Pot XIV. divizije – 25. etapa

V Smrekovškem pogorju Pot XIV. divizije ne more več slediti dejanskemu gibanju partizanov, saj so se razdelili na več skupin. Bili so brez streliva in so se nadejali, da se bodo razdruženi laže prebili na Koroško, kjer bi končno dočakali pomoč 4. operativne cone. V noči na 24. februar je prva krenila na pot Šercerjeva brigada. Čez sedlo Kal se je spustila v Krumpahov graben in se obrnila proti Ljubnemu ob Savinji. Pri Razpoki pod Atelškom (Planina 33) je padla v zasedo. S hudimi žrtvami se je izvila na Komen in čezenj v Bistro na koroško stran. Več sreče sta imela Tomšičeva brigada in štab, ki sta se na smrekovški greben vzpela brez boja čez sedlo Kramarica in skozi Mačkin Kot. Bračičeva brigada je poskusila najti prehod proti Ljubnemu med Mrzlim vrhom in Boskovcem. Nemci so jo zavrnili in pri Atelšku močno zdesetkali njene vrste. Borci so razbiti na skupinice tavali po smrekovških gozdovih. Nekaj obnemoglih je sovražnik zajel. Pod večer so se tomšičevci in preostali šercerjevci spet srečali na koroški strani pri Lahu (Bistra 4) in Hlipovcu (št. 6). Šercerjevci so 25. februarja nemoteno nadaljevali proti Solčavi, tomšičevce s štabom, ranjenci in bolniki pa so pri Osojniku (št. 13) napadle policijske enote z Ludranskega Vrha. Z zadnjimi močmi so se umaknili na Belo peč, kjer se jim je pridružilo nekaj izgubljenih bračičevcev. Zvečer je polkovnik Egon von Treeck presodil, da je divizija uničena, in je nemško operacijo ustavil.

 

Od Savineka do Doma na Smrekovcu (KT 26)

Po telefonu sva se dogovorila, da lahko parkirava pred Okrepčevalnico Savinek (Bele Vode 22; S 46.410966, V 14.953887), kjer je kontrolna točka (KT) 25 »najine« poti. Na mrzlo jutro 3. oktobra naju je gospodinja res prijazno sprejela.

 

 

 

Od Savineka sva sledila kažipotu (836 m) Dom na Smrekovcu 2h 20min po levi, spodnji asfaltni cesti, kjer teče tudi Šaleška planinska pot (ŠPP). S ceste je bil lep pogled na Sveti križ in Golte, nato se je spustila v gozd. Nad Belimi Vodami 23 (pri Marku) sva prišla iz gozda in zavila levo čez potok Bela voda. Tam se je spust končal in cesta je 10 minut od Savineka dosegla sedlo Honec z razpelom in kažipoti (810/815 m), med njimi za Logarsko pot, ki obkroža Sveti križ. Levo je odcep nanj in tja zavije tudi ŠPP, ki se nato povzpne čez travnik (tam sva se namenila vrniti).

 

 

