Kako sva bila zaradi Krimščka ena zadnjih obiskovalcev Brinarjeve jelke

Ko sva izbirala cilj za 11. junij, mi je na najinem »rumenem seznamu« padla v oči Rakitna, a ko sem pogledala na zemljevid, sem se odločila za bližnji Krimšček (940 m). Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vrhnika ter se peljala skozi Verd, Bistro in Borovnico, na Brezovici pri Borovnici pa zavila levo proti Zabočévu. Nad vasjo se je asfalt končal in pri odcepu desno, označenem s kažipotom za Vrh Dola in Rakitno, sva pod razpelom parkirala (440 m).

 

Kažipotu sva sledila po nečem, kar je bilo bolj podobno strugi kot poti. Komaj opazna stezica mimo razpela se nama je pozneje priključila z desne. Pot se je sčasoma polepšala, z markacijami pa ni bila ravno radodarna, le na zaraščeni poseki, kjer se je obrnila desno (tam sva opazila sledove gorskih koles), so bile kar tri. Ob nekem levem ovinku sva zagledala mizo in stole – skalo in kamne. V bližini je na veji viselo oblačilo; najbrž ga je pozabil kdo, ki je tam počival. Pozneje sva pred skalnato steno zavila levo in steza se je prelevila v kamnit kolovoz. Markacije so bile bolj slabe, a so bile vse zgledno na desni strani, česar se markacisti sicer ne držijo vedno.

Po 35 minutah sva dosegla gozdno cesto na velikem križišču, imenovanem Kamnolom (689 m). Z njega sva se povzpela naravnost po širokem gruščnatem kolovozu, označenem s kažipotom za Vrh Dola in Rakitno. Mimo solnice sva prišla do odcepa levo, kamor sta kazali puščica in začetnica P., vendar nisva zavila tja. Na naslednjem razcepu se je najprej desno odcepil kolovoz, nekoliko naprej pa se je najin razcepil na dvoje: desni krak (naravnost) je bil še vedno kamnit, levi pa blaten. Nadaljevala sva naravnost, kamor je kazala markacija. Tudi tu je bila oznaka P.; morda pomeni lastnika gozda. Po daljšem vzpenjanju se je kolovoz obrnil navzdol. Markacije so bile redka in slabe; pot je bila bolje označena v nasprotno smer.

Pol ure nad Kamnolomom sva prispela na Vrh Dola (835 m), kjer stoji spomenik padlima partizanoma. Mimo klopce in kažipotov sva sestopila na gozdno cesto z Rakitne in nadaljevala po njej navzgor, kamor je kazal kažipot Krimšček (941 m) 25min (to je bila sploh prva omemba najinega cilja). V isto smer je pisalo tudi Razgledna točka 30min; verjetno je bilo mišljeno razgledišče (832 m), ki ga omenja več virov in ga je TD Borovnica celo označilo z marmorno ploščo ter s katerega naj bi se videli borovniška kotlina do Vrhnike, Julijci s Triglavom, Karavanke in Nanos. Vsekakor sva se nameravala ustaviti na njem. Na cesti sva se ogibala velikim lužam, med katerimi so švigale žabice, ob njej pa so cveteli repuši, orlice in negnoj. Vzdolž preseke z elektrovodom se nama je odprl pogled na Rakitno. Vodile so naju dvoje markacije: knafelčki in enakobarvni trikotniki. Gozdna cesta se je poslabšala v kolovoz. Ko so na razcepu kolovozov trikotniki odšli levo, sva zavila za knafelčki desno in takoj spet desno na stezo. Prečkala sva ozko vlako in vsenaokoli so se košatila bogata socvetja negnoja. Po kratkem spustu pri veliki skali z dvema markacijama sva nadaljevala ob pobočju med razmetanimi skalami, nato pa strmo navzgor po koreninasti stezi med gorskimi glavinci. Steza je sprva zavila nekoliko okrog hriba in se potem ozaljšana z rdečimi šipkovimi cvetovi povzpela nanj. Prisopihala sva do dobre steze, ki je bila videti dokaj nova, saj je bilo pobočje še precej sveže posneto. Rahlo sva se spustila na drugo stran hriba na gozdno cesto in po daljšem času spet naletela na Knafelčevo markacijo.

