Slapovi na Jerci in Sušici pa še nekaj tavanja povrhu

Potem ko nama v začetku junija ni uspelo priti v grapo Jerce iz Belce, sva se je 21. junija lotila iznad Dovjega. V vasi sva se skoraj izgubila, ker so popravljali cesto, domačinka pa naju je usmerila narobe. K sreči sva naletela na češkega turista, ki je zadovoljivo govoril slovensko in naju rešil pretikanja po ožinah med hišami; usmeril naju je na cesto, ki sva jo že poznala od takrat, ko sva šla na Lepo Plevelnico. Enako kot tedaj sva se peljala do križišča s kažipoti desno za Dovško Babo in Kepo, levo pa je kazala samo komaj opazna bleda rumena puščica na skali, ki je prejšnjikrat, ko je bila najina smer desna, sploh nisva opazila. Tokrat sva zavila levo. Po cesti so ležali skale in kamenje, da sva se kar bala, kdaj bo kaj priletelo na avto.

Po kakih 3 km vožnje od zadnjega križišča, med katero sva videla veverici in srno, sva se pripeljala do dveh brunaric s pritiklinami. Večja desno nad cesto je imela napis Oma Konjski stan N.V. 1185 M., manjša nekoliko naprej levo ob cesti pa Kočica pri omi Konski stan 1111 m. Ob drugi je bilo celo majhno odbojkarsko igrišče. Vse je bilo lično urejeno in skrbno vzdrževano. Parkirala sva na prikladnem mestu ob cesti. Kraj se imenuje Konjski stan (po vodniku Stanka Klinarja Dovje in Mojstrana okoli 1150 m; našla sva ga le na zemljevidu Ledinska imena v občini Kranjska Gora).

Odpravila sva se naprej po gozdni cesti mimo ograjenega travnika Požarnice. Tam je cvetelo precej jagod, našla pa sem tudi parazitski nežni pojalnik. Najprej sva nameravala poiskati ploščo v spomin šestim kurirjem, ki so jih 4. avgusta 1944 speče v majhnem zavetišču postrelili Nemci, proti kateri naj bi se po Klinarju kakih 200 m od Požarnice odcepil levo kolovoz. Prvi tak odcep je bil kmalu za travnikom, vendar preblizu, zato sva ostala na cesti. Ta se je začela vzpenjati in vrh klanca naju je presenetil parkiran avto. Gozdarja, ki sva ju našla pri malici blizu drevesa s pločevinasto puščico, usmerjeno navzdol v gozd, sta vedela za spominsko ploščo, ampak sta bila precej redkobesedna in si z njima nisva nič pomagala. Zato sva se odpravila proti Jerci in pustila partizanski spomenik za konec.

Cesta je dalje tekla čez pobočje, poraslo s smrekami in bori, s katerega se je pesek usipal na cestišče. Mimo preže in levega odcepa, pri katerem je bila na drevesu rumena pika, sva korakala po široki in ravni cesti, po sredini porasli s travo. Začela je zavijati desno okrog Planice (Pvaničce). Ob cestišču so stali rumeno-rdeči koli. Čez 20 minut je z leve pritekel razmeroma širok, s travo poraščen kolovoz, ki sva ga že nekaj časa opazovala levo pod cesto. Ta se je izmenično vzpenjala in spuščala vzporedno z dolino Belce, skrito levo spodaj, pred seboj pa sva videla Kepo. Za odmikališčem se je gozd zgostil in cesta je postala bolj podobna kolovozu, razritemu od vode. V daljavi sva razločila Jurčev rovt in Sedučnikovega z ostankom brunarice pod macesnom, nekoliko niže pa še en travnik, najbrž Železnikov rovt, ki ga zadnjič nisva našla. Če sva se ozrla, sva lahko videla planino Mikulovico. Po četrt ure se je gozdna cesta končala.

