Po poti XIV. divizije – 7. in 8. etapa

Po počitku v okolici Okroglic se je divizija spustila v dolino Gračnice. Pri Lokavcu je prehod čez reko in cesto zavaroval 1. bataljon Šercerjeve brigade. Iz smeri Rimskih Toplic je prišlo kakih 50 nemških vojakov in vermanov z živim ščitom – 20 do 25 šolarji. Komandant bataljona Ilija Badovinac je dolgo omahoval, ko pa so Nemci ogrozili prehod divizije, je le izdal ukaz za napad. Med streljanjem so otroci bežali k Blatnikovi gostilni, od koder so jih klicali partizani. En šolar je bil ubit, štirje so bili ranjeni. Nemci so se umaknili na Kozje in streljali od daleč. Ko je Badovinac pobiral na cesti puščeno orožje, ga je zadela nemška krogla in kasneje so ga sovražniki na kraju smrti zagrebli. Razglašen je bil za narodnega heroja. V poročilu o spopadu so Nemci zlorabo otrok zamolčali, ogorčenje domačinov pa jih je prisililo, da so svojo ljudsko šolo (Volksschule) v Lokavcu zaprli.

 

Sicer etape nizava lepo po vrsti, a 7. in 8. sta bili izjema, ker sva hotela ujeti čas cvetenja clusijevih sviščev na Lovrencu. Ko sva že opravila naslednje tri etape, pa sva izvedela, da so encijani letos dva tedna zgodnejši. Ravno takrat je zima še enkrat pomahala s sneženim repom, tako da je prišel Lovrenc na vrsto šele 28. aprila.

 

Z Lisce prek Lovrenca (KT 8) do Lokavca (KT 9)

Avto sva pustila na parkirišču za avtodome (S 46.067289, V 15.285000) pred Tončkovim domom na Lisci (927 m; v vodniku Francija Horvata Po poteh XIV. divizije piše 948 m, a to je vrh Lisce), najvišjo kontrolno točko (KT) 6. in 7. etape. Za smetarno niso več ležali tabla o poteh na Lisco in kažipoti kot pred dvema mesecema. Za domom sva se spustila po stopnicah mimo kažipotov in preden sva odšla na pot, zlezla še na bližnji rob s klopco ljubezni, od koder je lep pogled proti Lovrencu in Kumu (zakaj se na sliki kljub temu držim tako grdo, pa ne povem).

 

 

Od klopce sva sestopila v gozd in na razcepu s kažipotoma (890 m) levo Cirje 15min in Sevnica čez Krakovo 2h, naravnost pa Sevnica čez Sv. Jošt 2h 10min, Breg 1h 40min in Lovrenc 1h nadaljevala proti Lovrencu. Pot je bila precej obljudena. V slabih 20 minutah sva prišla k Sv. Joštu, podružnični cerkvi župnije Razbor. Tudi naslednji razcepi do kapelice Marije Pomagaj in vodnega zajetja so bili dobro označeni.

 

Četrt ure pod cerkvijo sva se spustila levo na asfaltno cesto, po kateri sva se pripeljala na Lisco. Nad njo je bilo nekaj počitniških hiš. Za odmikališčem z zaraščenimi mizo in klopcama sva kljub kažipotu (675 m) Lovrenc 55min levo na bližnjico, po kateri teče Pot XIV. divizije, ostala na cesti, ker sva hotela obiskati še partizanski grob na Selah. Mimo ekološkega otoka, oglasne deske in smerokazov desno Jurklošter, levo Breg sva prikorakala na križišče na Selah, zaselku Polane, kjer sva nadaljevala po asfaltni cesti, označeni s smernima tablicama za kolesarsko pot 9 (Laški krog). Kakih 10 minut od sestopa na cesto sva spodaj na robu gozda zagledala nagrobnik in se spustila čez travnik. Tam naju je pričakal grob borcev Kozjanskega odreda v sramotnem stanju in tudi napis je bilo komaj še mogoče prebrati: BORCI / KOZJANSKEGA / ODREDA / Padli v borbi z ustaši / decembra 1944.

