Tavanja po slovenskih hribih

Na dan za procesije na Ratitovec čisto sama

2012-01-15T23:07:00.058+01:00

Kadar je tako lepo vreme, kot je bilo včeraj, se na najbolj oblegane vrhove, predvsem take, ki premorejo kako kočo, odpravi toliko planincev, da je treba včasih hoditi v vrsti. Prav rada koga srečava in poklepetava z njim, posebno hvaležna sva za kako razlago razgledov ali zamotanih poti, ki nočejo biti take kot na zemljevidu, a procesij ne marava. Če je treba (in če je seveda mogoče) izbirati, nama je ljubša popolna samota. Tako sva včeraj v nabito polno Krekovo kočo pod Gladkim vrhom na Ratitovcu prišla po poti, na kateri ves dan nisva videla žive duše. Za izhodišče sva si namreč izbrala Bitenjsko planino.

Skozi Škofjo Loko, Železnike in Sorico sva se že peljala takrat, ko sva začela pod Soriško planino. Tokrat sva se odpeljala mimo nje čez Bohinjsko sedlo in se spustila 4,5 km do ceste, ki z leve pripelje iz Bohinjske Bistrice. Kaj "misli" leseni kažipot desno Vodice, nisva ugotovila, razumela pa sva smerokaza Škofja Loka in Železniki. To je bila najina smer. Toda sledilo je presenečenje: prometni znak za prepoved prometa v obeh smereh, dopolnjen z dovoljenjem le za GG Bled in ZGS. V dvomih, ali so številni smerokazi res namenjeni samo gozdarjem, sva se z nekolikanj kosmato vestjo odpeljala manj kot pol kilometra desno, tam pa parkirala pri peskokopu, kjer naju je čakal kažipot Ratitovec. Pod nama se je prebujala Bitenjska planina (glasen lajež je prebudil vsaj enega prebivalca) s prelepim ozadjem: Triglavom in njegovimi sosedi. Cesta do Bitenjske planine je bila prevozna brez težav, tista, ki se tu odcepi desno, pa je bila nevarno poledenela. In markirana, čeprav na zemljevidu PZS ni taka (na izletniški karti Škofjeloško in Cerkljansko hribovje pa je). Do kod seže asfalt, zaradi snega nisva ugotovila. Že po nekaj korakih naju je skušala ustaviti opozorilna tabla, ki so jo postavili po vetrolomu 29. 6. 2006. Tedaj so zaradi pospravljanja razdejanih gozdov zaprli gozdne ceste in prepovedali tudi hojo, saj gozdarji ob obilici zahtevnega in nevarnega dela res niso mogli paziti še na varnost pohodnikov. Toda domnevala sva, da so gozd v vseh teh letih vendarle že pospravili, pozabili pa so pospraviti obvestilno tablo, in sva se odpravila dalje.

Pri markaciji s puščicama, ki kažeta ena naprej po gozdni cesti in druga levo na kolovoz v gozd, sva se raje odločila za drugo. Vztrajno, a ne posebno strmo se vzpenja po Bitenjskem grabnu (levo pod potjo teče potoček). Kmalu po tistem, ko naju je pripeljala nazaj na cesto, sva stopila na Ribčevo planino (1110 m, po Julijskih Alpah Tineta Miheliča 1140 m). Na spodnjem delu stoji nekdanja lovska koča (možak, ki je delal pri njej, je potrdil najino domnevo, da so posledice vetroloma že lep čas odpravljene), više gori pa so pastirski objekti, nekateri v precej slabem stanju.

Nadaljevala sva po cesti in ko se je postavila povprek druga, širša, sva sledila kažipotu desno Ratitovec. Tu sva začela oprezati za nemarkirano pešpotjo, ki jo omenja Mihelič, da bi si skrajšala res velik cestni ovinek. Pa ni bilo treba posebnega truda: bližnjica je dobro označena (šele doma sva ugotovila, da je markirana tudi na izletniški karti). Preden sva se podala nanjo, sva si nataknila gamaše, kajti snega je bilo čedalje več. Bolj ali manj strmo sva se vzpenjala do ceste in jo prečkala (po zemljevidu bi bilo treba nekaj časa desno po njej in tudi Miheliča razumeva tako). Pravokotni zavoj desno čez dobrih 5 minut je vsaj v snegu laže prezreti kakor ne, čeprav je označen. Takoj zatem sva prišla do prečne poti; po markaciji je treba čeznjo, gaz pa je tekla levo navzgor (gazem nekoga pred nama in smučinam sva bila pogosto hvaležna, saj se je prenekatera oznaka skrivala pod snegom). Odločila sva se za markacije in pripeljale so naju na gozdno cesto. Zavila sva levo nanjo. Čez čas je desno ob njej zazijalo brezno pri Pečani. Kljub radovednosti si nisva upala čisto na rob, saj nisva vedela, kaj se skriva pod snegom. Posebno na tak lep dan tudi gorski reševalci in jamarji raje uživajo med svojimi kje v naravi kot rešujejo neprevidne planince. Od brezna se je že videlo parkirišče na koncu ceste, zdaj seveda zasneženo in prazno. Po krajšem vzponu sva mimo križa v spomin na partizana, ki je komaj dobro polnoleten padel na Pečani, stopila na planino (1472 m, po Miheliču le 1362 m). Na njej je pet stavb in ena podrtija. Na robu tega malega naselja leži skala, na katero je pritrjen žig.

Od hiš v zavetju smrek sva se napotila čez travnik, kjer vsaj v snegu ni bilo videti markacij. Na smreki ob robu gozda na desni strani planine sva zagledala smerno tablico Koča na Ratitovcu 30 min. Puščica kaže desno vkreber v gozd. Bolj ko sva se vzpenjala, bolj se je redčil in kmalu sva visoko pred seboj zagledala Gladki vrh (na robu na desni se že vidi hiška – zimska soba pod Gladkim vrhom), levo pa Kosmatega. V belo odeta sta žarela v soncu. Obstala sva in se ozrla: tam zadaj so se bleščali Julijci in Karavanke. Nato sva morala nekoliko ukrotiti navdušenje in paziti na vsak korak, saj je bil vzpon na sedlo med Altemavrom in Gladkim vrhom zaradi pomrznjenega snega ponekod prav siten. S sedla je na Gladki vrh (1667 m) nad Krekovo kočo (1642 m) le še 10 minut. Skupaj 2 uri in 40 minut hoje.

Zgoraj menda vedno piha, tokrat pa je še posebno brilo, zato sva se kar hitro spravila na toplo. V koči se je trlo planincev. Menda prihajajo gor predvsem s Prtovča. Večina je malicala s seboj prineseno in nihče se ni obregnil ob to. Po ričetu si je Jani privoščil še flancat in ni ga mogel prehvaliti (ni bilo prvič).

Vrnila sva se po isti poti z eno majhno spremembo: preverila sva, kako je tekla pot po starem, kakor je opisano v Miheličevem vodniku. Tudi na tem odseku sva naletela na prepoved vožnje in hoje zaradi pospravljanja po vetrolomu. Pri času se ta ovinek ni prida poznal. Za vrnitev sva potrebovala dve uri in četrt.

Ribniški ali Jezerski vrh ‒ Viharni vrh

2012-01-07T22:58:00.067+01:00

Če se po jutru dan pozna in po prvih dneh januarja leto, bo letošnje sončno in vetrovno. Na novega leta dan je sijalo sonce in tudi 2. januar je bil za naju lep. Odpravila sva se na Ribniški ali Jezerski vrh (1537 m) na Pohorju. V Dravogradu sva prečkala Dravo, se po drugi strani odpeljala do Vuhreda, spet prečkala reko in nadaljevala proti jugu do Ribnice na Pohorju. Vmes je v Spodnji Orlici lep kos makadama, za katerega sva izvedela skoraj tisti hip, ko sva "padla" nanj. V Ribnici na Pohorju sva parkirala pri cerkvi sv. Jerneja (v njej so lepo obnovljene freske, posebno čedne pa so se mi zdele orgle). Nasproti nje stojita gostilna Pri Vidi (v tamkajšnji dvorani je tako rekoč na odru preminil znani slovenski igralec Stane Sever) in občinska stavba.

Mimo stare šole in prve markacije sva prišla do razcepa: levo se pride k Ribniški koči po cesti, midva pa sva se povzpela naravnost navzgor proti smučišču. Pred apartmaji Ribnica je še eno parkirišče, a skoraj gotovo ni namenjeno planincem. V ključih sva se vzpenjala po levem robu smučišča, večinoma po gozdu. Ko sva stopila iz njega, sva kmalu dosegla kolovoz ali gozdno cesto (pod snegom se ni videlo, kaj je). Ta se vzpenja bolj zlagoma. Pripeljal(a) naju je do gozdne ceste. Prečkala sva jo in komaj sva se onstran nje dobro zagrizla v breg, se je desno zgoraj izza roba pokazala streha domačije Hribernik - Žigart. Markacije so naju kar hitro odpeljale levo na položnejši kolovoz. Kmalu po tistem, ko sva prečkala še enega, se je svet odprl pri Planinski koči na Pesniku (oskrbnica nama je povedala, da ime izvira od nekdanjega prebivalca Pisnika). Ni osamljena, ampak stoji v manjšem zaselku, ki spada v Hudi Kot. Snega ni bilo dosti, zato pa je bilo precej poledenelo. Naredil se je sončen dan in imela sva lep razgled tja do avstrijske Golice. Nekoliko naprej od hiš sva se v razcepu gozdnih cest (levo obvestilna tabla Gozdni muzej 3 km, naravnost Ribniška koča) podala po markirani stezi v gozd. Spet naju je prineslo (najbrž) na kolovoz in kljub pozornosti sva markacije dvakrat za krajši čas izgubila, ker je tiste, ki vabijo s kolovoza na bližnjico, verjetno pokrival sneg. Više ko sva bila, glasneje je vršal veter v vrhovih smrek. Pohorske pojejo posebno lepo, nikoli se jih ne naveličam poslušati. Po kaki uri naju je desno ob poti presenetila nekakšna električna omarica, nad njo pa sva stopila na kolovoz, ki se strmo vzpenja z leve proti desni. Ko sva se ozrla, sva spet videla avstrijsko Golico, nato pa kmalu mimo nekaj počitniških hišic stopila iz gozda in zagledala Ribniško kočo (1520 m). Od nje se je čez smučišče že videl najin cilj. Proti njemu sva se napotila po gozdni cesti in ko sva jo na ovinku zapustila, sva se začela lasati z močnim vetrom na prelazu pod Ribniškim vrhom. Tu je menda najhladnejša točka na Pohorju in v vseh letnih časih piha, a čeprav sva to prebrala v vodniku, si nisva predstavljala, kaj naju čaka. Del vzpona na vrh sicer teče med drevjem, ki nekoliko zadrži veter, na odprtem in še posebno na vrhu pa naju je skušalo na vsak način odpihniti. Pri spomeniku padlim borcem planincem se nisva prav dolgo zadrževala, ker nama je jemalo sapo, mene pa je dobesedno prestavljalo (izjemoma sem si želela kak kilogram več). In zzzeblo naju je!

Po okrepčilu v koči (tisti dan se je vegetarijancem slabo pisalo) sva se vrnila po isti poti (dobro poltretjo uro gor in dve dol). V Ribnici je kar precej smučarjev še izkoriščalo sončni dan. Delovala je le vlečnica Ribnica I, za progo II pa je bilo kljub snežnim topovom premalo snega. Sveti Jernej je skrbno pazil na najin avto in kakor se je izkazalo pozneje, se je tudi sicer precej potrudil. Zvečer sva doma pogrešila Janijeve rokavice. Po zadnjem posnetku v njegovem fotoaparatu sva dognala, da so ostale pri jaslicah v cerkvi. Svetemu Jerneju je priskočil na pomoč še gospod župnik in poslal rokavice v Komendo. Hvala obema!

Partizanski vrh ali Sveta planina ‒ kakor vam drago

2011-12-31T23:34:00.022+01:00

Po prejšnjem pohodu nama je manjkala še pika na i planinskega leta 2011, a zadnji letošnji teden sva imela samo eno napol prosto popoldne. Napol pomeni, da sva se namenila v Prebold k mojim staršem, in to se je zdelo združljivo s Partizanskim vrhom ali po novem/starem Sveto planino, kar vam je ljubše. Za izhodišče sva si izbrala najbližje Preboldu: preval Podmeja (na zemljevidu Vrhe, 724 m) na meji med občinama Prebold in Trbovlje. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Šempeter, zavila desno proti krožišču, tam pa sledila smeri Prebold in onstran njega Trbovlje. Na prevalu je nasproti okrepčevalnice Lovski dom parkirišče za planince s smerno tablico za Mrzlico (1.15 nazaj) in Sveto planino (1.30 naprej). Zaradi nizke oblačnosti in/ali megle se je komaj kaj videlo.

Knafelčeve in vezistične markacije so naju vodile skozi gozd in na številnih razcepih večinoma nisva bila v dvomih (ali pa so se nama kmalu razblinili). Na prevalu Liza (na zemljevidu Jelenca, 705 m) sva zavila desno na asfaltno cesto skozi Knezdol in šla kratek čas po njej. Na razcepu se desno nadaljuje asfalt, levo pa se začne gozdna cesta; oboje vodi na Planino. Zavila sva levo. Pomudila sva se pri hišici, ki jo za cesto "varuje" veriga, okoli nje pa so ribnik z labodom, palčka, ptičja hišica in še kaj. Pri Juhartu (Knezdol 33) se cesta konča. Kolovoz se je kmalu zožil v stezo, nato pa je bilo treba čez travnik. Tam so naju v gosti megli vodile le gazi predhodnikov. Ko sva spet stopila v gozd, sva na razcepu nadaljevala po skrajno desni poti. Po dobri uri sva prišla do Koče pod Javorjem (894 m). Nič ni kazalo, da se bova izvila iz megle; bližnji studenček s koritom in kozarcema sva komaj opazila.

Že čez 10 minut pa se je zgodil čudež: dosegla sva rob ravnice, na kateri je sonce kar pometlo z meglo. Najprej sva zagledala majhna snežaka, hip zatem pa se je na desni razkril Javor (1133 m; Partizanski vrh, 1011 m, je menda le nižji jugovzhodni vrh Javorja). Sneg se je iskril v soncu. Kar smejalo se nama je. Napotila sva se levo proti cilju. Cesta pripelje prav podenj. Mimo vpisne skrinjice, gostilne Planina (v isti sapi Partizanski Vrh 23 in Sveta Planina 46) in božjepotne Marijine cerkve sva se povzpela na ograjeno razgledišče z mizo in klopema. Iz meglenega morja so kukali Kum in Mrzlica in še nekaj otočkov. Kraj je bil vsaj toliko primeren za novoletno zdravico kot "ponesrečena" Staničeva koča zadnjič.

Na zdravje in srečno novo leto tudi vam, dragi bralci!

Najlepši Pečovnik

2011-12-30T23:13:00.031+01:00

Božični pohod se sicer ni končal čisto na cilju, a ne le ker ni zelo jasno, kaj in kje je ta cilj, ampak predvsem zaradi sončne nedelje in prelepega razgleda lahko rečem, da sva stala na Najlepšem Pečovniku. Ali je bilo to na Malem Pečovniku (1640 m) ali nekje med njim in Pečovnikom (1668 m), pa se nama je zdelo precej vseeno.

Na Spodnjem Jezerskem sva zavila levo pri kažipotih za partizansko bolnišnico Krtina, za kamnolom lehnjaka in drugih ter parkirala pri kamnolomu. Ta sicer še ni opuščen, kakor je videti, vendar je Marmor Hotavlje menda že sprožil postopek za zaprtje (o kamnolomu in še marsičem na tej poti, tudi o tem, kaj je (Mali) Pečovnik, lepo piše Gorazd Gorišek v svojih novembra žal končanih Gorniških potepanjih).

Pot, ki sva jo izbrala, je na zemljevidu PZS Karavanke – osrednji del narisana kot markirana, a ves dan nisva videla niti ene markacije. Pri zapornici čez dobro gozdno cesto (tam je tudi parkirišče) je odcep desno (Jezerska kolesarska pot, tudi z zapornico); da je prava tista naravnost, k sreči pove kažipot za bolnišnico Krtina in tako je tudi pri razcepu pod Robnikom, tako da sva Krtino zlahka našla. Pri visoki skalni steni Robniških peči sva zavila desno s ceste in se čez dva mostička, mimo klopi in miz ter po lesenih stopnicah, ki vodijo visoko v pobočje (pod vrhom so stopnice zametane z vejevjem in tam je del ograje kar odlomljen, da je narejen prehod), povzpela do bolnišnične barake. Notri je nekaj opreme in vpisna knjiga. Pred vhodom stoji spomenik partizanu Stanku Grošlju. Septembra 1944 ustanovljena bolnišnica je bila januarja 1945 požgana, po vojni pa so jo obnovili.

Vrnila sva se na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Po nekaj korakih se je svet nekoliko odprl in travnik se je že kopal v soncu. Janša v Karavankah tu omenja planino Komatevra, vsi drugi pa govorijo o dolini s tem imenom in vanjo sodi že kamnolom lehnjaka. Kmalu sva levo pod seboj zagledala hišo: to je Zgornje Jezersko 21. Ni v najboljšem stanju, stavba poleg pa se je že sesula. Zakaj se ta domačija imenuje Komenda, bi res rada vedela (zakaj se tako imenuje naša vas, vem). Nagradno vprašanje za moje bralce!

Od Komende sva mimo odcepa v levo (tam je most z betonskimi stebrički) v pol ure prišla do še enega neoznačenega razcepa: izbrala sva levi krak navzgor in čez minutko stala pri lovski koči Stanič (1280 m) na lepi razgledni jasi. Zasneženi okrogli miza in klop pred njo sta bili videti kakor s sladkorjem posuta potička. Kraj kot nalašč za najino tradicionalno novoletno penino!

Ko je kakih 20 minut nad kočo na ostrem desnem ovinku gozdne ceste nanjo z leve pritekel kolovoz, sva ugibala, ali je to povezava z markirano potjo čez preval in planino Brsnina na Dolgo njivo ter odsek Slovenske geološke poti. Nedolgo zatem sva zagledala razvalino karavle. Nekoliko nad njo je še ena in med njima se vzpenja pot v gozd. Ko naju je pripeljala na plano, sva se pod robom s prežo spustila do table, ki označuje državno mejo, nato pa se povzpela proti levi med lepimi smrekami na greben. Tam sva spet kmalu zavila levo in nato desno nad seboj zagledala še eno mejno tablo, ob njej pa mejni kamen XXIII/236 (tu je bilo že približno 30 cm snega, zato so se videli le redki). Potem pa sva še zadnjič stopila iz gozda in poleg sonca naju je "obsijal" nepopisen razgled: spredaj Plešivec s slikovito v polstebre razčlenjeno skalo, za njim pa Košuta od Velikega vrha do Tolste Košute. Pa to še ni vse: daleč na levi sva videla tudi Triglav v vsej njegovi veličini . Do tu nama je poleg zemljevida pomagala gaz, tu pa se je končala. Hitro sva ugotovila, kaj je najbrž ustavilo predhodnika: Janiju se je začelo udirati do koraka. Moj "novi" gleženj se je že dotlej pritoževal, da ne gazi tako rad kot jaz, to pa je bilo zanj res preveč. Tako sva odnehala nekje na Malem Pečovniku (pri kamnu XXIII/242), od Pečovnika pa naju je ločilo le devet mejnih kamnov (na vrhu je XXIII/251). Mimo je pridrsel smučarski navdušenec in naju ni niti opazil; najbrž je hitel na Pečovnik.

Vrnila sva se po isti poti. Ko sva obrnila hrbet Košuti, sva lahko občudovala Kamniške Alpe. Ravno ko naju je "najin" smučar na poti v dolino prehitel, sva srečala dva, ki sta se šele vzpenjala (smuka je bila možna do Krtine). Eden, Jezerčan, je potrdil najino ugibanje o kolovozu proti Brsnini in Dolgi njivi, a je zatrdil, da je že dolgo zapuščen in slabo prehoden. Pri Staniču ni bilo nič s penino, ker sem – pomislite! – v nahrbtnik vtaknila napačno steklenico, zato je bilo nekaj (upravičene) slabe volje. Ampak danes imava na Najlepši Pečovnik le še najlepši spomin. Slabe tri ure gor in dve dol pa uživanje "na vrhu" so odtehtali tudi tisto slabo voljo.

Grlovec za vztrajne

2011-12-26T06:25:00.049+01:00

Pred dvema tednoma sva se odpeljala čez Ljubelj za soncem k sosedom. V Borovljah/Ferlachu sva zavila desno v Bajdiše/Waidisch. Klinar in Janša pišeta, da se zapeljemo še (slab) kilometer proti Selam do gozdarske koče/hiše, kjer Janša obljublja tudi parkirišče na levi strani ceste. Nisva našla ne gozdarske koče (ali pa ne veva, katera je) ne parkirišča; tam je majhna avtobusna postaja, toda na takih krajih ne parkirava. Nekoliko naprej se odcepi levo z asfaltne ceste gozdarski makadam, "zastražen" z napisom, da je dostop prepovedan. Čeprav ni bilo verjetno, da bodo v nedeljo delali, se nisva zapeljala na gozdarsko delovišče, kjer je precej prostora, ampak sva "prislonila" avto v kot med cesti.

Pri mostu čez Bajdiško Boróvnico/Waidischbach (v obeh vodnikih piše Bajdiški potok) je kažipot z rdečo piko Ferlacher Horn – Grlovec 3½h 603. Šla sva čez potok, onkraj travnika v gozdu pa sva se povzpela strmo v breg. Potem sva štela, kolikokrat planinska pot prečka gozdno cesto. Osemkrat. Prvič in šestič je pravzaprav ne prečka, ampak je treba kar nekaj časa po cesti. Drugič pripelje k domačiji Grlovčnik/Herlotschnik. Četrtič, kmalu za skupino posebno mogočnih smrek, v resnici prečka priključek na cesto (njen ovinek se vidi na levi). Opozorilo pri šestem "prečkanju": potem ko zavijemo levo na cesto, je treba biti po kakih 200 m pozoren na odcep z nje (tik pred desnim ovinkom se strmo požene desno v breg komaj opazna stezica, markacijo pa deloma skriva mah). Po ponekod precej skalnatem grebenu sva cesto prečkala še sedmič, onstran nje pa se je grebenska pot nadaljevala in tam je bilo treba nekoliko poplezati. Pred osmim prečkanjem (tokrat kolovoza) sva naletela na prve krpice snega. Zavila sva desno na kolovoz mimo znamenja ponesrečenemu planincu in čez kakih 15 m levo po stopnicah z njega. Kmalu naju je stezica pripeljala na križišče, kjer z desne priteče pot iz Borovelj. Korita s studencem, o katerem piše Klinar, ni več, je pa nekaj lesenih ostankov in izpod skale nad potjo mezi voda. Od tam je stezica ozka in ponekod visi. Pomrznjena je bila sploh neprijetna. Čez čas sva se spet znašla na grebenu in nato pod skalnimi stenami. Gozd se je razredčil, zato pa se je zgostila megla. Škoda, kajti dotlej nama je nekajkrat celo pomežiknilo sonce. Do vrha (1840 m) sva se vzpenjala po travnati strmini, posejani z redkimi drevesi in grmi. Tako kot šopi trave so bili tudi ti prav praznično okrašeni z ivjem, snega pa ni bilo kaj dosti.

Sicer ni bilo posebno razburljivo, telovadno pa zelo: precej huda strmina kar traja in traja. Vrnila sva se po isti poti. Slabe tri ure gor in ravno toliko dol.

Ko sva bila na Grlovcu prejšnjikrat, sem zapisala, da se bo treba vrniti na kak prijazen sončen dan, a takrat sva imela vsaj nekaj razgleda – tokrat se je še križ na vrhu komaj videl. Naslednjič pa res!

Basališče, najvišji vrh Paškega Kozjaka

2011-12-19T21:39:00.025+01:00

Da ne bodo zamude še tam, kjer jih ni treba, bom najprej objavila že napisano Janijevo poročilo, kje sva se potepala prejšnjo nedeljo, pa povem naslednjič. V sredo je Janija vremenska napoved usmerila na Štajersko, na najvišji vrh Paškega Kozjaka Basališče (1272 m). Nanj vodi več poti, večina z zahodne strani. Pred osmimi leti sva se skupaj že povzpela iz Pake pri Velenju, tokrat pa si je izbral edini pristop z vzhodne strani – iz Vitanja. Takole piše:

Če hočemo v Vitanje, moramo štajersko avtocesto zapustiti pri izvozu Celje – Center. Najprej sledimo kažipotu za Vojnik, tam zavijemo levo proti Velenju, a le do Nove Cerkve, kjer v krožišču končno naletimo na kažipot za Vitanje. Naprej je cesta ozka in slaba, a skozi sotesko Socka tudi slikovita. Tesen med Paškim Kozjakom na zahodu in Stenico na vzhodu je izdolbla reka Hudinja. Najbolj se zoži v osrednjem delu pri Fužinah, kjer se stene nad cesto pnejo tudi 200 m visoko.

Markirana pot na Basališče se začne sredi Vitanja pri občinski stavbi, a še bolj priročno je, če se zapeljemo 0,5 km naprej v Brezen. Tam parkiramo ob cerkvici sv. Antona. Stavba iz 15. stoletja je z letos obnovljenima fasado in streho videti prav prikupna. Pred cerkvijo stoji "kozolček" s kopico kažipotov. Med njimi kažejo v levo smeri Smereška peč (na zemljevidu PZS pečina Kozjek), Vitanjska krožna pot (sv. Marjeta), Javorje in Paški Kozjak (sv. Jošt).

Krenemo torej po asfaltu mimo cerkve. Že čez 50 m naredi cesta levi ovinek in tam zavijemo desno na travnik. 100 m gremo ob potočku, potem pa desno po robu travnika h kmetiji Brezen 36. Za njo se spet znajdemo na cesti, jo prečkamo ter sledimo kažipotoma za Paški Kozjak in Basališče navzgor v gozd. Steza postane hitro strma in zdaj v pozni jeseni na debelo zasuta z listjem. Čez pol ure zagledamo pred seboj mogočno skalo in ko se ji približamo, lahko na njej opazimo prijazno vabilo na razgledišče 30 m levo naprej. To je Smereška peč (685 m), na kateri stoji že malce polomljena klopca ter s katere je res lep razgled na Vitanje in okolico. Samo 150 m više stopimo na križišče asfaltnih cest pod kmetijo Strmčnik. Tam nas pozdravi nov "kozolček" s kažipoti, med njimi v desno proti Strmčniku, lovski koči, Javorju, Paškemu Kozjaku in Lopanovim planjam. Pod kmetijo stoji tudi zanimiva, čeprav že rahlo oguljena kapelica. Desno od kmetije zapustimo asfalt in se vzpnemo po kolovozu spet v gozd. V bistvu po bližnjicah sledimo trasi asfaltne ceste, ki se dviga do samotnih kmetij na tej strani Paškega Kozjaka. Za Strmčnikom prečkamo cesto še trikrat. Tretjič moramo kakih 70 m desno po njej, preden zavijemo k zadnji kmetiji, nekdaj Verzelak, danes pa očitno počitniški hišici Brezen 28b. Obhodimo jo po desni in zakoračimo na kratek, a najbolj strm odsek poti do Basališča. V manj kot pol ure pridemo na uravnavo z lovsko kočo Javorje. To je vsekakor pravi kraj za oddih. Vzpon nadaljujemo desno od koče po široki poti, speljani po grebenu. Zemljevid PZS napoveduje, da bomo kmalu prišli na vrh Javorja, a se to ne zgodi. Pod vrhom nas namreč kažipot usmeri levo ter nas čez 100 m pripelje na jaso z veliko lovsko prežo in – kot kažejo številni primeri – neizbežno krmilnico. Ja, tukaj so gospodarji lovci. Vrh torej obidemo po levi. Še bolj levo pod seboj lahko opazimo gozdno cesto. Krajši čas hodimo vzporedno z njo, potem pa se ji naša steza pridruži. 200 m više se na sedlu med Basališčem in Javorjem konča. Sedlo je večja uravnava, kjer spet "kraljuje" lovska preža. Zapustimo jo po kolovozu v levo, s katerega se čez nekaj deset metrov odcepi steza še bolj levo. Po njej smo v 10 minutah na Basališču.

Vrh je žal skoraj brez razgleda. Je pa na njem mogoče pomalicati na zasilni klopci, se vpisati v planinsko knjižico (ta je seveda zaščitena v skrinjici) in si odtisniti žig. Tako kot pred osmimi leti se je tudi tokrat izkazal za sila prepišnega.

Vrnil sem se po isti poti. Na majhno stranpot sem skočil le s sedla med Basališčem in Javorjem. Zanimalo me je namreč, ali je planotasti vrh Javorja (1244/52 m) kakorkoli označen. Nanj ni poti, za lomastenje po brezpotju pa sem potreboval le 10 minut v obe smeri. In še odkritje: vrh ni označen.

Čeprav se pot ne ujema povsem niti z vodnikom, kaj šele z zemljevidom PZS, pohodnik nima težav z orientacijo. Je namreč zgledno markirana, kar pa ni presenetljivo, če vemo, da PD Vitanje na bližnji O(j)strici vsako tretjo nedeljo v maju pripravi srečanje, ki se ga udeleži tudi po 1500 planincev.

To je bil precej kratek pohod: slabi dve uri gor in poldrugo dol. Ko se mi je z vrha oglasil po telefonu, sem se v službi ubadala z računovodsko znanostjo sicer lepo na toplem, a v pusti Ljubljani. Ko bom v pokoju ...

Ta veseli dan hribolazenja

2011-12-19T17:56:00.057+01:00

Tako zelo zamujam, da to pravzaprav ni več dnevnik, a z njim imam tolikšno veselje, da ga niti v največjih časovnih in drugih stiskah nočem opustiti. Prvo soboto v decembru, na ta veseli dan kulture, sva si privoščila "dan telesne kulture" in ušla iz gorenjske vlage na vremensko prijaznejši Boč (978‒980 m). Pred mnogimi leti, ko še ni bilo tega dnevnika, sva se nanj povzpela iz Poljčan, tokrat pa iz Makol. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Slovenska Bistrica jug, nato na treh krožiščih sledila smerokazu za Poljčane, tam pa smerokazu levo Makole. Boč naju je že pozdravljal. Za Stranskimi Makolami sva zavila desno po mostu čez Dravinjo; smer nama je kazal sv. Lenart na hribčku nad Makolami. Parkirala sva na (domnevnem) parkirišču pod njim, kjer sta naju čakali markacija in puščica proti Jelovškemu potoku (samo v vodniku Po gorah severovzhodne Slovenije piše Jelovec).

Skozi vas vodi asfaltna cesta mimo (tokrat žal praznega) štorkljinega gnezda in nekaj skulptur makolske forme vive. Na križišču sva zavila levo, nato pa sva imela na razcepu pri enem izmed kipov izbiro: markirana cesta zavije levo čez Platé, naravnost pa teče nemarkiran kolovoz čez Brveno. Izbrala sva tega. Nekaj časa je šlo po ravnem, nato pa sva se vzpenjala med vinogradi in gorcami ter dosegla asfaltno cesto pod budnim očesom ovc na tamkajšnji kmetiji. Zavila sva levo mimo lične hišice, pred katero stoji lesen kip ženske z brento. Kmalu zatem se je povprek postavila markirana asfaltna cesta iz Makol; to je stičišče poti, med katerima sva izbirala v Makolah, tako da so naju poslej vodile markacije. Tu, pri Erkerju v Hrastovcu 11, naj bi po vodniku imeli žig. Pri sosednji hiši (12) sva zavila levo na kolovoz in se po rahlem spustu pri na novo pozidani hišici začela spet nekoliko vzpenjati v desno. Dosegla sva zelo ozko asfaltno cesto, ki se spušča proti hišam Hrastovca pod Bočem, mimo Lešnika k Domišaku (dobrih 100 m pred njim se asfalt konča), po kakih 250 m pa se s ceste odcepi desno v breg kolovoz. Za Domišakom se dviga Stavski ali Tolsti vrh. Mimo zarjavele prikolice, podobne majhnemu vagonu, krmilnice in kupa hlodov sva znova prišla do gozdne ceste, na katero bi bila morala po zemljevidu zaviti levo, a markacije so naju vodile desno okoli hriba. S ceste sva se znova povzpela v breg in pot naju je pripeljala do preže na kovinskem podnožju, kjer je zavila ostro desno nazaj. Zaradi obilice suhega listja je bila večinoma slabo vidna, a je odlično markirana, gozd pa je pregleden, ker ni podrasti. Takoj po tistem, ko sva desno med drevjem opazila prežo in krmilnico, sva se spustila na gozdno cesto in desno po njej. Kmalu se je pred nama odprla jasa z nenavadnim imenom Formila z nekaj kotanjami (v eni je bilo "jezerce"). Do nje sva hodila slabi dve uri.

