Čemšeniška grajska pot

Odpovedalo mi je koleno (kljub dvomom svoje zdravnice še vedno upam, da le začasno), zato se je Jani 7. novembra odpravil hribolazit sam. Spričo epidemičnih časov se je moral za povrhu zadovoljiti še z razmeroma skromnim ciljem – Čemšeniško grajsko potjo. To je dobrih 12 km dolga krožna pot po hribovitem zaledju Lavrice, ki je bila odprta leta 2011. Zagonetno ime so ji snovalci nadeli, da bi ohranili spomin na lavriško prednico, srednjeveško župo Čemšenik, ki je združevala naselja Daljna in Srednja vas, Sela, del Orel ter Babno Gorico. Objavljam njegovo »poročilo«.

 

 

 

 

 

 

 

Zjutraj sem nekaj časa še čakal napovedano sonce, potem pa sem se trdovratni megli navkljub odpeljal do priljubljanske Lavrice, kjer sem brez težav parkiral pred novim naseljem nizkih blokov in vrstnih hiš Ob potoku (mišljen je potok Prošca, nekdaj Grivka) na začetku Ogrinove ulice (S 45.998598, V 14.559357). Peš sem se moral malenkost vrniti do odcepa Šeparjeve poti z Jagrove ulice, kjer je kozolček z razlagalno tablo označeval začetek Čemšeniške grajske poti. Za nekaj hišami (zadnja s št. 12) se je asfaltna uličica spremenila v širok in udoben kolovoz. Ko se je ta po Šeparjevem hribu pognal v strmino, so se pojavile tudi prve oznake za izbrano pot – rumeno-zeleni krožci, ponekod narisani kot sončece z zelenimi žarki. Skozi mešani gozd sem v samo 10 minutah dospel na čistino pod daljnovodom Ljubljana‒Divača. Tamkajšnja razlagalna tabla je opisovala razgled proti severu (domala celotna nekdanja župa z Molnikom na vrhu) in jugu (Ljubljansko barje s Krimom in Mokrcem v ozadju). Še dobro, kajti meni se je ponujala zgolj nepredirna meglena sivina. Dve novi tabli, ki sta pripovedovali o živalstvu v gozdu, sta me pričakali malo naprej. Prva se je posvečala srnjadi, pri drugi, ki je razlagala, da divji ali poljski zajec ljubi področja z malo padavinami, pa je postal kolovoz kot nalašč še posebej moker in blaten. Na delu med tablama je razcep, kjer je pravi desni kolovoz. Kakih 20 minut za daljnovodom je klopca že ponujala prvo priložnost za počitek. Naprej se je kolovoz zožil v stezo, ki se je razdelila v dva neoznačena kraka. Mislim, da oba vodita k istemu cilju, a jaz sem izbral desnega, za spoznanje bolj uhojenega. V nekaj minutah me je pripeljal na ovinek ozke asfaltne ceste, kjer me je kažipot Dvorec Lisičje usmeril levo nanjo. Skozi meglo sem bolj slutil kot videl travnike, njive in prve hiše naselja Lanišče. Na naslednjem križišču pri hiši Lanišče 28 je treba spet desno. Še nekaj korakov in četrt ure za klopco sem stal pred hrbtno stranjo omenjenega dvorca.

Prvi dvorec je tam sredi 16. stoletja sezidal Pankracij Baričevič. Današnjo podobo je večinoma dobil v 18. stoletju, ko ga je posedovala rodbina Coppini, dvoriščne arkade pa verjetno še kasneje. Čas njegovega razkošja je končala druga svetovna vojna, ko je bil proti njenemu koncu celo domobranska postojanka. Po vojni so se vanj zatekle družine delavcev iz rudnika barita na bližnjih Plešah. Opremo so postopno izropali in stavba je propadla. Leta 2006 jo je kupila občina Škofljica in jo toliko obnovila, da lahko zdaj vsaj na notranjem dvorišču potekajo kulturno-etnološke prireditve. O njem kot o gradu Gayerau, kar pomeni Jastrebja jasa, je pisal že Janez Vajkard Valvasor ter se navduševal nad njegovim bogatim cvetličnim vrtom (med drugim je naštel 170 vrst tulipanov) in drevjem v sadovnjaku. Žal sta se od vsega tega ohranili zgolj dve lipi. Pod njima stojijo tri klopce, katerih »pokroviteljice« so znane domače gostilne: Orle, Strah in Čot. Že davno je za dvorec obveljalo ime Lisičje, ki mu ga je ljudstvo nadelo po obilici lisic v okoliških gozdovih.

