Deset vrhov v okolici Ljubljane – Mali Lipoglav (čez Pugled)

Na pustno nedeljo je prišel na vrsto Mali Lipoglav, ki ga je izmed desetih vrhov v okolici Ljubljane izbrala Ajda. Ampak to je vas, ne hrib, in ko sem premišljevala, kako naj izpeljeva tokratno »hribolazenje«, sem se spomnila na krožno pot pod Pugledom – to bi bilo vsaj pohodništvo. Toda pri Društvu podeželja Lipoglav so mi rekli, da mi je ne priporočajo, ker da so ob njej sicer smerne tablice, označena pa (še) ni, zato je najverjetneje ne bomo našli. Torej je le za domačine. Tako sva si pač »izmislila« pot iz Podlipoglava čez Pugled na Mali Lipoglav. Iz Podlipoglava sva na Pugled nekoč že šla, prav tako z druge strani, iz Hrastja.

Ljubljansko obvoznico smo zapustili pri izvozu Sostro in se skozi Sadinjo vas odpeljali v Podlipoglav. Parkirali smo pred še ne dograjeno hišo, upajoč, da ne bomo nikomur v napotje. Ajda je izjavila, da se ji ne da hoditi, in se je tako dolgo zvirala okrog gradbene ograje, da jo je celo nekoliko poškodovala. Končno smo se premaknili. Šli smo dalje po cesti mimo gostilne Pri Poldetu in ko smo stopali skozi vas, so psi divje lajali. Ker ni bilo pločnika, smo morali ves čas paziti, da nas ne bi zbil kak avto. Ustavili smo se pri hiši, v kateri je spominska zbirka iz leta 1959. Na pročelju je pritrjenih sedem plošč, ki spominjajo na pomembne dogodke iz NOB v Podlipoglavu in okolici, ter tri v spomin na padle in druge žrtve boja za svobodo, relief arhitekta Marka Šlajmerja in kiparja Frančiška Smerduja nad vhodom pa prikazuje partizane in aktiviste. Pred Spominsko hišo je cestni razcep s smerokazi naravnost Šentpavel, Brezje in Repče ter levo Lipoglav.

Odpravili smo se naravnost proti mostu čez potok Reko na koncu vasi. Na drugi strani je smerokaz Šentpavel kazal desno, leva smer pa ni bila označena. S tiste strani se je nekdo spuščal od gozda proti cesti in počakali smo, da bi se pozanimali, kam naprej. Dočakali smo gospo, ki nas je usmerila levo s ceste na kolovoz. Vzpenjali smo se mimo stavbe levo pod njim, počitniške hiše na desni in stanovanjske hiše na robu gozda. Za slednjo je stala plezalna stenica. Tam, kakih 15 minut od izhodišča, smo vstopili v gozd, kjer so se pojavile markacije, čeprav pot med Podlipoglavom in Pugledom po zemljevidu ni označena.

Ajda se je začela igrati pridobivanje življenj: z vsakim korakom, ko je z obema nogama stopila v sneg, je pridobila eno življenje, kadar pa ni stopila v sneg, je življenje izgubila. »Če vsaj z eno nogo hodiš po snegu,« mi je razložila, »pa ni minus življenje.« Tako je pozabila, da se ji ne da hoditi, in je skušala doseči svoj dotedanji rekord 550 življenj, zato smo hodili strašno počasi. Potem ko smo prečkali potoček, ob katerem je bil na količek poveznjen kozarec, je steza postala strmejša. Vesna ni prav nič upoštevala, da ji na zasneženem pobočju lahko zdrsne, in je hodila popolnoma nerazsodno, zato je bila več na zadnjici kot na nogah. Potem ko smo jo zaposlili kot vodjo kolone, se je stanje nekoliko izboljšalo. Ajda je štela in štela, dokler ni zmagoslavno razglasila, da je s 1100 življenji dosegla dvojni rekord.