Levo ob jasi sva prišla na novo cesto, ob kateri na deblih piše Makole (nazaj) in na Dom Boču (desno). Najbrž sva (sem!) se preveč ubadala s "smešnim" napisom – kljub jasnemu napotku sva zavila levo namesto desno, zato je bilo nadaljevanje poti precej daljše, kot bi bilo treba, dejstva pa se (seveda) niso ujemala z opisom v vodniku. Markacije so naju vodile z gozdne ceste na kolovoz, z njega pa spet na cesto, ki je desno (v klanec) asfaltirana. Kažipot nazaj Boč Čez Formilo tik pred njo nama je prvi dal misliti, da sva ga nekje polomila. Čez čas naju je desno nad asfaltno cesto presenetila lepa hiša, pri kateri se asfalt konča. Spustila sva se levo pod njo, na dnu spusta pa za kažipotom desno Planinski dom na Boču 50 min. Še toliko?! Ko se je gozdna cesta združila z drugo, sva na oddaljenem drevesu desno od križišča opazila napis Makole, ki usmerja na drugo cesto, ne na to, po kateri sva prišla midva. Očitno sva ga res polomila. Ko naju je bližnjica skozi gozd naslednjič pripeljala na cesto, se je ta celo spustila, tako da sem se začela spraševati, ali bom ta dan res videla Boč. No, v eni uri sva vendarle prikolovratila od Formile do Planinskega doma na Boču. Na bližnjem hribčku stoji prikupna cerkvica sv. Miklavža, na drugem pa poleg ograjenega rastišča velikonočnic spomenik tej redki roži. V okolici doma so še kamninski steber s tablo o zgodovinskih dobah in kamninah ter obvestilne table o gozdni učni poti in črnem topolu na Boču.

Že od doma se vidita oddajnik in razgledni stolp na obeh vrhovih gore (le kako si je prislužila ime Štajerski Triglav?). Ko sva pojužinala, sva za domom zavila na gozdno cesto, kjer sta se nama ponujali desno Senčna pot in levo pot mimo jame Balunjače, obe enako dolgi (45 minut). Izbrala sva drugo. Tisti del, ki teče ob skalni steni, je deloma zavarovan z jeklenicami. Jama je menda dolga kakih 50 m, a midva sva "raziskala" samo vhodni del. Z markirane poti sva se po kratkem namarkiranem odseku povzpela do gozdne ceste, ki se konča pri oddajniku, kjer je skrinjica PD RTV Ljubljana (nisem je mogla odpreti, a ker Jani – čeprav televizijec – ni član društva, ni bil posebno žalosten). Spustila sva se nazaj na markirano pot in se mimo vodnega zbiralnika napotila proti naslednjemu vrhu. Tu je vojaško območje, kjer je "gibanje omejeno" in "prepovedan dostop". Pod plapolajočo zastavo vodi potka k razglednemu stolpu. Ker nama je Miklavž priskrbel lep dan brez padavin, celo nekaj sonca sva bila deležna, se nisva pritoževala, ko je zgoraj ledeno brilo in ni bilo posebnega razgleda.

Vrh sva zapustila po Senčni poti, nato pa sva se vračala po poti vzpona, le pri gor grede opaženem napisu Makole sva šla v smer, kamor kaže. S precejšnjim "dobičkom": že v 5 minutah sva se znašla na Formili, gor grede (po napačni poti) pa sva hodila kar pol ure. Do stičišča poti nad Makolami je šlo spet po starem, tam pa nisva zavila levo proti Brvenu, od koder sva prišla zjutraj,
ampak sva nadaljevala naravnost po asfaltni cesti čez Plate med vinogradi in vikendi po drugi strani doline. Ob cesti stoji kapelica sv. Urbana, zavetnika vinogradov. Že v mraku sva se znašla na razcepu, kjer sva zjutraj izbrala nemarkirani kolovoz namesto te markirane ceste, a do avta ni bilo več daleč.

Razloga za Boč na Miklavževo soboto sta bila dva: lepša vremenska napoved za vzhod in Miklavževa cerkvica pod goro. Vreme nama je dobri mož priskrbel prav lepo, nisva pa imela tolikšne sreče kot lani nad Katarijo, ko nama je tudi odprl duri svoje cerkve in naju celo obdaril. Maša pod Bočem je bila napovedana šele za zvečer.

Krasni Kras le željo daleč stran

2011-12-08T23:37:00.109+01:00

Prejšnjo soboto sva se podala na Kras na predlog velikega ljubitelja te pokrajine, ki me je z živim opisovanjem tamkajšnjih lepot in oborožen z zemljevidom prišel preprič(ev)at, da je to prava stvar za moj rekonvalescentski gleženj. Opisal mi je večji in manjši krog okoli Movraške vale – bom videla, koliko zmorem. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Črni Kal in se skozi Kubed zapeljala do Gračišča. Parkirala sva vrh klanca pri cerkvi sv. Nikolaja.

Mimo vodnjaka se cesta rahlo vzpne med stare hiše. Pri tisti z zanimivim portalom iz leta 1879 sva zavila desno, na koncu ograjenega vrta spet nekaj korakov desno, nato pa takoj levo, kjer sta naju je za vogalom čakala utrujena kažipota Lačna / G. Kras in Stolp. Čez 10 minut sta se kažipota ponovila (desno), levo pa kaže Jama Lisičji grad. Nisva je našla; ker sva imela v načrtu že tako malo predolg pohod (ne predlaganega daljšega ali krajšega, ampak najdaljšega), se tudi nisva dolgo trudila, a dovolj, da sva s skalnega roba ujela lep pogled na Gračišče (Gračiška vala se je še skrivala v megli). Mimo velikih zaplat žajblja, h katerega sivini se je lepo podal rdeč ruj (sicer je že ugašal, a nekaj čudovitih "ognjemetov" sva bila še deležna), sva se med suhozidoma obakraj poti med bori povzpela k razglednemu stolpu na vrhu Lačne (451 m; iz Gračišča slabe pol ure). Zlezla sva gor, da sva se razgledala naokrog (posebno lepo se vidita Kraški rob in Slavniško pogorje), nato pa sledila kažipotu Mlini.

Ko sva stopila iz gozda, je bila Gračiška vala že rešena meglenega pokrivala. Pod posameznimi bori so rdeli grmi ruja. Mimo ostankov precejšnjega gradišča (ali dveh – zdaj pravzaprav le še velikanskih kupov kamenja) naju je kolovoz pripeljal do odcepa v desno, označenega z oranžno puščico. Zmotno sva jo razumela kot znamenje, kam nama je iti, zato sva se po dobrih 10 minutah sledenja takim puščicam znašla nad Smokvico. Očitno sva zgrešila "pomembno razpotje", na katero opozarja vodnik Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras (mogoče ga omenja na napačnem kraju). Vrnila sva se na kolovoz in nadaljevala po njem (markacije so se že "postarale"). Na skali ob poti je naslikana goba s številko 5 – oznaka na učni poti Gobarsko-mikološkega društva Slovenske Istre. Pogled na Kraški rob je od tam res lep, pod seboj pa sva videla Hrastovlje. V daljavi se je že kazal naslednji cilj: Kuk (498 m); z Lačne je nanj slabo uro hoda. Na trati okrog grmovja, v katerem tičijo drog z vpisno skrinjico, kovinski križ in možici, je sedela gruča moških z majhnimi otroki. Očitno so movraške gospodinje kuhale kosilo, može in otroke pa poslale na zrak. Ko so izvedeli, da sva namenjena v Mline, je bil eden še posebno nejeveren: "A dǝnǝs?!" Seveda! "Pa vesta, kje so Mlini? " Veva. "Kaj pa potem?" Potem pa nazaj v Gračišče. "To pa ni mogoče!" je bil odločen. A naju je potolažil, da se bova imela lepo, tudi če bova prej obrnila, ko je tak lep dan.

S Kuka sva sledila kažipotoma Tri učke (na zemljevidu in v vodniku piše Tri očke) in Slavnik. Po dobrih 20 minutah sva izvedela, kaj je to: pod travnikom na desni je kraška jama, katere strop se je udrl. Vstopila sva pri prvem (levem) vhodu in videla, od kod najbrž ime: skozi tri odprtine (očke/učke) prihaja v jamo svetloba.

Markacije so naju vodile, kakor piše tudi v vodniku. Kmalu po tistem, ko sva si s travnika pod daljnovodom ogledala slikovito Movraško steno na drugi strani vale, sva prečkala asfaltno cesto Movraž–Rakitovec (v vodniku je še makadamska), se lep čas spuščala po kolovozih (na precejšnji dolžini betoniranih – ali se to res sme?!) in nekaj časa "počivala" na prijetni ravni gozdni poti. Nekje pri gobici s številko 4 bi morala biti korita, a to sva ugotovila prepozno (v vodniku omenjenega napisa na skali nisva našla). Po uri hoda naju je onkraj asfaltne ceste Movraž–Mlini pričakal razcep: desno kažipot S. Kirik in markacija, levo pa samo markacija. Najprej sva se podala levo po kamniti poti. Pod seboj sva videla slikovito steno (Pećino), ki se dviga nad cesto proti mejnemu prehodu s Hrvaško. V 5 minutah sva stala pred obvestilno tablo Stene Kraškega roba – Veli Badin: Plezanje v Velem Badinu ni dovoljeno. Planinska pot je speljana na vaši desni pod naravnim mostom. Če želite občudovati spodmole, sledite markirani poti do prve previsne stene. V njej domujejo skalni golob, krokar in puščavec. Z nadaljevanjem poti bi ogrozili uspešnost gnezdenja teh ptic. Ustavite se! Čeprav sva te spodmole in naravni most videla že drugič (zato sva tudi laže "ubogala"; večina pohodnikov opozorila ne upošteva), so na naju spet napravili silen vtis, jesenske barve ruja in drugih listavcev pa so ga le še poudarile.

Vrnila sva se k razcepu in tokrat sledila kažipotu S. Kirik. Vzpon se je končal pri poti, na katero sva zavila desno (po njej smo z roželjubci prišli iz Sočerge). Mimo bunkerja (skalne votline z vpisno knjigo) in pretvornika sva se sprehodila do cerkvice sv. Kirika (od razcepa 50 minut). Sledila sva napisu Lačna na pokopališkem obzidju. Nasproti cerkvice teče čez travnik kolovoz (tu je protipožarna preseka in intervencijska prometnica, zato "mali in veliki knafelček" dajeta prednost planincem in le ob požaru smejo po tej poti vozila), ki se takoj razcepi; levi krak je pravi. Pot od sv. Kirika proti Gračišču čez Velo Grižo ob pravem času najbrž kar žari od rdečega ruja, a zdaj je že precej porjavel. Po poti in ob njej je vse razrito (ali tam "orjejo" divji prašiči?). Nekoliko manj strašne živali tičijo v čednih "svilnatih" zapredkih na borovih vejah: borovi sprevodni prelci imajo tam "spravljene" gosenice. Ko sva zagledala Gračišče, je bilo še kar daleč. Tudi stolp na Lačni se je videl. Mimo parkirišča ob asfaltni cesti (še eno možno izhodišče) sva bila v nekaj minutah na cesti Movraž–Gračišče. Onkraj nje se pride na Lačno, a ker sva tam že bila, sva zavila levo po cesti. Na koncu naju je čakal še asfaltni vzpon mimo nekaj divjih odlagališč odpadkov in čez uro in četrt sva bila spet pri avtu.

Ves krog sva opravila v dobrih 5 urah čiste hoje, seveda pa je bilo tudi kar nekaj odmor(čk)ov. Klobaso sva zašpilila še pri svetlobi, celo sonce je še sijalo. Movraški možje so naju očitno podcenjevali (a priznam, da so naju nekoliko le prestrašili). Tako zelo sva si želela spet videti spodmole pri Mlinih, da sva k sreči vztrajala, čeprav sem bila s tem svojim nesrečnim gležnjem res precej počasna. Kakor pojejo Shyam: vsaka stvar je željo daleč stran.

Ojstrc, najvišji vrh Obirja

2011-11-30T18:19:00.056+01:00

Janiju je vandranje z mano in mojo okrevajočo nogo ob koncih tedna premalo, zato je v četrtek skočil na kondicijsko malenkost zahtevnejšo turico – na Obir oziroma njegov najvišji vrh Ojstrc ali Veliki Obir/Hochobir ali Oisterz (2139 m; slika je s pohoda na Tolsto Košuto, ko nama je "padel v oči"). Seveda vodi nanj več poti. Izbral si je tisto s sedla Šajda. Takole mi je zbujal skomine:

Šajda/Schaidasattel je edina skupna točka severne in južne karavanške verige. Prek njega je speljana cesta iz selske doline na zahodu v obirsko na vzhodu, se pravi, da je dosegljivo ali iz Borovelj/Ferlacha ali iz Železne Kaple/Eisenkappel. Spletni načrtovalci poti priporočajo dostop iz Borovelj. V Avstrijo se torej zapeljemo skozi ljubeljski predor. V Podljubelju/Unterloiblu zavijemo z glavne ceste desno v Borovlje. Skoznje sledimo kažipotom Zell-Pfarre. Do Sel, kot se vas imenuje po slovensko, je 12 km. Še 5 km naravnost naprej se pripeljemo v vas Šajda/Zell-Schaida, za znano gostilno Trkelj/Terkl zavijemo desno in 2,5 km više ustavimo na sedlu. Sedlo Šajda je zelo dobro urejeno. V uporabo se nam ponujajo parkirišče, nekaj miz in klopi, kemično stranišče, lesen paviljon in turistični prospekti. Bolj radovednim priporočam, da pred vzponom stopijo po stopnicah desno s ceste in se sprehodijo do 3 minute oddaljene kapelice neobičajnega rudarskega zavetnika sv. Pafnucija.

Vzpon na Ojstrc začnemo na drugi, se pravi levi strani ceste. To je markirana pot 623, imenovana tudi Simon-Rieger-Steig. Rieger je bil eden od direktorjev obirskega rudnika svinca in cinka, ki so ju v nedrjih gore kopali že od konca 17. stoletja. Zakoračimo po gozdni cesti, z zapornico zavarovani pred motoriziranimi vsiljivci. Cesta vodi do lovske Peručeve koče/Perutschhütte, vendar je na večini zemljevidov vrisan le njen spodnji, starejši del. Mi jo tako ali tako zapustimo veliko prej: že po 250 m zavijemo desno na planinsko stezo, ki vodi v breg v gozd. Steza je dejansko bližnjica, ki nato cesto prečka – reci in piši – osemkrat. V večini primerov gremo kar naravnost čez cesto, le pri petem prečkanju moramo po cesti 50 m levo, pri šestem in osmem pa 30 m desno. To omenjam, ker ti trije prehodi niso jasno označeni. Na splošno je oznak veliko, a so prav nič po avstrijsko precej obledele. Kmalu po zadnjem prečkanju ceste ali uro in pol od začetka vzpona pridemo na travnato ramo, na kateri stoji skromno razpelo, imenovano Kacmunov križ. Še 20 minut više pa se dokončno poslovimo od gozda in čez ogrado stopimo na planino (po Janševih Karavankah naj bi se imenovala Jerebova, po zemljevidu PZS pa se tako imenuje planina niže, kjer stoji Peručeva koča). Kar težko sem čakal, da bo konec enolične hoje po gozdu, zdaj ko so se končno odprli razgledi, pa sem hitro pogrešil zavetje drevja. Že tako nizki temperaturi (doli v avtu je termometer kazal ‒7 ºC) so se namreč pridružili še močni sunki vetra. Navlekel sem nase vse, kar sem našel v nahrbtniku (k sreči sem vanj vrgel tudi smučarske rokavice), in nadaljeval. Steza se na planini sčasoma razširi v kolovoz, ki nas pripelje na neizrazito Obirsko sedlo/Obirsattel, ki loči Ojstrc od Kravjega vrha/Kuhberga. Za slednjega vodniki trdijo, da je nepomemben vrh, na katerega se je zaradi gostega ruševja težko prebiti. A nanj vodi menda dobra nemarkirana pot. Po nekaterih virih je treba njen začetek iskati pri Kacmunovem križu. V travi je pot slabše vidna, markacije izginejo, v pomoč pa nam je nekaj velikih možicev. Na planini sicer prvič zagledamo svoj cilj (in pred njim Zvonik), a je do njega še kake pol ure hoje. Rahlo v desno navzgor obhodimo s travo in ruševjem poraslo vzpetino, onstran katere zagledamo manjšo zarezo v grebenu – tako imenovano Obirsko škrbino/Obirscharte. V njej se z desne naši stezi priključi široka pot, ki pripelje sem od Kapelske koče/Eisenkappler Hütte. Pod škrbino so ruševine nekdanjega Rainerjevega zavetišča/Rainer Schutzhaus. Prvotno je bila to rudarska bajta, ki jo je njen lastnik Viktor von Rainer po opustitvi rudarjenja leta 1878 podaril novoustanovljeni kapelski podružnici Österreichischer Touristenkluba. Ta jo je do leta 1908 preuredila v veliko planinsko postojanko, ki so jo v vojnem letu 1944 požgali. Ob njej sta koriti za napajanje živine, a ne vem, ali s pitno vodo. Ta dan sta bili globoko zamrznjeni. V primeru poslabšanja vremena velja poiskati stezico za ruševinami, ki vodi do nekaj deset metrov oddaljene votlinice v prepadnem pobočju. V njej je prostora morda za pet, šest ljudi. To je v bližini vrha edino zasilno zaklonišče. Če si ruševin ne želimo ogledati pobliže, nadaljujemo do škrbine kar po levi, tik ob prepadnem robu. Pri škrbini spet prestopimo ogrado in smo v 5 minutah vrh Ojstrca (skupaj 2 uri 45 minut) .

Ker stoji Obir ločeno od vseh drugih visokih gora, je razgled z vrha na vse strani imeniten. A ne glede na njegovo širino naredi najmočnejši vtis pogled na vsega spoštovanja vredna severna ostenja Košute. Na vrhu stoji velik železen križ, postavljen v spomin na spornega nacionalističnega politika in enega od pobudnikov koroškega plebiscita Hansa Steinacherja. Nedaleč je vremenoslovna postaja. Od leta 1891 do 1947 je tam stala celo prava hišica, po slavnem avstrijskem vremenoslovcu Juliusu von Hannu poimenovana Hannov stolp/Hannwarte.
Takrat je bila to najviše ležeča vremenoslovna postaja v habsburškem cesarstvu. Tudi Hannovega stolpa ni več. V sklopu današnje vremenoslovne postaje pa sta še panoramska plošča in skrinjica z vpisno knjigo.

Vrnemo se po poti pristopa (2 uri). Bil je čudovito sončen jesenski dan, pot pa še v vsej dolžini kopna.

Vremščica – 3. etapa z dodatki

2011-11-29T17:54:00.055+01:00

Prejšnjo soboto sva se odpeljala iz oblačne Komende mimo meglene Ljubljane proti Primorski. Jani se je namenil izpolniti obljubo, da me bo peljal na Vremščico po najkrajši poti, ki ji bo tudi moj gleženj kos. Na Postojnskem se je zjasnilo in dobrodušni velikan Nanos je nastavljal svoj mogočni hrbet soncu. Z avtoceste sva zavila pri izvozu Pivka, se peljala skozi Pivko ter sledila smerokazom za Kal in Divačo do odcepa v Volče.

Vremščica

S parkirišča pri Volčah, ki ga je Jani našel zadnjič, sva se napotila po gozdni cesti do vodnega zajetja, kjer je še eno parkirišče (zdi se, da je tamkajšnji napis Smeti v ruzak učinkovitejši od onega, ki ob prvem parkirišču prepoveduje parkiranje na helidromu), tam pa levo na stezo in po 25 minutah desno navzgor na kolovoz. Zamenjala sva še dva (ob vseh so kupi kamenja – ne možici, ampak s poti "pospravljeni" kamni), preden so naju markacije spet pripeljale na stezo. Ko sva stopila iz gozda, sva se vzpenjala med borovci in brinovimi grmi (malo sva tudi pozobala), nato pa čez travnike med množico bratinskih košutnikov (zdaj so na suhih steblih seveda plodovi, a ko pride čas cvetenja, bi jih res rada videla, ko jih je toliko; brez Alenke jih ne bi bila prepoznala). Nanos sva skoraj lahko dosegla z roko, pogled na z meglicami zastrte Snežnik, Kamniške planine in Julijce daleč na obzorju pa je bil prav romantičen. Potem sva stopila med skrivenčeno drevje in že zagledala cerkvico sv. Urbana (zelo nova je, blagoslovljena leta 2009). Nekoliko naju je zaposlila s čednim kamnoseškim okrasjem (posebno zanimiva je pušica ob vhodu) in z več napisi, nato pa sva se po travnatem hrbtu le še sprehodila na vrh Vremščice (Veliko Vremščico, tudi Vrbanov vrh ali Goro (sv. Urbana), 1027 m). Vrnila sva se po isti poti.

Vse skupaj je trajalo le tri ure (dve in četrt hoje), čisto premalo. Zato sva na zemljevidu poiskala nekaj za dodatek: Goro nad Studenom.

Kamnoseška učna pot in Betalov spodmol

Spotoma sva se ustavila na Kalu, kjer so uredili Kamnoseško učno pot. Avscov preht sva že videla, tokrat pa sva se sprehodila po vasi mimo cerkve sv. Jerneja, kamnoseške delavnice, Jerčinove domačije, ki jo prenavljajo, zanimivih starih kapelic (lične table s kar izčrpnimi besedili in lepimi slikami na vseh "postajah" poti so prav zanimivo branje), po sliki in osupljivem podatku o premeru 17 m pa sva si največ obetala od štirne, ki je bila očitno čisto nekaj drugega, kot so šterne, kakor rečemo vodnjakom pri nas. Žal sva bila razočarana: arhitektonski del kratko malo "manjka", vodnjak je zalit z vodo, na kateri se je nabrala debela zelena plast alg in nesnage, okoli njega pa so razpostavljeni ostanki iz bližnje kamnoseške delavnice.

S Kala sva se odpeljala v Postojno, mimo Postojnske jame in proti severozahodu (smer Predjama). Za kratek čas sva postala pri Betalovem spodmolu (2 km od konca Postojne), ki se ga še iz šole spominjava kot pomembnega kamenodobnega arheološkega najdišča. Zdaj nanj sicer opozarja tabla, prebrala sem tudi, da so ga letošnjo pomlad mladi prostovoljci očedili, vendar bi bilo prav, da bi tam stala obvestilna tabla, ki bi obiskovalce poučila, zakaj so ravno ti spodmoli tako pomembni: v njih so našli kamnito orodje, obesek iz prevrtanege jelenovega zoba in kosti uplenjenih živali (največ jamskih medvedov, a tudi bolj zanimivih: jamske hijene, kirhberškega nosoroga, losa), ki so na ogled v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani in Notranjskem muzeju v Postojni. Ker k spodmolu težko zaidete drugače kot z avtom, moram omeniti, da je ob cesti prostora le za enega.

Gora (Sveti Lovrenc)

Kake 3 km od Betalovega spodmola sva zavila v Studeno. S ceste levo od partizanskega spomenika (smerokaz Ljubljana) sva med hišama Studeno 86 in 87 zavila levo za kažipotom Sv. Lovrenc k 200 m oddaljenemu parkirišču pod Goro. Tam je obvestilna tabla o Jamborni cesti (o sekanju lesa za ladjedelništvo in kurjavo, o kuhanju oglja in zanimivostih ob poti, tudi o Gori).

S parkirišča pod Goro sva odšla po kolovozu ter pri kažipotu z markacijo (kasneje jih ni, sicer pa je pot nezgrešljiva) brž zavila levo z njega. Najprej sva se vzpenjala po odprtem, nato po prijetnem borovem gozdu. Ko se je končal, sva nadaljevala med posameznimi bori, brini in redkim drugim rastjem. Pot je precej strma, saj se požene naravnost navzgor. Po dobre četrt ure sva postala pri kamnu sv. Lovrenca z domnevnima odtisoma svetnikovih roke in kolena (tu je po legendi počival, ko je nosil svojo cerkev na hrib), nedaleč nad njim pa stopila na uravnavo pri cerkvi. Ni čudno, da je okoli nje toliko klopc in miz, saj je hrib zelo obiskan. Prehitela sva skupino mladih staršev, okoli katerih so tekali trije fantiči (samo strmina jim očitno ni bila dovolj) in skoraj iz vseh nahrbtnikov so kukale otroške glavice. Na ne posebno razgledni vrh (1019 m) je še 5 minut vzpona skozi gozd. Skupaj poldrugo uro.

Zame je bilo dovolj, Jani pa si je privoščil še en pohod med tednom. O tem naslednjič.

Ali grem lahko sama na Rašico in se ne izgubim?

2011-11-21T18:36:00.042+01:00

Prejšnji konec tedna je bil Jani v službi, jaz pa sem sklenila preizkusiti svoj gleženj na krajšem pohodu. Odpeljala sem se v bližnji Mengeš na parkirišče nad Oranžerijo. Na prvem levem ovinku kar strme asfaltne ceste na Gobavico se odcepi v desno steza mimo križa k Staremu gradu na Ogrinovem. Čeprav je bil mrzel dan in je bil gozd že popolnoma jesenski, je cvetelo še precej ciklam. Ostanek Mengovega gradu je majhen, a obnovljen. Poleg je 23. postaja trimske steze; ker sem hodila po njej v "napačno" smer, seveda nisem videla oznak – morala sem se dobesedno ozirati za njimi. Tu in tam je tudi kaka obledela Knafelčeva markacija. Nekatera drevesa ob stezi imajo tablice s slovenskimi in latinskimi imeni. Ko sem prišla iz gozda, sem prečkala cesto in se nad kapelico povzpela na markirano pot. Pripeljala me je k Mengeški koči na Gobavici (435 m).

Ker je bilo 20 minut celo zame premalo, sem se odločila nadaljevati na Rašico. Kažipot vabi za (pravzaprav pred) kočo po bregu navzdol. Markacij je skorajda preveč, a ker moram zaradi gležnja pazljivo gledati pod noge, so mi vsakovrstne oznake prišle prav: tudi če sem jih nekaj prezrla, jih je še vedno ostalo dovolj. Čez Marin hrib in Magarovnik, ki sta premalo pomembna, da bi bila označena (poznam ju z zemljevida Komendske planinske poti), in še naprej je šlo gor in dol, deloma tudi po Homško-rašiški poti. Za nekoliko večjim vzponom po dobre pol ure se svet zravna in tam se začne grebenska pot (ne vem, s čim si je prislužila to oznako). Tam je tudi prvi odcep levo na Dobeno. Drugi po kakih 20 minutah je viden samo iz nasprotne smeri. Čeprav pot ni razgledna, je hoditi po jesenskem gozdu s šumečim listjem pod nogami in sončnimi žarki, ki se zlahka pretikajo skozi ogolele veje, nad glavo neznansko prijetno. Ko sem se že bala, da sem se izgubila (sicer sem imela s seboj svoj stari popis poti, ampak zaradi gležnja mi je šlo bolj počasi, zato se časi seveda niso ujemali), sem se končno spustila na gozdno cesto (pri tem so mi skoraj bolj pomagale rumene črte, menda oznake LD Vodice, kot nekam razredčeni knafelčki), za kratek čas zavila levo po njej, nato pa jo zapustila v desno. Mimo z belo puščico označenega odcepa v levo, za katerega ne vem, kam vodi, sem zakoračila med praprotjo čez poseko in kmalu dosegla prečno pot. Presenetilo me je, da je bilo treba kar hitro z nje levo navzdol; podrto drevo preprečuje nadaljevanje v smer, ki se je vsaj meni zdela bolj logična (ampak to ne pomeni dosti in to ve tudi Jani, zato me je ravno tam nekje poklical po telefonu, da se je prepričal, ali se (še) nisem izgubila). Med naslednjimi kažipoti je že bil Stolp Rašica (in tretjič Dobeno) in v 5 minutah sem stala na Vrhu Staneta Kosca (641 m).

Čeprav sem bila vso pot sama, je bil zgoraj kar precejšen promet. Sede na klopci sem poslušala pogovor mlajšega para. "A taka je Rašica? Nisem si je predstavljala tako. Ali ni Rašica tudi neka znamka? Za cunje?" Mladenič, ki je tik pred tem razlagal, kako se zadnjič po devetih urah hoje ni mogel premakniti niti dva centimetra (!) več, je odkimal: "Nisem še slišal." Počutila sem se kot kaka veteranka. Vsaj v dveh pogledih in v obeh zadovoljna s seboj, ne z mladino. Razgleda ni bilo posebnega, preveč mrčasto ozračje je bilo, sonce pa je kljub temu napravilo vrh prav prijeten.

Vrniti sem se namenila malo drugače: pri tretjem (zdaj prvem) odcepu zaviti proti Dobenu. Prepričana, da sem se z vrha spustila prav tam, kjer sem prišla gor, sem za prvo markacijo kar nekaj časa iskala naslednjo, pa je nisem našla. Pot se mi zaradi suhega listja že med vzpenjanjem ni zdela posebno razločna, a gor je šlo lahko, saj sem nad seboj videla vrh. Ko me je že zaskrbelo, da se bom izgubila, sem z leve zaslišala glasove. Šla sem za njimi in se znašla na široki poti, ki vodi iz Povodja; po njej se je vzpenjala prava procesija hodcev in kolesarjev. Vrnila sem se, bolj desno pod vrhom vendarle našla svoje markacije in zavila desno proti Dobenu. Od tam je bilo vse tako, kakor naj bi bilo: na razcepu (desno na skali Z. Dobeno, levo na drevesu M. koča) sem zavila levo. Usmerjali so me tudi beli trikotniki v vlogi puščic. Ta pot je nekoliko manj udobna kot pot vzpona (na strmejših delih je več skal in korenin), označena pa je enako dobro, le na enem mestu je zaradi sečnje precej zametana in kjer so si pohodniki utrli pot, ni markacij (čisto kratek odsek). Ker ni bilo Janija, da bi mi povedal, kolikokrat sem že fotografirala mušnice, se jim nisem mogla upreti. Mimo več dobro označenih "križišč" sem prišla do množice puščic v levo, ki opozarjajo na v hrib vsekano pot proti Mengeški koči, in v kaki uri sem bila spet pri avtu. Gleženj se je po skoraj petih urah nekoliko pritoževal, splošno razpoloženje pa je bilo odlično.

In odgovor na vprašanje iz naslova? Lahko! Toda čeprav se mi nazaj grede ni "posrečilo" izgubiti in mi je moj stari popis poti prišel zelo prav (oboje navzkriž z Janijevimi pričakovanji), je v dvoje vendarle lepše. Pa ne samo zaradi orientacije.

Dan ima pač eno samo poldne (tokrat Maloško)

2011-11-13T21:10:00.031+01:00

Pretekli teden je imel Jani prosto sredo. Vremenska napoved je bila obetavna, zato se je odločil za skok v hribe. Izbral si je v eno turico povezana Maloško/Mallestiger in Trupejevo poldne/Techantinger Mittagskogel. Ker sva se na oba že povzpela iz Srednjega Vrha, je šel tokrat preverit eno od dveh avstrijskih poti – od Baumgartnerhofa. Že navsezgodaj so ga ujezili cestarji. Karavanški predor je bil namreč zaradi vzdrževalnih del za pol ure zaprt. Ker ni bil voljan čakati in še plačati, je zavil z avtoceste in se v Avstrijo odpeljal čez Korensko sedlo/Wurzenpass. V najin "arhiv" je prispeval tale zapis:

S Korenskega sedla se spustimo v Ziljsko dolino in se po njej odpeljemo proti vzhodu do Bekštajna/Finkensteina. V njem je treba biti pozoren na kažipot Baumgartnerhof, ki nas usmeri desno na zelo ozko cesto. Kažipoti nas usmerjajo tudi naprej, cesta pa je ves čas ozka in, čeprav asfaltna, hudo vegasta. Baumgartnerhof je kar velik penzion na razgledni terasi, ki ga je iz nekdanje kmetije Bukovnik uredil Hubert Baumgartner. Čeprav sami oglašujejo, da imajo vse leto odprto, je bilo gostišče (trenutno?) zaprto. Nasproti je urejeno parkirišče, kjer lahko svoje avte brez skrbi pustijo tudi pohodniki.

S parkirišča se usmerimo po kažipotih za markirano pot 283, imenovano po koroškem plebiscitu tudi 10. Oktoberweg, in se povzpnemo po stopnicah skozi kamniti vhod v Druiden-Land. Onstran vhoda se gre levo proti slapovom in zavarovani plezalni poti skozi sotesko Potoka Ročica/Rotschitzabach, mi pa nadaljujemo naravnost skozi gozd na travnik z manjšim mučiščem Baumgartner Höhe. Smučišče premagamo po skrajnem levem robu in se spet znajdemo na kolovozu v gozdu. Ko ta po 20 minutah zavije proti Ročici, se poslovimo od njega in krenemo desno na dobro vidno stezico. Ta nas pripelje na gozdno cesto. Zavijemo levo nanjo, a jo že po slabih 100 m, ko naredi oster ovinek v desno, zapustimo v nasprotno smer. 10 minut više naletimo na še zadnji, tokrat neoznačen odcep k Ročici, katere šum slišimo na levi. Nekaj njenih skromnejših slapičev lahko občudujemo malce više z lepo urejenega razgledišča Gamsstand. Meni je razgled kvarila megla, ko se je za hipec razkadila, pa sem čisto na vrhu zagledal celo križ na Kresišču/Schwarzkoglu. Vzpon nadaljujemo v ključih skozi gozd, kjer je v debeli listni odeji stezi teže slediti. Bolj očitna spet postane, ko doseže studenček ter se nadaljuje ob in po njegovi strugi, zaradi česar je seveda marsikje mokra, blatna in spolzka. Studenec je na dveh mestih zajet. Za planinsko oko bolj lično je zgornje zajetje. Njegova lokacija je verjetno izbrana upoštevaje nekdanjo obmejno stražarnico oziroma sedanjo lovsko Panier-Hütte, ki jo pot obide 10 minut više. Gozd postane iglast in se zredči. Malo nad kočo se steza zelo približa robu peščenega prepada. Z njega prvič zagledamo mogočni Dobrač/Dobratsch in križ na tako imenovanem Maloškem poldnevu. Vendar je treba biti pri razgledovanju pazljiv, saj je rob nevarno spodjeden. Pot se nato odmakne od njega v levo, vodi mimo ostankov še enega lesenega objekta in nas v dobrih 20 minutah pripelje do Mitzl-Moitzl-Hütte. Lesena hiška stoji na travnati uravnavi. Je v zasebni lasti in zato večinoma zaprta, tako da planinci od nje nimajo posebne koristi. Samo 10 minut nad njo se skozi zagruščen žleb vzpnemo na sedlo Panierschartl, kjer pri mejnem kamnu XXVI/352 dosežemo slovensko ozemlje. Levo od sedla se dviguje Kresišče in desno Maloško poldne. Naravnost navzdol se spustimo na planino Grajšico.

