Z Vrha nad Laškim do Doma na Svetini (KT 11)
Nemške enote so se okrepile in brez večjih težav zaprle vse prehode čez Savinjo med Rimskimi Toplicami in Laškim. Vrhovni štab je zato svetoval, naj divizija opusti misel na Zasavje in se usmeri proti Pohorju. Partizanska kolona se je 13. februarja 1944 spustila do Lahomnice, ker so Nemci zamudili zapiranje obroča, jo brez težav prekoračila in krenila proti Svetini. Ko je dosegla vas Olešje, se je poveljstvo odločilo za počitek. Bračičeva in Tomšičeva brigada ter štab so že nadaljevali pot, Šercerjevo pa so Nemci dohiteli. Vnel se je hud boj in šele ponoči so šercerjevci lahko krenili za glavnino divizije. V spopadu so izgubili borca Mirka Hrga in Tončka Bogataja, ki so ju tam zagrebli.
Ker 10. etapa po
vodniku Po poteh XIV. divizije traja 4 ure, za naju vsaj 5, torej tja in
nazaj 10, kar bi se zaradi najine počasnosti in radovednosti skoraj gotovo še
podaljšalo, sva hotela prespati v Domu na Svetini. Toda ta je odprt samo ob
koncih tedna, za takrat pa so nama zaradi »hudega žura« odsvetovali (!)
prenočevati. Čez čas se je izkazalo, da to ni edina tamkajšnja težava: »Žal
imamo žig v pivnici in je dostopen samo takrat ko smo odprti,« so mi sporočili.
Ker pri potepanju upoštevava vreme, ne pa urnika koč, sem brskala dalje.
Predsednik PD Železar Štore Valter Jelen mi je napisal: »Smo
imeli žig in vpisno knjigo zunaj v skrinjici, pa so nam tri žige že odnesli.
Zaradi tega smo se odločili, da bo žig v domu. Za potrditev, da ste bili na
domu
pa zadostuje slika.«
Po napornem potovanju po Afriki sva se že veselila
nadaljevanja Poti XIV. divizije. Ker imava raje žig kot fotografijo, sva se na
Vrh nad Laškim odpeljala prvo aprilsko soboto. Parkirala sva pri pokopališču (S
46.129496, V 15.292238) in se mimo cerkve sv. Lenarta vrnila v vas (domačini ji
rečejo tudi Šentlenart). Pri lepo obnovljeni stavbi, v
kateri domujeta vrtec in
osnovna šola, naju je kažipot (554 m) Sv. Peter 1h 50min, Dom na
Svetini 3h 50min usmeril navzdol na travnik in
v gozd z bujno podrastjo, zaradi katere poti sploh ni bilo videti, a markacije
so bile k sreči pogoste. Kmalu sva pristala na blatnem in razritem kolovozu in
zavila desno navzgor po njem (to ni bilo označeno), po spustu pa sva na razcepu
zavila levo.
Iz gozda sva spet
prišla na travnik ter se po dobrih 20 minutah ustavila pri kapelici in klopci z
mizico. Na drevesih so visele ptičje hišice, »naseljene« s spomini na nedavno
veliko noč. Kažipotu (Leskovca, 464 m) Sv.
Peter 1h 30min, Dom na Svetini 3h 30min sva sledila desno po travnatem
kolovozu, ki se je spustil mimo vodnega zajetja in izvira,
ob katerem je užival
ljubitelj moče – močerad. Na razcepu je bil pravi desni
kolovoz. Potem ko sva prestopila potoček in na neoznačenem razcepu zavila levo,
sva se spustila ostro levo proti hišam in sestopila na asfaltno cesto v Leskovci.
Kažipot (459 m) Dom na Svetini 3h 15min,
Opoka pri Štorah 5h 15min
je kazal desno. Vas so krasili travniki, posuti z
regratovimi cvetovi, in bujno cvetoče sadno drevje.