Po 40 minutah hoje po gozdu smo prispeli do kovinske table, pritrjene na železni traverzi na betonskem podstavku, na kateri je pisalo Stražarsko mesto št.1 ki je varovalo dohod iz smeri Podlipoglava. Nekdo je dorisal puščico naprej in markacijo. Prišli smo na območje, kjer sta taborila 2. štajerski bataljon in II. grupa odredov. Od spomenika smo se še nekoliko povzpeli, nato je sledila dolga prečnica v desno in v petih minutah smo dosegli sedlo – uravnavo, na katere levi strani je bil manjši vršič, na desni pa glavni vrh. Sama sem se povzpela na vršič, ker sem bila radovedna, kaj je zgoraj; tam se je »pot« zravnala in pred mano se je potegnil greben, a po njem ni bilo gazi.

Na sedlo sem se vrnila, ravno ko je v dolini zazvonilo poldne. Zavili smo desno in brž prišli na razcep gazi (ne vem, ali tudi poti); levi krak se je povzpel strmo naravnost navzgor, drugi pa zavil položno desno. Sledili smo slednjemu. Kmalu zatem nas je puščica usmerila levo v hrib, gaz pa je tekla tudi desno okrog njega. Čez 10 minut smo stopili na vrh Pugleda (615 m). Pri skalni piramidi, posvečeni štirim padlim borcem 2. štajerskega bataljona, se nam je pridružilo še več planincev, med njimi večja skupina starejših. Ker je na vrhu nastala prevelika gneča, smo se kar poslovili.

Odšli smo v smer, iz katere je prišla skupina. Tja je kazala smerna tablica s puščico in napisom Magdalenska gora, nad njim pa je pisalo še nekaj, od česar je ostala le beseda pot, drugo se je zdelo namerno zbrisano. Dekletoma sva zapela Tam na Pugled gori. V nasprotju s pričakovanji je bila ta znana partizanska pesem deležna njunega velikega zanimanja, posebno Ajda je kar naprej prosila, naj jo zapojeva še enkrat. Ni bilo dolgo, ko jo je znala zapeti sama. Kmalu se je začela vračati tudi skupina in nas dohitela. Na razcepu gazi čez slabih 10 minut smo nadaljevali po levem kraku (drugi so prišli gor po desnem) gledat, ali je na vršiču pred nami še en spomenik (nisva se mogla spomniti, kje sva ga videla prejšnjikrat). Izkazalo se je, da je ta manj zgaženi krak markiran. Na vrhu ni bilo ničesar, markacije pa so odšle levo, kamor ni bilo nobene gazi. Spustili smo se naravnost in se združili z gazmi na desni. Tam so bile prav tako markacije. Opazili smo tudi napis II. G O za Pot II. grupe odredov. Vnukinji sta hoteli slišati še druge partizanske pesmi in tako sva jima zapela vsak svojo najljubšo: Jani Bilečanko, jaz Jutri gremo v napad. Potem pa vedno znova Tam na Pugled gori ...

Čez 25 minut smo mimo bele puščice naprej, markacije in modre črte (za »dvonamensko« pot?) prikoračili do oddajnika, ki se je skrival med drevjem na levi. Zavili smo levo na makadamsko cesto, ob kateri je stala zelena tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom. Med hišami Velikega Lipoglava smo stopili na asfalt. Pridružil se nam je prijazen psiček in njegov gospodar nam je svetoval, naj gremo v Mali Lipoglav naokrog po cesti, ker čez travnike ni zgaženo. Tako smo na križišču zavili levo mimo kapelice in skoraj 20 minut hodili do naslednjega Lipoglava, ki je kljub pridevniku Mali po številu prebivalcev večji od Velikega. Pozornost nam je pritegnil popisan kamen ob cesti, ki je bil od daleč videti kot kak zgodovinski spomenik, pa se je izkazalo, da samo priča o napeljavi vodovoda po okoliških vaseh v letih 1979‒1982. Nič »samo«! Kar je danes za večino izmed nas samoumevno, je bilo tedaj pomembna pridobitev, vredna spomina.

