Borovlje in Planica (Planičica ali Pvaničca)

Oba rada segava po knjigah mojega profesorja Stanka Klinarja, tako lepo in zanimivo piše. Tretjo februarsko nedeljo naju je »pregovoril«, da sva se odpravila na Borovlje in Plani(či)co nad Dovjim. Je pa kar strog glede imen: Borovje, kakor je zapisano na nekaterih zemljevidih, ni prav, in tudi z »uradno« Planico ni zadovoljen, še s Planičico ne, ampak vztraja pri domači Pvaničci.

Odpeljala sva se torej na Dovje ter sledila kažipotom za Dovško Babo in Kepo. Ko se je asfalt končal, sva nadaljevala po slabi makadamski cesti, ki naju je čez kak kilometer pripeljala na križišče (840 m): levo Kepa 5h (zahtevna pot), desno Dovška Baba 3h 30min, v  obe smeri tudi modra kolesarska kažipota za Trans Karavanke. Tam sta bili še tabli Via Alpina in Natura 2000 o Karavankah. Zavila sva levo in na naslednjem križišču spet; kažipoti so kazali desno proti Dovški Babi in Kepi, levo pa samo komaj opazna bleda rumena puščica na skali, a to cesto sva že spoznala, ko sva se peljala na Konjski stan. Po Klinarjevem opisu sva prežala na zaporedna desni in levi ovinek ter se ustavila ob začetku slednjega v bližini kolovoznega odcepa desno (približno 1100 m; S 46.477582, V 13.940823). V bližini je dovolj prostora za parkiranje.

Neoznačen strm traktorski kolovoz z urejenim odvodnjavanjem naju je mimo jasice z betonskimi temelji stavbe ali ograje pripeljal na svetlo, pod velik travnik s počitniško hišico na vrhu. Nato sva spet stopila v gozd. Kmalu sva zagledala naslednje stavbe, najprej leseno trikotno hiško z izrezanim srčkom, kakršne je najti (tudi) na vratih zunanjih stranišč. Na njej je pisalo Vevželj. Besede nisem poznala, v Slovenskem lingvističnem atlasu pa sem našla celo znanstveno razlago, kaj pomeni: »vevželj< *v(evžĺ)-ь← bav. srvnem. hęüsel, srvnem. hiuselīn, hiusel ‘hišica, hiška’«. Torej res eden številnih izrazov za stranišče (v tej razpravici Mateja Šeklija jih je več kot 30 – zanimivo, kljub temu manjkata na primer latrina in toaleta).

Prej kot 10 minut od izhodišča sva prispela na Vrse (1184 m), nekdanji Šurkov rovt, po Klinarju in nekaterih drugih virih Šetinov. Novi lastnik si je postavil precejšnjo hišo, na kateri piše Pr'Hartman' na Vrsah, 1212 m. Dovški župnik Franc Juvan, avtor imenitnega spletnega vodnika Kje so tiste stezice v dovški in borovški fari, ji reče Karlotova koča ali Karlotov vikend. Pred vhodom stoji korito s pipo, pod nadstreškom ob vhodnih stopnicah pa je celo vpisna skrinjica. Hiša ima še nekaj pritiklin. In imeniten razgled.

Mimo mize in klopi pod smreko sva jo mahnila v gozd in takoj zavila levo navzgor po grebenu. Tudi z desne od spodaj je pritekla na greben potka. Nemarkirana grebenska steza je bila koreninasta, korenine pa pokrite s suhim listjem, zato sva skrbno gledala pod noge. Kjer sva se približala robu na desni, se je pod nama grezilo skoraj navpično pobočje in tu pa tam so se pokazali Zgornjesavska dolina in Julijci onkraj nje. Šla sva mimo klopce, na katere naslonu je bilo nekoč nekaj napisano, najbrž 1275 m (in še kaj). Stala je čisto na robu. Pri njej se je svet nekoliko zravnal. Pri kažipotu levo Do križa 30.min sva srečala domačina, po znački na jopiču sodeč gorskega reševalca, ki je povedal, da je hrib pred nama že Borovlje, levo pa je Planica ali Planičica, vendar jo Stanko imenuje Pvaničca. Da, Stanko. Očitno je moj profesor v svojih krajih tako znamenit, da pričakujejo, da ga vsi poznamo po imenu. Kljub Klinarjevi avtoriteti pa on – čeprav domačin – ne uporablja tega imena.

