Trupejevo poldne spet jeseni

Jesensko Trupejevo poldne sva že doživela, 30. oktobra 2022 pa sva doživetje pozlačenih macesnov ponovila s Tomažem, vendar z drugega izhodišča. Ob cesti med Gozdom - Martuljkom in Kranjsko Goro, kjer se na križišču s smerokazoma nazaj Jesenice in naprej Kr. Gora levo odcepi asfaltna cesta proti krajevni tabli Log, smo pri smerni tablici Log 1, 2 zavili desno na makadam. Kmalu zatem smo parkirali pri mostu čez Savo (S 46.488568, V 13.813506) nasproti Rjavega brega. Tam se začne/konča 1,5-kilometrska Rutarška pot za Savo z devetimi postajami ob Savi Dolinki od Sren(j)škega do Kekljevega mostu (sprehod traja 20 minut, če delamo gibalne vaje, pa 40) in stebriček z napotki za vajo Bojevnik.

Po Srenškem mostu čez Savo smo se odpravili proti Rjavemu bregu, kamor je kazala rumena puščica. Onstran mostu smo se pri šopku kažipotov držali sprehajalnih poti 5 in 19 iz Kranjske Gore v Gozd - Martuljek in Srednji Vrh desno. Na ozki gozdni cesti smo srečali sprehajalca s psom, ki se je na moje vprašanje, kdo koga pelje na sprehod, smeje »pritožil«: »Kar naprej me vleče!« Na prvem razcepu smo sledili kažipotu 19 levo proti Srednjemu Vrhu (tja tudi poti Alpe-Adria in Julijske Alpe, desno čez mostič pa 5 proti Gozdu - Martuljku). Za dvema krmilnicama se je cesta začela vzpenjati. Na desni nas je spremljal šum potoka Smeč. Pri mali elektrarni, kjer je tudi podnevi gorela luč, smo ga prestopili po mostu. Zatem smo šli mimo nekaj počitniških hišic. Za zadnjo s kapelico in mlinskim kolesom se je cesta prelevila v strm kolovoz, poln kamnov, skal, korenin in suhega listja, ponekod pa se je še zožila v stezo.

 

 

Po 20 minutah smo prišli do kapele na Kamnu (887 m). Z njo je povezano ljudsko izročilo, da je tam strela ubila deklico na poti iz šole. Za klopco ob kapeli smo se strmo povzpeli v levo po neoznačeni stezi ter tako zapustili poti 19 in Alpe-Adria, ki sta se nadaljevali po kolovozu. Kljub drevju se nam je občasno ponudil pogled na Julijce. Kakih 20 minut od kapele smo se znašli pod ekološko kmetijo pri Merklnu (pr Mêrklno, sicer Mertelj). Prestopili smo kovinsko ograjo in se pod kapelico V polju desno v bregu napotili po travnatem kolovozu proti domačiji. Naravnost k njej nismo mogli, ker je bil kolovoz zagrajen, zato smo zavili ostro desno kar čez travnik. Spet smo prestopili žico in dosegli makadamsko cesto, ki nas je v 5 minutah pripeljala do hiše (Srednji Vrh 4, 1033 m). Mimo nje teče še ena sprehajalna pot (2) od Kranjske Gore do Srednjega Vrha. Spodaj smo lepo videli Kranjsko Goro in nad njo gore.

 

 

Onstran Merklnovega dvorišča smo se povzpeli po kolovozu in pri električnem pastirju zapustili domačijo. Nekaj odsekov je bilo zabetoniranih. Na razcepu smo zavili desno na enega izmed takih, potem pa po plitvem jarku čez travnik. Desno na robu gozda je stala preža, na naši levi pa slabih 10 minut nad Merklnom dolgo leseno s skodlami krito gospodarsko poslopje. Za njim nas je travnat kolovoz popeljal levo in čez leso v gozd. Ne nekem odseku je bila med drevesi ob poti napeta žica z opozorilnimi rdečimi trakci. Levo spodaj je še vedno tekel Smeč. Kolovoz se je zdel zelo strm celo Janiju, morda zato, ker zaradi potovanja v Egipt tri tedne nisva hribolazila. Na razcepu čez 15 minut se je naš krak povzpel naravnost, kmalu zatem pa smo skrenili levo. Po naslednje četrt ure smo prispeli do odprte lese. Za njo se je strmina nekoliko unesla. Ob vsakovrstnih ograjah, čez poseko, med porjavelim grmovjem in po suhi skalnati strugi smo dosegli travnik, po skalnati stezici ob njegovi ograji pa se spet vrnili v gozd. Pod vrhom travnika je stala napajalna kad. Čez kakih 25 minut smo zavili desno na presenetljivo prometno gozdno cesto, ob kateri je cvetelo nekaj telohov zamudnikov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ob izstopu iz gozda čez nekaj minut nas je presenetil znak »prepovedan promet za krave«. Na tamkajšnjem hlevu ali staji je bilo še več takih znakov (tudi psi so bili prepovedani) in opozorilo, da se tam pase drobnica. Prispeli smo na Jureževo planino (1488 m). Povzpeli smo se mimo koče in po cesti nad njo zapustili planino. V okolici je parkiralo več avtomobilov; očitno sta planina in opuščen kamnolom izhodišči za planinarjenje (od tam menda hodijo na Vošco, Blekovo pa seveda na Trupejevo poldne). Zložno smo se vzpenjali po dobri makadamski cesti. Do planine smo hodili večinoma po senci, poslej pa smo bili deležni prijetnih sončnih žarkov. Macesni so že nekoliko rjaveli, a je bilo zlata še vedno dovolj; poleg njih so se v jesenskem soncu zlatili tudi trave, listavci in drugo rastje.

