Noč z 22. na 23. februar je divizija preživela raztresena po domačijah Šentvida pri Zavodnju in Belih Vod. Štab z ranjenim Viktorjem Avbljem - Rudijem jo je na primer prebil pri Žlebnikovem sosedu Banku (Topolšica 171). V razmerah, ko partizani s komaj kaj streliva niso bili več sposobni za neposreden boj, je vodstvo upalo, da se bo brigadam uspelo prebiti v Smrekovško pogorje, če nadaljujejo ločeno. Ob svitu je Tomšičeva krenila proti domačiji Stakne (Bele Vode 34), Bračičeva proti Plešniku (št. 35) in Šercerjeva najbolj južno proti Leskovšku (št. 45). Nemci so sicer šli za njimi, toda po reorganizaciji so se tudi njihove čete zredčile in je prišlo le do nekaj manjših prask.
Od Žlebnika do Savineka (KT 25)
se nama kotalili kamni, ki jih
je najbrž nanesla voda, saj sva ob poti opazila tedaj sicer suho strugo. Po
tleh so ležali rdeči plodovi mokovca. Izmenično ali v skupinah so naju spremljale
markacije vseh že naštetih poti. Ko sva zavila desno, proč od struge, sva
spodaj že zaslišala Hudi potok. Steza se je zožila in se v desetih ključih
spustila na gozdno cesto pri kažipotih pol ure od izhodišča (Hudi potok, 558 m;
za naju levo Savinek 1h 25min). Nekaj
korakov navzgor po cesti je med njo in potokom v grmovju tičala razvalina.
skalami Napočkih peči sva se celo še spustila in nadaljevala bolj ko ne po
ravnem. Dolga vrsta možicev je bila podobna kamniti ograji(ci). Cvetelo je precej
ciklam, nekaj navadnih čobrov (dišalo je po baziliki, ampak naju je Alenka rešila zmote),
drugih rož pa skoraj ni bilo. Po dobre četrt ure so naju presenetile
raznobarvne žarnice in figurice na in v skalah obakraj poti; nekatere so
spominjale na božične jaslice.
(Bele Vode 9) nasproti razpela stopila na
asfaltno cesto iz Šoštanja. Vsi bikci, ki so se pasli pod domačijo, so naju
prišli gledat. Čez napis RAZPODOVNIKOVA LIPA na mogočnem drevesu, ki je
že votlo in zgoraj odžagano, je Nomago nalepil svoj vozni red. Zavila sva desno
po asfaltu mimo nekaj domačij in njihovih kapelic. Čez cesto je
stekla veverica
in ravno še ušla avtomobilu. Na levi se je dvigal hrib Sveti Križ z dvema cerkvama. Za
kolesarskimi smernimi tablicami in zemljevidom Belih Vod sva se znašla pred razcepom; po levem kraku, prepovedanem za motorni promet, sta odšla
vezistična pot in Vranov let, midva pa sva se povzpela po desnem. Za
razbremenilnikom s klorno postajo naju je na škarpi Belih Vod 20 ob ostrem
desnem ovinku pričakal napis GOSTILNA PR' SAVINEKU 800 m Dobrodošli!
je imenovala, in prvemu rodu slovenskih
vojakov iz Učnega centra Pekre, ki je bil med osamosvojitveno vojno premeščen
tja. Trato okrog šole krasi forma viva – kakih 20 lesenih kipov domačina
Gregorja Petkovnika. Pod mogočno lipo nasproti šole stoji kapelica z razpelom
in angelčkoma pod njim. Ob cerkvi sv. Andreja malo naprej je pokopališče,
nasproti njega pa mrliška vežica, na kateri je spominska plošča 26 borcem,
padlim na območju Belih Vod. Mimo opuščenega kamnoloma, v katerem je bila
zložena hlodovina, in velike hiše Bele Vode 21a sva v slabih 10 minutah prispela
na cilj.
Dodatek: Mornova zijalka
nekoč spomenik, katerega del je bila ta
plošča, zaradi gradnje nove vežice pa so ga odstranili. Dalje se nisva vračala
po cesti, ampak sva pod šolo zavila v gozd, kjer je društvo Vulkan uredilo
prostor za piknike in druženje, igrišče za odbojko na mivki, dve igrišči za
rusko kegljanje, asfaltirano igrišče za nogomet in košarko ter otroško igrišče,
v Maravh pubu pa imajo nedeljska dežurstva.
Na drugi strani igrišča sva zavila ostro desno na
kolovoz. Ko sva prišla iz gozda, sva se pred električnim
pastirjem spustila levo na cesto. Tako sva se izognila velikemu asfaltnemu ovinku in slabih 20 minut od Savineka pristala pri že znanem razcepu. Poslej sva se vračala po poti prihoda.
Veverica je na istem kraju kot tja grede prečkala cesto, tokrat v nasprotno
smer.
cesti nekakšno odmikališče, sva bila radovedna,
kam se vzpenja »cesta« na drugi strani potoka. V minuti sva zagledala leseno
hiško strelišča LD Smrekovec iz Šoštanja. Bila je lepo urejena, opremljena z
varnostnimi opozorili in predpisi, v grapi nad njo pa so stale tarče, ki bi jih
po pravilih uporabniki morali pospraviti, prav tako prazne tulce nabojev (te hranijo v
škatli za kavo).
tablah o soteski Hudega potoka in o
Mornovi zijalki (vstop na lastno odgovornost, otroci le z odraslimi, nevarnost
zdrsa in padajočega kamenja). Po brvi sva prestopila potok in na drugem bregu je
bilo še več tabel (vse tudi v angleščini). Kljub napisu, da je zaradi
nevarnosti vstop strogo prepovedan, sva se povzpela po stezi, saj
je bila zavarovana
z novimi ograjami (na eni od tabel je sicer pisalo, da je bila pot obnovljena leta
2007). Železna vrata na prav tako novem stopnišču so bila na stežaj odprta, kar
je bilo v skladu z napisom na eni izmed omenjenih tabel, da je ogled možen od
aprila do novembra. Prej kot v 5 minutah sva po zadnjih kovinskih stopnicah
dosegla vhod na 518 m. Mornova zijalka je naravni in kulturni spomenik. Skozi 8
m x 10
m velik vhod sva vstopila v 43 m dolgo dvorano s 15-metrskim stranskim rovom. V
njej so našli kamnito orodje
lovcev iz stare kamene dobe, dve človeški okostji
iz časa po zadnji ledeni dobi ter predmete iz mlajše kamene dobe, železne dobe
in antike (lončene in kovinske predmete, antične kovance, leseno bivališče na
kolih). Strop je poln kapnikov – ne ravno imenitnih, a po svoje posrečenih. 



































Ni komentarjev:
Objavite komentar