Po poti XIV. divizije – 26. etapa

Za tokratno skupno jesensko hribolazenje sva Tomaža povabila na eno od etap Poti XIV. divizije. Da ne bi bilo preveč cest, sva 24. in 25. etapo »preskočila« (ju pustila zase) in smo se skupaj odpravili na 26., ki se začne pri Domu na Smrekovcu. Na srečo se da tja pripeljati tudi z avtom. Med vožnjo smo se ustavili ob cesti za Ljubenskimi Rastkami na Razpoki (po domače tudi Raspoka, 782 m; S 46.400245, V 14.873632) pri spomeniku dvanajstim borcem XIV. divizije.

 

Od Doma na Smrekovcu do kapele pod Komnom (KT 27)

Dom na Smrekovcu (na kažipotih PZS in PD Črna na Koroškem 1375 m, na njuni novi tablici na domu pa 1377 m; S 46.413379, V 14.900047) nas je presenetil v novi »preobleki«; prenovili so ga pred tremi leti. Ploščo v spomin na tamkajšnje skrivališče helikopterja, s katerim sta pilot in tehnik letalec v osamosvojitveni vojni prebegnila iz JLA, so prestavili k vhodu. Kažipoti  povedo, da je dom izhodišče ne le za Smrekovec pol ure hoda nad njim, ampak še za 14 drugih ciljev. Tam teče tudi znamenita K24.

 

Dom smo zapustili proti severozahodu, tako kot Slovenska in Koroška planinska pot (Franci Horvat v vodniku Po poteh XIX. divizije namesto KPP omenja njeno predhodnico Koroško mladinsko transverzalo). Po novem »stopnišču« smo se vzpenjali med množico svečnikov, borovničevjem in visokimi smrekami. V gozdu so se stopnice kmalu končale. V četrt ure smo dosegli leso z opozorilom, da na pašnik stopamo na lastno odgovornost. Pri tamkajšnjih kažipotih (Krumpaška planina, 1465/1472 m) smo mimo odcepa desno na vrh Smrekovca nadaljevali naravnost po zemljatem kolovozu, ki je bil kljub nekaj grušča po dežju precej blaten. Ob njem so rasle mušnice in še naprej obilo borovničevja. Srečali smo nabiralca gob, ki je kar pohvalil letino, in Tomaž se je navdušil nad jurčki.

 

 

Dobrih 5 minut nad leso smo prišli na Krumpaško planino (okoli 1490 m) s planinsko kočo Kmetijske zadruge Šaleška dolina in za njo znova vstopili v gozd. Takoj za kratkim vzponom smo se mimo lesenega korita spustili v strugo potoka, ki ga je napajal, ter se na drugi strani spet povzpeli iz gozda in bili deležni lepega razgleda, med drugim na Rogatec in Lepenatko. Stezica je očitno pogosto blatna, saj so že nastali »obvozi«. V naslednjem gozdnatem odseku so se vrstili čedalje lepše mušnice in številna mravljišča. Spet se je pojavila žičnata ograja z belimi trakci. Skozi bivšo leso smo četrt ure od koče kmetijske zadruge še enkrat stopili na plan. Komaj vidna steza je tekla po gozdni senci ob levem robu travnika. S travnika se je desno nazaj proti vrhu Smrekovca odcepil slabo opazen neoznačen kolovoz, po katerem smo se kanili vračati, naša pot pa je bila dobro označena. Pri naslednji lesi smo ugibali, ali so vsi ti travniki še vedno Krumpaška planina. V gozdu smo srečali še en par gobarjev, zadovoljnih z bero. Tudi Tomaž je nabral (in slikal!) nekaj jurčkov.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah smo se končno začeli odločneje vzpenjati. Nekatera izmed številnih mravljišč so bila obraščena s travo, kot bi bila zapuščena, a je bilo v njih prav živahno. Mimo nenavadnega možica smo dosegli vrh vzpona s XIV na drevesu. Tam nas je prehitel tekač, ki se je obnašal, kakor da smo nevidni. Na naslednjem travniku se je desno odcepila stezica, po kateri naj bi se nazaj grede vrnili s Krnesa, ki smo ga že videli pred seboj. Čez dobrih 5 minut smo se ustavili pri lesi in kažipotih (1540/1546 m) pod 10 minut oddaljenim vrhom. Naša smer je bila tista proti kočama na Travniku in na Loki ter partizanski bolnišnici Celje. Pot je tekla nad Ramšakovo planino, onkraj doline pa so se dvigale Golte. Nato smo v gozdu čez 5 minut sestopili na široko novejšo vlako, ozaljšano z množico oranžnih latvic (menda so užitne). Čez vlako, više pa tudi desno po njej in ob njej je tekel potoček. Desni breg je bil prekrit z borovničevjem. Smrekov gozd ni bil v najboljšem stanju: veliko vej je bilo suhih, vse je bilo obraščeno z lišaji.

