Dolina Glinščice drugič

Petek, 13. Dan kot vsak drug, nespametno bi ga bilo žrtvovati praznoverju. Vremenski obeti so bili najboljši na zahodu. V Krvavem Potoku sva vstopila v Italijo ter se odpeljala v Pesek (Pesi), kjer sva sledila smerokazu za Jezero (San Lorenzo). V borovem gozdičku sva zavila levo proti vasi Draga (Draga S. Elia). Parkirala sva na začetku kraja na parkirišču s kapelico na eni strani in z znakom za avtobusno postajo proge 51 na drugi.

 

 

S parkirišča sva odšla navzdol po cesti, pred Locando Mario desno in pred ograjo spet desno mimo razpadajočega obrata. Poleg belo-rdečih markacij poti 17 so se pojavile še rumeno-rdeče. S travnika nad vasjo sva stopila v borov gozd. Že od parkirišča naju je spremljal pisan muc, tako rejen, da najbrž ni pričakoval kakega priboljška, ampak mu je bilo verjetno dolgčas. Obrnil se je šele na drugi strani gozda.

 

 

Po 10 minutah se je najina pot 17 končala, kjer je z leve iz doline Glinščice (Val Rosandra) pritekla 1; nadaljevala sva po tej. Pojavile se še nama neznane rdeče-rumene markacije in belo-modre, ki označujejo Vertikalo SPD Trst. Dosegla sva rob nad Botačem in gledala v dolino; tam sva videla tudi pot, po kateri sva hodila pred petimi leti, kmalu pa še cerkvico sv. Marije na Pečeh (S. Maria in Siaris), nad katero se dviga Vrh Griže ali Mali Kras (Monte Carso, 455 ali 457 m ‒ očitno so tudi pri sosedih imena in podatki neenotni), in Trst s pristaniščem.

 

 

Med nizkimi bori in grmovjem sva se povzpela do možica, kjer sva bila najverjetneje na najvišji točki poti. Pri njem se odcepi stezica na M. Steno, kakor piše na kamnu, po naše na Grižo (442 m). Razgledi so bili prelepi, a zanje se je bilo treba ustaviti, da se ne bi spotaknila ob katerega številnih kamnov in skal, štrlečih iz steze. Pokazali sta se razgledišči nad zaselkom Zabrežec (Moccò), kjer sva bila med prejšnjim pohodom po dolini Glinščice, in pod Jezerom, ki sva se ga namenila obiskati tokrat. Na razglednih travnikih so se pasle koze. Nisva vedela, ali bi bolj občudovala njihove imenitne roge ali množice progastih žafranov, ki so se skrivali v visoki suhi travi. Sicer so se že poslavljali, a mnogi so bili še prav lepi. Alenka me je poučila, da so pri nas redki, saj rastejo samo na skrajnem jugozahodu države, zato jih še nisem videla. Tukaj pa toliko! Zaradi vsega tega je bil najin pohod precej podoben tistemu z Ajdo, saj sva (sem!) se kar naprej ustavljala.

 

 

Kljub petku so Italijani množično tekali in sprehajali pse. Stezic je bilo vse polno, a ker jih nisva poznala, sva raje sledila markacijam. Visoka suha trava se je nadaljevala tudi v gozdičku borov in nizkih krivenčastih listavcev, progaste žafrane pa so nadomestile vijolice. Potem sva stopila na plano in ob asfaltni cesti zagledala cerkvico. Sveti Lovrenc je kraju Jezero dal italijansko ime. Sprehodila sva se po asfaltu mimo gostilne Pri vodnjaku (Al Pozzo). Pred njo res stoji star vodnjak, pri njem pa se od ceste odcepi levo markirana pot 15; sklenila sva jo uporabiti nazaj grede. Za gostilno je precejšnje parkirišče, po vsem videzu javno. Ob ograji stoji zidan podstavek z razlagalnima tablama; italijansko, slovensko in angleško besedilo (tako tudi na vseh naslednjih tablah), slike in zemljevid v okviru projekta Z morja na Kras predstavljajo vas Jezero, bližnje razgledišče, Vrh Griže in pot.

