21 oktober, 2025

Pot XIV. divizije – 27. etapa in del 28. etape

Pot do izhodišča

Izhodišče 27. etape je kontrolna točka (KT) 27 pri kapelici sv. Cirila in Metoda pod vrhom Komna, kjer sva končala 26. etapo. Ker se tja ni mogoče pripeljati, sva se zapeljala do domačij Tratnik (Planina 13) in Drgonik (št. 12) pod Vahto (na maPZS sta označeni ravno obratno) in se na Komen povzpela po planinski poti čez Telečje peči. Parkirala sva ob cesti (S 46.399324, V 14.837451) pod domačijama in se po asfaltnem odcepu povzpela k njima.

 

 
 
 
 
 
 
 
 
Čez dvorišče Tratnikove domačije, kjer je bila med vojno zgornja javka za bolnišnico Celje, sva krenila po travnatem kolovozu mimo gospodarskih poslopij v gozd. Prav prometen ta kolovoz, ki se vztrajno vzpenja, očitno ni, saj je bil na začetku in pozneje ob travnikih precej zaraščen. Pogosto sva slišala šum vode, nekje prav razločno oglašanje izvira zaganjalnika, ki pa ga nisva videla. Zaradi vode je bil kolovoz ponekod precej erodiran. Po četrt ure sva se znašla na gozdni uravnavi Vahta
lesenim spomenikom trem padlim borcem in angleškemu pilotu iz bolnišnice Celje. V gošči nasproti se je na drevesu za kažipotom Bolnica (desno) skrivalo majhno znamenje, nad njim pa markacija. Po nekaj metrih zaraščenega jarka sva prišla pod naslednje kažipote (1080 m), za naju Komen 1h rahlo desno navzgor (z leve je Jani načrtoval vrnitev).
 



Na sicer dobro označeni poti sva morala zaradi številnih odcepov in razcepov skrbno paziti na markacije. Povzpela sva se po jarku in 5 minut nad Vahto dosegla za motorni promet zaprto gozdno cesto, ki je pritekla iz Mačkinega Kota. Na njej so bile poleg knafelčkov tudi modre oznake kolesarske poti. Zavila sva levo, a cesto že po nekaj korakih zapustila, saj sta naju puščica in markacija usmerili desno na vlako. Ta se je čez slabe četrt ure zlagoma dvignila do še enega majhnega znamenja na drevesu. Nadaljevala sva po levem od desnih dveh kolovozov (edinem, ki se je odločno vzpenjal). Na naslednjem razcepu sva zavila desno na gruščnato vlako.



 
 
 
 
 
 
 
 
Ko se je strmina povečala, se je svet postopoma odprl v travnik. Slabe četrt ure nad znamenjem je bilo strmine konec. Nekaj časa sva gazila po visoki travi, nato se spotikala po grušču in se ogibala blatu. Na ostrem levem ovinku čez 5 minut sva skozi drevje opazila lovsko prežo na Bezovcu. Po slabem kolovozu sva hrib 
obšla po zahodni strani. Nato se je kolovoz izboljšal in naju mimo kažipota nazaj LJUBNO čez 5 minut pripeljal na obračališče gozdne ceste. Z njega sva se (po Tomaževem zgledu) povzpela na omenjeni Bezovec (1326 m). Kravjaki in kravje »stečine« so pričali, da tam pasejo. Z vrha, ki sva ga kljub številnim nadlogam – kamnom, skalam, šopom trave in izruvanim štorom – dosegla v minuti, dveh, bi bili na vse strani lepi razgledi (prvič se je pokazalo tudi teme Komna), če ne bi bili nagajali oblaki. Prežo tik pod vrhom na drugi strani je krasil v deske vrezan divji petelin, znameniti prebivalec Smrekovškega pogorja.
 
 



Ob samooskrbnem električnem pastirju sva se mimo številnih mušnic spustila nazaj na obračališče, z njega pa levo po gozdni cesti. Kar hitro se je nehala rahlo vzpenjati in tam sva jo zapustila v desno navzgor. Ne preveč strm traktorski kolovoz naju je pripeljal nad Telečje peči. Čez slabih 10 
minut je bila med dvema hlodcema čez cesto speljana voda, ki je pritekla s skalnega brega na desni, kjer sva opazila tudi cevi, in padala levo pod kolovoz. Zatem se je najina pot odcepila desno, a najprej sva stopila nekaj korakov naprej k manjši gozdarski hiši (S 46.41119, V 14.84178) z razgledno »verando«.
 
