Štirje vrhovi Rožnika in še kaj vmes

Po daljšem času sva si 6. septembra privoščila hribolazenje po ljubljansko, primerno za rekonvalescente: podala sva se na štiri vrhove Rožnika. To pot je izbral Jani (tudi) zato, ker jo je markiralo planinsko društvo »njegove« RTV. Z mestnim avtobusom 18L (vozni red LPP ob sobotah in nedeljah, ko je sprehajalcev in pohodnikov gotovo največ, ne spodbuja ravno k uporabi javnega prometa) sva se odpeljala do postajališča Draga ob Šišenski cesti 131.

 

Pri bližnjem semaforju sva šla čez ulico Pod hribom ter nekoliko naprej pri tabli Krajinskega parka Tivoli, Rožnik in Šišenski hrib zavila levo po asfaltni stezi v gozd. Ob makadamski cesti, ki je pripeljala z Večne poti, je parkiralo kar nekaj obiskovalcev Mosteca, rekreacijskega parka ob vznožju Rožnika in na začetku doline Mostec. Makadam sva prečkala, po slabih 10 minutah  pa se je najina pot križala še s cesto, po kateri se v Mostec pride »uradno«. Čeprav je zelo obiskan, pri njem ni avtobusnega postajališča in najbrž je (tudi) zato za znakom za prepoved vožnje nastalo še eno parkirišče.

 

Preden sva nadaljevala začrtano pot, sva na križišču zavila levo, da bi si ogledala smučarske skakalnice. Šaši in rudbekije (menda tujerodne invazivke) so naju opomnili, da hodiva po mokrišču v Naravnem rezervatu Mostec. Po mostu sva prestopila istoimenski potok in nato še nekaj njegovih pritokov. Pot je tekla po široki makadamski cesti, s katere sva na levi skozi drevje zagledala otroško igrišče, ki sva se ga spominjala izpred dobrih desetih let, ko sva se tam igrala z vnukinjama. Za igriščem je cesta zavila levo čez Mostec, nato pa sva na razpotju sledila smerni tablici SKAKALNICE desno. V dobrih 10 minutah sva prispela k Smučarskemu skakalnemu klubu Ilirija (Večna pot 150) ter petim skakalnicam: 6-, 10-, 20-, 40- in 60-metrski. Povzpela sva se na vrh izteka in s tamkajšnje table izvedela, da se ne bi bila smela. Tabla je postavljena za tiste, ki hodijo po zgornji cesti, in po tej sva se spustila nazaj pod skakalnice.

 

Vrnila sva se na razpotje in tokrat nadaljevala po desni cesti mimo gostišča Rekreacijskega društva Mostec (Matjanova pot 23). Lesene klopce ob poteh so bile že nekoliko trhle in zaraščene. Spet sva nekajkrat prestopila vodo, nato pa cesto zapustila v levo po razločni stezi, ki naju je 10 minut od skakalnic pripeljala natanko na »najino« križišče. Od tam sva nato po zahodni strani obkrožila Mali in Veliki Rakovnik. Za kažipotom (318 m) Rožnik 40min in mostom čez Mostec se je z lesenimi čoki začela trimska steza. Telovadna orodja so bila opremljena z imeni in slikovnimi navodili za uporabo. Markacije so bile precej redke.

 

Čez 10 minut sva na stičišču petih poti s tablo o mokrišču Mali Rožnik med Velikim in Malim Rakovnikom ter s kažipotom levo za Jakobovo pot nadaljevala naravnost. Onstran mostu čez Rakovnik je bilo konec trimske steze, nato sva šla še čez en velik most. Pri odcepu s ceste po dobrih 10 minutah sva se znašla pri živalskem vrtu. Nadaljevala sva v levo ob njegovi leseni ograji, ki nama je sicer zastirala pogled na živali, za vonj po njih pa naju ni prikrajšala. Začela sva se rahlo vzpenjati. Prehitevalo naju je čedalje več sprehajalcev, tekačev in kolesarjev. Markirana pot se je za nekaj časa oddaljila od živalskega vrta; ko se mu je spet približala, je bila ograja mrežasta, vendar skoznjo ni bilo kaj videti, le gozd.

 

 

 

Že po četrt ure sva stopila na živahno dvorišče Gostilne Rožnik (Cankarjev vrh 1), saj sva očitno zgrešila markacijo in prekmalu zapustila ograjo živalskega vrta. Ta vrh Rožnika v ožjem pomenu (394 m; podatki so različni, tudi za druge Rožnikove vrhove) so leta 1948, ob 30. obletnici smrti Ivana Cankarja, poimenovali po njem (prej Rožnik in to ime tudi danes še uporabljamo za ta vrh, ne le v širšem pomenu). V gospodarskem poslopju poleg gostilne je Mestni muzej Ljubljana uredil Cankarjevo spominsko sobo, odprto le poleti ob sobotah, nedeljah in praznikih od 11. do 18. ure (ker sva bila prezgodnja, si je nisva mogla ogledati). Pisatelj je v letih 1910–1917 prebival v gostilni Štefanije Franzot, znanke iz dijaških let, in njene družine. Tam je napisal knjigo Bela krizantema, zbirko novel Volja in moč, dramo Lepa Vida, ljubezensko pravljico Milan in Milena ter zbirki črtic Moje življenje in Podobe iz sanj. Na dvorišču so leta 1948 postavili tudi njegov doprsni kip, delo kiparja Frančiška Smerduja. Na stenah gostilne je več posnetkov njegovega pisanja, med njimi nad vhodom v jedilnico Če zdaj spregovorim besedo o Rožniku, rečem kar nehoté: »domá«. V jedilnici je tudi njegov portret slikarja Dona Schwaba (Iztoka Švaba) iz leta 2001. Povzpela sva se še k cerkvi Marijinega obiskanja. Ker je bilo ravno konec maše, sva si lahko ogledala notranjost z oltarno sliko Jurija Šubica iz leta 1888.

