrat pa sva poskusila z desno, neoznačeno. Prej kot v 5 minutah sva bila spet na markirani. Skozi Veliki in Mali Lipoglav in Zgornjo Slivnico do parkirišča sva pot že poznala, pred gozdom pa nisva zavila levo na Magdalensko goro, kjer sva se za rumenimi puščicami spustila z nje, ampak sva nadaljevala po gozdni cesti, označeni s knafelčki. Ta teče mimo znamenja ter pod cerkvijo in hišami. Tu sva spet naletela na razpela križevega pota. Cesta naju je odpeljala že mimo sv. Magdalene, nato pa sva pri tabli arheološke poti, ki opisuje terasasto zasnovo utrjenega zgodovinskega naselja, obrnila nazaj navzgor mimo IX. postaje križevega pota. Kmalu zatem sva na drevesu z markacijo opazila tudi rumeno Jakobovo školjko (so tudi rumene puščice znamenja na Jakobovi poti – El Camino de Santiago?). Prav do cerkve nama ni bilo treba, ampak sva že pod njo zavila mimo razlagalne table o zgodovinskih naseljih in njihovih obrambnih nasipih desno na pot, po kateri sva prišli gor grede (smer Grosuplje).

Po že znani poti sva se vrnila k avtu. Slabo poldrugo uro gor in poldrugo dol. Najpogostejša roža lepljiva kadulja.

Ker je bil to zadnji dan, preden se je skazilo vreme, sva bila za razkošno gozdno senco prav hvaležna. Ta pot pa ima tudi slabo stran: preveč asfalta. Ampak slabe stvari kmalu pozabim.

 

16 september, 2012

Na Kepo z naše strani

Prvič sva se povzpela na to goro po najlažji poti, iz Avstrije, potem pa sva nekaj časa zbirala pogum za vzpon po slovenski strani. Prejšnjo soboto, ko je bilo ustaljeno lepo vreme, bi bilo greh zamuditi priložnost. In je nisva. Zapeljala sva se do konca Belce in zavila z glavne ceste desno na gozdno. Ponekod je zelo slaba in ko sva se prejšnjikrat vozila tam, sva se komaj prebila med odkrušenimi skalami in kamenjem, tokrat pa je bila očiščena. Speljana je skozi predor. Peljala sva se, do koder je dovoljeno: do opuščene nakladalne rampe ob sotočju Belce in Belega potoka. Z malega parkirišča se že vidi prva markacija onstran struge. Najin avto je bil drugi, tretji pa je pripeljal družino z dvema majhnima otrokoma. Ko naju je mama vprašala, ali sva že bila na Kepi, se mi je zdela nekoliko zaskrbljena. S tako majhnima otrokoma na tretji najvišji vrh Karavank ni mačji kašelj. Mlajši, fantiček, ni bil videti nič zaskrbljen, podvig pa je očitno vzel zares: pridno je telovadil in se ogreval.
 
Prečkala sva Beli potok in se na drugi strani takoj zagrizla v strmi breg. Vzpon so nama pomagali premagovati ključi. Čeprav pot teče po smrekovem gozdu, se med drevjem tu in tam ponujajo razgledi: na planino Mikulovico, okoliške hribe in Julijce. Pri prvem prečkanju gozdne ceste, pri ostankih žičnice, si nisva mogla pomagati z markacijami, a je pot onkraj ceste zelo razločna in »označena« z znamenji, ki pričajo, da tod hodijo krave. Naslednji prehod čez gozdno cesto je poleg kravjih sledi označeval še možic. Ko sva jo dosegla tretjič, sva se napotila desno po njej. Pripeljala naju je do parkirišča pod grebenom. Tja pripelje cesta tudi z avstrijske strani. Mimo mejnega kamna XXVI/249 sva bila brž pri bivaku, nad njim pa je uravnava z mizo in klopmi, kjer je nekoč stala Anina koča (Annahütte, 1587 m, po tamkajšnjem napisu 1.580 m) in se konča avstrijska planinska pot 682. Na bivaku so napisi SLO in zvezdice, na njegovem betonskem podstavku pa letnica 1991. Notri sta dve postelji; na listu piše, da so odeje darovali Avstrijci. K SLOvenskemu stranišču usmerja avstrijski napis Zum Häus'l. Oglasna deska je polna slik in besedil; največ prostora zavzemajo dvojezični opisi dogodkov maja 2004 ob vstopu Slovenije v EU, tukajšnje povezave slovenskih in avstrijskih gorskih poti ter prizadevanj za novo Anino kočo.
 