 

 

 

 

 

 

 

Na koncu parkirišča se konča tudi vas. Cesta se spusti k naslednjemu parkirišču, kjer se ustavljajo obiskovalci razgledišča, morda pa tudi pohodniki, namenjeni k Pečini nad Borštom (Grotta Nera), kamor usmerja kažipot na drugi strani ceste. Razlagalna tabla pripoveduje o dolini Glinščice, okoliških vzpetinah in tamkajšnjem rastlinstvu. Razgledala sva se po dolini, bližnjih hribih in Tržaškem zalivu. Videla sva tudi makadamsko cesto, ki teče skozi predore po trasi nekdanje železnice, in betonsko cesto nad njo. Rož ni bilo veliko, le nekaj lopatic, krvomočnic in slokastoplodnih repnjakov, zato pa je razkošno cvetel rumeni dren.

 

Od razgledišča sva se odpravila po enki proti Pečini nad Borštom. Redke oznake so naju pripeljale do križišča s potjo 49A, onkraj njega pa se je najina pot odcepila desno in se kmalu iztekla na makadamsko cesto. Tam ni bilo nobene oznake, kam naprej. Nekaj deset metrov desno sva odkrila, da priteče na isto cesto tudi pot 49A. Dalje po cesti sva prišla na parkirišče, ob katerem naju je kažipot za pečino poslal nazaj; tako sva po ovinkih izvedela, da bi bila morala na cesto zaviti levo. Poslej sva se držala kažipotov k pečini, niti sanjalo pa se nama ni, koliko je do nje. Eden izmed kažipotov je bil obrnjen dvoumno napol v levo, tako da nisva vedela, ali kaže tja (v levo se je res odcepila markirana steza) ali na dosedanjo cesto, od tu spet označeno z 1. Odločila sva se za slednjo in po njej prikorakala do nizke kamnite ograje, skozi katero se je cesta še nadaljevala. S tamkajšnje razlagalne table Dobrodošli v deželnem gozdu Bazzoni (Pirčeva dolina) sva izvedela nekaj o umetnem borovem gozdu, in s še ene o rastlinstvu, ne pa, kam morava in kako daleč je še do cilja. Pri drugi je pot 1 zavila desno, kažipot k pečini pa je še vedno kazal naprej.

 

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu za naslednjim kažipotom sva zagledala nekakšen vhod. Pred njim je stalo poltovorno vozilo in iz gozda je bilo slišati hrup. Prebrala sva razlagalni tabli o kalih, preizkuševalni parceli in Pečini nad Borštom in spet o rastlinstvu ter se vpisala v vpisno knjigo. Zgodovina jame je popisana samo v italijanščini. Podala sva se po potkah med drevesi in drugimi rastlinami, opremljenimi z latinskimi imeni. Gozdarji so urejali okolico velikega kala, jama pa je bila uradno zaprta, čeprav je bila dejansko odprta in je pred njo nekdo sedel. Morda je čakal napovedane obiskovalce (pečina je odprta vsako prvo nedeljo v mesecu; vsaj 15-članske skupine se lahko napovejo najmanj 48 ur prej). Po številnih klopeh sva sklepala, da sem prihajajo večje skupine učencev in drugih obiskovalcev.

 

 

Vrnila sva se do odcepa markirane steze, pri katerem stoji dvoumni kažipot. To je pot 1, ki kmalu zavije levo, a midva sva nadaljevala naravnost in stopila iz gozda na rob nad Trstom. Toliko da nisva padla v eno številnih kraških jam, ki se je neoznačena (nezavarovana) skrivala v suhi travi. Sede na toplih skalah sva si privoščila razgledno malico. Tudi tu so cveteli drenovi grmi. Opoldne so zadoneli tržaški zvonovi.

 

 

Znova sva poiskala pot 1 in ta naju je kar hitro pripeljala na makadamsko cesto, vzporedno tisti, po kateri sva hodili tja grede in na katero sva se zdaj vrnila pri markaciji na kolu, založenem s kamni, da lahko stoji. Tokrat je nisva zapustila po poti prihoda, ampak sva uporabila zjutraj najdeni odcep 49A. Na že znanem križišču s potjo 1 nisva zavila nanjo, temveč sva jo prečkala. Skozi tesen skalni usek in mimo jame s številko 1685, ki ima »vrata« in »okno«, sva se spustila pod stene. Blizu je še jama 492, pred katero stojijo miza in klopi. Nekaj minut niže slab napis na skali Sentiero B. Biondi usmerja levo, midva pa sva nadaljevala naprej navzdol do plezališča Rose d'inverno. Na steno nad skupino klopi in jamo 5228 z ozkim trikotnim vhodom je pritrjena kovinska lestev. Kažipota 49A, ki sta kazala naprej v Boršt (San Antonio in bosco) in nazaj na Jezero, naju nista zanimala, zato sva jo ubrala po neoznačeni potki, ki se je spuščala v levo. Ob njej so cvetele bele in vijoličaste vijolice.