 

Po ponovnem stiku najine ceste s tisto, označeno s trikotniki, so naju oboje oznake vodile navzgor in kmalu sva na desni zagledala zastavice in vetrno vrečo. Tako sva se 40 minut za Vrhom Dola znašla na odskočišču za jadralne padalce. Kar zavriskala sem, toliko travnolistnih perunik je krasilo trato, a so žal že večinoma odcvetele. Z odskočišča se vidi Strmec, kjer so 28. junija 1991 osamosvojitelji zavzeli skladišče orožja, ki je odločilno okrepilo slovensko obrambno moč v desetdnevni osamosvojitveni vojni. Srečala sva par, ki te kraje pozna, in povprašala po razgledišču; mož je za razgledišče sicer že slišal, a nama ni znal povedati, kje je, kar zdrdral pa je, da je od odskočišča naprej do asfaltne ceste 1900 m in po njej levo na Rakitno 2 km, desno pa se pride v Cerknico. Priporočila sta nama, naj si ogledava znamenito jelko nekoliko dalje po gozdni cesti. Tako sva tudi storila, čeprav sva morala v nasprotno smer od načrtovane.

Ko sva po gozdni cesti prispela na križišče in/ali obračališče, sva zavila levo v gozd ter po nekaj metrih stala pred Brinarjevo (po raziskovalcu dr. Miranu Brinarju) ali Klanško (po lastniku in skrbniku gozdarju Francu Mikužu – Klanškem Franceljnu – z Rakitne) jelko ali po domače ta lepo jelko. Kraj se imenuje Zagabernice, Lapušna dolina ali Pr' talepi hoji (840 m). Nekaj o tem mutantu navadne ali bele jelke sva izvedela z razlagalne table, še več pa čez slaba dva meseca iz medijev, saj je lepotico nekdo požagal. Dr. Brinar jo je v 60. (na tabli je pisalo 70.) letih prejšnjega stoletja proučeval in septembra 1967 poročal o njej na 14. kongresu IUFRO (International Union of Forest Research Organizations). Takrat je ocenil, da je stara 57 let; bila je visoka 31,9 m in je imela prsni premer (1,3 m od tal, to je na povprečni višini prsi odraslega moškega) 47,1 cm. Njena opazna posebnost je bila gosta stebrasta krošnja. Rasla je hitreje kot okoliške jelke in imela je gostejše, krajše in širše iglice z več listnimi režami. Cvetela in rodila je vsako leto, druge jelke pa le na dve ali tri leta. Po 46 letih (2013), ko je štela že več kot 100 let, je bila visoka 39,5 m in je dosegla prsni premer 75,2 cm. Zdaj ko je obležala pod žago brezvestnega neznanca, so ji prisodili 120 do 130 let ter ji namerili 40,5 m in 77,4 cm. Gozdarji skušajo z vegetativnim razmnoževanjem poskrbeti za njeno naslednico, v mariborskem botaničnem vrtu pa že imajo dva klona tega zanimivega drevesa, ki mu menda ni bilo enakega na vsem svetu. Očitno sva bila med njegovimi zadnjimi obiskovalci. Ta stranpot nama je vzela četrt ure v vsako smer.

Vrnila sva se k vzletišču in se spustila nazaj do stika knafelčkov in trikotnikov, od koder sva se držala slednjih. Iznenada se je ulila ploha. Že po kakih petih minutah sva stopila iz gozda na cvetoč travnik na sedlu med Krimščkom in Novaško goro. Pri tamkajšnji klopci sta se od steze odcepili dve v travi komaj opazni stezici: na tisto stran steze, kjer stoji klopca, proti Krimščku (levo), na drugo pa proti Novaški gori (desno). Najprej sva zavila levo med grmovje. Stezica se je čez nekaj minut začela preveč spuščati, izginila pa ni, kakor naj bi po opisu na Hribi.net, zato sva na pamet, kar po brezpotju, zavila levo proti ne več kot pet minut oddaljenemu vrhu. Ta je nerazgleden in ga je težko čisto natančno določiti, saj ni nobenih oznak in sva bila prepuščena svoji presoji, katera od skal, razmetanih po travi med drevjem, leži najviše.

Spustila sva se nazaj h klopci in po malici zakoračila še po stezici, skriti v travi, na drugo stran. S travnatega pobočja sva si lahko ogledala pohlevni Krimšček. Hodila sva med belimi in rdečimi deteljami, travniškimi kozjimi bradami, ivanjščicami in drugimi nebinovkami, čmerikami, grintavci, kaduljami, zvončicami, mlečki, zlaticami, krvomočnicami, nokotami, repuši, navadnimi migalicami ter drugimi travniškimi rožami in cvetočimi travami. Stopila sva med grmovje in v redek gozd, v katerem je cvetelo precej dolgolistnih naglavk. Po kakih 20 minutah sva stala na (spet le domnevno) najvišji točki Novaške gore (998 m) sredi gozda.
 

