Po poti XIV. divizije – 22. etapa

Od Arnežnika do Zgornjega Razborja (KT 23)

 

Ker sva bila na kontrolni točki (KT) 22 pri Arnežniku (Podgorje 168; S 46.435004, V 15.089953) prejšnjikrat deležna zelo prijaznega sprejema, sva upala, da bova lahko na začetku 22. etape parkirala pri njih. Sarin očka nama je to rad dovolil. Dedi tokrat ni imel časa za klepet, ker se jima je z vnukom mudilo v cerkev k blagoslovu ognja, saj je bila 19. aprila velikonočna sobota (zato sva ves dan poslušala streljanje s karbidom).

 

Kažipotu pri Arnežniku (715 m, po tistem za Šaleško planinsko pot (ŠPP) kar 760 m) Spodnji Razbor 35min, Zgornji Razbor 2h sva sledila po kolovozu čez travnike, pisane od regratovih cvetov, marjetic in spominčic. Zavil je levo navzgor na nekakšen greben mimo kažipotov (730 m), od katerih so naju vodili knafelčki in markacije poti Vranov let. Na vrhu vzpona sva nadaljevala po travnatem hrbtu, nato pa se rahlo spustila na križišče, s katerega se je vzpel slab kolovoz na Anžejev (Fergunov)* vrh, boljši pa desno navzdol. Najin v levo, poraščen s travo, je tekel po gozdnatem južnem pobočju Anžejevega vrha. Dobrih 20 minut nad izhodiščem se je na začetku čisto zaraščena markirana pot odcepila s kolovoza desno navzgor, nato pa je ozka, a razločna tekla po južnem pobočju Anžejevega vrha, bogatem z borovničevjem. Kmalu sva se vrnila na kolovoz.

 

Slabih 10 minut od odcepa sva prišla k spomeniku na Anžejevih tratah (spoznala sva ga že na ŠPP). Sestavljajo ga tri koničaste skale s petimi ploščami, na katerih so opisani boji Štirinajste v teh krajih in našteta imena nekaterih žrtev. Tam je padel priljubljeni komandant 1. bataljona Šercerjeve brigade Lado Mavsar - Ronko, čigar posmrtni ostanki danes leže v skupinski grobnici na pokopališču v Šmiklavžu.

 

Na Anžejevih tratah spominska pot zapusti dejansko pot divizije, ki se je vrnila v Plešivec in se v Šentvid pri Zavodnju prebila južneje. Poleg tega je bila trasa očitno spremenjena. Stara, ki je narisana na maPZS, Geopediji in Mapy.cz, je po južni strani obšla Vrhorski (tudi Vrhurski) vrh, nova, kot je markirana zdaj, pa vodi naravnost čezenj. Na tej etapi ni znakov XIV, kakor da vse markacije veljajo le za ŠPP, z vodnikom Francija Horvata Po poteh XIV. divizije pa si na tem odseku ravno ne pomagamo. Odločila sva se za bolj zanimivo staro pot. Začela sva sicer po markirani stezi mimo mize in klopce, a ko se je staknila s kolovozom, sva zavila levo na slabše vidno zatravljeno pot. Ko se je ta kmalu obrnila proti vrhu, sva jo zapustila po razločni stezici v levo. Čez čas se je na njej tu in tam vendarle pojavil knafelček. Po slabih 10 minutah naju je pripeljala na kolovoz, po katerem sva krenila v desno in prej kot v 5 minutah stopila na travnik nad Vrhornikom (nazaj kažipot z zvezdo SPOMENIK). Na domačiji (Podgorje 153) naju je razveselila plošča v spomin na ustanovitev Šaleške čete leta 1942. Bila je že na stari hiši, ko so zgradili novo, pa je gospodarjev sin ploščo prenesel nanjo, kar se dogaja čedalje redkeje.

