Po poti XIV. divizije – 4. etapa

V snežnem metežu in hudem mrazu se je Štirinajsta v dolgem nočnem maršu premaknila z Bohorja nad sotočje Save in Savinje. Ob skromni opravi partizanov se je zima pokazala celo za hujšega sovražnika od Nemcev. Ti so po premiku divizije zaman preiskovali Bohor.

 

Z Bohorja (KT 4) na Planino pri Sevnici (KT 5)

 

Tako kot pred 2. in 3. etapo je bilo 21. februarja najino izhodišče ob koncu asfaltne ceste pri Koči na Bohorju (S 46.065391, V 15.453175). Pred kamnolomom nad kočo pa nisva zavila ne levo proti Petrovi skali ne desno čez Škofov travnik, ampak sva ostala na gozdni cesti. Po njej tečeta tudi Zasavska planinska pot ter Pot kurirjev in vezistov. Pri odcepu na Koprivnik sva načrtovala: če bo čas, se bova vrnila čezenj. Cesta se je rahlo spustila mimo izvira pitne vode, s katero se oskrbuje koča, po katerem se ta kraj imenuje Pri koritu. Mokrota je očitno prijala tudi navadnim malim zvončkom in kronicam. Po dobre četrt ure sva se ustavila pri Škofovem križu, najvišji točki 4. etape (sicer različni podatki se vsi vrtijo okrog 920 m). Za njim je grob partizanskega izvidnika Jana iz 1. čete 3. bataljona Kozjanskega odreda. Jani je pobrskal po literaturi in ugotovil, da je bil to najverjetneje češki študent Jan Vlasak, ki je bil med drugim vodnik 1. čete 3. bataljona. S tamkajšnje razlagalne table sva se poučila o bohorskih gozdovih.

 

 

Od križa sva se spustila za kažipotom Planina 1h 45min, Lisca 6h 45min, kamor so kazale tudi kolesarske in vezistične markacije ter tablica BOHORSKA KONJENICA (levo Javornik 40min, Lisca (čez Javornik) 6h 15 min, levo tudi Zasavska planinska pot, desno pa je spet vodila pot na Koprivnik, od tam oddaljen le 15 minut). Po dobrih 5 minutah sva zavila desno z gozdne ceste, kakor »veleva« maPZS, vendar odcep ni bil označen. Razrit opuščen kolovoz, zasut s kamni, vejami in listjem, je bil tako slabo prehoden, da bi šlo hitreje po cesti. Kmalu sva se vrnila nanjo (ta bližnjica tudi s te strani ni označena) in po 10 minutah pristala v gozdarskem zaselku Netopir (759 m) ali Federmaus (v vodniku Po poteh XIV. divizije napačno Fledermaus; čeprav je nemški izraz za netopirja res Fledermaus, a ga domačini pač ne imenujejo tako), kjer je med pohodom XIV. divizije prenočeval njen štab. Danes je tam postojanka Društva Bohorska konjenica, ki združuje ljubitelje konj z območja Senovega, Brestanice in sevniške občine. Veliko votlo deblo ob prvi stavbi je pričalo, kako mogočna drevesa rastejo na Bohorju.

 

Gozdno cesto pri Netopirju je najina pot prečkala, a najprej sva sledila kažipotu desno na največjem poslopju PART. BOLNICA z zvezdo namesto markacije. Z gozdne ceste proti prevalu Brest (po njej teče Emina pot) naj bi se levo odcepila pot na kraj, kjer je med drugo svetovno vojno stala partizanska bolnišnica. Kar dolgo sva neuspešno raziskovala, potem pa poklicala Antona Špana iz borčevske organizacije. Povedal je, da je bil odcep pred leti, ko je bil nazadnje tam, označen. Ker oznake nisva našla, sva obrnila in zapovrstjo pregledala vse leve odcepe za Netopirjem. Zdaj veva: cesta najprej zavije rahlo desno in po 100–150 m levo. Sredi tega ovinka se v levo odcepi zaraščen in zametan kolovoz (odcep ni več označen). Med spuščanjem po njem sva ves čas oprezala v levo in po kakih 150 m opazila velik nadstrešek. Pod njim so v leseno tablo vrezan opis delovanja partizanske bolnišnice R-9 Netopir Bohor, spominska plošča, dve fotografiji iz vojnih časov in ogrodje postelje. Med vračanjem na gozdno cesto sva naletela celo na dva zbledela in razpokana knafelčka.