 

 

Ko sva nadaljevala po asfaltni cesti, je z leve pritekla omenjena označena bližnjica. Ob cesti so cveteli zimzeleni, jagode, pljučniki, tevje, plazeči skrečniki in še kaj. Na blagem desnem ovinku  sva sledila kažipotu (690 m) Lovrenc 45min levo med smreke, ki so se vrstile kot nekakšen drevored. Pri naslednjih kažipotih (715 m) na travniku pod domačijo Frece (Polana 38) sva med zlaticami, trobenticami, regratovimi lučkami in črnimi deteljami še enkrat zavila levo proti gozdu. V ključih sva se vzpenjala po njem in po slabih 20 minutah dosegla naslednje kažipote (Polana, 722 m). Zavila sva levo na zemljat kolovoz, ki se je kmalu zožil v stezo, in po njej obhodila hrib Njivce (v vodniku napačno Njivice) po južni strani. Srečala sva tričlansko družino in izvedela, da so encijani na Lovrencu še zaprti.

 

Onstran Njivc sva prišla iz gozda in zagledala Lovrenc, izza katerega je kukal Kum. Čez travnik s prežo sva po slabe četrt ure prispela k samotni Blatnikovi hiši (Okroglice 35). Že nekaj časa ni bilo nobene markacije, le eno slabo sva opazila ob robu gozda. Pot čez travnik je bila uhojena, pokošeno pa ni bilo. Cveteli so mlečki, mračice, zlatice, relike, kukavice. Ko sva prišla do kažipotov (730 m), sva ugotovila, da markirana pot teče po gozdu, a sva jo pred Blatnikom zgrešila. Čez travnik in nato spet skozi gozd sva po dobrih 10 minutah prišla do kažipotov (700 m), kričeče table POZOR! HUD BIK in prepovedi hoje po travniku, ki se je že videl skozi drevje. Zato so pot speljali po notranji strani gozda. Kažipot čez 5 minut naju je usmeril desno na asfaltno cesto.

 

Za naslednjimi kažipoti sva ob manjšem parkirišču zavila levo mimo dolge lesene hiše, kjer je bilo konec asfalta. Pri tabli o botaničnem naravnem spomeniku – rastišču clusijevega svišča – je bil v ograji prehod na travnik. Po kolovozu sva v slabih 10 minutah dosegla cerkev sv. Lovrenca na Gori (722 ali 713 m, podatki so različni). Tam je še ena razlagalna tabla o zavarovanem območju pa tudi o Sv. Lovrencu. Občina Sevnica je območje leta 1994 razglasila za naravni spomenik in ga zavarovala z ogrado, a je kljub temu že močno osiromašeno. Jani se spominja izleta na Lovrenc iz otroštva; tedaj je bil breg pod cerkvijo bolj moder kot zelen. Zdaj pa je ograjene travnike krasilo le še malo modrih cvetov, večinoma zaprtih – ne še, ampak že, saj so že odcvetali. Sicer sva v gorah videla že nešteto encijanov, tudi večjih in lepših, a na enem najniže ležečih rastišč so te cvetice vendarle nekaj posebnega. Nekaj več življenja pa so kazale endemične opojne zlatice.

Pri kapelici pod cerkvijo je stala že tretja razlagalna tabla. Lučaj stran sva našla kažipote in skrinjico z žigom, vpisne knjige pa ni bilo. Tistim, ki hodimo po Poti XIV. divizije, so zastavili nenavadno uganko: na enem izmed kažipotov, ki kaže v isto smer kot najin Lokavec 1h 30min, piše Žig številka 8 3min. V tisti smeri ni bilo videti nič uporabnega, a ko sva pobrskala po skrinjici, sva v njej (ne 3 minute stran!) k sreči našla žig KT 8. Tam se ustavljajo tudi hodci na Sevniški in Zasavski planinski poti.

