Mojstranska Tehnološka učna pot in Mlačca

Na prvi septembrski dan sva se – še vedno previdna zaradi zdravstvenih težav – odpravila raziskovat okolico Mojstrane, predvsem Tehnološko učno pot (TUP), označeno kot kranjskogorsko sprehajalno pot 15. Avto sva pustila sva na parkirišču Fabrka na koncu vasi (S 46.455170, V 13.932096). Parkirnino 0,80 evra na uro (dnevno 10 evrov) je možno plačati samo s kartico ali z EasyParkom. Nasproti parkirišča (655 m) se s ceste odcepi pot na Sleme (4.00), Vrtaški vrh (3.30) in Vrtaško planino (2.10).

 

S parkirišča sva odšla nazaj v vas mimo ostankov cementarne, »Triglava z okolico« in odcepa za Grančišče, pri Triglavski cesti 58 pa zavila ostro desno (tja tečeta pot 16, imenovana Pot Triglavske Bistrice, proti slapu Peričnik in kolesarska k 7,4 km oddaljenemu Kovinarskemu domu v Krmi). Ob ovinku sva postala pri razlagalni tabli TUP o naselitvi Mojstrane in železarstvu v njej. Leta 1291 so freisinški škofje tja naselili štiri kmete, ki so znali pridobivati železo. V 15. ali 16. stoletju je tam stal majhen plavž, ko je rude v bližini zmanjkalo, pa so ga zamenjale fužine, ki so predelovale surovo železo iz jeseniških plavžev. V Mojstrani se je razvilo kovaštvo in po ljudskem izročilu je vas dobila ime po laških kovaških mojstrih (maestri), morda pa že prej po fužinarskih mojstrih (Maistern); jezikoslovci se s tem ne strinjajo in kolega Silvo Torkar je na to temo spisal kar zapleteno razpravo. Leta 1886 se proizvodnja ni več izplačala, zato so jo ustavili. Vodo, ki je gnala železarska kladiva, so speljali skozi vas, da je poganjala mline in žage, vaščani pa so jo uporabljali do konca druge svetovne vojne.

Pot, ob kateri se je zvrstilo še nekaj ostankov cementarne, je zavila levo (tudi Juliana in kolesarska pot) in tam sva si ogledala dve razlagalni tabli o njej. Po propadu fužin so poskusili s tovarno cementa. Podjetje inženirja Piusa Ammana iz Mödlinga pri Dunaju je leta 1889 opravilo prve raziskave, ugotovilo, da je v okolici dovolj surovin, in čez štiri leta zagnalo tovarno. Elektriko za drobilne mline je dajala Triglavska Bistrica, ki so jo do Rosa leta 1895 speljali po 1,5 km dolgem akvaduktu. Kmalu je bilo zaposlenih okoli sto delavcev, še tristo pa pri kopanju surovin in njihovem prevozu. Domačinov je bilo premalo, zato so se priseljevali delavci z nemškega govornega področja, kredo pa so kopali sezonski delavci iz Furlanije. Pred prvo svetovno vojno je cementarna vsako leto pridelala okoli 12.000 t zelo kakovostnega cementa (vgrajen je na primer celo v singapurski trdnjavi in Sueškem prekopu). Po drugi vojni je bila nacionalizirana. Ker je povpraševanje po cementu upadlo in jo je prizadela še povodenj, so jo leta 1935 zaprli. To območje domačini še vedno imenujejo Fabrka.

 

 

Za tablama sva kakih 10 minut od izhodišča prestopila Triglavsko Bistrico (ob njej se nadaljuje pot, poimenovana po njej) in pogled z mostu vanjo je bil zelo slikovit. Za mostom sva pri kolesarskih in planinskih kažipotih (667 m) krenila desno (tja Radovna 1.30, Peričnik 1.00, Aljažev dom v Vratih 2.30) mimo table o omenjenem inženirju Ammanu v gozd in po brvi čez potok Mlačca. Spremljale so naju markacije z 1 (SPP). Pot, široka kot kolovoz, je bila zelo koreninasta. Od nje se je proti Bistrici odcepilo več stezic. Približala se je strugi, se zožila in tekla pod mostom, ki nosi vodovodno cev. Po četrt ure sva šla mimo betonskih ostankov cementarne in čez še en skromen pritok. Za naslednjim z brvjo sva pri klopci in kažipotih (676 m) s poti k jezeru Kreda zavila desno proti Rosu  (kažipota zanj ni bilo, bil pa je za Peričnik 0.45 in Aljažev dom 2.15). Sledili sta še dve brvi. Slabih 10 minut od betonskih ostankov je z leve pritekla steza od Krede; veselilo naju je, da se ne bo treba vrniti h kažipotom na 676 m, ampak bova že na tem razcepu sledila kažipotu 15 Kreda.

