Cesta na Blegoš je menda neprevozna

Cesta s Hotavelj do Črnega Kala (lovske koče) pod Blegošem je menda neprevozna, vsaj tako trdi znak v Suši (na koncu doline Logarščice) kjer cesta po dolini zavije levo navzgor. Cesti naj bi bila prevozna do Jelovice, od koder vodi čez Prvo ravan markirana pot do vrha Blegoša (na zemljevidih pot ni vrisana, njen obstoj zagotavlja kažipot na razcepu ob spomeniku na Prvi ravni).

Sončen pozdrav z zasneženega Komna

Ne pomnim, kdaj sem konec novembra pohajala po hribih v kratkih rokavih. Pa beseda ni o Komnu na Krasu – včeraj sva bila na najvišjem vrhu Smrekovškega pogorja (1684 m). Menda so mu nekdaj rekli Kamen in pod vrhom je res tudi nekaj takih napisov.

Markirana pot se začne v Ljubenskih Rastkah (5 km z Ljubnega) nasproti cerkve za hišo Planina 1. Teče po gozdu in senožetih, skozi jedro Planine pa tudi po novi asfaltni cesti (prebivalci so je seveda gotovo bolj veseli kot pohodniki). Na bregu pod hišami vidimo bele »stvari« na štirih nogah in od blizu spoznamo, da so koze; burske koze iz Afrike imajo namreč temno rjave glave, ki jih od daleč ni videti. Pri partizanskem spomeniku sledimo kažipotu Bolnica, na razcepu nekaj korakov naprej pa priporočam gor grede levi krak. Mimo partizanske bolnice se vzpnemo na sedlo Hlipovec, z njega pa do kapele sv. Cirila in Metoda na razgledni »terasi« pod ciljem. Od kapele do skalnatega vrha je le še 10 minut. Razgledi so res lepi. Pot nam vzame kake tri ure (midva sva hodila precej dlje, ker je šlo v zgornji tretjini po 10–15 cm globokem težkem snegu zelo počasi). V dolino se spustimo po stezici izpred kapele naravnost proti Ljubnemu (markacije se začnejo šele nekoliko niže). Potem ko spet pridemo nad partizanski spomenik (po drugem kraku razcepa), se vračamo po poti vzpona. Na izhodišču smo v dveh urah in četrt.

Ne morem se načuditi, da sva bila na tako prijetni poti in na tako lepem vrhu ves dan popolnoma sama. Kam gredo okoličani ob lepih sobotah? In kako da nihče razen naju ni pribežal sem na sonce iz drugih (oblačnih in deževnih) krajev? Da Komen ni posebno oblegan, pa najbrž pove že to, da zgoraj ni vpisne knjige (razen če se je skrivala kje pod snegom).

Planinska vas proti planincem?

Pot na Sveto planino, prej Partizanski vrh (1011 m), nad Trbovljami nas pripelje tudi v Planinsko vas. Tam so razločne markacije, a namero, da bi se jih držali, nam preprečuje ograja. Sledi kažejo, da jo je marsikdo že preplezal. Ko to storimo tudi mi, se znajdemo na domačiji, h kateri najbrž spada ograja. Pot nadaljujemo po cesti, s katere nas puščica in markacija kmalu usmerita v desno, domačini pa temu odločno nasprotujejo in nam pokažejo pot naravnost. Misleč, da smo puščico morda res razumeli narobe, jo mahnemo dalje, a se izkaže, da v napačno smer. Zato se še pravi čas (vsekakor pred naslednjo hišo) poženemo desno v breg in se skozi ščavje prebijemo na markirano cesto. Od tam ni več težav.

Razumem, da kdo ne mara planinske poti tako rekoč čez svoje dvorišče, vso pravico ima do tega. Ampak to ni pravi način. Planinsko društvo mora najbrž najprej vprašati za dovoljenje, preden markira pot čez kako dvorišče. Če tega ni storilo, ni bilo prav. Če pa je dobilo dovoljenje in je lastnik postavil ograjo pozneje, je to vsaj čudaško, če ne kaj drugega. Podobno je z označenim odcepom, katerega uporaba očitno tudi ni zaželena.

