Po poti XIV. divizije – stranpoti med 22. in 23. etapo

Ker 22. in 23. etapa v glavnem ne vodita po dejanskih poteh XIV. divizije, sva se pred 23. odločila obiskati še pomembnejše kraje s pomniki njenemu krvavemu prebijanju proti Belim Vodam. Od enega do drugega sva se seveda vozila, zato sva Štirinajsti dodala še dva zgodovinska obiska – enega povezanega s srednjeveško in drugega z novejšo zgodovino.

 

Preboj Štirinajste proti Belim Vodam

V Plešivcu so brigade XIV. divizije za silo uredile svoje vrste in že pred jutrom 22. februarja 1944 krenile čez Velunjski graben proti zahodu. Zaradi pomanjkanja streliva so se kar najbolj ogibale spopadom. S prvim sovražnim oddelkom so se srečale takoj v zaselku Prístava nad Ravnami. Na veliko močnejšo zaporo so naletele med Kaplanovo in Žurmanovo domačijo. Nemci so odbili kar pet napadov, potem pa je partizanom zmanjkalo streliva. Sovražniku se je ponujala priložnost, da divizijo dokončno uniči, le da tega ni vedel. Partizansko vodstvo je poseglo po poslednjem sredstvu: ukazalo je, naj čez Osreške peči jurišajo častniki, ki so še edini imeli s čim streljati. Varovala jih je prostovoljna skupina šestnajstih tomšičevcev. Do poldneva se je preboj ob hudih žrtvah čudežno posrečil. Po ozki grapi se je divizija izvila iz obroča in nato ob nekaj manjših praskah v napornem maršu zvečer dosegla Šentvid pri Zavodnju, kjer so jo domačini na pustni torek prisrčno sprejeli, celo s krofi.

 

Najprej sva se odpeljala v Ravne oziroma zaselek Pristava. Pri avtobusni postaji v bližini Raven 157c se pod visokimi cipresami skriva spomenik neznanemu borcu XIV. divizije. Po dobrih 2 km navzgor po cesti sva parkirala na prostoru za vaške prireditve in srečanja (S 46.416410, V 15.081274). Pred kratkim so imeli tam prvomajsko proslavo in po njej zabavo; mlaj je še stal, sicer pa je bilo vse lepo pospravljeno in čisto. Nekaj korakov
naprej ob cesti je pod mogočno lipo stal spomenik še trem neznanim borcem Štirinajste. V tistih krajih je kar nekaj spomenikov brez imen žrtev, saj so se v diviziji borili predvsem partizani od drugod in domačini niso poznali imen padlih.

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se v dolino. Ob križišču (S 46.394895, V 15.058194) sva uporabila parkirišče trgovine z gradbenim materialom. Na drugi strani križišča pri avtobusni postaji sva nasproti Raven 20 obiskala spomenik 49 znanim in 21 neznanim Ravenčanom in borcem XIV. divizije.

 

Naslednja postaja so bile Osreške peči (S 46.416615, V 15.057479), kjer ob cesti stoji spomenik številnim žrtvam hudih bojev Štirinajste 22. februarja 1944. Besedilo dopolnjuje lepa reliefna upodobitev dveh partizanov kiparja Stojana Batiča. Med vračanjem od Osreških peči sva s ceste fotografirala še v uvodu omenjeno (zdaj seveda novo) Kaplanovo domačijo (Ravne 88).

 

Nazadnje sva se ustavila še pri pokopališču v Zavodnju, kjer lepo skrbijo za grobnico 26 znanih in neznanih borcev Štirinajste. Zadnji napisani, Kemperle Rudolf, je v resnici pokopan levo od grobnice, kjer še vedno stoji njegov nagrobnik (tam piše Kemprle). Na to naju je opozoril možak, ki je v bližini urejal očetov grob in je slišal najin pogovor.