 

 

Pristala sva na asfaltni cesti in se napotila se navzgor proti Jezeru. Možic ob cesti nama je zbudil radovednost, kam vodi strma potka, na katero opozarja. Pripeljala naju je pod steno, po kateri so napeljane jeklenice; varnostni napotki so v italijanščini, nemščini, francoščini in angleščini, v slovenščini pa ne. Potem sva po cesti v nekaj minutah znova prišla do razgledišča pod Jezerom. Najprej sva hotela nadaljevati po Vertikali, a ker je zavila navzdol, sva podvomila, ali naju bo pripeljala, kamor želiva, zato sva se vrnila v vas.

 

 

Pri starem vodnjaku sva zavila desno na pot 15. Po ozki skalnati grapici in po »tlaku«, ki vztrajno prepereva, sva se spustila do razcepa; levi krak je tekel naravnost, desni se je spuščal. Možic nama je »svetoval« zgornjega, pozneje pa ga je dopolnila še markacija. Ravno ko sva se začela čuditi, zakaj se tudi ta steza obrne navzdol, sva se spet znašla na razcepu: levo gor, desno naravnost. Pravi je bil desni krak. Od naslednjega razcepa se je levi krak (Vertikala) vzpenjal, desni (pot 15) pa nadaljeval naravnost. Napis na drevesu Vedetta nama je povedal, da Vertikala prihaja od razgledišča, torej sva se prehitro »ustrašila«, ker se je spuščala, saj bi naju bila očitno pripeljala prav sem. Izbrala sva pot 15, ker sva pričakovala, da bova tako prišla do križišča s 17 in od tam k avtu. Brez zemljevida se v tej množici poti ne bi bila znašla, čeprav se najverjetneje ne bi bila ravno izgubila.

 

Po petnajstici sva sestopila na betonsko cesto, eno »nadstropje« nad traso nekdanje železnice, kjer je zdaj makadamska cesta. Pri nekdanjem železničarskem objektu, v katerem ima alpinistična zveza Furlanije Julijske krajine alpinistično šolo Emilia Comicija, sta se cesti križali. Nadaljevala sva po makadamu. Izpred prvega predora vodijo navzdol stopnice proti Botaču, naprej pa kaže kažipot Draga. Za predorom je na levi jama 929 in vidi se že drugi predor. Pred njim piše, da bo čez 70 m državna meja, za njim pa, da bo čez 10 m. Kolesarjev in tekačev je kar mrgolelo. Pozornost so nama zbudile slikovite skale pod cesto, v bližini katerih sva opazila še razvaline gradu Fünfenberg (Vikumberg). Levo v gozdu je »kazala hrbet« mejna tabla z napisom, da smo 20 m od meje, na nasprotni strani ceste pa mejni kamen 81/27. Ker sva preveč pasla zijala, sva izgubila markacije. Jani je po zemljevidu ugotovil, da se je to zgodilo že pred gradom, pri enem izmed predorov, zato sva obrnila. V Drago bi bila lahko prišla tudi po tej cesti ali po katerem številnih odcepov v pravo smer, a sva hotela videti, kod teče označena pot. Vrnila sva skozi oba predora in nasproti table 70 m pred mejo našla jasne oznake za odcep. Pognala sva se v strmi breg; v ključih in čez skalne stopnice sva v dobrih petih minutah prisopihala do stika poti 1 s 17, od koder sva pot do avta že poznala.

 

Petek, 13. marca, pravzaprav ni bil dan kot vsak drug, ampak je bil celo lepši od prenekaterega.

 

Še o razglednih stolpih

Saj ni res ‒ pa je! Včeraj sem pisala o (resda le dveh) razglednih stolpih, danes pa me je v nabiralniku čakal marčni Planinski vestnik in v njem tema meseca prav razgledni stolpi. Številne slike razglednikov, tudi "mojih" dveh, preglednica s podatki o 29 stolpih in besedila, ki vabijo na potep. Povrhu pa še vidim, kdo mi je poslal prijazno pojasnilo o žusemskem stolpu.