Če hočemo na Maloško poldne, moramo torej desno. Čeprav na sedlu markacije izginejo, je steza razločna in vodi po grebenu od mejnega kamna do mejnega kamna. V 20 minutah smo pri kamnu XXVII/1 na zidanem podstavku in s tem na vrhu (1823/28 m). Kako preprosto, midva pa sva ga pred dvema letoma tako iskala. Seveda je drugo vprašanje, kako človek ve, da je na vrhu, saj tega ne izdaja noben znak. Se pa tu spet pojavi avstrijska markacija, ki nas vabi naravnost proti severu na razbit skalnat greben, ki leži v celoti na avstrijskem ozemlju. V 5 minutah smo na razcepu: levo navzdol pot 684 k Iljču/Illitschu in desno navzgor na Gipfel. Seveda hočemo na vrh, za kar potrebujemo nadaljnjih 5 minut. Pot je strma in deloma zračna, a se lahko na najbolj problematičnem delu oprimemo jeklenice. Na vrhu sta trimetrski lesen križ in vpisni zvezek. Napis na križu razglaša, da smo šele zdaj na Maloškem poldnevu. A v resnici je to le njegova grebenska rama O(j)stra peč/Nordgipfel (1801 m). Avstrijcem se očitno zdi pravi vrh Maloškega poldneva premalo ugleden, ne moti pa jih, da je ta skalna ostrica skoraj 30 m nižja.

Vrnemo se na pravi vrh in zavijemo desno naprej na nemarkirano graničarsko pot. Sestop po jugozahodnem pobočju je zahtevnejši, kot je bil vzpon po drugi strani. Teren je namreč bolj strm in pot zoprno sipka. Posebej nadležna je krušljiva strmina pod mejnim kamnom XXVII/10. Najbolj varno se je je lotiti v levo skozi ruševje. Na srečo smo na bolj zanesljivih tleh že v 15 minutah, ko se pot zravna na sedelcu med Grajšico in Staro planino. Slednjo prečkamo po desni strani, je pa v travi stezi seveda teže slediti. Skoraj po ravnem prečimo južno pobočje Ojstrega vrha in se hitro bližamo Belim pečem, ki s te strani jasno razkrijejo, kako so dobile svoje ime. Pol ure po sestopu z Maloškega poldneva prispemo na novo sedlo, tokrat med Belimi pečmi in Trupejevim poldnevom. Proti zahodu vodita s sedla dve poti: zgornja na vrh Trupejevega poldneva in spodnja pod njim na Blekovo planino/Blekowaalm. Zamikala me je spodnja, po kateri še nisem hodil. Steza je v dobrem stanju, če odmislim veje ruševja, ki na več mestih visijo čeznjo. Glede na to, da preči precej strme travnike nad Železnico, bi bilo zaradi varnosti koristno, če bi jih kdo obžagal. Kakorkoli, v 20 minutah Trupejevo poldne obhodimo. Onstran njega so me presenetili novi kažipoti: nazaj navzgor Trupejevo poldne, naprej Blekova planina in levo navzdol Železnica. Pozornost mi je zbudil slednji. Iz vodnika vem za bližnjico, ki vodi od lovske koče v Železnici na zahodni greben pod Trupejevim poldnevom, a doslej njenega začetka še nisem našel. No, tu je očitno njen konec. Prav pri kažipotu ga nisem odkril, nekaj deset metrov nazaj pa le. Kaže, da se bo treba na ta konec še vrniti. Ta del grebena se imenuje Znotranice. Od omenjenega križišča moramo še premagati strm žlebič, potem pa se le še sprehodimo na Blekovo planino.

Tam sem pogledal na uro in obšlo me je nelagodje. Ko sem ugotovil, da v nahrbtniku nimam čelne svetilke, se je tesnoba še povečala. Prav na hitro sem pomalical. Načrtoval sem, da bi se ob povratku povzpel še na Trupejevo poldne in Ojstri vrh, a sem zaradi okoliščin to misel opustil. Treba bo nazaj po isti poti. Čeprav je bilo nebo jasno in luna polna, sem pohitel in skoraj pritekel do avta, preden se je stemnilo. Domov sem se vendarle odpeljal skozi Karavanški predor in plačal čakanje pred njim.

Janiju se je zdelo vredno opisati v dnevniku le vzpon na Maloško poldne (2 uri in 20 minut + 20 minut na Ostro peč in nazaj), preostalo "tavanje" pa ne, češ, kateri norec bo pa takole kolovratil po hribih. Jaz bi že – tako sva že dva! No, mogoče je le še kdo, ki mu v Karavankah manjka prav ta odsek, tako kot nama, in bi ga rad povezal z drugimi v celoto, je pametnejši (?) odnehal (od Maloškega poldneva do Blekove planine poldrugo uro, nazaj k avtu 2 uri in 45 minut).

Kremžarjev vrh drugič

2011-11-09T22:12:00.039+01:00

Ko mi je Jani po nesrečnem 24. juliju napovedal, da bom lahko vesela, če bom prilezla na kak "pravi" hrib pred svojim rojstnim dnem, sem bila prepričana, da (že spet) pretirava. Kje je še jesen! Pa je imel žal čisto prav: ujela sem zadnji dan. Izbrala sva Kremžarjev vrh (1164 m), ker sva ga že poznala in sva domnevala, da ga bom zmogla, le drugo pot sva ubrala: prvič sva začela v Slovenj Gradcu, to soboto pa na dravograjskem koncu. Šisernikova pot* se začne prav v Dravogradu, vendar sva si tokrat privoščila nekaj, kar je "dovoljeno" samo tistim, ki še ne zmorejo, ne zmorejo več ali (kot jaz) začasno ne zmorejo: visoko izhodišče.

Peljala sva se skozi Slovenj Gradec in mimo odcepa za Pameče, na naslednjem (neoznačenem) pa zavila desno. Po tabli, ki opozarja na 7 km oddaljeno cerkev sv. Ane (ta se vidi že s ceste), sva vedela, da sva na pravi poti. Asfaltu je sledil hudo rebrast makadam, po kratkem asfaltnem odseku pa sva dosegla sedlo s križiščem, s katerega je do sv. Ane le še 1,7 km. Parkirala sva pri partizanskem spomeniku – granitnem bloku, na katerem je kar čez prejšnji napis, ki je zato deloma prekrit, pritrjena kovinska plošča v spomin na vojaško tehniko Sever in okrožno (tehniko) Dravo, ki sta delovali v Škratkovem gozdu v letih 1944 in 1945. Odpravila sva se za kažipotoma Kremžarjev vrh in Ekološka kmetija Škratek.

Nekatere Knafelčeve markacije spremlja bel Š (Šisernikova pot). Pod bližnjo Škratkovo kmetijo sva zavila desno na travnat kolovoz mimo mogočne lipe, razglašene za naravni spomenik (oznake pa vabijo tudi nad kolovoz, prav mimo hiše). Na prvem neoznačenem razcepu sva izbrala desni krak, ki se tudi takoj razcepi; v levo sva skozi drevje opazila prežo, povzpela pa sva se po desnem kraku. Bilo je vlažno, zato je na skalah drselo. Kar nekaj časa ni bilo markacij, ko pa sva stopila iz gozda na travnik, so se znova pojavile. Kolovoz zavije levo spet v gozd in pripelje na naslednje sedlo; nekoliko v levo stoji spomenik trem partizanom. Pot naprej nama je pokazal kažipot Kremžarica, kakor rečejo hribu domačini. Pri Zg. Kavdeku sva zavila levo na drugo gozdno cesto (kažipot Pečolarjevo) ter mimo brunarice, ki se skriva za smrekovo živo mejo levo ob cesti, in kapelice desno pod cesto prispela do domačije Pečolar. Povzpela sva se levo v breg in dosegla križišče, ob katerem stoji kapelica na mestu nekdanjega stičišča več kolovozov, zdaj gozdnih cest. Z nadaljevanja Šisernikove poti se v desno odcepi potka, označena s staro markacijo, nova pa vabi dalje po cesti. Obe pripeljeta na gozdno cesto, ki vodi k velikemu lovskemu domu LD Gradišče. Od njega sva zavila levo pod Durnikov (tudi Durnski) vrh. Menjaje cesto in gozdne poti sva se mimo Koče pod Kremžarjevim vrhom in zanimive Slomškove kapelice povzpela na vrh (pri kapelici je razcep: desni krak je bolj klavrn, a markiran, levi pa lepa gozdna pot, a neoznačen, vendar se združita).

Dol grede sva se ustavila v koči. Oskrbnika Darja in Matijaž sta prijazna in dobrovoljna; lepo sprejmeta tudi tiste (večino), ki prinesejo malico s seboj (to se mi zdi vredno omembe, ker ni povsod tako). Nama sta skuhala golaž in štruklje z medom; oboje je bilo zelo okusno. Vso pot nisva srečala nikogar, v koči pa je bil precejšen vrvež; kaže, da večina pride iz Slovenj Gradca.

Vrnila sva se po isti poti. Moj gleženj se je skoraj dve uri gor in poldrugo dol kar dobro držal, zato sva se odločila še za polurni sprehod k sv. Ani. Povzpela sva se mimo kapelice nad najinim parkiriščem, še vedno po Šisernikovi poti. V travi ob njej sva opazila nekaj dežnikaric. Po tej cesti vodi tudi pešpot v Dravograd in ko se odcepi desno, markacije odidejo z njo. Pred presenetljivo

veliko cerkvijo na Anskem vrhu stojita (najbrž) nekdanje župnišče in kapelica. V bližnji gozdiček si je nekdo postavil počitniško hišico na kolesih. Ko sem že omenila dežnikarice – okrog cerkve se kar prerivajo. A bila sva zmerna: odnesla sva le vsak eno veliko za nedeljsko kosilo.

XXXXXXXXXXX

XXXXXXX

XXXXXXXXXX

* Šisernikova pot od dravograjske železniške postaje do Kremžarjevega vrha je dolga približno 15 km. Samo nad Dravogradom (Bukovje) in pod ciljem je strma, sicer pa bolj položna. Teče ob grebenih. Jože Šisernik (1933-1980) iz bližnjega Gradišča je bil planinec, markacist, alpinist (prvi vodja GRS Slovenj Gradec, pozneje načelnik alpinističnega odseka) in gorski reševalec.

Vremščica – samo 2. etapa

2011-11-03T20:20:00.023+01:00

Poleti sva se z Janijem skušala povzpeti na Vremščico iz Selc, a sva v nalivu premočena do kože odnehala na južnih pobočjih Osojnice. Janija je še vedno mikala pot od Osojnice do Vremščice. Nekateri te dni uživajo krompirjeve počitnice, on pa je v soboto komaj našel pol dneva za kratek skok v hribe. A čeprav je (Velika) Vremščica skromen cilj (1027 m), mu je (spet) ni uspelo doseči. Takole je bilo:

Sklenil sem nadaljevati, kjer sva takrat končala, in sem se zato odpeljal do kamnoloma, ki mu domačini pravijo Avscov preht. Izziv mi je bilo že najti vozno pot do izhodišča. Za to sem moral seveda v Pivko in sredi mesta poiskati Pot na Orlek, ki vodi k župni cerkvi sv. Petra in naprej v hrib. Kmalu za cerkvijo se asfaltna cesta spremeni v dobro gozdno. Teče pod daljnovodom; na prvem razcepu je treba desno, na drugem (s klopco pod drevesom) levo in na tretjem spet desno navzgor. Celotna pot od Pivke je dolga približno 5 km. Čeprav je Avscov preht ena od postaj kalške Kamnoseške učne poti, boste kažipote na omenjenih križiščih zaman iskali.

Od kamnoloma krenemo naprej po gozdni cesti. Na izletniški karti Notranjski kras je napačno vrisano, da se pri kamnolomu konča. Že po dobrih 100 m naletimo na desni na priključek poti z Osojnice in tam zagledamo tudi prvi kažipot za Vremščico. Kažipoti, kar jih je, so novi in lično izdelani, na lesenih rogovilah in z zaščitno strešico. Zlagoma se spuščamo po cesti 10 minut, potem pa moramo paziti na nov kažipot, ki nas usmeri levo v gozd. Steza nas hitro pripelje na majhno jaso, za njo zavijemo levo na zaraščen kolovoz, po njem na večjo jaso, tik pred njenim koncem pa krenemo s kolovoza desno in čez podrt suhozid prikorakamo na novo gozdno cesto. Zavijemo desno, a že po 100 m moramo levo na kolovoz, ki nas v 10 minutah pripelje spet na gozdno cesto. Desno po njej smo hitro na pravi makadamski prometnici, v težko preglednem klobčiču tamkajšnjih cest najširšo in najbolje vzdrževano. Naša pot vodi levo po njej, po 10 minutah pa nas povabi v desno kažipot, ki kaže na protipožarni intervencijski kolovoz št. 14P. Za kraški svet je to seveda pričakovana infrastruktura, a jaz nanjo doslej še nisem naletel. Tu se začne del poti, kjer moramo biti na oznake posebej pazljivi. Najprej velja to za puščico, ki nas že čez minuto ali dve pošlje levo na slabo uhojeno potko. Zdi se, da je bil v “boljših časih” to kolovoz, a je zdaj tako zaraščen, da mu je še steza težko reči. Po njem se blago dvigujemo kakih 15 minut, dokler nam koraka ne ustavi gruča mladih drevesc z markacijama ter puščicama levo in navzdol. Oznake je treba razumeti prav in res zaviti ostro levo. Po samo nekaj korakih stojimo spet na gozdni cesti, ki dela tukaj velik levi ovinek. Gremo desno nanjo. Če smo pozorni, lahko čez čas na desni opazimo plitvo, a široko kotanjo. Vredno se je spustiti vanjo, saj je polna tudi več metrov visokih lučnikov. Nekateri med njimi so lepo cveteli celo konec oktobra. Naprej cesta pripelje na velik travnik, na redko posejan z lepimi bori. Na koncu travnika je razcep in nobene oznake. Pravi je desni krak, ki se začne po nekaj deset metrih spuščati. Spust po cesti je kar dolg. Če bi sledil načrtovani trasi, bi moral čez 15 minut zaviti levo na kolovoz, a jaz sem v naglici puščice na skali desno ob cesti spregledal in nadaljeval kar po cesti. Po kakih 10 minutah sem se spet znašel v civilizaciji – v vasi Volče pri hiši št. 14A. Zdi se mi, da je bila moja pot občutno krajša od markirane.

Volče so skromna notranjska vasica. Na drugi strani naselja stoji preprost kamnit spomenik, ki opominja na zločin iz aprila 1943, ko je okupator vas požgal. Domači fantič, s katerim sem se zapletel v pogovor, mi je zatrdil, da iz vasi do vrha Vremščice ni več kot uro hoda. Ker se mi je mudilo, sem mu rade volje verjel in zakoračil po cesti iz vasi proti jugu. Do glavne ceste skozi Košansko dolino mora biti kakega 1,5 km ali 20 minut trdega asfalta. Ob križišču z glavno cesto je veliko parkirišče za pohodnike, ki se želijo povzpeti na Vremščico po Slovenski planinski poti. S tamkajšnjih kažipotov sem tudi izvedel bolj realistične čase pohodov: 1.30 h Vremščica, 2.40 h Osojnica in 4 h Kalec. Čeprav bližnji prometni znak jasno prepoveduje parkiranje na helidromu, je stalo na njem vse polno avtov italijanske registracije. Vendar sem bil še bolj razočaran zaradi spoznanja, da mi je spet zmanjkalo časa za vzpon na Vremščico s tega konca. Krenil sem še malo navzgor, da sem ugotovil, da je pot primerno mehka tudi za Mojčin okrevajoči gleženj, potem pa obrnil proti avtu. Očitno bo Vremščica počakala na najino skupno turo.

Vrnil sem se po isti poti, le da sem tokrat v Volčah sledil markacijam in vas zapustil na vzhodnem robu pri hiši št. 22. Odsek do gozdne ceste, po kateri sem prišel, ni ravno zgledno označen, a na vseh razcepih, kjer ne veste, kam, zavijte levo. Če se ne motim, so take orientacijske uganke tri.

Od Avscovega prehta do parkirišča pod Vremščico in nazaj po dobri dve uri pa še tri na vrh in nazaj – ne, več kot sedem ur bi bilo zame še preveč. Tistih (dobrih) treh od helidroma do vrha in spet dol se pa že prav veselim!

Brda razvajajo vse čute

2011-10-30T22:50:00.032+01:00

Ta zapis bi lahko imel naslov Vrnitev odpisanih, Hodim, torej sem ali kaj podobno vznesenega, saj zaradi zlomljenega gležnja že več kot tri mesece nisem bila v hribih. Ampak med kandidati za naslov so zmagala Brda!

Začeti je treba postopoma. Prvi poskus se je zgodil 15. oktobra, na svetovni dan hoje. V sončnem popoldnevu sem tri ure "tavala" po kolovozih in ozarah med polji okoli Komende. Po ravnem. A na vseh fotografijah tistega dne so bile gore. Iz naše vasi se namreč vidi "vse": Šmarna gora, Julijci (tudi Triglav), Karavanke, Kamniške Alpe. Naslednji korak je bil jazzovski festival v Krminu, h kateremu "spadajo" Brda. Korada me bo morala še malo počakati, a našlo se je tudi nekaj zame. Brici so markirali osem pohodniških poti, imenovanih po starih sortah češenj. Dolge so od 6,5 do 11,8 km (od 2 do 5 ur). Izbrala sem Trcinko (9,7 km, od 2 h 30 min. do 3 h).

Ta pot se po opisu v prospektu, ki so mi ga prijazno poslali iz TIC Brda, začne pri spomeniku pri Peternelu. Na zemljevidu v prospektu in na zemljevidu Goriška ni ne tega imena ne oznake za spomenik. Prileten domačin nama ni znal povedati, kaj in zakaj se imenuje Peternel, a je zatrdil da "temu kraju" od nekdaj rečejo tako. Spomenik je posvečen žrtvam tragedije med drugo vojno; nacisti so 22 talcev (tudi otrok) in borcev zaklenili v hišo in jo zažgali. Parkirala sva ob križišču pri spomeniku. Desna cesta vodi po mostu čez Kožbanjšček proti Slavčam; dvoločni kamniti most krasi kamnit kipec Janeza Nepomuka. Midva sva sledila kažipotu 8 Trcinka po srednji cesti (leva vodi v Hlevnik). Z nje sva kmalu zagledala poslopja vinogradništva Čarga 1767 visoko pod robom na desni. Ob njih se širi posebno strm vinograd, katerega levi rob kaže lapornata rebra (Dober vinograd delajo tri reči: sadež, lapor in sonce – tako Janez Trdina, pišoč sicer o dolenjskih "nazorih o vinstvu, vinu in krčmah"). Pod domačijo sva zavila desno po mostu čez Kožbanjšček in cesta se je končno (!) začela vzpenjati. Breg ob njej je pravi briški vrt: češnje, kakiji, oljke, granatna jabolka, navadni usodnik ... Nad Čargovo vinsko kletjo se konča asfaltna cesta in začne kolovoz med vinogradi.

Pot je označena s kažipoti, belo-rumenimi markacijami in rumenimi puščicami. Ker je krožna, so oznake seveda samo v opisani smeri. Včasih malo "zamujajo", a posebnih težav ni. Le razcep kake četrt ure nad Čargo ni označen, a se je izkazalo, da je vseeno, ali izberemo zgornjo ali spodnjo pot, ker se kmalu združita (na zgornji je treba bolj paziti, da pravi čas zavijemo desno navzdol). Opazila sva tudi puščice z napisi 4 × 4 Jeep club Brda za mednarodno srečanje terenskih vozil. Čeprav je bil štart 17. srečanja ravno ta dan, 23. oktobra 2011, ob 9.00, sva nekakšno "dogajanje" opazila le v Dobrovem pri vinski kleti, na poti pa k sreči nisva ne videla ne slišala nobene "zverine".

Hodila sva večinoma med vinogradi, a tudi po gozdu. Čeprav je bilo grozdje že obrano, je tu in tam še visel kak grozd. Kakšna sladkost! Malo pred Noznim se je levo pod nama pokazala Kožbana, na desni pa sva že nekaj časa videla zvonik, ki je kukal iz drevja, in ugibala, ali spada k cerkvi sv. Petra in Pavla. Nozno so napovedala nogometna vrata in kmalu za njimi sva stopila na asfalt. Trcinka se nadaljuje v levo, a prospekt priporoča še sprehod k sv. Petru in Pavlu, zato sva najprej zavila desno in se povzpela k poznogotski cerkvi na bližnjem griču. Žal (čeprav ne nepričakovano) je bila zaklenjena.

Vrnila sva se v vas in kmalu za vodnim zbiralnikom se je najina pot odcepila levo navzdol z asfaltne ceste. Mimo dveh zelo starih betonskih napajališč sva se spustila skozi gozd po blatnem kolovozu. Ta se prelevi v nekakšno traktorsko cesto, ki je očitno videla boljše čase, saj je ohranjenih veliko kamnitih robnikov in nekaj obcestnih kamnov. Vodi mimo majhnega kamnoloma in Gostolove kovinsko-lesene barake. Prišla sva do grape in nekaj časa hodila nad njo. Večkrat sva se spuščala pod električnimi žicami. Prečkala sva potoček in pot se je spet začela vzpenjati. Kmalu po tistem, ko sva stopila iz gozda, sva po cesti prečkala še en potok in mimo podrte domačije prišla na asfaltno cesto v Brezovk, z nje pa zavila levo na glavnejšo cesto. Ob njej naju je pričakal svojevrsten spomenik tehnične kulture: odsluženo vozilo Zastava z značko BMW, ki je nekoč služilo ljudski milici. Levo se več poti spušča k strugi Kožbanjščka, desno pa se vzpenjajo v gozd, dokler se breg na desni ne spremeni v pravo skalnato steno. Nisem vedela, da so v mehko zaobljenih Brdih tudi take soteske.

Na manjšem parkirišču ob cesti stoji obvestilna tabla o Krčniku – naravnem mostu in vodnih koritih. Potok Kožbanjšček je v apnenec izdolbel približno 40 m dolga korita. Na začetku je velika kotlica (draslja), ki je nastala tako, da je voda v kotanjo zanesla pesek in kamne, jih v njej vrtela in jo nenehno dolbla. Nad kotlico se boči lepo zaobljen naravni most, veliko bolj gladek od večine takih mostov, saj ga je obrusila deroča voda. Kot prava kiparka in gradbenica je izdolbla slikovita korita, ki se zožijo v žleb, ta pa se izteče v sotesko. Kljub ograji je treba paziti na otroke, saj so prečke zelo redke. Od tu ni daleč do treh tolmunov, imenovanih Kotline, v katerih se poleti kopa briška mladež. Mimo domačije Pr' Kovačevih, kjer je mogoče kupiti sveže mleko, sirotko, kefir, sir, skuto (vse kozje), sva bila v slabe pol ure spet pri avtu. Tik pred parkiriščem me je razveselilo majhno rastišče prikupnih drobcenih "lampijončkov" (volčjih jabolk). Sicer rož na tej poti ni bilo več veliko, a navadne kompave so tudi suhe lepe.

Čeprav sem še bolj počasna, sem se kar dobro odrezala: tri ure in pol čiste hoje, več kot pet ur na nogah. Pa ni bilo težko "potrpeti"; lepe slike briških gričev, vinogradov, domačij in Kožbanjščka na naši strani meje so dobile prav tako lep okvir v italijanskem Krminu: prejšnji večer dobrote pri Sirku, na večer po pohodu pa glasbo na jazzovskem festivalu.

Po sledeh Lipanskih gamsov

2011-10-26T17:34:00.039+02:00

Jani se je prejšnji torek, da je prehitel najnovejšo pošiljko snega, podvizal na Viševnik (2050 m). Izbral je nekoliko daljšo pot – čez planino Lipanco. Tam sva bila že večkrat, tudi zato, ker je na izbiro veliko pristopov. Tokrat se je odločil za pot od partizanskega spomenika Pri rupah. Še vedno nisem mogla z njim, sem pa dobila nalogo ugotoviti, ali je prav Pri Rupah ali Pri rupah. Težka je: zemljevidi se odgovoru na to vprašanje “elegantno“ ognejo s samimi velikimi tiskanimi črkami ali pa na njih tega napisa ni. Našla sem zapis Pri rupah; držala se ga bom, dokler me kdo ne prepriča o čem drugem. In še ena “uganka“ je: na vseh najinih zemljevidih piše Javornik, na kažipotih pa Zajavornik. Jani poroča:

Do izhodišča se lahko pripeljemo z avtom. S ceste Bled–Pokljuka skrenemo na gozdne ceste v Mrzlem Studencu. Najprej 2,5 km sledimo kažipotu za Kranjsko dolino, potem 2 km za (Za)Javornik, od njega pa je še dober kilometer naprej po cesti do velikega parkirišča ob spomeniku. Pozor pred visokimi vodnimi barikadami na cestah! Pot na planino se začne desno od spomenika. Sprva vodi po koreninah Velike preseke in prečka cesto; z desne se ji priključi najprej pešpot z Javornika in potem še iz Medvedove konte. V dobre pol ure smo na Lipanci. Tam si lahko privežemo dušo v vse leto odprti Blejski koči (1630 m). Z Mojco sva se doslej vanjo vedno “zatekla” v snegu, zato sem v veliki kotanji pod njo tokrat prvič opazil kal v obliki srčka. Nadaljujemo levo od koče navzgor, kamor kaže kažipot za Mrežce, Viševnik in Vodnikovo kočo. Steza na Mrežce nas zapusti že po 10 minutah. Mi se obrnemo proti jugozahodu in kmalu se v daljavi pokaže naš cilj. Skoraj po ravnem gremo mimo drugega odcepa za Mrežce in še ene partizanske spominske plošče. Leseni kažipot nas opozori, da lahko malo naprej zavijemo desno na Debeli vrh. A mi kopasti hrib kar obhodimo. Onstran njega se nam v škrbini, umaknjeni rahlo v desno, ponudi edina priložnost za pogled v dolino Krme. Za škrbino se malce dvignemo, potem pa spustimo skoraj na dno Blejske konte. Nad njo se dviguje stena skalnega osamelca Velikega Selišnika, ki je že lep čas pritegoval naš pogled. Vzpon iz konte je kar strm. Na planoti za njim spet ulovimo sapo, postanemo ob “grozdu” kažipotov na višini 1910 m, potem pa splezamo še bolj strmo na Srenjski preval (1959 m; v vodniku Julijske Alpe piše 1995 m) med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Na levi ga krasijo slikoviti skalni roglji. Proti njim zavijemo tudi mi. Nekaj časa hodimo po levem pobočju, se preselimo na desno in 20 minut nad prevalom stopimo na vrh.

V čudovitem sončnem dnevu je bila na vrhu Viševnika prava gneča, saj prostora za posedanje ni veliko. Viševnik odlikuje lep razgled, posebej v smeri Triglava. Mene je najbolj zanimal Mali Draški vrh. Dolgo sem si ogledoval pot nanj, a sta me njegova krušljiva skala in zračni vršni greben odvrnila od vzpona. Opazil sem, da je škatla z vpisno knjigo na Viševniku izgubila pokrov, tako da se knjigi v prihajajoči zimi ne piše dobro.

Vrnitev sem si sklenil popestriti s kakšno stranpotjo. Na prvo sem zavil že 5 minut za škrbino s pogledom v Krmo. Šele nazaj grede sem namreč desno ob poti opazil na skali napis Debeli vrh. Ubogal sem puščico in zavil ostro levo navzgor. Pot skozi redek gozd je markirana, čeprav zemljevidi tega ne napovedujejo. Ko pridemo na travnike, je stezi teže slediti, a tudi brez nje se da pretakniti skozi vrzeli v ruševju, četudi ne ravno po najkrajši poti. Od odcepa do vrha (1962 m) potrebujemo pol urice. Na njem je celo žig za Lipanske gamse. Z vrha se nisem vrnil po isti poti, ampak sem jo ubral kar naprej proti severovzhodu. Tudi v to smer sem pot v travi nekajkrat izgubil. Treba se je držati bolj desno od ruševja in brez hujših težav se vrnemo na pot proti Lipanci pri omenjenem lesenem kažipotu.

Samo 5 minut naprej je nov napis na skali, tokrat Mrežce. Ne bodi len, sem zavil levo in spet naletel na nepričakovano markirano stezo. Oznakam navkljub sem imel nekaj težav z iskanjem poti, dokler nisem prisopihal v plitvo grapo. Po njej se obrnemo desno in potem gre le še navzgor do roba. V 20 minutah za odcepom smo pri kažipotih z Lipance, od koder je samo nekaj korakov do vrha (1966 m). Tudi na Mrežcah sva bila z Mojco doslej vedno v snegu. Tako sploh nisem vedel, da je vrh majhna travnata zaplata sredi gostega ruševja. Zaradi že omenjenih “gamsov” imajo tudi Mrežce svoj žig.

Čeprav je z Mrežc sosednji Lipanski vrh skoraj na dosegu roke, so nama vedno razlagali, da se tja zaradi prepadne škrbine med njima ne da kar tako. V snegu razlage nisva nikoli preverila. Zdaj pa sem presenečen opazoval tri Ruse, ki so v nekaj minutah prilezli z Lipanskega vrha do mene. Grem pa še jaz. Tako rekoč vsa pot v škrbino in na drugi strani iz nje je opremljena z jeklenicami, tako da je res ni težko premagati. V največ 10 minutah se že razgledujemo z Lipanskega vrha (1965/8/1974/5 m). Tam lahko “gamsi” dobijo že svojo peto trofejo.

Z Lipanskega vrha vrha nadaljujemo proti Debeli peči. Na kratko se spustimo na hrbet, kjer se usmerimo v desno. Hitro se spuščamo in se proti dnu priključimo “romarski” poti z Debele peči. V dobre pol ure smo z Lipanskega vrha pri Blejski koči in v nadaljnjih 20 minutah spet pri svojem jeklenem konjičku. Skupaj gor slabe tri ure, dol pa s stranpotmi tri in pol.

Peč, ki greje tri dežele

2011-10-13T22:33:00.023+02:00

Karavanke so s svojimi 120 km med Trbižem/Tarvisiom in Slovenj Gradcem naše najdaljše gorstvo. Njihovi vrhovi so v glavnem “šodrovcem” prijazni, zato sva se z Janijem že veliko potepala po njih. Nekega dne bi rada rekla, da sva prehodila vso verigo. A do tega tedna so se bele lise začele že na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. Na Peč/Ofen/Monte Forno (1508/9/10 m) sva se sicer že povzpela iz Rateč po slovenski in italijanski strani, a predela med vrhom in Korenskim sedlom/Wurzenpassom nisva prehodila nikoli. V sredo je Jani to popravil:

Zjutraj sem se zapeljal na Korensko sedlo, kjer je parkirnega prostora tako na slovenski kot na avstrijski strani meje več kot dovolj. Jaz sem pustil avto pred neobratujočo restavracijo na naši strani, saj sem sklenil, da zlezem na Peč po slovenski strani, vrnem pa se po avstrijski. Najteže je najti začetek nemarkirane graničarske steze. Od restavracije se je treba vrniti po cesti kakih 50 m in zaviti desno na ožjo sicer asfaltno cesto, a zaprto za ves motorni promet (?). V nekaj korakih smo Pri mejašu, počitniškem domu Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije v nekdanji jugoslovanski karavli. Levo od njega zavije v travo stezica, ki se hitro približa potoku. Tu je ključna točka. Če bi zavili desno čez potok, bi se 10 m onkraj njega znašli na markirani avstrijski poti. Če bi šli naravnost, bi kmalu končali v brezpotju. Zaviti moramo ostro levo, kjer lahko opazimo dobro uhojeno graničarsko stezo. Da smo na pravi poti, nam hitro potrdijo številne ureznine po drevju, s katerimi so nekdaj vojaki odštevali dneve do konca vojaškega roka. V ključih se dvigamo skozi gozd, prečimo grapo s potočkom najprej v levo in nazaj na desno, s poseke občudujemo Kranjsko Goro, dokler steza nenadoma ne izgine na prekopanem travniku. Kar po travi gremo naravnost navzgor in po nekaj metrih že stojimo na gozdni cesti, ki pripelje gor iz Rateč. Zavijemo levo nanjo, po 30 m pa desno na slabši kolovoz. Ta nas 20 minut od ceste pripelje na vrh Petelinjeka/Hahnenwipfla. Vrh je s 1552 m višine najvišja točka naše poti. Na njem stojita mejni kamen št. XXVII/263 in tabla, ki opozarja na mejo. Tam so bile tudi edine zaplate snega, na katere sem naletel ta dan. Naprej se skozi drevje že vidi Sovška planina/Seltschaher Alm s sistemom žičniških naprav. Stopimo na plano in se po levem robu smučišča spustimo navzdol. Jugoslovanski vojaki seveda niso smeli na avstrijsko ozemlje. Zato zavijemo še bolj levo in v gozdu poiščemo stezo, ki vodi navzdol na gozdno cesto. Nadaljujemo desno po njej. Ko se ta priključi drugi, nas kažipot Tromeja 15 min spet usmeri desno. Kar po cesti prikorakamo na vrh Peči. Ime je dobila po pečevju, ki ga lahko majhen del opazimo tudi z vrha, če se obrnemo na severozahod. Če ga želimo videti več, moramo na dno smučišča in levo za kažipotom Dreiländerwanderweg.

