Merjaščeva pot petič

Kje bova parkirala tokrat, sva si ogledala že prejšnjič. Odpeljala sva se v Sadinjo vas in nasproti rumene hiše 73 zapustila asfaltno cesto po makadamski, ki naju je med travniki in čez potok Gobovšek pripeljala na prečno Mareško pot. Domačija Rifelj levo od križišča ni bila videti živa, kamnolom na desni (S 46.023639, V 14.605248,) pa je bil po vsem videzu opuščen, zato sva menila, da tam ne bova nikomur v napotje.

 

 

Desno od križišča naju je čakal odcep, po katerem sva šla prejšnjikrat na Marenček. Okrogli črno-rumeni markaciji, pritrjeni na drevo, sta sledili dve prebarvani črtni in pri drugi se je levo v breg odcepila skromna stezica. Ta naju je zadnjič pripeljala nazaj z Marenčka, zato sva jo že poznala in se povzpela po njej. Pomladnih rož je bilo tokrat še več, opazila sem tudi nekaj novih: zimzelen, vijolice, zajčje deteljice, trilistne penuše. Kljub drugačni napovedi je že zjutraj deževalo, a se nisva dala motiti. Po četrt ure sva se pri markaciji (S 46.02217, V 14.60178), pri kateri sva med sestopom z Marenčka zapustila Merjaščevo pot, zdaj spustila levo po njej. Čez 5 minut sva izstopila iz gozda nad Podmolnikom, katerega ozadje sta kazila dva kamnoloma. Zavila sva desno na kolovoz, ki naju je pri hiši 47 pripeljal na Podmolniško cesto.

 

 

 

 

 

 

 

Med hišami Podmolnika sva po dobrih 5 minutah pristala na križišču z razpelom in smerokazom Orle – tudi najina smer (tako piše v vodničku Jožeta Draba Merjaščeva pot, kake Merjaščeve oznake pa v križišču nisva videla). Tam sva se na kratko pridružila Jakobovi poti. Šele više v zaselku Završje se je pojavila Merjaščeva markacija. Poleg velikih zaplat vijolic je najin pogled pritegnila tudi množica plišastih živalc in drugih igračk, ki so visele na neki obcestni ograji. Kmalu zatem sva prvič opazila črno-rumeno markacijo na asfaltu. Mimo razpela iz leta 1898, obnovljenega leta 1996, ko je Slovenijo obiskal papež Janez Pavel II., sva po slabih 15 minutah prišla do razcepa za Završjem 19 in zavila levo navzgor. Za veliko hišo 25, kjer je bilo konec asfalta, sva vstopila v gozd, za njim čez travnik in spet v gozd. Merjaščevim markacijam so se pridružili knafelčki, ki jih je ponekod spremljal M (Ljubljanska mladinska pot). Za peskokopom sva šla mimo vodnega zajetja in pod daljnovodom.

 

 

 

 

 

Dež se je okrepil, zato nisem več slikala vsakega razpotja, sploh ker so bila tam k sreči dobro označena. Čez slabih 20 minut sva šla mimo mize in klopc, poraščenih z mahom. Pot je občasno postala bolj strma in je večkrat tekla po jarku. Dobrih 10 minut od mize in klopc se je obrnila v levo, proti jugozahodnemu predvrhu Molnika. Ob njej sva naletela na smerno tablico MTB (naprej navzgor) in kolesarske »rekvizite«, kmalu zatem pa res zagledala predvrh (S 46.00690, V 14.59657) z mizami in klopmi, kurišči, stekleno omaro za pijače, orodjem in nekaj igračami. Najbolj pa sva se razveselila nadstreška, saj naju je že precej namočilo. Nad njim je visela slovenska zastava. Na Molniku sva že bila, a nikoli s te strani, zato naju je »prizorišče« kar presenetilo.

 

Potem ko je z desno od spodaj pritekla še ena pot, kolovoz, sva se mimo kažipota MOLNIK 3 min povzpela na nerazgleden vrh z mizami, klopmi in kuriščem. Visoko nad njimi je vihrala slovenska zastava. Molnik (4 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 582 m) je označen z geodetskim kamnom. Merjaščev znak za Molnik je srce. Zahodno tik pod vrhom je spomenik ustanovitvi Molniške čete (13. julija 1941), ki je tam taborila skoraj tri mesece, nekaj časa pa tudi Radomeljska. Ukradeno bronasto trapezoidno ploščo, kakršne so značilne za te kraje, so februarja 2023 nadomestili s pravokotno iz cenejšega materiala z enakim besedilom.

 

 

 

 

 

 

 