Na Planini, na Špici in še 21,53 m više

Prejšnjo soboto je bil na vrsti  marčni pohod z Ajdo. Peljala sva jo na Špico nad Vrhniko. Ali na Planino nad Vrhniko. V vodniku Dolenjska, Bela krajina, Notranjska piše, da je Zavetišče na Planini 733 m visoko, vrh grebena, imenovan Špica, pa meri 735 m (tako o vrhu še več spletnih virov in tudi Atlas Slovenije). Ne vem, kdo bi se moral dogovoriti ali odločiti, kaj je prav. Ampak to so le vprašanja za dlakocepsko babico, Ajda pa o njih nič ne ve; tja smo šli predvsem zaradi razglednega stolpa.

 

S primorske avtoceste smo zapeljali pri izvozu Vrhnika, pri prvem semaforju na Vrhniki zavili levo proti Logatcu, pri zadnjem v bližini banke in lekarne pa desno. Od tam so nas usmerjali kažipoti za Star maln. Že med vožnjo smo na hribu ugledali razgledni stolp. Parkirišče na Vrhniki je bilo polno. Odpeljali smo se naprej, do konca asfalta, potem pa na razcepu, kjer desno kažejo kažipota in smerni tablici Peš pot, Blatni dol, Gačnik, Star - maln', Planina in Partizanski bivak, nadaljevali naravnost naprej po gozdni cesti, ob kateri stoji znak za kolesarsko pot L034. Cesta nas je po dolini potoka Bela pripeljala na parkirišče, s katerega je le 200 m do Starega malna. Napotek je jasen: Parkiraj in pojdi peš. Poleg nas je tam parkiral le še en avto.

 

Pot ob Beli nas je vodila mimo ostankov mlina (kolesa in jezu), po katerem se kraj imenuje Star maln (po vodniku 320 m, po tabli na koči pa kar 387 m). Na ostanku opozorilne tablice piše Približevanje, na manjkajoči spodnji polovici pa je gotovo pisalo, da je nevarno ali celo prepovedano. Ajdo je mikal spust h kolesu, a razlaga, da so deske stare in trhle, zato bi se lahko pod našo težo zlomile, je na moje presenečenje zadostovala. Zaprt je tudi dostop na jez, s katerega bi od zgoraj bolje videli mlinsko kolo. To je priljubljen kraj za piknike. V zajezeni vodi se obiskovalci tudi kopajo, seveda le poleti in na lastno odgovornost (psi pa se ne smejo). Potipali smo, kako mrzla je voda. Poleg jezerca stoji deloma obdelan kamen z napisom 1 kg, menda plod Forme V. Oskrbnica (?) Koče v Starem m/Malnu (vodnik se o pravopisu ne more odločiti in tudi drugod so oboji zapisi, a domnevam, da to ni naselbinsko ime, torej se ogrevam za malo začetnico) o tem ni vedela ničesar; o formi vivi nam je povedal pohodnik, ki je klepetal z njo. Okrog koče so mize in klopi, igrala, steza za balinanje, majhno igrišče za košarko. Ajda se je čudila: »Babi, glej, ali ni nespametno, da je igrišče ob vodi, saj žoga lahko pade noter?« Na koči sta zemljevid okolice in opis izvira Bele, imenovanega Lintvern. Tedaj še nismo vedeli, da si tega čudesa narave (bruhalnika ali zaganjalke) ne bomo mogli ogledati.

 

Od koče smo se odpravili po označeni stezi. Že kmalu je postala slabo prehodna. Gozd je bil čedalje bolj razdejan, a to kronic ni nič motilo (pred Starim malnom smo videvali le male zvončke), nas pa le zmerno. Po prestopu pritočka Bele nas je čakalo presenečenje: pot je bila zaprta. K sreči nam ni bilo treba obrniti, saj je poskrbljeno za zavarovano »obvoznico«. Ta se nama je zdela za Ajdo kar prestrma, vendar sta nas mlada planinca, ki sta pritekla dol, pomirila, da je pot čisto normalna. Ko so se začele skale, ob katerih je napeta varovalna vrv, je Ajda pripomnila: »Sta rekla, da je normalno, ampak ni normalno.« To pa nikakor ni bila pritožba; Ajda namreč rada pleza in kjer sva morala midva delati visoke korake, je ona čisto zares plezala, zraven pa žvižgala in pela. Zdelo se ji je imenitno, po vsem videzu skoraj tako kot sneg do pasu.