 

S konca ceste sva se spustila v levo na zelo strmo ozko in vijugasto, sprva slabo sledljivo, vendar nekoč očitno dobro nadelano lovsko stezico; lesene podpore so žal že precej strohnele. Spuščala se je po strmem pobočju in sčasoma postala razločnejša, le ponekod tako ozka in viseča, da je bila nevarna za zdrs. Kljub temu je to menda najlažja pot k Jerci, vse druge so zahtevnejše in teže sledljive. Čez 20 minut sva se znašla nad Jerčinim pritokom in kmalu zatem sestopila v njeno strugo.

Jerca teče po istoimenski grapi med Planico in Kepo ter se na višini 903 m izlije v Belco. Preden sva se podala mimo soteske omenjenega pritoka po Jerci navzgor, sva si postavila možica, da bi nazaj grede laže našla izstop iz struge na lovsko stezo. Po kakih 50 m sva iz kota za koničasto skalo zaslišala bučanje vode, ki naju je privabilo k tristopenjskemu slapu, visokemu 10 m. Na Jerci so po Klinarju vsaj trije slapovi, vendar opiše le enega, češ da je naprej »svet napornejši in sčasoma neprehoden«. Res ni kazalo dobro, zato sva se vrnila proti možicu. Preden sva prišla do njega, sva v strmem podrtem pobočju na desni opazila kline. Čeprav so nama oči skoraj izstopile, ko sva se ozirala za jeklenicami, s katerimi naj bi bila zavarovana pot na Brolhov rovt, jih nisva videla. Šele doma, ko sem slike zelo povečala, sem zagledala tudi žice. Če bi jih bila videla, bi bila morda poskusila – ali pa tudi ne, saj je bilo pobočje videti precej divje.

Nadaljevala sva nizvodno po Jerci in dobrih 5 minut od možica prišla do sotočja s Sušico, imenovano tudi Suhi graben. To je hudourniški potok, ki izvira na južnih pobočjih Kepe in jo nekateri opisujejo kot glavni krak Jerce, drugi kot njen desni pritok. Zavila sva ob njej navzgor in že kmalu zagledala prvi slap, nato še enega manjšega. Ko nama je napredovanje po strugi onemogočila velika skala, sva se morala povzpeti po strmem zdrsljivem bregu na levi (desnem bregu Sušice), na drugi strani ovire pa sestopiti nazaj v strugo. Začelo je rositi. Medtem ko sva se čez spolzke skale vzpenjala proti naslednjemu slapu, je Janija ustrašila velika rjava žaba, najverjetneje sekulja, ena izmed štirih vrst rjavih žab, živečih pri nas, ki je negibno čepela na mokri skali in buljila vanj. Tudi ko sva jo z vseh strani in od čedalje bliže fotografirala, se ni niti zganila. Najvišji, 25-metrski slap sva najprej zagledala »za vogalom«, potem pa splezala skoraj podenj. Res je bil lep. Nad njim naj bi bil še eden, ki ga Klinar omenja kot najlepšega, čeprav meri »samo« 15 m, vendar se nisva prebila tako daleč, da bi ga bila videla. Sicer sva se mukoma splazila pod skalami, vendar sva naletela na nove, čez katere si nisva upala splezati. Ko sva se vračala k sotočju, je žaba še vedno nepremično čemela na istem mestu, izpod neke skale pa naju je motril velik potočni škrat, če ne že kar mož.

 

Od sotočja sva nadaljevala še nekaj deset metrov po strugi navzdol do podrte vodne pregrade, da bi si od spodaj ogledala strmo mesto, kjer se zadnjič nisva upala spustiti k Jerci. Struga je bila polna dokazov o muhavosti vode in njeni moči, s katero preoblikuje korito in bregove. Nad pregrado sva se usedla na mehka tla pod drevesi in sredi dišečih dvolistnih vimenjakov pomalicala. Po dobrih dveh urah stikanja po obeh potokih in okrog njiju sva odšla nazaj k svojemu možicu, na lovsko stezo in proti Konjskemu stanu, še vedno misleč na partizanski spomenik.