Kratek opis vrha je tukaj.

Navzdol sem, kot rečeno, obrnil na avstrijsko stran, na njihovo pot št. 603. Ta se začne na levem robu smučišča. Po njem se spustimo do prikupne, a žal zaprte
Dreiländereckhütte. Od nje že vidimo zgornjo postajo sedežnice iz doline. Po desnem kolovozu gremo mimo nje in se usmerimo k zadnji vlečnici na Petelinjeku. Pod njenimi žicami tečeta dva kolovoza. Izberemo spodnjega, ki nas čez nekaj deset metrov pripelje do lese in gozda. V njem je markacijam laže slediti kot na travniku. Hitro smo na gozdni cesti, na kateri moramo vztrajati približno 15 minut, ves čas navzdol. Številni priključki z leve in desne nas ne smejo zavesti. Potem pa je le treba paziti na bolj slabo opazen odcep steze desno v gozd. Saj bi prišli na Korensko sedlo tudi po cesti, a bi trajalo dlje. Spustimo se v ključih skozi gozd, prečkamo še eno gozdno cesto, spet vijugamo med drevjem in pridemo na veliko poseko. Steza zavije na njen desni rob, kjer kmalu zaslišimo žuborenje vode. To je tisti potok, od katerega sem zjutraj zavil na graničarsko stezo. Naj vas tam markacije onstran potoka ne zavedejo, da bi ga prečkali. Na dnu poseke nas čaka kolovoz. Gremo 100 m levo po njem in nato desno na zadnjo stezico, ki nas za restavracijo na avstrijski strani pripelje na cesto čez Korensko sedlo.

Slabi dve uri gor, poldrugo uro dol. Pa sem zamudila še eno novo pot in sončen dan na svežem gorskem zraku. Zdaj že tri mesece "hribolazim" le med poslušanjem in branjem Janijevih pripovedi in gledanjem njegovih fotografij.

Pod Srcem

2011-10-11T23:02:00.019+02:00

V petek je zapadel prvi sneg. Za konec tedna se je že bolj ali manj zjasnilo, zato se mi je zdela nedelja pravšnji dan, da gojzarje spomnim, kaj se pravi gaziti sneg. Ker razmer v hribih nisem poznal, sem si zabičal, da čez 1500 m ne grem. Med primernimi cilji, ki so mi prišli na misel, sem izbral bivak Pod Špikom (1424 m) oziroma krnico Pod Srcem, saj je pod Martuljškimi gorami zmeraj lepo.

Za to se je seveda treba zapeljati v Gozd Martuljek. Avto je najbolje pustiti na parkirišču opuščenega penziona Špik, takoj za mostom čez Savo, če se pripeljemo iz ljubljanske smeri.

Nekaj korakov naprej po cesti proti Kranjski Gori se v levo odcepi običajna pot v martuljško gorsko kraljestvo. Začne se kot asfaltna kolesarska cesta, ki pa že na prvem križišču zavije desno, mi pa nadaljujejo naravnost na makadam. Na naslednjem križišču se ta razcepi v dve gozdni cesti. Izberemo desno. Ta nas pripelje do travnika s tablo TNP in predstavitvijo oglarjenja. S travnika vodita dve poti k Martuljkovima slapoma, obe označeni s številko 6. Leva ob potoku je že najmanj poldrugo leto zaprta, desna je speljana više po gozdu. Krenemo torej v gozd in se držimo kažipotov za brunarico Pri Ingotu na planini Jasenje. Gremo mimo razgledišča na dolino in odcepa k Spodnjemu Martuljkovemu slapu. Po tri četrt ure hoje po zdelanem kolovozu se malo pred Ingotom v desno odcepi steza Pod Špik. Ta pripelje na nov kolovoz in po njem levo čez potoček in mimo velike skale z napisom Pod Špik 1 h. Ko naredi kolovoz oster desni ovinek, krenemo levo na stezo, ki nas hitro pripelje do široke suhe hudourniške struge. Zavijemo ob njej navzgor mimo balvana z markacijo. 15 minut više strugo prečkamo. Nadaljujemo skozi gozd, prestopimo še manjšo hudourniško strugo ter se kmalu znajdemo pred skromnim studenčkom. Tu so se pojavile prve zaplate snega. Pot postaja vedno bolj strma. Malo nad studenčkom je nerazgledna klopca, ko se gozd zredči, pa še ena s prav imenitnim pogledom na dolino in karavanško verigo od Vošce do Trupejevega poldneva. Nad njo stopimo iz gozda v prodnat svet, v katerem so to nedeljo markacije izginile pod snegom. Treba je desno ob robu gozda. Ko pot spet zavije med macesne, v minuti ali dveh stopimo pred ličen bivak Pod Špikom, ki so ga za plezalce postavili na poraslem gričku ob krnici Pod Srcem. Zaklenjen je, lahko pa se vpišete v vpisno knjigo in si odtisnete žig.

Čeprav je bilo še zgodaj, sem s tekom pomalical. Ker je bilo naokrog kakih 15–20 cm snega, sem si nataknil gamaše in se spustil v krnico. V njej se človek hitro zave svoje majhnosti. Okrog njega namreč kar kipijo martuljški dvatisočaki; od leve proti desni: Na pečeh, Mala Martuljška Ponca, Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica in Rigljica (no, za slednji dve se hribovci še niso dokončno zmenili, katera je katera). Med njimi je seveda najbolj veličasten piramidasti Špik, ki s te strani kaže svojo 900 m visoko severno steno. Prva sta jo 6. 9. 1926 preplezala Mira Marko Debelak in Stanko Tominšek in zanjo porabila kar 31 ur. V spodnjem delu stene je lepo razpoznavna skalna “luska” v obliki srca. Od tod njeno ime in ime krnice pod njo, nekateri pa ji raje rečejo Zelena glava, ker jo na vrhu od preostale stene razločuje zelen rob z macesni. Nisem si mogel kaj, da se ne bi povzpel po krnici do mogočne stene in jo pobožno potipal.

Do kolovoza proti Ingotu sem se vrnil po isti poti, kot sem se povzpel. Na stičišču poti sem zavil desno proti planini, a že na začetku Jasenja spet skrenil v levo na drug, neoznačen kolovoz. Sklenil sem namreč, da poiščem pot v dolino po desnem bregu Martuljka, ki me draži že nekaj časa. Pot se najprej vzpne do skoraj pravljične Lipovčeve koče. Mimo nje odvijuga proti severovzhodu do jase Na peči, kjer stoji spomenik alpinistu, sploh mnogostranskemu športniku in partizanu Miranu Cizlju. Ob spomeniku je klopca, s katere se lepo vidi dobršen del Gozda Martuljka. Desno od njiju je škrbina, iz katere je napeljana jeklenica. Pod škrbino je skoraj prepadna grapa, spodaj pa je opaziti sledove steze. A kako naj človek pride tja dol? Takrat sem na levi zagledal še drugo jeklenico, ki planincu pomaga na začetek dobro uhojene steze navzdol po skalah ob grapi. Spust je zelo strm, a tako spretno speljan, da sestop ni pretežak. Na koncu je v pomoč lesena lestev. Vendar pod skalami nevarnosti še ni čisto konec. Grapa se nadaljuje v peščeno strmino, na kateri lahko človek kaj hitro zdrsne. Nekateri očitno nadaljujejo navzdol kar po pesku, a bolj priporočljivo se je v dveh ključih vrniti levo v gozd, kjer druga pot vodi prav tako v dno grape. Ob njenem vznožju se začne širok kolovoz, ki teče malce odmaknjen v desno ob Martuljku. Ko se izteče na prečno gozdno cesto, je treba levo nanjo in prečkati Martuljek. Avti preprosto zapeljejo čez potok, pohodnikom pa je v bližini v pomoč nekaj debel, položenih čez vodo. V civilizacijo se vrnemo pri hiši Zgornje Rute 5, od katere je le še nekaj korakov do parkirišča.

Tako se je imel Jani tiste dobre tri ure gor in slabo poltretjo dol. Zdaj ko sem v Gorniški poti iz Planice na Pokljuko PP prebrala, da "/m/orda upravičeno pravijo, da je Pod Srce najlepši kraj na svetu", in ker ta vodniček omenja "pravi čar planinske flore", Jani najbrž ne bo imel miru, dokler me ne bo peljal tja – seveda ko bo moja noga spet zdrava in ko bo čas za cvetje. Drugače pa pravi, da je ta krnica precej podobna tisti Za Akom.

Shujševalna tura na Debelo peč

2011-10-03T16:09:00.011+02:00

Ker sva v petek “crkljala” brbončice in želodčka pri JB, je bila sobota čas za očiščevalno turo. No, večerja le ni bila preobilna, zato je bil tudi Janijev tokratni pohodniški cilj lahko bolj zmeren – Debela peč (2014 m). Že med najinim spomladanskim obiskom na planini Klek* sva si ogledovala, kako bi se dalo na čokato goro zlesti s tega konca, in tako je Jani odšel k debeluški “hujšat“, jaz sem pa “doma ostala, suhe žemlje ribala“, kakor smo peli nekoč, zdaj pa “zlomljen gleženj merkala“.

Tik pod planino Klek se je mogoče pripeljati z avtom. Cesto z Bleda na Pokljuko zapustimo pri Mrzlem Studencu. Tam se je treba podati v desno v težko pregleden pletež pokljuških gozdnih cest, ki pa v našem primeru ni preveč zapleten. Najprej sledimo kažipotu za planino Kranjska dolina (2,5 km). Malo za njo zavijemo desno proti planini Lipanca čez Medvedovo konto. Že čez kak kilometer naredi cesta ovinek v levo in z njo tudi mi. Po krajšem vzponu se pripeljemo na novo križišče. Naša smer je desna, kamor kaže kažipot Pod Klek (4 km). Približno kilometer naprej je neoznačen odcep v levo na planino Velika Raven. Mi seveda nadaljujemo naravnost. Po približno 3 km pa moramo biti pozorni na kažipot Klek in Debela peč, ki nas usmeri v levo. Po poldrugem kilometru vožnje zagledamo obakraj ceste nove planinske kažipote: levo navzdol Kranjska in Meja dolina, desno Klek, Lipanca in Debela peč. Tam je dovolj prostora za parkiranje. Še opozorilo: cestarji so na omenjenih cestah (menda v zadnjem času) nasuli kopico nenormalno visokih vodnih barikad, ki so resna grožnja podvozjem vseh običajnih osebnih avtov. Torej: počasi in previdno!

S parkirišča je samo minutko ali dve do planine, natančneje do njenega zgornjega konca. Mi moramo navzdol in na zahodnem robu z nje. Markirana pot je speljana po desnem bregu planine, a niže ko se spuščamo, teže ji sledimo. Ko smo že mimo spodnjih stanov, si je treba dobro ogledati rob gozda onstran planine. Z malo sreče opazimo zelen jezik, ki sega v gozd, in desno ob njem macesen z neobičajno velikim Knafelčevim znamenjem. To je nadaljevanje naše poti. Po redkem macesnovem gozdu se nato zložno vzpenjamo v levo. Potka je dobro označena, čeprav vodnik PZS in spletna stran Hribi.net napovedujeta nasprotno. Očitno so se stvari spremenile. Pol ure po tistem, ko zapustimo Klek, se gozd zredči skoraj v jaso, v nekaterih virih imenovano Preval. Tam je razcep. Kažipot naravnost kaže proti Lipanci, desno proti Debeli peči. Po poti za Lipanco se tudi pride na Debelo peč, vendar čez Spodnja Brda, desni pa običajno rečejo direktna. Ker raje grizem kolena pri vzponu, kot jih obremenjujem pri sestopu, sem zavil desno. Pot, ki na nobenem zemljevidu ni markirana, se je izkazala za odlično označeno. Hitro pripelje v položno grapo, ki vodi naravnost na Vrh Sedla. A preden ga dosežemo, nas oznake usmerijo ostro levo iz grape. Macesne zamenja ruševje, skozi katero se bližamo vršnemu grebenu Klečice. Ko smo le še kakih 50 m pod njim, pot zavije levo in se skoraj položi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi po brezpotju povzpel prav na rob. Z njega dotlej sila pohlevna Klečica pokaže svoje drugo lice: skoraj navpično steno, ki prepada v dolino Krme. Ker je greben Klečice nazobčan, mi ni uspelo ugotoviti, kje je njena najvišja točka (1889 m). Spustil sem se nazaj na stezo in nadaljeval ves čas nekaj deset metrov pod grebenom proti jugozahodu. Na koncu Klečice se steza obrne levo strmo navzdol in se spusti do najnižje točke med Klečico in Debelo pečjo. Med spustom se odpre nekaj čudovitih pogledov na cilj. Najnižja točka je nekakšna zareza v obliki črke v, skozi katero se kar malce strašljivo vidi dno Krme. Pot se na srečo oddalji od roba in se začne strmo vzpenjati po pobočju Debele peči. Strmina je tolikšna, da je treba vsaj za ravnotežje včasih uporabiti roke. Po 45 minutah za zarezo dosežemo vrh. Ko sem jaz stopil nanj, je bilo tam najmanj sto ljudi, jaz pa vso pot do njega nisem srečal žive duše. Razgledi so bili kljub gneči imenitni; največ občudovanja je bil seveda deležen Triglav.

Za vrnitev na Klek sem si izbral položnejšo in na zemljevidih vrisano kot markirano pot čez Spodnja Brda. Sestop začnemo po “romarski” poti proti Lipanci. Ko po desni strani že skoraj obidemo bližnji vršič Okroglež (1965 m), lahko na levi opazimo kažipot, ki nas usmerja na njegov vrh. Če nam ni do še enega pogleda na Debelo peč ali če ne zbiramo žigov, ni posebnega razloga, da bi se povzpeli nanj (sicer potrebujemo v vsako smer največ 10 minut). Mnogo bolj mikaven je naslednji vrh, ki se dviguje desno od naše poti. To so Brda, ki so lahko dosegljiv dvatisočak in še razgled z njega velja za lepšega kot z Debele peči. Jaz sem se mu kljub temu odpovedal, saj sva z Mojco že bila na njem pred leti. Tako sem z množico drugih planincev nadaljeval navzdol do blage travnate vzpetinice Spodnja Brda. Tik pred njo sta na skali napisa levo Klek in desno Lipanca. Malo sem pomišljal, a ker so bile prve markacije v levo že čisto zbledele in ker sem vedel, da je niže še en odcep, sem nadaljeval desno. 15 minut kasneje je spet samo na skali opozorilo, da je treba za Klek zaviti levo. Tu sem izstopil iz gosjega reda in spet ostal sam. Stezica hitro pripelje na velik travnik, po katerem ležijo razmetane skale. Tam je v travi pot izginila in prvič ta dan sem se znašel pred uganko, kako naprej. Kar nekaj časa sem taval po travniku, da sem odkril nadaljevanje poti. Zdi se, da je najbolje spustiti se do velike skale, ki ima na drugi strani več napisov, namenjenih vzpenjajočim se pohodnikom: Krma, Brdo (na vseh okoliških smernih tablah piše Brdo, ne Brda), Debela peč in Blejska koča. Pri skali se je treba obrniti na pol levo navzdol in oprezati za markacijami. Če boste pozorni, ni vrag, da boste opazili markacije na nekaj deset metrov oddaljenih skali in macesnu. Usmerite se za njimi in naj vas ne moti, da se nekaj časa pot dviguje. Ko se ji čez kakih 10 minut z leve pridruži tista od odcepa iznad Spodnjih Brd, se končno usmeri ostro navzdol. Kar nekaj časa se spuščamo zelo strmo, prečkamo kratko melišče, potem pa bolj zložno nadaljujemo po pobočjih Debele peči in Klečice. V 40 minutah od združitve obeh poti okrog Spodnjih Brd stopimo na Preval in na že od zjutraj znano pot. Do parkirišča se vrnemo po poti vzpona.

Po dveh urah in tričetrt (s stranpotmi) v vsako smer se je vrnil ne ravno shujšan, če pa že, prej zaradi nenavadne oktobrske vročine kot zaradi napornosti poti. In tale šopek mi je prinesel (odkar hribolazi sam, je na fotografijah dosti manj rož, pa ne le zato, ker jih je ta čas res že bolj malo).

* Stari zapisi so videti “grozni“, posebno slike so ponekod grdo “razmetane“. Poleti je Blogger spremenil obliko in način objavljanja; odtlej ne morem (ali pa ne znam) popravljati že objavljenih besedil ‒ ne pravih ne lepotnih napak, za kar se bralcem opravičujem.

Storžič skozi domače okno in od blizu

2011-09-27T16:08:00.022+02:00

V nedeljo se je Jani podal na Storžič (2132 m) po najbolj priljubljeni ter hkrati najkrajši in najbolj zahtevni poti – skozi Žrelo. Izhodišče zanjo je Dom pod Storžičem (1123 m; v vodniku PZS je “češka napaka“: 1132 m). Skozi Tržič in Lom pod Storžičem se je odpeljal v Grahovše, kjer je konec asfalta, od tam pa je kake 4 km slabega makadama, namenjenega le lastnikom okoliških zemljišč. Kljub temu je parkirišče pred domom običajno polno. V takih primerih me grize vest, tokrat pa mi ne bi bilo mar, tudi če bi me bila pošteno ugriznila, samo da bi bila lahko z Janijem. Takole je zapisal:

S parkirišča nas kažipot usmeri po levem robu planine Jesenje (le vodnik PZS ji pravi Jasenje) proti severni steni Storžiča. Na razcepu pri počitniški hišici zavijemo levo (naravnost se gre na Malo Poljano), malo za tem v gozdu pa desno (naravnost se gre čez Škarjev rob). Iz gozda pridemo hitro na melišče in po njem do široke in sila strme grape, imenovane Žrelo. Pot krene desno ob njej navzgor. Ker je strmina res huda, so nam na vseh nevarnih mestih v pomoč jeklenice ali klini. Posebej izpostavljeno je mesto, kjer se grapa razširi in jo moramo prečkati na njeno levo stran. Po dveh urah kar napornega plezanja izstopimo iz Žrela na Storžičev zahodni greben. Z desne se nam priključi pot čez Psico. Zavijemo torej levo in nadaljujemo vzpon proti vrhu. Kdor je mislil, da je z Žrelom najhujše za njim, se je uštel. Tudi pot po zahodnem grebenu je tako strma, da brez plezanja ne gre. Poleg tega je greben na nekaj mestih prav vrtoglavo ozek. Na srečo nam tudi po njem najbolj nerodne prehode lajšajo jeklenice. Po debeli uri vzpenjanja in spuščanja po grebenskih vršičih stopimo na vrh Storžiča in je vseh nevarnosti konec. Po vodniku PZS je to zelo zahtevna markirana pot, Sidartin pa ji pravi manj zahtevna zavarovana ter priporoča čelado in samovarovanje.

Na vrhu je bolj malo prostora. Označen je z velikim lesenim križem. Razgled je na vse strani veličasten, precej nova panoramska “mizica” pa ni v posebno pomoč, da bi vedeli, kaj vse gledamo. Mene je najbolj očaral pogled na res celoten greben Košute, ki ga nimam prilike prav pogosto občudovati.

Za sestop sem si izbral pot čez Škarjev rob. Kar naravnost prečkamo vrh Storžiča in se začnemo spuščati po grebenu proti severu. Je treba povedati, da je tudi ta pot zelo strma in ponekod nevarna? To še posebej velja za senčno grapo, kjer skale ves dan ostanejo mokre in spolzke (tudi v njej je nekaj varoval). Iz grape sestopimo na melišče. V desetih minutah smo čezenj in končno pridemo na dovolj udobno stezico, speljano po Škarjevem robu (nekdaj se mu je reklo Šija) ali ob njem. V poldrugi uri od vrha dosežemo gozdno mejo in razpotje: levo se gre proti Domu pod Storžičem, naravnost na Javorniški preval. Zavijemo torej levo skozi gozd. Če smo pozorni, lahko niže ob poti opazimo kažipot, ki kaže levo navzgor k spomeniku devetim žrtvam plazu leta 1937. Jaz sem bil dovolj radoveden, da sem zavil za njim. Pot je slabo vidna ter vodi po zaraščeni in ponekod z vejevjem zametani grapi. Je pa označena s kartografskim znamenjem za spomenik. Do spomenika sem hodil kake pol ure in nekaj manj nazaj. Potem sem nadaljeval proti parkirišču, a tik pred njim še enkrat zavil s poti, tokrat v desno. Pogledat sem šel še spomenik žrtvam Storžiča ter alpinistom s tržiškega območja v domačih in tujih gorah. Le minutko ali dve s parkirišča je v gozdu skrit še spomenik NOB.

Janijevi časi (pravi, da so ga gor grede skoraj vsi prehiteli): v vsako smer po tri ure in četrt (vštevši stranpoti).

Na Storžiču sva bila skupaj le enkrat, pred osmimi leti, a skozi spalnično okno ga gledava vsak dan. Jaz zadnje čase, ko ne morem v hribe, kar po večkrat. Pred časom sem mu posvetila sonet z akrostihom, ki je našel mesto tudi v moji knjigi pesmi o gorah, tale pesmica pa je nastala te dni (ob oknu):

Zjutraj Storžič se pod kapo
skriva in pred dnem miži,
veter pa zajame sapo
in mu spanec odpodi.

Sonce svetlo mu mežika,
da v zadregi ves zardi,
še opazi ne gorníka,
ki očaran vanj strmi.

Rad z oblaki pomenkuje
se, tako mu mine dan,
noč pri zvezdah prevasuje
z bledo luno obsijan.

Kako čez Jagoščev rob?

2011-09-17T09:08:00.021+02:00

Sreda je bila spet dan za (še vedno le Janijevo) hribolazenje. A samo do 17. ure, potem je dobila prednost košarka. Zato se je odločil za potep blizu doma, brez kakšnega trdno določenega cilja. Izbral si je kar krvavška pobočja, kjer mu že nekaj časa zbuja radovednost pot med Ambrožem pod Krvavcem in planino Osredek čez Jagoščev rob. Do nje se je sklenil povzpeti iz vasi Klemenčevo. Takole je popisal to svoje tavanje po slovenskih hribih:

Na Klemenčevem na koncu asfaltne ceste iz Stahovice proti severozahodu je prostora za parkiranje dovolj. A ker že nekaj mesecev gradijo zadrževalnike na Blatnici, morate vzeti v zakup, da bo vaš avto že v nekaj urah posivel. S konca asfalta zavijemo desno čez Blatnico (v zaprašenem grmovju je skrit star kažipot Sv. Ambrož pod Krvavcem) in se po makadamski cesti vzpnemo v nekaj serpentinah do Kuharjevega. Za tamkajšnjo kmetijo se cesta spremeni najprej v kolovoz in zavije s travnikov v pretežno iglasti gozd, na majhni jasi pa v navadno stezo. Potem ko preči dva potoka (v drugem letnem času najbrž še več), nas pripelje na nov udoben kolovoz. Zavijemo desno nanj in se uro po startu znajdemo na široki gozdni cesti na prevalu Vrata (933 m). Tudi nanjo je treba desno, potem pa se začno planinske uganke. Vodniki in zemljevidi pravijo, da se s ceste hitro odcepi v desno markirana pot čez Jagoščev rob. Jaz sem cesto med Vrati in travniki pod sv. Ambrožem prehodil navzgor in navzdol, a označenega odcepa nisem odkril. Sem pa pri omenjenih travnikih opazil kažipot za planino Osredek preko Blatov (tako menda komendski markacisti imenujejo pot čez Jagoščev rob), ki kaže nazaj navzdol. Tako sem iskanje odcepa končal na cesti nad Vrati, na mestu, kjer so trije delavci gradili nov vodohran. Ti so me poučili, da moram desno na drugo cesto ravno pri vodohranu, ampak da ne bom prišel daleč, ker je pot pred leti odnesel podor. Ne o preteklih ne o sedanjih markacijah niso vedeli nič. Pa sem šel pogledat. Torej desno pod vodohranom, pri prvem razcepu spet desno in pri naslednjem levo. Nenadoma se je pred menoj odprlo obsežno golo območje, kjer je poti res zmanjkalo. To je neprijazen svet sipkih peščenih površin in težko prehodnih krušljivih skal, po katerem se ne more biti prav varno “sprehajati”. Nekaj časa sem oprezal za morebitnimi varovali, ki jih omenja vodnik PZS, a ker jih nisem opazil, sem preprosto obrnil.

Da bi prišel vsaj nekam, sem spet zavil proti Ambrožu pod Krvavcem in pri travnikih pod njim tokrat obrnil desno, kamor kaže kažipot za planino Osredek in Kamniški vrh. Po kakih 150 m vzpona pridemo na asfaltno cesto, ki vodi na Krvavec. Gremo desno po njej približno 15 minut do prve leve serpentine. Na ovinku je treba s ceste desno na kolovoz, na kar spet ne opozarja nobeno znamenje, pač pa nam malo naprej markacija potrdi, da smo na pravi poti. Po slabe pol ure sredi gozda kolovoza zmanjka in ga nadomesti ozka stezica. V nekaj minutah smo na novem križpotju, ki je označeno posebej “imenitno”: naravnost se gre na planino Osredek (za silo zbrisan napis) in Kamniški vrh, desno pa prav tako na planino Osredek in Kamniški vrh. Saj v bistvu vsi napisi držijo, le pohodnik, ki krajev ne pozna, si z njimi ne pomaga kaj dosti. Kakorkoli, desna naj bi bila tista pot, ki pride z Vrat čez Jagoščev rob. Jaz nisem več zbral dovolj volje, da bi zavil še enkrat proti njemu, temveč sem nadaljeval kar naravnost. Pot pripelje na sleme, poraslo s travo, ki se izmenjuje z redkim gozdom. Čez čas se odpre pogled navzdol na planino Osredek in malo zatem je še odcep k njej. A jaz sem še vztrajal naravnost. Pri naslednjem razcepu pa sem le zavil desno na nemarkirano stezico in v nekaj minutah stopil na vrh Planjave (1243 m). Ta je označen zgolj s skromnim možicem. Nekaj časa sem omahoval, ali naj “splezam” še na sosednji Kamniški vrh, a sta me ura in grožnja vremenoslovcev s popoldanskimi nevihtami odvrnili od tega.

Vrnil sem se do odcepa za planino Osredek in se tokrat tudi spustil nanjo (1110 m). Krasijo jo tri lesene bajte in kar mogočna lipa s senčnato klopco. Nama z Mojco je, čeprav opuščena, sila ljuba. Z nje se nadaljuje sestop v levo proti vasema Slevo in Bistričica. Pot je precej sitna, saj je treba prečkati dve peščeni grapi (po prvi teče niže potok Korošak s kar znanimi slapovi). Ko se prebijemo čeznju, stopimo na travnike Ravnih senožeti. Tam stoji kažipot, ki kaže navzgor Planina Osredek 20 min/Kamniški vrh 2 h in navzdol Slevo 20 min/Stahovica (izhodišče) 1 h. Kdor hoče na Klemenčevo, mora tu zaviti desno na neoznačeno stezico, ki vodi gor in dol do Korošakove grape. Ob njem je mogoče po obeh straneh (kakor se kdo znajde) do ceste na Klemenčevem.

In odgovor na vprašanje iz naslova: zelo zelo težko. Večina navadnih smrtnikov te poti ne more niti najti, če pa že zadene smer, se čez nevarni pesek in skale na robu ne more prebiti.

Jani me vedno tolaži, da zaradi tega ali onega nisem nič zamudila, pa se mu ne posreči (saj tudi ni res!): tokrat bi bila tavala (tri ure in četrt gor, uro in tričetrt dol), kakor se za pisko (nič se ne posmihajte: kar na strojepisko se spomnite ali pa ne péško!) tegale dnevnika spodobi, pa še s svoje najljubše klopce bi se bila lahko razgledovala.

Črna prst ‒ Luštrekov pohod z veliko začetnico

2011-09-12T21:22:00.021+02:00

Ker je Janiju prejšnjič megla preprečila vzpon na Mokrico, si je za cilj včerajšnjega pohoda izbral vrh, na katerega je mogoče “splezati” tudi ob slabi vidljivosti. Črna prst se mu je zdela primerna za kaj takega. Pred sedmimi leti sva že zlezla nanjo z bohinjske strani, tokrat ‒ samcat ‒ pa se je odločil pogledati še pot s primorskega konca. Priznam, da je sebično, ampak kar veselilo me je, da zdaj ni več veliko rož, kajti to goro sem si najbolj zapomnila po razkošnem julijskem cvetju. Besedo ima Jani:

Izhodišče za običajen pristop iz Baške grape je Podbrdo. Avto je najbolje pustiti nekje v bližini železniške postaje, nasproti katere se z glavne ceste proti severu odcepi cesta za vasico Trtnik. Odcep je označen s prometnim (Trtnik) in planinskim kažipotom (Črna prst 3 h). Kdor se mora peljati, do kamor gre, bo v avtu vztrajal do Trtnika, a ne vem, kje bo tam parkiral. Pohodniki pa se moramo sprijazniti z 1,5 km hoje po razmeroma strmem asfaltu. Malo si jo lahko olajšamo z bližnjico, ki se s ceste odcepi v desno pri hiši Trtnik 17. Začetek prave planinske steze nas čaka pri hiši Trtnik 6 ali po domače pr’ Luku. Vzpnemo se kar po njihovih stopnicah mimo vhoda in čez travnik v nizek bukov gozd. Steza se kmalu priključi širši poti in zavijemo desno nanjo. Zlagoma se dvigamo po vzhodnih pobočjih Kalarskega brda. Ko stopimo na pravo gozdno cesto, se levo po njej povzpnemo na Sedlo (985 m). To je veliko križišče planinskih poti, opremljeno s celim “grozdom” kažipotov. Na Sedlu se nam pridruži tudi trasa Maratona štirih občin (Petrovo Brdo‒Črna prst‒Hudajužna‒Porezen‒Podbrdo), zaradi katerih so strmine v nadaljevanju prepredene s (pre)številnimi bližnjicami. S Sedla nadaljujemo naravnost po kolovozu, po kakšnih sto metrih pa zavijemo levo na stezo, ki se v ključih dviga proti severozahodu. Pol ure nad Sedlom si lahko oddahnemo na klopci na lepem razglednem mestu. Malo naprej postane pot še bolj strma, saj se je treba po sicer nezahtevnem žlebu prebiti čez skalni skok, imenovan Babji zob. 15 minut nad njim je že druga klopca s še bolj slikovitim pogledom na pečine Kontnega vrha ali Šoštarja. Kmalu za razglediščem je gozdna meja, za katero stopimo na prostrane in sila strme travnike. Greben dosežemo na prevalu Čez Suho (1760 m), na katerem se nam odpro čudoviti pogledi na Bohinj in triglavske vršace onstran doline. Na prevalu se obrnemo levo in v 10 minutah dosežemo vrh Črne prsti (1844 m) oziroma Dom Zorka Jelinčiča (1835 m) tik pod njim.

V dolino se vračamo po isti poti, kot smo se vzpeli. Nekaj korakov pod zgornjim razglediščem se z markirane poti odcepi v desno nemarkirana. Preizkusil sem jo in ugotovil, da je to dobro uhojena bližnjica, ki se ogne Babjemu zobu in se markirani poti spet pridruži kakih 50 m nad spodnjim razglediščem. Kdor je ne pozna, jo bo gor grede med koreninami težko opazil. Po že znani poti sem se nato spuščal do Sedla. Tam sem sklenil, da se bom šel še malo “spoznavajmo svet in domovino”, ter sem zakoračil v smeri kažipota Vas Bača. To je del evropske pešpoti E7, ki vodi proti Petrovemu Brdu. Čeprav je malo slabše uhojena, ji ni težko slediti. Spušča se ob grapi. Ko pride na cesto, ni oznak za nadaljevanje. Treba je zaviti desno na cesto in čez nekaj deset metrov levo. Cesta se na hitro konča, z nje pa se nadaljuje že precej zaraščen kolovoz. Po njem pridemo v 10 minutah do jase s kot kaže zapuščeno kmetijo Povdnar (Bača pri Podbrdu 28). Kolovoz vodi levo ob njej spet v gozd in nas v četrt ure pripelje do domačije Kocenpohar (Bača pri Podbrdu 27). Ta je videti bolj obljudena. Posest je krog in krog obdana z ograjo, tako da je treba tako vstopiti nanjo kot izstopiti z nje skozi nekakšno prav posebno “leso”. Onstran Kocenpoharja postaja kolovoz vse boljši in pripelje na cesto Podbrdo‒Bača pri Podbrdu. E7 krene levo, naša smer pa je desna. Po moji oceni je do Podbrda slaba 2 km asfalta. Kdor bi hotel po tej poti v obratni smeri, na Črno prst, bi imel kar precej težav zadeti odcep za Kocenpoharja, ker ni označen. Prava je tretja možnost v levo.

Po megli gor slabe tri ure in pol, po soncu dol dobro poltretjo.

Iz tistega junija pred sedmimi leti se poleg rož (to pot mi je Jani "prinesel" le nekaj, kar mislim, da so volčja jabolka) spominjam tudi zbirke deščic v spomin na luštrekove pohode; na brunarico jih nabija skupina planinskih navdušencev, ki od leta 1991 prihaja vsako leto na Črno prst. Svoje pohode so poimenovali po luštrekovi žganici, ki jo ponujajo v domu. Moj Luštrek si je privoščil samo radler, vsaj tako je poročal, torej mu ne pritiče spominska deščica, velike začetnice pa mu radler ni mogel odplakniti.

