Odpravila
sva se po gozdni cesti proti Selu, prepovedani za promet (razen za lastnike
zemljišč). Ko sva bila že mimo odcepov levo proti Gameljnam in desno proti Vrhu
Staneta Kosca, sva zagledala policista na konjih. Zaskrbelo me je, da naju
bosta zaradi bližine meje z vodiško občino skušala odvrniti od najine namere,
pa sta le prijazno pozdravila.
Čez 20 minut se je na desnem ovinku odcepil
levo označen kolovoz (Povodje 20min). Pot
so nama popestrili cvetoči zimzeleni in izgubljeni predmeti, ki so na grmih
čakali lastnike (igrača, rokavice). Tu in tam se nama je ponudil pogled na
Kamniško-Savinjske
Alpe. Spremljale so naju Knafelčeve markacije (poleg
nekaterih M za Ljubljansko mladinsko
pot) ter blede rumene črte in črke L.
Na obe strani so vodili številni neoznačeni odcepi. Odkar sva pustila za seboj tistega
na vrh Rašice, sva srečala komaj kaj pohodnikov in nekaj kolesarjev. Po dobrih
20 minutah sva prispela do prečne ceste, ob kateri je stala smerna tablica
Šmarno-savske poti: nazaj Šmarna gora 1h
40min, desno Rašica 35 min.
Vendar nisva zavila desno, kajti, kot rečeno, sva se namenila povzpeli na Rašico po grebenski poti iznad Sela pri Vodicah. Čez dobrih 20 minut sva prepoznala
znamenje, posvečeno Pikovemu Korlu,
in tako približno vedela, kako daleč sva že. Pod cesto okrog krmilnice čez 5
minut je bilo vse belo trilistnih penuš,
sicer pa so poleg neverjetnih množin
zimzelena ob cesti cveteli še deveterolistne konopnice, mlečki, tevje,
trobentice, blagodišeči telohi, nekaj lapuhov, navadni in beli repuhi pa so že
odcveteli.
Po dobrih 10 minutah
sva prišla do skakalnic in igrišč Smučarskega društva Strahovica. Sicer sva tam
že bila,
a sem šele zdaj izbrskala, da je društvu
inž. Stanko Bloudek leta 1949 pomagal
skonstruirati dve skakalnici, 35- in 20-metrsko (zdaj 40 in 20 m), saj je bil
ta šport do 70. let prejšnjega stoletja na Selu pri Vodicah in v okolici zelo
razvit. Zdaj prevladujejo druge panoge, a za skakalnici skrbijo in ju občasno
še uporabljajo. V bližini je vodiška občina postavila tablo z obvestilom, da se
je od 23. marca 2020 po občinskih gozdovih in gozdnih cestah v času prepovedi
gibanja in zbiranja na javnih mestih in površinah prepovedano voziti s kolesi,
kolesi z motorjem in motorji (le zakaj?). Ob cesti, po kateri sva prišla in s katere naj bi
zavila desno, ni bilo kažipota. Desno se je odcepilo več poti in na drevesih so
bili napisa Dobeno in Š. Turn, markacije in beli trikotniki. Ker
nisva vedela, katera pot je prava, sva vprašala domačina, ki stanuje pod
skakalnicama. Pojasnil je, da morava najprej po poti za Dobeno, potem pa na
razcepu desno po grebenu. Posvaril naju je, da morava biti pazljiva, češ da se
je sam na grebenski poti že večkrat izgubil.
»tapeciran« skalnat rob, sva si privoščila malico. Medtem ko sva tiho sedela
na mahu, sva v bližini videla skakljati divjega zajca. Med nadaljevanjem poti
sva naletela še na več »kolesarskih naprav«, nekatere že precej trhle. Steza je
postala strma in se je obrnila navzgor proti grebenu, a po 15 minutah, še
preden sva ga dosegla, sva obrnila desno na prečno stezo. Tudi na naslednji
prečni kolovoz sva zavila
desno, na levi pa je bil bel trikotnik, kakršnega sva
nad Selom videla ob poti za Šinkov Turn. Po slabih 10 minutah je z desne od
spodaj pritekel kolovoz in povzpela sva se levo po njem. Na najvišji točki se je
z desne čez najino pot spustila kolesarska, zaprta z rdeče-belim trakom. Takoj
pod tem stičiščem so bili trije kažipoti (Predles, 535 m): nazaj Selo 40min, desno Rašica 50min, naprej Mengeška
koča 1h 30min. Ob poti proti Rašici so se vrstili rumeni L in črte. Za kažipotoma nazaj Mengeška koča / Grebenska pot in levo Rašica
/ Grebenska pot čez 10 minut sva
sledila
slednjemu rahlo navzdol po prečnem kolovozu (desno so bili spet rdeče-beli
trakovi). Na več drevesih je bil del lubja odstranjen (odstranjena markacija
ali priprava na novo?).
Kmalu sva skozi drevje zagledala cilj, za trenutek tudi
stolp. Po 10 minutah sva sestopila na gozdno cesto in zakoračila levo po njej,
a jo že prej kot v 5 minutah zapustila v desno po označenem
kolovozu. Prehitel naju je tekač najinih let. Na vsej grebenski poti sva
naletela le na tri ljudi, torej sva dobro izbrala.Koreninasta
pot, posuta s češarki in suhim listjem, se je vzpenjala med čedalje nižjimi in
tanjšimi
drevesi, po četrt ure pa sva se pri smerni tablici in kažipotu za
grebensko pot spustila levo, spet po poštenem gozdu. Stolp na vrhu se je že
dobro videl. Pri naslednjih kažipotih (Rašica Z, 602 m) sva nadaljevala
naravnost naprej,
nato na razcepu, kjer je bilo najbrž vseeno, kateri krak
izbereva, levo. Svet je postal precej skalnat in po dobrih 5 minutah sva
dosegla vrh (641, 642 ali 647 m, na vsakem zemljevidu drugače). Stolp in telovadno orodje sta bila »zaprta«
zaradi korone. Klopi pred domom pod
vrhom so bile poveznjene na mize in obdane s trakom. Ljudi je bilo dosti manj,
kot je bilo pričakovati po številnih avtomobilih na izhodišču.
Vračala
sva se po drugi strani, po gozdni cesti. Na križišču čez slabe četrt ure sva nadaljevala
naravnost navzdol in na naslednjem desno (Gameljne) po koreninastih stopnicah. Po tej stezi sva dotlej vedno tacala po
blatu, tokrat pa se nama je prav
kadilo izpod nog. Ob njej so cvetele lopatice. Čez slabih 15 minut sva
prepoznala klanec, po katerem je pred šestimi leti pridrvel kolesar, da je Ajdi
kar zaprlo sapo,
in prej kot čez 10 minut sva bila že na parkirišču.
Štiri ure na svežem zraku, gor poltretjo uro hoje, dol dobre pol, nobenih »nevarnih« srečanj in le manjši prestop(ek) občinske meje ‒ skratka kar uspešen dan.




Ni komentarjev:
Objavite komentar