 

 

 

Grad Forhtenek in opuščen rudnik

Preden sva zapustila spomenik trem neznanim borcem na Pristavi, sva, vedoč, da je v bližini nekoč stal grad Forhtenek (nemško Forchtenegg), sklenila poiskati njegove ruševine. Mimo zadnje domačije na Pristavi, Vetrnikove (Štrigl, Ravne 123), kjer je konec asfalta, sva prišla do gozda. Vanj naju je usmerila Knafelčeva markacija. Na prvem razcepu sva zavila levo, na drugem – trojnem (desna kraka sta bila zaprta z zapornicama) – pa sva nadaljevala skrajno desno. Dokler se je kolovoz vzpenjal, je bil razrit od vode, ko se je zravnal, pa je postal širši in lepši. Po zadnjem vzponu naju je slabih 10 minut od izhodišča pripeljal na nekakšno sedlo s potmi v vse smeri. Kolovoz v levo je bil označen s puščico in markacijo, pot v desno pa je bila zaraščena s travo. Tam so v grmovju tičale razvaline zapuščene domačije Vratar. Manjša dozidava in kup opeke sta pričala, da so se lotili obnove, a odnehali. Sledila sva puščici in markaciji, a kmalu spoznala, da smer ni prava (zdaj veva, da markacije označujejo Ravensko pot). Ko sva se vračala na sedlo, pa sva med drevjem nad podrtijo bolj zaslutila kot zagledala grajske razvaline. Mimo ostankov lesene preše sva se povzpela v gozd, kjer se je pokazala steza in sta naju čakali opozorili, da tam hodiva na lastno odgovornost in da je otrokom brez spremstva dostop prepovedan. Tudi markacije so se pojavile (Fortenek je ena izmed točk Ravenske poti, a na sedlu ni nobene oznake, ki bi usmerjala k njemu). Vijugasta, strma in zdrsljiva potka naju je mimo ostanka obzidja v 5 minutah pripeljala k skromnim ruševinam z razgledom proti Šoštanju. Grad je bil v listinah prvič omenjen leta 1317, ko so bili njegovi lastniki benediktinci iz Sv. Pavla v Labotski dolini. V naslednjih stoletjih je imel več lastnikov, med njimi grofe Celjske, in še več najemnikov. Zadnji je bil Žiga Jurij Dobrnski. Tedaj so ga leta 1635 napadli in razrušili uporni kmetje, zato je propadel. Od domačina sva izvedela, da sedanji lastnik zemljišča ne dovoli skrbeti za pot in čistiti okolice, prej pa je bil dostop lepo urejen.

 

 

 

 

Vrnila sva se na sedlo in čez četrt ure pristala na trojnem razcepu. Odločila sva se poiskati še opuščeni rudnik, o katerem je bral Jani. Mimo zapornice sva se spustila po srednjem kraku in čez slabih 5 minut v grmovju desno ob poti zagledala obokan vhod. Rov je bil odprt, v njem pa klop in kolo, namenjeno razsvetljavi, a ni delovalo. Poti v globino je bilo hitro konec. Pozneje nama je domačin povedal, da so tam samo raziskovali, ali bi odprli rudnik, a ga nikoli niso. Katero rudo so iskali, pa ni vedel (na spletni strani Ravenske poti piše, da svinčevo).

 

Spomini na nemško kapitulacijo

Ker je bil ravno 9. maj, se nama je zdelo primerno obiskati še kraja pogajanj in podpisa listine o vdaji dela nemške vojske: Letuš in Topolšico. Po uradnem koncu druge svetovne vojne 8. maja 1945 nekaj nemških vojaških enot predaje ni spoštovalo in boji so se nadaljevali. Armadna skupina E za jugovzhodno Evropo se je pod poveljstvom generalpolkovnika Alexandra Löhra skupaj s kolonami kolaborantov v trenutku kapitulacije znašla na ozemlju Hrvaške in Slovenije ter se ji še ni uspelo prebiti na Koroško, kjer se je nameravala predati Britancem. Medtem je na Koroško že prodrla Štirinajsta, zato Löhru ni preostalo drugega kot pogajanje z jugoslovansko vojsko. To se je začelo v Letušu (na nekdanji gostilni Letuš 65 je spominska plošča) in končalo v Topolšici (tamkajšnja spominska plošča je na nekdanji zdraviliški menzi, Topolšica 74) s podpisom listine o vdaji tega dela nemške vojske. Muzej Velenje je imel razstavo o nemški kapitulaciji sprva v omenjeni menzi, zdaj pa je stalno odprta spominska soba v propadajoči stavbi Topolšica 75 v zdraviliškem parku. Ob stavbi je tudi lepo urejen spomenik talcem in borcem iz Topolšice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako sva praznovala 80. obletnico zmage.