 

 

Od podrte lese čez 20 minut se je cesta rahlo spuščala. Za naslednjo tako leso smo šli mimo korit s tekočo vodo. Ko je cesta napravila desni ovinek čez grapo, se je levo povzpela druga proti Blekovi. Po slabih 20 minutah se nam je z desne pridružila markirana pot iz Srednjega Vrha in tam (1508 m) je parkirala množica avtomobilov. Začeli smo srečevati planince, ki so se že vračali. Čez dobrih 5 minut smo naleteli še na poslednje avtomobile; to je najbrž zadnji kraj, do koder se je še mogoče pripeljati. Tam je bilo konec ceste in zavili smo desno (Alpe-Adria Trail prav tako). Planinci so se nam kar usipali naproti, tudi otroci. Pod lovsko kočo v Železnici (1635 m) čez slabih 10 minut, pri kateri se je trlo ljudi, smo zapustili markirano pot in zavili levo mimo nje. Čez stezico skozi iglasti gozd, ob kateri so nas spet presenetili telohi, je ležalo nekaj podrtih dreves. Po slabih 20 minutah vzpona smo v dveh dolgih serpentinah dosegli greben in mejni kamen XXVII/56. Na skali je ležal lesen kažipot desno Trupejevo poldne, na drevo pa sta bila pritrjena še dva: nazaj Železnica, levo Blekova. Povzpeli smo se v desno. Med razgledovanjem na Dobrač (Dobratsch) in Baško jezero (Faakersee) ter srečevanjem številnih tujcev smo napredovali mimo mejnih kamnov s padajočimi številkami in pri 40 v pol ure dosegli vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Trupejevo poldne (Techantinger Mittagskogel, 1931 m) je dobilo slovensko ime po Trupejevi domačiji, nemško pa po vasi Tehanče (Techant) pod njo. Po legi sonca nad goro so baje vedeli, kdaj je poldne (Mittag). Na vrhu so poleg že omenjenega mejnega kamna velik križ s slovenskim in nemškim imenom gore, vpisna skrinjica in zvonček. Pogled na vasi okoli Baškega jezera, Dobrač, Maloško poldne (Mallestiger Mittagskogel), Kepo (Mittagskogel) in druge gore je nekoliko kazil mrč, a smo kljub temu uživali v njem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh smo zapustili naprej po grebenu. Pogled nazaj na vršno ostrico in prepadno severno steno je bil kar »hud«. Med vračanjem se je Tomaž (seveda) povzpel še na vršiček z mejnim kamnom 37, midva pa sva ostala na »glavni cesti«, ki je zavila proti jugu. Na drugi strani vršička se nama je spet pridružil na pravcati drsalnici. V slabe četrt ure smo pristali na Sedliču (1805 m); do tja ni bilo markacij. Z njega smo se spustili v desno. Kadar cveti dlakavi sleč, mora biti tista pot kar omamna. Markacij še vedno ni bilo, le tablice Alpe-Adria Trail smo opazili. Desno od poti je ves čas tekla suha struga. Macesni so se tam večinoma že osuli. Na drugi strani travnika z nenavadno velikimi šopi napol suhe trave smo se spustili v gozd.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 20 minut pod Sedličem smo prišli do lovske koče. Na že skoraj praznem parkirišču čez četrt ure nismo nadaljevali naravnost, od koder smo prišli prej, ampak smo zavili levo proti Srednjemu Vrhu. Pot je bila naporno skalnata. Desno ob njej je tekel potoček Jerman. Po mostičkih smo menjali njegovo stran in nekoliko proč od struge je stalo nekaj hišk (Hudi hlevi). Zadaj za majhno brunarico čez približno pol ure nas je neprijetno presenetilo »stranišče na prostem«.

 

 

Še dvakrat smo šli čez most, a smo le slišali šumenje vode, potoka pa nismo videli. Čez čas pa se je pokazala regulirana struga in 20 minut od brunarice smo zagledali ostanke Hlebanjeve žage. Sledil je silno blaten odsek. Ob poti je raslo mogočno in nadvse razvejeno drevo. Levo spodaj se je pokazal še en kolovoz in se združil z našim. Potem ko se nam je s travnatega pomola z zajetjem nad Srednjim Vrhom odprl lep pogled na gore in prvi krajec nad njimi, smo zagledali tudi že skoraj dograjeni Chalet Sofija, ki je »nadomestil« mladinski počitniški dom (razkošni hotel sva si 19. junija letos ogledala, ker sva hotela preveriti, ali so partizansko spominsko ploščo z rajnkega počitniškega doma vrnili na novo stavbo – vse pohvale vredno razmeroma redko ravnanje: so!).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prej kot v četrt ure smo prispeli v Srednji Vrh. Zavili smo ostro desno na precej razkopano asfaltno cesto. Na razcepu pri kažipotih smo se držali levo (ne desno k Merklnu po sprehajalni poti 2) mimo Smoleja (Srednji Vrh 8) po sprehajalni poti 19 in malo naprej posedeli pri živopisni, čeravno že nekoliko oluščeni kapelici, nama znani že s poti na  Vošco. Travnik, na katerem so se pasle ovce in krave, je bil ograjen, zato smo si morali odpreti leso. Mehka travnata pot se je prilegla utrujenim nogam. Pri kažipotih nazaj proti Srednjemu Vrhu in naprej v Kranjsko Goro čez 10 minut smo vstopili v gozd, kjer so iglice in listje na tleh tudi godili stopalom. Čez 5 minut smo zašpilili klobaso pri kapeli na Kamnu in klopci. Prej kot v 10 minutah smo bili pri počitniških hišah, v katerih so gorele luči, saj se je že stemnilo. Do avta je bilo le še 10 minut.

 

 

Čeprav nas je jesen že  nekoliko prehitela, smo se vendarle nagledali njenega zlata.