napotili proti jugovzhodu mimo
Zgornjih Rut 1 ter lepe lesene hiše s številkama Zgornje Rute 5 in Gozd 47, za
katero je bilo konec asfalta. Makadamska cesta nas je pripeljala k potoku
Martuljek. Upali smo, da ga bo mogoče prestopiti in začeti po nemarkirani poti
ob njegovem desnem bregu. Tako nam ne bi bilo treba tja in nazaj ves čas po
isti poti. Čakalo nas je prijetno presenečenje: brv malo pred izlivom v Savo.
Bila pa je tako poledenela, da smo si morali natakniti derezice.
bližnjo lesenjačo je črno cestico nadomestila
široka peščena pot. Potem ko se je začela rahlo vzpenjati, je postala skalnata,
se zožila in se čisto približala Martuljkovi strugi. Čez 5 minut smo se pred še
enim potočkom, ki je pritekel čez cesto, povzpeli levo po strmem plazu in ob
komaj opazni stezici naleteli celo na dva možica. Te
poti na nama znanih zemljevidih ni. Ko je stezica odvijugala proti
desni, se je visoko zgoraj pokazal skalnat rob, zaradi katerega se najbrž območje
na vrhu imenuje Na peči. Pogled nam je pritegnilo nekaj
zaplat posebno lepega
mahu. Pod skalno strmino smo zagledali odvrženo polomljeno
leseno lestev in Janija, ki je po tej poti nekoč že hodil, je zaskrbelo, kako bomo
strmino premagali. A za ovinkom se je izkazalo, da nam bosta čez skalni skok
pomagali jeklenica in nova kovinska lestev. S Tomažem nisva pričakovala takega
»alpinizma« in tudi Jani je po štirinajstih letih že pozabil, kako strma je ta
pot.
bile bele, v gozdu pa ni
bilo skoraj nič snega. Potem ko smo zavili desno čez suh potoček, smo se začeli
vzpenjati pod skalovjem, poraščenim z mahom. Z višino je postajal bolj zasnežen
tudi gozd. Za veliko poseko čez 15 minut smo prispeli k Lipovčevi koči (okrog 930
m) in pri njej stopili na gozdno cesto, zasuto s suhim
listjem. Pri PD Jesenice
so nama povedali, da se koča imenuje po Ljubljančanu, čigar počitniška hišica
je bila nekoč.* Na skali pod kočo smo postali pri spomeniku bratom Jožetu, Milanu in Ivanu - Vanču Uršiču ter Hinku Morausu in Francu Karnerju, ki
so se med 3. in 5. majem 1952 smrtno ponesrečili v Špikovi steni.
Nedaleč za kapelo smo po brvi prestopili Martuljek in odtlej
nadaljevali po markirani poti. Od kažipotov (940 m) ob gozdni cesti smo sledili
tistemu z znakom za zahtevno pot Za Ak 55 min navzgor v gozd. Na njegovem
razdejanem začetku smo zavili levo s ceste, kamor sta kazala markacija (rdeč
obroč brez bele sredice) in puščica na
štoru. Sledil je zelo strm vzpon. Potem
ko smo zavili levo čez Martuljkov pritok, so nas markacije še vedno vodile med
podrtim drevjem. Spotikali smo se čez korenine in skale. Čez bolj sitna mesta
naj bi nam slabih 25 minut nad 940 m pomagala jeklenica, a je bila ponekod
predaleč od steze. Desno pod njo se je
pojavil studenček in kmalu smo prišli do
njegovega izvira. Nedaleč nad njim se je desno odcepila pot k Mahovju; tam je bil
možic, steze pa ni bilo videti. Sledilo je še nekaj jeklenic in pot je bila ponekod
»obrobljena« (podprta) z debelci. Po 10 minutah nas je ob jeklenici in po
stopnicah pripeljala h kažipotom (1090 m); rumena kranjskogorska pohodniška sta
kazala nazaj 6 Gozd Martuljek in naprej 2. Slap 6, rdeč planinski
z znakom za zahtevno pot pa desno Za Ak 30min proti skali z napisoma nazaj
SLAP II. in levo ZA AK.
