30 april, 2024

Po poti XIV. divizije – 5. in 6. etapa


 


Divizija si je po napornem pohodu v hudi zimi privoščila dan in pol počitka v okolici Okroglic pod Lisco.

 

S Planine pri Sevnici prek Marijine vasi (KT 6) na Lisco (KT 7)

 

Predzadnjega februarja sva parkirala pri osnovni šoli in gasilskem domu na Planini pri Sevnici (S 46.101982, V 15.407984). S parkirišča je bil lep pogled na vas ter na Rúdenik, Ojstrež, Ivc in druge hribe, ki so se dvigali nad travniki in gozdovi, zastrtimi z jutranjimi meglicami. V vasi se nisva zadrževala, čeprav naju je mikalo vsaj še dvoje: mogočni grad in zgodbe o planinskem »Robinu Hoodu« – razbojniku Guzaju. Ker sva načrtovala dvodnevni pohod s prenočevanjem na Lisci, sva se morala prilagoditi nenavadni ureditvi v Tončkovem domu. Večerjo in prenočišče sva namreč lahko dobila pod pogojem, da prideva pred peto popoldne, ko dom zaprejo. Glede na najino počasnost in »temeljitost« nama je bil tako čas bolj kratko odmerjen.


S parkirišča sva zavila levo na cesto skozi vas. Mimo že znanih tovarne Tajfun, bara Tina s kontrolno točko (KT) 5, spomenika žrtvam 2. svetovne vojne in stavbe krajevne skupnosti z razstavo Kozjansko žari sva prišla do župnijske cerkve sv. Marjete, kjer sva zavila levo za smerokazom Prapretno / Visoče in planinskim kažipotom (584 m) Lisca 4h 40min, Ješivec 3h 50min, Rudenik 2h 5min. Tam je tekla še Sevniška planinska pot, znana tudi kot Pot Lojza Motoreta. Cesto so popravljali, ker je je del odnesel plaz. Na tratah pod še golimi sadnimi drevesi je bilo vse rumeno trobentic, ob cesti so cveteli tudi spomladanski žafrani in bele vijolice. Čez četrt ure sva pred transformatorsko postajo Planina s Knafelčevo in vezistično markacijo zapustila Planino ter nadaljevala skozi Visoče mimo odcepa desno proti Podpeči nad Marofom in klavrne kapelice.

 

Čez slabih 20 minut sva ubrala krajšo stranpot. Pred razpelom med cipresama sva sledila kažipotu levo Golobinjek. Spustila sva se po ovinkasti cesti, ob kateri se je v grmovju skrival potok Golobinjski graben, in poiskala hišo Golobinjek 11 četrt ure od odcepa. Plošča na njej spominja na 4. november 1941, ko je tam počival Štajerski bataljon pod vodstvom Franca Rozmana - Staneta. Hiša in plošča sta lepo obnovljeni.


Vrnila sva se na cesto proti Prapretnu. Kmalu sva se spustila v gozd, kjer kljub neznanski množici kronic nisem mogla prezreti vsakovrstne odvržene embalaže. Ob cesti je šumljal potok in tam je bilo tudi majhno zajetje, iz katerega je po cevi tekla voda. Čez čas sva šla pod utrujeno kapelico sredi travnika na desni, nato se je cesta spustila k hišam. Pod nama je bil Dol, nad njim Prapretno, zadaj pa se je dvigal piramidasti Rudenik. Na razcepu sva nadaljevala po desnem kraku, še vedno po asfaltu (kažipot Marijina vas Rudenik / Lisca). Lokacija je bila na kažipotih označena kot Gavgoš, 560 m. Tam so imeli menda graščaki s Planine vislice (gavge).




