Partizani so 14. februarja 1944 na Konjiški gori že lahko pogledovali
na odrešilno Pohorje. A njihovih namer Nemcem ni bilo težko uganiti, zato so
glavnino svojih sil v obroču okrog gore usmerili k severnim vznožjem med
Stranicami in Slovenskimi Konjicami. Informacije o nemških premikih so prišle
tudi do vodstva Štirinajste, ki se je zato odločilo za nočni pohod proti
zahodu. Po jurišu tomšičevcev je divizija zjutraj 15. februarja prečkala cesto
Celje–Maribor in krenila proti gradu Lindek. Tja se je še vedno v globokem
snegu prebila že hudo izčrpana, z veliko ranjenci (kakih 40 najtežjih so
nosili), skoraj brez konj in mul, ki so dotlej tovorili težko orožje.
Od Landekarja do Kumška
Zaradi logističnih
razlogov sva se 15. etape lotila v nasprotni smeri: od Landekarja (na kažipotih
Landeker) do Kumška. Žiga s kontrolnih točk (KT) na začetku in koncu te
etape sva sicer že imela (KT 15 sva obiskala prejšnjikrat, KT 16 pa že avgusta, kar bom
popisala naslednjič, da bo lepo po vrsti), a etapo sva seveda hotela prehoditi. Parkirala sva pod gradom Lindek (S 46.357010, V 15.324207) pri
kažipotih (Pavlek, 625
m) navzdol po asfaltni cesti Grobovi sto talcev 45min, Stolpnik
(preko Grofovega štanta) 3h, v nasprotno smer po makadamski Beli Potok
(Landeker) 5min, Senegaški mlin 2h 5min, čez asfaltno cesto v gozd Grad
Lindek 5min.
Spustila sva se po
asfaltni cesti ter jo pri poštni omarici z markacijo in XIV na
podstavku zapustila po kolovozu v desno. Na prvem razcepu sva se držala desno,
na naslednjem pa levo, pristala pri kletki z glasnim psom in stopila na
asfaltirano dvorišče kmetije Sodin (Lindek 12). Ker niže zaradi podrtega drevja markirana pot
ni več prehodna, naju je prijazni gospodar usmeril mimo nove hiše
na asfaltno cesto in po njej desno navzdol. Za kozolčkom z napisom DOBRODOŠLI
LINDEK št.12–24 sva zavila desno na staro cesto mimo preže. Onkraj
Lindeškega potoka sva res videla obilo podrtega drevja pa tudi brv čez ta
potok, kjer je prej tekla označena pot. Pri drevesu z oznako XIV sta se stara
in nova združili.
Po slabe pol ure sva
pri majhnem kamnolomu prišla
iz gozda na asfaltno cesto, po kateri sva se pripeljala, in nadaljevala po njej
navzgor mimo Kamenška (Spodnje Stranice 44). Za njim se je najina pot pri
kažipotih na 498 m odcepila desno, a se na razcepu takoj zatem spustila levo
mimo še enega kamnoloma in nekaj hiš. Tiste v okoliških bregeh so bile sicer
videti prikupne, a pogled na avto, ki parkira s kolesi na robu škarpe in
kljunom čeznjo, me je kar zmrazil. Po četrt ure sva pri kažipotih na 413 m in Spodnjih Stranicah
51 z velikim parkiriščem sestopila na glavno cesto Vojnik–Zreče.
Na levi se je že videla prva grobnica frankolovskih žrtev v spominskem parku,
midva pa sva cesto prečkala in nadaljevala v desno ob njej. Levo pod njo je
tekla Tesníca.
Za odcepom pri
razpelu čez manj kot 5 minut sva na travniku zagledala spomenik preboju
Štirinajste s Konjiške gore na Lindek. Po stranski asfaltni cesti proti vzhodu sva
prišla mimo kažipotov (Kralj, 412 m) v vas Bukovlje. Prečkala sva pritok
Tesnice ter se mimo kapelice in kažipotov (Kralj, 436 m) povzpela proti gozdu. Pri
ribogojnici (Bukovlje 53) čez dobrih 5 minut so se prvošolci zbirali za pohod
in ko naju je zanimalo, kaj je njihov cilj, sva »izvedela«, da vikend gospe
Katje. V Cankarjevih ribnikih, ki se napajajo iz izvira Zverovje, gojijo
postrvi. Te prodajajo, lahko jih lovijo gostje sami, tam pa je tudi
okrepčevalnica. Za ribogojnico je konec asfalta.
Za odcepom desno k
Bukovlju 51 in kažipotoma (Zverovje, 463 m) čez slabih 10 minut se je makadamska
cesta poslabšala v kolovoz, ponekod »obogaten« z asfaltom. Za prežo in kapelico
sva se ustavila pri skrivnostnem lesenem kažipotu UPELLAE / VITANJE
levo – skrivnostnem, ker levo ni bilo nobene poti in ker (še) nisva vedela, kaj
je Upellae.* Za naslednjo prežo in leseno počitniško hišico levo ob gozdu se je
kolovoz začel vzpenjati. V bregu na levi sva zagledala hiše in slabe četrt ure od
Bukovlja 51 se je desno v gozd odcepila steza. V nekaj korakih sva bila pri
leseni lopi, lesenih medvedih, apnenici in raznem orodju bukoveljskega Zavoda Norik, ki se
ukvarja z doživljajskim turizmom za otroke.