Mokrica nama ni naklonjena

2011-09-02T17:09:00.019+02:00

Ko se je Jani pred tremi tedni vzpenjal proti Kamniškemu sedlu, se je večkrat ozrl na krvavško skupino vrhov. V oko ga je vsakič zbodla Mokrica (fotografija je od takrat, Mokrica je na levi), ki sva se je lotila že dvakrat, a ne stopila na njen vrh. Gora ni s svojimi 1853 m nič posebnega, a obakrat, ko sva zakoračila proti njej po edini markirani poti s Kompotele, so se spustili oblaki; ker vodnik opozarja na zahtevno, deloma izpostavljeno pot, sva se preusmerilo drugam. Za prejšnjo sredo dopoldne je bila vremenska napoved dobra, pa je Jani rekel: “Zakaj je ne bi šel pogledat še z druge strani, iz doline Korošice?” Odkar sem na berglah, doživljam hribe le po njegovih fotografijah in pripovedih:

V dolino Korošice se zapeljemo po gozdni cesti, ki se z asfaltne proti Kamniški Bistrici spusti levo pri spodnji postaji žičnice na Veliko planino. Po 3 km se v nekaj ostrih zavojih poslovi od potoka in pripelje na križišče, kjer se ji z desne priključi podobna cesta z Brsnikov. Oznak ni, zaviti pa je treba na ta desni priključek. Kakih 200 m po njem je do peskokopa, ob katerem na primernem mestu parkiramo. Nemarkirana pot proti Mokrici se začne kakih 15 m levo od peskokopa, a je bil odcep zametan s hlodi, tako da ga je bilo težko opaziti (na sliki čisto levo). Ozka stezica že po nekaj metrih zavije proč od peskokopa, gre čez grapo in v ključih po gozdu navzgor. Ko po pol ure med debli pred seboj zagledamo prvi skalni skok, se nam z leve pridruži steza z Markove ravni. O njej kakšno besedo več ob koncu. Nadaljujemo desno od stene in pridemo do drugega razcepa. Levi krak velja za strmega, desni za položnega. Jaz sem se odločil za strmega. V ostrem cikcaku pridemo pod nove skoke, ki jih obhodimo po levi strani. Pri tem naj bi nam pomagala tudi napeta jeklenica, a jaz kake resne potrebe po njej nisem čutil. 40 minut za razcepom naletimo na nekaj trhlih tramov nekdanje lovske koče na Debelem hribu, Kompotelinem neizrazitem gozdnem hrbtu. Pri njih se strma pot združi s položno. Skupna steza nas v širokih zavojih pripelje do nove lovske koče, ki stoji na mnogo lepšem kraju kot stara. Pot se nadaljuje desno od nje v novih ključih. Vodnik PZS pravi, da je treba z nje na šestem ovinku. Natančnejši je Sidartin vodnik, ki opozarja na šesti levi ovinek. Jaz sem štel in desne in leve ter na njih opazil tri odcepe. Prvi je že na tretjem ovinku, naslednji na devetem in zadnji na enajstem. Vsi omenjeni ovinki so levi, vsi odcepi pa gredo v desno. Meni se zdi najbolj očiten tisti na devetem ovinku, ki ga je za povrhu označeval majhen možic. Hitro sem ugotovil, da se po nekaj deset metrih tako in tako združi s stezo, ki jo kot pravo navajata oba vodnika. Slabe pol ure za kočo se znajdemo pred zijalko, imenovano Medvedja ali Mokriška jama (1531 m). To je naravna in arheološka znamenitost, v kateri so strokovnjaki našli ostanke številnih prazgodovinskih živali in celo kamenodobnega človeka. Mitja Brodar jo je raziskoval v 50. letih prejšnjega stoletja in dokazal, da gre isto kulturo kot v mnogo bolj znani Potočki zijalki. Vse pa kaže, da je bila jama predvsem medvedji brlog, človek pa se je vanjo zatekal le občasno na lovu. (Ni več zaprta, kakor je bila očitno pred leti.) Od jame nadaljujemo spet desno, najprej nekaj korakov navzdol, nato pa strmo okrog skalnega roba in med ruševjem navzgor na zaraščeno uravnavo. To je nekdanja planina Ovčarija, kjer je še mogoče najti nekaj kamnitih ostankov pastirskega stanu. Z nje sem pregnal skupinico gamsov, ki se je pognala v desno čez strmo travnato grapo in izginila za steno onkraj nje. Nekam za njimi bi moral tudi jaz, a kaj ko so se prav tedaj na hitro pripodili oblaki in celotno območje zavili v meglo. Vse skupaj se je zgodilo v nekaj sekundah, tako da si nisem uspel terena niti ogledati. “Pa ne že spet,” sem si misli. Na Ovčariji sem počakal skoraj celo uro, a se vidljivost ni popravila niti za ped. Vodnik opozarja, da se tu začne orientacijsko zahtevno brezpotje, tako da mi ni ostalo drugega, kot da spet obrnem proti domu. Do planine 2 uri in 20 minut.

Do stare lovske koče sem se vračal po isti poti, kot sem se vzpenjal, tam pa sem tokrat izbral položno pot. Ta se spušča mnogo bolj lagodno, ne vem pa, koliko je zaradi tega daljša. Jaz sem za vzpon po strmi potreboval 40 minut, za sestop po položni pa 30 minut. Ker se mi ni zdelo, da bi se ravno nahodil, sem se odločil pogledati še odcep k Markovi ravni. Na naslednjem križišču sem torej zavil desno na potko proti njej. Je zelo prijetna, večinoma se blago spušča, z nje pa se odpira nekaj lepih pogledov na Veliko planino. Prej kot v pol ure sem bil na cesti na Markovi ravni. Kdor bi hotel po njej v obratni smeri na Mokrico, bi moral poiskati travnat kolovoz, ki se z gozdne ceste odcepi v desno kakih 50 metrov prej, preden cesta zavije levo na pobočja Kamniškega vrha. Po cesti sem nato do avta potreboval še 20 minut. Vrnitev 2 uri in 10 minut.

Tik pred domom sem se še enkrat ozrl proti Mokrici. Takrat se je že kopala v soncu. Torej ni le magnet za mokre oblake, kar ji je menda dalo ime, ampak tudi za mojo jezo.

Mogoče se nama pa kdaj skupaj vendarle posreči ...

Lučki Dedec in še dva

2011-08-26T13:03:00.009+02:00

Čokati Lučki Dedec (2023 m) se nama z Janijem zdi ena naših bolj fotogeničnih gora, a ga zaradi mnogo bolj slavne sosede Ojstrice le redko kdo obišče. Svoje k temu verjetno precej prispeva tudi dejstvo, da nanj ne vodi nobena markirana pot. Pač pa je toliko več dobro označenih poti na Korošico, ki je izhodišče tako zanj kot za Ojstrico. Jani je predvčerajšnjim "odsoliral" tja in tu je njegov zapis.

Za tiste, ki raje hodijo po bolj samotnih planinskih poteh, je prava izbira za pot na Korošico prek planine Vodole. Visoko pod njo se je mogoče pripeljati z avtom. Žal je cesta iz Podvolovljeka na planine pod Dleskovško planoto tako rekoč iz meseca v mesec slabša. Ko sva pred časom oprezala za oznakami za Vodole, jih nisva opazila, tokrat pa sem ob cesti proti Podvežaku samo nekaj deset metrov za leso zagledal na desni čisto nov kažipot Vodole/Korošica. Tudi parkirati je mogoče tam brez težav. Mimo kažipota vodi v breg traktorski kolovoz, ki pa je tako zaraščen, da mu je prav težko slediti, pa še markiran ni. Na prvem razcepu po približno 50 m je treba izbrati levi krak, na naslednjem še kakih 150 m više pa desnega. V 20 minutah pridemo po njem ravno na konec (lesa) zgornje ceste. Z njega se vzpne steza, ki pa je tako nesrečno zagrajena, da jo lahko najde le tisti, ki jo itak pozna. Drugi lahko nadaljujejo levo po še enem zaraščenem kolovozu. Ko se ta malo više slepo konča, bodo tako ali tako zagledali prej omenjeno stezo. Z njo se pojavijo tudi Knafelčeve markacije, čeprav zelo stare in obledele. Z malo pozornosti pridemo v nadaljnjih 20 minutah na planino Vodole (1570 m). Ta je očitno zapuščena, prav tako skromen stan na njej. Pač pa še vedno deluje pipa za vodo pri koritu; žal ne vem, ali je voda pitna. Planina je pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Spodnjega prečkamo po levem robu, zgornjega pa vsaj zapustimo bolj po desnem. Steza nato vodi v ključih skozi gozd in ruševje na pretežno skalnat kraški svet. Pol ure nad planino se nam tik pred ogrado pod Inkretom z leve pridruži steza s Podvežaka. Skrbi z markacijami poslej ni več. Do Kocbekovega doma na Korošici (1808 m) je še slabo poldrugo uro hoda.

Na Lučkega Dedca se neplezalci lahko vzpnejo na dva načina: čez Durce ali čez Prag. Jaz sem se odločil za krožno turico. Za vzpon čez Durce, to je travnat prehod med Lučkim Dedcem in Vršiči, je treba po levi obiti Kocbekov dom in čim prej zaviti še bolj levo na melišče pod Dedčevo severno steno. Po neoznačeni stezici je treba tako daleč, dokler na levi ne opaziš travnate grape, ki se zgoraj konča v Durcah. Ne vem, kako, ampak meni ni uspelo najti niti steze čez melišče, čeprav sem tam okoli taval več kot pol ure. A našel sem vsaj recept za take izgubljence. Najbolje se je spustiti po dobro uhojeni, čeprav prav tako nemarkirani stezi na Petkove njive, še eno veliko kotanjo med Lučkim Dedcem in Lučko Brano. Z njih ni težko na oko poiskati Durc in po brezpotju primernih prehodov med ruševjem in skalami. Je pa pot zelo strma in v glavne travnata, torej primerna le za popolnoma suhe razmere. Jaz sem skoraj celo uro pošteno grizel kolena. Malo pod vrhom sem naletel na sledove stezice. Ta se v Durcah razcepi. Naš krak je levi, desni vodi na Vršiče. Od razcepa je le še sprehod do vrha. Lučki Dedec ima pravzaprav tri vrhove in vsi so označeni z možici. Za glavnega velja najbolj severni, kjer se gora prepadno prelomi proti Korošici. Ta stena je znana kot prva pri nas s preplezano smerjo stopnje VI+. Leta 1949 je podvig uspel Cirilu Debeljaku in Radu Kočevarju. Največji vtis naredi na človeka prav pogled v globino, čeprav sta tudi Ojstrica in Planjava kot na dlani.

Sestopa čez Prag skorajda ni mogoče opisati. Svet je močno zakrasel in na prvi pogled povsod bolj ali manj enak. Po nasvetu poznavalcev sem se prepustil vodstvu možicev. Moram pa priznati, da bi si želel kakšnega več. A z nekaj malega plezanja se je mogoče prebiti čez vse zapreke in v spodnjem, bolj travnatem delu celo najti stezico. V dobre pol ure smo spet na varni in označeni poti tik pod Pragom (1910), od koder ni daleč nazaj do Kocbekovega doma, da “zašpilimo klobaso”.

Vrnil se je po poti pristopa. Gor štiri ure in pol, dol slabe tri.

In kdo je bil tretji dedec? Poleg Janija je bil tisti dan na gori le še Beljačan, ki se je prejšnji dan odpeljal v Celovec, od tam z vlakom v Ljubljano, z zadnjim avtobusom pa v Kamnik, od koder je odštopal proti Kamniški Bistrici. Prespal je pod milim nebom ob Kamniški Beli in se naslednji dan povzpel na Dedca. Mislila sem, da takih planincev ni več. Ko se je Jani naužil razgledov in malice, se niti ni mogel posloviti, saj je Avstrijec že zadovoljno vlekel dreto na sončnem (pod)vrhu.

Planjava po Janijevo

2011-08-21T09:15:00.004+02:00

Ker z zlomljenim gležnjem nisem za nikamor, se je v sredo po dopustu, ki sem ga preživela na berglah (lepote Korzike zato niso čisto nič trpele, jaz pač), Jani sam odpravil na Planjavo z Jermance (sprehod do nje v začetku junija je bil "ogledna tura" za ta namen). Moji dnevniški zapisi nastajajo tako, da najprej na dolgo popišem sprehod, pohod, turo zase, potem pa oklestim za objavo. Po dolžini zapisov lahko ugibate, ali zase napišem cel roman ali mi kleščenje ne gre najbolje od rok. Resnica je nekje na sredi. Jani je iz drugega testa: tole je njegov zapis za domačo rabo (dnevnika pa ne bo pisal, je bil odločen).

S parkirišča krene navzgor nemarkirana stezica, ki pa se že po 10 minutah združi z markirano iz Kamniške Bistrice. V pol ure smo V Klinu, kjer je nekoga zmotil zapis nadmorske višine na čisto novem kažipotu in je 920 m skoraj povsem spraskal; zemljevid navaja višino 1090 m. Do koče tik pod sedlom je dobri dve uri hoda. Pri koči zavijemo na stezico v desno, ki vodi pod slikovitimi kamnitimi stolpiči, imenovanimi Babe. Še posebej lep je pogled nanje z vzhodne strani. Sledi prečenje kratkega melišča, kar nas pripelje pod zahodno steno Planjave. Pot postane zahtevna in si po njej pomagamo s številnimi varovali (jeklenicami, klini, stopami). V steni je vse polno rdečerjavih lis, ki opozarjajo na prisotnost železa in s tem na nevarnost udara strele v nevihtnem vremenu. V tem pogledu izstopa Wisiakova grapa, nad katero se pne izredno slikovit Rdeči kup. Grapa se imenuje po alpinistu Sandiju Wisiaku, ki ga je tam 1933 zasul snežni plaz, in to sredi maja. Nanj spominja spominska plošča. Malo naprej je še ena v spomin na dve žrtvi. Kmalu za koncem varoval je precej zahteven (zelo pazi na markacije!) vzpon na travnato ramo Sukalnik. Na njem smo približno na polovici poti s sedla. Od tu so osupljivi razgledi, posebej na jug na med plezalci priljubljene Zeleniške špice z značilnimi lijakastimi pobočji, ki se na jugu končajo s Kamniškim Dedcem. Z njega sta vidna tudi oba vrhova Planjave. Naprej je pot bistveno lažja, a ker se pod njo raztezajo strme travnate vesine Planjavskih zelenic, moramo biti pazljivi. Prej kot čez pol ure se pot razcepi. Kažipot (2179 m) nas usmeri levo navzgor, desno navzdol pa se gre na Korošico. Sledi prečenje še enega zelo kratkega melišča in zadnje plezanje. Tik pod vrhom je še drugo križišče (2343 m), saj se nam z desne pridruži t. i. Dežmanova pot s Korošice. V 10 minutah se nato le še sprehodimo na vzhodni vrh Planjave (2392 m). Zahodni vrh je za 2 m višji, vendar nanj ne vodi nobena označena pot. Na vrhu je nekaj možicev in kar dve skrinjici. Vpisna knjiga je v novi, žig pa je pritrjen na staro. Razgledi z vrha so imenitni. Izstopa pogled na drzno konico Ojstrice, v globini proti severu pa lahko oko poišče znani slap Rinko.

Vrnil se je po isti poti. Gor dobre 4 ure in pol, dol 3.

Dve košuti in en plešec nad dolgima njivama

2011-07-19T22:18:00.015+02:00

Na poti iz Kort na Pristovški Storžič sva opazovala Tolsto Košuto (Breite/Dicke Koschuta) kot imeniten, a nama najbrž nedosegljiv cilj. Potem sva prebrala, da ni tak bav-bav, in v nedeljo sva se opogumila. Skozi Tržič sva se zapeljala do Jelendola, od tam pa je še kakih 10 km makadama do parkirišča Pod Krnico (od Medvodja, to je približno od sredine, precej slabega). Z njega sva se povzpela najprej na Spodnjo Dolgo njivo, o kateri je Stanko Klinar v svojih Karavankah napisal, da je idilična in samotna, zdaj pa berem poročila o hrupni glasbi in razgrajanju pri lovski koči in planšariji. Pod planino sva bila res deležna temeljitega preskušanja basovcev, a preden sva dognala, od kod, so utihnili.

Malo pred koncem Zgornje Dolge njive sva zavila levo pri novem kažipotu Tolsta Košuta. Tudi ko so markacije odšle proti Košutnikovemu Turnu, ni bilo orientacijskih težav. Povzpela sva se skozi ruševje do ograje na koncu pašnika in jo prestopila. O poti pravzaprav ni povedati kaj posebnega, razen da je zelo strma in razgledna. V mokrem je ne priporočam, kajti travnata strmina utegne postati drsalnica, nekoliko siten pa je tudi vršni del, ker se drobir "spodmika" pod podplati. Kar prehitro sva bila na vrhu (2057 m), zato sva se napotila še proti drugemu, zahodnemu (2026 m), pa ne daleč. Nisva bila razpoložena za razbiti greben, na katerem je močno pihal prav strupen veter, zato sva se odločila podaljšati planinarjenje drugače. Vračanje na vzhodni vrh nama je "popestrilo" srečanje z gadom. Res sva brala, da je na Tolsti Košuti veliko kač. Tik pod vrhom sva šele nazaj grede opazila lepe rožice prijaznega imena: navadne zdravilke.

Za dodatek sva si izbrala Malo Košuto. Pišejo, da je nepomemben vrh, ampak nama je bila simpatična. Pot prav tako ni označena. Mimo mejnega kamna XXIV/29 sva se spustila na Orlovsko sedlo (Adlersattel; na sedlu piše Orlovo in višina 1672 m, v vodnikih 1680 m, na najinih zemljevidih pa ga ni) in naprej na Zgornjo Dolgo njivo, od tam pa levo ob ograji in čeznjo. Večkrat je bilo treba gor in dol, preden sva stala na vrhu. Nekaj zmede je povzročil tržiški zemljevid mladega para, s katerim sva družno navigirala skozi ruševje: njun zemljevid je trdil, da je na vrhu Male Košute mejni kamen 28, vendar sva tega videla pri Orlovskem sedlu, tukajšnji pa ima številko 26. Dol smo se spustili po drugi strani in iz pretepanja z ruševjem izšli kot zmagovalci. Mladina je odšla domov, jaz pa sem na Janijevo vprašanje, ali bi se povzpela še na Plešivec, navdušeno pokimala (da je tam baje še več kač, sem od jutra že pozabila).

Spuščala sva se po kolovozu čez Zgornjo Dolgo njivo. Natanko nasproti kažipota Tolsta Košuta je v bregu na levi tabla, ki označuje državno mejo, in že pri njej se lahko "oprimemo" mejnih kamnov onstran ograje (tamkajšnji je 19), ki nas pripeljejo do kažipota Plešivec ob mejniku 13, potem pa gre večinoma kar naravnost navzgor, zato je pot precej strma. Nekajkrat sva se ustavila in občudovala predvsem "svoji" Tolsto in Malo Košuto, ki sva ju imela kot na dlani. Od kamna 1 je lep razgled, do najvišje točke pa se je treba prebiti še skozi nekaj ruševja.

Med vračanjem na Spodnjo Dolgo njivo sva pobrala športno bluzo, katere lastnik je že počival pri planšariji. Tako sva mimogrede opravila še dobro delo. Parkirišče Pod Krnico je bilo zjutraj nabito polno pločevine, zdaj pa je imel najin avto še komaj kaj družbe. Nad makadamom ni bil posebno navdušen, saj se je prašilo kot za stavo, a ob "spodobnih" cestah zlepa ne rastejo takele prikupne jerebike (tega avto seveda ne razume). Vse skupaj ni trajalo več kot sedem ur.

Kratko, a sladko: Gojška planina z Bukovcem

2011-07-15T17:04:00.016+02:00

Za kratko popoldansko prejšnjo sredo sva izbrala vzhodni del Velike planine. Skozi Kamnik sva se odpeljala proti Črnivcu in že pod njim zavila levo proti prelazu Volovljek. Parkirala sva nasproti Okrepčevalnice na Kranjskem Raku. Zdelo se nama je, da "najin" kažipot kaže čez travnik za okrepčevalnico, a so naju poslali kar po makadamski cesti. Najbrž ne marajo, da hodimo po njihovem. Do označenega odcepa strme ozke stezice levo proti Gojški in Mali planini je komaj kako minutko. Markacij ni, a kmalu sva dosegla označeno pot, ki priteče z leve, od okrepčevalnice. Sčasoma se je strmina unesla, gozd se je razredčil in stopila sva na gozdno cesto na Rakovih ravneh.

Na razcepu je cela zbirka kažipotov (tisto popoldne sva jih videla nič koliko, vse enake, nove, lične, postavljene z evropskim denarjem); za Veliko planino sta dva, levo in desno. Napotila sva se po levem kraku. Ob cesti je cvetela množica kukavic. Mimo dveh domnevno opuščenih peskokopov na desni in vmes hiše na levi sva se sprehodila do križišča Jelšev konfin (od Rakovih ravni do tu nisva opazila markacij) s kažipoti, ki kažejo naprej proti Kisovcu, levo proti Krivčevemu (te poti ni na zemljevidu), desno pa proti Veliki planini. Povzpela sva se desno. Čez koreninasto, sicer pa mehko pot so ležala številna podrta debla, ob njej pa so cvetele ciklame. Zavila sva desno čez grapo, ob kateri sva hodila dotlej. Strmina kar ni popustila.

Kmalu za leso in veliko skalo z markacijo sva stopila na Gojško planino. Kako je lepa! In zelo živa. Poklepetala sva z enim izmed pastirjev. Povedal nama je, da se imenuje po Gozdu (Gojzdu); prebivalcem te vasi jo je menda podarila Marija Terezija. Možak je potožil, da so vsi pastirji stari čez 70 let (svoja dobro skriva!) in da mladih ni. Gor se je prepovedano pripeljati z avtomobilom; pregrešijo se le na začetku pašne sezone in ob vrnitvi, a k sreči zaradi tega še niso imeli težav. Pasejo kakih 250 krav. Stanovi so taki, kakršne ohranjajo na Veliki planini. Ko sva zlezla na levi rob, se je pokazala Mala planina. Nato sva se povzpela še po "glavni cesti" na nasprotni rob, na 1552 m visoki Bukovec, enega najvišjih vrhov Velike planine. Ob poti so cveteli silno lepi kimasti bodaki, čez čas pa se jim bodo očitno pridružili še drugi osati, med njimi tudi volnatoglavi. Pogled na Veliki Rogatec (in Lepenatko) je od tam resnično lep (samo še s Kala tako). Z vrha sva zagledala še Veliko planino. Zgoraj je klopca, s katere so na ogled vsi sosedi Ojstrice, le njena glava je tičala v oblaku kot zadnjič. Videla sva štiri planine hkrati, poleg Velike, Male in Gojške še Dovjo raven.

Vrnila sva se h kažipotom sredi Gojške planine, od tam pa sledila tistemu za Marjanine njive in kasneje Luče. Neoznačen traktorski kolovoz se zravna pri zbiralniku za vodo, kjer sva opazila smerno tablico Kranjski Rak, ki kaže desno na markirano pot, vendar sva se še naprej spuščala po strmem kolovozu in pristala na cesti nad Marjaninimi njivami, manjšo "podružnico" Gojške planine. Koliko dobrih misli cveti tam! Že od prej pa so naju na vsakem koraku spremljale šentjanževke. Niže na planini sva opazila markacijo in kažipot Podvolovljek, midva pa sva se držala ceste; pripeljala naju je h kamnolomu na Rakovih ravneh in od tam po že znani poti k avtu.

Pričakovala sva le prijeten sprehod, a Gojška planina in razgledi z Bukovca so naju prav očarali pa tudi natelovadila sva se kar dobro. Uro in četrt do vrha Bukovca, 50 minut nazaj.

Ojstrica, "glavni dobitek Savinjskih Alp"

2011-07-10T13:26:00.059+02:00

Poleti, ko je dolg dan, si privoščiva tudi kak zahtevnejši cilj. Prejšnjo nedeljo sva bila na Ojstrici (2350 m). Pred takim podvigom poiščeva čim več podatkov in mnenj o zahtevnosti. Velikokrat sva potem presenečena, koliko lažje ali težje je dejansko stanje (seveda po najinih merilih, ki upoštevajo najine izkušnje, znanje in končno tudi pogum). Za dostop s Korošice večina pravi, da je z juga lahek/nezahteven, po vzhodnem grebenu (Kocbekovi poti) pa zahteven (le nekje sva prebrala, da je zelo zahteven). Neko planinsko društvo je v spletnem vabilu zapisalo: "Pot na Ojstrico je zahtevna in dobro zavarovana ter primerna za planince z nekaj izkušnjami." Štirje gorniki pa so poročali: "Pot je čudovita, brez odvečnih varoval (med 7 - 10 klini na celi poti), brez jeklenic, izkorišča naravne prehode." Eden izmed vodnikov najbrž popisuje starejše stanje, ko pravi: "Le na enem mestu nam pomaga kratka jeklenica, sicer pa ni pretirano težko." Nekdo je po zimski turi celo zapisal: "Od koče sva odšla naravnost navzgor po lepo uhojeni poti. /.../ Samo noge je bilo treba premikati in cilj je bil vse bliže in bliže." Juhej!

Pa sva vzela pot pod noge. Najprej pod kolesa: odpeljala sva se na Ravno polje pod planino Podvežak (na koncu je skoraj 10 km slabega makadama). "Vztrajnejši", ki parkirajo še više, utegnejo biti nagrajeni: zaprašene šipe jim poližejo krave (preverjeno!). Pot se začne pri lopici z napisom Korošica.

Na planini Podvežak sva se povzpela levo od stanu. V grapici nad njo cvetijo rožnati gadnjaki. Kmalu sva lahko občudovala koničasti Veliki vrh. Po kratkem spustu sva tik pred pristankom v dolinici opazila nemarkiran odcep v levo na Desko. Na drugi strani dolinice sva odvijugala navzgor med ruševjem, tako da sva bila deležna še kar nekaj sence. Kažipoti in markacije so lepo skrbeli za naju. Kmalu po tistem, ko sva preplezala ograjo v kamniti grapici, sta naju napis Voda in puščica na skali usmerila levo k Inkretovemu studencu. Betonsko korito je bilo prazno. Od tam sva se spustila mimo precejšnje jame v skalah na levi in se nato nekaj časa "sprehajala" po ravnem skozi ozko dolino. Spominska tabla in spomenik dvema mladima človekoma opozarjata na nevarnost plazov. Ob pogledu na belo potko, ki se je vila po zeleni travi in so jo obrobljali šopki vijoličnih socvetij alpskih pečnikov, se mi je kar smejalo.

Kmalu po tistem, ko sva pustila za seboj odcep na Moličko planino, sva prvič "zagledala" konico Ojstrice (v oblaku). Pot naju je vodila desno od naravnega okna in tudi škrapelj in drugih značilnosti kraškega sveta je tam kar precej. S spremenljivo srečo sva v presledkih med oblaki lovila poglede na cilj. Z desne sta pritekli poti z Moličke planine in iz Robanovega kota. Kmalu zatem sva se ustavila na Sedelcu (1900 m), od koder sva imela planino Korošica in njeno "nogometno igrišče" kot na dlani, nad njo pa se je dvigal mogočni Lučki Dedec ‒ pogled, ki sva ga nekoč že občudovala. S Sedelca sva se napotila, kamor naju je usmerjalo, kar je ostalo od kažipota PD Celje - Matica. Najprej sva se nekoliko spustila v desno, nato pa sva se začela vzpenjati in čez četrt ure zavila levo (črto na skali sva najprej prezrla), v "pravo" smer, levo na greben proti Mali Ojstrici (z desne priteče še ena pot z Moličke planine). Pod nama se je sončil Robanov kot. Za kratek čas naju je "zmotil" majcen posnetek Aljaževega stolpa na Mali Ojstrici (2017 m, napis savinjskih skalašev trdi 2019 m; vpisne knjige ni), da sva zlezla tistih nekaj metrov v desno. Potka je strma in krušljiva, zato je treba paziti na vsak korak, posebno dol grede (Korošica je zelo daleč spodaj!). Ni za vrtoglave in nadaljevanje poti tudi ne. Vrnila sva se na greben. Pot vodi po njegovi levi strani, sprva še po travi in med redkim ruševjem, potem pa je čedalje bolj kamnita in skalnata. Treba je ne le paziti, ampak sva se morala midva, "normalna" planinca (Stanko Klinar pravi: Ojstríca je glavni dobitek Savinjskih Alp. Tako za "normalne" planince kot za plezalce.) tu in tam tudi prijeti za skalo. Eno uro za Malo Ojstrico se je pojavil prvi klin (upoštevajte, da sva od Male do vrha porabila uro in 40 minut), čez čas pa še nekaj klinov (zaradi njih plezanje "nič ne šteje", čeprav se nama je na Ojstrici zdelo težje kot na Zelenjaku, predvsem pa ga je precej več). Po sitnem spustu s predvrha v škrbino (tudi nekaj klinov) sva se mimo velikega naravnega okna končno povzpela do vrha.

Okrog žiga in dveh vpisnih skrinjic (obeh v slabem stanju in praznih ‒ pa na takem vrhu!) se nas je zbralo nekaj "normalnih" planincev, ena gornica, ki si je nadela čelado in se spustila po Kopinškovi poti, in nekaj plašnih kavk. Razgledi so bili razkošni, čeprav so jih nekoliko motili oblaki. Ob pogledu na Krofičko sva se kot vsakič čudila, kako neki sva prišla gor. "Odkrila" sem traunfellnerjevo zlatico.* Misel, da se ne bo treba vračati po vzhodnem grebenu, je bila kar prijetna.

Spuščanje po južnem pobočju ni bilo tako težavno, kot bi bilo po vzhodnem grebenu, a kar naporno. K sreči sem tu in tam pomudila pri kaki "novi" roži* (alpski krešici, skorjastem kamnokreču ...), velikih zaplatah dlakavega sleča, čudovitih kamniških murkah ... Po kake tričetrt ure sva šla mimo odcepa poti na Planjavo (napis na skali Škarje). Nekoliko niže sva morala za precejšnjim snežiščem še malo poplezati in še en odcep na Škarje sva opazila, preden sva pristala pri Kocbekovem domu na Korošici. Med številnimi kažipoti sva se odločila za tistega z napisoma Kamniška Bistrica in Velika planina. Med vzponom na Prag (1910 m) sva občudovala pravcate čipke trnatih osatov (ne prvih ta dan, a posebno lepih). Pri polomljenem kažipotu desno Lučki Dedec sva spet ugibala, ali bi bila kos kraškemu in ruševnatemu brezpotju s Praga do vrha. Na naslednjem razcepu sva zavila levo (Podvolovljek), na še enem pa sva sledila napisu Luče. Na drobirju nama je precej zdrsovalo. Končno se je pojavil napis na skali Vodotočnik, kajti k njemu sva se namenila. Razveseljeval naju je pogled na drzni postavi Konja in Rzenika. Po številnih vzponih in spustih se je svet nekoliko zravnal in nenadoma sva pod seboj zagledala idilično jezerce Vodotočnik srčaste oblike z "otočkom" (skalo) na sredi, ob njem pa pastirsko hiško. Ko sva si nekoliko odpočila noge in napasla oči, sva nadaljevala levo nad jezercem. Poslej pot ni bila markirana, a je večinoma ni bilo težko najti. Po dobrih 20 minutah vzpona naju je na sedlu med Tolstim vrhom in Desko pričakal možic in po drugi strani sva se spustila k odcepu na Desko, ki sva ga v dolinici opazila zjutraj. Med spuščanjem sva si ogledovala velike škrapljaste stene na levi, votline na desni pa sva pustila za drugič (ko pojdeva na Desko).

Ko sva spet stopila na markirano pot, sva bila že utrujena, ampak kar ponosna nase. Mimo je prišel mlad par, ki sva ga srečala nad Kocbekovim domom, ko sta se šele dobro začela vzpenjati na Ojstrico, zdaj pa sta se že vračala in po kratkem klepetu sta naju brž pustila daleč za seboj. Za take bolj veljajo "uradne" ocene zahtevnosti, jaz pa imam svoje, odvisne od tega, kako se počutim: sproščeno, nelagodno, zaskrbljeno ali prestrašeno. Na Špiku me je bilo strah, na Ojstrici pa sta se na najtežjih delih izmenjavala nelagodje in zaskrbljenost.
Že znana markirana pot naju je spet pripeljala na planino Podvežak, kjer naju je sprejelo milozvočno cingljanje kravjih zvoncev. Na parkirišče sva se vrnila po cesti. Trajalo je približno toliko, kot je "predpisano" (gor štiri, dol pa slabe štiri ure čiste hoje); v skalah in grušču sva bila precej počasnejša, spodaj pa nekoliko hitrejša.

* Če ne ugotovim, kako je kateri ime, mi vedno pomaga Alenka Mihorič. Hvala!

Z dvignjenim palcem na Palcu in Zelenjaku

2011-07-02T17:30:00.031+02:00

Čeprav je bil dan državnosti, nama je praznik zaznamovala predvsem tako imenovana civilna družba: parkirala sva na Ljubelju pod cerkveno Oazo miru (nekdanjim Kompasovim hotelom Garni), planinci smo itak pomemben del civilne družbe, o skavtu Boštjanu pa pozneje.