Od KT 8 sva se povzpela po makadamski cesti mimo šterne k Centrihovi domačiji (Okroglice 27). Po vodniku je najvišja točka 8. etape nekdanje planinsko zavetišče na Lovrencu (695 m). Moralo je biti že zelo davno, saj že v Pergarjevem Posavskem hribovju iz leta 2004 piše, da na Lovrencu ni nobene koče ali zavetišča. Samo na Najdi.si sem našla zemljevid, po katerem je bilo zavetišče prav pri Centrihu. Pred hišo sta sedela dva možaka. Eden je modro molčal, drugi je trdil, da se tam sploh ne pride v Lokavec. Ko mu je Jani povedal, da tja po zemljevidu pelje pot prav od Centriha, je ubral drugo skrajnost: kje pa, poti je več, saj je Lokavec velik. Kam v Lokavec pa greva? V Lokavec pač, saj tja vodi ena sama markirana pot. Šele tedaj nama je pokazal, kam morava.

 

 

Pri kažipotih (705 m) sva se spustila po kolovozu za domačijo desno v gozd (Lokavec 1h 30min). Bolj slabo označena pot je rezala strm breg. Bezeg še ni cvetel, čemaža je bilo pa že konec. Čez 10 minut sva prišla na plano pri Dežanu (Lokavec 39), kjer se je »cesta« končala. Domačija ni bila videti stalno naseljena, a je – najbrž zaradi dneva upora proti okupatorju dan prej – na gospodarskem poslopju visela zastava, žal raztrgana. Tudi encijan, narisan na pročelju stanovanjske hiše, je že »odcvetel«. Mimo skromne garaže sva spet prišla v gozd na vlako, na kateri je bila prst rdeča, skoraj vijolična.

 

 

Že čez 5 minut se je z leve po stopnicah spustila na vlako markirana pot, midva pa sva nadaljevala po vlaki. Za ostrim desnim ovinkom sva prišla med travnike in levo v grmovju opazila »umirajočo« Požinovo hiško, nekaj metrov naprej pa je na vlaki ležala čisto zares mrtva kuna. Ko sva se že ustavila, je Jani pogledal na maPZS, saj že nekaj časa ni bilo markacij, in res se je izkazalo, da sva zgrešila pot. Vrnila sva se k stopnicam in na drugi strani vlake zagledala markacijo s puščico. Torej bi bila morala prej nasproti stopnic zapustiti vlako. Zdaj sva popravila napako in se spustila po nekakšnem grebenu. Ob njegovem prvem delu so rasle breze in od spodaj se je z obeh strani slišal šum potokov. Po ozki strmi stezi sva brž pristala na gozdni cesti in jo prečkala. Pobočje je bilo prekrito z borovničevjem, svetlo zelen mah plišastega videza pa je pokrival skale in ponekod tudi stezo. Ob ograji sva se spustila na kolovoz in šla čezenj, nato še čez enega malce v desno. Kmalu zatem sva se spustila na vlako, ki naju je 20 minut od prečkanja gozdne ceste pripeljala na asfaltno. Najin kažipot (380 m) je kazal desno Lokavec 45min.

 

 

Po asfaltu sva se spustila k mogočni Taškarjevi domačiji (Lokavec 14), pod katerim sta se potoka z leve in desne združila v Lokavški potok. Skozi križišče (339 m) in mimo ekološkega otoka sva čez dobrih 15 minut prispela v strnjeno naselje in k nekdanji nemški šoli (Lokavec 5). Napis iz vojnih časov je prebarvan, a zdi se, da je pisalo VOLKSSCHULE LOKAVEZ. Gorazd Gorišek, ki je doma iz Lokavca, mi je povedal, da so šolo zgradili že pred drugo svetovno vojno, tudi njegov stari oče je bil med graditelji. Med vojno so jo prevzeli Nemci, po osvoboditvi pa je kot štirirazrednica delovala do šestdesetih let. Ko so jo zaprli, so nekdanja učiteljska stanovanja postala občinska stanovanja za mlade družine. Po letu 2000 je bila stavba že nevarna za bivanje, a je občina ni obnovila, ampak jo je prodala lokalnemu podjetniku, ki se ukvarja z gradbeništvom. Kakršna je zdaj, Lokavcu ni ravno v okras.