 

Od dvorca je asfaltna cesta zavijugala navzdol čez travnike. Ob prvem »zaresnem« desnem ovinku sta spet stala klop in kažipot Molnik, ki me je opozoril na levi makadamski odcep. Pot se je hitro spustila k dolenjski avtocesti, zavila po nadvozu čeznjo in se po drugi strani ponovno vzpela levo proti gozdu. Ko so leta 1989 gradili ta avtocestni odsek, so se projektanti odločili, da bodo zaradi peščene geološke sestave namesto zgraditve predora raje podrli pol hriba. Rečeno ‒ storjeno. Tako je nastal menda največji cestni usek v Sloveniji, ki pa sem ga zaradi megle komaj videl, zato je fotografija pet dni mlajša.

 

V gozdu se je cesta prelevila v kolovoz in me slabe pol ure od dvorca pripeljala na široko gozdno križišče. Kažipot je kazal naprej Molnik in levo Spomenik NOB. Ob njem se je skupinica domačinov ubadala s spravilom lesa. Ti bodo že vedeli, h kateremu spomeniku vodi leva pot, sem si mislil. Malo so poduhovičili, malo ugibali, ali je mišljen spomenik pod Orlami, a v resnici se jim ni niti sanjalo, za kaj  gre. Tako sem nepotešen nadaljeval proti Molniku.* Kolovoz je postal nekaj bolj strm, a navdušeno pripovedovanje sestopajočih, da je na vrhu sonce, me je spodbudilo, da sem korak še pospešil. Pol ure nad križiščem sem stopil na podobno širok prečni kolovoz. Ploščica na klopci mi je povedala, da se gre levo navzdol na Orle, rumeno-zelena puščica pa, da desno navzgor na Molnik. Slednje sta malo naprej potrdila tudi napis na drevesu in nepričakovan knafelček, čeprav PZS na tem območju nima registrirane nobene markirane poti. Do vrha, malo pod katerim so me končno pričakali sončni žarki, sem potreboval še slabe četrt ure.

 

Vrh Molnika (582 m) je najvišja točka Čemšeniške grajske poti. Čeprav je nerazgleden, je priljubljena izletniška točka. Zato stoji na njem kopica miz in klopi, pohodniki pa so to soboto nanj prihajali iz vseh smeri: poleg iz moje še naravnost z Orel in iz Šentpavla. Že dolgo je Molnik znan tudi arheologom, ki so na njem v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja sistematično raziskovali ostanke utrjenega naselja in grobov iz starejše železne dobe (8.‒4. stoletja pr. n. š.). Med najdenimi predmeti je najbolj cenjena bronasta pasna spona s prizorom lova, ki jo je mogoče videti v Mestnem muzeju Ljubljana. Sam sem na zahodnem pobočju nekaj deset metrov pod vrhom poiskal ploščo, ki spominja na tamkajšnje delovanje prve slovenske partizanske enote Molniške čete leta 1941.