 

Ko smo prikobacali na greben, steza ni bila več tako strma in je bila spet dovolj varna, da je mala hodila brez pomoči. Po vrnitvi na markirano pot smo spoznali, da smo bili prikrajšani za izvir Bele, a smo bili zadovoljni, da nam lintvern ni odnesel vsega izleta. Posedeli smo na razgledni klopci, »balkončku«, obrnjenem proti Zaplani, nato pa se spet prepustili vodenju markacij. Pripeljale so nas do stopnic in čez dva kolovoza. Iz suhega listja so kukali šopki trobentic. Ajda se za rože ne zanima posebno, tokrat pa je napravila dve izjemi: nabirala in jedla je trobentice (tudi midva sva jih morala pokusiti) ter iskala jetrnike, ki jih ji je pokazala mamica na izletu na Križno goro. Tu gori jih ni bilo, cveteli pa so spomladanski žafrani in spomladanske torilnice. Kakšno čudno ime! Ajda je ravno začela postajati zelo utrujena, ko se je strmina unesla in zagledali smo streho in plapolajočo zastavo na stolpu.

 

V Zavetišču na Planini in okoli njega je bilo zelo živo. Planina je Vrhniki najbližji omembe vreden hrib. Ali je Špica greben ali najvišja točka, mi v »mnenjski raziskavi« ni uspelo dognati. Ob koči se dviga razgledni stolp. Z njega je lep pogled na idrijske in škofjeloške hribe z Julijci v ozadju, Polhograjsko hribovje, Karavanke, Kamniško-Savinjske Alpe, Posavsko hribovje, Ljubljansko barje z Vrhniko in Ljubljano, Krim, notranjske hribe, Nanos, Snežnik. Ko sva zlezla na stolp leta 2003, sem si zapisala, da je to le za pogumne, saj je bil že pošteno razmajan. Novi hrastov lepotec iz leta 2008 je trden, da sva nanj brez pomisleka dovolila tudi Ajdi. Na vrhu je pihal močan mrzel veter, zato ne vem, ali je deklica kaj prida odnesla od »pouka« o najvišji slovenski gori Triglavu. Ko je sklenila, da ima dovolj mraza, je napovedala: »Zdaj bomo pa šteli stopnice.« Dedi je imel odgovorno nalogo paziti na varnost in napake v štetju; naštela sta 110 stopnic. Spodaj je navlekla nase vsa oblačila, tako jo je treslo, po kosilu pa naju je presenetila z željo, da se povzpnimo še enkrat. Tokratno štetje je naneslo 111. Ker se številki nista ujemali, je bilo treba postopek dol grede ponoviti. Izid: 110. Stopnice so se tako izkazale za zanimivejše kot gugalnice in dinozavrova stopinja, »najdena ob poti od štirne do bukve«.

 

Novi stolp je visok 21,53 m in je bil, ko sem prvič brala o njem, menda »najvišji samostoječi leseni objekt v Sloveniji«. Zdaj ni več, saj na Žusmu že stoji Stolp ljubezni, ki ga bodo uradno odprli 26. aprila; ta meri 25,90 m (prvotno je bil načrtovan do centimetra enako visok macesnov brat vrhniškega, a so mu dodali še eno ploščad – za podatke se zahvaljujem Simonu Mansuttiju iz PD Žusem). Zgodovina razglednih stolpov na Planini je že dolga, vrhniška in PZS-jevska različica pa sta precej vsaksebi. PD Vrhnika in tamkajšnja občina na svojih spletnih straneh poročata, da so prvega, visokega 3 (do 4) m postavili že leta 1930, naslednji iz leta 1934 je meril 16 m, tisti iz leta 1955, ki se je pred časom majal pod nama, pa 21 m. Na spletni strani PZS malega iz leta 1930 ne omenjajo, naprej pa se letnice sicer ujemajo, a višine nikakor ne: 20 m (namesto 16), 16 m (namesto 21) in 22 m (namesto 21,53). Kako naj se potlej zanesem še na druge podatke?

 

Vrnili smo se po isti poti. Tudi tokrat smo se ustavili na »balkončku«. Navzdol je šlo, kakor navadno, dosti hitreje, zato pred zavarovano strmino kar nisva mogla dovolj poudariti, kako previdno bomo morali sestopati, brez zviranja in skakanja, da se ne bo zgodila nesreča. Zdelo se mi je, da je Ajda tokrat svarila vzela bolj zares kot navadno; ko smo se spet znašli na običajni poti, je izjavila: »Sploh ni bilo tako težko, kot sem se bala.« Tudi jetrnike smo našli in pri Starem malnu še enkrat potipali vodo. Na parkirišču je sameval naš avto.

