Merjaščeva pot sedmič

Za tokrat sva izbrala tri vrhove: Grmado, Žagarski vrh in Babno goro. Ker greva nerada tja in nazaj po isti poti, sva se odločila po najkrajši – ves čas po cesti – odpešačiti do Javorskega vrha, kjer sva končala prejšnjič, nato pa izbrani del Merjaščeve poti prehoditi od tam nazaj do avta. Vzhodno ljubljansko obvoznico sva zapustila pri izvozu Lj.-Bizovik ter se odpeljala proti Sostremu in naprej proti Besnici. Parkirala sva na prevalu Pečar (460 m; S 46.040243, V 14.640288), kjer se nasproti Spodnje Besnice 2 odcepi cesta proti Javoru (smerokaz Javor 5 in smerna tablica Sadna cesta Med Javorom in Jančami). Ob njej naju je pričakala prva markacija. Do izhodišča – Javorskega vrha oziroma Lesarjeve domačije pod njim, kjer se pri mogočnem drevesu izteče na cesto pot s »prepovedanega« hriba – sva hodila uro in 5 minut. Jani je zlezel nad cesto, da bi še enkrat slikal Javorski vrh, nato sva se lotila Merjasca.

Mimo Lesarja (Javor 23), odcepa desno k ekološki kmetiji Sevšek (Javor 24) pod Javorskim vrhom in še nekaj hiš sva se odpravila po cesti, označeni s knafelčki in Merjaščevimi markacijami. Čez četrt ure sva za smerno tablico Kostanjeve pohodne poti nazaj MALI VRH, naprej SOSTRO ob stiku s cesto z leve prikorakala do kapelice z lepo izrezljanimi vrati, v kateri so bile še vedno jaslice. Pri bližnjih hišah sva se zaklepetala z domačinom, ki je rad odgovarjal na najina vprašanja. Kapelica je vaška, a zanjo skrbijo on, žena in še en sosed, eden pa je postavil jaslice (pospravili jih bodo na svečnico). Bazen pri hiši 32, o katerem sva tja grede ugibala, da je ribogojnica, je bil del namakalnega sistema za gojenje jagod. Enkrat so pridelek uničili merjasci, drugič pa so na parcelo padle iskre od elektrovoda in zaradi slamnate podlage je vse skupaj zgorelo, zato je pridelovalec gojenje jagod opustil. Sogovornik je poudaril, da ima rad radovedne pohodnike, kakršna sva midva, in take, ki pobirajo odvržene pločevinke in pridejo vprašat, ali jih smejo vreči v njegov smetnjak. Ne mara pa tistih, ki parkirajo kjersibodi, saj so časi, ko je bilo »vse naše«, minili in imajo lastniki pravico odločati o svoji posesti, tako kot Sevšek, ki je zaradi varovanja ekološke pridelave ogradil svojo posest na Javorskem vrhu. Pa tudi parkiranje pred kapelico se ne spodobi, ker je treba spoštovati verne; glede tega je znan kot siten, je povedal.

Za Javorom 32 z omenjenim zaledenelim bazenom in za transformatorjem pa se je nasproti razpelca čez 5 minut levo odcepila asfaltirana cesta, označena z Merjaščevo markacijo. Pod hišo nad mogočno škarpo sva zavila levo v gozd na kolovoz, na debelo prekrit s kostanjevimi listi in ježicami. Nekaj je zašuštelo in zagledala sva močerada, ki je obstal, kakor da bi poziral za fotografijo, v resnici pa je najbrž »mislil«, da ga ne vidiva, če je pri miru. Kolovoz se je rahlo spuščal. Više pred seboj sva opazila rumeno hišo, mimo katere je bila nekoč speljana Merjaščeva pot, a v vodničku Jožeta Draba Merjaščeva pot piše, da gremo lahko tudi spodaj po gozdu in se ognemo zasebni posesti. No, zdaj je ta spodnja pot tudi markirana. Kolovoz je bil razrit od merjascev. Kar hitro sva prišla do odcepa desno navzgor, označenega s puščico. Med tankimi drevesi, kjer poti pravzaprav ni bilo, sva se strmo vzpenjala in za nekaj časa izgubila markacije.