Sledila sva kažipotu levo. Pobočje se je postavilo pokonci in steza se je izgubila. Po nekem spletnem viru naj bi bilo treba že po nekaj deset metrih desno, a je bilo toliko suhega listja, da sva stezo zgrešila. Vijugala sva po levem robu plitve grape. Ko sva na desni opazila stezico, sva ugotovila, da sva predolgo hodila preveč levo in tako zgrešila »rom« ali »ram« ‒ bukev, izoblikovano v okvir, ki ga mnogi radi uporabljajo za fotografiranje (tudi gorski reševalec naju je opozoril nanjo). Dosegla sva skale in strmina ni popuščala. Pokazala se je Pvaničca. Čez tričetrt ure sva šla mimo odcepa levo navzdol, kjer naj bi sestopila, zdaj pa sva nadaljevala proti grebenu. Kmalu nad odcepom se je steza nekoliko zravnala in tekla po bolj skalnatem svetu. Še enkrat sva jo izgubila, nato pa jo levo na grebenu znova ujela in z nje imeniten razgled.

V kake četrt ure sva dosegla vrh Borovlja (1476 m) z lesenim križem z napisom Gospod BOG / Blagoslovi to čudovito dolino, njene prebivalce pa ohrani v zdravju, sreči, miru in ljubezni ter z vpisno skrinjico v obliki hiške poleg klopce. Pred nama se je vpisal Toni, najbrž gorski reševalec, ki sva ga srečala. Uživala sva v pogledih na Debelo peč, Brda, Mali Draški vrh, Macesnovec, Luknjo peč, Rjavino, Triglav, Stenar, Križ, Kukovo špico, Oltar, Ponce, Špik.

Vrnila sva se k odcepu in se spustila desno po njem. Kmalu sva zagledala votel macesen, v katerem se ljudje menda radi fotografirajo. Po 40 minutah sva pristala na sedlu Šija 1 (1349 m; na zemljevidih je samo ena Šija, severno od te, z višino 1362 m, ki je po Klinarju Šija 2), kjer je križišče: levo se spušča stezica, po kateri sva se pozneje nameravala vrniti na Vrse, naravnost navzgor pa se povzpne steza, ki se po nekaj metrih razcepi: desni krak teče proti Kurjekom in Kepi, levi na Pvaničco. Tam je bilo pod listjem vse ledeno, kjer pa ni bilo ledu, je bila zemlja tako trda, da ni bilo mogoče zapičiti palic. Vzpon je bil zelo strm, kar naravnost navzgor, a k sreči so tla sčasoma postala mehkejša. Na poti in ob njej je bilo precej gamsjih bobkov in čedalje več telohov je cvetelo po pobočju – najbrž so bili dobro pognojeni.

Med velikimi mravljišči (več je bilo podrtih ali vsaj naluknjanih) sva v četrt ure dosegla vršni greben, ki se je v levo in v desno kmalu spustil. Poskusila sva levo in za sedelcem se je začel spet vzpenjati. Zelo slaba, ponekod komaj opazna stezica se je dolgo vlekla pod grebenom. Čeznjo so ležala podrta drevesa. Na levi so se začenjali razgledi, na desni skale. Sledil je strm vzpon skozi ruševje, spodaj sva videla Konjski stan. Po 20 minutah sva se spet znašla na skalnatem grebenu. A to še ni bil vrh, steza se je znova strmo spustila v gozd. Po dobrih 5 minutah sva še enkrat dosegla skale, pa še vedno nisva bila na vrhu in potka je tekla dalje pod grebenom. Pokazali so se »najini« rovti: Jurčev, Sedučnikov in Železnikov. Po kratkem spustu ter strmem vzponu med skalami, ruševjem in resjem sva v slabih 10 minutah končno dosegla cilj (1508 m). Nad njim je zajadrala kavka in pristala, a preden sva prišla do nje, je že odletela.

