Na Nanosu sva bila že nekajkrat,
predvsem seveda na najbolj obiskani Pleši in
najvišjem Suhem vrhu,
pred mnogimi leti pa tudi pri Abramu. Takrat je bil najino izhodišče zaselek
Žgavska vas nad Gradiščem pri Vipavi, a predlanskega novembra sva se tja podala
iz Podkraja, po eni najdaljših poti na Nanos. Pri tamkajšnjem pokopališču je
urejeno majhno parkirišče (S 45.866108, V 14.054511). Ob njem stoji spomenik med
drugo svetovno vojno padlim za svobodo, na pokopališču pa sta še spomenika
borcem, padlim v letih 1943–1945, ter »po koncu vojne izdanim in pomorjenim
slovenskim domobrancem in drugim medvojnim in povojnim žrtvam državljanske
vojne na protikomunistični strani«.
Od pokopališča sva se mimo
Skončarjevega korita iz leta 1937 spustila v vas. Nasproti cerkve sv. Marjete sva
na škarpi videla kažipot desno (800 m) Pirnatova koča na Javorniku 2h 15min,
Križna gora 1h, Sv. Duh 1h, malo pred tem, nasproti
okrepčevalnice Likar in picerije, pa sva na betonski ograji našla napis Jež,
markacijo z 1 (SPP) in puščico. Tej sva sledila. Pot je bila označena
tudi z rumeno-modrimi markacijami. Ko sva se zaradi nejasnega kažipota
»zataknila« pri hiši št. 53, je prišla iz nje prijazna vaščanka in potrdila, da
pot teče čez njihovo dvorišče. Opozorila naju je, naj ne slediva kolovozu, ko
zavije levo, ampak naj kar nadaljujeva naprej po travniku. O napisu Jež
je povedala,
da je to nekdanja domačija, v kateri zdaj domuje Lovska družina Col.
Pod novo hišo na koncu travnika sva stopila na
kamnit kolovoz, označen s kažipotom Zavetišče pri Abramu 2h, Vojkova
koča na Nanosu 4h 30min. Ko sva se ozrla, sva lepo videla vas, na hribu nad
njo pa cerkvico sv. Duha. Na razcepu kolovozov na naslednjem
travniku sva zavila po levem. Mimo na drevo prislonjenih kažipotov nazaj Javornik
in 
naprej Nanos sva prišla v gozd. Po 25 minutah sva stopila na
makadamsko cesto, kjer sta bila spet kažipota za Javornik in Nanos, drevo
zraven pa je bilo polno markacij, puščic, črt. Nekoliko naprej na levi je stalo
znamenje. Tudi skale so bile popisane in porisane z napotki za pohodnike.
Slabe četrt ure od stika s
še eno makadamsko cesto (desno nazaj Bela, naprej Nanos in Kmečki
turizem Abram), od katerega je bila cesta označena kot gozdna, se je desno
odcepil makadam h koči Lovske družine Col na Farmancah (Bela 9) s teraso,
mizami in klopmi, letno kuhinjo, vodnjakom, še eno manjšo hiško, streliščem. Ploščo
na pročelju so posvetili kurirskemu taboru v letu 1944 in padlemu kurirju Janezu
Trkmanu.
Vrnila sva se na »glavno
cesto« in nadaljevala po njej. Od nje so se cepili kolovozi in napisi TV
so bili presenetljivo sveži (vezistične oznake so sicer pogosto tako slabe, da
se sprašujeva, ali jih sploh še vzdržujejo). Na naslednjem križišču z več
»neuradnimi« kažipoti (nov je bil levo Bukovje) sva zavila desno. Cesta
se je 
vzpenjala in spuščala, obakraj nje so se vrstile kotanje. Ob več markacijah
so bile enice; nenavadno, da SPP toliko teče po cesti. Spredaj se je pokazal
hrib in cesta je zavila desno okrog njega. Na skali v levem ovinku so se
bleščale sveže pobarvane oznake. Po slabe pol ure se je v klancu začel razpokan
asfalt, ob katerem so se zvrstili opozorili na nevarnost požarov in na divjad
na cesti ter tabla Agrarne skupnosti Ravnik – Orlovše Vipava. Za dvignjeno
zapornico s številko 05 sva dosegla drugo cesto. Na tamkajšnji uravnavi z
velikim križiščem in
gozdarskim deloviščem so bili spet kažipoti (prvič pot ob ledenikih levo
nazaj).