Midva sva ostala na cesti, ki se je s Honca spustila na drugo stran. Strmi breg ob njej je bil zaradi plazenja zavarovan z žično mrežo, betonsko prevleko in železnimi sidri. Redke markacije so naju v četrt ure pripeljale k Luku (Bele Vode 39). Nasproti domačije naju je kažipot (733 m) usmeril na brv čez Štajersko Kramarico in navzgor po vlaki v gozd. Takoj nato sva prečkala še njen pritok. Pri strmem vzponu skozi mešani gozd so nama precej pomagale naravne »stopnice« – korenine. Po dobrih 10 minutah sva dosegla asfaltno cesto in nadaljevala navzgor po njej, a jo že kmalu zapustila v levo po brvi čez omenjeni pritok. Vzpenjala sva se po strmi izmenično koreninasti in kamniti stezi, ob in po kateri so rasle raznovrstne gobe. Po dobrih 10 minutah sva v desno prečkala vlako in 5 minut zatem prišla na travnik. Vrh njega sva zavila desno spet v gozd, tam pa levo v jarek. Na robu gozda naju je pričakala lesa in stopila sva na naslednji travnik. Tam ni bilo oznak in šele čez čas sva na poraščeni skali ob blatni stezici ugledala komaj opazno markacijo, više pa je bila še ena na količku.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobre četrt ure nad prvim travnikom sva pri lesi in kažipotu (964 m) nazaj Grebenšek 1h 30min, Šoštanj 2h 40min stopila na parkirišče ob asfaltni cesti, kjer je eno od izhodišč za Smrekovec. Nasproti parkirišča se je s ceste odcepil kolovoz, označen s kažipotom Dom na Smrekovcu 1h 30min, Vrh Smrekovca 2h, ter se mimo lese in razvaline povzpel k bližnjemu Spodnjemu Brložniku (Bele Vode 43, 964 m). Stanovanjska hiša je bila na novo »preoblečena« in na oknih so cvetele rože. Za hišo sva zavila desno v travnat breg po kolovozu, ki je bil sprva lapornat, nato gruščnat, zatem skalnat in nazadnje travnat. Z njega sva na levi že zagledala Zgornjega Brložnika. Čez slabih 10 minut sva morala pri lesi, namenjeni tistim, ki pridejo z desne iz gozda, prestopiti zapornico. Nekaj časa sva stopala ob gozdu, nato pa levo čez travnike. Kmalu za kapelico sva se znašla pri lesi in klopci pod mogočno lipo pri razvalinah. Zavila sva levo ter mimo izvira in manjše lesene hiše kakih 20 minut nad 
Spodnjim Brložnikom prispela k Zgornjemu (Bele Vode 42). Hiši nista stalno naseljeni (izvedela sva, da tudi Spodnji Brložnik ne), a sva pri obeh naletela na lastnika. Izkazalo se je, da so omenjene razvaline ostanek prejšnje domačije, požgane med drugo svetovno vojno. Pozanimala sva se o prehodnosti ceste mimo izvira Ljubije, kjer sva se nameravala vračati, in prvi je rekel, da sploh ni prehodna, drugi pa, da za pešce je, a težko.

 

Vrnila sva se k lipi, se povzpela na gozdno cesto in mimo korita nadaljevala navzgor po njej. Za odprto leso se je začel kar strm vzpon. Pri majhni klopci sva vstopila v gozd, po 5 minutah zapustila gozdno cesto ter na razcepu sledila markaciji in puščici levo na prijetno gozdno stezo. Zložno sva stopala med borovničevjem po južnem pobočju Mršnega vrha na desni. Po 10 minutah sva se vrnila na cesto, ki sva jo zapustila in je tekla vzporedno z najino potjo (po maPZS naj bi ves čas hodila po cesti, a markacije niso kazale tako). Ob cesti so naju presenetili mizica, klopca in smetnjak. Na bližnjem križišču se je desno nazaj odcepil zaraščen kolovoz, levo in desno naprej pa sta tekli gozdni cesti. Desna, ki je bila videti glavna, se je začela s širokim dražnikom. Kjer ni bilo oznak, sva se na razcepih držala glavne poti, tokrat torej desne.

 

Čez kakih 5 minut, že skoraj onstran Mršnega vrha, sva zavila desno na slab kolovoz, označen s knafelčkom in puščico. Nato sva prečkala gozdno cesto in si to križišče (S 46.41113, V 14.90757) zapomnila za nazaj grede, ko sva se nameravala vračati po drugi poti. Ob strmi koreninasti poti in še bolj po njej so rasle štorovke. Čez približno 20 minut sva v levo prečkala še eno gozdno cesto, ki povezuje Atelsko sedlo s Kramarico (s Kramarice sta se nama pridružili Slovenska (1) in Koroška (K) planinska pot). Na drugi strani so naju pričakali lesa in kažipoti (1287/1292 m). Precej široka steza je bila razdrapana in posuta s kamni. Prej kot čez 10 minut sva zavila desno; levi krak je bil zametan z vejami, desni pa podprt z debelci. Kmalu zatem je z leve pritekel zametani krak (zametan tudi s te strani) in skozi drevje se je pokazal planinski dom. V slabih 10 minutah sva bila pri njem (1377 m).