Kako uro in četrt nad kažipoti na 1090 m smo pod seboj
zagledali potok Martuljek v krnici Za Akom, se še malo povzpeli v desno po
grebenu, nato pa se rahlo spustili mimo velikega balvana. Na njem je še bila markacija,
poslej pa naj jih po zemljevidih ne bi bilo več. Vendar smo videli še dve. Ko
smo šli mimo prve, nismo vedeli, da bi
bili morali tam zaviti v krnico, in smo se vanjo spustili nekoliko kasneje. Ker
je bil spust strm in zdrsljiv, smo si nadeli derezice. Čez četrt ure smo kakih 50
m pred zadnjim balvanom, kjer se krnica razširi, zavili
iz nje desno v breg. V snegu komaj vidna stezica nas je po 10 minutah pripeljala
k bivaku.
Bivak III Za Akom (1345 m) so letos naredili iz več kot 117.000
recikliranih pločevink. Je enake oblike in velikosti kot prvotni iz leta 1946.
Konstrukcija in lupina sta aluminijasti, notranjost pa lesena. V njem so
ležišča za do pet oseb, klop (na njej je lahko dodatno ležišče), mizica, dva
stolčka (štokrla), skrinja in štedilnik na drva.
Na dvorišču je nadstrešek – drvarnica. Za bivak skrbi PD Jesenice in je stalno
odprt. Izpred njega je lep pogled na Kukovo špico,
Škrnatarico, Široko peč, Mali Oltar, Veliko (Martuljško) Ponco. Pod steno Široke peči smo videli tudi tri
macesne, znani orientir plezalcem.
na gozdno cesto. Od kažipotov na 940 m smo se
vračali po drugi poti. Po kamnih smo prestopili še en pritok, čez 10 minut pa
zavili levo po brvi še čez tretjega. Hitro se je mračilo, a pot je bila
razločna in ne več težavna. Sledili so še kažipoti na 915 m, prestopili smo
Bučanov graben, na 920 m je z leve pritekla pot od bivaka pod Špikom (tam je še
vedno pisalo, da je Bivak
III »v rekonstrukciji«), na 770 m pri oglarskih kopah pa je bil kažipot nazaj Za Ak
1h 40min (mi smo potrebovali skoraj
še enkrat toliko!). Tomaž je skrbel za svetlobo (fotografirali nismo več) in po dobrih 50 minutah smo se
v čisti temi vrnili k avtu.
Pred odhodom smo s seboj povabili tudi Marjano, ki ji je tisti konec bolj domač, pa ni utegnila in tudi nam je odsvetovala. Zaradi zimskih razmer. Čeprav snega ni bilo veliko, priznam, da je pot kar otežil – bila je napornejša in tudi nevarnejša kot ob najinem prvem obisku tistega konca. Tedaj je bilo precej drugače: ne le da je bila pot kopna, ampak sva bila tudi petnajst let mlajša ...
* Kako je bilo res s to kočo, je v Planinskem vestniku 9/26 popisala Tatjana Peterlin Neumaier.
Med ženskami, ki jih je Lipovec rad vodil v gore in jih učil plezanja, je bila tudi mladostna prijateljica Terezija Samec (1911–2006). Največkrat sta se odpravila v območje Špika. Zdi se, da je Samčeva to naklonjenost razumela kot ljubezen, kar menda ni bilo upravičeno. Da bi se mu še bolj prikupila, je pod Jasenjem za svoje alpinistične prijatelje postavila kočico. Gradnjo 33 m2 velike hiške je financirala in bila njena nesporna lastnica. Kdaj jo je zgradila, ni znano, a vsekakor je bila leta 1936 že uporabna. Med drugo vojno jo je nemška uprava zaplenila. Najprej jo je uporabljala zase, potem pa jo je prodala avstrijskim zasebnikom. Po vojni je postala ljudsko premoženje in prešla v posest PD Jesenice, ki jo upravlja še danes. Sprva so jo uporabljali predvsem alpinisti, ki so se podajali v Špikovo skupino, pozneje pa mladinski odsek za svoje izobraževanje. Potem ko se je leta 1979 v Prisojniku smrtno ponesrečil njihov alpinist Marko Domevšček, so 1. 8. 1981 hiško uradno preimenovali v Maretov dom. Kljub temu ji še danes vsi pravijo Lipovčeva koča.







































Ni komentarjev:
Objavite komentar