Merjaščeva pot šestič

Ko sva se lani konec marca zadnjič potepala po Merjaščevi poti, nisem mislila, da bo med »etapami« nastal tolikšen presledek. Pot v resnici nima etap, ampak jih določava kar sama. Tako tudi ne hodiva po zaporedju iz vodnička pa še popisujem jih ne po vrsti. A kaj bi to – spet sva se podala na pot in prej ali slej bo odkljukanih vseh 33 hrib(čk)ov, kakega pa dodava še sama. Tokrat sva izbrala tri: Teličnico, Kogelj in Javorski vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Javorskem prevalu (560 m) med Sostrim in dolino Besnice sva zavila desno za smerokazom Ravno Brdo in tik pred gozdom, kjer sta se desno odcepila dva kolovoza, parkirala (S 46.020911, V 14.687543). Začela sva po levem. Pot ni bila označena, čeprav sva ob vijolični »markaciji« na nekem drevesu ugibala, da bo. Kolovoz je tekel vzporedno s pobočjem Jermovega vrha (po maPZS Jerman vrha) z nekaj neizrazitimi in krajšimi vzponi in spusti. Za opuščenim peskokopom in levim ovinkom sva nad potjo zagledala hiško. Kmalu se je k njej odcepila steza. Od hiške s številko JERMOV VRH 1 dalje je bil kolovoz mokroten, blaten in razrit od traktorja. Poslej je bilo še nekaj odcepov, a sva se držala glavnega kolovoza.

 

Na razcepu po slabih 15 minutah sva se spustila po levem kraku. Brž naju je pripeljal na Merjaščevo pot, ki je tam prečkala potoček. Njegov bližnji izvir sva že videla, ko sva bila na Vrhu za Apnišem. Nanj se pride desno, midva pa sva zavila levo in se znašla med podrtim drevjem. Jani je više opazil Merjaščevo črno-rumeno markacijo, zato sva morala preplezati precejšnje drevo, ki je ležalo čez pot, kar je bilo zaradi poledenelih vej in debla kar težavno. Na robu levo nad seboj sva kmalu zagledala lesene stavbe. Pod njimi sva slabe četrt ure nad izvirom prišla iz gozda na makadamsko cesto na grebenu. Med najbližjo leseno stavbo in edino zidano Oplatarjevo (Ravno Brdo 18, po vodničku 19) so naju kar zabolela ušesa, tako besno je lajal pes na levi in »samo« zelo glasno tisti na desni (k sreči je bil prvi za ograjo, drugi pa na verigi). Jadrno sva pobegnila levo navzgor proti naslednjim hišam.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na vrhu klanca naju je na drevesu pričakala črno-rumena markacija, na drogu poleg pa še turnokolesarska. Makadamska cesta se je slabih 10 minut nad Oplatarjem iztekla na prečno asfaltno. Sredi križišča so bili na drevesu kažipoti Slovenske turnokolesarske poti, lesen kažipot nazaj PANCE ter knafelček Papirniške (Vevške) poti in Merjaščeva markacija. Nadaljevala sva levo navzgor po asfaltni cesti. Mimo smerne tablice Kostanjeve pohodne poti nazaj MALI VRH, naprej SOSTRO sva prišla do klopce vrh klanca, kjer sva zavila levo s ceste proti Teličarju. V dveh, treh minutah sva dosegla prvi cilj.

Teličnica (14 je njena številka v seznamu vrhov v vodničku; 651 m) je razgleden vrh, na katerem je poleg Teličarjeve domačije (Ravno Brdo 16) le nekaj dreves. Na največjem je bila še nedavno tablica Merjaščeve poti, sem izvedela na Hribi.net (tam piše Telčnica, kar morda izvira iz popravljenega seznama poti). Zdaj je drugače: drevo so posekali, štor porabili za podstavek okrogle mize, okrog nje postavili lesene »stolčke«, tablica pa je na štoru pod mizno ploščo. Merjaščev znak za ta vrh je drevo.