 

Od cerkve sva se spustila proti gozdu. Ob njegovem robu je bilo več kažipotov (sem bi bila prišla, če ne bi bila zgrešila poti) in razpelo. Zavila sva desno nazaj proti gostilni. Od nje naprej markacije niso bile čisto tam kot na maPZS, a sva jih kmalu ujela. Po cesti sva se napotila proti Drenikovemu vrhu. Čez približno 10 minut sva izstopila iz gozda in nato prej kot v 5 minutah mimo starega vodnjaka prispela k veliki obnovljeni stanovanjski hiši (Drenikov vrh 1). Če bi obnovili tudi vodnjak, bi bil prav zanimiv, tako pa je precej klavrn. Nad hišo sva se povzpela skozi hosto na Drenikov vrh (386 m) s klopco. Imenuje se po prvem lastniku hiše iz leta 1846. Po pogledu v notranjost čudne stavbe na vrhu sva ugibala, da se vanjo pride pod zemljo od pozidanega vhoda v bregu za hišo. Tudi Drenikov vrh je povezan s Cankarjem: med letoma 1892 in 1896 je obiskoval sestanke skrivnega dijaškega literarnega društva Zadruga, ki se je sestajalo tudi na tamkajšnjem domu člana Zadruge Bojana Drenika, kasneje prosvetnega delavca, publicista in načelnika ljubljanskega Sokola. Za planince pa je še bolj zanimivo, da so se tam zbirali piparji, pobudniki ustanovitve Slovenskega planinskega društva leta 1893.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh sva zapustila po peščeni stezi na drugo stran in na razcepu za visokim drevesom po desnem kraku proti Šišenskemu vrhu. Čez 5 minut sva se ustavila na križišču z osamosvojitvenim spomenikom teritorialcem, ki so 28. junija 1991 osvojili center za elektronsko delovanje JLA na Rožniku. Najprej sva zavila desno in kmalu še enkrat desno v gozd, kjer naj bi bile šance, ki so jih v času Ilirskih provinc leta 1809 izkopali Francozi za topove, da so obstreljevali avstrijsko postojanko na Ljubljanskem gradu. Na domnevni lokaciji čez kakih 5 minut nisva našla vidnih ostankov, le ugibala sva, od kod je bilo mogoče streljati na mesto.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se k osamosvojitvenemu spomeniku in nadaljevala po markirani poti. Ko naju je markacija opozorila na odcep za Šišenski hrib, sva zavila desno in po strmi stezici v dobrih 5 minutah dosegla njegov vrh (429 m) s telekomunikacijskim oddajnikom in še enim objektom. Pokrita ostanka velikih dreves sta bila morda namenjena skrbi za žuželke, podobno kot za hrošča puščavnika na Jesenkovi poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S Šišenskega hriba sva se spustila desno od ograje, kjer sva na drevesu opazila ostanek puščice. Spodnji del steze so pokrivali razlomljeni ploščati kamni, kot bi bila tlakovana. V slabih 10 minutah sva bila spet na gozdni cesti in na velikem križišču zaradi še enih šanc zavila na skromno stezico med Jesenkovo potjo in cesto desno od nje. Ob stezici naju je navdušilo nenavadno drevo z mogočnim nadzemeljskim delom korenin. Saša Vochl, višja naravovarstvena svetovalka v krajinskem parku, mi je povedala, da gre za navadno bukev (Fagus sylvatica). Čeprav se imenuje tako, je vse prej kot navadna! Po slabih 10 minutah sva zagledala nekakšne nasipe, gotovo šance.

 

 

Po vrnitvi na veliko križišče sva nadaljevala po omenjeni cesti, z nje pa desno proti Otoku športa Tivolski vrh. Ko sva na razcepu zavila levo, sva se za nekaj časa ujela z Jesenkovo potjo, ob kateri so bila drevesa označena s tablicami, nato pa je odšla v desno. Na vrhu (387 m) takoj zatem nisva telovadila kot nekateri sprehajalci, ampak sva na eni tamkajšnjih klopi pomalicala. Z vrha sva se spustila k 10 minut oddaljenemu ograjenemu vodohranu. To je prvi vodohran Centralnega vodovodnega sistema Ljubljana iz davnega leta 1890; vhod vanj je zaščiten kot kulturna dediščina in lepo obnovljen. Pri vodohranu sva se spet združila z Jesenkovo potjo. Njen kažipot in knafelc s puščico sta kazala na isto cesto in čeprav po maPZS ni tako, sva sledila oznakam. Cesta naju je vodila pod Švicarijo, mimo Plečnikovega amfiteatra, še nekaj tablic in razlagalne table Jesenkove poti, pod gradom Tivoli, med mogočnimi drevesi istoimenskega parka in po Jakopičevem drevoredu s trenutno razstavo Orakelj, ki je del jubilejnega 36. Grafičnega bienala Ljubljana (od ustanovitve je minilo 70 let).

 

 

V približno 20 minutah sva bila spet v mestu. Ko sva prihitela h glavni pošti, sva šestico žal ravno zamudila; (pre)dolgo čakanje na naslednjo nama je »skrajšal« sladoled.