S sedla sva nato nadaljevala po kolovozu na drugo stran. Pot, označena s trikotniki, se je še enkrat staknila s tisto, označeno s planinskimi markacijami, in poslej sva se vračala po poti vzpona ‒ čez Vrh Dola in križišče Kamnolom. Tu naju je radovednost usmerila levo po gozdni cesti gledat, ali je tam res kak kamnolom, pa razen slike padala in napisa PG ob cesti s skalnato »ograjo« nisva našla nič zanimivega. Ko se je cesta končala, sva se obrnila in se od Kamnoloma spustila proti Zabočevu. Zadnji del poti sva šla po stezici, ki se izteče za razpelom, pod katerim sva parkirala. V slabi poldrugi uri sva bila pri avtu.

Najimenitnejši del tega pohoda je bil pravzaprav ogled Brinarjeve jelke, sploh ker je zdaj ni mogoče več videti. O Krimščku, zaslužnem za ta ogled, pa še dvoje. V Planinskem vestniku (PV) 9/29 je Josip Wester zapisal: »Tam se dviga gozdnati vrh, ki je na specialki označen z imenom Krim (930 m), a domačini nazivljejo ta vrh Krimček, tudi Krimšček ali Mali Krim.« Je bil Mali Krim res kdaj Krim? In še besede V. F. E. v PV 5/28: »/.../ s sestopom čez Krimšček (najlepša razgledna točka na Notranjskem: vidi se Snežnik, Nanos, Julijske Alpe, Karavanke, Kamniške Planine)«. Da nisva našla razgledišča, nama je pa res žal.

Na Tolsti vrh mimo Farbance

Čez teden dni sva si spet privoščila Tolsti vrh (1077 m), ampak drugega, nad Dobroveljsko planoto. Odkar sva na Wikipediji prebrala, da je edini planinski dom na Dobroveljski planoti tisti na Čreti, čeprav je po drugih virih očitno, da je tam tudi Farbanca, sva si to »zapostavljeno« kočo želela ogledati. Najprej je bilo treba najti izhodišče z nenavadnim imenom Motorček. S štajerske avtoceste sva se zapeljala na Vransko in čez preval Lipa (tamkajšnji asfalt je obupen) v Šmartno ob Dreti, tam pa desno, skozi Kraše. Za Pustim Poljem sva zavila desno po ozki asfaltni cesti, zdaj zaradi kažipotov za Motorček, Farbanco in Čreto že brez skrbi, da sva na pravi poti. Motorček pa ni zaselek, kakor sem sklepala iz zloženke PD Nazarje, ampak je popravljalnica žag, kosilnic in škropilnic v naselju Potok. Gospodinja nama je prijazno dovolila parkirati pri njih, če bi bilo parkirišče nekoliko naprej polno. Pa ni bilo, bila sva sama. Urejeno je pri brvi čez Mostni graben, ob njem in onkraj njega pa so številne planinske oznake.

Med kažipoti na drugi strani potoka nama je eden zbudil posebno pozornost: Pot na angleš. barako; na jasi, kjer zdaj stoji koča Farbanca, so bile med prvo svetovno vojno barake za angleške ujetnike. Vzpenjala sva se po pobočju Mostnega vrha. Na najstrmejšem delu so napravili stopnice, nato pa se je kolovoz zožil v stezo; ta je zavila levo čez jarek in se nadaljevala v ključih navzgor v gozd. Na počivališču s klopco pri Lahkem studencu sta naju pričakala spodbudna napisa Na zdravje! in Dober dan. Naslednja klopca je bila že nekoliko »snedena«. Nad njo se je strmina unesla. Nenavadno se mi je zdelo, da je v krajih, kjer v veliki meri živijo od lesa, gozd tako nepospravljen. Ko sva dosegla gozdno cesto, sva na desni že zagledala kočo. Do nje sva potrebovala dobre pol ure.