 










Vrnila sva se k svojemu odcepu in se strmo povzpela po stezi, obdani z borovničevjem, mušnicami in majhnimi mravljišči. Prej kot v 5 minutah sva dosegla razmeroma strm kolovoz in zavila levo nanj, z njega pa po spet zelo strmem odcepu desno na vlako. Posuta je bila z grobim kamenjem, ob njej 
pa so se vrstila velika mravljišča in še več borovničevja. Po dobre četrt ure sva zavila desno na stezo, na naslednjem razcepu pa nadaljevala naravnost navzgor po desnem kraku. Kmalu zatem sva skozi leso izstopila iz gozda na ozko, ponekod slabo opazno stezico, ki je tekla skozi brusničevje in resje. Pobočje je bilo polno posekanih smrečic. Po 10 minutah sva prispela h kapelici sv. Cirila in Metoda (kažipoti 1638 m, vodnik 1640 m), KT 27 Poti XIV. divizije in izhodišču tokratne etape. Na vrh Komna nisva šla, saj sva se razgledov z njega k sreči naužila že med 26. etapo, tokrat pa je bilo več oblakov. Žig KT 27 še vedno ni bil uporaben.
 



S Komna do partizanske bolnišnice Celje (KT 28)

Po vpisu v vpisno knjigo sva se spustila od kapelice proti zahodu, kamor je kazala puščica ob napisu LOKA levo od vhoda. Kmalu sva zavila desno v gozd in pod leso nadaljevala navzdol po ozki koreninasti in skalnati, precej zdrsljivi stezici, ki je rezala strmo pobočje s senčnim smrekovim gozdom. Ko je bilo konec težavnega spusta, sva se začela rahlo vzpenjati. Za nekaj sonca je poskrbela jasa, na koncu katere naju je pospremila nazaj v gozd velika markacija. Borovničevja ni bilo ne konca ne kraja. Dalje sva hodila skoraj po ravnem. Srečala sva žensko s psom – kljub lepemu dnevu edini živi duši tisti dan. Kmalu se je gozd razredčil in zagazila sva v suho travo. Pred nama se je pokazala Peca.

 


  



Pol ure pod kapelico sva krenila desno navzdol po prečnem gruščnatem, nekoliko razritem kolovozu in po dobrih 5 minutah zagledala Hlipovec (1453 m), sedlo med Komnom in Travnikom oziroma preval med Štajersko in Koroško. Čezenj je nekdaj potekala ena glavnih povezav med tema deželama. Zdaj sta tam speljani Slovenska (
SPP 1)  in Koroška planinska pot (KPP K). Tik preden sva stopila iz gozda, naju je napis IZVIR VODE 40 M na drevesu zvabil v levo pogledat, kaj je to. Res sva našla studenček, ki je pricurljal izpod polomljenega drevja. Nato sva se vrnila na sedlo, kamor se je s savinjske strani ob posebnih priložnostih še vedno mogoče pripeljati z avtom, sicer pa je gozdna cesta prepovedana za motorni promet. Od kažipotov (1453 m) sta se SPP in KPP nadaljevali po grebenu na Travnik, najina pa levo po gozdni cesti. Položno, a vztrajno se je spuščala mimo več odcepov kolovozov in vlak. Ob njej sva opazila še en izvirček.