Ko sva se vrnila na gozdarsko delovišče, gozdarjev ni bilo več. Sledila sva pločevinasti puščici, a tam ni bilo niti steze, kaj šele kolovoza, o katerem sva brala pri Klinarju. Niže sva našla ozko stezico, podobno stečini. Pripeljala naju je nazaj na gozdno cesto, s katere pa odcepa ni bilo videti, saj ga je prerasla praprot. Poskusila sva še po kolovozu, ki sva ga zjutraj opazila v bližini Požarnice. Po njem sva šla mimo več odcepov in na razcepu čez 10 minut izbrala desni krak. Po 800 m naj bi prišla na ravnico, vendar se ni zgodilo nič takega – morda sva izbrala napačni krak. Ker se je ponujal dež, sva se znova obrnila proti avtu.

Spotoma sva se ustavila na Požarnici. Pod senikom in leseno kočo se je spuščal v gozd kolovoz in seveda sva ga prav tako preizkusila. Po zemljevidu naj bi se tudi od njega nekje odcepila pot proti spomeniku. Na razcepu na dnu travnika sva se odločila za levi krak. Čez 5 minut je zavil ostro levo, desno navzgor pa sta se odcepili dve stezi: ob desni je bila na tankem drevesu rdeča črta, leva pa je bila slabo prehodna. Povzpela sva se po desni in še so se pojavljale rdeče črte (morda gozdarske). Pripeljala naju je na eno tistih poti, po katerih sva že tavala.

Še zadnji poskus: po stezici, ki sva jo deloma že prehodila od spodaj navzgor in v praproti odkrila njen stik s cesto, sva vztrajala, dokler je ni zmanjkalo in sva se znašla v brezpotju. Ker sva se bala, da ne bova našla nazaj, in je začelo grmeti, sva obrnila. Med vračanjem sva malo pod cesto iz listja izbrskala pločevinast kažipot brez napisa in desno od njega zagledala še eno stezo. Ni naju še izučilo ‒ tudi ta naju ni pripeljala nikamor. Tedaj se je pošteno ulilo, zato sva pohitela k avtu. Preden sva se preobula, se je usula še toča.

Stanko Klinar je v svojem vodniku zapisal, da je orientacija na tamkajšnjih pešpoteh zapletena. Res je. Milo rečeno. Na koncu sva bila vesela, da nisva začela s spomenikom, ampak sva se najprej posvetila Jerci in Sušici. Če ne bi bila ravnala tako, dan morda ne bi bil tako uspešen in zanimiv.

Slap (Veliki) Kozjak in še kaj

Krnčica iz prejšnjega zapisa je bila »glavna junakinja« najinega letošnjega Posočja. Naslednji dan, 14. junija, ko sva raziskovala Kobarid in okolico, je bilo vreme sončno, zato sva napravila še nekaj lepših fotografij Krnčice in njenih sosedov. Čeprav sva bila v Posočju že velikokrat, sva si šele tokrat ogledala Mrzli studenec in italijansko kostnico v Kobaridu ter trdnjavo Kluže, dan pred vzponom na Krnčico pa sva se potikala po Logu pod Mangartom, kjer sva obiskala Štoln in avstro-ogrsko vojaško pokopališče, povzpela sva se na Ravelnik in se v bližini Srpenice ustavila pri spomeniku grofici Lucy Christalnigg, prvi civilni žrtvi prve svetovne vojne na Slovenskem.

Slap Kózjak

Ta naravni biser okrog 300 m nad morjem je bil vsekakor najlepši del »dodatnega programa«. Potok Kozjak, ki se pri Kobaridu izliva v Sočo, izvira na jugozahodnem pobočju Krnčice. Od njegovih šestih slapov si je mogoče ogledati dva. Parkirala sva v Kobaridu, ob cesti proti Drežnici. Kakih 200 m od 20-metrskega kamnitega Napoleonovega mostu je urejeno parkirišče, še eno pa nekoliko naprej pri kampu Koren. Za začetek so naju spravili v slabo voljo parkomati, ki ne vračajo denarja, zato sva morala nazaj v mesto po drobiž. Pri kampu sva našla prve oznake za slap. Pot naju je vodila mimo klopce, korita s pipo, čebelnjakov, praznih stojnic za prodajo sira, odcepa Huljeve poti in brvi čez Sočo.