  







 
Po 10-minutnem sprehodu skozi vas smo prispeli na cilj tokratne etape našega »projekta«, v gostilno Pr' Jakopc (nikoli ne bom razumela, zakaj je v mnogih takih primerih opuščaj samo za Pr, kjer manjka i, in ne tudi za Jakopc, kjer očitno tudi manjka zadnja črka: u), kjer nas je čakal žig. Že prej sem se po telefonu pozanimala, ali lahko pri njih kosimo, pa sem izvedela, da se je treba napovedati. Ker se nam ni niti sanjalo, kdaj bomo prišli do tja, tega seveda nismo storili. Gostilna je bila polna. Izkazalo se je, da lahko dobimo le še juho, pa še na tisto smo čakali celo večnost, tako da smo hoteli že oditi. No, nazadnje smo jo le dobili skupaj z opravičilom, da jim je zmanjkalo plina, a tega niso opazili, zato so nam zaračunali samo pijačo, juhe pa ne. Kljub zamudi nam je teknila in Ajda je je pojedla kar dva krožnika.

Od Jakopca smo se odpravili po Grosupeljski poti mimo župnijske cerkve sv. Nikolaja in župnišča ter se pri debelem drevesu s prometnim ogledalom, kjer smo opazili gaz, spustili desno s ceste na kolovoz. Odločili smo se poskusiti srečo čez travnike. Na razcepu slabih 10 minut od Jakopca smo krenili po desnem kraku in še čez slabih 10 minut že doživeli dobrodošlico v Velikem Lipoglavu. Tamkajšnji psi so pa res prijazni.

Nazaj grede smo srečali še veliko ljudi, med njimi kolesarja, ki je kolo bolj ko ne nosil, saj se v tolikšnem snegu ni mogel peljati. V zadregi je pojasnil, da se trudi za kondicijo. Od Velikega Lipoglava do Pugleda smo prišli prej kot v pol ure. Od sedla 10 minut pod njim se nismo več držali poti vzpona, ker nam je eden izmed planincev, s katerimi smo se srečali na Pugledu, opisal manj strmo pot v dolino. Sedlo smo zapustili bolj desno, na razcepu čez pet minut pa nadaljevali naravnost (ne levo) navzdol. Spuščali smo se po nekakšnem jarku. Markacij ni bilo, bile pa so majhne kamnite piramide, prva na razcepu čez dobrih pet minut. Prekrival jo je primrznjen sneg, zato je nismo mogli očistiti, da bi videli, ali je na njej kako znamenje. Odločili smo za smer levo (ne naravnost) navzdol. Tam ni bilo človeških stopinj, le živalske sledi v plitvem žlebu. Pripeljal nas je do prečne poti in nadaljevali smo desno po njej. Na tej so bile spet stopinje. Na naslednjem razcepu gazi sta bili možnosti naravnost naprej in desno navzdol; odločili smo se za drugo, po nekakšnem jarku. Približali smo se razmetani grapi, po kateri je tekla voda, a smo ostali v gazi desno nad njo. Po dobrih 15 minutah smo na še enem razcepu s piramido sledili stopinjam po desnem kraku. Čez pet minut smo od naslednje piramide skozi drevje na levi zagledali stanovanjsko hišo, pri kateri smo zjutraj vstopili v gozd. Tako smo se srečno vrnili v Podlipoglav.

Ker je bila za tako pridne hodce juha premalo, smo se ustavili v piceriji in naročili veliko družinsko pico. Vesna je pojedla tri kose in pol, Ajda pa kar pet in se tako pohvalila že s tretjim rekordom ta dan (poleg 1100 življenj in dveh krožnikov juhe). Siti smo posedli v avto in na poti domov vsi štirje prepevali Tam na Pugled gori. 