Čez pol ure sva se pri avtobusni postaji Prapretno (616 m) povzpela desno proti vasi, nad katero se je na levi dvigal Gradec. Mimo transformatorske postaje Drstven (Drstvén je zaselek Prapretna) sva prišla do razcepa (627 m), kjer sva pod vaškim nogometnim igriščem zavila levo (Rudenik 1h 15min, Lisca 3h 45min). Kmalu za zapuščeno domačijo sva pri skupini hiš opazila odcep desno na Gradec. Pri Prapretnem 4 sva se končno rešila asfalta. Tam domuje enoletna psička, ki gre rada z mimoidočimi prav do Lisce; zdaj že zna sama domov, na začetku pa jim je povzročala hude skrbi. Kmalu sva prišla v gozd, kjer naju je po daljšem času pričakala markacija. Pa tudi vijolice, tevje, pljučniki, telohi, beli repuhi. Ob cesti so se vrstile skladovnice drv in na razcepu pri eni večjih naju je kažipot za Rudenik in Lisco usmeril desno. Po vzponu se je cesta zravnala in tam naju je ob njej presenetilo nekaj majhni ribogojnici podobnega, v katero je bila speljana voda iz zajetja na drugi strani ceste. Po dobre pol ure sva prišla do spuščene zapornice, kjer se morajo ustaviti še tisti, ki niso ubogali znaka na začetku gozdne ceste.

 
 
 
 
 
 
 
 

 
 

Na sedlu med Rudenikom in Gradcem sva se ustavila na travniku z razpelom (680 m) in prežo na desni. Naslednji dan sva se nameravala od tam za spremembo vračati čez Gradec. Najina pot je zavila levo (Marijina vas - Rudenik). Po slabe četrt ure je gozdna cesta napravila oster desni ovinek, v katerem se je levo odcepila pot na travnik. Puščica ob obledelem knafelčku je kazala, da je Pot XIV. divizije nekdaj tekla tam, a se lastnik s tem očitno ni strinjal, o čemer priča napis PRIVAT. Tako je treba zdaj Rudenik obkrožiti po daljši gozdni cesti po severni strani. Čez kakih 10 minut sva stopila na dobro cesto, ki je pritekla z desne od spodaj. Vztrajno se je vzpenjala, a že po manj kot 10 minutah sva jo, sledeč markaciji, zapustila po slabši v desno. Po nekaj metrih se je nad desnim ovinkom pokazal travnik s kažipotom in skrinjico. Malo naprej bi moral biti po opisu v vodniku Po poteh XIV. divizije kažipot, pa ga ni bilo (več). Tam na območju Marijine vasi pod Rudenikom sva po nekaj minutah dosegla KT 6 (805 m), najvišjo točko 5. etape. Vpisna knjiga ni več uporabna. Tam je tudi žig Sevniške planinske poti (KT 11).
 


Nadaljevala sva po markiranem blatnem kolovozu v gozd po južnem pobočju Ojstreža, kjer so cveteli črni in blagodišeči telohi, tevje, žanjevci. Strmo pobočje je pot sprva udobno rezala, nato se je strmeje izmenično vzpenjala in spuščala. Zaradi podrtega drevesa je nastal manjši »obvoz«. Po 20 minutah sva se spustila na gozdno cesto. Kažipot in napis na drevesu sta usmerjala nazaj proti Planini, v najino smer pa ni pisalo nič. Sledila sva markaciji levo po cesti. Kjer ta doseže najvišjo točko, je vrh Kolinčeve pečine, na katere južni strani je plezališče. Po 10 minutah se je desno odcepil kolovoz, ki je na maPZS narisan kot označena bližnjica, a ker je bil preveč blaten, sva ostala na cesti. Tudi bližnjica se je kmalu vrnila nanjo. Na desnem ovinku se je najina pot odcepila levo mimo velike poseke. Kmalu zatem naju je kažipot levo Lisca (križišče stez pod Ivcem, 793 m) opozoril na komaj vidno stezo, ki bi jo bila sicer zagotovo prezrla. Pri odcepu desno na 10 minut oddaljeni vrh Ivca se je najina pot strmo spustila po plitvem jarku, kjer so nama kimali številni mali zvončki.
 