 

 

Dom na Smrekovcu na zgornjem delu planine Roma* je KT 26 Poti XIV. divizije. Žiga ni bilo ne v skrinjici ne na polici z vpisno knjigo v jedilnici, ampak je bilo treba zanj prositi oskrbnika. V jedilnici nama je pritegnila pozornost fotografija Koče na Smrekovcu, prednice današnjega doma; da bi pritegnili čim več obiskovalcev, so v petdesetih letih prejšnjega stoletja ob njej postavili celo bazen za kopanje. Da so po prenovi doma leta 2022 prestavili ploščo drugemu skrivališču za prvi prebegli helikopter JLA v osamosvojitveni vojni k vhodu, sva videla že prejšnjikrat, tokrat pa sva izvedela nekaj novega: čeprav na plošči izrecno piše, da so ga tam skrivali od 9. do 10. julija 1991, je oskrbnik trdil, da je bila tam le posadka, helikopter pa ne.

 

Vrnitev mimo izvira Ljubije

 

 

 

 

Po okusnih gobovi juhi in jabolčnem zavitku je bil čas za vrnitev, sprva po poti prihoda, na drugem križišču z gozdno cesto čez 20 minut pa sva jo zapustila: zavila sva desno na nemarkirano cesto. Čez 5 minut sva levo v gozdu opazila kočo. Na stranišču poleg je pisalo LD SMREKOVEC 1993. Na desnem ovinku takoj zatem sva zavila levo na slabšo gozdno cesto, ki se je vztrajno spuščala. Ob levem ovinku čez slabih 10 minut je desno ob cesti stal zanimiv mož(ic) z dolgim nosom, vsaj tako sva ga videla midva. Na razcepu čez 5 minut sva šla po desnem kraku skozi vrata v ograji in na desni zagledala leseno hiško. S tamkajšnje jase Leskovškove pustote je bil lep pogled na Sveti križ in na nadaljevanje najine poti. Vrnila sva se na razcep in odšla po levem kraku. Odpela sva »ograjo« – trak, na katerem je visela opozorilna pločevinka, in se v slabih 5 minutah spustila čez travnik k preži ob robu gozda. Tam sva zavila levo na prečno gozdno cesto. Mimo ograjenega zajetja in čez nekakšno obračališče sva se spustila iz gozda na travnik in zagledala hiše.

 

Četrt ure od preže sva pristala v dolini Zaloka pri Leskovšku (Rezoničnik, Bele Vode 45). Tudi tam imajo ploščo v spomin na prebegli helikopter JLA. Pri njih se je skrival od 10. do 16. julija 1991. Gospodinja je povedala, da je k njim priletel z Golt, ne s Smrekovca, in tako potrdila oskrbnikovo trditev, da helikopterja tam niso skrivali. Izvedela sva tudi, da se je v hiški na Leskovškovi pustoti 1. maja 2000 zgodilo nekaj strašnega: pobegli zapornik iz Bosne je ustrelil in zažgal zakonski par iz Celja, čemur je sledilo »filmsko« iskanje morilca. Ko so ga 6. maja našli, je ustrelil policijskega psa in streljal na policista; tedaj so ga ustrelili. O cesti mimo izvira Ljubije sva izvedela, do je bila v poplavah leta 2023 uničena, a so jo za silo obnovili. Poti od ovinka pod lovsko kočo do Leskovška na maPZS niso vrisane, so pa na Mapi.com.