Od Netopirja sva nadaljevala Pot XIV. divizije onstran gozdne ceste. Na razcepu takoj za vstopom v gozd sva zavila levo na strmo pobočje nad grapo Belega potoka. Ko se je strmina povečala, sva se lahko oprijela sicer nekoliko preveč gladke vrvi. Pri Belem potoku sva sestopila na gozdno cesto, po kateri bi bila lahko prišla prav od Netopirja, a bi bila pot seveda daljša. Dobra cesta se je spuščala po ozki dolini s strmimi bregovi in potokom na desni. Z obeh strani so se vanj izlivali pritoki. Čez 20 minut sva ga prekoračila po Štajgarjevem mostu, obnovljenem leta 2020, in zapustila cesto. Po naslednji brvi sva prestopila še pritok. Skoraj navpično pobočje je rezala udobna steza, morda nekoč kolovoz. Čez 5 minut se je levo navzdol proti cesti odcepila pot, označena z vezistično markacijo, najine oznake pa ni bilo. Kljub temu sva se mimo preže spustila na cesto in desno po njej. Po nekaj korakih se je desno odcepila slaba steza, a kažipot (523 m) je kazal po cesti. V naslednjih 10 minutah sva čez most ter mimo še ene table o bohorskih gozdovih, vodohrana in korita prišla do Perdana (Doropolje 27a). V zaselku Stara Žaga sva stopila na asfalt. V desnem ovinku je z leve s Skalice pritekla Sevniška pot, nazaj pa je kazal kažipot (530 m) najine poti Koča na Bohorju 1h 45min. Nadaljevala sva mimo velike hiše, kjer je bila nekoč žaga, po kateri se naselje imenuje (Doropolje 31, v vodniku napačno Dobropolje).

 

Za Doropoljem 28 sva zavila desno na most čez Sevnično in dalje po asfaltni cesti. Ob njej stoji spomenik XIV. diviziji, posebej Tomšičevi brigadi, ki je tam razbila nemško motorizirano enoto. Trato ob cesti so krasile trobentice in kazile odvržene pločevinke. Čez četrt ure se je desno odcepila cesta navzgor k Doropolju 13a s ploščo v spomin na partizanski dom pri Ivanu in Nežki, kjer so se v letih 1941 in 1942 sestajali zavedni Slovenci, prvi tamkajšnji aktivisti. Tam je bil tudi sedež prvega odbora OF za Planino. Nato sva se vrnila na glavno cesto, ob kateri so še suho travo krasili spomladanski žafrani, marjetice, posebno veliki šopki trobentic, lapuhi, vijolice, bele vijolice. Pokazala se je Planina pri Sevnici, najin cilj. Četrt ure od odcepa k Doropolju 13a sva bila pri krajevni tabli.

 

Poleg mogočnih grajskih razvalin nad vasjo je na Planini najbolj opazna tovarna gozdarske mehanizacije Tajfun, a naju so seveda zanimale druge stvari. Najprej sva poiskala tamkajšnjo kontrolno točko (KT) najine poti. KT 5 je bar Tina (Planina pri Sevnici 39, odprto 7–23) v rojstni hiši nemške pisateljice Ane Wambrechtsamer (1897–1933), po materi slovenskega rodu. Doma so govorili nemško, a ona je znala tudi slovensko. Čeprav sta po razpadu Avstro-Ogrske z materjo (oče je že umrl) živeli v Avstriji, je pokopana v rojstnem kraju. Pisala je v nemščini, večinoma o zgodovinskih temah. Njeno glavno delo je roman Heut Grafen von Cilly und nimmermehr. Izšlo je leta 1933, tik pred njeno smrtjo, v slovenskem prevodu etnologa Nika Kureta kot Danes grofje Celjski in nikdar več pa prvič leta 1940. Spominska plošča na hiši je delo Nikolaja Pirnata, njen kip Iva Vrečka pa so po poškodovanju shranili v staro šolo. Zdaj bereva njeno knjigo o Celjskih.