Koča Farbanca stoji na gozdni jasi na severni strani kraške planote Krašica, ki je del Dobroveljske planote. Na njej piše Dom planincev PD Nazarje. Leta 1953 so tu zgradili gozdarsko kočo. V njej so mešali barve (farbe) za gozdne oznake, zato so ji rekli Farbanca. Potem ko je dolgo samevala, jo je leta 2002 od GG Nazarje vzelo v najem tamkajšnje planinsko društvo in jo pozneje odkupilo. Zdaj jo prizadevno obnavljajo. Poleg nje stojita antenski stolp z bivalnikom za RTV-jevske tehnike in lesena baraka, cerkvena last. Ob koncih tedna in praznikih člani PD Nazarje v koči dežurajo; tam si je sicer mogoče privezati dušo, a kuhajo ne. Potem ko nama je eden izmed prostovoljcev, ki so urejali okolico, vse to prijazno razložil, je spet poprijel za orodje, midva pa sva se poslovila.

Mimo gugalnic in cerkvene barake sva se odpravila v gozd, kjer sva se kmalu povzpela levo na vlako, ta pa se je spremenila v kolovoz, ponekod prav lep in širok. Bilo je komaj kaj rož, še največ dolgolistnih naglavk. Za dolgo strmino se je kolovoz položil in naju zaraščen s koprivami, zlaticami in repuhi pripeljal do poseke, kjer so cveteli tudi lučniki in spominčice. Prečkala sva jo in čez čas stopila na gozdno cesto na desnem ovinku, kjer se je v levo odcepil slab kolovoz in je bilo nekaj prostora za parkiranje. Nadaljevala sva navzgor po cesti do razcepa pod vrhom Borovnjaka. Pod tamkajšnjima kažipotoma je na marmorni plošči pisalo Cesta I. štajerskega bataljona Čreta 1941‒1977. Levo je bilo četrt ure do Črete, midva pa sva ostala na desni gozdni cesti in na 925 m zavila levo z nje na traktorski kolovoz ali vlako. Po velikih blatnih lužah so begali pupki. Na 936 m se nama je z leve pridružila še ena označena pot s Črete, naravnost pa sva v minutki prikorakala na skalnat rob z velikim lesenim križem, kjer sva posedela na klopci z razgledom na Vransko in Posavsko hribovje.

Nadaljevala sva po ozki zaraščeni potki, ki je bila zaradi strmega pobočja kar malo nevarna za zdrs. Ob njej in po njej so cvetele šmarnice, medenike, gozdne jagode, dolgolistne naglavke. Po kratkem spustu sva se priključila razmočenemu kolovozu, nato pa ga pri koritu zapustila desno navzgor, kamor je kazal rdeč kažipot brez napisa, in dobro uro nad Farbanco stopila iz gozda pri Rucgarju. Ob poti so se zlatili lučniki in travnik je bil pisan od raznovrstnega cvetja. Domači kuža se ni oglasil, dokler nisva odšla, tedaj pa je začel slabotno lajati. Mogoče mu je bilo pa dolgčas. Poleg gospodarskega poslopja in na njem so bile oznake planinske in evropske poti ter tablica Spomenik NOB, ki je tudi kazala v najino smer ‒ proti Tolstemu vrhu. Mimo oguljene mame ovce z dvema jagenjčkoma ter mimo mize in klopi sva po skalnatem, a vlažnem gozdu z bujno podrastjo v dobre četrt ure prispela do razcepa: levo Tolsti vrh (napis na drevesu), naravnost Spomenik 15' (smerna tablica).

 

Najprej sva se odpravila k spomeniku. Steza je bila zelo zaraščena. Našla sva markacijo (zvezdo), ki naju je pripeljala na slabo gozdno cesto; smerna tablica je kazala rahlo navzgor po njej. Kmalu po tistem, ko sva se povzpela s ceste na zaraščeno široko stezo in se nato spustila desno z nje, so naju znamenja pripeljala k spomeniku v eni izmed številnih vrtač. Pod prekrižanima srpom in kladivom piše: Na tem mestu sta padla / 15. 6. 1943 za svobodo / Vera  Šlander - Slavka / Dušan Krajgher - Jug / OK LMS Celje. Od nekod se je zaslišalo tuljenje sirene; bilo je natanko poldne na prvo soboto v mesecu. Stranpot nama je vzela manj kot pol ure.

