Po poti XIV. divizije – 15. etapa

Partizani so 14. februarja 1944 na Konjiški gori že lahko pogledovali na odrešilno Pohorje. A njihovih namer Nemcem ni bilo težko uganiti, zato so glavnino svojih sil v obroču okrog gore usmerili k severnim vznožjem med Stranicami in Slovenskimi Konjicami. Informacije o nemških premikih so prišle tudi do vodstva Štirinajste, ki se je zato odločilo za nočni pohod proti zahodu. Po jurišu tomšičevcev je divizija zjutraj 15. februarja prečkala cesto Celje–Maribor in krenila proti gradu Lindek. Tja se je še vedno v globokem snegu prebila že hudo izčrpana, z veliko ranjenci (kakih 40 najtežjih so nosili), skoraj brez konj in mul, ki so dotlej tovorili težko orožje.

 

Od Landekarja do Kumška

Zaradi logističnih razlogov sva se 15. etape lotila v nasprotni smeri: od Landekarja (na kažipotih Landeker) do Kumška. Žiga s kontrolnih točk (KT) na začetku in koncu te etape sva sicer že imela (KT 15 sva obiskala prejšnjikrat, KT 16 pa že avgusta, kar bom popisala naslednjič, da bo lepo po vrsti), a etapo sva seveda hotela prehoditi. Parkirala sva pod gradom Lindek (S 46.357010, V 15.324207) pri kažipotih (Pavlek, 625 m) navzdol po asfaltni cesti Grobovi sto talcev 45min, Stolpnik (preko Grofovega štanta) 3h, v nasprotno smer po makadamski Beli Potok (Landeker) 5min, Senegaški mlin 2h 5min, čez asfaltno cesto v gozd Grad Lindek 5min.

 

Spustila sva se po asfaltni cesti ter jo pri poštni omarici z markacijo in XIV na podstavku zapustila po kolovozu v desno. Na prvem razcepu sva se držala desno, na naslednjem pa levo, pristala pri kletki z glasnim psom in stopila na asfaltirano dvorišče kmetije Sodin (Lindek 12). Ker niže zaradi podrtega drevja markirana pot ni več prehodna, naju je prijazni gospodar usmeril mimo nove hiše na asfaltno cesto in po njej desno navzdol. Za kozolčkom z napisom DOBRODOŠLI LINDEK št.12–24 sva zavila desno na staro cesto mimo preže. Onkraj Lindeškega potoka sva res videla obilo podrtega drevja pa tudi brv čez ta potok, kjer je prej tekla označena pot. Pri drevesu z oznako XIV sta se stara in nova združili.

 

Po slabe pol ure sva pri majhnem kamnolomu prišla iz gozda na asfaltno cesto, po kateri sva se pripeljala, in nadaljevala po njej navzgor mimo Kamenška (Spodnje Stranice 44). Za njim se je najina pot pri kažipotih na 498 m odcepila desno, a se na razcepu takoj zatem spustila levo mimo še enega kamnoloma in nekaj hiš. Tiste v okoliških bregeh so bile sicer videti prikupne, a pogled na avto, ki parkira s kolesi na robu škarpe in kljunom čeznjo, me je kar zmrazil. Po četrt ure sva pri kažipotih na 413 m in Spodnjih Stranicah 51 z velikim parkiriščem sestopila na glavno cesto Vojnik–Zreče. Na levi se je že videla prva grobnica frankolovskih žrtev v spominskem parku, midva pa sva cesto prečkala in nadaljevala v desno ob njej. Levo pod njo je tekla Tesníca.

 

 

Za odcepom pri razpelu čez manj kot 5 minut sva na travniku zagledala spomenik preboju Štirinajste s Konjiške gore na Lindek. Po stranski asfaltni cesti proti vzhodu sva prišla mimo kažipotov (Kralj, 412 m) v vas Bukovlje. Prečkala sva pritok Tesnice ter se mimo kapelice in kažipotov (Kralj, 436 m) povzpela proti gozdu. Pri ribogojnici (Bukovlje 53) čez dobrih 5 minut so se prvošolci zbirali za pohod in ko naju je zanimalo, kaj je njihov cilj, sva »izvedela«, da vikend gospe Katje. V Cankarjevih ribnikih, ki se napajajo iz izvira Zverovje, gojijo postrvi. Te prodajajo, lahko jih lovijo gostje sami, tam pa je tudi okrepčevalnica. Za ribogojnico je konec asfalta.

 

Za odcepom desno k Bukovlju 51 in kažipotoma (Zverovje, 463 m) čez slabih 10 minut se je makadamska cesta poslabšala v kolovoz, ponekod »obogaten« z asfaltom. Za prežo in kapelico sva se ustavila pri skrivnostnem lesenem kažipotu UPELLAE / VITANJE levo – skrivnostnem, ker levo ni bilo nobene poti in ker (še) nisva vedela, kaj je Upellae.* Za naslednjo prežo in leseno počitniško hišico levo ob gozdu se je kolovoz začel vzpenjati. V bregu na levi sva zagledala hiše in slabe četrt ure od Bukovlja 51 se je desno v gozd odcepila steza. V nekaj korakih sva bila pri leseni lopi, lesenih medvedih, apnenici in raznem orodju bukoveljskega Zavoda Norik, ki se ukvarja z doživljajskim turizmom za otroke.