Sveta planina – Partizanski vrh (1011 m)

Sobota je bila bolj klavrna in na zahodu so grozile celo padavine, zato sva se po dolgem času odpravila v Zasavje. Izbrala sva si Partizanski vrh (zemljevid Posavsko hribovje – zahodni del, 1 : 50.000) oziroma Sveto planino (v letu 2002 vrnjeno ime, odvzeto leta 1955; Atlas Slovenije iz leta 2005 tega še “ne ve”).

V Trbovljah parkiramo pri znamenitem Domu svobode. Na naslednjem semaforiziranem križišču nas levo že čaka rdeča planinska tablica, potem pa se držimo Ceste Tončke Čeč (pri livarni desno!). Markacije nas v kakih dveh urah pripeljejo skozi Planinsko vas k cerkvi sv. Marije tik pod vrhom, ki je naš cilj. Ne nujno edini, kajti ko stojimo na njem, se zagledamo v Javor (1133 m), sicer nerazgleden, a najvišji vrh tam okoli. Pa hajdi še nanj (manj kot pol ure). Pot ni markirana. Ko pridemo do vodnega zajetja, ne izberemo ne desnega ne levega kolovoza, ampak se povzpnemo med njima na travnati greben, pri košatem listavcu ob robu gozda pa že zagledamo svojo potko in se je držimo do vrha. Če bi res deževalo, bi na poti na Sveto planino zlahka zamenjali pohodne palice z dežnikom, na Javor pa nikakor ne: po eni strani je preveč zaraščen, po opisani poti pa bi bila mokra travnata strmina prehuda drsalnica (na tisto “moj dežnik je lahko balon” se ne bi preveč zanašala). Pod Sveto planino je vsak dan razen četrtka odprta gostilna Planina (985 m).

Vrnemo se lahko skozi Čebine, a je treba potrpeti nekaj ceste, celo asfalta. Prej kot v tričetrt ure uživanja v prelepih jesenskih barvah, ki odevajo prijazno razgibano pokrajino, smo pri cerkvi sv. Križa. Nekaj korakov v desno je v Barličevi hiši na Zgornjih Čebinah muzejček ustanovitve KPS, kogar pa to ne zanima, naj kar nadaljuje na Spodnje Čebine. Potem ko se povzpnemo nazaj v Planinsko vas, se lahko odločimo za ponovitev poti, po kateri smo prišli gor, ali pa še za eno spremembo: skozi (vas) Klek pod (hribom) Klekom. Dolgočasni cesti se lahko ognemo po poti skozi Globušak; nanjo opozarja napis na obcestni ograji. To je vse prej kot dolgočasna strma drsalnica (ob skrivnostnem napisu Pumin rob in nje 48 stopnic levo!). V dobrih dveh urah, največ v dveh in pol, smo spet pri avtu.

Med Vajnežem in Struško

Gozdovi nad Jesenicami so bili včasih očitno polni medvedov; nad Javorniškim rovtom je Medji dol, sedlo nad njim je Medvedjak (Bärensattel), na avstrijski strani pa leži Medvedji dol (Bärental). Sledove kosmatincev boste našli le še na zemljevidih, tik pod grebenom Karavank pa vas čaka tiha razgledna planina Seča.

Na Sečo vodi markirana pot iz Javorniškega rovta. Avtocesto mimo Jesenic zapustite na izvozu Lipce, na stari magistralni cesti zavijete desno, nato pa kmalu levo (kažipot Koroška Bela). Na naslednjih križiščih sledite planinskim kažipotom za Pristavo ali kažipotu za Javorniški rovt. Na koncu vasi se cesta razcepi (levo na Pristavo, desno do Doma Trilobit), tam pustite avto in se odpravite proti Stolu.

Markacije vas vodijo mimo stare elektrarne, po vedno bolj strmem kolovozu in mimo skalnatih obronkov Srednice in Struške. Tik pred ciljem se odpre pogled na Julijske Alpe, nato na (jeseni) živopisano kotanjo Kranjske Ride, na sedlu pa še na avstrijske vrhove Karavank.