 

 

Kam naprej, ni bilo označeno, a GPS je pokazal desno čez travnik (ne navzdol po cesti). Tudi za vstop v gozd na drugi strani travnika ni bilo nobene oznake, prav tako ne ob dolgem ravnem kolovozu, po katerem sva se podala skozi gozd. Po dolgem času sva naletela na slabo markacijo, takoj zatem pa še na eno. Dobrih 10 minut od Vrhornika sva prišla iz gozda na travnik ob makadamski cesti. Z desne je pritekla markirana pot z Anžejevih trat in tam je bil med kažipoti (Vrhurski vrh, 742 m) tudi eden za Spodnji (0.15) in Zgornji Razbor (1.40); spet sva se združila s ŠPP. Zavila sva levo na makadam in kmalu zagledala Strgarjevo domačijo (Podgorje 151). Markaciji na njihovi lopi sta naju speljali s ceste na dvorišče, kjer sva poklepetala z družabnim starejšim parom in se lepo »pomenila« z enim izmed treh prijaznih psov.

Od domačije sva se dobrih 5 minut pod zadnjimi kažipoti spustila na Strgarjevo sedlo (Spodnji Razbor, 716 m) s številnimi smerokazi in kažipoti. Tam sta se nama pridružili Evropska pešpot E6 (rumeno-rdeč krog) in Benediktova romarska pot (zelen trikotnik z rdeče-belo šahovnico). Zavila sva levo na asfaltno cesto iz Slovenj Gradca in takoj zagledala krajevno tablo Sp. Razbor. Čez 10 minut se je levo odcepila gozdna cesta k R(e)štovniku (na vsakem kažipotu piše drugače). Iz gozda, kjer so cvetele spominčice in vijolice, sva izstopila pod Rdečkim vrhom. Na levi sva videla Goro Oljko, šoštanjski »dimnik« in Šoštanjsko ali Družmirsko jezero.

 

Čez četrt ure sva se ustavila pri Rdečniku (Spodnji Razbor 28). Ta turistična kmetija je znana po štirih kakih 350 let starih lipah (najmogočnejša stoji za cesto), lepi kapelici in bližnji Rdečki jami. Poklepetala sva z gospodarjem, ki je pohvalil Staneta Gradišnika, ker je skupaj s somišljeniki poskrbel za lepo število partizanskih spominskih plošč v širši okolici. Ena izmed njih je tudi na njihovi hiši za goste. Posvečena je Rdečnikovi družini, ki je že od začetka delovanja aktivistov na Štajerskem sodelovala z njimi, zato so pet članov Nemci odgnali v internacijo, sina Karla pa ustrelili kot talca.

 

Podobne usode kot Rdečnikova družina je bila med vojno deležna sosednja Kunejeva, pri kateri je pomoč partizanom z življenjem plačal gospodar Ivan Kotnik. Čez 5 minut se je na desnem ovinku pri razpelu in kažipotih levo odcepila asfaltna cesta k bližnjemu Spodnjemu Kuneju (tudi Kuniju, Spodnji Razbor 32), kjer sva našla leseno ploščo, posvečeno tej družini. Razborska borčevska organizacija je leta 2023 na svojem območju postavila že omenjena lesena znamenja, ki opozarjajo na večinoma pozabljene dogodke, povezane z začetki odpora na šaleško-mislinjskem koncu in s Pohorskim bataljonom. Ob priliki bova morda poiskala tudi druge, a za zdaj se drživa Poti XIV. divizije.

 

Vrnila sva se na glavno cesto. Na škarpah in drevesih so se vrstili knafelčki ter markacije E6, Vranovega leta, ŠPP in Benediktove romarske poti. Mimo propadajočega Zgornjega Kuneja (Spodnji Razbor 34) z zanimivo okrašeno lopo in Kavnika (tudi Kovnika, Spodnji Razbor 39) sva čez slabih 20 minut prikorakala na desni ovinek s pogledom na Smrekovec, kjer se je desno navzgor odcepil širok kolovoz (kažipot Kavnik, 840 m). Gozd so krasile za ta čas običajne rože, posebno veliko pa je cvetelo jagod. Kolovoz je postal strm in ko se je čez dobrih 5 minut za gozdarskim deloviščem spustil desno, sva ga pri ostanku markacije na štoru zapustila levo v breg. Izmenjevali so se gozd in travniki, čez katere sva zaradi neoznačenosti teže sledila poti, zato sva si pomagala z zemljevidom in navigacijo.