Najprej sva hodila po sončni peščeni poti z lepimi razgledi, nato sva vstopila v gozd, kjer sva se ustavila na kamnitem mostu iz leta 1895, pod katerim pada Kozjak v 8-metrskem slapu Mali Kozjak. Nadaljevala sva desno ob potoku navzgor in slabe pol ure od izhodišča zagledala novo leseno hiško, v kateri so prav tisti mesec začeli pobirati vstopnino (4 evre za odrasle, 3 za dijake, študente, upokojence in skupine, 2 za otroke od 7 do 14 let, 10 za družine). Po kakih 5 minutah sva zagledala večji slap z imenom Veliki Kozjak ali kar Kozjak. Ni čudno, da ga vsi opisujejo kot enega najlepših v Sloveniji: bel pramen razpenjene vode je padal čez temno steno 15 m globoko v votlino z udrtim stropom, na dnu katere se je lesketal smaragdno zelen tolmun. Zadnji del poti je opremljen z mostički in na koncu je razgledna ploščad, na kateri se nas je gnetlo kar precej. Poleg šumenja vode je bilo slišati predvsem vzdihe obiskovalcev in škljocanje redkih fotoaparatov (zdaj večina fotografira s telefoni).

Nazaj grede sva kos poti prehodila po Huljevi poti, speljani iz Zaročišča čez Ozben do Drežnice. Imenuje se po Alojzu Fonu - Hulju, planincu, alpinistu, lovcu, graditelju planinskih poti, bivakov in koč, garaču, orjaku in dobričini, pripovedovalcu lovskih in planinskih zgodb, legendi Posočja. Na označenem mestu sva zavila levo, se povzpela mimo nekaj kavern, opazovalnice in strelskih položajev ter po stopnicah, skozi pokrite prehode, deloma pod zemljo, in bivalno barako sestopila na prejšnjo pot. Ustavila sva se še pri 51,5 m dolgi brvi in se po njej sprehodila čez Sočo. Pogled v zeleno reko je bil čudovit. Po njej je plulo kar nekaj kajakov, na bregovih pa so postavali izletniki. Med vračanjem na parkirišče sta nama skušala pokvariti izlet hrupna motorista (pot je zaprta za promet!), a jima ni uspelo.

 

 

 

Muzej na prostem Ravelnik

Do večine zanimivosti, naštetih v prvem odstavku, sva se pripeljala, zato naj na kratko opišem samo še vzpon na Ravelnik, ki je vendarle hrib in naju je zaposlil ne le z ostalinami prve svetovne vojne, ampak tudi z urico hoda. Pri vojaškem pokopališču blizu Bovca sva zavila proti Trenti in parkirala malo pred mostom čez Koritnico. Na zemljevidu pri muzeju na prostem Zaprikraj sem opazila zapis Rabelnik, kar je najti tudi na nekaj spletnih mestih, na kraju samem pa je pisalo tako kot v knjigah in na zemljevidih: Ravelnik. Avstro-ogrska vojska se je leta 1915, po italijanski zasedbi Bovca, utrdila na tem hribu (519 m) in sosednjem Stržišču (486 m). Tudi ta muzej na prostem je del Poti miru.

Po kakih 5 minutah razmeroma strmih ključev sva se znašla pred »vhodom« v muzej. Krožna pot naju je vodila med kavernami, strelskimi položaji, jarki, opazovalnicami, sledovi zadetkov granat. V pol ure sva dosegla vrh Ravelnika s slabo klopco. Na kraju spomina na nesmiselno véliko morijo so se simbolično prepletali cvetovi kresničevja in bodeče žice. Takih krajev je v Posočju res veliko, preveč.

