Čemaževa (ali) Čemšeniška planina

Zadnjo nedeljo v aprilu sva si po dolgem času spet izvolila Čemšeniško planino. Odločila sva se za pot iz Lok, samo malo zapleteno je bilo priti do tja. Štajersko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vransko, v Prekopi zavila proti Pondorju in se peljala naravnost proti Krvavici. Prečkala sva Bolsko in obrnila levo proti Taboru, kjer je bil ravno šentjurski sejem, ki si je »prisvojil« tudi cesto. Pretaknila sva se skozi naselje in levo mimo cerkve, nato pa naravnost oziroma desno, proti Lokam; tam sva na razcepu zavila levo (v smeri Vrhe, Miklavž, Zajčeva koča). Tu naj bi bila cesta po zemljevidu že markirana, a markacij ni bilo videti. Parkirala sva ob Konjščici, kjer sta kažipota za Zajčevo kočo: naprej po cesti za voznike, desno čez potok pa za pohodnike.
 

Pri leseni hiški onkraj travnika sva zavila z gozdne ceste levo na markiran kolovoz. Ob vstopu v gozd naju je presenetilo svarilo pred medvedom. Kaj bo šele poleti, saj je obakraj precej strme steze obilo borovničevja. Ko se je strmina nekoliko unesla, se je skozi drevje na desni pokazala Krvavica. V neki krošnji je zaprhutalo in razprla so se veliiika krila. Le katero ptico sva preplašila? Takoj zatem sva stopila na plano pri žagi in brunarici na kraju nekdanje Šekovarjeve domačije. Splašena ptica je sedela na slemenu. Ni bila posebno velika, a ko sem si jo približala s teleobjektivom, se nisem več čudila: lesna sova je bila, ta pa ima razpon kril okrog enega metra. Nevljudno je kazala hrbet, dokler ni pod Janijevo stopinjo počila vejica; tedaj se je radovedno ozrla in pokazala »obraz«. Sova podnevi, hm – najbrž je bila zaspana, zato se je zganila, šele ko sva bila že zelo blizu. Spreletela se je do drevesa na robu gozda in čez čas utonila v zelenečih krošnjah. Nikoli še nisva videla sove v naravi.
 

»Zaspana« je bila tudi Krvavica; glava ji je tičala v oblaku, da je bila videti kot ognjenik, iz katerega se kadi. Pod žago sva se spustila po gozdni cesti, od katere se po kakih 20 m v levo odcepi kolovoz; pri odcepu je pisalo Pozor!!! Delo v gozdu. Kolovoz se strmo vzpenja in se združi s kolovozom – vlako, ki se izteče spodaj pri žagi. Na ostrem desnem ovinku vlake se planinska pot odcepi levo strmo navzgor, a se takoj zravna. Tam je bilo drugo opozorilo na delo v gozdu. Med napisoma seveda ni bilo niti sledu gozdarjenja; zaradi tabel, ki jih ne odstranijo, ko se delo konča, take napise jemljemo manj resno, kar utegne biti tudi nevarno. Čez prijetno, le nekoliko preveč blatno gozdno pot so množično lezli polži. Običajno videvava navadne, vrtne in gozdne polže in lazarje, teh pa nisva poznala. Vsenaokoli je žvrgolelo, cvrčalo in žvižgalo.

Travnik okoli Spodnjega Zabrložnika je bil posejan z bledimi kukavicami in drugimi rožami. Pred domačijo sva zavila desno navzgor v gozd in kmalu prispela do Zgornjega Zabrložnika (pišejo se Zaberložnik). Kmetiji se imenujeta po bližnjem hribu Brložnu. Oblaki so potovali tako hitro, da se je sonce nanagloma »prižigalo« in »ugašalo«. Tudi tu sva zavila pred domačijo desno navzgor proti gozdu. Opazila sva oznake S za Savinjsko planinsko pot. Dosegla sva makadamsko cesto, ki naju je pripeljala do toplarja in zapuščene Šnepove domačije. Stavbe propadajo, pokošeno pa je – kosijo Zaberložnikovi.

Nasproti Šnepa je odcep s spuščeno zapornico, kamor kažeta puščica in markacija. Ob njem stoji oglasna deska z zapisoma o Krvavici in Zajčevi koči ter z Zaplotnikovim besedilom o poti sebi naproti in s Pavčkovo pesmijo o soncu in sencah. Mimo zapornice sva se spustila po gozdni cesti, ob kateri se tudi pojavlja oznaka S. Svet je videti moker in plazovit. Na desni se je med drevjem pokazala skalnata stena Krvavice. Ni bilo dolgo, pa sva stala pod Zajčevo kočo. Moča okoli nje dobro dene kalužnicam, čemaž pa priročno uspeva kar na »vrtu«. Kljub lepemu vremenu ni bilo nikogar doma.

Povzpela sva se nad kočo in sredi čemaževih »polj« zavila proti Krvavici. Pot je bila zelo mokra, saj teče čez več potočkov oziroma potočki tečejo čeznjo. Nadaljevala sva po gozdni cesti do tja, kjer se na levem ovinku razširi v uravnavo, na kateri stojijo miza s klopmi, tabla Naravni spomenik Krvavica ter oglasna deska z besedilom o Krvavici in Medveškovo pesmijo o grehu utrgati teloh. Od tu je na Krvavico le 20 minut. V ovinku se nazaj odcepi kolovoz proti Čemšeniški planini. Po njem sva dosegla gozdno cesto; ni znamenja, v katero smer je treba. Pred nama se je pel strm travnat breg, rumen od trobentic. Zavila sva desno in kmalu prvič zagledala svoj cilj. Na garaži pri Gunetu so Knafelčevi in vezistični markaciji ter smerna tablica Sv. planina (levo) in Čemšeniška planina (desno). Od tu je res lep pogled nazaj na Krvavico in Brložen.

