Ob
ovinku sva postala pri razlagalni tabli TUP o naselitvi Mojstrane in
železarstvu v njej. Leta 1291 so freisinški škofje tja naselili štiri kmete, ki
so znali pridobivati železo. V 15. ali 16. stoletju je tam stal majhen plavž,
ko je rude v bližini zmanjkalo, pa so ga zamenjale fužine, ki so predelovale
surovo železo iz jeseniških
plavžev. V Mojstrani se je razvilo kovaštvo in po
ljudskem izročilu je vas dobila ime po laških kovaških mojstrih (maestri),
morda pa že prej po fužinarskih mojstrih (Maistern); jezikoslovci se s tem ne
strinjajo in kolega Silvo Torkar je na to temo spisal kar zapleteno razpravo. Leta 1886 se
proizvodnja ni več izplačala, zato so jo ustavili. Vodo, ki je gnala železarska
kladiva, so speljali skozi vas, da je poganjala mline in žage, vaščani pa so jo
uporabljali do konca druge svetovne vojne.Pot, ob kateri se je zvrstilo še nekaj
ostankov cementarne, je zavila levo (tudi Juliana in kolesarska pot) in tam sva
si ogledala dve razlagalni tabli o njej. Po propadu fužin so poskusili s
tovarno cementa. Podjetje inženirja Piusa Ammana iz Mödlinga pri Dunaju je leta
1889 opravilo prve raziskave, ugotovilo, da je v okolici dovolj surovin, in čez
štiri leta zagnalo tovarno. Elektriko za drobilne mline je dajala Triglavska
Bistrica, ki so jo do Rosa leta 1895 speljali po 1,5 km dolgem akvaduktu. Kmalu
je bilo zaposlenih okoli sto delavcev, še tristo pa pri kopanju surovin in
njihovem prevozu. Domačinov je bilo premalo, zato so se priseljevali delavci z
nemškega govornega področja, kredo pa so kopali sezonski delavci iz Furlanije.
Pred prvo svetovno vojno je cementarna vsako leto pridelala okoli 12.000 t zelo
kakovostnega cementa (vgrajen je na primer celo v singapurski trdnjavi in
Sueškem prekopu). Po drugi vojni je bila nacionalizirana. Ker je povpraševanje
po cementu upadlo in jo je prizadela še povodenj, so jo leta 1935 zaprli. To
območje domačini še vedno imenujejo Fabrka.
Za tablama sva kakih 10 minut od
izhodišča prestopila Triglavsko Bistrico (ob njej se nadaljuje pot, poimenovana po njej) in pogled z mostu vanjo je bil zelo slikovit. Za mostom sva
pri kolesarskih in planinskih kažipotih (667 m) krenila desno (tja Radovna 1.30,
Peričnik 1.00, Aljažev dom v Vratih 2.30)
mimo table o omenjenem inženirju
Ammanu v gozd in po brvi čez potok Mlačca. Spremljale
so naju markacije z 1 (SPP). Pot, široka kot kolovoz, je bila zelo
koreninasta. Od nje se je proti Bistrici odcepilo več stezic. Približala se je strugi,
se zožila in tekla pod mostom, ki nosi vodovodno cev. Po četrt ure sva šla mimo
betonskih ostankov cementarne in čez še
en skromen pritok. Za naslednjim z
brvjo sva pri klopci in kažipotih (676 m) s poti k jezeru Kreda zavila desno proti Rosu (kažipota zanj
ni bilo, bil pa je za Peričnik 0.45 in Aljažev dom 2.15).
Sledili sta še dve brvi. Slabih 10 minut od betonskih ostankov je z leve
pritekla steza od Krede; veselilo naju je, da se ne bo
treba vrniti h kažipotom na 676 m, ampak bova že na tem razcepu sledila kažipotu 15 Kreda.
o pridobivanju
surovine za cement in zagledala jezero v kotanji, ki je nastala zaradi
izkopavanja krede (za mojstransko cementarno
so jo kopali tudi v dolini Radovne, kjer je
nastalo še eno jezero enakega imena). V njem so se v 80. letih prejšnjega stoletja
poleti kopali vaščani, ob njem pa zgradili celó plastično smučarsko skakalnico
(luftarco), s katere so se skoki končali v vodi.