Krnčica

Za glavni cilj svojega letošnjega junijskega Posočja sva si izbrala Krnčico (2142 m). Iz Kobarida sva se 13. junija odpeljala proti Drežnici, kjer sva zavila levo proti Drežniškim Ravnam. Še en smerokaz naju je poslal levo navzgor na serpentine in ko je bilo kakih 9 km od Kobarida konec asfalta, sva prispela na parkirišče Pri koritu (751 m). Nekateri so se peljali še naprej, četudi sva v Miheličevih Julijskih Alpah prebrala, da je ta cesta komaj prevozna. Ob parkirišču sva si ogledala razlagalno tablo z zemljevidom okolice, modra tablica pa je opozarjala, da smo na območju vira pitne vode Tresilo in naj zato ne onesnažujemo okolja.

Z makadamske ceste sva nasproti kamnite koče zavila desno (kažipoti naprej po cesti Pl. Zaprikraj 1h, Krasji vrh 3h in Snežna jama 2,5h, desno Vrata 3h, Krn 5h, Pl. Zapleč 1h in Slap Curk 45min.). Čez travnik sva se povzpela v gozd; trava je bila visoka, a steza pokošena. Levo nad potjo in desno pod njo so se vrstile kamnite škarpe. Ko se je svet zravnal, sva stopala po široki gozdni stezi, pokriti z iglicami in mahom, sicer pa peščeni, kamniti. Začela se je rahlo vzpenjati. Po njej so ležali veliki češarki in postajala je čedalje bolj skalnata. Za kratek čas se je zravnala, potem ko sva prestopila dva kraka suhega potočka, pa se je začela znova vzpenjati. Pri kažipotih nazaj Ravne ter levo Slap Curk in Planine sva v levo prečkala zatravljen kolovoz. Skozi »nedelujočo« leso sva kmalu prišla do »zaresne« in počasi zapustila gozd. Cveteli so šipkovi in drugi grmi. 

Po pol ure sva prišla do prečne mulatjere. Tam so bili kažipoti (nazaj Ravne, desno Slap Curk in Drežnica, naprej Vrata-Krn) in korito z vodo, nekoliko dlje na desni preža. Ta kraj se imenuje Ograjenca (na tabli pri koritu je pisalo Ograjnca). Mulatjero sva prečkala in se začela vzpenjati v smeri Krna. Stezo sva v travi ponekod komaj slutila. Po nekakšni kravji stečini so nama pomagale redke blede črte in puščice na skalah. Za nazaj grede sva si skušala zapomniti: na dveh razcepih obakrat desno. Nekdo je na skalo z ostankom rdeče črte postavil skromnega možica. Travniki so bili posuti s cvetočimi grmi in rožami, med katerimi so prevladovale zlatice. Sčasoma so naju vodili le še možici. Približala sva se grapi na levi in se dalje vzpenjala ob ograji na robu travnika. Ko sva onkraj nje zagledala oster cestni ovinek, je desno tekla zaraščena mulatjera, najina pot pa se je izgubila. Po travi, v kateri so ležali kosi zarjavele pločevine, sva se na slepo podala navzgor proti ograji visoko pred seboj.

Ograjo sva dosegla pri vratih, skozi katera sva stopila na cesto pri parkirišču s tablo TNP. Do tja bi se bila lahko pripeljala, pa si nisva (nisem) upala, kar je Janija nekoliko jezilo. Kakih 20 minut nad Ograjenco sva zagledala planino Zapleč (1201 m) ter na njej stajo s podrto streho in pasoče se krave. Na desni se je vlekel greben med Kalom in Krnčico, nad planino pa se je dvigal Debeljak in zadaj Krasji vrh. V novem vodniku Julijske Alpe – južni del omenjena železna vrata so ležala na tleh. Od obvestilnega stebrička Poti miru in oznak na skalah sva se napotila proti sedlu Vrata, kamor je kazala puščica (ne ob ograji, ampak bolj levo), in dosegla poraščeno mulatjero. Ko sva bila više, sva za planino Zapleč zagledala še eno, Zaprikraj (1208 m), z več stavbami.