 

Pri zeleni kapeli (287 m) sva zavila levo. Ob cesti so cveteli dlakavi skrečniki, jetičniki, zlatice, spominčice, krvomočnice, gozdne jagode, marjetice, orlice, odcveteli repuhi so bili še lepši kot cvetoči, na regratu se je zibal citronček. Dobre četrt ure od stare šole sva se v spustila h Gračnici. Ob izlivu Lokavškega potoka vanjo stoji napol uničena nekdanja gostilna in trgovina Blatnik. Poleg nje je pri Hriberniku (Lokavec 2) nasproti nekdanje ribogojnice KT 9. Ob gospodarskem poslopju je drog s tablico, na kateri sta markacija in XIV. V vodniku piše, da je na fasadi skrinjica z žigom, a je še vedno ni bilo. Tam sva se namreč ustavila že med 9. etapo 7. marca; ker takrat skrinjice nisva našla, v garaži pa je nekaj ropotalo, sva kar potrkala. Gospodar naju je prijazno povabil noter in nama prinesel žig, češ da bo skrinjico kmalu vrnil na svoje mesto. Imela sva srečo, saj tokrat ni bilo videti, da bi bil kdo doma, in bi bila lahko ostala brez žiga.

 

Od hiš s slikovitim ozadjem, Blatnikovo skalo, sva se odpravila po mostu čez Gračnico na cesto proti Rimskim Toplicam, ob kateri so se belili cvetovi ptičjega mleka. Kakih 250 m levo po njej sva prišla do spominskega parka. Ob Gračnici je poleg groba Ilije Badovinca, komandanta 1. bataljona Šercerjeve brigade, ki je tam padel 12. februarja 1944, še štirinajst jeklenih telohov, delo Rudija Stoparja iz leta 1983, ki ponazarjajo otroški živi ščit. Spomenik je zelo poseben in lep – pokončni cvetovi simbolizirajo preživele otroke, povešena ranjence, na tleh ležeči pa ubitega. Na drugi strani ceste se dvigajo tri betonske tribune z imeni brigad, ki so tvorile XIV. divizijo. 

Nazaj pa malo drugače

 

Od spomenikov do stopnic, nasproti katerih sva tja grede zapustila vlako, sva se dobro uro vračala po poti prihoda. Povzpela sva se po njih in sledil je strm vzpon po rdeči zemljati stezi, ki pa se je že čez nekaj deset metrov vrnila na vlako. V 20 minutah sva bila spet pri KT 8. Od tam sva se nameravala vračati drugače, za začetek v smeri Brega in Loke. Zakoračila sva po spodnji cesti nad travnikom z vodnim zajetjem. Takoj ko sva prišla do gozda, naju je kažipot 1.30 BREG usmeril levo (cesta teče naprej v Loko), nato pa sva pred kadjo, iz katere je curljala voda, zavila desno v senco dreves. Steza naju je po slabe četrt ure pripeljala na prečno pot. Desno je kazal rdeče prebarvan kažipot (nekoč je na njem pisalo zgoraj AJDOVSKI GRADEC, spodaj PLANINA in še nekaj, zdaj pa najbrž čaka na nov napis, morda Breg), midva pa sva zavila levo in zapustila markacije.

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri tabli POZOR! HUD BIK, kakršno sva že videla zjutraj pod Lovrencem, sva skozi drevje zagledala nekaj med odpadom in deloviščem. Ognila sva se ograjam in se spustila desno. Po zgornjem robu travnika sva že kakih 5 minut od rdeče prebarvanega kažipota prispela do kraja, kjer naj bi stal partizanski spomenik. Zaradi delovnih strojev, razpostavljenih okrog njega, ga sprva sploh nisva videla. Na nekdanji domačiji Prašnikar (Okroglice 28) je bila plošča v spomin šestim pobitim partizanskim kurirjem. Ko je sedanji lastnik (eko kmetija Ivandić) zgradil novo hišo, so ploščo vzidali v podnožje spomenika iz leta 1978, še ene Stoparjeve stvaritve.