 

 

 

Ko sva dobrih 10 minut nad cesto dosegla rob gozda, naju je pričakala ograja, na drevesu pred njo pa tablica Merjaščeve poti. Grmada (17 je njena številka v seznamu vrhov v vodničku; 618 m) je gotovo ena (naj)manj znanih od več kot 20 vzpetin s tem imenom v Sloveniji (v Atlasu Slovenije je ni). Njen znak je seveda grmada. Travnati vrh sva si lahko ogledala le čez ograjo, saj sva zaman iskala prehod skoznjo.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Grmade sva se spustila ob ograji, pa se nama je kljub markacijam »posrečilo« priti nazaj na kolovoz drugje, ne pri odcepu. Po dobrih 10 minutah sva bila spet na asfaltni cesti in nadaljevala po njej. Šlo je gor in dol mimo nekaj domačij, za Javorom 38 pa se je začel vzpon na Žagarski vrh. Čez četrt ure sva pri Žagarju (Javor 39 in 40) zavila ostro desno proti Domu radioamaterjev. K njemu sva se v nekaj minutah povzpela po asfaltni cesti mimo Javora 40a.

 

 

 

 

 

 

 

 

Žagarski vrh (18; 627 m, na domu piše 626 m) je del grebena med Podlipoglavom in Besnico. Na njem stoji Dom radioamaterjev Radiokluba (Papir) Vevče, kjer so dobrodošli (po napisu sodeč samo) člani in simpatizerji tega kluba in PD Vevče. K sreči nama je prijazna oskrbnica ne le dovolila malicati iz nahrbtnikov (dotlej sva bila tam dvakrat, a dom ni bil nobenkrat odprt), ampak nama je celo prinesla blazine, ker so bile klopi mrzle. Tam dela vsak dan razen ob ponedeljkih in ima očitno precej stalnih gostov, saj sta se med najinim kratkim postankom oglasila dva. Potem ko je izgubila službo, je kot oskrbnica nadomestila svojo mamo. Veliko dela ima, ampak jo veseli. Streže le pijačo, preprosto jedačo pa pripravijo samo po dogovoru. Na voljo je tudi samopostrežni hladilnik na zaupanje. Na domu sta zemljevida Merjaščeve in Kostanjeve pohodne poti, okrog njega pa poleg številnih miz in klopi še gugalnici in plezalna stenica. Stara planinska kažipota kažeta nazaj Mali vrh 2 h, Janče 4 h, Podgrad 7 h in naprej Pečar 15 min., Debenji vrh 45 min., Podgrad 1 h 45 min. Tablici Merjaščeve poti sta kar dve – stara lesena in nova pločevinasta. Merjaščev znak za Žagarski vrh je štor (najbrž so štorasti stolčki pri mizi poleg tablice zgolj naključje).

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh sva zapustila proti severozahodu po travnatem grebenu, ponekod polepšanem z brezami, drugod pa grdo razritem, najbrž prav od tistih, ki so naši poti dali ime. Markacij ni bilo videti. Ko je z leve pritekel kolovoz, sva zavila desno navzdol proti gozdu. Na njegovem začetku je bil četveren razcep; za pravo pot se je izkazala druga z leve. Zazdelo se mi je, da je bila na nekem drevesu nekoč morda markacija, od tiste na drugi strani debla pa je vendarle ostalo nekaj več in je mojo domnevo potrdila. Tla so bila nastlana s kostanjevimi ježicami. Ob blatni in spolzki stezi sta naju presenetili še novoletno okrašeni smrečici. Spodaj sva kmalu zagledala cesto in desno v gozdu nekaj hiš. Slabe četrt ure pod vrhom sva sestopila na makadam pred tistimi hišami, ki naju je pripeljal na jutranjo asfaltno cesto (kažipot nazaj ŽAGARSKI VRH).

 

 

 

 

Po cesti sva se spustila pod hribček Grad z nekaj hišami. Za domačijo Tablar (tako maPZS) ali Tabrar (tako Atlas Slovenije, na maPZS pa Tabrarjev graben), Zagradišče 12, kjer gojijo čebele in prodajajo med, sva šla mimo asfaltnega odcepa levo navzgor, pred katerim je stalo znamenje, poraščeno z bršljanom. Po četrt ure sva zavila levo s ceste, sledeč Merjaščevi markaciji. Tudi tam je bilo obilo kostanjevih ježic in listja. Čez stezo je slonelo podrto drevo z markacijo. Na označenem razcepu sva zavila levo navzgor. Na temenu se je pot zravnala in v 5 minutah sva bila na Babni gori.