Krn se je skrival v oblakih in občasno so zakrili tudi Krnčico. Verjela sva napovedi o sončnem vremenu in majhni možnosti za nevihte, v resnici pa je bilo zelo oblačno. Za ostrim levim ovinkom sta se na skali rdečila napisa Vrata in Krn. Tam so bile rdeče črte in puščice zelo razločne, pojavili so se tudi trikotniki in nazadnje naju je razveselila celo Knafelčeva markacija. Nadaljevala sva desno po mulatjeri. Cveteli so kamnokreči, glavičasti repuši, potočne sretene, pogačice, salomonovi pečati, živorodne dresni, jetičniki, nokote, ranjaki, materine dušice, malinovje, mlečki, petoprstniki. Tlačila sva visoko travo in precej časa ni bilo nobene oznake. Po strmem pobočju sva se vzpenjala v dolgih ključih. Pred nama je zašumelo: slepec! Šele tedaj sva se spomnila, da morava biti pozorna na kače. Med kačjimi dresnimi, spominčicami, vetrovkami, marjeticami sva po 45 minutah dosegla višino 1500 m nad morjem. Spet se je pojavil knafelček.

Oblaki in megla, ki se je spustila zelo nizko, so naju prikrajšali za razglede. Sploh megla mi je povzročila precejšnje skrbi, zato sem začela postavljati možice, da bi našla pot nazaj. Pojavljale so se vedno nove rože: navadni slečniki, jagode, resje, grebenuše, grahorji, mali in clusijevi svišči, en sam kosmatinec, avriklji, brezstebelne lepnice in druge cvetoče blazinice. Ko sva spet zavila desno na mulatjero, je bila Krnčica videti že čisto blizu. Eden izmed smernih trikotnikov je bil narisan kar na zarjaveli lopati. V bližini Vrat sva zaslišala ovce, ki sva jih dotlej samo videla, in ena si naju je radovedno ogledovala. V nekaj kotanjah je še ležal sneg, a ga je pot k sreči vedno obšla, in celo megla se je umaknila soncu, vendar se je spet vrnila in zapihal je mrzel veter. Na neki skali je pisalo Krn → 2.^30h; puščica je kazala desno in to je bila tudi najina smer, ozaljšana s kosmatinci, pogačicami, materinimi dušicami.

Debelo uro od kote 1500 sva prispela do predora z markacijo nad vhodom. Od njega sva bolje kot na kraju samem videla odcep z najine poti na sedlo Vrata. Okrog predora so cveteli avriklji in alpski zvončki. Dalje sva stopala po mulatjeri, ki je bila ponekod zelo ozka in na nekaterih mestih že podrta, čeprav podzidana, sicer pa lepo speljana po polici in zelo razgledna. Ob njej je bilo nekaj klinov in obročkov, skozi katere so bile nekoč najbrž napeljane jeklenice. Po dobrih 10 minutah sva dosegla višino 2000 m s pogledom na Krn z glavo v oblakih. Nekaj metrov naprej je ležala na tleh betonska plošča z napisom Passo alpino Moglia † ADDI 1 – 10 – 1916. Po spletnem popisu spominskih vojnih obeležij soške fronte Pro Hereditate je to »spominska plošča padlega italijanskega alpina Moglie«. Četrt ure zatem se je označena pot na Krn nadaljevala v desno, najina pa se je odcepila levo, kamor sta kazala napisa Vrh in Krnčica. Za slednjim je bilo nekaj ostankov kamnitega objekta. Nad nama sta jadrala mogočna orla. Do vrha je bilo le še 15 minut strmega vzpona po grušču in skalah.