1918 / Janez
in Marija / Pfeifer 1921. Po klepetu z gospodarjem sva mimo toplarjev
in razpela prikorakala do kažipota (470 m) proti Domu na Svetini in Opoki. Pol
ure od kapelice sva pred Mačkovo hišo (Olešče 63a) zavila z asfalta na slab
kolovoz. Na neoznačenem razcepu sva se kar strmo spustila desno v gozd, kjer
sva kmalu naletela na markacijo.Ko se je kolovoz izboljšal, sva nenadoma zaslišala klice in visoko
zgoraj zagledala sogovornika iz Erjavčka. Opozoril naju je, da morava kakih 50
m nazaj, ker sva zgrešila odcep. Kaj takega! Tam res ni bilo več markacij, a še
nisva
posumila, da nisva na pravi poti. Vrnila sva se in našla označen odcep,
ki sva ga prezrla. Možak naju je očitno opazoval – bodisi ker sva se mu zdela
nezanesljiva bodisi ker je vedel, da je tisti odcep slabo viden. Tam, malo pred
Periškim grabnom, kakih 5 minut od Mačka, se desno odcepi komaj opazna steza,
ki pa se kmalu razširi. Po strmem sestopu iz gozda na travnik nisva našla
nobene oznake, kam naprej. Držala sva se bolj levo in šele v gozdu na drugi
strani se je skrivala naslednja markacija.
oznako B4 je kazala po stopnicah v razsvetljen predor (najina pot se je nadaljevala desno in sva
jo tu začasno zapustila), dolg 43,8 m, po katerem je nekoč tekla ozkotirna
železnica. Po njej
so vozili kakovosten rjavi premog iz Aninega rova v Trobnem Dolu v Lahomno.
Rudnik so zaprli v 30. letih prejšnjega stoletja. Na
drugi strani predora pri razlagalni tabli o njem in klopci so od zgoraj pritekle
lesene stopnice, verjetno od tam, kjer se je odcepila tista strma steza. Take stopnice so naju brž
privedle k 8-metrskemu slapu Lahomniški sopot (sopot je narečni izraz za šum pa tudi za zelo ozko strugo). Ob vznožju stopnic sva prebrala razlagalno tablo o njem.


mimo Tevč 21 in
čednega gospodarskega poslopja. Po 10 minutah je bilo Tevč konec in zavila sva levo
za smerokazom Šempeter (zaselek Olešč) in
kažipotom (335 m)
Svetina 2h40min, Pečovniška koča 3h 5min. Spet sva bila na Poti XIV. divizije. Kot
že vse jutro naju je spremljalo pestro travniško cvetje: mlečki,
vijolice, jetičniki, marjetice, regrat, mračice, navadne turške detelje in še
kaj. Cesta je postala kar strma. Srečala sva možaka, ki ga je zanimalo, od kod
prihajava. Ko sva povedala, mu je vzelo sapo: »A vso pot peš?!«
poleg Olešč 8 sva našla
spominsko ploščo, posvečeno Šercerjevi brigadi, ki se je na tistem območju 13. februarja
1944 uspešno spopadla z Nemci. V tem boju sta padla Mirko Hrga in Tonček
Bogataj. Nadaljevala sva po spodnji asfaltni cesti, za hišami pa se je asfalt
končal in pri kažipotu (510 m) Grob padlega partizana XIV. divizije sva zavila
desno. Kakih 5 minut od plošče šercerjevcem sva bila pri grobu. Napis trdi, da
je tam februarja 1944 padel neznan borec XIV. divizije, a po nekaterih virih sta tam
pokopana omenjena borca Hrga in Bogataj.
makadam. Vzpenjala sva se po
razgledni cesti. Čez četrt ure sva v zaselku Petrovo selo (na Oleščah 38a sva opazila tablico PETROVN
SEL) pod hišo levo nad cesto zagledala razpelo in
spominsko ploščo, posvečeno Francu Marotu, ki je leta 1943 padel v
Tuniziji kot mobiliziranec v Nemški afriški korpus. Ko sva
odhajala od znamenja, se je pripeljal domačin in se ustavil pri naju. Zanimalo
ga je, kaj sva počela tam. »Nadzorovat« naju je prišel, ker so v okolici
ukradli že nekaj razpel, in je pomislil, da sva taka nepridiprava. Potem pa smo
se čisto lepo pogovorili. Franc Marot je bil njegov stric.
cesti sva opazila svečo in kamenčke, najbrž v
spomin na kakega ponesrečenca. Na dnu klanca sva prispela v Kanjuce. Pri prvih
hišah sva stopila na asfalt ter prišla na križišče s kapelico in kažipotoma
(647 m), za naju levo Svetina 1h 25min, Pečovniška koča 1h 50min.