 

 

 

Babna gora (19; 544 m) v resnici ni gora, je le nerazgleden hrib nad Sostrim. Merjaščev znak na njeni tablici je goba(n). Ali to pomeni, da je bogata z gobami?

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Steza teče še naprej na drugo stran vrha, toda midva sva se držala Merjaščeve poti, zato sva se na kratko vrnila po poti prihoda. Takoj za nekaj kotanjami, podobnimi ostankom zemljank, sva zavila levo za markacijami. Stezica, slabo opazna zaradi suhega pretežno hrastovega listja, se je strmo spustila. Nenadoma so bile potke tri, a nobena označena. Janiju se je zdela prava srednja. Kmalu se je združila z levo in zatem se je prikazala markacija. Morda to pomeni, da so vse prave? Po slabe četrt ure sva pristala na gozdni cesti, ki je pritekla z leve (nanjo bi sestopila, če bi šla z vrha kar naprej) in se tam iztekla na jutranjo asfaltno cesto nasproti smernih tablic Sadne ceste in Kostanjeve pohodne poti. Čez 5 minut sva se mimo znamenja nasproti Spodnje Besnice 1 vrnila k avtu, ki sta se mu medtem pridružila še dva.

Tako sva obiskala že 21 Merjaščevih vrhov in ostalo jih je še ducat.

Ko je bila pot na Lovrenc res pomembnejša od cilja

Na Lovrencu (722 m), slikoviti vzpetini med Velikim Kozjem in Lisco, sva bila prvič že pred večkot 20 leti, potem pa še dvakrat, a 11. januarja sva se tja odpravila ne zaradi njega, ampak zaradi polanske cerkve, o kateri sva med pohajanjem po Poti XIV. divizije izvedela, da je na eni najbolj znanih fotografij z njenega legendarnega pohoda na Štajersko.*

 

Izhodišče, Loko pri Zidanem Mostu, ima Jani v lepem spominu iz otroštva, ko je tam preživljal počitnice pri svojih zdaj že pokojnih sorodnikih. Zaradi nedeljske maše je bil trg v središču vasi poln avtomobilov, zato sva parkirala za domom upokojencev (S 46.055865, V 15.207081), ki je v nekdanji graščini iz 13. stoletja, prenovljeni konec 19. stoletja. V cerkev sv. Helene iz leta 1208 (v 18. stoletju so jo barokizirali) zaradi obreda nisva mogla, sva si pa ogledala spomenike pred njo. Poleg spomenika Primožu Trubarju, ki je »deloval v Loki 1528–1542« (tako piše na podstavku, v Slovenski biografiji pa malo drugače; pred 20 leti je stal pred okrepčevalnico Trubarjev hram), sta tam še spomenika akademiku Alojzu Rebuli, pisatelju, esejistu, dramaturgu in prevajalcu, ki je v Loki, domačem kraju svoje žene pisateljice, prevajalke, jezikoslovke in pedagoginje Zore Tavčar preživel zadnja leta svojega življenja, ter duhovniku, kronistu, narodnemu buditelju, pisatelju in sadjarju Dragotinu Ferdinandu Ripšlu, ki je v Loki služboval v letih 1864–1874.

 

Trg sva zapustila po stopnicah mimo kapelice, na razcepu za Mercatorjem (edino trgovino v kraju so lani zaprli; na stavbi je plošča padlim borcem in drugim žrtvam druge svetovne vojne) in pošto (št. 90) pa sledila kažipotu (216 m) Sveti Lovrenc 2h, Lisca 3h 30min (pred 20 leti sta bila časa za pol ure krajša). Povzpela sva se po poledeneli asfaltni cesti proti Radežu. Kmalu za slikovito hišo 117 sva pri pokopališču vrh klanca čez dobrih 5 minut zavila levo za smerokazom Radež in kažipotom (Loka, Dobrava, 250 m) Lovrenc mimo nasada sadnega drevja. Od tam je bil lep pogled na hriba Koprivnica in Radež. Pred naslednjo hišo je bil na cestnem ogledalu še en tak kažipot (251 m) desno.