 

Krnčica je najvišji vrh grebena med Bovcem in Krnom. Na vrhu sta naju pričakala lesen, deloma s pločevino zaščiten križ in vpisna skrinjica. Naokrog so ležali rjasti ostanki prve svetovne vojne; nanjo so spominjali tudi kaverne in druge »arhitekturne« ostaline. Vreme se naju je vsaj na vrhu usmililo in celo Krnu za nekaj časa snelo »kapuco«. Na jugu sta se poleg njega pokazala še Vrh nad Peski in Batognica, proti severu pa sva čez Skutnik in Lemež videla osrednje Julijce.

 

Med vračanjem po isti poti so nad nama jadrali padalci in orli, spet so naju »ogovarjale« ovce. Sedlo je znova zakrila megla. Kakih 100 višinskih metrov nad planino Zapleč je začelo rositi. Po dobrih dveh urah sestopanja nisva zavila levo proti parkirišču, temveč sva se držala steze v desno, da sva prišla na cesto bliže Zaprikraju. Tja sva v kake četrt ure skoraj pritekla, saj se je pošteno ulilo. Domači so ravno molzli in prinašali mleko v sirarno. Že na cesti sva opazila napis Krasji vrh in puščico naprej proti planini, pri njej pa je bil še en kažipot za ta bližnji vrh. Sem ga že uvrstila na seznam za kdaj drugič.

Potem ko sva pri pastirjih in mlekarjih prevedrila ploho, sva se vrnila na cesto in nadaljevala proti muzeju na prostem Zaprikraj. Onkraj lese na koncu planine je stal obvestilni stebriček Poti miru (nazaj Drežnica, naprej Zaprikraj in Golobar) in na skalah so bile narisane njene črno-rdeče markacije. Gozdna cesta naju je vodila čez travnike, posejane s skalami, in mimo stene z votlino, najbrž kaverno iz prve vojne. Po 20 minutah sva stala pred razlagalno tablo (1259 m) z zemljevidom in opisom muzeja. Obiskovalce čaka tudi vpisna skrinjica. Urejen je kot krožna pot po položajih italijanske vojske na njeni prvi obrambni črti. Ogledati si je mogoče strelske jarke, kaverne, topniške, minometne in mitralješke položaje ter ostanke prebivališč vojakov. Hodila sva po stopnicah, hodnikih, prehodih, jarkih, rovih. Kljub zemljevidu je bilo nekoliko težko ugotavljati, kaj je kaj, saj pri objektih ni bilo napisov ali kakih drugih oznak. Ko sva prišla do jarka z linami, je zmanjkalo markacij in količkov, zato sva se spustila po strmi drsalnici proti rdečim vratom na cesti.

Ura je bila že pozna in čeprav sva videla šele manjši del muzeja, sva se sklenila vrniti. Sestopila sva na drugo cesto, kjer sva naletela na še ena vrata in še eno razlagalno tablo za tiste, ki pridejo tja s planine Golobar. Spotoma sva si na drugi strani ceste ogledala ostanke stavbe, v kateri so prebivali vojaki. Cesta se je iztekla na tisto, po kateri sva prišla s planine Zaprikraj. Mimo nje sva se vrnila na parkirišče pod Zaplečem in se s cestnega ovinka spustila ob ograji. Na Ograjenci sva se usmerila proti preži, čeprav zjutraj nisva prišla od tam. Pri že znanem kažipotu sva zavila desno proti Ravnam. Od muzeja do avta sva hodila uro in 20 minut.

Korito, po katerem se imenuje izhodišče, sva slikala šele na koncu, saj sta zjutraj dva kolesarja nanj prislonila svoja konjička in sta se tako dolgo motala okrog vode, da sva se naveličala čakati. Ko sva potegnila črto pod dan, ki ga je precej krojilo vreme, je bila bilanca brez dvoma pozitivna: sicer so nama oblaki in megla kazili razgled, a je bilo zaradi njih manj vroče, prav na vrhu pa se je celo zjasnilo; ujel naju je dež, vendar naju je planina prijazno sprejela pod streho. Skratka, Krnovo »družico« imava v lepem spominu.