 

Z vrha bi se lahko spustil naravnost proti Orlam. Toda sklenil sem se držati navodil iz spletnega vodnika Gremo na pot, zato sem se vrnil k že omenjeni klopci, kjer sem gor grede dosegel prečni kolovoz. Od nje sem nadaljeval naravnost oziroma desno navzdol. Že znanim oznakam so se pridružile še rumene puščice Jakobove poti. Ob priliki sem pobral primerno palico, saj naj bi ob poti kmalu naletel na »grmado«, ki jo gradijo pohodniki v spomin na kmeta, ki so ga tam napadli razbojniki. Denarja od prodanega vola sicer niso dobili, ker ga je prej predal hčeri, ki je šla po varnejši poti, a kmet je »srečanje« vseeno plačal z življenjem. Ob poti sem opazil le zelo skromen kupček vejevja, ki ni bil prav nič podoben »grmadi«. Kolikor se spominjam najinega potepanja po teh koncih pred tremi leti, raste bolj prepričljiva »grmada« ob sosednji poti. A saj je tako in tako vse skupaj le legenda. Po robu globokega opuščenega peskokopa sem v dobre pol ure dosegel preval Roje med Lavrico in Sostrim, kjer sem spet stopil na trd asfalt.

 

Po cesti sem nadaljeval proti Orlam. Pod prvimi hišami stoji na travniku spomenik zaključnim bojem za osvoboditev Ljubljane 7. in 8. maja 1945, v katerem je padlo 72 partizanov. Lepo znamenje je delo arhitektov Justina Bevka in Janeza Suhadolca. Cesta se zložno vzpenja skozi vas, ki je danes znana po gojenju češenj in izdelovanju velikonočnih butaric. Še več o njej pohodnik izve z velike informacijske table z zemljevidom in lokalnimi zanimivostmi, ki stoji na razcepu sredi vasi kakih 10 minut više. Tam sem zavil levo proti Hrastariji (na izletniškem kažipotu je pisalo Sela – Lavrica). S ceste, ki se je blago spuščala po robu Bajžlovega gozda, se je odprl lep pogled nazaj na Orle, gole češnjeve sadovnjake pod vasjo in Molnik nad njo. Prve hiše ob cesti so napovedale zaselek Hrastarijo, kakšne oznake zanj pa nisem opazil. Tamkajšnji Ranč Orle morebitnim obiskovalcem ponuja možnost jahanja islandskih konj, srečanje s perujskimi alpakami, ob in v njihovi brunarici pa prostor za  piknik.

 

Pri brunarici sem moral streti zame najtrši orientacijski oreh na Čemšeniški grajski poti. Tik pred njo so kar trije kažipoti kazali desno h kapelici. Seveda sem jo šel pogledat. Čedno kapelico so leta 1938 postavili domačini v spomin na posestnika Franca Guština, ki se je smrtno ponesrečil v bližini. Nekdaj je stala malo niže proti Rudniku, ob gradnji avtoceste pa so jo prestavili in obnovili. Steza se je nadaljevala, a na srečo sem vedel, da to ni moja smer. Vrnil sem se k brunarici, kjer je tudi »moj« kažipot Lavrica kazal desno. Treba bi bilo čez dvorišče mimo otroških igral, a je nanje pritrjena tablica opozarjala: Privat zemljišče / prepovedan prehod. Hm, prekršil sem nedotakljivost zasebne lastnine in prepovedi navkljub prečkal dvorišče. Na drugem koncu me je rumeno-zelena markacija povabila po kolovozu v gozd.

Pri razlagalni tabli o navadah lisic bi moral kar naravnost, kjer bi mimo več kot 120 let starega lesenega znamenja (leta 1990 ga je obnovil znani lavriški mizar Karel Pirman) malo pred domačijo Eržen dosegel asfaltno Pot na Debeli hrib. A navdušeno pripovedovanje para domačinov me je zvabilo v levo. V nekaj minutah sem bil na neizrazitem in neoznačenem vrhu Prečnic (411 m). Obrnil sem se še bolj levo in se spustil do obsežnega travnika z imenitnim pogledom na Lavrico. Na njegovem robu se je odraslim v počitek ponujala klop, otrokom v zabavo pa gugalnici, ena že kar adrenalinska. Na koncu travniškega roba sem desno vendarle sestopil na omenjeni asfalt, le nekaj sto metrov niže (pred hišo št. 47).