Ko se je cesta dvignila nad sadovnjak, so se pokazali okoliški hribi s cerkvicami in Kum v daljavi. Od zadnje hiše (116) se je cesta izraziteje dvigala. Za ozkim pasom gozda se je odprl pogled na vas. Slabe četrt ure nad pokopališčem sva prišla do krajevne table Radež in prve hiše 10a. Na robu onstran doline sva prepoznala Sv. Tri kralje na Brunku. Markacij ni bilo prav veliko, čeprav tam teče Sevniška planinska pot (SPP). Vzpon je bil strm in vztrajen. Šla sva mimo odcepa levo na Gozdno pot Loka, kjer naj bi se vračala. Tam sta bila na drevesu ob cesti knafelček in oranžna pika, sicer zgaženi odcep pa ni bil označen.

  

Približno 10 minut od krajevne table sva zagledala Lovski dom Loka pri Zidanem Mostu (Radež 10b). Na tabli 4 Gozdne poti Loka ob cesti pred njim sva izvedela nekaj o tamkajšnji divjadi (največ je srnjadi; so tudi divji prašiči, gamsi, navadni jeleni, damjaki, poljski zajci, fazani; gozdni jerebi so redki, divjih petelinov pa ni več). Parkirišče nad domom je postalo pravcato drsališče in morda so zato trije avtomobili parkirali na dvorišču.

 

Takoj za lovskim domom sva zakoračila desno na markirano bližnjico. Na kažipotu (Radež, Lovska koča, 412 m) je pisalo samo Lovrenc. Tako sva se po dobre pol ure rešila asfalta, a ne za dolgo; po strmi stezici skozi gozd sva le sekala cestni ovinek. Na vrhu vzpona sva stopila iz gozda na kratek kolovoz in po njem spet na asfalt (kdor bi se vračal tu, bi moral dobro pogledati nekoliko globlje v gozd, kjer se skriva prva markacija – midva sva jo nazaj grede zgrešila). S ceste se je v levo odprl pogled na Koprivnico in Veliko Kozje, spredaj se je dvigal hrib Radež, na desni pa se je že pokazala Lisca in pod njo Razbor. Mimo toplarja in transformatorja sva prispela med hiše Radeža, razvlečeno naselje na prisojah nad dolino Save.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na koncu vasi, dobrih 10 minut nad lovskim domom, sva se ustavila pri partizanskem spomeniku desno nad cesto. Tam sta septembra 1944 padla kurirja Franc Hiršl - Ferdo iz Radeč in Franc Arh - Zorko iz Zagorja.** Nasproti spomenika se je levo v gozd odcepila markirana pot na Lovrenc, tudi smerna tablica Gozdne poti Loka je kazala tja, midva pa sva zapustila SPP in ostala na cesti proti Poláni, zaselku Radeža. Mimo nekaj hiš, med njimi nenavadne počitniške (Radež 54) z dvema sodcema, ki sta gledala iz obcestne stene, in starim kmečkim orodjem na pročelju sva slabe četrt ure od spomenika prišla do odcepa levo k cerkvi sv. Fabijana in Boštjana na Polani. V zvonik iz leta 1670 vzidana kamnita gotska plastika iz začetka 15. stoletja je bila v zelo slabem stanju. Jani je posnel nekaj črno-belih fotografij po zgledu tiste znane s pohoda Štirinajste. Breg pod cerkvijo je bil lepo zasnežen, namesto partizanske kolone pa se je moral zadovoljiti z menoj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od cerkve sva se spustila nazaj na cesto ter nadaljevala po njej mimo kapelice, nekaj hiš in majhnega vinograda. Pri večini domačij sta naju oblajala po dva psa, pri eni celo trije. Po dolgi ravni asfaltni cesti sva se vzpenjala proti Zavratam, kamor sva prispela 20 minut od cerkve. Pri Terbovčevi domačiji (Radež 31) sva poklepetala z gospodarjem, potem pa za kažipotom (603 m) Lovrenc in naslednjo domačijo zapustila asfalt in vas. Kmalu sva zavila desno navzgor na markirano pot po pobočju Brezovega hriba, ob kateri so se vrstile skladovnice drv. Po slabe četrt ure sva se spustila čez jaso Na tratah, sredi katere je stalo razpelce, in pristala na gozdni cesti pri kažipotih (Zavrate, jasa, 632 m) nazaj Loka, desno Lovrenc. Kolesnice so bile ledene, zato sva hodila po zasneženi sredini ceste. Ravno ko sva soglasno ugotovila, da se po takem ne bi upala voziti, naju je dohitel avtomobil, k sreči na enem redkih mest, kjer sva se imela kam umakniti. Ko naju je prehitel, nama je zaprlo sapo: za seboj je vlekel sankača – otroka.