 

Za Leskovškovim gospodarskim poslopjem sva zapustila asfalt in se spustila v gozd. Na začetku gozdne ceste je pisalo, da ni prevozna, stara obledela tabla pa je svarila pred hudim bikom. Prestopila sva potok in šla čez travnik mimo Leskovškovega nadstreška za kmetijske stroje. Cesta je pred gozdom zavila desno, midva pa z nje levo na slab gozdni kolovoz. Tam so bili na drevesu velik rdeč napis STOP, opozorilo na električnega pastirja in tablica Ožji varstveni pas vodnega vira Ljubije. Ob kolovozu je tekla suha struga. Iz gozda sva stopila na travnik s prežo. Nekatera pobočja nad dolino so bila tako strma, da sva si težko predstavljala košnjo na njih. Kolovoz se je v travi izgubil, pred koncem travnika pa sva se spustila desno v gozd na »cesto«, precej poraščeno ter posuto s kamenjem in suhim listjem, a peš popolnoma prehodno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure pod Leskovškom je z leve pritekla suha struga Ljubijskega grabna. Tega in tistega, ki naju je dotlej spremljal po desni, so pod cesto povezali s cevjo. Dolina se je stisnila v divjo tesen. Levo nad njo so se dvigale Brloške, desno pa Konečke peči. Med slednjimi so se k strugi spuščale drče: Špilna, Jelenova, Žrebetova in Dolga. Čez 20 minut sva pod skalami na desni opazila križ, posvečen Fridlu Ješovniku (1936–2019). Pogrešanega 83-letnega Friderika, ki so ga nazadnje videli na Smrekovcu, so gasilci, lovci, gorski reševalci in svojci po dveh tednih iskanja tudi s psi in z letalnikom tam našli mrtvega. Takoj zatem je na neki skali na desni pisalo ŽLIHI s puščico nazaj (žlih je narečno žleb; najbrž so v tem primeru mišljene drče). Manj kot 5 minut od križa je iz skalovja na desni pritekla Ljubija. Na skali nad izvirom, ki sva ga pred časom že obiskala, je pisalo BISER KON. IZVIR LJUBIJA. Morda je tisti KON. povezan s Konečnikovimi, ki so s svojo tablo poskrbeli za hvalospev izviru Ljubije in nas obenem opozorili, naj ne smetimo. Ob izviru je bila še vedno tudi slika ljubitelja gora Davorina Goličnika, na kakršno sva že dvakrat naletela na ŠPP.

 

Pod izvirom Ljubije nekaj časa ni bilo ceste oziroma je bila popolnoma razdejana, nato se je spet nadaljevala. Tik preden se je potok izvil iz tesni, je na skalni steni pisalo V. TESNI. Čez slabih 10 minut sva mimo vodne zapornice prispela na makadamsko cesto, ki je ob Štajerski Kramarici pritekla iz Mozirja. Nadaljevala sva levo po njej. Po dolgem času sva spet prišla na markirano pot, in sicer ŠPP. Kramarica se je pod mostom kmalu preselila z desne na levo in čeprav je bila ta dolina širša, so se nad njo še vedno dvigale visoke skalne stene. Cesta se je začela vzpenjati in 10 minut od prihoda nanjo naju je nedaleč za znamenjem na levi kažipot ŠPP usmeril desno navzgor v gozd. Tamkajšnji kolovoz je kmalu zavil ostro levo, brž nato pa naju je markacija usmerila ostro desno na stezico. Po brvi čez slabe četrt ure sva v desno prestopila potok. Vzpon so nama pomagali premagovati ključi in stopnice, steza je bila podprta s hlodci.

 

 

Ko se je pred nama pojavila žična ograja, sva zavila desno ob njej in po slabih 10 minutah prišla na kolovoz. Pri tamkajšnjih vratih v lesi je stal bik in ni kazal volje, da bi se umaknil. Ko sva se mu le izmuznila, pa so nama trije sledili prav do konca pašnika. V 5 minutah sva pri kažipotih (824 m) pristala nad sedlom Honec in po dobrih 10 minutah naju je asfaltna cesta pripeljala nazaj k Savineku.

 

* Nenavadno ime planine je Rudolf Badjura razložil takole: »Na tej planini so svojčas krčili gozdove in kuhali oglje italijanski oglarji. Najbrž so ti začasno svoje bajtišče šaljivo krstili po svojem glavnem mestu, naše ljudstvo pa se je imena prijelo in tako smo dobili naš 'planinski Rim'. (Navedek je iz planinskega vodnika Kamniško-Savinjske Alpe, PZS, Ljubljana 2004, str. 269.)