 

 

Vrnila sva se na kolovoz in brž zatem zavila desno na asfaltno cesto. Mimo običajnih kažipotov (Čretvež, 534 m), lesene tablice KLAVDIJEVA VRATA / AD LOTODOS / STRANICE** in kapelice sva čez 5 minut prispela v Čretvež, kjer so očitno priljubljene »ocvetličene« fasade. Za zadnjo hišo (Kresnik, Čretvež 9) sva zavila desno in pri kažipotih zapustila asfalt. Brž zatem sva se povzpela desno na zaraščeno gozdno stezo (odcep ni bil označen, a čez čas se je pojavila markacija). Končno sva stopila na planinsko pot in se začela vzpenjati na Konjiško goro. Zadišalo je po gobah. Ko se je vzpon unesel, sva na dobro označenem razcepu zavila desno na boljši kolovoz, ki pa se je kmalu »skrčil« na eno kolesnico.

Četrt ure po tistem, ko sva zapustila asfalt, sva se znašla na križišču Koroška koča (733 m; imenuje se po nekdanji gozdarski koči, ki je stala malo nad cesto). Med kažipoti je bil za naju nov desno Koča p. štepihu 25min, Stolpnik 55min. Tam je bilo še nekaj pohodnikov, zgovornih poznavalcev okolice, namenjenih k lovski koči na kostanjev piknik. Sledila sva kažipotu naprej proti gozdu in ob njegovem robu puščici levo. Poleg markacij in oznak XIV sva naletela na zbledelo peterokrako na neki skali. Pri poseki na levi čez 10 minut se je odprl širok razgled na dolino. Ravno takrat je prišla nasproti skupina varovancev nekega zavoda za varstvo odraslih s posebnimi potrebami, namenjenih na piknik pri lovski koči Štepih. Vodja skupine Martin nama je razložil, kaj se vidi od tam (levo Zreče, na sredi Oplotnica, desno Slovenske Konjice, tudi vse cerkve na okoliških hribčkih je poznal). Nekoč je tam tekla označena stezica, odkar pa so zaradi poseke pot razširili, so markacije izginile. Naročil nama je pozdrave za Kumškove.

Kmalu sva se začela spuščati in šla skozi pravcato polje odcvetelih konjskih griv; res mora biti lepo, kadar je tam vse rožnato rdeče. Po slabih 10 minutah sva sestopila na križišče Grofov štant, kjer naj bi bila po vodniku najvišja točka etape (800 m, na kažipotih poleg 800 tudi 802), a očitno ni, saj je bila vsaj že poseka više. To je najpomembnejše planinsko križišče na Konjiški gori. Tam so kažipoti nazaj Grad Lindek 2h 40min, Basališče 8h, skrajno levo Sl. Konjice 1h, desno nazaj Stolpnik 30 min., naprej Dramlje 3h, Resevna 8h, Vojnik 3h 30min, na drevesu napis 3 KRIŽI rahlo levo. Gozdna cesta, ki se je spuščala naprej, je bila označena s XIV. Kmalu sva jo zapustila levo navzdol po kolovozu, a se hitro vrnila nanjo in tam je bila že zelo slaba. Ko sva se vzpenjala mimo preže, sva bila seveda spet više od Grofovega štanta. Prej kot v 10 minutah sva dosegla Vratca (810 m; S 46.32876, V 15.37786) med dvema hribčkoma. To je v resnici najvišja točka 15. etape.

 

 

 

 

Z Vratc sva se spustila po drugi strani Konjiške gore, sprva zelo strmo. Že pod vodohranom Kamna Gora je strmina popustila. Tisto, po čemer sva se spuščala, se je prelevilo v slabo gozdno cesto. Nad stikom z drugo na desni sta bila ob najini na drevesu napisa VOJNIK in XIV s puščico desno, ob sosednji pa kažipoti (Pod Vratci, 743 m), med njimi desno Sojek 35min, Zg. Slemene (Kumšek) 50min, dopisano XIV.D., in tja sva zavila. Zapustila sva Konjiško goro in dobrih 10 minut pod najvišjo točko prikorakala iz gozda v Kamno Goro. Pri hiši 9 sva stopila na asfaltno cesto. Ob avtobusni postaji in kažipotih (687 m) sva zavila desno mimo krajevne table Kamna gora in takoj levo mimo zanimivega, žal propadajočega gospodarskega poslopja. Manj zanimivo, a lepše je bilo naslednje pri Kamni Gori 6, ozaljšano s koruznimi storži in bučami. Za njim sva zavila desno na širok kolovoz, kjer ni bilo markacij. 