 

Kmalu sva skozi drevje na desni zagledala hiše in približno 5 minut od razcepa stopila na plan pri mostu čez Triglavsko Bistrico. Tabla TUP levo pred njim je pripovedovala o pridobivanju vodne energije za cementarno. Leta 1985 so tam porušili stebre že omenjenega akvadukta, da se ne bi podrli sami. Onstran Bistrice je ob cesti levo proti Peričniku in Vratom stala tabla o Poti Triglavske Bistrice. Stopila sva nekaj korakov desno do Triglavske ceste 67 (pri Rosu), domu Francija Teraža, pionirja gorskega teka in tudi sicer vsestranskega športnika.

 

Vrnila sva se k razcepu in nadaljevala desno proti jezeru Kreda, kjer naju je čakal prvi vzpon ta dan. »Hribolazenje!« sva se razveselila. Ko se je pot položila, nama je po levi pritekel nasproti potoček. Po slabih 10 minutah sva pri brvi zavila desno proti Kredi. Takoj zatem sva šla mimo table TUP o pridobivanju surovine za cement in zagledala jezero v kotanji, ki je nastala zaradi izkopavanja krede (za mojstransko cementarno so jo kopali tudi v dolini Radovne, kjer je nastalo še eno jezero enakega imena). V njem so se v 80. letih prejšnjega stoletja poleti kopali vaščani, ob njem pa zgradili celó plastično smučarsko skakalnico (luftarco), s katere so se skoki končali v vodi.

Po sprehodu okrog jezera sva zapustila TUP in se odpravila v gozd, kjer se je gruščnata stezica strmo vzpela. Kmalu sva zavila levo na prečno vlako, ki je brž zavila desno, levo pa se je odcepila stezica, po kateri sva zagazila v mokro travo in drugo rastje. Po 10 minutah se je na levi pokazal Šimencov rovt z dvojno ograjo – ob poti in ob travniku. Okrog gospodarskega poslopja in prazne krmilnice vrh travnika so se pasle krave. Na Poldovem rovtu desno od poti je stal senik s pločevinasto streho, v gozdu pa sva opazila ostanke še ene stavbe. Gozdna steza nad rovtoma je bila prijetna, a kar strma. Ob njej so se vrstili z mahom preraščeni štori in skale. Prvič v življenju (torej kar pozno) sem pomislila, da ima mah na štoru kaj »jesti«, tisti na skali pa ne. No, tudi to sem si očitno predstavljala precej po svoje, sem ugotovila, ko sem prebrala razlago strokovnjakinje za mahove Simone Strgulc Krajšek (hvala!).*

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za rovtom je pot zavila levo, čez 10 minut pa desno na izrazit greben. Na dveh najvišjih točkah sta bila v skalo vklesana križa, pobarvana rdeče (od drugega sva v dolini zagledala Mojstrano in Dovje). Na nekaterih drevesih so bile rdeče črte (gozdna meja?). Pri majčkenem možicu na koncu grebena sva zavila levo na vlako. Po slabe četrt ure sva pri velikem možicu na desni skozi drevje opazila jaso. Na razcepu malo naprej sva se držala desno, na naslednjih dveh pa levo. Kmalu zatem sva šla mimo propadajoče lesenjače ob zatravljenem kolovozu na levi. Pri že zarasli veliki poseki sva zavila desno na vlako in po zgornjem robu poseke. Po 
dobrih 10 minutah sva se spustila po široki vlaki in pri kažipotih na 846 m stopila na asfaltno cesto na Kosmačevem prevalu (847 m), kjer je bila nekoč ogljarna. Na Novakovem rovtu na drugi strani ceste so se pasle krave, iz gozda pa je hrumela žaga in zahreščalo je padajoče drevo.