 

 


 

Pri ostanku požgane domačije po dobrih 10 minutah sva zagledala hrbtno stran kažipota, ki je usmerjal h grobu padlih borcev. Sledila sva mu in nato še enemu komaj še čitljivemu ostro levo navzdol SPOMENIK, od katerega sva pod seboj že zagledala grob. Nemci so omenjeno domačijo požgali 17. avgusta 1944 med vdorom v »republiko Jurklošter«, prvo osvobojeno ozemlje na Kozjanskem. Nasproti jim je prišel 1. bataljon Kozjanskega odreda in na Ivcah (na spomeniku piše na Njivicah) se je vnel boj. Partizani so se morali umakniti, a za njimi je ostalo pet ranjencev z bolničarko. Ranjence so Nemci poklali, bolničarko pa živo vrgli v gorečo domačijo. Grob je lepo oskrbovan.
 
 

Vrnila sva se na Pot XIV. divizije in po njej sestopila na križišče s kažipoti. Nazaj navzgor sta kazala bela SPOMENIK PADLIM BORCEM in VRH IVC LEP RAZGLED KLOPCA, med planinskimi pri skromni klopci (Ivce, 775 m) pa je bil nama namenjen tisti naprej Lisca 1h 50min. A najprej sva sledila lesenemu kažipotu DARINKINO ZAVETIŠČE levo na kratko stranpot. Širok kolovoz se je strmo spuščal in z njega sva brž zagledala dve strehi. Darinka in Janko Avguštin sta leta 2007 njeno zapuščeno rojstno domačijo preuredila v zavetišče za dogovorjene obiskovalce (738 m). Mimo zunanje kuhinje sva prišla do vpisne skrinjice ob vhodu ene izmed dveh hišk. V knjigi vtisov sva prebrala številne pohvale in razne zanimivosti. Sicer je igral radio, a na trkanje se ni odzval nihče. K zavetišču od spodaj pripelje gozdna cesta. Na njenem ovinku se nama je pridružila Zasavska planinska pot.


 

Povzpela sva se nazaj na križišče in odkorakala proti Lisci. Čez travnik s prežo sva se povzpela na Vedonov hrib z mizo in klopema pod drevesi. Na enem izmed debel je bila nenavadna »tiralica«. Od tam sva se spustila po široki zemljati poti in na dnu travnika spet vstopila v gozd. Na razcepu je markacija kazala naravnost naprej. Čez četrt ure sva sestopila na cesto, v križišču pri Rižnar (687 m) zavila levo proti Lisci in za kažipotom Lisca 1h 40min takoj s ceste spet levo. Ob strmi stezi, zasuti z listjem, so cveteli jetrniki, telohi, mlečki, mali zvončki in trobentice. Vmes se je greben, ponekod skalnat, za nekaj časa položil. Marsikje je bil obrobljen z mogočnimi bukvami Kališke hoste. Ob stezi je čemel prvi možic tisti dan.


 

Nato je šlo malo po gozdu, malo čez travnike, tudi mimo starega sadovnjaka in čez kakih 40 minut sva se ustavila pri kažipotih pod vrhom na desni (Ješivc, 934 m, tako tudi zemljevid Lisca in Sevnica z okolico; na tabli Poti cerkva je pisalo Ješovec, enako v Atlasu Slovenije; najde se tudi Ješivec). Do vrha je bilo le nekaj korakov. Na njem je skoraj enako »pohištvo« kot na Vedonovem hribu, kažipoti pa tudi za Sevniško planinsko pot (KT 12). S hriba sva se v četrt ure spustila po strmem travniku s prežo v gozd, kjer je bilo v množici telohov kar precej rožnatih, in na sedlo pod Ješivcem (807 m). Z njega sva se povzpela za kažipotom Lisca 40min in na trojnem razcepu zavila skrajno levo.