Vrnila sva se na
kolovoz in brž zatem zavila desno na asfaltno cesto. Mimo običajnih kažipotov
(Čretvež, 534 m), lesene tablice KLAVDIJEVA VRATA / AD LOTODOS / STRANICE**
in kapelice sva čez 5 minut prispela v Čretvež, kjer so očitno priljubljene »ocvetličene« fasade. Za zadnjo hišo (Kresnik, Čretvež 9) sva zavila desno in pri
kažipotih zapustila asfalt. Brž zatem sva se povzpela desno na zaraščeno gozdno
stezo (odcep ni bil označen, a čez čas se je pojavila markacija). Končno sva stopila na planinsko pot in se začela vzpenjati
na Konjiško goro. Zadišalo je po gobah. Ko se je vzpon unesel, sva na dobro
označenem razcepu zavila desno na boljši kolovoz, ki pa se je kmalu »skrčil« na
eno kolesnico.
Četrt ure po
tistem, ko sva zapustila asfalt, sva se znašla na križišču Koroška koča (733 m;
imenuje se po nekdanji gozdarski koči, ki je stala malo nad cesto). Med
kažipoti je bil za naju nov desno Koča p. štepihu 25min, Stolpnik
55min. Tam je bilo še nekaj pohodnikov, zgovornih poznavalcev okolice,
namenjenih k lovski koči na kostanjev piknik. Sledila
sva kažipotu naprej proti gozdu in ob njegovem robu puščici levo. Poleg
markacij in oznak XIV sva naletela na zbledelo peterokrako na neki
skali. Pri poseki na levi čez 10 minut se je odprl širok razgled na dolino.
Ravno takrat je prišla nasproti skupina varovancev nekega zavoda za varstvo
odraslih s posebnimi potrebami, namenjenih na piknik pri lovski koči Štepih.
Vodja skupine Martin nama je razložil, kaj se vidi od tam (levo Zreče, na sredi
Oplotnica, desno Slovenske Konjice, tudi vse cerkve na okoliških hribčkih je
poznal). Nekoč je tam tekla označena stezica, odkar pa so zaradi poseke pot razširili,
so markacije izginile. Naročil nama je pozdrave za Kumškove.
Kmalu sva se začela
spuščati in šla skozi pravcato polje odcvetelih konjskih griv; res mora biti
lepo, kadar je tam vse rožnato rdeče. Po slabih 10
minutah sva sestopila na križišče Grofov štant, kjer naj bi bila po vodniku
najvišja točka etape (800 m, na kažipotih poleg 800 tudi 802), a očitno ni, saj
je bila vsaj že poseka više. To je najpomembnejše planinsko križišče na
Konjiški gori. Tam so kažipoti nazaj Grad Lindek 2h 40min, Basališče
8h, skrajno levo Sl. Konjice 1h, desno nazaj Stolpnik 30 min.,
naprej Dramlje 3h, Resevna 8h, Vojnik 3h 30min, na drevesu napis 3
KRIŽI rahlo levo. Gozdna cesta, ki se je spuščala naprej, je bila označena
s XIV. Kmalu sva jo zapustila levo navzdol po kolovozu, a se hitro vrnila
nanjo in tam je bila že zelo slaba. Ko sva se vzpenjala mimo preže, sva bila
seveda spet više od Grofovega štanta. Prej kot v 10 minutah sva dosegla Vratca
(810 m; S 46.32876, V 15.37786) med dvema hribčkoma. To je v resnici najvišja
točka 15. etape.
Z Vratc sva se spustila po
drugi strani Konjiške gore, sprva zelo strmo. Že pod
vodohranom Kamna Gora je strmina popustila. Tisto,
po čemer sva se spuščala, se je prelevilo v slabo gozdno cesto. Nad stikom z
drugo na desni sta bila ob najini na drevesu napisa VOJNIK in XIV
s puščico desno, ob sosednji pa kažipoti (Pod Vratci, 743 m), med njimi desno Sojek
35min, Zg. Slemene (Kumšek) 50min, dopisano XIV.D., in tja sva
zavila. Zapustila sva Konjiško goro in dobrih 10 minut pod najvišjo točko prikorakala
iz gozda v Kamno Goro. Pri hiši 9 sva stopila na asfaltno cesto. Ob avtobusni
postaji in kažipotih (687 m) sva zavila desno mimo krajevne table Kamna gora in takoj levo mimo zanimivega, žal propadajočega
gospodarskega poslopja. Manj zanimivo, a lepše je bilo naslednje pri Kamni Gori
6, ozaljšano s koruznimi storži in bučami. Za njim sva zavila desno na širok
kolovoz, kjer ni bilo markacij.