Uravnavo sva zapustila po
levi (zgornji) cesti proti Abramu in Blažonu (desno Vipava). Poleg
knafelčkov so še vztrajale rumeno-modre markacije in TV. Skozi drevje na
desni sva zagledala z bori poraščen hrib (najbrž Orlovški hrib; Orlovše pod
cesto se niso videle). Čez dobrih 20 minut se je levo odcepila gozdna cesta,
desno pa steza, morda v Orlovše. Pojavili so se črte in LD zelene barve.
Čez četrt ure sva zapustila gozd. Travnike so ravno pognojili, zato je bila
»pognojena« tudi cesta. Kmalu za počitniško hišico sva levo nad cesto zagledala Blažonovo domačijo (Nanos 2). Za velikim
gospodarskim poslopjem in staro hišo sva na novejši 
opazila ploščo, zato sva
»morala« tja. Plošča društva TIGR je posvečena spominu na prvi vseprimorski
tečaj slovenščine. Zaklepetala sva se z mladim gospodarjem. Njegova žena je
Blažonova in ko je tast umrl, je podedovala domačijo. Mladi so se ravno takrat
preselili v novo hišo v dolini, kjer otroci hodijo v šolo in so tudi druge
pridobitve civilizacije, zato živijo tam, konec junija pa pridejo sem. Ko se je
rodil prvi vnuk, je gospodar dal občini svet pod hišo, da je tam zgradila cesto;
prej je tekla čez njihovo dvorišče, promet, posebno gozdarski tovornjaki in druga mehanizacija, pa bi ogrožal otroke. Stara markacija še priča, da so tedaj tudi planinci
hodili tam (po maPZS naj bi še vedno!). Pozimi, ko plužijo cesto, potegnejo še do Blažona, kar je lepo in
prav, saj je tast občini svet podaril. Krave »si same kidajo«, krmo v balah jim
vozi enkrat na teden, pogledat pa jih gre vsak dan (poleg službe seveda). Ker
je bil napovedan dež, je prišel pognojit. Povedal je še, da rumeno-modre
markacije označujejo RTV-jevsko Pot od oddajnika do oddajnika.
Kmalu za Blažonom sva prispela
na trikotno križišče z gozdarskim deloviščem in transformatorsko postajo Ravnik.
Po levem kraku sva prišla na asfaltno cesto, tretjo stranico trikotnika. Zavila
sva levo nanjo proti Abramu (nazaj Blažon, Podkraj, Bukovje,
desno Vipava). Čez dobrih 20 minut sva mimo odcepa k počitniški hišici, 
transformatorske
postaje Nanos in znamenja v spomin na 22. junij 2006, ko »je posijala luč tudi
na tem kraju«, s priporočilom, »naj jo sv. Florijan varuje tudi za naslednje
rodove«, prikorakala k Abramu (Nanos 6, 902 m). To je turistična ekološka
kmetija,
kjer se tudi pišejo Jež. Obiskovalce »zabava«
medvedja sirota (nama se je velika žival, ki je begala po majhni kletki,
predvsem smilila). Pred domačijo sva si ogledala tablo Nature 2000 o Nanoškem
pogorju, na hiši pa še tablo SPP o etapi 40 z Javornika na Nanos. V
domačiji je tudi 
Furlanovo zavetišče, imenovano po
zaslužnem vipavskem planincu Fricu Furlanu (1902–1952), ki se je smrtno
ponesrečil v stenah Gradiške Ture. Prvo zavetišče na Nanosu je bilo od 24. januarja 1954 pri
Blažonu, od leta 1961 pa je pri Abramu. Na bližnjem lovskem domu (Nanos 6a) je plošča v spomin na prvo nanoško
bitko 18. aprila 1942 in 15 žrtev. Pred 
domom sta tabli z zemljevidom, slikami
in opisom Nanosa (do Pleše je še dve uri hoda). Spomenik padlim na Nanosu 1941–1945 nedaleč stran ima obliko piramide. Pri Abramu in v
domu je mogoče prespati.