 

Od koče pri mlinu do razglednega stolpa smo hodili poldrugo uro, nazaj pa eno. Parkirišče na Vrhniki je bilo še vedno polno. Od tam vodi k razglednemu stolpu enourna pešpot. Morda bo kdaj prišla še prav. Lintvern me mika, čeprav se bojim, da mi ne bo dano videti, kako bruha vodo, kaj šele ogenj.

Tošč, (pod)prvak Polhograjskega hribovja

Dr. Robert Kermauner ga v knjižici Po pogorju polhograjskem in okoli Krima. Enodnevni izleti iz leta 1924 opiše kot »znameniti Tolstec, Tošč, visok 1021 m«. In še: »Ime Tošč – imenujejo ga pa tudi Otožec – izvira menda tudi od besede tolst, 'Tolstec', kakor ime Toško čelo, oblika obeh vrhov bi vsaj odgovarjala takemu naslovu, zakaj odkoder ga pogledaš, je lepo zalit.« Ker piše »najvišji junak našega pogorja, širokopleči Tošč« in Pasje ravni ne omenja, sklepam, da je ni štel med polhograjske hribe. Tošč namreč ni bil vedno najvišji vrh Polhograjskih Dolomitov, kakor smo Polhograjsko hribovje, ki ni (samo) dolomitno, imenovali nekoč, saj ga je za 8 m – po Krajevnem leksikonu Slovenije (KLS) celo za 9 – prekašala Pasja ravan. Na njej pa je JLA delovala tako temeljito, da jo je menda znižala za več kot 8 m.
 

 

Prvi torek v marcu je bil torej dan za Tošč. V Medvodah sva zavila proti Goričanam, v Sori pa v dolino Ločnice. Parkirala sva nasproti odcepa k Sv. Jakobu pri gostilni Legastja v Trnovcu (njeno parkirišče je le za goste). Na rdeči puščici ob vznožju gozdne ceste na Govejek piše 2,5 km – 45'. Pod prometnim znakom, ki obvešča, da se na gozdno cesto podajamo na lastno odgovornost, je pritrjen nadvse zanikrn kažipot s komaj še čitljivim napisom Govejek P.D. »Obrtnik«. Ta cesta na nobenem mojih zemljevidov ni markirana, a na ostrem desnem ovinku pred mostom čez potok sva videla markacijo. Na nekem drevesu sva s težavo razbrala napis Lastniki psov uporablajte cesto na Govejek /Micka/; to je gotovo tista gospa, s katero sva poklepetala pred dobrimi desetimi leti pri Lužarju in je poudarila, da se tam reče pri Micki. Pot od Legastje do Lužarja je še vedno začasno zaprta.
 

 

Vzpenjala sva se med trobenticami, jetrniki, velikimi zaplatami resja ter črnimi in blagodišečimi telohi, a cvetje ni moglo popolnoma odvrniti najinih pogledov od polomljenega in izruvanega drevja, ki še vedno leži križemkražem po gozdu. Iznad zadnjih hiš sva opazovala vršič z belimi skalami visoko nad dolino. Tik ovinkaste ceste so se v peščenih tleh očitno dobro počutili lapuhi. Na dan so pribodli že tudi prvi listki gozdnih jagod. Mimo ograjenega zajetja sva prišla do izvira omenjenega potoka. Med drevjem je bilo čedalje več borov. Ko se je svet odprl, se je cesta nekoliko zravnala. Prispela sva do krušljive bele stene (za Grmado in Tošč značilne dolomitne skale, ki preperevajo in se drobijo, je Rudolf Badjura imenoval melci), ki sva jo gledala od spodaj. Že dotlej sva med drevjem videvala cerkev sv. Jakoba, od tu pa je bil pogled nanjo in na Florjanovo v Tehovcu še lepši.
 