Čez kake četrt ure sva pri kažipotih (884 m) prečkala asfaltno cesto iz Jurkloštra na Lisco ter skozi pas gozda prišla na travnik s klopco, mizo in ostankom ognjišča. Od tam sva se odpravila proti Mali Lisci onkraj asfaltne ceste. Levo od te je tekla gozdna, čez travnik desno od asfaltne pa najina steza (ker ni bilo oznak, sva si pomagala z zemljevidom). Z Male Lisce (934 m) čez 10 minut sva se po gozdu spustila na drugo stran proti asfaltni cesti in ob njej desno v gozd. Pri leseni hiški sva spet prišla na asfaltno cesto ob urejenem parkirišču za avtodome. Na drugem koncu sva zavila na travnik desno od ozkega asfaltnega odcepa z zapornico.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 

Mimo razlagalne table o gozdnem robu in hiške sevniškega Radio kluba sva se povzpela do stebrička z razgledno ploščo. S table o praženjaku na Lisci sva izvedela zgodbo Blaža Jurka, priljubljenega učitelja iz Razborja, graditelja prve koče na Lisci. Jurko je skupino planincev razveselil z okusnim praženjakom (carskim pražencem – šmornom), veselje pa je trajalo le do odkritja, da je – ker ni imel ustrezne posode – jed zamesil v kahli. Od meteorološke postaje sva se spustila mimo Jurkove koče  k Tončkovemu domu na Lisci (927 m).
 


 

Otvoritev Jurkove koče je bila 21. avgusta 1902, ko še ni bilo Posavske podružnice SPD in ko se je SPD lahko pohvalil s komaj štirimi lastnimi kočami. Po prvi svetovni vojni je postala premajhna in posavski planinci so zraven nje 19. junija 1932 odprli še večji dom. Na Jurkovo pobudo so leta 1939 pod domom postavili kapelico. Partizani so 28. junija 1944 kočo in dom požgali, po vojni pa so ju Sevničani zgradili na novo. Dom so poimenovali po Tončku Čebularju, tedanjem predsedniku PD Lisca. Jurkova koča (Podgorica 37) je namenjena predvsem skupinam. Tončkov dom (Podgorica 36) je KT 7 Poti XIV. divizije in najvišja točka njene 6. etape. Tam je tudi KT 13 Sevniške planinske poti. Ob vhodu sta plošči v spomin na prvo posvetovanje CK KPJ leta 1938 in na osamosvojitveno vojno, ko so bili tam nameščeni tisti, ki so prestopili iz JLA v Teritorialno obrambo. Zbirka fotografij povzema zgodovino doma.
 

 
Ker nama je uspelo priti v Tončkov dom pred peto, so nama postregli z večerjo, potem pa odšli in ostala sva čisto sama v zaprtem domu. Čuden občutek. Za vsak primer so nama pokazali, kje lahko prideva ven, če bi bila sila ali bi si želela.

 

Nazaj grede še na Ivc in Gradec



Sobe v Tončkovem domu z lepo novo leseno opremo so se nama kljub pogradom zdele precej hotelske. Zajtrk je bil okusen, a za hribovce pozen (v zimskem času sredi tedna šele ob osmih), za kolesarje morda ne tako. Pa pesjake moram omeniti; pri nobenem planinskem domu jih še nisva videla. Od doma sva se odpravila po cesti mimo imenitne hiške za zabojnike, zaradi katere so podrli razlagalno tablo o Jurkovi učni poti in drugih poteh na Lisco ter planinske kažipote (927 m), ki še čakajo na ponovno postavitev.
 