Povzpela sva se po markirani cestici, ki sva jo že spoznala, ko sva šla na Vrtačo, onkraj lese pa stopila na plano, se napotila desno čez regulirano suho strugo in se po vzporedni servisni poti spustila do žičniškega stebra s številko 3 (lahko bi bila začela tudi pri spodnji postaji sedežnice; v poletni sezoni vozi ob sobotah, nedeljah in praznikih od 7.00 do 10.30; cena do Zelenice I 3 EUR, do Zelenice II 2 EUR, skupaj 5 EUR, povratna 8 EUR). Takoj za suho strugo sva zavila levo v gozd, kjer sva našla ozko, a dovolj razločno staro graničarsko pot. Vodniki je ne omenjajo; podatek o njej sva našla na spletu. V primerjavi z označeno planinsko jo odlikuje troje: je večinoma senčna in mehka, predvsem pa ni prometna. Vsaj ena dobra ostalina nekdanje meje.

Kmalu sva prečkala široko razdrapano hudourniško strugo, pozneje pa še več majhnih. Z leve priteče gor še nekaj stez(ic) z markirane »glavne ceste«, ki teče vzporedno z graničarsko potjo. Čez čas sva skozi drevje opazila Kočo na Vrtači pri srednji postaji sedežnice. Povzpela sva se mimo Jančmanovega kota – počivališča z mizico in klopco. Uredilo ga je društvo ljubiteljev praženega krompirja, katerih eden je bil tudi Janez Jerman – Jančman (oče smukača Andreja Jermana), smučar, alpinist in gorski reševalec, na naslonu klopi pa je tablica s pesniškim poklonom Zelenici, ki jo je imel rad. Graničarska pot naju je za kratek čas odložila na cesto, nad katero je slabša kot spodaj, ponekod kar precej slaba, zaraščena, blatna, spodjedena, celo podrta (kdor pozna priključke s ceste, se takim odsekom lahko ogne). V debla vrezani napisi potrjujejo, da so tod hodili mejni vojaki. Tu in tam sva skozi drevje videla levo Begunjščico in bolj zadaj Košuto, globoko spodaj Kočo na Vrtači, pred seboj pa Ljubeljščico. Ob poti cvetijo kukavice, tudi posebno lepe bele (menda niso transilvanske prstaste kukavice, ampak jaz sem ravno tako zadovoljna z »bledolično« podvrsto fuchsove), pa tudi orlice, veliki zali kobulčki, dlakavi sleč in druge rože, ki sva jih to pomlad videla že drugod. Zadnjič sva se veselila ene same brstične lilije, tokrat pa je bilo kranjskih cele šope, zato so bile imenitnejše turške, ker sva opazila le tri. Manj v okras so tej prijetni poti kabli, potegnjeni ob njej in celo po njej, ter nekaj nerabnih drogov.

Od Doma na Zelenici (1536 m) se lepo vidijo Stol, Vrtača in greben Na Možeh. Še četrt ure sva nadaljevala po poti na Vrtačo in tedaj res opazila neoznačen odcep(ek) desno, o katerem sva brala, a nanj ne opozarja več možic. Kar razločna stezica se vzpenja mimo mogočnih balvanov in med ruševjem krnice Suho ruševje. Končno sva zagledala visoko pred seboj Zelenjak (Pautz, 2024 m) in del Palca (Selenitza, 2026 m). Ne, nisem se zmotila: ti mejni gori imenujemo Slovenci in Avstrijci ne le vsak drugače, ampak skoraj natanko nasprotno. Izbrala sva si ju, ker sva hotela preveriti, ali sva kos plezanju I. (na Palcu) in II. stopnje (na Zelenjaku; take ocene sva našla v virih), kakršno naju čaka na enem od izbranih počitniških ciljev. Če ne bo šlo, sva sklenila, bova pač obrnila, na dopustu pa zlezla na kaj lažjega.

Vzdolž pobočja desno nad Suhim ruševjem teče potka po melišču, kjer sva videla nekaj planincev, med ruševjem pa sva se pretikala samo midva. Melišču se ogneva, če se le da. Toda ko se je prikazal možic, ki naju je dozdevno vabil desno, sva se tudi midva preselila na melišče. Nekoliko naporna potka naju je pripeljala na sedelce Žleb (1916 m), kjer leži podrta mejna tabla, mejni kamen pa ima številko XXV/83. Nadaljevala sva desno navzgor in – čeprav nevajena neoznačenih poti – uspešno napredovala. Skok pod vrhom Palca nama ni povzročil večjih težav. Na zarjavelem križu poleg mejne oznake 81 piše – Zelenica! Fotografirala sva se z dvignjenima palcema, pa ne le zaradi imena gore, ampak tudi v spodbudo domovini, ki je praznovala (nekdo ji je napisal tudi voščilo v vpisno knjigo). Imela sva družbo: tričlansko družino, še en par in mladeniča (pozneje sva izvedela, da mu je ime Boštjan), ki je prišel na Palec po grebenu Na Možeh. Vsi smo se potegovali za pozornost planinskih kavk in tako si lačnim kljunom sploh ni bilo treba posebej prizadevati za našo naklonjenost. Drugi so bodisi že bili na Zelenjaku bodisi so se odpravljali tja, zato sva sklenila tudi midva poskusiti še tisto dvojko.

Vrnila sva se na Žleb in se podala na drugo stran, pod Zelenjakom proti Vrtači. Preden sva v ruševju pri mejnem kamnu 85 pustila palice, sva srečala Boštjana, ki se je že vračal z Zelenjaka; tako smo se poslovili že drugič. Tam se je motal tudi par z vrha Palca in možu se je zdelo, da zgoraj vidi možica. Ker nobeden od nas ni poznal poti in midva možica nisva videla, sva nadaljevala desno pod vrhom (zapeljala naju je razmeroma razločna potka), iščoč prehod navzgor. Gospa nama je sledila in je bila kasneje deležna kritike, da bolj verjame drugim kot svojemu možu (no, tudi nama ni verjela, da poti ne poznava in da nisva vajena brezpotij). Nenadoma sva ugotovila, da sva že predaleč (mimo križa na vrhu), zato sva se morala vrniti. Tedaj sva opazila, da naju čaka Boštjan. Ne le gospa, tudi midva sva ga polomila, ko nisva verjela njenemu možu: proti vrhu se je treba povzpeti že kar blizu kamna 83. Boštjan se je povzpel z nama. »Ali ste se vrnili zaradi naju?« sem vprašala. Kar molčal je. »Ali pazite na naju?« sem vztrajala. In je prikimal. Kaj takega! Tretje slovo je spremljal krepak stisk rok. Ko sva se po polžje spuščala po melišču, nama je zelo hitro izginil izpred oči. Spomnila sem se na skavte, o katerih pravijo, da morajo vsak dan opraviti dobro delo. In njegovo pripovedovanje, kaj opazuje in kako se znajde v brezpotju, je tudi spominjalo na skavtske veščine. Ostal nama bo v lepem spominu kot skavt Boštjan.

Nazaj grede se nisva spustila med ruševje, ampak sva vztrajala na melišču. Potem ko sva se pomudila na velikem rastišču planik, sva nadaljevala do največjega balvana, za katerim sva zavila desno. Koreninasta in zaraščena potka se je končala na mestu, kjer sva zjutraj s poti na Vrtačo zavila v Suho ruševje. Gor grede nisva opazila, da temu odcepu takoj sledi razcep: levi krak vodi v krnico, desni, po katerem sva se zdaj vrnila in ki ga gor grede sploh nisva videla, pa na melišče. K avtu sva se vrnila po poti vzpona. Vse skupaj je trajalo dobrih osem ur.

Če je verjeti ocenam težavnosti plezanja tu in na Korziki, tam ne bi smela imeti posebnih težav, pri orientaciji pa utegneva pogrešati skavta Boštjana.

Takle je pa videti Palec z avstrijske strani, iz Podna: kot pest in palec.

Dvakrat v enem nalivu na Osojnico

2011-06-26T22:43:00.022+02:00

Danes teden sva se namenila na Vremščico. Pozno spomladi je gotovo čisto drugačna, kot je bila pozimi, pa tudi novo izhodišče sva si izbrala: Selce, vasico severno od Pivke. Pri cerkvi sv. Križa se ne da parkirati, zato sva nadaljevala do konca asfalta in po makadamski cesti do razcepa, od tam pa še nekaj časa po desnem kraku (naravnost) in parkirala pri leseni lopi. Vrnila sva se na razcep in se povzpela po levem kraku, kamor kaže markacija. Vreme se ni moglo čisto odločiti, zato sva si nadela nepremočljivo opravo.

Z markirane makadamske (pozneje gozdne) ceste, ob kateri bi bilo tudi še mogoče parkirati, sva se na mestu, kjer sva s pašnika onkraj ozkega pasu gozda zaslišala kravje zvonce, spustila k potoku na levi. Pozornost sta nama zbudila račja (?) hišica in mostiček za dostop k vodi, ob potoku pa so klopi in mizici. Brž zatem sva se znašla na križišču (ob njem je mogoče parkirati), kjer je bil eden izmed kažipotov Osojnica 45 min.; pot na Vremščico teče čez ta hrib. Gozdna cesta se spremeni v širok kolovoz in kjer se ta razcepi, sva sledila označenemu desnemu kraku, ki ga je na začetku nekdo »domiselno« asfaltiral (posul s kosi asfalta z kdo ve katere razkopane ceste). Pod daljnovodom in po zatravljenem kolovozu, ki že dolgo ni videl kose, sva prišla do odcepa levo na kamnito, a v čedalje močnejšem dežju tudi že precej blatno gozdno pot in se začela vzpenjati po njej (oznaka je nekoliko skrita v grmovju). Kljub dežju sva se nekajkrat ustavila in popasla po gozdnih jagodah, ki jih je tam obilo. Pri kažipotu nazaj Gradec (to je naselje med Pivko in Selcami) se nama je zdelo, da z desne priteče nekaj potki podobnega, a je bilo neoznačeno in tako zaraščeno, da ni bilo videti uporabno. Po nekaj korakih v levo navzgor pa sva že stala na vrhu Osojnice.

Na zidanem stebru, ki označuje vrh, sta pritrjena vpisna skrinjica in žig. Poleg napisa Osojnica 820 m so označene strani neba. Na mokro klopco seveda nisva sedla in rdeče-bela "naprava" (kako pa se reče tisti črtasti »nogavici«, ki kaže, kako močno piha?) na visokem drogu je samo potrjevala, kar sva dobro občutila že sama: močno je brilo. S kažipotom levo Sveta Trojica 3h se nisva ukvarjala (tam sva že bila), tisti desno Vremščica 4h pa je bil uganka: v tisto smer prav zares ni nobene poti, našla pa sva eno naprej na drugo stran hriba in poskusila po njej.

Markacij ni, tu in tam pa je na deblu narisana bledo rdeča pokončna črta. Prehodila sva majhno jaso z veliko prežo, pred naslednjo jaso pa pot zavije desno in se spremeni v precej širok kolovoz. Pripeljal naju je na gozdno cesto, onkraj katere sva opazila tablico 4 Kamnoseška delavnica. K njej najbrž vodi zatravljeni kolovoz, a vode sva imela dovolj že izpod neba, zato nisva zagazila še v visoko mokro travo, ampak sva se odpravila desno po cesti. Ob njej sva naletela na drugo tablico, 3 Apnenica, in se kmalu ustavila pri opuščenem kamnolomu: 2 Avscov preht. Dovoz onemogočajo velike skale, onkraj njih pa rjavijo delovni stroji. Nedaleč naprej sva v bujnem zelenju na desni bolj po naključju opazila kažipota desno Osojnica, naprej po cesti pa Vremščica. Torej sva na pravi poti! Vendar sva kljub temu spodbudnemu odkritju začela razmišljati, da v tolikšnem nalivu najbrž ni umno nadaljevati na Vremščico. »Samo še malo,« sva rekla in po gozdni cesti, ki bi se morala po izletniški karti Notranjski Kras končati že pri kamnolomu, vztrajala do dobro označenega odcepa levo v gozd, po katerem teče precej zapuščena in zaraščena, sicer pa markirana pot na Vremščico. »Privoščila« sva si še jaso z nageljčki, brinovimi grmi in veliko brezo ter brstično lilijo, katere oranžni cvet je prav žarel v tisti mokroti, potem pa sva končno obrnila.

Ker pa ne odnehava rada, sva se odločila vsaj raziskati, ali tisti kažipot Osojnica pomeni, da tam pride iz hoste na cesto markirana pot, katere začetka na vrhu Osojnice nisva našla. Markacije so naju vodile po stezici, ki je zlasti na obeh konceh hudo zaraščena, in čez slabih 20 minut sva pririnila iz goščave prav pri kažipotu Gradec, kjer se nama je gor grede zdelo, da z desne priteče neoznačena stezica. Le zakaj poleg tega kažipota ni še enega za Vremščico (šele zdaj sva opazila, da je to nekoč pisalo na bližnjem deblu, vendar je ostanek napisa nečitljiv) in kako, za božjo voljo, naj človek razume kažipot Vremščica na vrhu Osojnice, saj sploh ni usmerjen tja, kamor je treba iti?

Ko sva drugič stala na Osojnici, se je le za trenutek uneslo in je skozi špranjo v oblakih posijalo nekaj žarkov, a prav tako le za trenutek se je oglasilo obžalovanje, da sva se obrnila, kajti špranja se je hitro zaprla in vrnila sva se k avtu. Na Vremščico od te strani torej drugič in po kamnoseški poti (iz Kala jugozahodno od Pivke) takisto.

»Ogledna tura« na Jermanco

2011-06-18T22:29:00.018+02:00

V opisu poti na Kamniško sedlo iz doline Kamniške Bistrice na spletišču Zaplana.net piše: najbolj »vztrajni« pa lahko poskusite doseči planino Jermanca. S tem ironičnim tonom se strinjam, saj mi ni bilo nikoli jasno, zakaj in čemu hodijo v hribe taki, ki se skušajo pripeljati kar najviše, da bi čim manj hodili. Izvzeti so seveda tisti, ki težko hodijo, pa ne bi bili radi prikrajšani za gore. Odločitvi za visoko izhodišče lahko botruje tudi časovna stiska ali slabo vreme, ampak takrat je po moje bolje izbrati kak bližji cilj.

Midva z Janijem že ravnava tako. Prejšnji teden sva si lahko privoščila »hribe« samo v torek, ko je bila najslabša vremenska napoved, in še to šele po moji službi. V takih primerih pridejo na vrsto »čudni« cilji. Tokrat sva šla gledat, kaj in kje je Jermanca, ki sva jo doslej poznala samo po imenu. Če se bova kdaj ojunačila za Planjavo (odkar sva se povzpela na Brano, resneje misliva na to), bi bilo skoraj šest ur iz doline morda le nekoliko prenaporno za naju, saj bi najverjetneje (sploh po zahtevnejših delih poti) hodila celo dlje, pa še nazaj je seveda treba priti, zato bova najbrž začela na Jermanci.

Mimo osličkov, ki sta se pasla sredi ivanjščic nad Domom v Kamniški Bistrici, sva se napotila do malega parkirišča pet minut od tam, nato pa desno (nad hišo št. 8) po markiranem kolovozu, ki vodi proti Kokrskemu sedlu. Cvetelo je kresničevje, dišalo je po bezgovem cvetju in sladkala sva se z gozdnimi jagodami. Hodila sva med velikimi skalami. Ugibala sva, kateri so kar slikoviti vrhovi na levi, in ali je med njimi tudi moj priljubljeni Čmaževski turn. Markiranost je sčasoma »popustila« in na Jakovem ovinku sva dosegla neoznačeno gozdno cesto. Sicer nevznemirljivo hojo je »popestril« najprej pogled na gostilniško marelo, nato pa še na hladilnik v več delih v bregu pod cesto (kjer se osel valja, tam dlako pusti – pa o osličkih iz Kamniške Bistrice ne mislim nič slabega!). Pri veliki preži sva stopila iz gozda in na nasprotni strani cvetočega travnika zagledala krmilnico za divjad (ta kombinacija me vedno navda z nelagodjem). V visoka travi se je zibalo tudi nekaj kranjskih lilij. Začelo je deževati. Nekoliko više so parkirali prvi avtomobili, na večjem parkirišču in še enem manjšem nad njim pa jih je bilo še več. Kmalu zatem se cesta konča in se nadaljuje s potjo, ki se združi z markirano iz Kamniške Bistrice na Kamniško sedlo.

Vrnila sva se po isti poti, le od Jakovega ovinka sva nadaljevala kar po gozdni cesti, ker je čedalje bolj lilo (tudi misel na iskanje Sivnice, največje ledeniške klade v Kamniških Alpah, sva zaradi tega opustila). V Kamniško Bistrico sva se tako vrnila pod hišo št. 8 in do avta pričofotala mokra do spodnjic (drugič v najini planinski karieri). Ampak »pohod« je popolnoma uspel: ugotovila sva, da se bova lahko pripeljala na Jermanco (katero območje natanko se tako imenuje, še vedno ne veva), saj je cesta razen enega razdrtega ovinka kar dobra.

Pokljuške zanke in uganke

2011-06-13T23:20:00.028+02:00

Ko sva bila v Pokljuški soteski, sva videla, da se skozi Pokljuško luknjo pride na Klek. Prejšnjo nedeljo sva se namenila na planino Klek (1556 m) in sklenila izkoristiti to »odkritje«. Spet sva parkirala v Krnici. Iz Pokljuške luknje sva prilezla na plano po stopničkah. Sledila sva markacijam v obliki črke P, dokler naju niso nenadoma ustavili ograja ter napisa Stop in Pozor hud pes. Na ograji sta puščici v levo in desno. Sledila sva slednji, pa sta naju znova ustavila zapora in še en Hud pes. Lastnik zemljišča očitno ni naklonjen pohodnikom, do česar ima vso pravico, a potem puščica ne bi smela kazati skozi Pokljuško luknjo na Klek. Ko sva se rešila vseh ovir, sva se kar za nosom povzpela na kolovoz; desno spodaj so se na planini z dvema hiškama pasle krave, midva pa sva zavila levo navzgor proti Figovcu, kjer so naju pričakale številne kukavice. Cveteli so tudi alp ski nagnoji, ena naših najlepših dreves. Nad domačijo je razcep; sledila sva kažipotu Meja dolina – Klek desno. Še zadnji Hud pes naju je odgnal čez travnik proti gozdu. Kolovoz po Jelerjevi dolini sva že poznala; po njem sva se vračala iz Pokljuške soteske.

Orlice in pogačice so se kar izmenjavale. Slednjih je bilo posebno veliko okrog lesenjače na Spodnjih Pokljuških rovtih, ki ji je »odpadla« streha. Onkraj zvoženega blatnega križišča sva kolovoz zamenjala za gozdno cesto. Kljub številnim odcepom in razcepom sprva nisva imela težav, saj je pot odlično označena. Toda ko sva prišla na veliko poseko, se je zataknilo. Ker sicer razločni travnati kolovoz čeznjo kar predolgo ni bil označen, česar dotlej nisva bila vajena, sva se vrnila na začetek in odkrila skrito markacijo s puščico, ki naju je vabila levo v gosto smrečje, kjer ni bilo ne duha ne sluha o poti. Toda puščica je nedvoumna, zato sva se prebila med smrečicami, ponekod prav »božično« ozaljšanimi s planinskim srobotom. Potem ko sva z vej posmukala vso mokroto, da bi naju bilo skoraj treba ožeti, sva res ujela potko. Zdaj sva bila orientacijskih težav že nekoliko vajena. Na »neoznačenem« (puščica se skriva v zelenju) razcepu sva izbrala desni krak, ki naju je pripeljal do lepe gozdne ceste, kjer sva zavila levo in tudi pot nazaj je tam označena s kažipotom. Povsod pa ni tako in nekajkrat sva si za vrnitev pripravila svoje oznake, ker planinskih ni ali so slabo vidne. Dobrih deset minut nad zadnjo omenjeno cesto sva stopila iz gozda in potem ko sva si iz vej postavila puščico za nazaj, sva kar nadaljevala po široki travnati vrzeli med smrečjem, ker nisva opazila ne markacije na kamnu, ki tiči v travi, ne dobro skrite puščice v desno, potka v tisto smer pa je tudi komaj opazna. Ko sva jo vendarle odkrila, naju je pripeljala na kolovoz, ta pa k tovornjaku čebelnjaku na jasi. Od njega sva se povzpela po travnatem presledku med smrekami in na prvem razcepu zavila desno, na naslednjem pa levo (oboje neoznačeno); markacije so v glavnem po tleh, zato se nepoznavalec pozimi tod najbrž laže izgubi kot ne.

Kmalu za grobom padlega partizana se je desno spodaj odprla Meja dolina; ta planina ni več živa. Nadaljevanje je nekoliko zagonetno, ker poti ni videti; držati se je treba levo. Še enkrat sva za kratek čas izgubila markacije in še dvakrat prečkala gozdno cesto (na Pokljuki jih je za pravi labirint!), potem pa sva prišla do kala in izza roba nad njim se je pokazala prva streha planine Klek. Na njenem zgornjem delu sta dva manjša rudarsko-pastirska stanova; enega je TNP preuredil v informacijsko točko. Slike in besedila predstavljajo tamkajšnje rastlinstvo, pridobivanje železa, arheološke najdbe, ohranjanje biotske in krajinske pestrosti planine in Pokljuke, varstvo in obnavljanje stavbne kulture. Imela sva srečo, da naju je edina ploha doletela prav tam. Vedrila sva pri paru z Jesenic na verandi največje stavbe. Povedala sta nama marsikaj zanimivega o planini in sodelovanju s TNP in z arheologi, posebej z Janezom Bizjakom, nekdanjim direktorjem TNP in sedanjim raziskovalcem rudarjenja v naših gorah (na planini Klek je bil površinski kop železove rude). Poleg tega so tu še zbiralnik za deževnico (enak kot na Meji planini), kamniti ostanki dveh stavb in križ – spomenik štirinajstletnima pastirčkoma, ki so ju zaradi domačih izdajalcev pokončali Nemci. Na spodnjem delu planine so še trije stanovi. Planina je zelo prostrana in še živa. Z nje je imeniten pogled na Debelo peč.

Vrnila sva se po isti poti, le tistemu komaj prehodnemu smrečju sva se ognila, tako da sva pred njim zavila levo in po gozdu tik nad poseko kar hitro prišla na neoznačeni travnati kolovoz, po njem pa navzdol mimo skrite markacije s puščico, ki naju je zjutraj "pregovorila", da sva zagazila v mokro goščavo (v mokrem je tudi gor grede bolje ravnati tako: po travnatem kolovozu do gozda, v njem pa takoj levo in nekaj deset metrov do markirane poti). Pa še pri Figovcu sva se ognila ograjenemu območju in se vrnila v Krnico po kolovozu. Gor dobre tri ure, dol slabo poltretjo. Zelo prijetno.

Večerni obisk pri sveti Ani

2011-06-02T17:07:00.007+02:00

Prejšnji teden niti za kratko popoldansko ni bilo časa, pa ne zaradi Janijeve službe kot navadno, ampak zaradi preobilice obveznosti in dveh družinskih praznovanj: osemdesetletnice mlajše mame in prve svečke, ki jo je upihnila naša Ajda. Toda midva se ne dava. Saj že dolgo nisva šla na nočni pohod, pa sva se v četrtek ob osmih zvečer odpravila k sveti Ani v Tunjicah. Čeprav je samo 476 m nad morjem in je iz Komende do tja le kakih 130 m višinske razlike (s Križa, od koder sva šla tokrat, pa še kakih 10 m manj), je za najino hribolazenje pomembna: prvi "planinski" cilj pred več kot devetimi leti. Danes bi mu komaj lahko rekla pohodniški ...

Zaradi pozne ure sva se zapeljala k lovskemu domu na Križu, od tam pa po že opisani markirani poti. Žvrgoleli so ptički, tudi kukavica se je oglašala, ko sva v Tunjicah stopila iz gozda, pa so zapeli še črički in zadišalo je po senu. Izza hribčka sta pokukala zvonika in namesto levo okrog njega kakor navadno sva se podala kar čezenj. Kljub električnemu pastirju. Sicer po potki, da nisva tacala po travi, ampak koj se je pokazalo, kdo je tam glavni: vse krave so se v strnjeni gruči napotile naravnost proti nama. Jani jih je ogovarjal in slikal, jaz sem se jih pa kar zbala. Mogoče so bile res samo radovedne ... Cerkev so krasili mlaji v čast prvoobhajancem. Kamniške in druge gore so deloma zakrivali oblaki, pogled v dolino pa je začel zastirati mrak.

Od cerkve sva se spustila po stopnicah mimo kapelice v vas in po asfaltni cesti levo, čez 20 minut pa zavila levo na makadam. Stemnilo se je in nataknila sva si lučki. Od vsepovsod se je slišalo regljanje žab. Eno, ki je priskakljala na cesto, je osvetlila čelka. Skozi Mlako in Gmajnico sva se vrnila na Goro in k lovskemu domu. Ko sva odšla od doma, je še sijalo sonce, ob pol enajstih pa so naju k avtu že pospremile zvezde. Bilo je toplo kot na poletni večer.

Jazz Porezen

2011-05-31T22:36:00.034+02:00

Med letošnjim festivalom Jazz Cerkno sva imela več sreče z vremenom kot med lanskim. Za hribovski del sobotnega programa sva si izbrala Porezen po drugi poti kot prejšnji krat, iz Labinj. Cesta tjakaj je ozka in vijugasta. V zgornjem delu vasi kažipot Porezen usmerja desno v breg, a prav tam ni parkirnega prostora. Odcepa k cerkvici sv. Duha, kjer ne bi bila nikomur napoti, nisva odkrila in tako sva se znašla v zadregi. Pri eni izmed hiš, kjer so na majhnem dvorišču tik ceste stali že trije avtomobili, je prijazni gospodar napravil prostor še za najinega. V teh bregeh, skopih s prostorom in še s čim, ne skoparijo z gostoljubjem.

Pokazali so nama, kje prideva na markirano pot. Za zadnjo hišo sva dobila napotek, naj kar odpreva leso (za ograjo so se pasle ovce). Desno spodaj sva na robu vasi videla cerkvico sv. Duha, midva pa sva zavila levo v gozd. Ko se je svet odprl, sva se znašla na travniku, razkošno posejanem z vsakovrstnimi rožami: travniškimi kozjimi bradami, kukavicami, travniškimi kaduljami, dolgolistnimi naglavkami, rožnatimi gadnjaki ... ("navadnejših" sploh ne omenjam, seveda pa tudi ne številnih, ki jih ne poznam po imenih). Precej strma pot je dvakrat prečkala gozdno cesto, tretjič pa sva napravila nekaj korakov desno po njej in nato se je v levo odcepil nasut kolovoz, ki naju je po nekaj korakih pripeljal na Labinjske lehe. To je pravi cvetlični vrt, rožnatih gadnjakov pa toliko, kolikor jih nisva videla v vseh najinih skoraj desetih planinskih letih skupaj.

Ko sva spet stopila v gozd, so se pojavili lučniki, medenike in gorski glavinci. Kos poti je zavarovan z jeklenico in ograjo; najbrž prideta prav pozimi, saj je levo spodaj pravcati prepad, a v kopnem je pot dovolj široka za varen korak. Ob poti, ki se zložno vzpenja ob zelo strmem pobočju, cvetijo šmarnice in zelene čmerike. Ko sva znova prišla na plano, je postalo bolj strmo. Na najstrmejšem delu pomagajo številne stopnice; kjer jih ni, je potka zelo ozka, breg pod njo pa skoraj navpičen, tako da je treba biti kar previden. Prisopihala sva na greben. Onstran njega sva se spustila na sedlo Velbnik, od koder sva lepo videla Medrce in Porezen v ozadju. Nad sedlom stoji antena, pretvornik ali nekaj takega. Desno se pride k pastirski koči, levo pa k lovski koči na Šašu LD Porezen Cerkno, ki slikovito "visi" v strmini, zato je njeno dvorišče kot razgleden balkon.

Z Velbnika sva pri zanimivem kažipotu (na njem sta Knafelčeva in evropska markacija) stopila v gozdiček in ko sva prišla iz njega na travnik, sva opazila uhojeno potko, ki zavije levo rahlo navzdol. Ker je ozka in neoznačena, sva domnevala, da je lovska. Šele po 10 minutah sva prišla do prve markacije (E7). Levo pod nama je tekel kolovoz, s katerim se je najina potka združila, ko sva prišla do ograje. Tedaj se je pojavila še Knafelčeva markacija. Če bi bila prestopila ograjo, bi naju bila pot odpeljala preveč levo (po tej sva se prejšnjikrat vračala z gore), zato sva zavila desno ob ograji precej strmo navzgor. Prisopihala sva do kažipotov, od katerih je mogoče nadaljevati po levi ali desni strani ograje, saj se potki čez čas združita. Okoli kažipota Davča, ki kaže desno (lepega dne bo prišla na vrsto tudi ta pot), je cvetelo nekaj zlatičnih vetrnic, ki jih ne videvava prav pogosto. Ker je markacija na desni strani ograje, sva se seveda povzpela po desni in tako izgubila označeno pot (nazaj grede sva ugotovila, da bi bilo treba po levi in ves čas ob ograji), a ker je cilj nezgrešljivo stal pred nama, sva napredovala za nosom. Pripeljal naju je nad ograjen kolovoz, toda najina potka se ni iztekla nanj, ampak je izginila. Vzpenjala sva se dalje po travniku, saj se je vrh že videl. Mimo Doma Andreja Žvana - Borisa sva ga kmalu dosegla in tam je bil napis, da je dom odprt. Prejšnjikrat se nama je zgodilo ravno tako: na spletu je pisalo, da je zaprt, zato sva prinesla malico s seboj. Pravzaprav se jim je zgodilo: tako so izgubili dva lačna in žejna gosta.

Čeprav sva ves čas hodila sama, je bilo zgoraj kar precej planincev, med njimi nekaj obrazov, ki sva jih opazila na koncertih v Cerknem. Zadnjič sem omenila svojega najljubšega bobnarja. Ko sem ga zagledala na vrhu Porezna, je še zrasel v mojih očeh!

Nazaj grede sva zlezla še na Medrce (1411 m). Po pobočju, ki ga krasijo pogačice, sva se spustila pod hrib (na spletu pravijo Medrcam ne le hrib, ampak tudi predvrh Porezna, vrh, vzpetina, planina ‒ tam so se res pasle krave ‒, sedlo, celo dolina, ampak to bo najbrž kaj drugega). Vrh ni označen. Na njem so ruševine bunkerja in nekaj dreves(c). Za planino pod Medrcami nama je domačin povedal, da se imenuje Sor(i)ška planina. Spustila sva se na drugo stran in ugotovila, zakaj sva gor grede Medrce obšla: onstran gozdička bi bila morala zaviti desno, čeprav vsaj na začetku poti sploh ni, in po grebenu ob ograji. Z Velbnika sva se vrnila po že znani poti.

Ko sva stopila iz gozda nad Labinjami, nisva nadaljevala proti vasi, ampak sva zavila levo nazaj in si odprla tamkajšnjo leso. S travnika sva sestopila na (zgornjo) asfaltno cesto, ki pelje k cerkvi sv. Duha. Seveda je zaprta. Od nje sva po levi (spodnji) asfaltni cesti odšla v vas pogledat, kje sva zjutraj zgrešila odcep (pri hiši št. 19, pred transformatorjem). A celo če bi se nama bilo posrečilo, bi bilo kar težko najti markirano pot. Pri hiši št. 22 z leve priteče markirana pot iz Cerknega. Po njej je le kakih 5 minut do Miklavževega turna, ostanka srednjeveške rudarske cerkve; pod razvalino zvonika se menda skriva zaklad, a nikar ga ne skušajte odkopati, če nočete, da vas udari strela, kakor svari izročilo.

Po kakih petih urah hoje, izdatno podaljšanih s številnimi postanki v pomladni naravi, je bilo pred večernim koncertom še dovolj časa za počitek. Jazz Cerkno in cerkljanski hribi so imenitna kombinacija!

Nič medvedov, pol razgledov

2011-05-28T11:11:00.017+02:00

Petek, 13. maja, ni bil nesrečen dan; za to je poskrbela tudi Druga godba. Bil je imeniten koncert, le končal se je nekoliko prepozno za naju, ki hodiva ob sobotah v hribe. Ampak človek pač "potrpi" – jaz že, sploh če nastopa moj najljubši bobnar, ki ga je veselje ne le poslušati, ampak tudi gledati: Marjan Stanič. Zato v soboto nisva vstala dovolj zgodaj za kake zaresne hribe, zlasti ker so za popoldne spet grozili s plohami. Odpravila sva se na Turn (1254 m), najvišji vrh Velike gore nad Ribniško dolino. V Ribnici pri gradu sva poiskala smerokaz Zadolje; na izletniški karti Kočevsko je na koncu te vasice, kjer cesta napravi desni ovinek, narisana markirana pot, a midva je nisva našla in tudi domačini niso vedeli nič o njej. Pač pa nama je eden tako živo pripovedoval o svojih srečanjih z medvedi, da naju je postalo pošteno strah. Nazadnje sva se prav na njegovo prigovarjanje in po njegovih napotkih vendarle podala na pot.