 

Kmalu sva mimo kamnite hiške (sušilnice za pridelke?) in Vikijevega stola prikorakala do krajevne table Govejek. Med slovenskimi kraji sem našla samo Govej(e)k v idrijski občini, KLS pa opisuje tudi tukajšnje naselje raztresenih samotnih kmetij Govéjek, ljudsko Osóvnik (!), 610‒857 m nad morjem. Na rumeni zidani hiši je plošča v spomin na otvoritev in blagoslovitev Doma jugoslovanskih obrtnikov 22. 4. 1935. To je bila prva tukajšnja stavba (obrtnikom jo je prodal stric tiste Micke, ki se je podpisala na obvestilo pasjim lastnikom), nato so zgradili gospodarsko poslopje, lesena hiša, ki je zdaj planinski dom, pa je bila zgrajena po vojni, je povedal oskrbnik. Tu so se pojavile markacije E7. Mihelčičev dom na Govejku (727 m, na tablici piše 812 m) stoji na območju, imenovanem Na gontah*. Pred izletom sem skušala ugotoviti, kako je odprt, in našla vse mogoče: po spletni strani z naslovom Miheličev (!) dom na Govejku in s tel. št. 061 (!) 611-429 stalno, po spletišču I Feel Slovenia ob sobotah, nedeljah in praznikih, po spletni strani PZS vse dni razen ob ponedeljkih, po Hribi.net razen ob torkih (table s tem podatkom pri Legastji ni več, a fotografija na omenjenem spletišču še vedno zavaja bralce), po Vodniku po planinskih kočah v Sloveniji pa razen ob sredah. Tokrat ima prav PZS.

 

 

Za okrepčilo je bilo še prezgodaj, zato sva se naužila le razgledov (posebno na Kamniške planine), ki so od križa in klopc nad domom še lepši, in nadaljevala pot. V borovem gozdu sva poleg markacij opazila M (Ljubljanska mladinska pot). Najprej sva stopala po grebenu, nato pa pod njim, ves čas med obilico resja. Na poti je bilo še nekaj zaplat snega; največ ga je ostalo, kjer se je splazil s strmega brega in se ustavil na »polički« – stezi. Prehitela naju je urna gospa in zasopla pojasnila, da jo nekdo čaka, ona pa mora še tja in nazaj. Pod Gontarsko planino sva se spraševala, kaj lahko pasejo na tolikšni strmini (pozneje sem pri Gontarju izvedela, da tam le kosijo, sicer pa je taka planina primerna za koze in ovce, čeprav se tudi krave »vsega navadijo«). Ozka stezica naju je vodila vzporedno s sila strmim pobočjem mimo odcepa na planino, označenega s slabo evropsko markacijo, in mimo melcev, ki so že napovedovali sedelce Na peskih (880 m), kakor še piše na starem zemljevidu, na novem pa Beli plaz. Tu sva s smerne tablice izvedela, da se pride k Domu na Govejku tudi po drugi poti, kar sva se namenila izkoristili nazaj grede.

 

 
 

Markacijam se je pridružil še znak L (Loška planinska pot). Takoj za Peski se je najina steza priključila zasneženi gozdni cesti, toda le do bližnjih markacij, ki so naju popeljale levo (gazi so se nadaljevale tudi po cesti). Povzpela sva se čez Igale, vendar ne čez vrh (907 m). Kmalu sva se vrnila na cesto, a jo nemudoma znova zapustila. Vzpon je popustil in ponekod je šlo celo nekoliko navzdol. Ustavila sva se na razgledišču s klopco. Razgled z nje je tako imeniten, da je vreden postanka in je bil najverjetneje tudi cilj tiste hitre gospe (malo prej sva jo srečala, ko se je že vračala). Zdaj sva prvič videla na zahod, kjer so na obzorju kraljevali Julijci s Triglavom, pred njimi pa so se kazali Blegoš, Pasja ravan, okoliški hribi in spodaj dolina. Ta kraj bi si morda že zaradi razgleda zaslužil navdušene besede »ta čudno zapeljivi igalski svet«, ki sem jih prebrala v Planinskem vestniku iz davnega leta 1962, čeprav je bila tista zgodba čisto drugačna.

