Blegoš (skoraj) brez Blegoša – drugič

Na redkokateri gori sva bila že tolikokrat kot na Blegošu. Odkar sva odkrila, kako lep je v snegu, »morava« gor vsako zimo. Zgodilo se je že, da ga zaradi megle sploh nisva videla, a drugič se nama je pošteno odkupil. Včeraj so minili trije tedni od letošnjega obiska. Tokrat ni bil najlepši, bil pa je najbolj mrzel. Začela sva v Leskovici. Parkirala sva pri cerkvi kot pred petimi leti, potem pa sva ugotovila, da je zdaj za njo lepo urejeno parkirišče. Toda te novosti tako in tako ne bi bila mogla izkoristiti, ker je bilo čisto polno.

Še eno spremembo sva opazila. Pod Jelenci je del poti speljan drugače kot prejšnjikrat – nekoliko več po cesti. Morda so jo preusmerili zaradi podrtega drevja. V zavetišču sta kot vedno dežurala dva člana PD Gorenja vas. Eden nama je z veseljem pripovedoval o zgodovini zavetišča in še posebej ponosno, da ne pripada več Hajnriharju (Fran Hajnrihar je bil gozdni veleposestnik), ampak je lastnik PD Gorenja vas. Pot čez sedelce do koče pa je nespremenjena. Zaradi obilice snega je bil gozd prav pravljičen, poln razkošnega okrasja in zanimivih prikazni. Toda ko sva stopila iz njega, sva bila že drugič v teh letih razočarana: Blegoša ni bilo videti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kljub temu in kljub hudemu mrazu sva se odpravila na vrh. Srečevala sva premrle smučarje, krpljarje in pohodnike. Bolj ko sva se bližala cilju, bolj je pihalo in zgoraj me je kar prestavljalo. Samo za trenutek se je pokazalo bledo sonce in razgleda ni bilo nobenega. No, ko sva se vračala proti koči, sva bila vendarle za nekaj trenutkov deležna prizorov, ki se jih vsako zimo veseliva, čeprav brez sonca niso bili tako lepi.

Pa naslednjo zimo, če prej ne!

Slap Cuc in Riherska hojka

Greva za spremembo na kratko dopoldansko, sva se odločila natanko pred mesecem dni in sklenila prečrtati eno izmed vrstic na najinem »rumenem seznamu«. V Podvolovljeku sva že večkrat opazila kažipote za Rihersko jelko, slap Cuc in Rogatec, ki kažejo čez most na drugo stran Lučnice, pa sva se vedno peljala mimo, ker so naju načrti vodili drugam. Tokrat sva jim sledila in parkirala pod domačijo, na zemljevidu zapisano kot Rihar, onkraj potočka, ob katerem se na zemljevidu vleče napis Rogačnikov graben (na spletišču Slapovi Slovenije tudi Riherjev ali Riherski graben). Ko sva se preobuvala, je gospodar prišel nakrmit živino v bližnji hlev, pa sem stopila k njemu in povprašala, kako se pri njih reče po domače. »Riher,« je bil odločen, »čeprav na zemljevidih piše Rihar.« In preden sem zastavila naslednje vprašanje, je povzel kar sam: »Na zemljevidih tudi piše Rogačnikov graben, ampak pri nas tej vodi nihče ne reče drugače kot Potok. Saj tudi ni jasno, ali je prav Podvolovjek ali Podvolovljek.« (V Sidartini knjižici Slapovi res piše Podvolovjek, povsod drugod – če izvzamem splet, ki ni popolnoma zanesljiv – pa sem našla Podvolovljek.) Bil je tako prijazen, da mi najbrž ne bi bilo treba vprašati, ali je kaj narobe, če parkirava na njegovem svetu, a se mi je zdelo, da se spodobi. »Pa prav nič!« je bil pričakovani odgovor.

Nad »parkiriščem« naju je pozdravljal Veliki Rogatec (tu se začne ena izmed markiranih poti nanj), v daljavi na levi pa se je pretegovala Raduha. Povzpela sva se po travniku in kjer se kolovoz konča, ga prereže droben potoček. Onstran njega je svet razrit, a se kmalu uredi v travnato pot, ki vodi v gozd. Midva sva nekoliko pred koncem kolovoza zavila levo mimo kupa drv po pobočju, razrezanem s traktorskimi kolesnicami. Na razcepu naju je pričakal kažipot Slap Cuc (desno) in ko sva mu sledila, se je ta (desni) krak takoj spet razcepil. Razriti traktorski kolovoz se nadaljuje navzgor, rdeč kažipot brez napisa pa spet usmerja v desno po lepšem travnatem kolovozu v gozd. Po brvi sva prečkala potoček in še en rdeč kažipot brez napisa naju je usmeril desno. Pot je označena tudi s knafelčki. Povzpela sva se pod skoraj navpične skale nad ozko skalnato strugo, v kateri se je penila voda. Domnevam, da so to Riharjevi slapovi, kakor jih imenuje Sidartina knjižica.