 

Onstran asfaltne ceste, ki pripelje k Ivandiću, sva se povzpela po makadamski levo od lesene lope. Tam je cvetelo precej ptičjih semen, pljučnikom podobnih rožic. Makadam se je iztekel na asfaltno cesto proti Lovrencu, ki naju je po dobrih 10 minutah pripeljala do kažipotov, in spet sva bila na Poti XIV. divizije. Tablo na 700 m, ki svari pred hudim bikom, je medtem nekdo prepognil, da se napis ni več videl.

 

V bližini Blatnika čez 20 minut sva se zdaj držala odseka markirane poti, ki sva ga zjutraj zgrešila. Pripeljal naju je do mize in klopi, obraščenih z grmovjem, in kažipotov, pod katerima je bila na isti drog pritrjena rdeča plošča v obliki srca ali morda jabolka. Ko sva prišla iz gozda, sva na desni zagledala Blatnikovo hišo, mimo katere sva šla tja grede, zdaj pa sva jo »izpustila«. Po slabe pol ure sva zavila desno na označeno bližnjico, ki sva jo zjutraj obšla zaradi obiska partizanskega groba. Spustila sva se čez potok, na drugi strani pa se povzpela čez asfaltno cesto (Sela, 655 m), sledeč kažipotu naprej Lisca 55min (nazaj Lovrenc 55min), torej sva bila natanko na sredi med gorama, če seveda lahko verjamem kažipotom, ki pogosto »strižejo« (po tamkajšnjih sva bila na 690 m pred 20 minutami celo 5 minut bliže Lisci!). Zamikala naju je hladna voda v potoku, a je bila težko dostopna, potem pa sva naletela na cev, iz katere je tekla, in sva si umila roke, a piti si nisva upala. Blatna in koreninasta steza se je povzpela do asfaltne ceste (675 m) pod počitniškimi hišami in tam sva znova stopila na jutranjo pot. Tako sva v dobrih 5 minutah prehodila še en zjutraj izpuščeni odsek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva nekoliko po svoje. Asfaltno cesto sva zapustila po neoznačenem kolovozu nekoliko više od točke, kjer sva zjutraj prišla nanjo. Čez 40 minut, po štirih dooolgih in kar strmih serpentinah, je bilo kolovoza nenadoma konec, a v grmovju sva k sreči opazila stezo, po kateri sva se vzpenjala dalje. Čez dobrih 5 minut sva pri razlagalni tabli o gozdu ter njegovih rastlinskih in živalskih prebivalcih končno zagledala vrh Lisce. Nanj tokrat nisva šla, ampak sva jo ubrala naravnost k 5 minut oddaljenemu Tončkovemu domu.

 

 

 

Po oddihu in pijači pri domu sva se odpeljala z Lisce proti Bregu, da bi poiskala še en pomnik žrtvam vojne. Ustavila sva na odmikališču nad Zalisco (S 46.072185, V 15.283511) in se spustila h grobu borcev Kozjanskega odreda levo pod cestnim odcepom.

 

 

Ko sva že bila na tistem koncu, sva se zapeljala še v Boštanj pogledat, ali bova imela z azalejami kaj več sreče kot z encijani. Parkirala sva pri pokopališču (S 46.012244, V 15.278371), kjer je tabla Naravoslovne poti Azaleja Boštanj. Na zemljevidu je označenih 7 točk in namenila sva se na najvišjo, 5. Čeprav pot ni bila označena, se nama je posrečilo najti zgornjo točko rastišča na Gavgah nad Boštanjem in ob sedmih zvečer sva se lahko nagledala obilice rumenih cvetov te ogrožene in zavarovane vrste. Pri nas so le tri rastišča rumenega sleča (Boštanj, Vrhek pri Šentjanžu in Brusnice pri Novem mestu), znanega tudi kot pontska ali rumena azaleja. Cvetovi teh visokih grmov so strupeni, strupena sta celo vonj in med. Lepi pa so!