Dan cvetja in sodre – Veliki Selišnik brez vrha

Pred leti, ko sem okrevala po operaciji in je Jani hribolazil sam, je bil med drugim tudi na Velikem Selišniku (1956 m). Prvo junijsko nedeljo sva se nanj podala skupaj. Parkirala sva na Pokljuki, na Rudnem polju, ki je izhodišče za številne cilje, tudi za Triglav. Plačljivo parkirišče je bilo še precej prazno, po cesti mimo vojašnice Rudolfa Badjure pa so že švigali rolkarji, najbrž smučarski tekači na poletnem treningu.

 

Pri kapelici sv. Barbare sva vstopila v gozd in prej kot v 10 minutah prišla pod smučišče Viševnik (1410 m). Med tamkajšnjimi kažipoti je bil tudi Viševnik 2h, Srenjski preval 1h 30min, ki sva mu sledila po robu gozda na levi strani smučišča. Dosegla sva gozdno cesto in jo po nekaj korakih v desno zapustila pri kažipotu (1445 m) levo, še vedno proti Srenjskemu prevalu in Viševniku. V gozdu je cvetelo še precej podlesnih vetrnic, telohi in smrdljivke pa so že odcveteli. Skale in korenine so bile prijazne stopnice, le zemlja med njimi je bila po dežju spolzka. Čez 20 minut sva zapustila gozdno senco in se povzpela ob ograji ob smučišču. Cvetelo je veliko regrata, spominčic, grebenuš, nokot, marjetic, potočnih sreten, pogačic, posebno pa sem se razveselila alpskih kosmatincev. Nekaj planincev se je že vračalo.

Po 10 minutah sva desno od žičniške postaje znova vstopila v gozd. Vrstili so se razcepi in ponovne združitve vzporednih stez. Visoki jegliči so se zlatili v prav razkošnih šopkih, čedalje več je bilo alpskih kosmatincev, družbo so jim delali pljučniki, alpski zvončki, špajke, lapuhi. Potem ko sva zapustila gozd, sva nadaljevala po sončni plitvi, a široki grapi. Ob množici macesnov sem pomislila, kako lepo mora biti tam jeseni.

 

 

 

 

 

 

 

Čez 20 minut sva pod Plesiščem dosegla uravnavo z ostanki preže in kažipotoma nazaj RUDNO POLJE, naprej VIŠEVNIK. Spustila sva se pod izvir Zlata voda. Ne vem, po čem se imenuje, ampak prav lahko bi se po obsežnem rastišču kalužnic. Ob potočku Zlata voda, ki jih napaja, sva nadaljevala navzgor mimo zajetja. Pojavili so se še alpski zvončki in zaspančki (spomladanski svišči). Pri kažipotih na 1715 m nazaj Rudno polje 1h, levo Viševnik 1h, Srenjski preval (čez vrh) 1h 30min, desno Srenjski preval 1h 30min, Blejska koča na Lipanci 2h sva se vrnila v gozd; smrekam in macesnom so se pridružili bori. Tam je cvetelo posebej veliko deveterolistnih konopnic in podlesnih vetrnic pa tudi špajke in celo še telohi. Ko sva se ozrla, sva zagledala vrh Plesišča.

 

Pot se je za krajši čas nekoliko zravnala in gozd se je razredčil. Košati šopi pogačic in grmički navadnih slečnikov so bili še v popkih, cvetele pa so alpske mastnice in spomladanska resa. Alpske zvončke sem kljub številčnosti komaj opazila, saj so večinoma rasli posamič in se skrivali v suhi travi. Videlo se je, da ruševje obrezujejo in tako vzdržujejo pot. Pobočje je bilo čedalje bolj skalnato. S stranskega grebena Viševnika Kačjega roba (1552 m) pol ure nad uravnavo sva prvič zagledala Veliki Selišnik, pogled nazaj pa je pokazal planino Javornik na Pokljuki. Dotlej modro nebo z belimi oblaki je začelo siveti, temneti. Pot se je kmalu začela spuščati tja, kjer je Jani pred leti videl svizce, toda tokrat se niso prikazali, morda tudi zato, ker je bilo še precej snega. Na prvem delu poti nama je bilo – razen seveda v senci – vroče, zdaj pa naju je malodane zeblo. Nekoliko naju je »ogrel« razgled na Viševnik, Veliki in Mali Selišnik, greben nad Lipanco, Mali Draški vrh.