Zdaj sva nameravala poiskati
partizanski spomenik na Bobnu, vrnila pa naj bi se po Poti ob ledenikih. Od
Abrama sva se spustila nazaj za oznakami proti Vipavi, a
GPS je kmalu pokazal, da morava bolj levo. Zato sva zavila iz gozda na travnik
(steze ni bilo) proti gozdu na drugi strani, pod Abramom. Med travnikom in
drevjem je 
tekel suhozid, ob njem pa travnat kolovoz. Tedaj sva zagledala
vrvico in onkraj nje markirano stezo. Po njej sva se spet spustila v gozd, kjer
naju je čakal kolovoz – blatne kolesnice in visoka trava med njimi. Za še enim
travnikom sva vstopila v redek gozd. Po njem naju je vodil kamnit kolovoz, ki
se je spet iztekel na travnik, na koncu 
katerega sva po 20 minutah stopila na
gozdno cesto. Na električnem drogu sta bila poleg markacije napisa Abram
(nazaj) in Podnanos (levo). Pred seboj
sva videla dva poraščena hriba in enega golega, čez katerega so prav tedaj
tekli gamsi.
Zakoračila sva desno po
cesti, domnevno proti Bobnu. Na desni je bilo nekaj hiš. Pri eni sva zagledala
moškega in stopila tja, da bi se pozanimala, kako do spomenika. Obžaloval je,
da se izgubljajo vrednote NOB, zato je bil vesel, da se zanimava zanje. Opisal
nama je pot: ko sva prišla od Abrama na cesto, bi bila morala čeznjo, proti
Podnanosu, kjer se nadaljuje markirana pot mimo njegove rojstne domačije in čez
pašnik s konji. Na začetku in na koncu morava odpreti ograjo in jo zapreti za
seboj (»Nič se bat!«) ter kakih 40–50 m za ograjo zaviti »desno pod kotom« v
breg. Po tisti stezi bova prišla do spomenika. Ni vedel, ali so jo označili. Spomenik
ni na Bobnu (to je tisti hrib z golim vrhom), ampak je na grebenu Griže za njim, od koder se Boben lepo vidi.
Vrnila sva se torej tja,
kjer sva prišla na cesto, in šla nekaj korakov v
nasprotno smer do kažipota Podnanos, ki
naju je usmeril desno v gozd in po markirani stezi na travnik. Oznake so naju v
dobrih 5 minutah res privedle do Strgarjeve domačije (Nanos 10, na maPZS Stergar).
Tam je bil poleg kažipota naprej Podnanos še levo 
Lovska koča. Eden od vhodov
je bil »ozaljšan« s turobnim lesenim kipom in zanimivim nadpisom 1839 † I
IHS P ❤.
Konj ni bilo (sveže konjske fige pač – torej niso bili daleč), vse drugo pa je
držalo. Po dobrih 10 minutah sva zaprla za seboj druga »vrata« in kmalu ugotovila,
da je do odcepa več kot 50 m, drži pa, da je tam veliko 
mravljišče, ki ga je omenil sogovornik. Pri mravljišču
(tik preden se markirana pot izteče na cesto) sva
se obrnila desno, a steze v resnici ni bilo, ker je po tleh ležalo toliko
suhega listja. K sreči sva opazila na drevesu skrivljen
kažipot Pohod in tam se nama je zdelo, da je listje pohojeno. Potem je
sledi zmanjkalo in tudi kažipotov ni bilo več, zato sva se vzpenjala kar
naravnost strmo navzgor med skalami, oblečenimi v zelen mah. Tudi tega nisva
vedela, ali je spomenik prav na vrhu.
V 10 minutah sva dosegla
vrh, kjer sva našla okroglo ogrado iz kamnov, spomenika in pogleda na Boben pa
ni bilo. Ta vrh očitno še ni bil pravi, zato sva se odpravila proti
naslednjemu. Na neki skali sva opazila zbledeli markaciji in rdečo črto. Sledil
je strm spust mimo zarjavelih sodov in plastike, nataknjene na štrcelj drevesa.