Literatura: Stanko Klinar, Karavanke, planinski vodnik
Zemljevid: Karavanke, 1 : 50.000, PZS

Ko gledaš svet iz prve vrste

Prejšnji teden naju je sončni prvi praznični dan zvabil na Veliki vrh. Na Zgornjem Jezerskem sva parkirala pri Kazini. Pogled nanjo me vedno užalosti: najprej so jo skazili z dozidavo, zdaj jo bodo pa pustili še propasti. Potem pa je bilo slabe volje zelo hitro in za lep čas konec.

Ker nisva našla začetka poti, vrisane na karti Kamniško-Savinjske Alpe in opisane v istoimenskem vodniku iz leta 2004, sva se držala markacij po Makekovi Kočni (k slapu Čedca nisva zavila, bova drugič, ko bo več vode) do jase s kočo, nad katero je cestnega in kolovoznega udobja konec in se začne poštena telovadba. Do vrha dve uri in pol. Trud je bogato poplačan: razgledi so tako širni in lepi, da sem se (že spet) spomnila verzov Roka Predina "Tale svet boš videl iz prve vrste ..."

Če utegnete, se od koče na jasi odpravite še k Ovči koči (pol ure). Na vrhu nekdanje planine stoji lična lovska koča, na spodnji strani pa skupaj (hm) preža in krmišče. Zelo prijeten kotiček z lepimi razgledi.

Gor grede sva opazila kamen na kamnu, ki je bil morda možic, in pod listjem odkrila ostanek rdeče puščice. Tam sva se nazaj grede spustila po kar strmem kolovozu, upajoč, da bova našla pot, ki je zjutraj nisva. In sva jo. Z Jezerskega gre takole: mimo prve kapelice pridete do mostička čez potok, ga prečkate in pri Mlinarju (Zg. Jezersko 74) zagledate drugo kapelico. Levo od nje (med njo in domačijo) se napotite proti gozdu, tam pa po desni poti do drevesa s (proti)požarno tablo in od nje spet desno. Poslej vas bodo vodile markacije, ki jih očitno ne obnavljajo več. Ta pot je primernejša za vzpon, vrnite pa se po cesti.

Borovniški Pekel? Raje kdaj drugič

Očitno imam "občutek" za napačno izbiranje novembrskih izletov. Lani sem zmrzoval v sicer prijetno topli južni steni Rušice, letos pa iz mokrega, temačnega in mrzlega borovniškega Pekla opazoval nebo brez oblačka in s soncem obsijana pobočja visoko nad seboj. Na srečo vas med vračanjem po poti čez Pristavo (ta je zdaj v celoti dobro markirana) sonce dodobra ogreje.

Pot po Peklu je od tretjega slapa dalje zasuta z bukovim listjem (nevarnost zdrsa!) in ponekod komaj vidna (tudi manjkajoče markacije ne pomagajo prav dosti), saj očitno ne vidi veliko obiskovalcev. Čeznjo tu in tam ležijo napol zgnila drevesa, v lestvah okoli tretjega slapa manjka nekaj stopnic, še leseno "lestev" pred četrtim slapom je (z obilno pomočjo vlage in lesnih gob) pošteno naglodal zob časa. Na srečo so vsi mostovi in varovala (jeklenice) brezhibni, a kljub temu se na to pot ne odpravljajte lahkomiselno.

Nad Vipavsko dolino

Četrtkova vremenska napoved je bila že čisto zimska: mrzel severni veter, polarne temperature, snežne plohe. Na pobočjih nad Vipavsko dolino vas v takšnih dneh prijetno greje sonce, na robu Gore pa vas seveda čaka neznosno mrzla burja. A nič hudega, saj se hitro vrnete v toplo zavetrje pobočij nad Vipavo ali Ajdovščino.

 

Če se boste tja odpravili te dni, boste med skalami morda še našli dišeče cvetove šetraja. Našel sem ga v stenah pod Kovkom, bogata rastišča pa so tudi ob poti od Hublja do Otliškega okna.