Sobota, 17.
decembra, je bila sončna, kot nalašč za izlet v naravo. V Škofji Loki sva
naložila vnukinji in odpeljali smo se v Kamniško Bistrico. Nihalko na Veliko
planino smo za las zamudili, zato smo se zapeljali še do Doma v Kamniški
Bistrici in si ogledali izvir Kamniške Bistrice. Tako smo na mah »pospravili«
kar tri z enakim imenom: naselje, dolino in reko. Ostalo je še ravno toliko
časa, da sta dekleti splezali v lesene hiške, namenjene otroški igri, Ajda pa
se je tudi spustila po kratki ži(čni)ci, delujoči na lastno (se pravi najino)
odgovornost.
Nihalka je bila nadvse dobrodošla ne
le zaradi tega, ker je za vnukinji pot iz doline na Veliko planino še predolga,
ampak tudi ker se zelo radi vozita z žičnico. Kot bi mignil, smo bili na
zgornji postaji in vzeli smo pot pod noge, čeprav sta se Ajda in Vesna precej
navduševali nad delujočo sedežnico. Cesta nas je vodila mimo kažipotov, vabljivo zaledenelega kala in srednje
postaje sedežnice. Ajda se je domislila prav posebne zabave: ves čas je vrtala
v naju, kakšne vragolije in neumnosti je počel njun očka, ko je bil še majhen.
Ko je pot postala strma, je začela prepevati Kekčevo pesem. Vesna je tokrat
presenetljivo večino časa modro molčala, zato pa nič manj pridno hodila. Vzpenjali
smo se naravnost proti soncu, da se nam je pošteno bleščalo, in dedi se je za
vnukinji prelevil v oblak – hodil je tako, da jima je delal senco.
Mimo zgornje postaje sedežnice smo po dobri uri prisopihali pod
vrh Gradišča. Tam sta se jadralna padalca pripravljala na polet in počakali
smo, da sta se dvignila pod nebo. Nato smo se povzpeli na najvišjo točko Velike
planine (1666 m), ki ima poleg imena Gradišče še manj znano Njivice. Tam sta klopca in vpisna skrinjica. Midva sva uživala v čudovitih razgledih (Grintovci so bili kot na razstavi:
Grintovec, Štruca, Skuta, Turska gora, Brana in Planjava s Kamniškim sedlom, prav
tako Ojstrica, čeprav po Fickovih besedah »s svoje krotke strani«; pogled na
Rogatec in Lepenatko ni nič zaostajal), dekleti pa v zviranju po klopci in
najbrž tudi v pohvalah nekaterih planincev, da sta dosegli vrh.
Gradišče smo zapustili po drugi strani. Napotili smo se proti
naslednjemu vršiču, a se nismo povzpeli nanj, temveč smo ga obhodili po levi.
Smer sta nam kazala kapela Marije Snežne in poledeneli kal v daljavi. Mimo
kažipotov pri pastirskem stanu Gradišekovih čez slabe četrt ure smo stopili med
značilne velikoplaninske bajte. Ajda je brž vrgla oko na veliko skalo in kar po
drogu s kažipotom splezala nanjo, Vesni pa je pomagal dedi. Po kakih 5 minutah
smo mimo naslednjih kažipotov že prispeli do kapele in velikega kala pod njo. Na
njem se je drsala štiričlanska družina in ko smo videli očka, kako brezskrbno
vijuga na drsalkah, je bilo jasno, da smeta na led tudi naši dekleti. Pridrsal
je do vsakega izmed nas in nam prijazno ponudil piškote. Kljub imenitnemu
drsališču se je bilo treba posloviti, saj je bila pred nami še kar dolga pot in
seveda nismo smeli zamuditi nihalke.
Odpravili smo se v smer, kamor je kazal kažipot z napisoma Preskarjeva bajta in Pastirski muzej. Po naslednjem, manjšem
zamrznjenem kalu se je bolj sprehajal kot drsal mlad par, mimo sta se
pripeljala gorska kolesarja in pred nami se je proti bajtam vzpenjal še en
pohodnik. Tudi sicer smo jih srečali precej. Preskarjeva bajta, v kateri domuje
pastirski muzej, je bila zaprta. Po travnatem pobočju smo se povzpeli do ceste.
Mimo odcepa k jami Vetrnici (ponekod piše Veternica)
in Petrovega kota, kjer je Rekreacijsko društvo Rigelj postavilo mizo in klopi
(pokojni Peter Dolinšek je bil častni član društva), smo v dobre pol ure ravno
prav lačni prikorakali do Zelenega roba.
Po slastnih štrukljih in drugih dobrotah smo ugotovili, da
naslednje nihalke ne bomo ujeli, zato smo se vrnili kos poti do odcepa k jami
Vetrnici in poiskali vhod k njej. Odkrila ga je Ajda in je vztrajala pred njim,
dokler se nismo vsi zbrali, potem pa nas je vodila do prve jame. Naprej v drugo,
kamor vodijo strme stopnice, se nismo spustili, ker so bile poledenela, zato
sva jima obljubila, da ju odpeljeva tja spet poleti, ko spust v jamo ne bo tako
nevaren; takrat bo tudi več časa za raziskovanje. Neradi sta se obrnili, a misel na
pešačenje v dolino, če bi zamudili nihalko, ju je vendarle omehčala. Po 40 minutah
smo bili na postaji in se zadovoljni odpeljali v dolino.