Vrnila sva se na razcep in zdaj zavila proti Tolstemu vrhu. Strmina se je kmalu unesla, z leve je pritekla pot od sv. Jošta in prej kot v 10 minutah sva stala na z geodetskim kamnom označenem vrhu. Ker je gozdnat, je nerazgleden (na Hribi.net »obljubljenega« razgleda na Kamniško-Savinjske Alpe nisva bila deležna). Na njem je klopca, na drevesu z napisom TOLSTI VRH 1077 m pa vpisna skrinjica. Naprej, na drugo stran, tudi teče steza, a ni markirana.

Vrh sva zapustila po poti vzpona, od že omenjenega razcepa pa sva se držala gozdne ceste, upajoč, da prideva pod Borovnjak. Na gozdarskem nakladališču sva srečala nekoga, ki nama je potrdil, da sva na pravi cesti. Res sva čez kake pol ure prispela do odcepa na Čreto pod Borovnjakom, od tam pa kmalu iz gozda med cvetoče travnike. Na križišču na 909 m sva zavila levo in onkraj doline že videla Planinski dom I. štajerskega bataljona na Čreti. Ustavila sva se pri poznogotski cerkvi sv. Katarine (med vojno požgana je bila obnovljena leta 1952) in spomeniku prvi frontalni bitki I. štajerskega bataljona 26. 10. 1941. Čez pol ure sva že sedela v senci pred planinskim domom, kjer sva si privoščila skutne štruklje v juhi in odličen zavitek.

Od doma sva se odpravila po cesti navzdol mimo odcepa k plezališču, v Prilope in na Vransko ter navzgor proti hišam. Po dobrih 10 minutah sva pri leseni garaži prestopila na glavno cesto, ki je bila v levo asfaltirana (tja ni kazalo nobeno znamenje), desno navzgor pa makadamska (markirana). Po njej sva se povzpela na križišče, na katerem sva gor grede zavila levo proti cerkvi. Spustila sva se pod Borovnjak in desno po že znani poti mimo Farbance k Mostnemu grabnu. Najinemu zelenčku sta delala družbo še dva avtomobila; z njima se je najbrž pripeljala družba, zaradi katere je bilo pri Farbanci nazaj grede zelo živahno.

Na najvišjem vrhu Kriške gore ‒ Zaloški gori

Šele pred kratkim sem »odkrila« (prej sem očitno površno brala vodnik), da ima najvišji vrh Kriške gore, ki sem ga dotlej poznala le kot Tolsti vrh (1715 m), tudi ime Zaloška gora, po Zalogu. Zadnjo majsko soboto sva se podala nanj z manj običajnega izhodišča, iz Grahovš. Parkirišče na koncu vasi, pri kamnolomu, nama je bilo že znano od pohoda na Belo peč. Vrnila sva se kakih 100 m po asfaltu do mostu čez Lomščico. Onstran njega sva se povzpela po ožji asfaltni cesti med hišami (temu delu Grahovš se reče Hrib). Pred številko 16 sva zavila levo na kolovoz in kmalu po tistem, ko se je ta začel oddaljevati od hiše, sva prišla do velike markacije na skali. Pogled na Vrata in Veliki Turn je bil čedalje lepši, če pa sva se ozrla, sta se nama pokazali Dobrča z Lešansko planino in Begunjščica.

Kolovoz naju je vodil nad nekdanjim smučiščem v gozd. Na drugi strani sva stopila na travnik z leseno lopo in prežo. Obhodila sva ga po desnem robu, razritem od traktorjev; ta »traktorski kolovoz« se je na vrhu travnika nadaljeval levo, midva pa sva zavila desno na slabo opazno stezico. Videla sva nekaj rdečih kolobarjev, ki bi bili lahko markacije. Dalje sva se vzpenjala po okljukih, označenih z belimi lomljenimi črtami. Ko sva prečkala grapico, so se pojavili knafelčki in rdeče črte. Križ na skali je mogoče napovedoval »križišče« ‒ kmalu zatem je namreč z leve pritekla stezica, označena z belimi pikami, ki so se nadaljevale tudi po združitvi z najino potjo. Prispela sva na senožet s hiško za shranjevanje sena in prežo. Travnik je bil posejan s pogačicami. Čezenj naju je stezica pripeljala na kolovoz in po njem sva nadaljevala proti desni. Približno 40 m nad levim ovinkom sva našla komaj opazno stezico v desno, brez vsakega znamenja. Zavila je levo in postala razločnejša; na skali, obraščeni z mahom, sva zagledala še en rdeč kolobar. Ključi so bili spet označeni z belimi lomljenimi črtami in puščicami, vmes pa so bile še bele črte in pike, vse že precej bledo. Steza je bila večkrat zelo nerazločna. Ko so ostale samo še bele pike, sva se začela spraševati, ali sva še na pravi poti; obračala se je kar preveč v levo. Ponekod je bila zelo strma, nekje tudi spolzka, »zavarovana« s trakcem z rdečo zastavico. Na razcepu, kjer se je razločnejša leva stezica nekoliko spuščala, bolj zaraščena desna pa rahlo vzpenjala, je bilo manj drevja in več grmovja, zato sva domnevala, da sva na »manjši poseki«, omenjeni v nekem opisu na spletu, na kateri je treba zaviti desno, in to sva tudi storila.