 



Čez dobrih 10 minut sva šla mimo kažipotov (1367 m), izmed katerih je bil za naju zanimiv Part. bolnišnica Celje 15min, Vahta 1h naprej (desno je bila še ena pot na Travnik). Takoj zatem so naju pričakali znak za prepoved motornega prometa ter obvestila, kdo in kdaj tam (ne) sme voziti. Sicer bi bila lahko nadaljevala kar naravnost na širšo cesto, kjer je najvišje parkirišče za pohodnike na Komen ali Travnik, ki se je že videlo, a markacije so naju usmerile levo navzdol na stezico. Ta se je iztekla na omenjeno širšo cesto pri planinskih in turnokolesarskih kažipotih (1360 m). Od njih sva se spustila nekaj korakov po cesti, takoj za tablo P KOMEN pa jo zapustila v desno. Šele niže naju je pričakal kažipot BOLNICA SVBC 10 min. Takoj sva zavila levo čez kolovoz in naprej skozi grmovje po listnati stezici. Ta se je iztekla na isti kolovoz, ki je zdaj pritekel z leve od zgoraj. V ključih sva sestopala po strmem pobočju ter v četrt ure pristala pri vhodu v partizansko bolnišnico in podrti ograji ob njem.
 

 

Partizansko bolnišnico Celje, znano tudi kot Center, Tračka in Mrzle vode, so pod vodstvom dr. Petra Držaja in za njim dr. Virgila Krasnika spomladi 1944 zgradili na poseki 60 m × 40 m v gostem smrečju na vzhodnem robu Tračke planine. Zamišljena je bila kot centralna kirurška bolnišnica 4. operativne cone. Imela je šest barak, v 
katerih je bilo prostora za okoli 45 težkih ranjencev in 30 rekonvalescentov. Čeprav so jo Nemci in Ukrajinci večkrat iskali, je niso našli. Odkrili so jo šele po izdaji aprila 1945 in jo, že izpraznjeno, požgali. Zdaj je tam »rekonstruirana« operacijska baraka z napisom Partizanska Bolnica Mrzle vode Ljubno (ker je bila zaklenjena, sva lahko samo pokukala skozi okni), druge pa ponazarjajo lesena ogrodja. Na panojih sva lahko prebrala dele dnevnika dr. Roberta Kukovca, zadnjega vodje bolnišnice, in druga besedila ter si ogledala številne fotografije. V skrinjici na baraki sva dobila žig KT 28. Od bolnišnične ograje sva sledila še kažipotu GROBIŠČE in se najprej spustila, nato pa povzpela in še enkrat spustila po gozdu približno 250 m proti vzhodu (steza ni bila označena). V grobišču (S 46.41681, V 14.83135) menda počiva okoli 30 borcev, ki so podlegli ranam. Njihova imena niso napisana.
 
 


Prvi del 28. etape od bolnišnice do Tratnika

 
 
 
 
 
 
 
 
Bolnišnico sva zapustila skozi »vrata« pod barako. Stezica naju je pripeljala na kolovoz in spustila sva se levo po njem. Tudi tam je bilo vse zeleno od borovničevja. Na razcepu sva se držala levo (markacija). Spust je bil čedalje strmejši. Po dobrih 10 minutah sva pristala na koncu gozdne ceste v povirju Mrzle vode pri kažipotih (1160 m), za naju levo Spomenik na Vahti 30min, Ljubenske Rastke 2h. Cesta, ki je pritekla z opuščene in zaraščene Tračke planine, je bila blatna in ob njej je bilo obilo vode. Spremenila se je v še kar spodoben kolovoz, po katerem sva takoj v levo prečila potok Žep in njegov pritok. Čez čas sva prestopila še nekaj potočkov in šla mimo velike z mahom poraščene skale z napisom PART. BOL. V pol ure so naju markacije privedle na križišče (1120/1122 m) že znanih gozdnih cest s parkirišča pod Hlipovcem in iz Mačkinega Kota. Do spomenika na Vahti naj bi bilo še četrt ure.




 
 
 
 
 
 
 
 
Zavila sva desno
na hlipovško cesto, a jo že po 5 minutah zapustila v levo mimo kažipotov (1110 m) na gozdno stezo, posuto s češarki. Desno
spodaj sva večino časa videla cesto, ki sva jo zapustila. Prej kot v 10 minutah sva zašpilila klobaso pri kažipotih na 1080 m. Najina smer so bile Ljubenske Rastke. Še enkrat sva se ustavila pri spomeniku na Vahti. Do Tratnika in avta je bilo le še 10 minut hoda, preostanek poti do Rastk pa bova prehodila naslednjič.