Po Poti na Debeli hrib in Babškovi poti sem se v kakih 10 minutah spustil na Lavrico. Dolenjsko cesto sem dosegel pri Ogrinovi hiši (št. 327). Konec 18. stoletja je bila to priljubljena Lenčetova gostilna (po domače pri Gospodcu). Leta 1912 je posest kupil Ivan Ogrin, ki se je takrat vrnil iz Brazilije. Premožen kot je bil, je v naslednjih desetletjih pomembno zaznamoval družbeno in politično življenje kraja. Mimo stare osnovne šole (št. 342; na njej sta plošči v spomin na 50 žrtev druge svetovne vojne in na uničenje sovražne postojanke) in prizidanega gasilskega doma – pri obeh je imel spet prste vmes Ogrin – sem se vrnil k avtu. Za potep s številnimi »raziskovanji« in postanki sem porabil prijetnih pet ur in pol.

 

* Ker mi radovednost ni dala miru, sem se pet dni kasneje odpravil poiskat še ta spomenik. Da bi preverila stanje svojega kolena, se mi je pridružila Mojca. Parkirala sva pod dvorcem Lisičje (S 45.996241, V 14.586358). Z rahlo šepavo ženo sva do križišča z znanim kažipotom potrebovala 20 minut. Tokrat sva seveda zavila levo. Kar takoj naj povem, da od tu dalje ni bilo nobenega napotka več, kje naj bi bil spomenik. V četrt ure – malo gor, malo dol – sva po kolovozu prikolovratila na rob zaraščajočega se travnika. Levo sva med drevjem opazila obrise objekta, zato sva po skromni stezici zavila k njemu. Izkazal se je za nekakšen razpadajoč stolp, podoben transformatorski postaji, vendar z balkonom visoko pod streho. Nisva se mogla domisliti, čemu bi lahko služil.

Ker o spomeniku ni bilo ne duha ne sluha, sva zavila desno po makadamski cesti, kjer se je v daljavi nakazoval naslednji travnik. Pripeljala naju je na prečno širšo cesto, ki sva jo prepoznala kot tisto, ki vodi mimo opuščenih kamnolomov in peskokopov iz Sel na Roje oziroma Orle. Ob križišču nama je vzbudil pozornost skrbno urejen ribnik. Prvotno je bil to le izvir Močilo, a ga je lastnik zemljišča v veselje mladih in starih zagradil in spremenil v bajer.

 

Tam sva končno srečala prvo živo dušo. Bila je domačinka, ki je takoj vedela, po katerem spomeniku sprašujeva. Skupaj smo se vrnili do prej omenjenega stolpa. Tudi ona ni vedela, kakšen je bil njegov namen, a povezala ga je z opuščenim rudnikom antracita in črnega premoga Klen - Orle, ki naj bi obratoval v letih 1924–1947 in bil med vojno varno zatočišče domačinov. Le nekaj metrov desno od stolpa se je namreč v šavju skrival nezavarovan rov vanj, natančneje iz njega (glavni izvozni rov). Ker sva bila brez svetilke in je bilo v njem obilo vode, nisva rinila naprej.

 

Nadaljevali smo mimo stolpa (prej bi torej morala zaviti levo po makadamski cesti), obhodili velik travnik, ko pa se je na levi gozd v Klenu končal, smo na njegovem obronku zagledali spomenik. S kamnite peterokrake zvezde sva izvedela, da so marca 1943 vaški stražarji tu zverinsko pokončali tri partizanske organizatorje: Zoro in Lada Majcna ter Janeza Jagra. Spomenik je zasnoval arhitekt Vlasto Kopač, planincem znan po urbanističnem načrtu za Veliko planino. Čeprav spomenik ne spada neposredno v Čemšeniško grajsko pot, je opremljen tudi z njeno razlagalno tablo.