Na vrhu Pvaničce, označenem z betonskim geodetskim kamnom, je bilo komaj kaj prostora in tudi vpisna skrinjica je bila zelo majhna. Vrečka s knjižico je stala v vodi, a k sreči ni puščala. Imela sva lep pogled na Borovlje in njegovo ozadje na vzhodu: (Dovško) Babo, desno zadaj Stol in še dlje Storžič. Lep je bil tudi pogled na Kepo, Gubno in Visoki Kurjek na severu. Na zahodu so se dvigali Julijci, severneje zbrani okrog Špika, južneje okrog Triglava.

Ko sva se vračala s Pvaničce, sva čez dobrih 20 minut zapustila greben in se kar po svoje spustila desno podenj, kjer sva opazila stezo. Zavila pa sva preveč proti desni, zato sva zgrešila pot in sva se poslej spuščala kar naravnost, na pamet. Zaslišala sva glasove in zaukala. Dva planinca sta se oglasila razmeroma blizu in tako sva se vrnila na pot. Po slabih 20 minutah sva sestopila na Šijo 1 in z nje v desno po grapi. Zaradi peščene podlage in na debelo nasutega listja nama je drčalo. Sprva razločna steza se je izgubila v mladem drevju in po tem sva sklepala, da nisva na poti. Spustila sva se h grabnu niže, nadaljevala ob njem in se čez slabe četrt ure znašla na stičišču treh. Po (suhem) skupnem je bilo laže sestopati kot po strmem pobočju. Pristala sva na slabem kolovozu, prekritem z dolgo suho travo, in po njem, še vedno ob suhi strugi oziroma med dvema, prikoračila na zasneženo območje, v snegu pa so bile – spodbudno ‒ stopinje.

Ko sva skozi drevje pred seboj zagledala hišo, sva krenila proti levi ter po dobrih 10 minutah mimo vodnega vira (cevi) in pasti za lubadarje prispela na Vrse. Naletela sva na možaka, ki nama je razložil, kaj vse se vidi od tam. Vpisal se je v Karlovo vpisno knjigo in izkazalo se je, da je nihče drug kot upokojeni dovški župnik Franc Juvan. Jani si je z njim že dopisoval, ko sva se potikala nad Belco. Povedal nama je, da s Šije 1 nisva sestopila prav, ampak bi bila morala bolj levo – ne po grapi, ampak po pobočju Borovlja. Ko sva mu potožila, kako sva zaman iskala kurirski partizanski spomenik, se je ponudil, da naju popelje k njemu.

Odšli smo k najinemu avtu in se zapeljali mimo Konjskega stanu, še naprej od Požarnice. Nasproti druge, večje izmed dveh vlak na desni je bilo odmikališče in gozdarsko delovišče, kjer sva že prejšnjikrat videla v drevo vraščeno skrivljeno pločevinasto puščico. Kakih 50 m naprej po cesti se je pri smrečicah ostro levo (nazaj) odcepila neopazna stezica, po kateri sva tudi že poskušala sama, a brez uspeha. Vodnik naju je popeljal prav po tej. Kar kmalu smo zavili desno proti grapi in navzdol ob njej. Prej kot v 5 minutah so naju presenetili kažipoti na drevesu, ki jih sama nisva našla. Kazali so desno in na enem je pisalo, da je do spomenika še 100 m. Res smo bili brž pri spomeniku. Na skalo v obliki Triglava je bila privita kovinska plošča z napisom Med NOV je stala na tem mestu / kurirska karavla 4.avgusta 1944 / so padli v njej zahrbtno / napadeni od Nemcev / Prevc Štefan / Eržen Stanko / Zahler Zofija / Zupan Emil / Korbar Mirko in / Andrej pobegli ruski / vojak iz nemškega / ujetništva / Slava / njihovemu spominu! / Občinski odbor ZB Dovje ‒ Mojstrana. Pod strešico, pritrjeno na dve drevesi, so na žici visele že preluknjane in zarjavele posode iz partizanske kuhinje. Na drevesu nasproti je bila tablica z napisom Na tem mestu je bilo ležišče kjer so spali in izkrvaveli kurirji. Hvala gospodu Juvanu, da se je najino iskanje spomenika naposled uspešno končalo.