 

 

 

 

 

 

Prvo uro in 10 minut sva se vračala po poti prihoda – čez Ješivec in Vedonov hrib. Na razcepu nad sedlom Ivce slabih 10 minut od slednjega nisva zavila desno, od koder sva prišla prejšnji dan, ampak sva nadaljevala po levem kraku naravnost navzgor na Ivc. Steza se je pridružila razritemu traktorskemu kolovozu z desne in vzpon je bil čedalje bolj strm. Beli in rumeni kažipoti brez napisov so naju prej kot v četrt ure privedli na vrh s klopco in belo tablico z napisom VRH IVC 875 m/n.m. S klopce se vidijo travniki Vedonovega hriba, a ker je bilo vreme precej kislo (ves čas je po malem deževalo), razgled ni bil posebno lep.

 

Vrnila sva se na razcep in na pot prejšnjega dne. Približno na najvišji točki sva šele zdaj opazila bel kažipot z zbledelim napisom KOLINČKOVE SKALE; gotovo je mišljena Kolinčeva pečina. Poleg nekaterih markacij je bila črka T (pomena nisem ugotovila). V dobrih 40 minutah sva prišla do KT 6, od tam pa sva se tokrat povzpela po cesti, ki se je končala pri bližnji domačiji. So zaradi njenega lastnika spremenili traso Poti XIV. divizije? Kljub temu pomisleku sva zavila tja. Pes je besno lajal na naju, a je bil k sreči v kletki. Za domačijo sva stopila na kolovoz in se po njem spustila v gozd. Pred njim je rasla nekdaj mogočna, zdaj pa že zelo uboga lipa, menda naravna znamenitost. Pod njo sta vodno zajetje in korito. V gozdu pod Rudenikom sva naletela na stare markacije. Pot je bila zaradi razmetanih vej težko prehodna. Obhodila sva Rudenik in po 10 minutah prišla na travnik, sredi katerega je stala električna omarica z markacijo. Ob robu gozda so tičale razvaline opuščene domačije. Ko sva sestopala levo po travniku mimo preže, sva v daljavi že videla Planino pri Sevnici. Čez slabih 10 minut sva zagledala že znani napis PRIVAT in spet stopila na pot po sedanji trasi.



 

Čez 5 minut sva prispela na sedlo z razpelom pod Gradcem. Skušala sva najti na maPZS narisano slabo stezo na vrh. Začela sva pri preži in sprva malo tavala, nato pa sva našla potko in ugotovila, da priteče bolj z začetka travnika, že pred prežo. Bila je celo nekoliko označena: videla sva rdečo črto na kamnu in rdečo puščico na drevesu. Ob njej je cvetelo obilo trobentic in nekaj belih vijolic, telohov, jetrnikov. Sprva je bil vzpon zelo strm, nato sva prišla na veliko uravnavo, od koder je bilo videti, da je najvišja točka na levi. Dosegla sva jo dobrih 10 minut od preže. Kronice in telohi so čisto pobelili teme. Gradec je gozdnat in zato nerazgleden. Na njem so odkrili sledove več kot 20 stavb utrjenega poznoantičnega naselja, ki jih nestrokovnjak težko prepozna, zato ne veva, ali sva res videla kako antično ostalino.


 

Vrh sva zapustila po drugi strani, kjer sva našla razločnejšo stezo. Strm spust se je začel pri rdeči puščici in treh šopkih trobentic. Čez travnik na desni se nama je odprl pogled na bližnje vzpetine. Prvič sem videla rdeče jetrnike (čeprav sem brala, da obstajajo tudi rdeči in beli, sem dotlej poznala samo modre). Po dobre četrt ure sva sestopila na asfaltno cesto in med prve hiše Prapretna. Pri kažipotih na 627 m pod vaškim nogometnim igriščem sva bila spet na že znani poti (prejšnji dan sva tam zavila levo proti hiši 4, zdaj pa sva prišla po desni cesti).
 
 

Čez debelo uro sva se vrnila na Planino pri Sevnici in se že spet sestala z Antonom Španom. Pokazal nama je še eno spominsko ploščo, ki čaka na obnovo in zato trenutno ni javno dostopna. Spominja na 18. avgust 1944, ko je bila Planina osvobojena in je v stari šoli začela delovati partizanska šola.