K avtu sva se vrnila po isti poti, celotna iskalna akcija pa nama je vzela komaj slabo poldrugo uro časa.

 

Tudi zaradi takih »iskalnih akcij« pogrešam hribolazenje in pohodništvo. Upam, da si bo moje koleno »premislilo« in bom spet lahko hodila. Tole poldrugo uro je kar dobro preneslo.

Merjaščeva pot petič

Kje bova parkirala tokrat (28. marca), sva si ogledala že prejšnjič. Odpeljala sva se v Sadinjo vas in nasproti rumene hiše 73 zapustila asfaltno cesto po makadamski, ki naju je med travniki in čez potok Gobovšek pripeljala na prečno Mareško pot. Domačija Rifelj levo od križišča ni bila videti živa, kamnolom na desni (S 46.023639, V 14.605248,) pa je bil po vsem videzu opuščen, zato sva menila, da tam ne bova nikomur v napotje.

 

 

Desno od križišča naju je čakal odcep, po katerem sva šla prejšnjikrat na Marenček. Okrogli črno-rumeni markaciji, pritrjeni na drevo, sta sledili dve prebarvani črtni in pri drugi se je levo v breg odcepila skromna stezica. Ta naju je zadnjič pripeljala nazaj z Marenčka, zato sva jo že poznala in se povzpela po njej. Pomladnih rož je bilo tokrat še več, opazila sem tudi nekaj novih: zimzelen, vijolice, zajčje deteljice, trilistne penuše. Kljub drugačni napovedi je že zjutraj deževalo, a se nisva dala motiti. Po četrt ure sva se pri markaciji (S 46.02217, V 14.60178), pri kateri sva med sestopom z Marenčka zapustila Merjaščevo pot, zdaj spustila levo po njej. Čez 5 minut sva izstopila iz gozda nad Podmolnikom, katerega ozadje sta kazila dva kamnoloma. Zavila sva desno na kolovoz, ki naju je pri hiši 47 pripeljal na Podmolniško cesto.

 

 

 

 

 

 

 

Med hišami Podmolnika sva po dobrih 5 minutah pristala na križišču z razpelom in smerokazom Orle – tudi najina smer (tako piše v vodničku Jožeta Draba Merjaščeva pot, kake Merjaščeve oznake pa v križišču nisva videla). Tam sva se na kratko pridružila Jakobovi poti. Šele više v zaselku Završje se je pojavila Merjaščeva markacija. Poleg velikih zaplat vijolic je najin pogled pritegnila tudi množica plišastih živalc in drugih igračk, ki so visele na neki obcestni ograji. Kmalu zatem sva prvič opazila črno-rumeno markacijo na asfaltu. Mimo razpela iz leta 1898, obnovljenega leta 1996, ko je Slovenijo obiskal papež Janez Pavel II., sva po slabih 15 minutah prišla do razcepa za Završjem 19 in zavila levo navzgor. Za veliko hišo 25, kjer je bilo konec asfalta, sva vstopila v gozd, za njim čez travnik in spet v gozd. Merjaščevim markacijam so se pridružili knafelčki, ki jih je ponekod spremljal M (Ljubljanska mladinska pot). Za peskokopom sva šla mimo vodnega zajetja in pod daljnovodom.

 

 

 

 

 

Dež se je okrepil, zato nisem več slikala vsakega razpotja, sploh ker so bila tam k sreči dobro označena. Čez slabih 20 minut sva šla mimo mize in klopc, poraščenih z mahom. Pot je občasno postala bolj strma in je večkrat tekla po jarku. Dobrih 10 minut od mize in klopc se je obrnila v levo, proti jugozahodnemu predvrhu Molnika. Ob njej sva naletela na smerno tablico MTB (naprej navzgor) in kolesarske »rekvizite«, kmalu zatem pa res zagledala predvrh (S 46.00690, V 14.59657) z mizami in klopmi, kurišči, stekleno omaro za pijače, orodjem in nekaj igračami. Najbolj pa sva se razveselila nadstreška, saj naju je že precej namočilo. Nad njim je visela slovenska zastava. Na Molniku sva že bila, a nikoli s te strani, zato naju je »prizorišče« kar presenetilo.