Kot strela naju je prehitel mladenič in nama ravno tako hitro izginjal izpred oči. Pa ni tekel – sva res tako počasna? Padle so prve dežne kaplje. Na dnu kotanje pod Viševnikom čez četrt ure je markirana pot zavila desno mimo Velikega Selišnika proti Lipanci. Tam sva zapustila markacije in nadaljevala po neoznačeni bližnjici proti Srenjskemu prevalu, da bi poiskala ploščo v spomin partizanoma Poldetu Stražišarju in Ivanu Bernardu. Nenadoma mi je zaprlo sapo: vse vijolično wulfenovih jegličev! Ko se je bližnjica spet staknila z markirano potjo, sva zavila desno po njej. To je bila najvišja točka, ki sva jo dosegla tisti dan (po maPZS 1926 m). V daljavi se je pokazala Debela peč. Pot je bila na začetku med skalami težko opazna, od markacij pa tudi ni več veliko ostalo. Dozdevna skalno-kamnita pustota je premogla precej življenja: poleg ruševja tudi rože, med katerimi so po lepoti in množičnosti izstopali lepi jegliči ali avriklji in rdeči popki rožnih korenov. Sčasoma je pot postala razločnejša in tudi označenost se je izboljšala.

 

 

 

Ko sva šla dobre četrt ure od kotanje mimo velike stene, ozaljšane z avriklji, sva za vogalom zagledala ploščo v spomin na komandanta in kurirja Gorenjskega odreda, ki sta tam 8. avgusta 1942 padla v boju z Nemci.

Kmalu zatem sva spet zagazila v sneg, se jezila na čedalje močnejši dež in se kar globoko spustila. Z dna spusta sva po nekaj metrih vzpona dosegla slaba kažipota (1910 m) nazaj Srenjski preval 35min (če sem prav razbrala), naprej Blejska koča na Lipanci 1h 40min. Pred nama se je dvigal koničasti Veliki Selišnik. Čedalje huje je deževalo, zato sva si nadela vetrovki in nataknila kapuci ter oblekla nahrbtnika. Ko se je po 10 minutah usula sodra, sva počepnila pod ruševje, vendar nama ni dalo pravega zavetja. Sodra je skoraj pojenjala, dež pa se je še okrepil in bila sva že precej mokra, zato sva se sklenila vrniti, čeprav sva imela cilj tako rekoč pred (no, nad) nosom. Prva misel: ko bi bilo počakalo vsaj pol ure! In druga: potem bi naju utegnilo doleteti na vrhu ... Vremenarji so sicer napovedali padavine, a le ponekod in šele za popoldne, naju pa je »zalilo« že kmalu po enajsti.

 

Ko je vendarle nehalo deževati, sva se na dnu kotanje ustavila za malico. Pa tudi od te naju je pregnal dež; spet je tolkla sodra in rože so se zapirale. Visoko na snežišču pod Viševnikom sva zagledala človeško postavo. Najprej sva se ustrašila, potem pa sva videla, da se sila spretno driča navzdol. Hitri mladenič, ki naju je prej prehitel, se je vračal z Viševnika. Po 50 minutah sva pri kažipotih na 1715 m nad zajetjem Zlata voda srečala dve poljski družini z majhnima deklicama; obuti v superge so se kar vozili po blatu in spolzkih skalah, deklici vidno preplašeni. Res neodgovorni starši. Srečala sva še več planincev, saj je dež dokončno ponehal. Čez eno uro sva bila spet na Rudnem polju. Pohod je bil sicer brez vrha, ampak cvetoč.