Zdaj sva bila v Selih, zaselku Kanjuc. V križišču sva zavila levo navkreber
proti še nekaj domačijam in za silosi vstopila v gozd. Na vrhu vzpona čez 10 minut sva
za desnim ovinkom spet prišla med hiše. Nasproti Kanjuc 23 z znakom za pot
Štirinajste na brunarici je stal pokrit vodnjak.

našla Jurkolje, v Krajevnem
leksikonu Slovenije pa Jurkovlje). Od kod nenavadno ime Kanjuce, žal niso
vedeli. Pri Kanjucah 3a naju je kažipot (696 m) usmeril levo v gozd na dobro
označen kolovoz. Vodil naju je skozi kratek pas gozda in čez potok, ob katerem so
cvetele kalužnice, na travnik. Na drugi strani pri markaciji sva spet zakoračila
v gozd. Zaradi velikega podrtega drevesa je nastal tudi ne prav zlahka prehoden
obhod.
nadaljevala desno mimo Jesiha (Svetina 16), kjer je na
gospodarskem poslopju visel nenavaden »okrasek«: riba napihovalka. Za to
domačijo se je cesta spustila in že sva zagledala Dom na Svetini. Čez slabe
četrt ure sva se ustavila na pokopališču (674 m), kjer sva obiskala grob
svetovne popotnice, pesnice in pisateljice Alme Karlin (1889–1950).
Po vojni je
živela zelo revno v samotni hišici v Pečovniku s sorodno dušo nemško slikarko
Theo Schreiber - Gammelin. Radi sta obiskovali Svetino. Ko je Karlinova umrla,
jo je prijateljica na njeno željo pokopala na Svetini. Po 38 letih so v njen
grob položili tudi Theo.
minut od
prejšnjega kažipota sva bila pri Domu na Svetini (Svetina 2), najvišji točki
10. etape (769 m), tik pod vrhom Ramance. Nekdanji Almin dom na
Svetini je prenovljen v pravi hotel. Vpisne knjige ni bilo, le žig KT 11
(blazinico morate imeti svojo). In to v skrinjici med klopmi zunanjega dela pivnice, torej so
ga očitno prestavili na prosto in nama v resnici ne bi bilo treba na pot za konec
tedna, ko je dom odprt. V njem sva našla precej spominov na Almo Karlin: kipec,
slike, knjige, življenjepis, seznam del.
minutah sva
zavila levo na glavno Laško–Šentrupert (335 m), da bi
prehodila še tisti del Poti XIV. divizije, ki sva ga tja grede zaradi ogleda
slapu izpustila. Kmalu naju je markacija usmerila desno na travnik in
proti potoku. Čez majav most sva zavila desno navzgor v gozd in prišla na
prečno stezo, kjer je bil stebriček z znaki za najino pot, za
tematsko-turistično B4 Pot iz Slog v Log ter za obračališče za lokomotivo
»Šajba«. Zavila sva desno in se po 5 minutah znašla pri predoru. Malo sva posedela ob Lahomnici, nato
pa ubrala že znano pot.
V naslednji uri in
10 minut do avta sva bila deležna pozornosti in prijaznosti
kar nekaj domačinov, ki jih je zanimala najina pot in so nama ponujali pijačo.
Ves dan sva videvala marljive ljudi, ki so delali na poljih, travnikih,
vrtovih, dvoriščih. Bil je lep dan za tako delo, za najino pot pa tudi, zato
sva bila kar malo presenečena, da nisva srečala nobenega pohodnika.




































Ni komentarjev:
Objavite komentar