 

Potem ko je z desno od spodaj pritekla še ena pot, kolovoz, sva se mimo kažipota MOLNIK 3 min povzpela na nerazgleden vrh z mizami, klopmi in kuriščem. Visoko nad njimi je vihrala slovenska zastava. Molnik (4 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 582 m) je označen z geodetskim kamnom. Merjaščev znak za Molnik je srce. Zahodno tik pod vrhom je spomenik ustanovitvi Molniške čete (13. julija 1941), ki je tam taborila skoraj tri mesece, nekaj časa pa tudi Radomeljska. Ukradeno bronasto trapezoidno ploščo, kakršne so značilne za te kraje, so februarja 2023 nadomestili s pravokotno iz cenejšega materiala z enakim besedilom.

 

 

 

 

 

 

 

Z Molnika sva odšla proti vzhodu mimo vpisne skrinjice in se v slabih 10 minutah po spolzkem pobočju, poraščenem z borovničevjem, precej strmo spustila na kolovoz. Sprva je tekel po ravnem, nato se je začel spuščati in postal razrit, blaten, ponekod posut s kamni. Šele  po dobre tričetrt ure naju je pripeljal v dolino Brezniškega potoka pri ograji okrog več počitniških hišk. Prečkala sva potok in zavila levo na cesto. V 5 minutah sva prikorakala do Podlipoglava 37, kjer sva na levem ovinku zapustila cesto po kolovozu v desno. Takoj sva se znašla na neoznačenem razcepu; pravi je bil desni krak. Precej blaten, morda razrit od merjascev, se je vztrajno vzpenjal. Ob njem so cvetele zajčje deteljice, ki pa so jih popolnoma zasenčili razkošni šopi trobentic.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer vodniček napoveduje občasno zoženje in zaraščeno pot, so ščavje že posekali, tako da je bila večinoma lepo prehodna (le pod kakim deblom je bilo treba zlesti). Sicer pa ne lepa: po njej in ob njej so ležale številne vrečke s smetmi in pločevinke od piva. Največ smeti (celo akumulator in pnevmatike) je ležalo pod bivalno prikolico desno nad potjo. Ko sva po 25 minutah dosegla Brezje pri Lipoglavu, so se pojavili še neregistrirani avtomobili. Mimo zanemarjene hiške Brezje 10a ter hiš 10 in 9a sva prišla na križišče, kjer sva zavila levo mimo kapelice zakoncev Zakojč v zahvalo za ozdravitev. Skozi Brezje teče tudi Krožna pohodna pot pod Pugledom. Kljub neurejenemu okolju so prevladovale velike, lepe hiše, vse silno ograjene.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pri zadnji hiši 34 čez 10 minut se je asfalt končal. Pod vodnim zajetjem levo nad gozdno cesto in nad odvrženimi salonitkami desno pod njo sva vstopila v gozd. Svoj naslednji cilj, Povšnik, sva obhodila po njegovi južni strani, na najvišji točki dobrih 10 minut od zadnje hiše pa zavila levo s
ceste po brezpotju, označenem s črno-rumenimi markacijami, proti vrhu, ki sva ga dosegla v 3 minutah. Povšnik (5; 538 m) je že spet nerazgleden. Njegov znak je polž (ime Povšnik me bolj spominja na polha kot na polža).