 

 

Vrnila sva se na križišče, sledila lesenemu kažipotu MALI VRH in odvijugala navzdol po asfaltni cesti. Tudi ob njej so bili turnokolesarska kažipota in smerna tablica Kostanjeve pohodne poti (tam sta obe poti zavili desno proti Malemu Vrhu, midva pa sva ostala na cesti). Mimo vodohrana in črpališča Ravno Brdo sva se spustila proti vasi s tem imenom. Kakih 15 minut pod Teličnico sva na križišču pri prvih hišah zavila levo za smerokazom Besnica. Kar strmo sva se spuščala pod hrib Leščevka mimo transformatorske postaje Ravno Brdo vas in table o popolni zapori ceste čez 1,1 km, upajoč, da ta ne bo pokvarila najinega pohoda. Skalno pobočje ob cesti je bilo precej krušljivo. Levo spodaj je tekel potok Vakovka, ki se je malo pred koncem spusta preselil pod cesto na desno stran.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobre četrt ure pod vasjo sva pristala na ravnem in na makadamu. Gradbišče ob cesti (ne na njej), zaradi katerega je bila najbrž napovedana popolna zapora, je mirovalo. S ceste sva zavila levo v breg na kolovoz, ki je tekel okrog hriba proti Hribarjevi domačiji (Ravno Brdo 1). Kmalu za koritom je bila pravokotna markacija obrnjena tako, kakor da bi usmerjala levo v breg. A ta je bil skoraj navpičen in tudi poti ni bilo, zato sva ostala na kolovozu. Ko je 10 minut nad gradbiščem z desne pritekla cesta k Hribarju, sva zavila s kolovoza ostro levo čez travnik. Na robu gozda sva stopila na kolovoz, ki je pritekel od Hribarja (najbrž sva prekmalu zavila s prejšnjega kolovoza in ne bi bila smela čez travnik).

 

 

Približno 10 minut od Hribarja sva končno zagledala že načeto puščico, ki je kazala desno s kolovoza, in prej kot v 5 minutah sva dosegla drugi cilj. Kogelj (15; 578 m) je travnat vrh, ki ponuja nekaj razgleda, čeprav ga obdaja pretežno borov gozd. Merjaščev znak za Kogelj je hrošč. Od tablice na vrhu sva se spustila nazaj na kolovoz in nadaljevala proti jugozahodu (proti Javoru).

 

 

 

Po kolovozu sva sestopala med travniki, poraslimi s kobulnicami, ki odcvetele in zasnežene niso bile nič manj lepe kot cvetoče. Čez 5 minut sva desno v gozdu zagledala nekaj, kar se je izkazalo za rjaveče ostanke pločevinaste hiške; k njej je vodila zaraščena pot. Malo naprej je ob robu gozda stala lesena hiška z lopo in straniščem, vse zaklenjeno. Niže v gozdu se je skrival še en objekt, a se nisva hotela tepsti z goščavo, ki naju je ločila od njega. Nadaljevala sva po kolovozu, ki se je sčasoma razširil skoraj v gozdno cesto. Na stiku s še eno je bila najina za nazaj označena z Merjaščevo markacijo. Držala sva se levo, čeprav se tudi v desno pride v Javor. Po poti so se vlekli sveži sledovi smuči in sank. Slabe četrt ure od lesene hiške se je z desne priključila tista druga cesta. V 3 minutah sva prišla iz gozda in više pred seboj zagledala svoj avto. Vendar še nisva sedla vanj, ampak sva se namenila še na Javorski vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po cesti, ob kateri sva parkirala, sva zavila desno in takoj zatem na Javorskem prevalu levo proti hišam. Pred koritcem z zaprto pipo sva zavila ostro desno pod propadajočo hišo Javor 18. Za ovinkom sva šla med kozolcema in na razcepu dalje po glavni cesti levo navzgor. Nasproti Špilarja (Javor 20) sva krenila desno na gozdno cesto. Mimo skladovnic drv in bal sena sva po 20 minutah prispela do hiše 22a in pred njo zavila levo po ograjenem kolovozu skozi kratek pas gozda proti drugim hišam. Nad 23b je bila na drevo pritrjena tablica Javorskega vrha.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Javorski vrh (16; 641 m) bi bila sicer morala zaviti desno že na začetku kolovoza. Najvišja točka je pri vodohranu sredi pašnika, lastnik zemljišča pa očitno ne mara pohodnikov, zato je vrh okrog in okrog ograjen. Davnega leta 2009 nama to ni prišlo na misel (menila sva, da so ograje zgolj zaradi živine) in tudi 2020 še ne; šele zdaj sva v vodniku Merjaščeve poti prebrala, da tablica zato ni na vrhu. Discipliniran pohodnik si ga torej lahko ogleda samo od daleč oziroma se nanj »povzpne« le s fotoaparatom. Merjaščev znak za Javorski vrh je (seveda) javorov list.

 

 

 

 

 

 

Od tablice sva sledila Merjaščevi markaciji in se mimo novogradnje 23a spustila na cesto. Po njej se Merjaščeva pot nadaljuje v desno, midva pa sva jo zapustila v levo. Od Špilarja dalje sva se vračala po že prehojeni cesti. Z nje sva kmalu zagledala svoj avto in v dobre četrt ure sva bila pri njem.