Takoj za omenjenim ovinkom se konča asfalt in začne gozd. Makadamska cesta, ob kateri sva parkirala, se rahlo vzpenja in mimo nekaj slabih, že razlezenih markacij naju je pripeljala do neoznačenega odcepa levo, kamor sva zavila po drugi (gozdni) cesti. Celo uro je trajalo najino piskanje s "protimedvedjo" piščalko in previdno (beri prestrašeno) oziranje vsenaokrog, preden sva prišla do odcepa gozdne ceste desno proti lovskemu domu LD Dolenja vas (blizu odcepa je majhno parkirišče, tako da je mogoče začeti pohod tudi tam). Ta gozdna cesta je dobro označena. K domu je treba levo z nje. Lovca, ki sta pleskala, sta sedela na verandi pri malici in sta še nama natočila cvička. Izvedela sva, da je 200 m od hiše medvedji brlog, pod Belo steno pa sta še dva. Na dvorišču pred lično uto stoji štor, ki se mu zelo pozna, da ga je "potipala" medvedja šapa. Tako najina "previdnost" ni nič popustila. Čeprav je dež postavil na laž napoved in je začel padati že dopoldne, sva se vrnila na gozdno cesto, tik pred njenim koncem zavila na označeno stezo (vlako) levo strmo v breg in se povzpela do spomenika trem častnikom Teritorialne obrambe, ki so leta 1984 umrli v helikopterski nesreči. Stoji tik gozdne ceste. Najprej sva se odpravila v desno na rob Bele stene, znane tudi kot Okameneli svatje (1122 m), od koder naj bi se videli Ribniška dolina, Kočevski Rog, Gorjanci, Sljeme, vsa Dolenjska, Kum, Kamniške Alpe, Karavanke … V tistem deževnem in meglenem vremenu se je videlo le nekaj Ribniške doline.

Vrnila sva se k spomeniku in levo od njega se odcepi pot čez Rezinski vrh na Turn. Po k sreči dobro markiranem "brezpotju" sva se mimo treh klinov, zabitih v skalo (na enem visi venec brez napisa), povzpela na Rezinski vrh (1231 m). Nehalo je deževati in posijalo je celo sonce. Na vrhu sta žig in skrinjica z vpisnim zvezkom Ribniške planinske poti "Po poteh štirih brigad". Sledil je kratek, a precej strm spust na kolovoz in nato na gozdno cesto. Zavila sva desno po njej, na desnem ovinku pa levo na kolovoz in z njega levo na še eno "označeno brezpotje". Na Turnu so naju pričakali betonski stebriček z markacijo, geodetski kamen, žig in vpisna skrinjica. Razobesila sva "perilo": vetrovki, pelerini in prevleki za nahrbtnika. Zdaj sva bila vendarle deležna nekaj razgleda: proti Goteniški gori ter proti Mali in Travni gori.

Vračala sva se sprva po isti poti. Od spomenika sva šla še enkrat na Belo steno, da sva za silo popravila vtis o razgledu, nato pa sva zavila desno (gledano iz smeri prihoda z Rezinskega vrha) po nemarkirani gozdni cesti. Ko jo prekriža druga, po kateri kaže smerokaz Jelenov žleb (tudi na naslednjih križiščih je označena samo ta smer) desno navzgor, sva zavila levo. Nad nekaterimi markacijami je narisan stiliziran Triglav. Tem se pridružijo trikotniki in napisi LD. Po naslednji cesti so "odšle" markacije s Triglavom v desno, midva pa sva se kmalu zatem znašla pri parkirišču in jutranjem odcepu proti lovskemu domu. Od tam sva se vrnila k avtu po že znani gozdni cesti. Gor grede je bilo dobro poltretjo uro čiste hoje in dol grede enako. Če odštejem strah pred medvedi, ni bilo posebno razburljivo. Kaj se pa vedno najde: videla sva tolikšno lesno gobo, da sva jo dvakrat potipala, preden sva verjela.

Na koncu sva piskala že nekoliko manj, tako da so prišli do "besede" tudi ptički. Kadar se takole "braniva" pred medvedi, imam vedno malo slabo vest: tudi hrup je onesnaževanje okolja.

Vošca z avstrijske strani

2011-05-23T20:02:00.027+02:00

Na Vošci sva že bila, a ko sva gazila na Kamnati vrh, sva si zamislila poletni pohod nanjo iz avstrijskega Strmca (Krainberga). No, nisva mogla počakati do poletja, bilo je že 8. maja (zaradi dolinskih obveznosti tale planinski zapis zamuja bolj kot navadno). Onkraj mejnega prehoda Korensko sedlo sva zavila desno za smerokazom Krainberg, pri kapelici spet desno in parkirala pod smreko pri Bergmannu (ni ravno parkirišče, a en avto ne povzroči ne gneče ne škode). Gostilne Oitzl iz novega in starega vodnika Karavanke nisva našla. Ni čudno, saj je v Ričarji vasi (Riegersdorfu) in mimo nje pridejo le tisti, ki se pripeljejo iz beljaške smeri.

Po kolovozu (poti 689) sva se spustila mimo peskokopa, kjer piše, da je prepovedano nabirati gobe (možna »praktična« razlaga dvojezičnega napisa: prepoved velja samo za tiste, ki razumejo nemško in italijansko). Prepustila sva se jasnim in dovolj pogostim markacijam, ki so naju nekajkrat povedle čez cesto, sicer pa po prijetnih gozdnih poteh in kolovozih. Kjer se je svet odprl, sva lahko videla Dobrač in Ojstrnik. Običajno pomladno cvetje je že minevalo, bilo pa je veliko kalužnic in trilistnih penuš. Tla so bila precej vlažna, tudi pot. Ob njej so številna mravljišča. Oglašala se je kukavica. Kmalu za veliko poseko nad beljaško dolino sva stopila na široko cesto, po kateri se najbrž že dolgo ni nihče peljal, saj je bila popolnoma posuta z iglicami. Nad njo stoji Zollhütte, vsaj zemljevid Kompass 61 pravi tako, a napisa ni nobenega. Poleg stavbe stoji vodnjak. Na klopci ob njej sva si nekoliko oddahnila po nekaj prav strmih odsekih. Nadaljevala sva po cesti, a sva jo kmalu zapustila. Z višino so se množile podlesne vetrnice pa tudi borovničevja je bilo precej (senca skoraj vso pot in borovnice so prava reklama za poletni pohod!). Kmalu sva dosegla gozdno cesto s planine Rekarščica na ovinku, kjer se konča. Tam so kažipoti, ob katerih sva dobila zamisel za ta pohod. Kot bi mignil, sva dosegla Kamnati vrh, kjer se pot 689 pridruži avstrijski pohodniški poti Südalpenweg 03 (tudi z markacijami 603). Pozimi klopce ni bilo videti izpod snega, zdaj pa sva se lahko posončila na njej.

Po slabih 5 minutah spusta na drugo stran se je pot 603 oziroma 03 nadaljevala naravnost navzdol, midva pa sva pri mejnih kamnih 179/01 in 179 zavila desno na sončno poseko. Pred nama se je dvigala gozdnata Visoka Bavha z Julijci v ozadju. Namesto ob mejnih kamnih po strmi poseki sva se spustila proti levi na gozdno cesto, ki se tu konča. Spodaj pri preži sva zavila desno in po ne najbolj razločni poti dosegla najnižjo točko (kamen 173), nato pa se je začel kar strm vzpon na Visoko Bavho (Steinwipfel, 1647 ali 1650 m, odvisno od vira; nekatere druge višine se tudi razlikujejo za kak meter). Velika uravnava na njenem vrhu (kamen 161) je postlana s podlesnimi vetrnicami in nastlana z obžaganimi vejami. Zaradi poseke je vsaj nekaj razgleda (na avstrijsko stran). Nato je bilo treba dol na sedlo (Mala) Bavhica (Wauchza(sattel), 1531 m; kamen 154), kjer stoji prikupna počitniška hišica s prelepim razgledom na Julijce. Od tu nekaj časa markirana planinska pot 03 in graničarska tečeta skupaj, ko pa se ločita, sva naprej iskala mejne kamne med telohi in jetrniki. Strmi vzpon na Nizko Bavho (1642 m; kamen 138) so nama polepšali številni tržaški svišči, vrh pa je bil posejan z belimi in rdečimi telohi. Po rumenih cvetnih preprogah in med nenavadnimi smrečicami sva bila kar hitro na Grpišci (Korpitschhöhe, 1676 m; kamen 130). S sedla Dolič (1612 ali 1624 m; najnižja točka je nekje med kamnoma 121 in 122), pod katerim se je sončila Grpiška planina (Korpitscher Alm), sva se spet začela strmo vzpenjati. Na vrhu Tamarče (1728 m; kamen 108) sva posedela v travi, posuti s pisanimi rožami. Ko jeseni pozlatijo macesni, mora biti tudi silno lepo. Skozi macesnov drevored sva stopila na plano in v daljavi že zagledala razvalino na Vošci. Med počitkom in prigrizkom sva se razgledovala po Martuljških gorah, Jalovcu in Mangartu, Višu in Montažu ... (manjkal je kdo, ki bi nama povedal, kaj vse vidiva).

Vrnitev po poti vzpona sva si popestrila s stranpotjo čez planino Radnaršco (Radendorfer Alm, 1443 m). Na sedlu Bavhica sva namesto po jutranji (graničarski) poti zavila za avstrijskimi planinskimi markacijami desno na kolovoz, po katerem sva se spustila na gozdno cesto, že precej poraščeno s travo. Na razcepu gozdnih cest sva namesto levega kraka navzgor izbrala desnega, ki se rahlo spušča. Na planini sta gospodarsko poslopje in hiša z odprto verando, kjer si očitno lahko tudi sposodimo posodo, moramo pa počistiti za seboj (na voljo so krpe, metle ...). Lahko si natočimo vodo. S planine sva se povzpela po zelo strmem travnatem bregu, sledeč markacijama 603 in 688. Ko se je strmina končno unesla, sva se začela spuščati in se pri kamnu 179/01 vrnila na znano pot.

Za nama je bil lep dan. Prav na koncu ga je malo poškropilo, ampak res malo. Čiste hoje gor dobre 3 ure, dol nekaj manj. Vrhov in sedelc pa za lep venček, za ves dan.

Neplansko spet na Planskem vrhu

2011-05-05T18:44:00.045+02:00

Na Planskem vrhu (1299 m) sva bila že pred leti. Po najvišjem vrhu Mežakle, Jerebikovcu (1593 m), se nama je zahotelo še drugega najvišjega. Bila pa je zima, zato sva imela zimske težave z markacijami ter »običajne« težave zaradi neujemanja zemljevida in dejstev. Nazadnje niti nisva bila gotova, ali sva dosegla vrh. Na dan upora proti okupatorju sva se spet odpravila na Mežaklo. Pohajkovat, imela pa sva tudi dve določni želji: razgledati se s Škrbine in videti naravni most.

V središču Jesenic sva sledila smerokazu Športni park pod železnico, se zapeljala čez savski most in zavila desno, kakor svetujejo na Hribi.net. A tisto parkirišče je zasebno, zato je bolj »spodobno« nadaljevati pod cesto nekaj metrov naprej, saj je za podvozom (markacijo desno od njega je neznani avtor »vkomponiral« v svoj grafit) precejšnje makadamsko parkirišče, namenjeno ljubiteljem narave. Tudi ob bližnji zapornici, ki zapira dovoz k zasebnemu kamnolomu, stoji prijazna opozorilna tabla.

Na ovinku med podvozom in makadamskim parkiriščem se levo v breg odcepi potka, na asfaltu označena z markacijo in puščico. Spodnji del je bogato obrobljen s šmarnicami, ki prejšnjo sredo še niso cvetele, a te dni tam gotovo že lepo diši. Sicer sva videvala skoraj vse tiste rože kot zadnjič na pohodu na Stegovnik, le malo bolj pohitele so (telohi so se množično pretvarjali, da so stročnice). Po 25 minutah sva dosegla gozdno cesto, kjer pot navzdol označuje Viktor iz »zgodbe« Pot pod noge z Viktorjem pohodnikom (takih tablic je še več, prospekta pa žal ni več dobiti*), da morava zaviti levo, pa sva »uganila« sama. Na prvem ovinku leži kup vreč z odpadki, ki potrpežljivo čakajo na dokončanje čistilne akcije. Opazila sva prvi planinski srobot letos. Listi in celo že popki napovedujejo kar nekaj orlic. Pot čez veliko grdo poseko je (bila) markirana v levo, a ker se kmalu obrne desno, je že nastala bližnjica takoj desno. Markacij je pravzaprav dovolj, le da so mnoge slabo vidne (posebno za slabovidne). Nekatere so peterokrake, kot nalašč za dan upora. Hribi.net omenjajo dve poti. Ko sva čez 20 minut prišla na prireditveni prostor ob spomeniku padlim partizanom, je bilo jasno, da sva »drugo varianto« (tako rekoč »direktno« - levo strmo v klanec, ko dosežemo gozdno cesto, pa smo že mimo Zakopa) zgrešila. Na Zakopu (na tablici 1190 m, na Hribi.net pa 1150 m; na spomeniku piše o Zakopih, na tablici pa je končni i zamazan in tudi sicer prevladuje Zakop) na dan upora v držalih pri spomeniku ni bilo zastav in tudi golaža, ki ga »obljublja« tablica, ni bilo.

Nad prireditvenim prostorom sva zavila levo po gozdni cesti (oznak ni), ki se kmalu konča z nekakšnim obračališčem. Lahko bi bila nadaljevala desno po markacijah, a sva sledila kažipotu Bolnica. Stezica je komaj vidna in slabo označena, zato sva si precej pomagala z opisom na Hribi.net (koristijo tudi orientacijske sposobnosti in domišljija). Povzpela sva se na markirano panoramsko pot; razglede sicer moti drevje, a zdaj ko še ni olistano, niso tako slabi. Najprej sva se odpravila levo in se spustila ob ograji k partizanski bolnišnici. Pot je strma in posebno v vlažnem zelo spolzka. Spodnji del ograje je potreben popravila. Pod skalno steno tiči lesena hišica in s tabel izvemo nekaj o prvi partizanski bolnišnici na Gorenjskem, ki je sovražnik ni nikoli odkril. V njej je precejšen nered, podpisi vsepovsod pa pričajo, da ima kar veliko obiskovalcev.

Povzpela sva se nazaj na panoramsko pot in nadaljevala po njej proti vzhodu. Ni bilo dolgo, ko sva se spet ustavila: tako številnim in tako lepim avrikljem se niti Jani ni mogel upreti. Do menda najboljšega razgledišča na tem robu, Škrbine (Hribi.net 1210 m, panoramski zemljevid jeseniške občine 1154 m), ki ga poleg razgleda »krasita« pretvornik in siva pločevinasta hišica, ni daleč. Pod Škrbino pripelje gozdna cesta. Neki domačin nama je razložil marsikaj, tudi kako prepoznati Planski vrh, zato sva se odločila preveriti, ali sva pozimi res že stala na njem. Zlezla sva čez podrt električni drog in prišla do vodnjaka, nad katerim se pot močno vzpne. Ko se je strmina unesla, sva stala nad naravnim mostom (viri se razhajajo glede dolžine 15/10 m, višine 8/6 m in širine 3/4 m). Kmalu so naju markacije popeljale desno navzdol, kjer so oznake na nekaj mogočnih smrekah. Od tam je v desno le kratek vzponček na Planski vrh, ki ga označujejo geodetski kamen, v tla zapičen lesen kol in piramidasta skala z rdečo konico. Na najini zimski fotografiji kukata iz snega isti kol in (nepobarvan) vršiček skale. Čeprav sva malicala sredi gozda, se nama je prileglo enako kot na kakem zračnem razgledniku.

Desno od omenjenih smrek sva se spustila na zatravljen kolovoz, kjer je nekdo postavil možička, in desno po njem. Hitro začne zavijati levo in se strmo spuščati. Po kake četrt ure sva se znašla na drugem obračališču, kjer se konča gozdna cesta z desne. Zavila sva nanjo in čez nekaj minut levo z nje po stezi navzgor, po kratkem vzponu dosegla rob, se prekucnila čezenj in na neoznačenem razcepu izbrala levi krak (šele čez čas nama je izbiro potrdila markacija). Po nekaj manjših vzponih in spustih sva zagledala znamenje za Snežno jamo in zavila levo k njej. Jani je zlezel tudi noter, česar pozimi nisva mogla (si nisva upala) storiti.

Ko sva se vračala, naju je pod Planskim vrhom ujel dež. Dežek. Pri vodnjaku nisva zavila desno na panoramsko pot, ampak sva se spustila levo na gozdno cesto, jo prečkala in po široki, udobni gozdni poti prišla na prvo obračališče z druge strani, kot pa sva ga zjutraj, ko sva zavila k bolnišnici, zapustila. Od tu sva nadaljevala po gozdni cesti in čez 5 minut sledila markaciji v smeri Zakopa. Tokrat sva se izognila spomeniku in čez 5 minut pristala na stari poti; zdaj sva si lahko ogledala, kje sva gor grede** zgrešila »direktno«. Po poti vzpona sva se vrnila k avtu. Od tam sva se namesto skozi središče Jesenic odpeljala kar po Ulici heroja Verdnika, ki se nadaljuje z Ulico 1. maja, nato pa v Podkočni na glavno cesto (če boste to bližnjico ubrali tja grede, tik pred savskim mostom pri napisu Športni park Podmežakla zavijte levo) in pri Lipcah na avtocesto.

Izlet je trajal slabih pet ur. Pa ne slabih, ampak prijetnih!

* Viktor Ruard, podjetnik in inovator, je bil v 19. stoletju zaslužen za razcvet fužinarstva in zaposlovanje prebivalcev, zgradil je stanovanja za delavce in ustanovil fužinsko šolo. Podjeten je bil tudi v turizmu (v Zagorju ob Savi imajo Turistično društvo Ruardi). Iz jeseniškega turističnega društva so mi prijazno sporočili, da prospekta ni več, poslali pa so mi zemljevida kolesarskih in pohodniških poti ter panoramski zemljevid jeseniške občine. Hvala!

** Ko se približamo prvi skalni steni in pot zavije desno, je treba še do naslednjega ovinka, ko pa pot spet zavije desno pod veliko skalo, je čez kakih 30 m (pre)visoko levo v bregu dobra markacija, ki označuje »direktno«.

Pomladni Stegovnik vabi

2011-04-30T09:13:00.087+02:00

Ali Stegovnik, Štegovnik ali Štibovnik, se odločite sami, prav tako, ali se boste povzpeli na severovzhodni (1692 m) ali jugozahodni vrh (1684 m) ali na oba bodisi od Doma pod Storžičem, iz Loma pod Storžičem ali iz Grahovš, od Kanonirja skozi Dol ob Zabukovskem potoku ali mimo kmetije Rezman bodisi od kod drugod ‒ povsod vam bo všeč. Midva sva se na veliko soboto odpravila od Rezmana. Nekoliko naprej od Kanonirja se od glavne ceste odcepi strma makadamska (kažipot levo Stegovnik). Parkirala sva ob odcepu pod Rezmanom, a pozneje ugotovila, da je nad njim več prostora. Že pri Rezmanu je lepo, saj uživa imenitne razglede; pogled na Kočni je bil za naju nov in St oržič je od tam videti precej drugače kot skozi okno najine spalnice.

Nad domačijo je odcep desno Stegovnik čez Močnikovo sedlo, takoj zatem pa neoznačen razcep. Morda je kaka markacija padla skupaj z drevesom, saj je precej posekanih. Desni krak se je izkazal za pravega. Nad oddajnikom za mejo med listnatim in smrekovim gozdom sva zavila desno na manjši kolovoz in tako naprej za markacijami (včasih jih je bilo treba malo poiskati). Med vzpenjanjem po pobočju Bukovca sva prisluškovala prizadevnemu detlu. Rož sicer ni bilo veliko, zato pa zelo raznovrstne: beli repuhi so že odcvetali, vijolice, spomladanski žafrani, zajčje deteljice, podlesne vetrnice, premenjalnolistni vraničniki, deveterolistne konopnice, trilistne penuše. Na opuščeni Močnikovi planini s čednim (zaklenjenim) bivakom, ki je bil nekdaj najbrž lovska koča (v bližini je tudi solnica), se nisva dolgo zadrževala. Dotedanjim rožam so se pridružili lapuhi, pljučniki, jetrniki, špajke. Vzpon se je nadaljeval po nekoliko podrti poti, ki zaradi podora ni več prevozna. Macesnova »dekleta« so se kitila z rdečimi cvetki, zardevali pa so tudi odcvetajoči telohi. Pojavili so se prvi navadni volčini. V tej prijetni družbi sva dosegla Močnikovo sedlo, kjer sva levo v travi ugledala komaj opazno stezico z oznakami LS (ob priliki bova preverila, ali vodi na Bukovec), še bolj levo teče pot v neznano smer, midva pa sva nadaljevala desno. Kmalu sva se povzpela v desno mimo velikega mravljišča, nad katerim naju je razveselil parček jegličev. Nato sva grizla kolena ob suhi hudourniški strugi, kjer je na moje veliko veselje pribodlo iz tal nekaj navadnih lusnecev; strašno so mi všeč. Dosegla sva sedelce Pri lojtri, nad njim pa greben, ozaljšan z zaplatami spomladanske rese. Vzpela sva se ob podrti žičnati ograji in stopila na prvi »vrh«. Treba pa je bilo še čez dva predvrha, kos poti ob jeklenici, po nekaj sitno gruščnatih odsekih in čez zadnje snežne, tudi poledenele zaplate, preden sva stala na najvišji točki Stegovnika.

Na vrhu stoji skalnata piramida, v skrinjici je vpisna knjiga. Tedaj edini planinec na tej odmaknjeni gori, ki je računal na samoto, se je ob najinem prihodu nekoliko nejevoljno preselil na predvrh. Razgledi se kar »prehitevajo«: Kočni, konica Grintovca, Kalški greben, Krvavec, Kozji vrh, Storžič, Ženiklovec, ves greben Košute ... Tudi Julijci, a prejšnjo soboto jih je bilo skozi mrč komaj opaziti. Po južini sva se po grebenu preselila na jugozahodni vrh. Pot ni težavna, a ker je greben zelo ozek, je treba biti previden.

Z jugozahodnega vrha sva se spustila k Stegovnikovemu oknu (lukenj v dveh votlinah, povezanih z lestvijo, je pravzaprav pet ali celo šest, ampak eno ali dve je menda treba šteti za »vrata«), 5 minut pod njimi pa naju je pričakala smerna tablica: nazaj Stegovnik, naprej Planina Javornik. Na skalnati steni levo nad potjo je še komaj opazen napis Močnikovo sedlo s puščico, ki kaže pod steno. Tam teče neoznačena stezica (v resnici sva opazila eno Knafelčevo markacijo), ki je na zemljevidu ni, na bližnje sedelce (1485 m), s katerega vodi levo pot proti Močnikovemu sedlu. Kot pred skoraj tremi leti ga še vedno »krasi« zavržen akumulator. Tudi sicer to sedelce pri naju ni ravno v čislih. Prejšnjikrat sva se z njega odpravila na Javorniški preval in se »začasno« izgubila, tokrat pa se nama je podobno godilo v nasprotno smer: pod sedelcem je označenost tako slaba (smerna tablica na njem pa, nasprotno, tako rekoč nova) in pot tako nerazločna, da sva jo komaj našla. Tam sva srečala poleg ljubitelja samote na vrhu edini živi duši tisti dan, mlad par, ki je poročal, da je niže še dosti slabše. Pot med Močnikovim sedlom in Javorniškim prevalom je tako nevzdrževana, da si ne zasluži rdeče črte na zemljevidu. Kot bi bila opuščena. Po dobre pol ure sva prišla do velike skale, na kateri sta namesto planinskih markacij rdeči črki R z belim poljem v »trebuščku«. Ena pot se nadaljuje naravnost levo od skale, druga pa navzdol desno od nje. Najbrž sva tam zgrešila: izbrala sva desno in mimo še nekaj oznak R sestopila na cesto. Zavila sva levo nanjo in brž za počitniško hišico prispela do odcepa označene poti na Stegovnik čez Močnikovo sedlo. Malo dlje je trajalo, sva pa seznam rož podaljšala s spominčicami in kalužnicami. Z Močnikovega sedla sva se vrnila na izhodišče po poti vzpona.

Dve uri in pol do vrha, 20 minut po grebenu in tri ure in pol po »daljšnici« nazaj. Privoščite si!

Snežnik skoraj brez snega

2011-04-14T09:08:00.033+02:00

Ker se pripravljava na malo napornejši podvig, v petek pa so gorski reševalci zaradi snežnih plazov odsvetovali hojo v gore, sva se v soboto odpravila na Snežnik (1796 m), najvišjo slovensko nealpsko goro, ki kljub imenu ni grozila s snegom. Da nabiranje kondicije ne bi preveč trpelo, pa sva izbrala štiriurno pot iz Mašuna. Jani je bil deležen "zgražanja" (mlajšega!) sodelavca, a saj so že vajeni, da najdaljše poti izbirajo "samo Luštreki". Res sva bila vso pot sama, čeprav je bil vrh precej obljuden (skoraj vsi pridejo s Sviščakov).

Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Postojna in zavila levo proti Ilirski Bistrici. V Pivki sva sledila smerokazu Knežak, tam pa smerokazu Mašun. Malo sva se sprehodila po Mašunu (1024 m), kjer so med drugim gostilna, razpadajoč vojaški objekt in čedna Gozdna hiša Mašun. Obvestilne table z zemljevidi in slikami seznanjajo obiskovalce s Snežnikom, Javorniki in dolino Pivke, delovanjem Gozdne hiše, Mašunsko gozdno učno potjo (1,8 km) in tamkajšnjimi kolesarskimi potmi. V bližini stojijo očarljiv ostanek lovskega gradiča nemške družine Schönburg-Waldenburg, njihova kamnita klet za hrambo živil in prenovljena logarska hiša.

S parkirišča sva se odpravila po gozdni cesti. Vodili so naju kažipoti, oznake TV in rumeno-modre markacije ter rumeno-rdeče markacije evropske pešpoti E6. Gozdarji so postavili table, da nezaposleni ne smemo na delovišče (sekali so tudi v soboto, a ko sva se vrnila, niso več delali, table pa so še kar stale, torej jih ni čisto nujno jemati resno). V gozdu so naju pričakali beli repuhi, navadni volčini, deveterolistne konopnice, spomladanske torilnice in podlesne vetrnice. Markacij je kar dovolj, a so mnoge že slabe, pot pa ni zelo uhojena, zato ni razločna pa še suho listje in veje ležijo na njej, torej moramo biti tisti, ki nimamo »vgrajenega« kompasa, precej pozorni. Vzponi in spusti med Javorom in Puščetkom so se končali na gozdni cesti, ta pa naju je pripeljala na glavnejšo Sviščaki‒Mašun. Mimo čedne brunarice Škrli (na spletu sva našla tudi ime Skrile) sva prišla do označenega razcepa. Oznake so naju napotile po drugi gozdni cesti, a sva jo kmalu zapustila po strmi vlaki v desno. Čez 5 minut sva presekala prečno pot, potem pa nisva bila gotova, ali levo ali še naprej navzgor po vlaki. Slednja se je izkazala za pravo in brž zatem še enkrat tako. Označenost tukaj ni najboljša. Naslednjič pa je bil pravi levi krak in tam se pot postavi še bolj pokonci. Na cesto sva se vrnila tik pred levim ovinkom, jo prečkala in se znova povzpela nanjo tik za ovinkom. Pripeljala naju je do gozdarske hiše na južnem pobočju Vrha Pekla. Tam se je po travi kobacal eden najlepših bleščečih hroščkov, kar sva jih videla tisti dan.

Pred gozdarsko hišo se v desno odcepi še ena gozdna cesta (z nje sva skozi drevje prvič zagledala Kočo Draga Karolina na Velikem Snežniku). Ta se spušča v mrazišče Pekel, a midva sva na ostrem levem ovinku zavila desno z nje na markirano pot. Ker nisva bila dovolj pozorna, sva prezrla skalo, na kateri je čisto pri tleh narisana zlomljena črta, in tako tudi nisva opazila razločne evropske markacije, ki vabi desno navzgor. Odkorakala sva naravnost naprej, kjer je pot čedalje bolj zaraščena in se slednjič konča. Sicer sva bila nagrajena s slikovitim skalnim izhodom iz zelo hladne kotlinice (»podružnice« mrazišča?), a sva se morala vrniti in poiskati odcep pri omenjeni skali. Dosegla sva gozdno cesto, ki obkroža mrazišče (tam sva poleg evropskih opazila edino Knafelčevo markacijo). Pripeljala naju je v silno skalnat svet na severozahodnem pobočju Malega Snežnika. Od tu sva videvala tudi Knafelčeve markacije in N. Pojavile so se prve zaplate snega. Med visokimi zveriženimi bukvami (mnoga debla so spodaj ukrivljena) sva se povzpela do meje med nizkim bukovjem in ruševjem. To območje je menda edino v Sloveniji, kjer listnati gozd takoj preide v ruševje, kar se z vrha Snežnika še posebej lepo vidi. Veselila sva se razgleda na Vremščico, Nanos, Julijce ter majcenih belih žafranov in tevja. Na Malem Snežniku (1694 m) je bilo že nekaj planincev, na Velikem čez dobrih 20 minut (v mokrem snegu je šlo bolj počasi) pa kar precej. Z vrha sva poleg že omenjenih razgledov uživala tudi v pogledih na Karavanke in Kamniške Alpe, na drugi strani pa na Slavniško pogorje, Učko, Kvarnerski zaliv.

Vrniti sva se nameravala po isti poti, a sva med klepetom prezrla odcep pri gor grede omenjeni Knafelčevi markaciji, zato sva napravila velik krog po gozdni cesti okoli mrazišča (na njej sva videla celo tri stare belo-rdeče markacije). A dobila sva dve lepi "tolažilni nagradi": slikovito poč desno ob cesti in poglede med drevjem na Veliki Snežnik s kočo z nove strani. Tako sva do gozdarske hiše pod Vrhom Pekla porabila precej več časa – pa saj sva šla nabirat kondicijo.

Letni čas je tak, da so naju nekoliko skrbeli medvedi, a razen lesenega pred mašunsko gostilno, kjer sva si privoščila zgodnjo (seveda divjačinsko) večerjo, nisva srečala nobenega. Ne vem, ali sva jih odgnala s piščalko in glasnim govorjenjem ali še dremljejo.

Pokljuška soteska ‒ predlog za toplejše dni

2011-04-03T21:34:00.079+02:00

Kadar na takle prelesten dan tičim doma, gospodinjim in lovim zaostanke v spletnem dnevniku, pomeni, da je Jani ves konec tedna v službi in sva celodnevni pohod nadomestila s kratkim popoldanskim med tednom. Tako sva v torek »soteskala«. Skozi Bled in oboje Gorje sva se odpeljala v Krnico. Za krajevno tablo sva sledila kažipotu Krma, nato pa takoj pri tabli Pokljuška soteska naravni spomenik 1,5 km zavila levo. Po srhljivo ozki cesti sva se pripeljala na parkirišče z obvestilno tablo in zemljevidom.

Po 20 minutah hoje med navpičnimi stenami, visokimi blizu 50 m (sotesko je izdolbla ledeniška reka, zdaj pa je suha), sva prišla do slikovite Pokljuške luknje, skozi katero vodi pot na rob soteske in Staro Pokljuko. Ima dva vhoda in tri okna. Le 5 minut naprej je vrtec (tako se imenujejo razširitve soteske) z naravnim mostom. Pod spodmolom je nekaj klopc. Še 5 minut in stala sva pod Galerijami kraljeviča Andreja. Za prehod skozi največjo ožino so že leta 1930 zgradili galerije; sedanje so iz leta 2009. Povzpela sva se nanje in se po njih pretaknila skozi razpoko v steni. Tam se krušijo kar precejšnji kamni in čeprav je odsek kratek, bi na galerijah utegnila priti prav čelada. Po tistem, kar je ležalo na mostičku, je Jani ugibal, da zoper nekatere primerke morebiti niti čelada ne bi zalegla. Tabla TNP na parkirišču opozarja, da se v sotesko podajamo na svojo odgovornost; samo upati je, da spomladi odpade večina tistega, kar je nagrizla zima, in je poleti, ko je obisk najbrž večji, kamnitih »padavin« manj in so predvsem manjše.

Spektakularnih znamenitosti je bilo konec in pot sva nadaljevala po razmehčanem snegu, ponekod pa je na naju prežal tudi led, zato ni šlo prav hitro (od parkirišča do konca soteske sva porabila debelo poldrugo uro). Večkrat se nama je zdelo, da bova vsak čas zunaj, ker sva se vzpenjala proti domnevnemu robu ali ker je izza ovinka lila močnejša svetloba. Kmalu po tistem, ko sva opazila prvo sled civilizacije (a ne civiliziranosti!) – zavržen pločevinast škaf in nedaleč za njim pločevinko od piva –, pa sva stopila na gozdno cesto.

Čeprav planinski zemljevid vzhodnega dela Julijskih Alp in turistična karta občine Bled trdita, da je pot nazaj po cesti markirana, enako zemljevid TNP vsaj za njen začetek, v resnici ni. Tudi kažipota ni nobenega. Da so pokljuške gozdne ceste pravi labirint, je znano, zato naju je malo skrbelo, ali bova zadela pravo. Zavila sva desno po prej omenjeni gozdni cesti (krasijo jo slikovito naložene skalne plasti), potem pa o vsakem odcepu v desno ugibala, ali je že pravi, in o vsaki bajti, ali je ta ali oni objekt z zemljevida. Po 10 minutah sva se znašla na večjem razcepu in izbrala desni krak. K sreči naju je kmalu pripeljal na križišče s kažipotoma desno Krnica – Gorje – Bled in levo Kranjska dolina. Dobro označena pot naju je vodila mimo planine Pokljuka (še eno ime za Staro Pokljuko) do združitve s potjo na Klek. Ustavila sva se pri Figovcu (Krnica 79), hiši z lepim portalom in ljubkimi okni z gavtrami, ki je žal skažena s salonitno streho. Na steni je spominska plošča, ki pove, da je na tem območju delovala relejna kurirska postaja G - 6. Od nje je lep pogled na Karavanke, posebno na Stol. Od konca soteske do avta sva hodila slabo uro.