 

Nadaljevala sva po koreninastem grebenu, rdeč kažipot brez napisa pa naju je brž usmeril podenj. Kar precej sva se spustila in sestopila na kolovoz ali slabo (ozko) gozdno cesto. Na desni se je sončila Kozjekova domačija. Zavila sva levo mimo klopce s pogledom na Tošč. Ob poti so stale skladovnice svežih drv, po gozdu pa je ležalo še veliko podrtega drevja. Ko je z desne pritekla od Kozjeka še ena podobna prometnica, sva imela domačijo kot na dlani, nad njo pa Veliki Babnik. Maloštevilne markacije so bile slabe; pomagala sva si tudi s tistimi za nazaj. Po krajšem vzponu je šlo rahlo navzdol mimo Kozjekove oglarske kope. Na križišču slabe pol ure pod Kozjekom naju je pričakalo pet tablic: dve s slikami zaščitenih rož (clusijevega svišča, dišečega in blagajevega volčina ter kranjske lilije) in tri smerne. V desno sva kar hitro dosegla sedlo med Malim Toščem in Toščem, kjer dvema smernima tablicama dela družbo kažipot Govejek očitno iz istega časa kot oni nad Legastjo, saj je že tako vraščen v deblo, da se obledeli napis komaj še vidi. Zavila sva desno navzgor po grebenu. Z njega sva videla Mali Tošč, Grmado in Ljubljansko kotlino. S klopce nekaj više je bil razgled še lepši. Pot, proti vrhu nadelana z več stopnicami ter zaradi korenin in skal prav slikovita, je bila od mnogih stopinj precej blatna, zato je zahtevala pazljiv korak. Do cilja ni bilo več daleč.

 

 

Na slabo razglednem gozdnatem vrhu (nekoliko se vidi le proti jugu in zahodu) sta klopci in vpisna skrinjica. Na deblu nad spodnjo klopco so tablice: ena navdušena, ena informativna in ena vzgojna. Nekdo je prihitel za nama in komaj smo se po pozdravu Dober dan strinjali, da je res dober, že je odhitel nazaj.

 

Tudi midva se nisva predolgo obirala. Do sedelca Na peskih/Beli plaz sva se vračala po isti poti, od tam pa po drugi, odkriti tja grede. Po hudi strmini sva dosegla greben nad strmo Gontarsko planino, po njem pa njen vrh s klopco in vpisno skrinjico, ki ga je tik pred najinim prihodom zapustil možak, s katerim smo se srečali na Tošču. Desno od Sv. Jakoba, ki sva ga videvala ves dan, sva zdaj zagledala še križ na Rogu nad Katarino. Markirana pot vodi naprej proti Osolniku, a midva sva se spustila po nemarkirani stezici mimo preže in klopce z razgledom na obe strani grebena. Grintovec se je že pripravljal na poslabšanje vremena, napovedano za naslednji dan, na desni sta se pokazala Ojstrica in Lučki Dedec, na levi pa Zaplata. Po ozki stezici, polni korenin in storžev, levo in desno pa huda strmina, da se ne bi bilo zdravo spotakniti, sva sestopila na pot vzpona pri slabi evropski markaciji. Okrog doma na Govejku je že polegla hladna senca, Jakob pa se je še vedno sončil na svojem hribčku. Do Legastje je bilo le še dobre pol ure.

 

Lepo je bilo. Ko berem stare zapise o najinih poteh, so podatki pogosto res že zastareli, občutja, ki jih budita živa in neživa narava, pa se razlikujejo le malo ali nič.

 

* Kmet Gontar pa ima domačijo na Gontah pod Grmado, v Setnici. Gonte so torej dvoje in tiste, zapisane z malo, so me šele opomnile, da je to vendar (tudi) občno ime. Kaj pomeni? Slovensko-nemški slovar Maksa Pleteršnika pravi, da sta gonta in gontar skodla in skodlar. Potemtakem so Gontarjevi predniki mogoče izdelovali skodle. Janiju pa ta razlaga ni bila »všeč« in je ugibal, ali je podlaga za to ime konta, saj se pomeni tega izraza ‒ po SSKJ večja vrtača v visokogorskem svetu, po Planinskem terminološkem slovarju večja globel v visokogorskem krasu, navadno skledaste oblike, po Pleteršniku kotanja/globel v apnenčasti kamnini, skalna razpoka, gorska kotlina – bolj »prilegajo« hribom. In glej, ravno zadnjič omenjeni dr. France Bezlaj v Etimološkem slovarju slovenskega jezika našteva več izrazov, domnevnih prednikov konte, ki se začno na g- (na primer predromansko *ganda, nemško narečno Gante, švabsko gand) in pomenijo grmado kamenja v gorah, skalno strmino, gorsko dolino, vrtačo. Pri Gontarju so mi povedali, da je to staro hišno ime in da ne vedo, od kod izvira. Ni jim znano, da bi se bil tod kdo kdaj ukvarjal s skodlarstvom.