 

 

 

Na drevesu pod smerno tablico Sveti Tomaž po četrt ure je bila končno spet markacija. Nisva vedela, ali je to tudi najina smer, in šele pogled na zemljevid nama je to potrdil. Sledil je kar strm spust in tudi tam je bilo markacij bore malo. Čez 10 minut sva prišla iz gozda v vasi Sojek in nadaljevala levo po asfaltni cesti. Tam tečeta tudi Jakobova in Slomškova pot. Že za Sojekom 1 pri kažipotih na 535 m sva zavila desno. Na razcepu asfaltnih cest sva šla po srednjem kraku (Kamna Gora (Kumšek) 10min, Dramlje 1h 55min). V gozdu nad levim cestnim krakom sva opazila mizo in stolčke, poleg pa rastišče mušnic.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po cesti naprej se pride v Vojnik in po njej teče Jakobova pot, midva pa sva zavila levo z nje na gozdno stezo (smer Dramlje), ob kateri je bilo obilo kostanja in sirovk. Tudi na naslednjih dveh razcepih sva se držala levo. Nekaj časa ni bilo oznak, potem pa sva spet prišla na markirano pot in ugotovila, da sva jo za nekaj časa zgrešila (označenost je precej slaba). Dosegla sva kolovoz in že spet nisva vedela, kam naprej. Po puščici za navzdol, vidni z desne strani, sva sklepala, da morava desno. Kratek čas sva stopala po udobni široki stezi, nato naju je puščica usmerila levo na ožjo in bolj strmo. Dobrih 20 minut od Sojeka sva prispela h Kumšku (Stare Slemene 48), kjer so obirali jabolka.

 

 

Žig KT 15 sva si odtisnila že pred šestimi dnevi. Spet sva posedela pri njihovi mizi, da sva pomalicala in se vpisala v vpisno knjigo. Od letošnjih štirih vpisov so bili vsi najini. Tokrat se nama je za kratek klepet pridružil gospodar. Sporočila sva mu Martinove pozdrave. Postregel nama je z jabolčnim sokom; zanj so na nekem tekmovanju dobili zlato medaljo. Ko je izvedel, da hodiva po Poti XIV. divizije, je povedal, da mu je oče pripovedoval o tistih časih. Najbolj si je zapomnil, kako hudo je bilo borcem, ko v hudi zimi niso imeli čevljev in so si noge zavijali v vrečevino.

 

Vrnila sva se po isti poti, kot navadno z manjšimi »dodatki«. Čez slabe pol ure (5 minut pred smerno tablico Sveti Tomaž) sva opazila kažipot levo GRADIŠNA PEČ 100m (to je hrib nad potjo), ki ga tja grede nisva. Nato naju je na koncu Kamne Gore ob vstopu v gozd razveselil pogled na čeden venček lesnih gob. Ribogojnica čez poldrugo uro je bila zdaj odprta, zato sva se sprehodila med ribniki; dišalo je po pečenih ribah. Ko sva čez 10 minut pri spomeniku in razpelu zavila desno na glavno cesto, je bilo veliko več prometa kot zjutraj in zdelo se nama je kar nevarno, saj so vozili zelo hitro. Ni ravno idealno za markirano pot. Kmalu po tistem, ko sva pri kažipotih na 413 m zapustila glavno cesto, naju je prehitel motorist. Čez nekaj časa sva ga našla negibno sedečega na motorju, zvrnjenem na breg. Zbala sva se najhujšega, takrat pa je nasproti pripeljal traktorist, ki ga je poznal, in ga prebudil. »Samo« preveč je spil, pa ga je zmanjkalo kar med vožnjo. Upam, da se je srečno vrnil domov. V 50 minutah sva bila spet pri avtu.

Še k razvalinam gradu Lindek

Obiskati sva hotela še grad Lindek na Grajskem hribu (695 m), kjer je XIV. divizija bíla srdite boje z Nemci, na kar spominja plošča na grajskem zidu. Od poti k ruševinam se desno nazaj kar hitro odcepi pot na Frankolovo. Čez 10 minut naju je ustavila zapornica, saj so ruševine v tako slabem stanju, da je dostop do njih strogo prepovedan (sliki sta zato iz januarja 2011). Grad so verjetno v začetku 13. stoletja zgradili krški škofje, upravljali pa so ga vitezi Lindeški (Vitanjski). Konec 16. stoletja so izumrli, nato so se najemniki in lastniki pogosto menjali, a so vsi za grad slabo skrbeli. Naseljen je bil do leta 1758. Na boje med drugo svetovno vojno spominja kamnita plošča na severni steni ruševin. Pri gradu je klopca, skrinjice pa ni, je le polička zanjo (vpisna knjiga in žig sta pri Landekarjevih, je na plošči poleg spominske pisalo že leta 2011). Pot je markirana, a na maPZS ni označena kot taka.

 
* Zdaj berem, da gre za ime poštne postaje iz rimskih časov, o katerem se zgodovinarji ne morejo zediniti, ali označuje današnje Velenje ali Vitanje.

** Lotodos je bil morda rimski »prednik« Stranic, Klavdijeva vrata v Čretvežu pa naj bi se imenovala po rimskem cesarju.