Na drevesu pod
smerno tablico Sveti Tomaž po četrt ure je bila končno spet markacija. Nisva vedela, ali je to tudi najina smer, in šele pogled
na zemljevid nama je to potrdil. Sledil je kar strm spust in tudi tam je
bilo markacij bore malo. Čez 10 minut sva prišla iz gozda v vasi Sojek in
nadaljevala levo po asfaltni cesti. Tam tečeta tudi Jakobova in Slomškova pot. Že
za Sojekom 1 pri kažipotih na 535 m sva zavila desno. Na razcepu asfaltnih cest
sva šla po srednjem kraku (Kamna Gora (Kumšek) 10min, Dramlje 1h
55min). V gozdu nad levim cestnim krakom sva opazila mizo in stolčke, poleg
pa rastišče mušnic.
Po cesti naprej se
pride v Vojnik in po njej teče Jakobova pot, midva pa sva zavila levo z nje na
gozdno stezo (smer Dramlje), ob kateri je bilo obilo kostanja in sirovk. Tudi na
naslednjih dveh razcepih sva se držala levo. Nekaj časa ni bilo oznak, potem pa
sva spet prišla na markirano pot in ugotovila, da sva jo za nekaj časa zgrešila
(označenost je precej slaba). Dosegla sva kolovoz in že spet nisva vedela, kam naprej.
Po puščici za navzdol, vidni z desne strani, sva sklepala, da morava desno.
Kratek čas sva stopala po udobni široki stezi, nato naju je puščica usmerila
levo na ožjo in bolj strmo. Dobrih 20 minut od Sojeka sva prispela h Kumšku
(Stare Slemene 48), kjer so obirali jabolka.
Žig KT 15 sva si
odtisnila že pred šestimi dnevi. Spet sva posedela pri njihovi
mizi, da sva pomalicala in se vpisala v vpisno knjigo. Od letošnjih štirih
vpisov so bili vsi najini. Tokrat se nama je za kratek klepet pridružil gospodar.
Sporočila sva mu Martinove pozdrave. Postregel nama je z jabolčnim sokom; zanj
so na nekem tekmovanju dobili zlato medaljo. Ko je izvedel, da hodiva po Poti
XIV. divizije, je povedal, da mu je oče pripovedoval o tistih časih. Najbolj si
je zapomnil, kako hudo je bilo borcem, ko v hudi zimi niso imeli čevljev in so
si noge zavijali v vrečevino.
Vrnila sva se po
isti poti, kot navadno z manjšimi »dodatki«. Čez slabe pol ure (5 minut pred
smerno tablico Sveti Tomaž) sva opazila kažipot levo GRADIŠNA PEČ
100m (to je hrib nad potjo), ki ga tja grede nisva. Nato naju je na koncu
Kamne Gore ob vstopu v gozd razveselil pogled na čeden venček lesnih gob. Ribogojnica
čez poldrugo uro je bila zdaj odprta, zato sva se sprehodila med ribniki; dišalo
je po pečenih ribah. Ko sva čez 10 minut pri spomeniku in razpelu zavila desno
na glavno cesto, je bilo veliko več prometa kot zjutraj in zdelo se nama je kar
nevarno, saj so vozili zelo hitro. Ni ravno idealno za markirano pot. Kmalu po
tistem, ko sva pri kažipotih na 413 m zapustila glavno cesto, naju je prehitel motorist. Čez nekaj
časa sva ga našla negibno sedečega na motorju, zvrnjenem na breg. Zbala sva se
najhujšega, takrat pa je nasproti pripeljal traktorist, ki ga je poznal, in ga
prebudil. »Samo« preveč je spil, pa ga je zmanjkalo kar med vožnjo. Upam, da se
je srečno vrnil domov. V 50 minutah sva bila spet pri avtu.
Še k razvalinam
gradu Lindek
Obiskati sva hotela še grad
Lindek na Grajskem hribu (695 m), kjer je XIV. divizija bíla srdite boje z
Nemci, na kar spominja plošča na grajskem zidu. Od poti k ruševinam se desno
nazaj kar hitro odcepi pot na Frankolovo. Čez 10 minut naju je ustavila
zapornica, saj so ruševine v tako slabem stanju, da je dostop do njih strogo
prepovedan (sliki sta zato iz januarja 2011). Grad so verjetno v začetku 13.
stoletja zgradili krški škofje, upravljali pa so ga vitezi Lindeški (Vitanjski).
Konec 16. stoletja so izumrli, nato so se najemniki in lastniki pogosto
menjali, a so vsi za grad slabo skrbeli. Naseljen je bil do leta 1758. Na boje
med drugo svetovno vojno spominja kamnita plošča na severni steni ruševin. Pri
gradu je klopca, skrinjice pa ni, je le polička zanjo (vpisna knjiga in žig sta
pri Landekarjevih, je na plošči poleg spominske pisalo že leta 2011). Pot je
markirana, a na maPZS ni označena kot taka.
*
Zdaj berem, da gre za ime
poštne postaje iz rimskih časov, o katerem se zgodovinarji ne morejo zediniti,
ali označuje današnje Velenje ali Vitanje.
**
Lotodos je bil morda rimski »prednik« Stranic, Klavdijeva vrata v Čretvežu pa naj
bi se imenovala po rimskem cesarju.