Od bivaka so nekatere Knafelčeve markacije obrobljene zeleno (mejne). Označenost ni najboljša. Iz smrekovega gozda sva stopila med ruševje. Pod seboj sva občudovala turkizno Baško jezero (Faaker See). Daleč na levi se je razkrival Dobrač. Pot je zelo razgibana. Kmalu za prvo jeklenico sva bila pod vrhom Koroške Male Kepe (pot ne vodi nanj). Tam naju je prehitela družina s parkirišča. Greben se je zelo zožil; na takih izpostavljenih, zračnih mestih se ne počutim najbolje. Sledil je daljši zavarovan odsek; jeklenice so bila kar dobrodošle. Družina pred nama se je ustavila, zložila palice in si nadela čelade. To so bile edine čelade, ki sva jih videla tisti dan. Tudi midva sva pospravila palice. Odsek, kjer bi nama bile res v nadlego, je zelo kratek in kmalu sva jih pogrešala. Sveže jutro se je prelevilo v vroče dopoldne. Preden sva dosegla vršni greben, sva dobro uro grizla kolena in se potila po odprtem razdrapanem svetu. Tu in tam sva med skalami izgubila markacije, a smer nama je kazal tudi križ na vrhu. Od table in kamna XXVI/213, ki označujeta državno mejo, je bilo le še nekaj korakov do cilja.
 
Zgoraj je bilo nadvse živahno. Nad lepimi razgledi in priljudnimi planinskimi kavkami smo se navduševali v obeh jezikih. Otroka iz »najine« družine nista bila videti prav nič utrujena. Par, ki je prišel gor z Dovjega, nama je opisal tisto pot; za naju je najbrž prezahtevna. Le redki so se podali še k severnemu križu. Poiskala sva si prijeten prostorček, občudovala Triglav, Stenar, Jalovec, Mangart, Veliki Klek tam daleč v Avstriji in druge znane in (nama) neznane gore, se zabavala s kavkami in se veselila v vseh pogledih lepega dne. Na Kepi sta dve vpisni skrinjici; ena je bila prazna že takrat, ko sva bila tam prvič, tokrat pa tudi v tisti pri križu ni bilo knjige.
 
Do Anine koče sva se vrnila po isti poti, tam pa se nisva spustila na parkirišče, ampak sva sledila avstrijski markaciji, na katere belem polju je z roko napisano poleg Jepca Sattel še Wandersteig (puščica levo) in Straβe (puščica desno). Zavila sva levo v gozd po slabem kolovozu, ki se strmo vzpenja ob mejnih kamnih. Ko doseže najvišjo točko, se prekucne navzdol in tako je šlo gor in dol do travnika s prežo, imenovanega Jepca (Jepzaalm, 1610 m; mejni kamen XXVI/263). Od tam je prelep pogled na Kepo. Kadar je čas volnatoglavih osatov, mora biti strašno lepo, toliko jih je. Ni čudno, ko se tako pridno razmnožujejo. Sicer pa tisti dan nisva videla veliko rož (največ avstrijskih in resastih sviščevcev). S planine sva se spustila po smrekovem gozdu, še vedno ob mejnih kamnih. Pot ni le zelo strma, ampak je bila tudi vlažna, blatna in zaraščena. Skozi drevje se je spet pokazalo Baško jezero. Pristala sva na Sedliču (Jepca Sattel/Jepc/zasattel, 1438 m; kamen XXVI/276). Tam so kažipoti, na markaciji z napisom zur ehem. Annahütte Steil pa je dodano nicht markiert (zemljevid se s tem ne strinja, saj je to pot na Kepo). Samo v levo ni nobenega znamenja, a že od sestopa s Kresišča sva vedela, da morava prav tja. Na Planji sva spet ujela markacije, ki so naju vodile v dolino Bele (ta naju je tudi odžejala), mimo neoznačenega odcepa na Mikulovico (ta naju še čaka) in k avtu.
 
»Najina« družina se je že odpeljala. Sva bila res tako počasna? Meni se ni zdelo: dobre tri ure hoje gor in slabe tri dol. Skrb, da bo prezahtevno, je bila pa k sreči odveč.

07 september, 2012

Kje in kaj je Zjat?

V soboto sva pobegnila pred dežjem na Kraški rob. Namenila sva se prehoditi kak del, ki ga še nisva, ter raziskati zelo zahtevno pot, za katero je prejšnjikrat zmanjkalo časa in moči. Začela sva v Črnem Kalu. Znaki za parkirišče zanesljivo vodijo skozi vas, le cesta je strašno ozka. Zjutraj je bilo še vse prazno; kaže, da plezalci ne začnejo tako zgodaj.