 

 

Čez 10 minut se je vlaka nekoliko zravnala in se ob žičnati ograji nadaljevala v desno. Po dobrih 5 minutah smo dosegli kažipote na 1583/1567 m. Tudi od tam je bilo do vrha Krnesa 10 minut. Naša pot ni tekla čezenj, a smo ga med vračanjem nameravali obiskati. Od kažipotov smo se še malo povzpeli, nato pa se začeli spuščati. Bilo je videti, da se jurčki dobro počutijo med borovničevjem in Tomaž je to s pridom izkoriščal. Naslednji vzpon je bil kar strm. Na razcepu čez 10 minut nas je markacija usmerila na levi krak s strmim prehodom čez skale. Nad njim se nam je z desne priključila steza mimo skal, po kateri naj bi se vračali. Na naslednjem, neoznačenem razcepu smo izbrali desni, zgornji krak; kmalu se je izkazalo, da sta oba prava.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slabih 20 minutah, kmalu za vršičem, poraslim z borovničevjem in »označenim« z mravljiščem, smo bili deležni lepega pogleda: na desni se je dvigal vrh Komna, na levi smo že videli kapelico sv. Cirila in Metoda (še bolj levo spodaj dolino), vmes pa so se vrstili vrhovi Kamniško-Savinjskih Alp. Tla obakraj steze je prekrivala resa. Šli smo mimo odcepa desno skozi brusničevje in borovničevje; po tisti potki se bomo vrnili s Komna, je napovedal Jani. Mimo razpela in nabiralcev brusnic (ker so bile med pordelim listjem slabo vidne, jih dotlej sploh nismo opazili) smo v dobrih 10 minutah prispeli h kapelici.

 

 

 

 

 

 

 

 

Lesena kapelica sv. Cirila in Metoda je končna in najvišja točka (kažipoti 1638 m, vodnik 1640 m) naše tokratne (26.) etape. Prvo tamkajšnjo kapelico z začetka prejšnjega stoletja so po požigu leta 1975 nadomestili z novo leta 1987. Leta 2013 jo je zadela strela, zato so jo naslednje leto obnovili. Nanjo je pritrjena vpisna skrinjica z žigoma Komna in KT 27 Poti XIV. divizije. Žig slednje je bil tako uničen, da je bil popolnoma neuporaben, zato sva uporabila komenskega in še Tomaž je s fotografijo poskrbel za dokaz, da sva bila tam. Pokukali smo tudi v notranjost; oltar ter lesorezne upodobitve obeh svetnikov in Križanega so delo rezbarja Alojza Prepadnika iz Nazarij in akademskega kiparja Staneta Jarma iz Kočevja.

Doslej po partizansko, nazaj pa po planinsko

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker Pot XIV. divizije teče pod doslej omenjenimi vrhovi, smo sklenili nazaj grede to »popraviti« in se povzpeti nanje. Od kapelice smo se mimo kažipotov podali proti vrhu Komna (na kažipotu piše Kamna). Ko je Tomaž na levi opazil stranski vršič, je seveda takoj skočil nanj. Z Janijem sva dosegla vrh (1684 m) v slabih 10 minutah. Ko se nama je Tomaž spet pridružil, je poročal, da je ugotovil, kako bi si lahko prislužil še kaj poleg pokojnine: kot paparac (s stranskega vršiča naju je pozumal pri najinem običajnem »obredu« na vrhu). Komnove andezitne skale so obarvane značilno zelenkasto. Označen je z geodetskim kamnom in se ponaša z imenitnim razgledom. Prepoznali smo Dleskovško planoto, Veliki vrh in Veliko Zelenico, Križevnik, Ojstrico, Krofičko, skupino Grintovca, Raduho, Strelovec, Peco, Uršljo goro in še kaj.