Skozi grmovje, tudi trnje, sva se prebila pod skale. Povzpela
sva se med njimi in dobrih 10 minut od prvega vrha stopila na drugo najbolj jugovzhodno vzpetino v grebenu
Griže (višinomer je pokazal 854 m). Tik pod vrhom je stal
spomenik. Venec ob
njem je bil tako star, da ga niso prinesli tistega 1. novembra (midva sva bila
tam 12.). V 
spomenik iz skal sta vzidani marmorni plošči v spomin na heroja
Vojka in ob 30-letnici Skoja še nanj in 50 tovarišev, ki so se 18. aprila 1942
tam junaško borili s 700 fašisti. Namesto šopka sem jim zložila kamnit cvet.
Z vrha se je videl Boben le za silo (najin sogovornik najbrž že dolgo ni bil
tam).
Od spomenika sva se spustila na drugo
stran, kamor sta kazala kažipota Strgar-Abram in Pohod. Sestopala
sva med šopasto travo, v kateri so se skrivale skale, brez vidne poti, prvemu
kažipotu pa ni sledilo nobeno znamenje več, tako da sva le ugibala, kako in kje
bova prišla dol. Spuščala sva se rahlo v desno. Ko ni bilo več trave, sva zagazila
v debelo plast suhega listja med skalami, zelenimi od mahu, in se prebijala
skozi grmovje. Prvi vrh sva sklenila kar obiti po
vzhodni strani, toda naletela sva še na hujšo
goščo. Po 20 minutah sva se končno znašla pri velikem mravljišču, od koder sva se znala vrniti k Strgarju
in po kakih 15 minutah pristala na cesti.
V 25 minutah sva bila spet
pri lovskem domu
pri Abramu. Od njega sva odšla po gozdni cesti (po maPZS Veliki poti),
sledeč kažipotu pot ob ledenikih mimo ute s kuriščem, mizo in klopmi. Po
dobre četrt ure je na drevesu desno ob cesti visela zaklenjena lesena pušica z
napisom 
PROSTOVOLJNI PRISPEVKI HVALA brez pojasnila, čemu so namenjeni. Cesta se
je izmenično vzpenjala in spuščala. Po 20 minutah sva šla mimo preže in
gozdarskega delovišča. Ko sva delavca vprašala, ali ta ceste vodi v Podkraj, je
potrdil, a je pogledal precej debelo – najbrž se mu je zdelo zelo daleč. In
vprašal naju je, ali veva, da se morava držati levo (vedela sva).
Na križišču čez 5 minut sta
bila le kažipota nazaj Abram in desno Podnanos, levo, v najino
smer, pa nič. Po kratkem spustu sva se začela vzpenjati. Oprezala sva za Vipavskim
Malim Trškim ledenikom (da, vsa ta imena ima, v različnih virih pa je to ali
ono izpuščeno); oznak ni bilo, zato sva ugibala,
katera luknja pod cesto je to. Na najvišji točki čez 10 minut ni bilo kaj
videti. Kmalu zatem sva zagledala tablico Mali vipavski ledenik, tiste
luknje prej pa so bile mogoče Jamice. Nisva se spustila s ceste, ker je bila
pot še dolga, sva se pa sklenila pozanimati, kaj je to, morebiti za kdaj
drugič. Še vedno sva se vzpenjala in ugibala, kje je vrh Rjavega hriba. Tisti na
desni je bil najbrž Brivšnji hrib. Četrt ure od tablice sva prispela na križišče
(1009 m) pod Rjavim hribom (1094 m); edini kažipot Blažon je kazal
naprej. Spustila sva se v desno in čez slabih 10 minut zagledala še tablico Veliki
vipavski ledenik (po zemljevidu kar daleč s ceste).
Po dobre pol ure vzponov in spustov je z desne od zadaj pritekla cesta, kmalu zatem pa sva še zelo daleč pred seboj zagledala Podkraj. Še čez dobre pol ure sva na velikem križišču zavila ostro desno navzdol. Zmračilo se je že in spremljal naju je prvi krajec. Dišalo je po gobah. Ko sva bila končno spet v Podkraju, sva se za novo hišo povzpela levo, nasproti Skončarjevega korita dosegla asfaltno cesto in levo po njej v uri in 20 minutah od velikega križišča v trdi temi prišla k avtu. Po 10 urah in pol (čiste hoje do Griže debele 3 ure, nazaj skoraj 4).