 

V sosednji stavbi krajevne skupnosti (Planina pri Sevnici 37) sva se sešla z Antonom Španom, ki vodi po stalni razstavi Kozjansko žari (za obisk se lahko dogovorite po telefonu 041 593 635). Potem ko nama je na kratko opisal vojne čase v teh krajih, kjer je bilo tudi osvobojeno ozemlje (17. avgusta 1944 je Planino osvobodila Tomšičeva brigada), in sva si ogledala razstavljeno gradivo, nama je pokazal še lepo urejeno Šmidovo etnološko zbirko. Ob vhodu v stavbo sta pritrjeni plošči, ki spominjata na sedeža okrajnega odbora OF in okrožnega komiteja SKOJ ter na prvo ljudsko oblast na osvobojeni Planini. Nasproti bara Tina stoji spomenik 117 (v vodniku napačno 115) žrtvam druge svetovne vojne. Na Planini je še več spominskih plošč, povezanih z osvobodilno vojno. Tista v osnovni šoli (Planina pri Sevnici 69) priča o obljubi borcev Kozjanskega odreda najmlajšim, da bodo po vojni dobili večjo in lepšo šolo. Anton Špan nama je omogočil tudi ogled plošče, posvečene junaštvu bračičevcev, ki trenutno ni javno dostopna. Nazadnje sva na pokopališču obiskala še grob pisateljice Ane Wambrechtsamer.

Vrnitev čez Veliki Javornik, rastišče spomladanskih jaric

Planino sva zapustila po poti prihoda. Čez slabe pol ure sva se povzpela levo na stezo pri kažipotu (523 m), ki sicer kaže naprej po cesti. V dobrih 5 minutah sva se znašla tam, kjer sva se tja grede spustila mimo preže k potoku in cesti. Ta steza je razen zametanega začetka lepo prehodna, označena pa ni. Čez kakih 20 minut sva bila že pri Netopirju, dobrih 5 minut zatem pa sva izpustila odcep levo, kjer sva zjutraj sestopila na cesto, in nadaljevala navzgor po njej. Tam seveda ni bilo markacij. Vzpenjala se je okrog Javornika na levi. Čez slabih 25 minut – za križiščem s kažipoti, kjer se je najina cesta odcepila desno od dotedanje, in še enim razcepom, kjer sva ostala na »glavni« cesti – sva dosegla preval Stara hiša (928 m) z že znano razlagalno tablo. Kažipot desno pri klopci je usmerjal na Lisco, cesta v levo je vodila h Koči na Bohorju, midva pa sva zavila še bolj levo na neoznačen kolovoz. Po njem sva se kar strmo vzpenjala. Strmina je na koncu etape, ko sva že utrujena, še posebej naporna, a naju je gnala želja videti jarice. Navadna ali spomladanska jarica (tudi ozimek ali mrazovka) pri nas v naravi cveti samo na dveh bohorskih vrhovih, najvišjem Velikem Javorniku in Velikem Koprivniku. To je zavarovana rastlina iz družine zlatičevk (ne zlatičic, kot piše v vodniku). Malo pod 1000 m jih je bilo res nekaj, a vse z zaprtimi cvetovi. Ko se je vzpon končal, sva pri solnici zapustila gozd. Vrh travnika sva zagledala steber in nad njim je sijal mesec. Dobrih 20 minut nad Staro hišo sva dosegla teme Velikega Javornika (1024 m) s klopco, vpisno skrinjico in kažipoti. Okrog stebra (državne geodetske točke) je bilo več betonskih geodetskih znamenj. Poleg Zasavske planinske poti tja gor pripeljeta tudi Pot cerkva in Ajdovsko Skalicina pot po vrhovih Bohorja.

 

Ko sva se spustila z vrha na vzhodno stran, pa – jaaariceee!!! Tam jih je bilo veliko in tudi odprtih ni manjkalo. Pogled na nasprotno stran je bil prav tako lep: med drevjem sva opazila klopco, s katere bi bila lahko uživala v sončnem zahodu, če ne bi bilo do avta še skoraj uro hoda. Takoj ko sva začela sestopati, sva naletela na neoznačen razcep. Zdelo se nama je, da sva preveč desno, zato sva sledila levemu kraku, nato pa kar po brezpotju krenila še bolj levo in našla pot. Očitno so naju jarice zapeljale, da sva vrh zapustila preveč desno. Po četrt ure sva pristala na obračališču, kjer sva stopila na gozdno cesto. Prej kot v 10 minutah sva bila pri Škofovem križu, pot naprej pa nama je bila že znana. Za Koprivnik je seveda zmanjkalo časa. Čez 10 minut sva prispela k avtu.