Kucerji? Kje pa je to?

Že kar nekaj časa imava težave, kadar iščeva nov cilj za planinski pohod. Večkrat se nama zazdi, kot da bi bila že povsod, kamor sva se sposobna povzpeti. Ko je Jani iskal navdih v vodniku Jožeta Draba Julijske Alpe: Skupini Mangarta in Jalovca (PZS 2015), je zastrigel z ušesi ob imenu Kucerji (Monte Larice). O njem je na spletu našel komaj kaj, kar je bilo še dodatni izziv, da se je 7. decembra odpravil na teren preverit, kako in kaj.

 

Na Kucerje se je mogoče povzpeti z več izhodišč. Meni se je zdelo najbolj priročno planinsko zavetišče Slatna. Napaka. Nekdaj si se lahko do njega pripeljal z avtom, zdaj pa so za nepooblaščene zaprli vse dovoze in je najbližje parkirišče na Ledinah (S 46.49136, V 13.72197) nasproti Rateč. Tako se tura podaljša za 2,5 km in podraži za 80 centov na uro.

 

Zavetišče Slatna ne more skriti svojega graničarskega porekla. Vhod zapira zapornica, ob njej stoji nekdanja stražarnica, za njima pa je po ravnici razporejenih več poslopij. Vse skupaj še vedno pripada vojski, a od leta 2002 ga ima v najemu planinsko društvo Lisca iz Sevnice. Primerno je za planinske tabore in ga je mogoče najeti.

 

 

 

Od zavetišča sem krenil po belo popršeni strmi, a presenetljivo dobro vzdrževani gozdni cesti navkreber proti jugu. Že po nekaj minutah se je od nje v desno navzdol odcepila slabša. Kam vodi, nisem preverjal, na drevesu pa sta bila puščica in napis ETAŽA 1. Domnevam, da sta namenjena gozdarjem ali morda vzdrževalcem nekdanjega smučišča Macesnovec. Dobrih 20 minut od zavetišča sem se znašel že na drugem križišču. Tokrat je v desno usmerjal napis ETAŽA 2, a zemljevid je jasno kazal, da vodi do Srednjega brda oziroma zgornje postaje zapuščene rateške dvosedežnice Lomi 1. Koračil sem dalje po cesti, ki je speljana po gozdu in je zato skoraj brez razgledov. Le vsake toliko se je skozi golo vejevje pokazala dolina s Podkorenom ali skalnato lice Ciprnika. Več veselja so moje oči dočakale na tretjem križišču še 20 minut naprej. Tam sem prvič zagledal Visoko Ponco (Ponzo Grande), vendar je del svoje mogočnosti skrivala za »kosmatimi« Glavami. Naravnost se cesta spusti k Belemu potoku, se – kot pravi vodnik – zoži v stezo in konča v Planici blizu skakalnic (drugo izhodišče). Tudi sosednji kolovoz ni bil zame, pač pa nadaljevanje »glavne« ceste, ki tam naredi oster desni ovinek in se konča čez četrt ure, ko na grebenu doseže mejo z Italijo. 

 

 

Na koncu ceste sem med drevjem poiskal mejni kamen 2/97, kjer se začne nekdanja graničarska pot. Najprej me je presenetila strmina, nekoliko manj pomrznjena zemlja, saj je termometer, ko sem zapuščal avto, kazal –6 ºC. Kako neki bo pot videti ob sestopu, sem pomislil. Ne ravno razločna steza je bolj ali manj sledila meji, tako da z orientacijo nisem imel težav. Potem pa se mi je ustavilo. Za mejnikom 2/105 sem se znašel v predelu, polnem podrtega drevja. Umikal sem se mu na slovensko stran, saj je vodnik trdil, da tudi pot zavije tja. Ko sem obšel vse ovire, sem si pri kamnu 2/109 oddahnil, kajti spet sem ujel pot. Tudi strmina je popuščala. Drab piše: »Ko se strmina nekoliko umiri, smo na Macesnovcu (1522 m), ki ni vrh, pač pa le manjša uravnava v grebenu.« Nadaljevanje je bilo mnogo zložnejše, tako da sem se komaj zavedel, da sem dobro uro od konca ceste dosegel cilj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh Kucerjev (1619 m) označuje mejni kamen 2/124. Čeprav je bil prekrit s 5 do 10 cm snega, je bilo očitno, da je pretežno travnat in na redko posejan z mogočnimi, v viharjih prekaljenimi macesni. Podoba, ki je name naredila močan vtis. Od kamna ni razgleda na nobeno stran. Ko sem stopil malce proti zahodu, pa so se s pomola na
široko razkrile
Kanalska dolina, karnijske gore in Dobrač. Posebej očitno se je pogledu nastavljalo smučišče na Višarjah (Monte Lussari,
Luscharibergu). Ko sem naredil še nekaj korakov ob meji naprej do

škrbine, pa sem zagledal še naše vršace s Škrlatico in Prisankom na čelu. V škrbini se steza konča, saj se pred njo postavi navpična stena Monte Buonaposte. Levo izza nje kuka Visoka in desno Mala Ponca (Ponza Piccola). Čista radost!

 

 

 

Razgledi in sonček so me na vrhu zadržali več kot pol ure. Sestopil sem po poti vzpona. V zgornjem delu je bilo snega ravno toliko, da sem lahko sledil svojim stopinjam. Mraz je medtem popustil, zmrzal je odjenjala in brez težav sem bil v 50 minutah spet na cesti. Sprva sem načrtoval, da bi se kar ob mejnih kamnih spustil do spodnje ceste, a me je strmo brezpotje odvrnilo od te misli. Izkazalo se je, da do drugega križišča nisem potreboval niti pol ure. Ker je bilo časa še obilo, sem sklenil stopiti še do konca odcepa z oznako ETAŽA 2. V slabe četrt ure sem bil na zgornji žičniški postaji. Tudi Srednje brdo se je izkazalo zgolj za koto (1223 m), ne za pravi vrh. V gozdu nad postajo se je skrival mejnik 2/87. Se pravi, če bi sestopal ob meji, bi se moral spustiti za deset mejnih kamnov. Da ta dan nisem srečal žive duše, najbrž ni treba posebej poudariti.

Ko sem bil spet v avtu, sem se zapeljal še do rateškega mejnega prehoda, da sem si ogledal smučišče Macesnovec od spodaj. Na spodnji žičniški postaji je videti vse pozabljeno, vključno s snežnimi topovi, ki bi jih gotovo lahko kje drugje koristno uporabili. Čista žalost!

 

Če že nisem mogla zraven, pa sem se vsaj ukvarjala z imenom Kucerji. Čeprav zveni slovensko, mi ni pomenilo nič. Brskanje po spletu me je pripeljalo do tegale besedila dr. Henrika Tume v Planinskem vestniku 1 iz davnega leta 1912: »Kucerji pomenijo v Logu, Trenti, Žagi in Bavšici krnjaste, pečinaste vrhove, ki nekako spremljajo glavni vrh. Sličnega pomena je kuk ali kucelj, le da so kuclji navadno obličasti in samostojni. Kucerji poleg glavnega vrha, pomaknjeni v dolič ali krnico pa se često imenujejo kuntarji, t. j. vrhovi v kontah. Konta pomeni toliko kakor globel v pečevju.«