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta se je ves čas spuščala. Na dnu spusta 10 minut pod jaso sva na levi zagledala izvir Mlakovščice, vsaj tako jo je imenoval Terbovc. Po maPZS se ta kraj imenuje Pri koritu, čeprav kakega korita tam ni bilo. Od izvira in kažipota LOVRENC se je cesta vzpenjala proti vrhu. Prej kot v 10 minutah naju je pripeljala iz gozda v Maruško dolino in zgoraj sva že zagledala zvonik. Na robu travnika sta bila kažipota desno 1.30 BREG, naprej LOVRENC (odcep desno sva poznala že s Poti XIV. divizije). Ob sicer lepem pogledu na zasneženo pobočje in domačijo levo zgoraj sem pomislila: če nimajo nobene druge dovozne ceste kot to, so pa res občudovanje vredni, da vztrajajo. Po dobrih 5 minutah sva se ustavila pri kažipotih (688 m), drugačnih kot ob najinem zadnjem obisku (drog z opozorilnimi tablami in še enim kažipotom pa je bil še vedno kar prislonjen na drevo), skrinjici z žigi, a brez vpisne knjige, in kapelici.

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

V 5 minutah sva prigazila na vrh k cerkvi sv. Lovrenca iz 17. stoletja. Bilo je več kot 20 cm celca. Kljub temu se nama je zdelo nenavadno, da sva bila tam na tako lepo sončno nedeljo čisto sama. Privoščila sva si počitek in se malo posončila. Lovrenc nad Okroglicami je del Krajinskega parka Veliko Kozje-Lisca. Jani se hriba spominja iz otroštva, ko je bil dobesedno ves moder od clusijevih sviščev. Zdaj žal ni več tako. Ko sva bila nazadnje tam v času njihovega cvetenja (cvetijo od 20. aprila do 10. maja), so bili bolj redko posejani. Samo tam pa sva doslej videla opojne zlatice, slovenske endemite, ki rastejo le v teh krajih. Razgled po zasneženi pokrajini, obsijani s soncem, je bil res lep, posebno proti vzhodu od Kamrice do Lisce.

Vračala sva se sprva po isti poti. Prehitelo in srečalo naju je presenetljivo veliko avtomobilov, nobeden z verigami, nekateri prav hitri, »ceste« pa obupne. Pri jasi čez dobrih 20 minut pa nisva zavila levo čeznjo, ampak sva ostala na gozdni cesti. Ko sva dosegla prečno, sva zavila levo po njej. Še prej pa sva si ogledala, kaj je na desni, kjer je parkiral avto. Tam se je takoj odcepila desno še ena cesta (morda kolovoz) z odprto zapornico. Na »umetniško« obdelanem štoru pred njo je bil napis ZAGODE, v bližini pa še nekaj »skulptur« in mogočnih možicev. Za enim sva skozi drevje zagledala velik kamnolom pri Žirovnici na pobočjih Velike peči. Kot rečeno, pa sva nadaljevala v levo. Kratkemu blagemu vzponu je sledil zelo dolg rahel spust. Že čez dobrih 5 minut sva se znašla tam, kjer sva tja grede zavila s ceste na markirano pot. Markacije so naju v dobrih 5 minutah pripeljale nazaj k Terbovcu. Tokrat sva poklepetala s kar tremi domačini, ki so bili zelo prijazni in jih je tudi zanimalo, kod sva hodila (ne vem, zakaj je eden mislil, da je bil Jani sam na Lovrencu, kakor da je pretežko zame). Izvedela sva, da je Zagode zobozdravnik, ki ima tam nekje vikend.