 

 

 

 

 

 

S Povšnika sva sledila rumeni puščici na drugo stran in pristala na isti cesti, s katere sva se povzpela na vrh. Spustila sva se v levo in čez slabih 10 minut se je Merjaščeva pot odcepila levo. Takoj zatem sva pri zeleni smerni tabli Krožne pohodne poti pod Pugledom zavila desno in po nekaj metrih spet desno. Kolovoz se je nadaljeval čez travnik, na drugi strani ob robu gozda pa je spet stala zelena smerna tabla. Na velikem križišču ali obračališču nad Velikim Lipoglavom čez kakih 15 minut, kjer se je cesta končala in sta iz drevja gledali dve anteni, je bila ob gozdni cesti proti desni še ena zelena tabla, midva pa sva zavila levo na kolovoz. Ob njem so se poleg Merjaščevih markacij vrstile še planinske in kolesarske. Pri odcepih sva se držala glavne poti, na razcepu, kjer so knafelčki »odšli« desno, pa sva šla levo. Naslednji razcep ni bil označen; izbrala sva desni krak, ki se je vzpenjal proti vrhu.

 

Dobre pol ure od Povšnika sva dosegla vrh, a ne Pugleda, najinega zadnjega cilja ta dan; očitno sva zgrešila pot (pa tolikokrat sva že bila na Pugledu!). Preden sva se vrnila iskat pravo pot, sva stopila še do bližnjega spomenika 2. štajerskemu partizanskemu bataljonu (stražarsko mesto 2), ki je tam 23. marca 1942 ustavil napade fašistov. Zdaj pa nazaj. Po dobrih 5 minutah že prehojene poti sva uvidela, kje sva zgrešila: pri dvosmerni rumeni puščici sva zavila desno namesto levo. To sva zdaj popravila in v 5 minutah so naju markacije pripeljale na vrh Pugleda (6; 615 m). Znak tega kamenčka v ogrlici vrhov okrog Sostrega je lisica. Nad skalno piramido v spomin na štiri partizane, padle v omenjenem boju s fašisti, je plapolala slovenska zastava. Domačina sta postavila tudi skrinjico z blokom, v katerega pohodniki vpisujejo svoje vtise. Drevje je zastiralo razgled, a kljub temu sva videla Ljubljano, Sveti Urh, Šmarno goro. Na smerni tablici s puščico nazaj je pisalo Grosupeljska pot (ob neki markaciji sva opazila GP) in Magdalenska gora.

 

 

Merjaščeva pot se z vrha vrne k dvosmerni puščici in se nadaljuje proti Žernovcu, midva pa sva za tisti dan končala. Pugled sva zapustila po strmi poti proti severozahodu, ki naj bi bila markirana, a sva opazila le tri markacije. Po dobre četrt ure se je levo nazaj odcepila stezica k partizanskemu taboru in zemljankam. Pot naju je vodila mimo spomenika na stražarskem mestu 1 (S 46.01012, V 14.63344). Na neoznačenem križišču čez dobrih 20 minut sva šla naravnost navzdol, nato po desni stezi, ne po levi grapici, na naslednjem razcepu pa desno. Po dobrih 5 minutah sva pristala pri potočku in ga prestopila. Takoj zatem sva pri samotni hiši prišla iz gozda in po travniku mimo še ene hiše čez 10 minut sestopila na asfaltno cesto Podlipoglav–Mali Lipoglav.

 

Čez približno 10 minut sva se ustavila pri Spominski hiši II. grupe odredov (Podlipoglav 19). Na pročelje je pritrjenih sedem plošč, ki spominjajo na pomembne dogodke iz NOB na tem območju, ter tri v spomin na padle in druge žrtve boja za svobodo, relief arhitekta Marka Šlajmerja in kiparja Frančiška Smerduja nad vhodom pa prikazuje partizane in aktiviste (zbirko fotografij, dokumentov in drugega gradiva nama je razkazala Mija Kocjančič, predsednica KO ZB NOB Zadvor-Sostro; za ogled se je treba dogovoriti po telefonu 041 684-836). Nadaljevala sva skozi Sadinjo vas in si pri hiši 144 ogledala še ploščo v spomin ilegalni partijski tiskarni iz let 1940 in 1941. Z glavne ceste sva čez 15 minut zavila levo na makadamsko, po kateri sva se zjutraj pripeljala pod Marenček. V dobrih 5 minutah sva bila pri avtu.