Merjaščeva pot petič

Kje bova parkirala tokrat, sva si ogledala že prejšnjič. Odpeljala sva se v Sadinjo vas in nasproti rumene hiše 73 zapustila asfaltno cesto po makadamski, ki naju je med travniki in čez potok Gobovšek pripeljala na prečno Mareško pot. Domačija Rifelj levo od križišča ni bila videti živa, kamnolom na desni (S 46.023639, V 14.605248,) pa je bil po vsem videzu opuščen, zato sva menila, da tam ne bova nikomur v napotje.

 

 

Desno od križišča naju je čakal odcep, po katerem sva šla prejšnjikrat na Marenček. Okrogli črno-rumeni markaciji, pritrjeni na drevo, sta sledili dve prebarvani črtni in pri drugi se je levo v breg odcepila skromna stezica. Ta naju je zadnjič pripeljala nazaj z Marenčka, zato sva jo že poznala in se povzpela po njej. Pomladnih rož je bilo tokrat še več, opazila sem tudi nekaj novih: zimzelen, vijolice, zajčje deteljice, trilistne penuše. Kljub drugačni napovedi je že zjutraj deževalo, a se nisva dala motiti. Po četrt ure sva se pri markaciji (S 46.02217, V 14.60178), pri kateri sva med sestopom z Marenčka zapustila Merjaščevo pot, zdaj spustila levo po njej. Čez 5 minut sva izstopila iz gozda nad Podmolnikom, katerega ozadje sta kazila dva kamnoloma. Zavila sva desno na kolovoz, ki naju je pri hiši 47 pripeljal na Podmolniško cesto.

 

 

 

 

 

 

 

Med hišami Podmolnika sva po dobrih 5 minutah pristala na križišču z razpelom in smerokazom Orle – tudi najina smer (tako piše v vodničku Jožeta Draba Merjaščeva pot, kake Merjaščeve oznake pa v križišču nisva videla). Tam sva se na kratko pridružila Jakobovi poti. Šele više v zaselku Završje se je pojavila Merjaščeva markacija. Poleg velikih zaplat vijolic je najin pogled pritegnila tudi množica plišastih živalc in drugih igračk, ki so visele na neki obcestni ograji. Kmalu zatem sva prvič opazila črno-rumeno markacijo na asfaltu. Mimo razpela iz leta 1898, obnovljenega leta 1996, ko je Slovenijo obiskal papež Janez Pavel II., sva po slabih 15 minutah prišla do razcepa za Završjem 19 in zavila levo navzgor. Za veliko hišo 25, kjer je bilo konec asfalta, sva vstopila v gozd, za njim čez travnik in spet v gozd. Merjaščevim markacijam so se pridružili knafelčki, ki jih je ponekod spremljal M (Ljubljanska mladinska pot). Za peskokopom sva šla mimo vodnega zajetja in pod daljnovodom.

 

 

 

 

 

Dež se je okrepil, zato nisem več slikala vsakega razpotja, sploh ker so bila tam k sreči dobro označena. Čez slabih 20 minut sva šla mimo mize in klopc, poraščenih z mahom. Pot je občasno postala bolj strma in je večkrat tekla po jarku. Dobrih 10 minut od mize in klopc se je obrnila v levo, proti jugozahodnemu predvrhu Molnika. Ob njej sva naletela na smerno tablico MTB (naprej navzgor) in kolesarske »rekvizite«, kmalu zatem pa res zagledala predvrh (S 46.00690, V 14.59657) z mizami in klopmi, kurišči, stekleno omaro za pijače, orodjem in nekaj igračami. Najbolj pa sva se razveselila nadstreška, saj naju je že precej namočilo. Nad njim je visela slovenska zastava. Na Molniku sva že bila, a nikoli s te strani, zato naju je »prizorišče« kar presenetilo.