Na levem ovinku ceste pri makadamskem parkirišču je na tleh napis Jama. Sledila sva mu na kolovoz, od katerega se kar hitro odcepi v levo razločna stezica (poleg rdečih črt sva opazila tudi modre). Pripeljala naju je pod steno in na nekem grmu sva zagledala še Knafelčevo markacijo. Do napovedane jame ni daleč. V njej menda včasih bivakirajo plezalci in ker tudi kurijo, je počrnela od saj.

Stezica se nadaljuje proti železniški progi. Prečkala sva jo in se kmalu znašla na razcepu zelo zahtevne (po tej sva prišla midva) in lahke poti. Radovednost od zadnjič, kakšna je ta zelo zahtevna pot, je bila potešena: nama se ni zdela niti zahtevna. Od tam do Marčevega hriba je komaj nekaj korakov. Nadaljevala sva po robu (po Rebri) med kamnitimi "polji", poraščenimi s suho travo in posejanimi z ametistastimi možinami v različnih odtenkih: od zelenkastih prek zelenomodrih do vijoličastomodrih. Pot je posuta z ostrimi kamni, zato ni prav udobna in je treba gledati pod noge. Številne strelske jarke in stojišča so "zasedli" grmi in ščavje. V enega večjih sva se spustila in zlezla v votlino – bunker – na koncu. Že od daleč sva videla TV-pretvornik. Pred njim se končajo električni drogovi, pot pa zavije levo mimo objekta, ki spada k njemu, na peščen kolovoz. Obilica ruja ob večini poti obeta slikovito jesen, številni posušeni grmi pa so najbrž žrtve prevročega poletja. Prečkala sva makadamsko ("gozdno") cesto (po vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras kolovoz) Podpeč–Črnotiče. Na travnatem kolovozu takoj onkraj nje stoji znak za protipožarno preseko, tik pred njim pa se v desno odcepi označena stezica.

Markacije so naju izmenoma vodile po gozdu in kraški gmajni, vrstili so se strelski jarki. Jeseni so ta čas že okrašeni s krilci, ki nosijo semena, brinovi grmi so polni jagod in nekatere že modrijo. V velikih suhih plodovih perunik se skrivajo semena za pomlad, ki je na Krasu posebno lepa. Ko sva naslednjič stopila iz borovega gozda, sva daleč na levi prvič zagledala cerkvico sv. Marije Snežne na Gradišču (krajevno na Gradišcah ali Gradišci). Iz zelenih grmičkov kraškega šetraja so dobesedno izparevala eterična olja, da je omamno dišalo. Na označenem razcepu sva najprej zavila desno proti jami Ladrici (na grmu ob poti nekoga čakajo izgubljene rokavice). Nad strmim spustom ob jeklenici sva pustila palice, potem pa sva jih na spolzkih z mahom poraščenih skalah kar malo pogrešala. Ker je vhod v jamo zelo ozek, sva snela še nahrbtnika. Splašila sva netopirja in skalnega goloba, svetilka je odkrila krmežljavega žužka. V vodniku piše, kako se lahko primerno opremljen planinec spusti po vrvi, torej sva ostala kar v zgornjem "nadstropju". Potka teče še naprej, a sva se vrnila na razcep in zavila desno proti Gradišču.

Pot naju je pripeljala na skromen kolovoz in spustila sva se levo po njem. Prestopiti sva morala žičnato ograjo, kar je takrat, ko je vključen električni pastir, najbrž precej težko. Opozorili na elektriko in bika na paši svarita, markacija in puščica v isti sapi vabita čez. Ni težko uganiti, kaj sva storila. S skalami posejana pot, ki vijuga med rujem, naju je pripeljala na travnik. Pred nama se je dvigalo Gradišče. Po suhi travi med suhozidi in grobljami sva se povzpela skozi pas gozda do ograje, onkraj nje pa med hrastičjem in drugim nizkim drevjem do suhozida in čezenj k cerkvici sv. Marije Snežne. Okrog nje je več klopc in sodov za smeti. Nad portalom je latinski napis o zidavi in obnovi cerkve. Zvonov (še) nima. Poleg župnikovih navodil, kako naj se vedemo romarji in obiskovalci, je obsežno besedilo o zgodovini in obnavljanju cerkve. Za naslednji dan je bilo napovedano opasilo (proščenje). Markirana pot se nadaljuje zadaj za cerkvijo, na nasprotni strani jase, na kateri stoji, pa se spusti nemarkirana pot v Črnotiče. Pri Mariji Snežni sva srečala edini živi duši (sprehajalca), če ne štejem hroščev, kobilic in metuljev.


