Dan poezije je lahko vsak dan, ko se tako počutite: napišete ali preberete pesem ali pa jo samo čutite – čutiti jo morate, čeprav čisto po svoje. Taki dnevi so pri meni kar pogosti. Tedaj napišem pesem ali vsaj kak verz. Takole:
VABILO NA ČAJ
Jakob dobrika se s svojega grička –
kakor s sladkorjem posuta potička
zdi se, ko zima ga bela pokrije,
potka vijugasta v snegu se skrije.
Kot da rozine po šarklju potresa
vigred, ko grme olista, drevesa,
travo in rože po bregu posuje,
z mehkimi tratami me zapeljuje.
Polžasta k cilju pripelje me potka,
tam pa kot lešnik na vrhu piškotka
cerkvica junija v senčnatem raju
vabi me z vonjem po lipovem čaju.
Danes pa je celo "uradni" dan poezije. Svetovni. In potemtakem tudi moj. Zato z veseljem "uradno" razglasim, da se tiska moja pesniška zbirka. Ima naslov, kakršen se spodobi za tale dnevnik: Gora je moja muza. Luč sveta bo zagledala aprila in takrat vam jo bom predstavila.
Prisrčno. Bo to otroška pesmarica?
OdgovoriIzbrišiNe bo. Kar precej odrasla bo, ampak včasih imamo tudi odrasli (še) takele otroške prebliske. K sreči.
OdgovoriIzbrišiMojca in Ivan cestitke za dober blog. Tu se le vidi ljubezen do hribov in muze, ki te vodi. LP TinaZ
OdgovoriIzbriši