Z Molnika sva odšla proti vzhodu mimo vpisne skrinjice in se v slabih 10 minutah po spolzkem pobočju, poraščenem z borovničevjem, precej strmo spustila na kolovoz. Sprva je tekel po ravnem, nato se je začel spuščati in postal razrit, blaten, ponekod posut s kamni. Šele  po dobre tričetrt ure naju je pripeljal v dolino Brezniškega potoka pri ograji okrog več počitniških hišk. Prečkala sva potok in zavila levo na cesto. V 5 minutah sva prikorakala do Podlipoglava 37, kjer sva na levem ovinku zapustila cesto po kolovozu v desno. Takoj sva se znašla na neoznačenem razcepu; pravi je bil desni krak. Precej blaten, morda razrit od merjascev, se je vztrajno vzpenjal. Ob njem so cvetele zajčje deteljice, ki pa so jih popolnoma zasenčili razkošni šopi trobentic.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer vodniček napoveduje občasno zoženje in zaraščeno pot, so ščavje že posekali, tako da je bila večinoma lepo prehodna (le pod kakim deblom je bilo treba zlesti). Sicer pa ne lepa: po njej in ob njej so ležale številne vrečke s smetmi in pločevinke od piva. Največ smeti (celo akumulator in pnevmatike) je ležalo pod bivalno prikolico desno nad potjo. Ko sva po 25 minutah dosegla Brezje pri Lipoglavu, so se pojavili še neregistrirani avtomobili. Mimo zanemarjene hiške Brezje 10a ter hiš 10 in 9a sva prišla na križišče, kjer sva zavila levo mimo kapelice zakoncev Zakojč v zahvalo za ozdravitev. Skozi Brezje teče tudi Krožna pohodna pot pod Pugledom. Kljub neurejenemu okolju so prevladovale velike, lepe hiše, vse silno ograjene.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri zadnji hiši 34 čez 10 minut se je asfalt končal. Pod vodnim zajetjem levo nad gozdno cesto in nad odvrženimi salonitkami desno pod njo sva vstopila v gozd. Svoj naslednji cilj, Povšnik, sva obhodila po njegovi južni strani, na najvišji točki dobrih 10 minut od zadnje hiše pa zavila levo s
ceste po brezpotju, označenem s črno-rumenimi markacijami, proti vrhu, ki sva ga dosegla v 3 minutah. Povšnik (5; 538 m) je že spet nerazgleden. Njegov znak je polž (ime Povšnik me bolj spominja na polha kot na polža).

 

 

 

 

 

 

S Povšnika sva sledila rumeni puščici na drugo stran in pristala na isti cesti, s katere sva se povzpela na vrh. Spustila sva se v levo in čez slabih 10 minut se je Merjaščeva pot odcepila levo. Takoj zatem sva pri zeleni smerni tabli Krožne pohodne poti pod Pugledom zavila desno in po nekaj metrih spet desno. Kolovoz se je nadaljeval čez travnik, na drugi strani ob robu gozda pa je spet stala zelena smerna tabla. Na velikem križišču ali obračališču nad Velikim Lipoglavom čez kakih 15 minut, kjer se je cesta končala in sta iz drevja gledali dve anteni, je bila ob gozdni cesti proti desni še ena zelena tabla, midva pa sva zavila levo na kolovoz. Ob njem so se poleg Merjaščevih markacij vrstile še planinske in kolesarske. Pri odcepih sva se držala glavne poti, na razcepu, kjer so knafelčki »odšli« desno, pa sva šla levo. Naslednji razcep ni bil označen; izbrala sva desni krak, ki se je vzpenjal proti vrhu.

 

Dobre pol ure od Povšnika sva dosegla vrh, a ne Pugleda, najinega zadnjega cilja ta dan; očitno sva zgrešila pot (pa tolikokrat sva že bila na Pugledu!). Preden sva se vrnila iskat pravo pot, sva stopila še do bližnjega spomenika 2. štajerskemu partizanskemu bataljonu (stražarsko mesto 2), ki je tam 23. marca 1942 ustavil napade fašistov. Zdaj pa nazaj. Po dobrih 5 minutah že prehojene poti sva uvidela, kje sva zgrešila: pri dvosmerni rumeni puščici sva zavila desno namesto levo. To sva zdaj popravila in v 5 minutah so naju markacije pripeljale na vrh Pugleda (6; 615 m). Znak tega kamenčka v ogrlici vrhov okrog Sostrega je lisica. Nad skalno piramido v spomin na štiri partizane, padle v omenjenem boju s fašisti, je plapolala slovenska zastava. Domačina sta postavila tudi skrinjico z blokom, v katerega pohodniki vpisujejo svoje vtise. Drevje je zastiralo razgled, a kljub temu sva videla Ljubljano, Sveti Urh, Šmarno goro. Na smerni tablici s puščico nazaj je pisalo Grosupeljska pot (ob neki markaciji sva opazila GP) in Magdalenska gora.

 

 

Merjaščeva pot se z vrha vrne k dvosmerni puščici in se nadaljuje proti Žernovcu, midva pa sva za tisti dan končala. Pugled sva zapustila po strmi poti proti severozahodu, ki naj bi bila markirana, a sva opazila le tri markacije. Po dobre četrt ure se je levo nazaj odcepila stezica k partizanskemu taboru in zemljankam. Pot naju je vodila mimo spomenika na stražarskem mestu 1 (S 46.01012, V 14.63344). Na neoznačenem križišču čez dobrih 20 minut sva šla naravnost navzdol, nato po desni stezi, ne po levi grapici, na naslednjem razcepu pa desno. Po dobrih 5 minutah sva pristala pri potočku in ga prestopila. Takoj zatem sva pri samotni hiši prišla iz gozda in po travniku mimo še ene hiše čez 10 minut sestopila na asfaltno cesto Podlipoglav–Mali Lipoglav.

 

Čez približno 10 minut sva se ustavila pri Spominski hiši II. grupe odredov (Podlipoglav 19). Na pročelje je pritrjenih sedem plošč, ki spominjajo na pomembne dogodke iz NOB na tem območju, ter tri v spomin na padle in druge žrtve boja za svobodo, relief arhitekta Marka Šlajmerja in kiparja Frančiška Smerduja nad vhodom pa prikazuje partizane in aktiviste (zbirko fotografij, dokumentov in drugega gradiva nama je razkazala Mija Kocjančič, predsednica KO ZB NOB Zadvor-Sostro; za ogled se je treba dogovoriti po telefonu 041 684-836). Nadaljevala sva skozi Sadinjo vas in si pri hiši 144 ogledala še ploščo v spomin ilegalni partijski tiskarni iz let 1940 in 1941. Z glavne ceste sva čez 15 minut zavila levo na makadamsko, po kateri sva se zjutraj pripeljala pod Marenček. V dobrih 5 minutah sva bila pri avtu.