 

Zaraščen kolovoz naju je v 10 minutah pripeljal na travnik s prežo. Po travi, posuti z regratovimi cvetovi in marjeticami, v resnici ni bilo poti, bil pa je pas s precej manj cvetja in po tistem sva namerila korak proti gozdu. Levo od vstopa vanj je bilo zajetje, pod njim pa hiše. Globoko pod kolovozom, posutim s kamni in skalami, a tudi z meni ljubimi sončki – lapuhi, sva videla asfaltno cesto. Čez slabih 10 minut naju je kažipot ŠPP usmeril levo na blaten kolovoz, ki naju je v 5 minutah odložil na križišče s kažipoti (Podvajšek, 850 m). Zavila sva desno na omenjeno cesto.

 

 

V naslednjih 5 minutah sva prišla iz gozda pri prikupni leseni hiški in zatem k Podvajšku (881 m). Makadam v desno je bil še vedno zaprt zaradi sanacije po poplavah avgusta 2023. Toliko regrata kot na tamkajšnjih travnikih je redko kje. Čez slabih 10 minut sva šla mimo domačije Mivc (tudi Mevc, Spodnji Razbor 44), ki je s približno 915 m najvišja točka etape. Daleč spredaj se je dvigala Uršlja gora, videla sva tudi Paški Kozjak in Konjiško goro, levo spodaj pa že zagledala Zgornji Razbor s cerkvijo sv. Danijela. Nadaljevala sva mimo odcepov desno k Zgornjemu Stablovniku in levo k Roneju. Breg ob cesti je bil bel sprva od zajčjih deteljic, nato od podlesnih vetrnic. Čez slabe četrt ure je bilo končno (po več kot poldrugi uri) konec Spodnjega Razborja. Kmalu za krajevno tablo Zg. Razbor sva pri kozolčku z markacijami in zemljevidom E6 in E7 sledila rumeni puščici in napisu ŽIG desno v travnati breg proti Pečólarju.

 

 

Gostilna Pečolar (Zgornji Razbor 6a) je odprta le po dogovoru. Žig KT 23 sva našla pod stopnicami. Pri Rdečniku sva izvedela, da je gospa Mimi, ki nama je leta 2021 priskrbela žig ŠPP in nama pripovedovala presunljive vojne spomine iz otroštva, medtem umrla. Pri podružnični osnovni šoli je grobnica borcev Tomšičeve brigade, ki so tam padli 6. oktobra 1944, in drugih žrtev vojne iz okolice. Obiskala sva tudi pokopališče, kjer je med drugimi pokopan Rdečnikov Karel.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se večinoma po isti poti. Po približno poldrugi uri sva bila spet na Strgarjevem sedlu. Na razpotju slabih 10 minut nad njim (742 m) sva zapustila makadamsko cesto in zavila v gozd, tokrat za spremembo po levem kraku. Tja grede sva šla mimo Vrhornika, zdaj pa čez Vrhorski vrh. Blatna pot, zametana s suhimi vejami, čez čas pa poraščena s travo, je tekla med dvema njegovima vrhovoma. Nato sva se strmo spustila in v dobre četrt ure pristala pri spomeniku na Anžejevih tratah. Pod Anžejevim vrhom sva še čez dobre četrt ure prišla do kažipota na 730 m, kjer se nisva držala kažipota levo, ampak sva nadaljevala naravnost pod njivami in skozi gozd, kjer se je steza spremenila v kolovoz. Po dobrih 10 minutah sva sestopila na gozdno cesto, ki naju je v levo brž pripeljala k Arnežniku.

 

Med to etapo sva spet obujala spomine na ŠPP in med naslednjo bo tudi tako. Pa naju nič ne moti – vedno je kaj novega, kaj pa sva tudi že pozabila.

* Tako položaje imenuje partizanska literatura, vendar sodobni zemljevidi imena Fergunov vrh ne poznajo. Hrib, na katerem so potekali najhujši boji, imenujejo Anžejev vrh. Tamkajšnji svet je pripadal in še danes pripada močni domačiji Anžej. Je pa res, da je nekdaj ob vznožju hriba stala bajta, ki bi mu lahko dala ime Fergunov vrh.