Nad to tesnijo je kolovoza konec in nadaljevala sva po stezi. Ko sva zavila desno po (prvi) brvi čez strugo (to je prva pot k slapu), sva se ločila od označene poti na Rogatec. Na drevesu sva opazila ostanke rdeče barve, a najverjetneje le zato, ker sva v vodniku PZS Kamniško-Savinjske Alpe brala o obledeli puščici (zdaj si niti te oznake ne zasluži več). Od tu naj bi bila »uradno« nemarkirana pot označena z rdečimi krogi, a prvega sva opazila šele čez več kot 10 minut. Drobnejše drevje je polomljeno ležalo po gozdu; Riher je res omenil neurje, ki jim je odneslo celó cesto. Nekoliko nerazločna pot se odmakne od potoka na levi. Skale so poraščene z mahom, najbrž zaradi obilice vlage. Prečkala sva strugo na levi, onkraj katere se pot razcepi: desni krak se strmo vzpenja proti skalam, levi pa se rahlo spušča proti naslednji strugi. Z razcepa se že vidi slap. Vodnik svari pred zdrsom, a to neoznačeno pot opiše kot nezahtevno, knjižica Slapovi pa celo kot zahtevno. V resnici je zelo ozka, nekoliko visi in čeprav k sreči ni bila ne poledenela ne zasnežena, je bila spolzka zaradi vlažnih korenin. Levi krak naju je pripeljal na ograjeno razgledišče, s katerega je lep pogled na slap Cuc. Lep je tudi od spodaj, od vznožja (na približno 600 m). Tam je videti drugo pot k slapu, ki priteče z leve. Cuc je po različnih virih visok 60–65 m in tudi o številu stopenj se ne strinjajo (dve ali tri). Nad njim je 15-metrsko slapišče z dvema izrazitejšima skokoma.

 

Vrnila sva se ne razcep in se začela vzpenjati proti skalam. Videla sva sledove gorskih koles. Med golimi vejami so se nama ponujali pogledi na Dleskovško planoto in Raduho nad Podvolovljekom. Mimo še enega ograjenega razgledišča nad grapo, po kateri teče Cuc oziroma Potok, sva se povzpela na naslednjo uravnavo, od tam pa sva napredovala vzporedno s pobočjem. Potka sitno visi; gazila sva po debeli plasti odpadlega listja in žira, zato sva jo ponekod komaj slutila, redki ostanki rdečih krogov pa nama niso bili ravno v pomoč. Prečkala sva nekaj grap in onstran ene sva na smreki poleg zelo obledele puščice nazaj stežka razbrala napis Potoki, napisa, ki spada k puščici naprej, pa ni več mogoče prebrati: morda Bra... in Rog... (to je najbrž ostalo od Rogatec). Čez čas sva zakoračila kar naravnost navzgor po zelo strmem grebenu med potokoma. Rdečih krogov je bilo nekaj več, a sva jih venomer izgubljala in nazadnje dokončno izgubila. Tako ne znam zares opisati, kako sva dosegla gozdno cesto, ki se tam konča. Zavila sva levo, kjer se cesta prelevi v kolovoz (morda tudi slabšo ali nekdanjo gozdno cesto). Čedalje lepše sva videla Veliki Rogatec. Tu in tam je bila kaka zaplata snega. Iz desnega brega bode nekaj skalnih igel. Za ovinkom je konec tudi kolovoza in zagrizla sva v gozdnati breg. Potka se brž razcepi: levi krak se rahlo spušča, desni pa se vzpenja. Odločila sva se za slednjega. Na naslednjem razcepu se desni krak nadaljuje navzgor proti prevalu Kal (med drevjem sva videla bivak), levi pa se spusti k še eni gozdni cesti, spet na njenem koncu.

Ko sva se nagledala Ojstrice in njenih sosedov, sva se odpravila po cesti. Ob njej sva opazila puščico, čez čas pa sva zagledala na drevesu na levi dve obledeli in že čisto razvlečeni markaciji. Te oznake gotovo vodijo na Kal. Oprezala sva za markirano potjo iz Luč na Rogatec, ki naj bi pritekla na cesto z leve. Prišla sva do kažipota Riherska jelka 10min. Majceni in (pre)veliki knafelčki ter rdeč kažipot brez napisa so naju v »predpisanem« času res pripeljali do Riherske hojke (1065 m), kakor piše na tablici Zavoda za gozdove Slovenije, Območne enote Nazarje (»najdebelejše izmerjeno drevo iglavec v območju«, prsni obseg 560 cm, premer 178 cm, višina 27 m, ocenjena starost 250 let). Podatki o njenem obsegu so precej različni: 585 cm (vodnik), 560 cm (poleg tablice pri jelki tudi www.slovenia.info), 550 cm (Slovenija – Turistični vodnik, Wikipedija), visoka je »prek 20 m« (vodnik) ali »več kot 27 m« (www.slovenia.info), stara pa »več kot 250 let« (www.slovenia.info). Sicer še vedno mogočno drevo je zelo okleščeno, vrh pa se je zaradi strele posušil.

Od jelke sva se odpravila za Knafelčevimi markacijami (smer Luče), ne za rdečimi krogi, in prečkala grapico. Skozi drevje se je že videla Riherjeva domačija. Pot je večinoma mehko postlana z iglicami, treba pa je paziti na korenine in češarke. Speljana je v ključih. Sčasoma postane zelo strma. Markirana je bolj na redko (na zemljevidu PZS ni narisana kot označena) in ker je nerazločna, terja nekaj pazljivosti. Spuščala sva se po grebenu med grapama. Najprej sta se na levi zlila dva potoka, nato pa se je njuna grapa združila še z desno. Čez skupno je kmalu zatem postavljena (druga) brv na poti proti Cucu; na oni strani sva videla zeleno-belo markacijo na drugi poti k slapu (bolj uhojeni od prve). Ostala sva na svojem bregu. Prečkala sva dva pritočka in se povzpela v desno, proč od potoka. Pot je bila zelo blatna in strma. Slabih 10 minut za drugo brvjo sva pri prvi zašpilila klobaso in se vrnila k avtu.

Izlet je bil zelo prijeten, seveda pa se je »kratka« dopoldanska popolnoma ponesrečila: ko sva k trem uram in pol čiste hoje prištela tavanje in postanke, je zneslo dobrih pet ur. Brez malice seveda. Kako se nama je mudilo kuhat!