 

Kako uro nad Grahovšami sva se približala skalni steni. Zdaj so naju spet vodile planinske markacije. Steza, vzporedna s strmim pobočjem, je bila na več krajih podprta. Pripeljala naju je na sedelce, s katerega sva najprej zavila desno na Mali turn, nato pa pot nadaljevala levo. Skozi veje sva videla Veliki turn in za njim Dobrčo, dolino, po kateri sva se pripeljala, najino parkirišče, Ženiklovec, Belo peč, Košuto. Na sedelcu je ležal tetrapak, dokaz, da tudi po takih odmaknjenih poteh ne hodijo samo resnični ljubitelji narave. Cvetja ni bilo prav veliko, še največ zajčjih deteljic, trilistnih vetrnic in trilistnih penuš. Mimogrede sva pomagala oprašiti lesko. Nekaj metrov ohlapne tenke jeklenice naju je pospremilo na koreninast greben in nato se je v desno odcepila stezica na pomol nad Velikim turnom; razgled je žal precej zakrivalo drevje. Ko sva zapustila greben, se je pot obrnila v levo. Zakoračila sva med ruševje. Odprl se je pogled na dolino in na Košuto. Ruševju so delali družbo macesni, deveterolistne konopnice, podlesne vetrnice, planinski srobot, alpske mastnice, dlakavi sleč, resje. Z naslednjega razgledišča sva videla Storžič in plaz pod Vrati. Čezenj je stekel gams. Pot je bila kar strma.

Kmalu za razglediščem sva dosegla rob in za njim lovsko kočo. Od nje sva se povzpela po strmi travnati dolinici, po kateri so cveteli blagodišeči telohi in dvocvetne vijolice. Približno sredi nje sva zavila desno v gozd in po njem na greben. Na razcepu se je desna stezica spustila v Lom, midva pa sva se povzpela po levi proti Kriški gori. Pod grebenom sva nadaljevala po razmočeni in ponekod podrti stezi. Ko sva ga znova dosegla, sva se spustila na drugo stran, na markirano pot med Kočo na Kriški gori na Tolstim vrhom.

 

Najprej sva zavila desno in po slabih dveh urah od izhodišča prispela h Koči na Kriški gori. Tam je bilo zaradi prvega gorenjskega rotarijskega srečanja, ki ga je pripravil Rotary klub Tržič Naklo v sodelovanju s PD Križe, nadvse živahno. Klub je organiziral zbiranje donacij za defibrilator in ga ta dan izročil v uporabo. Hvalevredno dejanje. Prispela sva ravno takrat, ko so razlagali uporabo te koristne naprave. Vstopila sva v kočo. Možaka, ki se je za točilnim pultom ukvarjal z večjim naročilom, sva vprašala, ali bi lahko za naju naročil štruklje. Zavrnil naju je, da bo najprej opravil začeto delo do konca. Red seveda mora biti, a če bi bil zaklical v kuhinjo, pred katero je stal, ali kvečjemu napravil kak korak nazaj, naročilo, s katerim je bil zaposlen, ne bi bilo nič trpelo, najini štruklji pa bi se bili tačas lahko že kuhali. Neomajno se je lotil preštevanja steklenic piva, treba je bilo skuhati še štiri kave in sestaviti račun, planinki, ki sta vse to naročili, pa sta ga prosili, naj jima steklenice znosi ven. Vajena prijaznosti in ustrežljivosti v planinskih kočah sem bila neprijetno presenečena, za Janijev temperament pa je bilo to sploh preveč, zato sva se kar na hitro poslovila.