 

Zavila sva levo po cesti proti Mojstrani in v gozdu na desni kmalu opazila veliko korito. Po slabih 20 minutah od Kosmačevega prevala sva šlamimo ograjenega vodnega zbiralnika, nato pa po dobrih 10 minutah kakih 50 m pred kažipotom (732 m) desno Jerebikovec 2h (pod njim je bila tablica z opozorilom PZS, da je pot začasno zaprta) zavila levo na vlako (odcep je 1,7 km od Kosmačevega prevala). Takoj ko sva prekoračila Mlačco, ki je tekla čeznjo, sva se spustila desno na drugo vlako. Tik preden se je začela vzpenjati, se je desno odcepila slabo opazna stezica po trasi nekdanje trimske steze. Leta 1977 jo je na pobudo dolgoletnega ravnatelja mojstranske šole Emila Brezavščka zgradilo športno društvo in je delovala dobro desetletje. Spuščala sva se po levem bregu Mlačce, po 10 minutah pa prestopila na desnega.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tedaj sva zagledala slikovito kratko (okrog 200 m) sotesko Mlačco. Sestopala sva mimo zajetja in cevi, namenjenih zamrzovanju pobočij za ledno plezanje, pod velikim spodmolom in stenami, ovešenimi z jeklenicami, se spet preselila na levi breg in pristala pri brunarici športnega društva lednih plezalcev. Kakih 45 m visoke pečine s tremi slapovi, visokimi 30–40 m, so pozimi ledno plezališče, za katero skrbi omenjeno društvo, soteska pa je znana tudi po božičnih Živih jaslicah, ki jih ekipa Ledenega kraljestva prireja že od leta 2002. Pri obojem je tako rekoč nepogrešljiv Pavel Skumavc, ki sva ga tudi srečala, saj je v soteski veliko dela vse leto, ne le pozimi. Zanimalo naju je, ali se potok, ki teče skozi sotesko, res tudi imenuje Mlačca. Ker so imeli Na škedanjcih nad Mlačco nekdaj teleta, mu on pravi Telečnca, je povedal, sicer pa ga imenuje »vsak po svoje«. Odločno pa nasprotuje imenu za sotesko Kloma, ki ga uporabljajo nekateri – po nemško pa že ne! Navdušeno je pripovedoval, kako je nastala današnja Mlačca: do leta 1993 so v njej odlagali smeti in velike odpadke. To se mu je zdelo nezaslišano, zato so jo s prijatelji očistili. Po ceveh so na skalne stene speljali vodo, da so nastali ledeni slapovi, ki so navdušili plezalce. Tudi Tomaž Humar, ki je bil njegov prijatelj, je plezal tam (na zemljevidu na brunarici imata vsak svojo smer). V plezališču ni nesreč, saj v njem veljajo stroga pravila. Še posebej so potrebna zadnje čase, ko se pojavljajo imenitno opremljeni in opravljeni »plezalci«, ki premorejo malo ali nič znanja, a veliko (preveč) samozavesti. Potožil je, kako težko je v čedalje milejših zimah poskrbeti za plezališče in božično okrasje. Razkazal nama je fotografije jaslic, oder zanje, mlin, cerkvico, hiške, »živalski vrt« ... Bil je sila zgovoren in ko sva odhajala, sva ugotovila, da sva bila tam debelo uro!

 

 

Iz Mlačce sva se podala desno čez travnike, nato pa mimo teniških igrišč, otroške ferate in balinišča društva upokojencev v Zelenem gaju. Za slednjim sva po 5 minutah stopila na asfaltno cesto in se po njej spustila k mostu čez Triglavsko Bistrico. Tako sva sklenila krog.

 

 

 

 

 

* »Mahovi so rastline, ravno tako kot drevesa, praprotnice in razna zelišča. Rastline imajo v zelenih delih v celicah strukture, imenovane kloroplasti, s katerimi same izdelujejo hrano za svojo rast. Potrebujejo le vodo, ogljikov dioksid iz zraka, nekaj mineralov in sončno svetlobo. Rastline torej ne jedo ničesar, ne tiste, ki rastejo v bogati prsti, ne mahovi, ki rastejo na skalah. Velika razlika med mahovi ter drugimi, tako imenovanimi višjimi rastlinami, pa je v tem, kako v svoje telo sprejmejo vodo in minerale. Višje rastline imajo korenine, s katerimi se usidrajo v podlago in skozi katere poteka sprejem vode in mineralov. Mahovi korenin nimajo, ampak imajo preprostejše zgrajene rizoide. Z njimi se le pritrdijo na podlago, ki je lahko tudi skala ali lubje, trhel štor ali zemlja. Vodo in minerale sprejemajo skozi vso površino, torej iz vlažnih tal, pogosto pa je to deževnica, ki omoči mah. Če je voda že bila v stiku s podlago, npr. taka, ki teče po lubju ali kamnu, se v njej raztopi nekaj mineralov, ki vstopijo v mah in jih rastlina nato porabi za svojo rast. Zato mahovi ne potrebujejo prsti, v kateri bi rasli. So super te rastline, kajne?«