 

 

 

S Komna smo se spustili po neoznačeni poti v levo, proti vzhodu, tako da nismo šli še enkrat mimo kapelice. Potka se je po slabih 10 minutah iztekla na pot prihoda, po kateri smo se povzpeli v levo. Na razcepu smo tokrat ubrali spodnjo pot. Po dobre četrt ure nismo šli desno čez skale, temveč smo nadaljevali po levi stezi, dobrih 10 minut zatem pa pri lesi in kažipotih na 1583/1567 m ne desno navzdol, ampak levo navzgor na Krnes. Vzpenjali smo se naravnost in zato precej strmo po široki koreninasti in blatni stezi. Ko smo prikoračili iz gozda na travnik oziroma v borovničevje in brusničevje, sta naju pričakali dve stezici, desna bolj za slalom, leva bolj za smuk, kot ju je opisal Tomaž. Brž sta se združili in nas slabih 10 minut od zadnjih kažipotov pripeljali na vrh.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Krnes (po starem Kernes, 1613 m) ima na temenu planino, ki se zarašča. Na njej je majhen kal. Od tam je lep pogled na Golte. Tla so bila tako vlažna, da je pod nogami kar čmokalo. Točka levo onstran električnega pastirja je bila višja in Tomaž se je splazil pod žico. Ko pa je hotel čez ograjo še Jani, se je dotaknil obeh žic in ga je streslo. Zato midva nisva šla tja in imam le Tomaževo sliko skale, ki označuje najvišjo točko Krnesa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevali smo proti gozdu, po 10 minutah pa izstopili iz njega na že znani veliki travnik. Kar hitro se je levo v gozd odcepila stezica, ob kateri je bila na drevesu tablica z napisom KONČNIKOVA MLAKUŽA (Horvat v vodniku trdi, da je bila oznaka odstranjena). To je bil naš naslednji cilj. Čez kakih 20 minut se je naša stezica, ki je rezala strmo gozdnato pobočje, tudi poraščeno z borovničevjem, staknila s kolovozom, že nekaj časa vidnim desno spodaj. Prečkali smo ga in šele zdaj na fotografiji vidim, da je nekdo na kolovoz položil puščico iz vej, ki kaže nadaljevanje stezice onkraj kolovoza. Tudi po drugi strani smo prečili strmo pobočje, prestopili dva potočka in poševno (kakih 6 m v levo) prečkali še en zelo zaraščen kolovoz. Po četrt ure smo prestopili Vrtačnikov potok, ob katerem je ležala domnevna nekdanja brv. Približno 5 minut zatem smo zagledali mlakužo oziroma jezerce.

Končnikova mlakuža ali Črno jezero leži sredi gozda na severnem pobočju Smrekovškega pogorja, pod Komnom in Krnesom. Dolgo in široko je po 25 m, globoko pa 2 m. Ob njem je SIDG (Slovenski državni gozdovi) postavil lesene klopce. Presenetila nas je vpisna skrinjica PZS. Jezerce, ugnezdeno med mogočne z mahom poraščene skale,  je bilo dobesedno črno, okolica pa živo zelena od rastja, posebno mahov. Ko so skozi krošnje prodrli sončni žarki in se pridružili odsevom dreves na gladini, so nastale prelepe podobe. Čeprav smo se mušnic že do sitega nagledali, nas je vse tri navdušila še posebno lepa v zavetju z mahom poraslih skal.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V pol ure smo se vrnili na travnik. Slabih 10 minut zatem nas je stezica pripeljala na jutranji kolovoz (na poseki smo šele zdaj opazili na nekem štoru vrezan križ in na drugem možica), čez dobrih 20 minut pa smo ga na koti 1518 m zapustili in krenili levo na v travi komaj opazen kolovoz. Pred seboj smo že videli smrečnat hrib – Smrekovec, najvišjo točko občine Šoštanj. Kmalu smo se vzpenjali po koreninasti in skalnati stezi, ponekod kar strmi. Izmenjavali so se gozd in travniki s posameznimi smrekami. Približno 20 minut od kote 1518 smo stopili iz gozda na vršni travnik ter v minuti, dveh prispeli h kamniti piramidi z vpisno skrinjico, panoramski plošči in leseni tabli s komaj še čitljivima napisoma. Na robu nekoliko naprej smo zagledali novost: ograjeno veliko leseno srce z napisom OBČINA ŠOŠTANJ SMREKOVEC n.v. 1577 m, poleg njega pa klopci s pogledom na Šoštanj in Velenje.

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha smo se spustili po »stopnišču« proti Domu na Smrekovcu. Eno izmed mravljišč ob tej poti je bilo namesto v travo ovito v brusničevje. V četrt ure smo pristali pri lesi in kažipotih na 1465/1472 m ter tako sklenili krog. V slabe četrt ure smo bili spet pri domu. Tomaž je bil z najino jesensko izbiro zelo zadovoljen.