Markacijam sva sledila po kolovozu mimo obsežnih ostankov obzidja. Pod cerkvijo je prehod v ograji "zaprt" z zanimivo "napravo": z visečo palico. Pot čez kraško gmajno ni posebej razločna in velik del gozda je požagan, podrtega drevja pa še niso pospravili, tako da ga je treba obiti. Skozi naslednjo leso sva zavila desno na kolovoz pri betonskem stebričku Rižanskega vodovoda (RV) z markacijo. Kmalu sva stopila na asfalt v Prapročah. Po "posluhu" sva zavila desno in na prvem razcepu spet desno ob škarpi, kjer nama je odločitev končno potrdila markacija. Med hišami in vrtički, mimo pokopališča z zvonom in spomenika žrtvam druge vojne sva prišla do električnega droga, ki naju je z napisom Podpeč usmeril desno. Pri nenavadni hiši na levi (ob njej stoji zadnji električni drog) se v desno odcepi pot v gozd. Nekaj časa sva se vzpenjala po neoznačenem zaraščenem kolovozu, morda pa sva oznake zgrešila; ko so se spet pojavile, se je vzpon končal in kolovoz se je obrnil navzdol. Pri križanju z naslednjim, boljšim, ni oznak za nazaj, zato sva postavila možica. Kmalu sva prečkala travnik in se začela znova vzpenjati. Poleg Knafelčevih markacij sva opazila sivomodre oznake. Ko sva naslednjič stopila na plano, sva obstala na robu, s katerega je lep pogled na dolino (Podpeč z obnovljenim beneškim obrambnim stolpom na skali in železniškim mostom, prenesenim iz Gozda - Martuljka, Hrastovlje), Kraški rob, črnokalski viadukt, tržaško in koprsko pristanišče. Ker nisva našla nobene oznake, sva kar na oko "določila", kje je najvišja točka. Vodnik, ki opisuje pot na Zjat iz Podpeči, pravi, da so na vrhu trikraka puščica in napisi, ki povedo, kje se gre na Kojnik, v Praproče in po Majini polici v Podpeč. Morda vse to najdeva naslednjič, ko si bova za izhodišče izbrala Podpeč.
 
Do možica, ki sva ga postavila ob kolovozu, sva se vrnila po poti vzpona, tam pa kolovoza nisva prečkala, ampak sva zavila levo nanj. Vodil naju je mimo dolgega ograjenega pašnika, kjer se je pasel "tisti" bik, in več (suhih) kalov. Markirano ni. Čez kake četrt ure sva zavila desno na prečni kolovoz ali cesto, ob kateri so na polju Plaso (v vodniku Plasa) ležale pokrite bale sena, ki sva jih videla že z Rebri nad Ladrico. Pripeljala naju je na križišče, kjer sva jo gor grede prečkala in zavila desno pred znakom za protipožarno preseko. Zavila sva levo mimo TV-pretvornika ter se onstran Rebri na razcepu "zelo zahtevne" in lahke podala po slednji. Prečkala sva železnico in zavila desno za kažipotom Grad (leva pot je brez oznake). Že prej sva videla precej piramidastih zvončic, pri gradu in prav na njem pa so bile še posebno (več kot meter) visoke. Na boru na levi nama je zbujal radovednost še en napis Zelo zahtevna pot. Šla sva pogledat. Slabe četrt ure označene razgledne potke zelo blizu robu in čez številne vojaške jarke naju je pripeljalo do vpisne skrinjice, od katere se čez gladko ploščo spusti z jeklenico zavarovana pot v globino. Morda kdaj drugič od spodaj – navzgor je strmina manj sitna. Nadaljevala sva po potki, da bi dognala, kam vodi: na pot, omenjeno kot brez oznake (nad železniškim usekom se konča), ki naju je pripeljala nazaj h kažipotu Grad (tokrat levo) in do gradu. Ograja je bila tokrat zaklenjena in zastava raztrgana (to je celo kaznivo!), plezalci pa nič manj neumorni kot prejšnjikrat. Od tam do zgornjega parkirišča so se ponujali zelo žalostni pogledi: že čez dan sva videla nekaj posledic gozdnih požarov, tu pa naju je pričakalo pravo opustošenje. In polna parkirišča: tudi plezalcem se je lepo posrečil dan brez dežja. Nazadnje sva odpešačila še v vas pogledat Benkovo hišo, "najstarejši poznan signiran in datiran objekt ljudskega stavbarstva na Slovenskem". Vse skupaj je trajalo dobrih šest ur; vrnitev je bila precej krajša.

Kaj je že bil najin tokratni cilj? Pohajkovanje po Kraškem robu. Pa Zjat? Zemljevid ga imenuje tudi Vrh Stene, vodnik enkrat Vrh stene, drugič Rob stene, Planinski vestnik pa mu reče vrh stene. Razrešila sva vprašanja od zadnjič in že so tu nova!