 

Od koče sva se vrnila v smer, iz katere sva prišla, in nadaljevala po markirani poti na Tolsti vrh. Po travnikih so se pasle ovce. Stopala sva po stezi vzporedno s pobočjem in ugibala, ali je vrh pred nama že najin cilj ali pa se ta skriva zadaj. Nato sva se pomaknila prav na kamniti greben na levi. Skozi Vrata sva pokukala v dolino. Šele ko sva stopila na drugi vrh, sva zagledala tretjega, glavnega. Spet se je bilo treba spustiti, se znova povzpeti in dobro uro nad kočo sva dosegla cilj s klopcami in »hiško« za vpisno knjigo. Posebno pogled na Storžič je bil zelo lep. Ko sva počivala, se nama je pridružil planinec (če to ni prepohleven izraz zanj), ki se je pripravljal na Maraton štirih občin. Od las, nosu in celo uhljev mu je kapljalo, čemur se nisva več čudila, ko je povedal, da je pritekel iz doline Kokre, mimo Doma Čemšenik, čez Cjanovco, Srednji vrh, Mali Grintovec, Bašeljski vrh in Storžič, čez Psico na Malo Poljano in z nje na Tolsti vrh, če sem si vse prav zapomnila. Ura je bila šele ena. Bil je videti prav zadovoljen in ne posebno utrujen. Medtem ko nama je poročal, se je nekoliko okrepčal in se na hitro poslovil, češ da ga čaka še kar nekaj teka in se mu mudi, saj mora popoldne še postriči živo mejo. Kaj takega!

 

Po strmem skalnato-travnatem grebenu sva se spustila na drugo stran. Na razcepu čez četrt ure sva zavila levo proti Domu pod Storžičem (po desnem kraku sva nekoč prišla sem gor iz Gozda). Čez 25 minut sva prestopila električnega pastirja, stopila iz gozda in prispela na Malo Poljano. V tamkajšnji pastirski koči sva se okrepčala. Da bi šla v Grahovše po nemarkirani poti, so nama odsvetovali, ker so bili prepričani, da bi se izgubila, zato sva jo mahnila za markacijami proti Domu pod Storžičem, najprej po slabi gozdni cesti, nato levo z nje na stezo.

Na razpotju 20 minut pod Malo Poljano steza levo navzdol ni bila označena. Ravno takrat sta naju dohitela planinca in zavila tja; povedala sta, da na cesto, ob kateri imata avto in po kateri se pride k Domu pod Storžičem, da pa je steza naravnost naprej, ki tudi pripelje k domu, prijetnejša. Tako sva nadaljevala po njej. Čez poseko in gozdno cesto, mimo peskokopa in čez grapo, v kateri je še ležal sneg, sva po 20 minutah stopila na planino Jesenje.

Pod planino sva sestopila na lepo gozdno cesto in nadaljevala navzdol po njej. Preden sva prišla do planinskega doma, sva skrenila s poti, sledeč oznakam za bližnji partizanski spomenik. Stoji na jasi, na kateri je bil 4. avgusta 1941 iz Tržiške in Kranjske čete ustanovljen prvi bataljon na Slovenskem, Storžiški. Nato sva po »glavni« gozdni cesti kar kmalu prišla do parkirišča, kozolčka z jedilnikom in smernih tablic pri Domu pod Storžičem. Tam nisva našla nadaljevanja označene poti, zato sva se še naprej držala ceste in čez pet minut se je na desnem ovinku nanjo iztekla markirana pot, ki sva jo pri domu zgrešila. Po njej sva židane volje stopala čez sončne Senožeti z Belo pečjo pred seboj in z verigo vrhov v Kamniško-Savinjskih Alpah za svojim hrbtom.

S Senožeti sva zavila levo v gozd. Pot je bila kar strma. Ob njej so cvetele šmarnice in pogačice. Po kamnih sva prestopila potoček, najbrž pritok Lomščice. Kolovoz na drugi strani potočka naju je pripeljal do ceste, kjer je ob Lomščici prostora za nekaj avtomobilov. Ko sva hodila ob njej, so se vanjo pod cesto izlivali številni pritoki. Ob enem sva se osvežila in odžejala. Nekoga sva videla celo sedeti v Lomščici, obilica vode pa je očitno prijala tudi žabam. Mimo odcepa proti Beli peči sva stopila na asfalt in uro pod planinskim domom sva bila spet na parkirišču.

 

Bil je lep krog, ker je bil lep dan. In ker je bil lep krog, je bil dan še lepši.