Malo še počakajte in pojdite »soteskat«, ko bo sneg skopnel in bodo vrtci ozeleneli in zacveteli. Pa na glavo pazite na tistem kočljivem delu galerij.

Je Mala Kopa (1524 m) na vzhodu?

2011-04-03T08:31:00.062+02:00

Prejšnjo soboto so napovedali, da bo popoldne na zahodu lahko že deževalo, pa sva se odpravila na Pohorje. V Vuzenici sva sledila smerokazom Sv. Primož na Pohorju in se odpeljala do Prodnarja na desni strani ceste takoj za svetoprimoško krajevno tablo. Pri gostilni nisva mogla parkirati, zato sva nadaljevala mimo transformatorja do zelene hiške na drugem koncu vasi, kjer je nekaj prostora in po besedah domačina konec tedna nisva bila nikomur napoti.

Vrnila sva se k odcepu, na katerega kaže kažipot Koča Planinc 2h 15' (na planinskem zemljevidu Pohorje in v Atlasu Slovenije je ni). Markacije so naju pripeljale skozi gozd na travnik pod domačijo Napret, mimo nje nekaj korakov po asfaltni cesti, nato pa spet po kolovozih in gozdnih cestah. Ponekod je bilo kar strmo. Ob poti je cvetelo čedalje več belega repuha. Na številnih odcepih in razcepih zaradi odlične označenosti nisva bila nikoli v dvomih. Dosegla sva gozdno cesto in svet se je kmalu odprl. Peruševo domačijo menda obnavljajo. Mimo kapelice sva se napotila proti zvoniku sv. Primoža, ki je kukal iz gozda. Pri partizanskem spomeniku sva stopila na asfalt. V nekdanji šoli zdaj domujejo »družbene dejavnosti«, otroke pa vozijo v Vuzenico. Cerkev je bila (seveda) zaprta, a kaj bi tisto ‒ za pokopališkim zidom so razkošno cvetele vijolice.

Vas sva zapustila pri rumeni počitniški hišici, pod katero sva s škrbastega asfalta spet stopila v gozd. Markacija ob »vhodu« je bila začuda slabo opazna, spraskana. Sprejele so naju pohorske smreke, ki tako lepo šumijo, v vrhovih prav pojejo. V pohorskih gozdovih pogosto čutim ali vsaj slutim nekaj, kar je pesnik preprosto, a lepo izrazil z verzom Gozd je že od zdavnaj. Nekoliko sva se pomudila na križišču pri Pohorski kapeli in veliki votli lipi. Ko naju je gozd naslednjič izpustil iz objema, sva zagledala kmetijo Knez - Ižek. Ta je bila na najini poti že druga, kjer so klali. Malo pozno se nama je zdelo, a se je gospodar namuznil: »Saj je čas do velike noči.« Letos je res pozna kot malokdaj. Ob kolovozu kmalu za domačijo se nama je ponudila ena številnih priložnosti za ugotavljanje, kakšni posebneži so (nekateri) markacisti: smerno puščico so narisali na zgornje poleno v skladovnici drv ‒ do naslednje kurilne sezone? Za slovo od Ižka pa sva si lahko še ogledala, kako gnojijo travnike; ni dišalo, kakor si navadno predstavljamo, da diši pomlad. Pa že mora biti tako.

Že kmalu sva pri Sedovnikovi domačiji občudovala veliko votlo lipo, ki je imela menda nekoč obseg 10 m. Nad njo sva se povzpela v smrekov gozd, ki porašča Sedovnikov vrh. Prečkala sva asfaltno cesto Primož‒smučišče Kaštivnik, onkraj katere klopca in breza ob partizanskem spomeniku na travnatem bregu vabita k počitku. Za živo mejo na desni tiči počitniška hišica, mogoče naslednica Tajzlove bajte. Nato pa spet v gozd. V tukajšnjih gozdovih je precej lesenih »naprav«, ki naju spominjajo na skakalnice, pa (še) nisva ugotovila, čemu služijo. Pobočje je bilo pobeljeno s kronicami in belimi repuhi. Ni bilo dolgo, ko se je izza hribčka pokazal dimnik, iz katerega se je kadilo. V koči Planinc PD Vuzenica so zelo prijazni (tako kot na Uršlji gori so pretočili borovničevec, da sem dobila tudi borovničke – je ta ustrežljivost koroška posebnost?), niso pa vedeli, koliko je še do Velike Kope.

Od koče sva se odpravila za kažipotom Mala Kopa 1 h na Kaštivsko ali Malo sedlo, od tam pa precej strmo navzgor. Pot je dobro označena in nič manj »dobro« razrita od motorjev (zoprno rohnenje sva slišala od več strani, tudi srečala sva jih nekaj). Na vrh Male Kope sva se povzpela po robu smučišča. Posedela sva pred kočo GRS, Reševalne skupine Slovenj Gradec, ki jo varuje simpatičen zmajček. Ko sva bila tu prejšnjikrat, sva prišla čez Veliko Kopo, tokrat pa sva jo gledala le od daleč. Daljinsko vodeno letalo je brez hrupa in na veliko veselje večje družbe krožilo nad Kopo. Vrnila sva se po isti poti, le pod vrhom sva zavila še mimo Partizanskega doma. Tudi na tej poti sva kot med pohodom na Ratitovec opazila nekaj mravljišč z luknjami; vzroka zanje mi niti poznavalci življenja v gozdu niso znali razložiti. Nisva mogla čisto verjeti svojim ušesom, ampak zazdelo se nama je, da grmi. Pri sv. Primožu so padle prve kaplje in treba se je bilo obleči. Do avta ni bilo prehudo, v Slovenj Gradcu pa je že prav lilo. Pred Velenjem je nehalo in na »zahodu« so se nama čudili, ko sva pripovedovala o dežju.

Ob pravem času na pravem kraju - na Kozleku

2011-03-28T21:39:00.086+02:00

Ker so se moje noge zadnjič že kar dobro odrezale, sva si prejšnjo nedeljo izbrala še daljši pohod, na 997 m visoki Kozlek. Odpeljala sva se v Ilirsko Bistrico in parkirala pred lepo občinsko stavbo v beneškem slogu, sicer pa je v mestu še več parkirišč.

Za uvod sva si privoščila imenitno stranpot. Nasproti sodišča sva našla kažipot Slap Sušec. Po Cankarjevi ulici in čez Trg maršala Tita sva prišla na Levstikovo, pri številki 18 zavila desno, prečkala Bistrico, pred Bilčevo potjo 2 pa spet desno do potoka Sušca, ob katerem sva se obrnila levo na peščeno sprehajalno pot. Voda je kar drla, tako da se nisva bala razočaranja (Sušec se menda imenuje zato, ker ima pogosto komaj kaj vode). Nasprotno, celo vsa pričakovanja je presegel, tako velik in živahen je bil.

Vrnila sva se k sodišču na Bazoviški cesti in zavila levo nanjo. Pri smerokazu Zabiče sva se napotila levo. S Podgrajske ulice se nama je zdel Kozlek s sosedoma Srednjim vrhom in Sopilom kot majhen Triglav. V naselju Jasen sva pri razpelu nasproti številke 9 zavila levo na stransko cesto (domnevno markiranega odseka Poti kurirjev in vezistov iz Ilirske Bistrice do tu nisva našla). Pri cerkvi sv. Joahima sva zavila levo navzgor, še vedno po asfaltu, na koncu katerega naju je čakal kolovoz. Kljub rdeči črti na zemljevidu nisva opazila nobene markacije, zato sva jo ubirala »po posluhu«. Pot se večkrat povzpne in zavije preveč proti levi, namesto da bi se spustila v desno proti Vrbíci, kamor sva bila namenjena, zato naju je že skrbelo, da sva zašla. Toda po uri in četrt sva pri balinišču vendarle pristala na asfaltni cesti v Vrbôvem. Pred glavno cesto pri avtobusni postaji sva zavila levo na vzporedno vaško cesto. Mimo partizanskega spomenika naju je pripeljala do kratkega makadamskega priključka, ki priteče z desne od glavne ceste. Tu začne pot, kdor si izbere za izhodišče Vrbico. Ko se pripelje po tistem makadamu, ga pričakata Knafelčeva markacija ter rumeno-modra Poti kurirjev in vezistov s puščicama v obe smeri, ampak midva zdaj veva, da od Jasena do tu v resnici ni oznak. Pred mostičkom je tudi manjše parkirišče.

Od tu sva se podala mimo ruševin cerkvice Marije Snežne (vidi se še, da je bila poslikana, sicer pa je zaradi vsakršne navlake komaj prehodna) in ostankov Starega gradu. Pot ni ravno razgledna, a skozi gole veje sva lahko videla zgornji del doline reke Reke. Gozd se je razredčil in med grmovje so se počasi pomešali borovci. Ko sva dosegla skale, se je vztrajni, ne čisto zanemarljivi vzpon nadaljeval v ključih. Ustavila sva se na izpostavljenem razgledišču, s katerega sva videla vse tja do Ilirske Bistrice. V daljavi sva opazila Učko in Jani me ni mogel čisto prepričati, da se vidi Cres. Na križišču brž za razglediščem je rdeča smerna tablica, ki naju je napotila desno (levo oziroma naravnost vodi evropska pešpot E6). Po gozdnatem grebenu so naju odslej spremljale vse troje markacije. Z neizrazitega najnižjega vrha »Triglava« Sopila (870 m) je zelo lep pogled na naslednjega, Srednji vrh (923 m). Ko sva stopila iz gozda na travnik, so naju pričakali drobceni spomladanski žafrani in burja. Na Srednjem vrhu ni več merilca vetra in omarica na istem drogu je razbita. Posedela sva na zasilni klopci s pogledom na najin cilj, Kozlek.

Ko sva ga dosegla, je iz koče tik pod vrhom nekaj dišalo. Naročila sva pijačo in razložila, da na spletu piše, da ne kuhajo, zato sva malico prinesla s seboj. »To pa ne! Tisto nesita kar domov!« so bili odločni člani Planinske skupine Podgora (ob koncih tedna eden dežura, ampak očitno drugi tudi ne zdržijo doma, sploh na tak lep dan). Res ne kuhajo za obiskovalce, a zase so pripravili karbonaro. Prišla sva tisti hip, ko je jed priromala na mizo, in ker je je bilo več kot dovolj, sva dobila vsak svoj krožnik tudi midva. Pa to še ni bilo vse – dobila sva celo repete! »Referent za stike z javnostjo«, kakor so ga šaljivo imenovali, nama je razkazal kočo, tudi klet, kjer je »avtor« kosila že pomival velikanski lonec, nato pa naju odpeljal na neko točko blizu vrha in pokazal na vrzel med smrekami. Triglav! Bilo je nekaj mrča – kako razkošen mora biti pogled, kadar je ozračje zares čisto! Tisto na nasprotni strani je bil res Cres in pravijo, da se v popolnoma jasnem vremenu vidi tudi most na Krk. Skratka, Kozlek je v marsikaterem pogledu (skoraj) tisočak, da malo takih!

Poslovila sva se in se spustila na drugo stran za kažipotom Gradišče. Po precej strmi in skalnati poti ob kamniti ograji sva pristala na kolovozu, kjer ograja napravi »ovinek« na levo, midva pa sva zavila desno, na Kuteževsko gradišče, neizrazit gozdnat vrh (874 m), kjer so razmetani kamni in že precej podrti kamniti zidovi (upam, da nisva česa prezrla). Tu naj bi bila japodska naselbina. »Pot« je zelo razrita; ugibala sva, ali so jo razdejali merjasci, saj so v koči omenjali, da tod živijo divje svinje. Vrnila sva se k vogalu kamnitega zidu, od tam pa v nasprotno smer na gozdno cesto. Po slabi uri sva tik pred asfaltno cesto Ilirska Bistrica‒Sviščaki zavila levo na E6. Pot po (letošnjem?) spomladanskem čiščenju gozda še ni pospravljena in tudi ta je zelo razrita. Ko nama je prihrumel naproti motorist, naju je sicer nehalo skrbeti srečanje z merjascem, posebno v dobro voljo naju pa naju ni spravil. Na večjem križišču sva zapustila E6 ter pri razpelu in klopci sledila Knafelčevi markaciji na tenkem dreveščku. Po zelo strmi vlaki in nato v zmernejših ključih sva dosegla vrh Ahaca (799 m). Na kamnitem podstavku stoji lesen križ, ovešen z molki, poleg pa je pritrjena skrinjica z vpisnim zvezkom. Od cerkvice, posvečene temu svetniku, ni ostalo veliko. Spustila sva se na drugo stran in na razcepih sledila smeri Il. Bistrica. Pristala sva na asfaltni cesti. Pripeljala naju je na Črne njive, kjer so vadišče ilirskobistriškega kinološkega društva, strelišče (ves travnik je posejan z »žrtvami« ‒ razstreljenimi glinastimi golobi) in brunarica Bar Črne njive.

Markirana pot se nadaljuje za barom, a ker je bilo že pozno in si tam nisva obetala nobenih posebnih zanimivosti več, sva se vrnila na cesto. Takoj pod barom se desno odcepi širok kolovoz. Ta se konča pri ograji in zavila sva levo ob njej nad velikim kamnolomom. Pot nama je pokazal domačin, ki je zatrdil, da tu vse poti vodijo v Ilirsko Bistrico. Tako sva presekala precejšen cestni ovinek. Tik pod kamnolomom je še ena bližnjica in ta naju je odložila pri domu starostnikov. Od tam do avta sva pa že znala.

Kako kraška burja prinese pesem

2011-03-21T18:09:00.024+01:00

Že zelo dolgo nisem napisala pesmi. Po včerajšnjem potepanju po prepišnem Krasu pa je kar nastala tale:

BURJA

Ko burja nad Krasom se znese,
prepiha te prav do obisti,
zmikasti te in te očisti,
očisti, da nisi več isti.
Turobne ti misli odnese,
navlako iz duše odpiha,
da znova z lahkoto zadiha,
zadiha, da pot do navdiha
pod jarkim spet soncem odpre se.

Če verjamete v naključja ali ne: danes je svetovni dan poezije (marec pa mesec poezije). Napišite kako pesem, prelistajte kako pesniško zbirko (lahko tudi mojo☺).

Veliki vrh za vrnitev med hribolazce

2011-03-16T21:41:00.023+01:00

Veliki vrh, eden številnih s tem imenom v Sloveniji, je najvišji v pogorju Orlica. Atlas Slovenije, zemljevid Posavsko hribovje (Boč ‒ Bohor), vodnik Posavsko hribovje in spletna stran občine Kozje trdijo, da je visok 697 m, njegovi ljubitelji iz PD Brežice, ki so na njem postavili spomenik slovenskemu tolarju, pa so ugotovili, da meri 701 m, in Geopedia jim pritrjuje.

V nedeljo sva se odpeljala po dolenjki do izvoza Drnovo, nato skozi Krško in za Zdolami levo (smerokaz Pečice). Tam se začne Kozjanski park. Dejstva in zemljevid se niso čisto ujemali, a verjela sva smerokazu Osredek desno. Ozka asfaltna cesta naju je pripeljala na razcep s kažipoti (Veliki vrh ni omenjen) in z zanimivim, čeprav že nekoliko zdelanim zemljevidom Osredka pri Podsredi, na katerem so pritrjene oštevilčene lesene kocke, ki ponazarjajo hiše s hišnimi številkami. Tako sva našla številko 6 (pomagajo tudi lični smerokazi s hišnimi številkami na križiščih, saj bi v tako raztresenem naselju sicer težko kaj našli), kamor so naju napotili pri PD Brežice.

Na hribčku naju je pričakala Godlerjeva hiša, v njej pa gospodar Ivan in razigran enoletni kuža Reks. Povabila sta naju, naj parkirava na dvorišču. Če bi na omenjenem razcepu stal kažipot za Veliki vrh, se gotovo ne bi bila peljala do Godlerja, pa bi bilo škoda, ker sva marsikaj izvedela: o upokojenski skupini brežiškega planinskega društva Torkarji, ki hribolazi ob torkih in katere član je tudi Ivan; kako sta z Dragom (Karlom) Kunejem dala pobudo za spomenik tolarju, ki res sodi na Veliki vrh, saj ima tako rekoč numizmatično zgodovino: pri gradnji vodnega zajetja pod njim so odkrili tisoč rimskih novcev sestercev; da se vsako prvo soboto v januarju pri njem zberejo udeleženci tradicionalnega pohoda k spomeniku tolarju; prav pa nama je prišel tudi njegov opis poti, saj »tolarjeve markacije« šele načrtujejo.

Od Godlerja sva se vrnila na omenjeni razcep, od tam pa sledila kažipotu Kunej. Že z razcepa se vidi Preskarjev mlin s ploščo v spomin na padle borce Kozjanskega bataljona. Mlinskega kolesa ni več, notri pa so še mlinske naprave. V teh krajih je veliko kamnolomov in peskokopov, pri Kuneju eden večjih. Na skali nad njim naju je pričakal prvi kažipot Veliki vrh 40 mn. Povzpela sva se levo po poti, ki v kratkih ključih premaguje precejšnjo strmino. Na deblih so na gosto posejane rdeče puščice. Nad Kunejem je bilo vse rožnato od spomladanske rese, že iz doline pa so naju spremljali razkošni šopki trobentic. Ko sva prisopihala na greben, sem opazila še dva jetrnika in en pasji zob, potem pa navdušena obstala: temnoškrlatni telohi! Nisva jih še videla, zato tudi Jani ni ostal ravnodušen. Kmalu zatem sva dosegla široko pot, ki teče okoli hriba, zavila desno nanjo (na deblu je napis Rakonca s puščico nazaj dol) in v minuti ali dveh že stala na Velikem vrhu.

Na majhni uravnavi stoje mizica in dve klopci (no, ena že leži), nad njimi pa napis Torkarjev: POHODNIK OB KAMNU POSTOJ / NA TOLAR SE SPOMNI POKOJNI / NAM JE POMENIL OBSTOJ / POSTALI ZNJIM SMO SAMOSTOJNI. Spomenik slovenskemu tolarju je majhna »piramida«. Na prednji strani so tolarski kovanci (nalepljeni, ne vzidani, kakor piše ponekod – zato žal odpadajo) in napis Veliki vrh 701 n.v. / 1991 V spomin sl. tolarju 2006.

Ker nama je bila ta urica seveda premalo, sva se namenila še h gradu Pišéce. Spustila sva se na drugo stran hriba, mimo vodnega zajetja, pri katerega gradnji so menda našli tiste sesterce. Pobočje je strmo in zaraščeno. Pristala sva na poti, po kateri bi bila prišla, če bi bila pri napisu Rakonca zavila levo namesto desno. Presenetila naju je tako rekoč neopazna žičnata ograja, čez katero je skoraj laže pasti kot ne (midva nisva, ker k sreči Jani hodi prvi). Po travniku sva sestopila na ozko asfaltno cesto, ob kateri so v obe smeri markacije. Na levi stoji domačija Šulc, kjer hranijo planinski žig, midva pa sva zavila desno. Levo v daljavi je pritegoval najine poglede vrh, imenovan Svete gore, z Marijino cerkvijo in štirimi kapelami (če sva prav ugotovila) – prideva drugič!

Na križišču s številnimi kažipoti, med njimi levo Pišece 1h 20min, sva se odločila poiskati krajšo neoznačeno bližnjico z zemljevida, zato sva nadaljevala po asfaltni cesti mimo Kerinovega spomenika, dokler nisva stopila iz gozda. Pri hiši Pavlova vas 77 so nama svetovali nadaljevati po cesti do cerkvice sv. Jedrti, ker gospodinja ni verjela, da bova našla pot skozi gozd. Pa ni bilo pretežko: pod potresno opazovalnico Goliše se začne nekakšna grapa in že od zgoraj se vidi kolovoz, ki vodi vanjo. Tam je bilo šele lepo! Pasji zob je bil spet samo eden, zato pa malih zvončkov vse belo, do koder je segel pogled (žal se najdejo brezvestneži, ki na tak rajski kraj odmetavajo plastične kantice od olja ali goriva). Grapa naju je odložila v velikem kamnolomu Dolina »v sanaciji«, od koder sva ob suhi strugi kmalu prišla do gradu Pišece (uro in četrt od Šulca). V ribniku pod njim se ziblje – hm – umetna račka. Okolico krasijo trobentice, mali zvončki, pljučniki, jetrniki in spet temnoškrlatni telohi. Grad obnavljajo; gradbena ograja je zaklenjena, a to nedeljo nekdo ni zdržal brez dela, zato sva se lahko sprehodila po dvorišču in celo pokukala v notranjost. Pri gradu se začne Gozdna pot Pišece, ki bo prišla na vrsto takrat kot Svete gore.

Od gradu sva se odpravila po gozdni cesti, na katero usmerjata kažipota za Rigelj in sv. Jedrt. Pripeljala naju je v Pavlovo vas, kjer so naju tako kot še marsikje ob najini poti pozdravile trte. V križišču pri sv. Jedrti sva zavila mimo kapelice in navzgor ob vinogradu. Do potresne opazovalnice je cesta zelo strma, nato pa sva se zložno vzpenjala po že prehojenem odseku. Če bi bila pri Kerinovem spomeniku zavila levo navzdol proti Osredku pri Podsredi 1–15 in 17–19, bi bila kmalu pri Kuneju, toda hotela sva prehoditi še »panoramsko pot«, kakor jo je imenoval Ivan Godler, zato sva nadaljevala po že znani cesti do Šuliča, naprej pa sledila markacijam in smeri Osredek NOB. Tod teče tudi Zasavska planinska pot, prebarvane rumeno-rdeče markacije pa dokazujejo, da so evropsko pešpot E7 res prestavili, kakor piše v vodniku. Ta del poti je na več mestih posut s kostanjevimi ježicami (namig za jesen!). Pri partizanskem spomeniku padlim iz Miloševe čete sva zavila desno po asfaltni cesti in kmalu naju je veselo pozdravil Reks.

Po mesecu dni »posta« zaradi dveh potolčenih golenic in enega oteklega gležnja (vseh pri eni osebi!) je bil mali Veliki vrh pravi podvig. Navzdol zaradi kolen že sicer zaostajam bolj, kot je dobro za Janijeve živce, tokrat pa sem bila še posebno počasna, saj sem morala paziti na gleženj (ampak v gojzarjih se je počutil dosti bolje kot v navadnih čevljih!). Jani je bil zelo potrpežljiv – tudi on je že pogrešal hribe ...

Prešerno praznovanje pri mejakih

2011-03-04T19:57:00.064+01:00

Od Prešernovega dne je minilo že skoraj mesec dni, a ker delam pri računovodjih, januarja in februarja komaj dohajam samo sebe, ko pa sem "naredila" zaključni račun, sem si privoščila smučarske počitnice. No, Pristovški Storžič tačas ni nikamor ušel.

Na praznični ponedeljek sva se odpeljala čez mejni prehod Jezersko do Železne Kaple/Eisenkappel (spotoma sva z rid nad Belo/Bad Vellach prav lepo videla svoj cilj), kjer sva zavila levo po dolini Obirskega potoka/Ebriachbach v Obirsko/Ebriach, tam pa kmalu za ljudsko šolo pri gostilni Radlwirt spet levo v Korško sotesko/Trögerner Klamm (tako zemljevid Karavanke – osrednji del, Kompass 65 gotovo napačno Trögener Klamm, novi in stari vodnik Karavanke pa Trögernklamm – niso težave samo s slovenskim pravopisom!). Cesta je silno ozka (ob njej so odmikališča), soteska pa nadvse slikovita, pozimi tudi zaradi zaledenelih slapov in sten. Pri gostilni Francl/Franzl je ožine konec in kmalu sva se pripeljala v Korte/Trögern. Nekaj metrov po tistem, ko cesta zavije desno čez most, naju je pričakalo "parkirišče", kjer so zloženi hlodi; parkirala sva čisto na robu, da ne bi ovirala morebitnega dela (v Avstriji je bil seveda delavnik). Za "parkiriščem" je razcep; levo se pride k cerkvi (kažipot Trögernerkirche/Korška cerkev 1,8 km), a tam je zapornica z obvestilom, da je cesta zasebna in prepovedana za kolesarje. Nasproti omenjenega mostu se požene v breg markirana potka, ob katere vznožju stoji drog s kažipoti, med njimi levo Trögern/Korte 30 min in Storschitz 2 ½ h 608,630. Čeprav je vodnika ne omenjata in pravita, da se pot začne pri cerkvi (novi celo izrecno, da se pripeljemo do Pristovnika), sva se ravnala po planinskih oznakah in se povzpela po njej. Po označenih bližnjicah sva sekala cestne ovinke. Pri cerkvi ob Pristovnikovi domačiji sva se ustavila. Na pokopališču so sama slovenska imena. Plošči, vzidani ob vhodu, pričata, da so imeli tu v 19. in na začetku 20. stoletja dva dušna pastirja z Gorenjskega – iz Lesc in iz Radovljice.

Nad Pristovnikom sva stopila na gozdno cesto, a oznake so naju takoj usmerile desno v breg. Bližnjica se vrne na cesto na mestu, kjer se slednja priključi glavni cesti Korte–Jezersko. Nenehno sva se ozirala, ker se nama je ponujal res lep pogled na Tolsto Košuto. Slabe pol ure nad Pristovnikom sva se znašla na neoznačenem razcepu. Po krajšem tavanju sva ugotovila, da je pravi krak levi. Mogoče so se oznake izgubile zaradi sečnje. Pot čez poseko se že zarašča. Sčasoma so se pojavile rdeče-bele in rumeno-zelene markacije. Virnikov Grintovec na desni naju je spominjal na lep jesenski dan pred več kot petimi leti. Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva našla na tleh izruvan kažipot Trögern 608,630, ki bi moral kazati s ceste navzdol na bližnjico, po kateri sva prišla do tja. Prislonila sva ga na drevo, da je kazal pravo smer.

Cesta naju je pod kamnolomom/peskokopom prepustila kolovozu. Na še eni poseki (nobena izmed njih ni posebno nova, torej markacije »manjkajo« že dolgo) sva opazila več odžaganih razcepljenih debel, v precepu pa sol za divjad. Zelo prijazno, če ne bi nad enim takih solníkov (uporablja se tudi izraz solníca) stala preža, kar je približno tako »človekoljubno« kot na smrt obsojenemu pred izvršitvijo kazni izpolniti zadnjo željo. Ko sva se naslednjič znašla na cesti, je bila zasnežena (na levi se dviga slikovita skala). Zagazila sva desno po njej, pod (še eno!) poseko pa zavila levo na bližnjico, kjer se začne ograja. Kmalu sva uzrla križ visoko zgoraj na najinem cilju. Kjer sva izgubila markacije, sva se zlahka zanesla na ograjo. Sploh je bilo bolje hoditi ob njej, ker v gozdu ni bilo toliko snega kot na cesti. Nazadnje pa so naju markacije le odvedle po njej in po kratkem gaženju sva se že sončila na planini Kepp. V snegu je bil polurni vzpon z nje na vrh Pristovškega Storžiča kar siten, ker sta nama »nagajala« sneg, ki je bil ponekod zbit in zglajen, ponekod pa se je globoko udiral, in ruševje. Zgoraj pa sami Slovenci. Že res, da smo imeli prost dan, ampak po najinih izkušnjah Avstrijci tudi sicer v snegu nič kaj dosti ne hribolazijo. Samo midva sva prišla z avstrijske strani. S slovenske je bilo baje ledeno. Razgledi so bili jasni in širni, v brezvetrju pa je bilo prav prijetno toplo. Še če ne bi bil praznik, bi se počutila praznično!

Dol grede sva si do planine Kepp nataknila dereze in se vrnila po poti vzpona. Na poseki, kjer sva bila zjutraj preveč zaposlena z iskanjem prave poti, sem se zdaj pomudila pri letošnjih prvih sončkih, kakor rada rečem rumenim cvetkom lapuha. Na tako lep dan niti vrnitev po isti poti ni dolgočasna. Slabe tri ure od izhodišča do vrha in slabi dve nazaj.

Cevotitar

2011-02-13T08:31:00.036+01:00

Prejšnjo soboto sva se povzpela na Ratitovec s Soriške planine, tako da sva njegove vrhove nizala z druge strani kot navadno, "od zadaj". Peljala sva se skozi Škofjo Loko, Železnike in Sorico po cesti proti Soriški planini mimo odcepa v Danje do kilometra 6,00, kjer sta levo nad cesto razpelo in klopca z lepim pogledom na Blegoš, nasproti pa prostorno parkirišče (kmalu za njim je v desno označen odcep k lovski koči).

Na koncu parkirišča naju je kažipot Ratitovec usmeril v gozd. Mimo zelene lovske koče z mizami in klopcami sva se podala po markiranem kolovozu (markacije so že kar stare). Na neoznačenem razcepu treh kolovozov (mogoče pa so bile oznake skrite pod snegom) sva sledila gazem po srednjem navzgor in res kmalu naletela na markacijo, ki se z razcepa ne vidi. V štor zapičen nož s svetlo rjavim ročajem je mogoče jeseni izgubil kak gobar. Na sedelcu Mišji grund je precejšnje označeno križišče (sem se pride tudi od smučišča na Soriški planini). Ko sva ga zapustila, sva se začela spraševati, ali bova prepoznala Rihtarjev grič (1391 m). Najprej sva dosegla nekakšen vrh z leseno ograjo, a svet se je še naprej dvigoval. Ko sva stopala po grebenu, so se na desni pokazali Porezen in okoliški hribi. Na naslednjem vrhu je preža, zato se nama je zdel verjetnejši kandidat za Rihtarjev grič. Sledila naj bi mu Berštanga. Ampak takoj nato sva "morala" še na en vrh, označen z geodetskim stebričkom. Mogoče je pa Rihtarjev grič tríglàv? Naslednjega, Žbajnek (1538 m), sva obšla po desni. Vsenaokoli slikovito skrivenčena drevesa. Gabri? Ob poti nič koliko mravljišč in v vsakem (razen v enem) vsaj ena za moško pest velika luknja. Kdo jih je napravil in zakaj? Koliko vprašanj!

Na travniku za Žbajnekom stoji drog, ki je nekoč očitno nosil kažipote, zdaj pa sameva. Takih sva ta dan videla še več. Kljub markacijam nama sprva ni bilo prav jasno, kam naj nameriva korak. V daljavi pred seboj sva že nekaj časa gledala zahodni vrh Ratitovca, Kremant, in ta nama je kazal smer, kadar markacij ni bilo ali so se skrivale pod snegom. (Le zakaj pri nas na takih mestih ni količkov? Sicer pa še tam, kjer drevesa so, kar preradi rišemo markacije na skale, celo na tla.) Gazi so vodile v vse smeri, nazadnje pa se je izkazalo, da markirana pot zavije levo. Gazem sva sledila na skalnat rob. Nenadoma naju je presenetil žig Kačji rob 1520 m (torej po zemljevidu ni na njegovi najvišji točki – ta je 1575 m). Nekaj časa sva uživala v soncu in razgledih, nato pa nadaljevala po robu. Pri puščici z napisom Žig (nazaj gor) naju je presenetil zelo kratek strm sestop. Tolikanj presenetil, da naju je spodneslo, kar oba. Za kratki, a spolzki, ponekod celo ledeni odsek skoraj do Zgornjega Jirna sva si nadela dereze. Spustila sva se mimo hiške in puščice z napisom Voda – 150 m, nato pa se pognala navzgor h gozdu in čez rob navzdol po gozdni poti. Kmalu za čudno "napravo" (če kdo ve, kaj je to, naj poteši najino radovednost) pod vrhom Kačjega roba, kakor je označen na zemljevidu, se je svet še enkrat odprl. Od kažipotov na dvojni smreki sva se zagrizla v strmo pobočje in se mimo bunkerja povzpela na Kremant (1658 m; precej več ga je, kot sva mislila zadnjič, ko sva malicala na njem) in Altemaver (1678 m), nad Krekovo kočo pa še na Gladki vrh. Novost od najinega zadnjega obiska je, da so vsi vrhovi "označeni" z žigi. Na "dislocirani" Kosmati vrh pa tokrat nisva šla. Ta "sprehod" po vrhovih Ratitovca je bil eden tistih, na katerih se mi kar samo smeje. Sonce in čisto ozračje sta napravila dozdevno dosegljiv "ves svet": vse, kar obljublja razgledna plošča na Gladkem vrhu, in še vse tisto, kar vidimo le s srcem in dušo.

Ko sem že zadnjič omenjala slovensko kulinariko v hribih: v Krekovi koči je ričet tak, kakršen mora biti, če te zlačni Ratitovec, pa je še malo boljši. Koča je bila polna, a midva sva kljub temu ves dan hodila sama, edino gor grede sva tik pred ciljem srečala možaka, ki se je vračal po "najini" poti. Vrnila sva se prav tako po njej, le puščici k žigu na Kačjem robu nisva sledila, ampak sva se spustila naravnost navzdol, izpustila pa sva še vrh s prežo in »vrh« z ograjo, saj označena pot teče pod njima. Med Altemavrom in Kremantom sem dol grede tudi jaz za hip videla tri gamse (gor grede jih je le Jani); najbrž so tam nekje doma. In kavke so preletavale Gladki vrh. Midva, ki ne znava leteti, pa sva hodila dobre tri ure gor in slabe tri dol. Ko sva se peljala skozi Sorico, je gorela. Še dobro, da le v večerni zarji, kajti gasilci so se nekam veseli vračali s Soriške planine, kjer je imela njihova mladina regijsko smučarsko tekmovanje. Berem, da se je komendska mladež kar dobro odrezala in njihovi mentorji s poveljnikom na čelu takisto.