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri Terbovčevima znamenju in gospodarskem poslopju z nekaj oznakami sva zavila desno na markirano pot mimo domačije in čez travnik. Opozorili so naju, da ni zgažena in da morava mimo podrte hruške, ki jo je »ugrabil« bršljan, naprej v gozd, kjer bo spet markacija. Do Loke naj bi bilo 45 minut. Po dobrih 10 minutah sva zavila levo na kolovoz. Kar nekaj časa sva hodila po napovedanem jarku, iz njega stopila v razdejan gozd oziroma na poseko, nato pa je jarek postal širši in plitkejši. Po dobrih 10 minutah sva se ustavila v Radeški hosti pri že skoraj nečitljivi tabli Gozdne poti Loka o predalpskem podgorskem bukovem gozdu. Kmalu zatem je tik pred gozdno cesto levo v gozdu tičal količek z markacijo, a tam ni bilo videti nobene poti, bile pa so živalske sledi. Pripeljale so naju na gozdno cesto, onkraj katere sta bili na drevesu bela puščica in markacija, tako da sva cesto samo prečkala. Po 3 minutah skozi ščavje sva pristala pri kažipotu nazaj LOVRENC in smerni tablici Gozdne poti Loka naprej, kjer sva nadaljevala navzdol po kolovozu. Na neoznačenem razcepu sva ostala na glavnem kolovozu in spet nekaj časa stopala po jarku. Pri naslednji tabli (o podlubnikih) sva prišla na ovinek prečne gozdne ceste ali kolovoza, kjer sta parkirala dva avtomobila, eden čisto zasnežen. Nadaljevala sva v levo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Potem ko sva zapustila gozd, sva se dobrih 5 minut od zadnjih kažipotov spustila na asfaltno cesto pri spomeniku kurirjema Ferdu in Zorku. Na poti do lovskega doma sva zgrešila markirano bližnjico in tako tiste četrt ure ves čas hodila po cesti. Kmalu se je desno odcepila Gozdna pot Loka in čeprav odcep ni bil označen, sva zavila tja. Po kratkem vzponu sva se rahlo spustila skozi grmovje in smerna tablica nama je potrdila, da sva na pravi poti. Tablic je bilo še več, a na razcepu ni bilo označeno, kateri krak je pravi (oba sta bila uhojena). Poskusila sva po desnem in čez čas spet zagledala tablico. Pot je bila zaraščena, nato se je nekoliko razširila. Kakih 10 minut od spomenika sva čisto blizu ceste stopila na kolovoz. Misleč, da morava nadaljevati vzporedno s cesto, sva ga zapustila v levo, kar se je izkazalo za napako. Ustavilo naju je ščavje, a ko sva na drugi 
strani opazila nekaj kot pot, sva se zrinila do nje, upajoč, da sva našla pravo. Toda očitno sva jo izgubila, zato sva se malo pod krajevno tablo Radež spustila nazaj na cesto in se vrnila v Loko.

Gozdno pot Loka morda še kdaj raziščeva, z Lovrencem sva bila zelo zadovoljna, predvsem pa se je Janiju uresničila želja videti kraj, kjer je bila posneta znamenita fotografija Štirinajste.

 

* Fotografija prikazuje partizansko kolono, ki se v megli, snežnem metežu in hudem mrazu prebija mimo cerkve. Vrsto let ni bilo znano, kje jo je fotograf Jože Petek posnel. Šele leta 1974 sta novinarja Delovega tednika Itd Janez Kajzer in Joco Žnidaršič odkrila, da je bilo to pod cerkvijo sv. Fabijana in Boštjana na Poláni nad Radežem, kjer se je divizija mudila 12. februarja 1944. Petek je bil član njene kulturniške skupine. Svobode ni dočakal, saj je padel 3. januarja 1945 ob nemškem napadu na Lučko kočo. Širša javnost ga je spoznala leta 1954, ko je izšla monografija S štirinajsto divizijo.

** »Prva huda nesreča je /kurirsko postajo/ S 5 prizadela 26. oktobra 1944. Kurirji so se preselili v neko opuščeno poslopje nad vasjo Radež. Pri Novaku so bili tistega dne Franc Arh-Zorko, Franc Hiršl-Ferdo in še nek njun tovariš, ko so opazili, da se hiši približuje nemška patrulja. Gospodar Novak jim je rekel, naj se umaknejo skozi zadnja vrata, kjer jih Nemci ne bi tako hitro zagledali ali pa sploh ne. Ubogal ga je le eden od trojice, ki je napad tudi preživel. Zorko in Ferdo pa sta planila na prosto kar skozi vhodna vrata in se znašla pred Nemci. Bežala sta, kolikor sta mogla, vendar so Nemci streljali za njima in ju ubili. Pozneje se je izvedelo, da je bila to neka nemška geometerska skupina, v glavnem oficirji, ki so nameravali trasirati teren za obrambne jarke. Pri tem pa so zašli, prišli do Novakovih, naleteli na kurirje in se obnesli kot vojaki.« (Rado Zakonjšek: Partizanski kurirji, Odbor IV. brigade VDV kurirjev relejnih postaj Slovenije, Ljubljana, 1985, str. 427)