ob travniku. Okrog
gospodarskega poslopja in prazne krmilnice vrh travnika so se pasle krave. Na
Poldovem rovtu desno od poti je stal senik s pločevinasto streho, v gozdu pa sva
opazila ostanke še ene stavbe. Gozdna steza nad rovtoma je bila prijetna, a kar
strma. Ob njej so se vrstili z mahom preraščeni štori in skale. Prvič v
življenju (torej kar pozno) sem pomislila, da ima mah na štoru kaj »jesti«,
tisti na skali pa ne. No, tudi to sem si očitno predstavljala precej po svoje,
sem ugotovila, ko sem prebrala razlago strokovnjakinje za mahove Simone Strgulc
Krajšek (hvala!).*
Po slabe četrt ure sva pri velikem možicu na
desni skozi drevje opazila jaso. Na razcepu malo naprej sva se držala desno, na
naslednjih dveh pa levo. Kmalu zatem sva šla mimo propadajoče lesenjače ob
zatravljenem kolovozu na levi. Pri že zarasli veliki poseki sva zavila desno na
vlako in po zgornjem robu poseke. Po dobrih 10 minutah sva se spustila po široki vlaki in pri kažipotih na 846 m stopila na asfaltno cesto na Kosmačevem prevalu (847 m), kjer je bila nekoč ogljarna. Na Novakovem rovtu na drugi strani ceste so se pasle krave, iz gozda pa je hrumela žaga in zahreščalo je padajoče drevo.
vlako (odcep je 1,7
km od Kosmačevega prevala). Takoj ko sva prekoračila Mlačco, ki je tekla
čeznjo, sva se spustila desno na drugo vlako. Tik preden se je začela vzpenjati,
se je desno odcepila slabo opazna stezica po trasi nekdanje trimske steze. Leta 1977 jo je
na pobudo dolgoletnega ravnatelja mojstranske šole Emila Brezavščka zgradilo
športno društvo in je delovala dobro desetletje. Spuščala sva se po levem bregu
Mlačce, po 10 minutah pa prestopila na desnega.
tremi slapovi, visokimi 30–40
m, so pozimi ledno plezališče, za katero skrbi omenjeno društvo, soteska pa je
znana tudi po božičnih Živih jaslicah, ki jih ekipa Ledenega kraljestva prireja
že od leta 2002. Pri obojem je tako rekoč nepogrešljiv Pavel Skumavc, ki sva ga
tudi srečala, saj je v soteski veliko dela vse leto, ne le pozimi. Zanimalo
naju je, ali se potok, ki teče skozi sotesko, res tudi imenuje Mlačca. Ker so
imeli Na škedanjcih nad Mlačco nekdaj teleta, mu on pravi Telečnca, je povedal,
sicer pa ga imenuje »vsak po svoje«.
Odločno pa nasprotuje imenu za sotesko Kloma,
ki ga uporabljajo nekateri – po nemško pa že ne! Navdušeno je pripovedoval,
kako je nastala današnja Mlačca: do leta 1993 so v njej odlagali smeti in
velike odpadke. To se mu je zdelo nezaslišano, zato so jo s prijatelji
očistili. Po ceveh so na skalne stene speljali vodo, da
so nastali ledeni
slapovi, ki so navdušili plezalce. Tudi Tomaž Humar, ki je bil njegov prijatelj,
je plezal tam (na zemljevidu na brunarici imata vsak svojo smer). V plezališču ni nesreč, saj v njem veljajo stroga pravila. Še
posebej so potrebna zadnje čase, ko se pojavljajo imenitno opremljeni in
opravljeni »plezalci«, ki premorejo malo ali nič znanja, a veliko
(preveč)
samozavesti. Potožil je, kako težko je v čedalje milejših zimah poskrbeti za
plezališče in božično okrasje. Razkazal nama je fotografije jaslic, oder zanje,
mlin, cerkvico, hiške, »živalski vrt« ... Bil je sila zgovoren in ko sva odhajala, sva
ugotovila, da sva bila tam debelo uro!
* »Mahovi so rastline, ravno tako kot drevesa, praprotnice in razna zelišča. Rastline imajo v zelenih delih v celicah strukture, imenovane kloroplasti, s katerimi same izdelujejo hrano za svojo rast. Potrebujejo le vodo, ogljikov dioksid iz zraka, nekaj mineralov in sončno svetlobo. Rastline torej ne jedo ničesar, ne tiste, ki rastejo v bogati prsti, ne mahovi, ki rastejo na skalah. Velika razlika med mahovi ter drugimi, tako imenovanimi višjimi rastlinami, pa je v tem, kako v svoje telo sprejmejo vodo in minerale. Višje rastline imajo korenine, s katerimi se usidrajo v podlago in skozi katere poteka sprejem vode in mineralov. Mahovi korenin nimajo, ampak imajo preprostejše zgrajene rizoide. Z njimi se le pritrdijo na podlago, ki je lahko tudi skala ali lubje, trhel štor ali zemlja. Vodo in minerale sprejemajo skozi vso površino, torej iz vlažnih tal, pogosto pa je to deževnica, ki omoči mah. Če je voda že bila v stiku s podlago, npr. taka, ki teče po lubju ali kamnu, se v njej raztopi nekaj mineralov, ki vstopijo v mah in jih rastlina nato porabi za svojo rast. Zato mahovi ne potrebujejo prsti, v kateri bi rasli. So super te rastline, kajne?«


































Ni komentarjev:
Objavite komentar