 

Potem ko je z desno od spodaj pritekla še ena pot, kolovoz, sva se mimo kažipota MOLNIK 3 min povzpela na nerazgleden vrh z mizami, klopmi in kuriščem. Visoko nad njimi je vihrala slovenska zastava. Molnik (4 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 582 m) je označen z geodetskim kamnom. Merjaščev znak za Molnik je srce. Zahodno tik pod vrhom je spomenik ustanovitvi Molniške čete (13. julija 1941), ki je tam taborila skoraj tri mesece, nekaj časa pa tudi Radomeljska. Ukradeno bronasto trapezoidno ploščo, kakršne so značilne za te kraje, so februarja 2023 nadomestili s pravokotno iz cenejšega materiala z enakim besedilom.

 

 

 

 

 

 

 

Z Molnika sva odšla proti vzhodu mimo vpisne skrinjice in se v slabih 10 minutah po spolzkem pobočju, poraščenem z borovničevjem, precej strmo spustila na kolovoz. Sprva je tekel po ravnem, nato se je začel spuščati in postal razrit, blaten, ponekod posut s kamni. Šele  po dobre tričetrt ure naju je pripeljal v dolino Brezniškega potoka pri ograji okrog več počitniških hišk. Prečkala sva potok in zavila levo na cesto. V 5 minutah sva prikorakala do Podlipoglava 37, kjer sva na levem ovinku zapustila cesto po kolovozu v desno. Takoj sva se znašla na neoznačenem razcepu; pravi je bil desni krak. Precej blaten, morda razrit od merjascev, se je vztrajno vzpenjal. Ob njem so cvetele zajčje deteljice, ki pa so jih popolnoma zasenčili razkošni šopi trobentic.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer vodniček napoveduje občasno zoženje in zaraščeno pot, so ščavje že posekali, tako da je bila večinoma lepo prehodna (le pod kakim deblom je bilo treba zlesti). Sicer pa ne lepa: po njej in ob njej so ležale številne vrečke s smetmi in pločevinke od piva. Največ smeti (celo akumulator in pnevmatike) je ležalo pod bivalno prikolico desno nad potjo. Ko sva po 25 minutah dosegla Brezje pri Lipoglavu, so se pojavili še neregistrirani avtomobili. Mimo zanemarjene hiške Brezje 10a ter hiš 10 in 9a sva prišla na križišče, kjer sva zavila levo mimo kapelice zakoncev Zakojč v zahvalo za ozdravitev. Skozi Brezje teče tudi Krožna pohodna pot pod Pugledom. Kljub neurejenemu okolju so prevladovale velike, lepe hiše, vse silno ograjene.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri zadnji hiši 34 čez 10 minut se je asfalt končal. Pod vodnim zajetjem levo nad gozdno cesto in nad odvrženimi salonitkami desno pod njo sva vstopila v gozd. Svoj naslednji cilj, Povšnik, sva obhodila po njegovi južni strani, na najvišji točki dobrih 10 minut od zadnje hiše pa zavila levo s
ceste po brezpotju, označenem s črno-rumenimi markacijami, proti vrhu, ki sva ga dosegla v 3 minutah. Povšnik (5; 538 m) je že spet nerazgleden. Njegov znak je polž (ime Povšnik me bolj spominja na polha kot na polža).

 

 

 

 

 

 

S Povšnika sva sledila rumeni puščici na drugo stran in pristala na isti cesti, s katere sva se povzpela na vrh. Spustila sva se v levo in čez slabih 10 minut se je Merjaščeva pot odcepila levo. Takoj zatem sva pri zeleni smerni tabli Krožne pohodne poti pod Pugledom zavila desno in po nekaj metrih spet desno. Kolovoz se je nadaljeval čez travnik, na drugi strani ob robu gozda pa je spet stala zelena smerna tabla. Na velikem križišču ali obračališču nad Velikim Lipoglavom čez kakih 15 minut, kjer se je cesta končala in sta iz drevja gledali dve anteni, je bila ob gozdni cesti proti desni še ena zelena tabla, midva pa sva zavila levo na kolovoz. Ob njem so se poleg Merjaščevih markacij vrstile še planinske in kolesarske. Pri odcepih sva se držala glavne poti, na razcepu, kjer so knafelčki »odšli« desno, pa sva šla levo. Naslednji razcep ni bil označen; izbrala sva desni krak, ki se je vzpenjal proti vrhu.

 

Dobre pol ure od Povšnika sva dosegla vrh, a ne Pugleda, najinega zadnjega cilja ta dan; očitno sva zgrešila pot (pa tolikokrat sva že bila na Pugledu!). Preden sva se vrnila iskat pravo pot, sva stopila še do bližnjega spomenika 2. štajerskemu partizanskemu bataljonu (stražarsko mesto 2), ki je tam 23. marca 1942 ustavil napade fašistov. Zdaj pa nazaj. Po dobrih 5 minutah že prehojene poti sva uvidela, kje sva zgrešila: pri dvosmerni rumeni puščici sva zavila desno namesto levo. To sva zdaj popravila in v 5 minutah so naju markacije pripeljale na vrh Pugleda (6; 615 m). Znak tega kamenčka v ogrlici vrhov okrog Sostrega je lisica. Nad skalno piramido v spomin na štiri partizane, padle v omenjenem boju s fašisti, je plapolala slovenska zastava. Domačina sta postavila tudi skrinjico z blokom, v katerega pohodniki vpisujejo svoje vtise. Drevje je zastiralo razgled, a kljub temu sva videla Ljubljano, Sveti Urh, Šmarno goro. Na smerni tablici s puščico nazaj je pisalo Grosupeljska pot (ob neki markaciji sva opazila GP) in Magdalenska gora.

 

 

Merjaščeva pot se z vrha vrne k dvosmerni puščici in se nadaljuje proti Žernovcu, midva pa sva za tisti dan končala. Pugled sva zapustila po strmi poti proti severozahodu, ki naj bi bila markirana, a sva opazila le tri markacije. Po dobre četrt ure se je levo nazaj odcepila stezica k partizanskemu taboru in zemljankam. Pot naju je vodila mimo spomenika na stražarskem mestu 1 (S 46.01012, V 14.63344). Na neoznačenem križišču čez dobrih 20 minut sva šla naravnost navzdol, nato po desni stezi, ne po levi grapici, na naslednjem razcepu pa desno. Po dobrih 5 minutah sva pristala pri potočku in ga prestopila. Takoj zatem sva pri samotni hiši prišla iz gozda in po travniku mimo še ene hiše čez 10 minut sestopila na asfaltno cesto Podlipoglav–Mali Lipoglav.

 

Čez približno 10 minut sva se ustavila pri Spominski hiši II. grupe odredov (Podlipoglav 19). Na pročelje je pritrjenih sedem plošč, ki spominjajo na pomembne dogodke iz NOB na tem območju, ter tri v spomin na padle in druge žrtve boja za svobodo, relief arhitekta Marka Šlajmerja in kiparja Frančiška Smerduja nad vhodom pa prikazuje partizane in aktiviste (zbirko fotografij, dokumentov in drugega gradiva nama je razkazala Mija Kocjančič, predsednica KO ZB NOB Zadvor-Sostro; za ogled se je treba dogovoriti po telefonu 041 684-836). Nadaljevala sva skozi Sadinjo vas in si pri hiši 144 ogledala še ploščo v spomin ilegalni partijski tiskarni iz let 1940 in 1941. Z glavne ceste sva čez 15 minut zavila levo na makadamsko, po kateri sva se zjutraj pripeljala pod Marenček. V dobrih 5 minutah sva bila pri avtu.