Ob gozdni cesti v desno sva naletela še na znak Zasavske planinske poti Z. Že po nekaj minutah sva stopila iz gozda in pred nama se je dvigala Čemšeniška planina. V travnatem bregu stoji razpelo, desno (najbrž) pastirska koča, ob poti pa ne čisto razumljiv zemljevid. Cesta se nadaljuje v levo mimo počitniške hišice (markacije tudi), midva pa sva pri zemljevidu prestopila pašniško ograjo in se napotila proti razpelu. Na drevesu nad njim je markacija, v bližini pa počivališče Na Roven. Zgoraj na robu gozda je bilo čemaža za izvoz in res sta ga nabirali dve Hrvatici. Vztrajno sva grizla kolena. Prečkala sva opuščen kolovoz in na klopci nad njim počíla. Modra klopca in modre oznake spadajo k Lojzovi poti. Ta in planinska se pri drugi modri klopci ločita, a ne tečeta daleč vsaksebi. Šla sva vsak po svoji. Ob Lojzovi je še več klopc, je bolj uhojena in manj strma, na planinski (z obojimi markacijami) pa je celo nekaj stopnic. Pri zadnji modri klopci, ki premore tudi mizico, se spet stakneta. Gotovo ni prometa za dve; edina korist od tega, da sva hodila vsak po svoji, je bil glasnejši pogovor, ki je odgnal medveda, če se je res kateri klatil tam okoli. Nadaljevala sva po razmeroma ozkem grebenu; strmina obakraj je tolikšna, da terja previdnost.

Na Črnem vrhu, najvišjem vrhu Čemšeniške planine (1204 m – tako zemljevid, a PZS na spletu 1205, na Čoparjevi koči poleg planinskega doma pa 1206), se nisva mudila dolgo. Lahko bi se mu reklo tudi Čemažev vrh. Mimo preže in krmilnice sva se spustila k Planinskemu domu dr. Franca Goloba (1120 m), kjer sva se okrepčala in spočila.

 

 

Vrniti sva se želela po cesti mimo počitniške hišice pod počivališčem Na Roven, pa nisva našla prave poti. Pridružil se nama je domačin, ki nama je tudi ni znal prav opisati. Pri Gunetu smo se ločili; sopotnik je zavil na pot najinega vzpona, midva pa sva sledila smeri Sv. planina, kasneje tudi Vrhe. Gunetovi imajo razkošen cvetlični vrt. Povzpela sva se po stopnicah levo ob njem in nato po obširnem travniku precej strmo navzgor, pod njegovim vrhom pa desno v gozd. Tam mora biti posebna mikroklima: v gozdu so bile še debele zaplate snega, čemaž je bil še čisto majhen in teloh je še cvetel. Povzpela sva se kar visoko, četudi ne prav na vrh hriba na desni. Ko se je povprek pred naju postavil kolovoz, sva zavila levo nanj in se po njem – kakor se že čudno sliši – spustila na Vrhe. V nekdanjem Domu revirskih in savinjskih borcev je zdaj gostišče oziroma planinski dom. Pred njim stoji partizanski spomenik z reliefnimi podobami.

Od tod sva se spustila na razpokano asfaltno cesto, ki je komaj kaj markirana, potem pa se prelevi v makadamsko. Še zadnjič sva se nagledala Čemšeniške planine, Krvavice in Brložna. Nenadoma sva zagledala prihajati nasproti domačina, s katerim smo se razšli pri Gunetu; bil je nekoliko poten, a vidno zadovoljen: vračal se je s Krvavice. Kmalu sva bila spet pri Šnepu in odtlej sva se vračala po že znani poti mimo Zabrložnikov in Šekovarja. Dobri dve uri in pol gor, dve in tričetrt dol. Bil je lep dan, poln sonca in rož. Če bi naštela vse, ki sva jih videla cveteti, bi se že tako predolg zapis podaljšal še za zajeten odstavek.









  
 
 
 

Planina Mikul(ov)ica

Pred prvomajskimi prazniki se mi je zdelo primerno opozoriti, da je cesta ob Belci neprevozna, saj bi bil lahko kdo delal  praznične račune brez krčmarja, šele zdaj pa je prišlo na vrsto, da povem, kaj sva počela tam: namenila sva se na Mojstrovico.

 

Odpeljala sva se do predora nad Belco in cesta je bila še bolj podrta kot takrat, ko sva šla na planino Grajščico. Parkirala sva na mestu, ki je bilo videti varno pred padajočimi skalami in kamenjem. Pred odhodom sva se še nekoliko pomudila pri slapišču Vršnega grabna, saj doslej tam še nikoli nisva videla omembe vredne vode, tokrat pa je šumelo in bučalo, da je bilo veselje.

 

Napotila sva se skozi predor in dalje po gozdni cesti na drugi strani. Vodila naju je nad jezom in čez most nad hudourniškim pritokom Belce. Ob enem izmed odcepov desno navzdol sva zagledala ostanek rdečega kažipota in čeprav pot ni bila videti ravno prometna, sva opazila stopinje. Nekoč morava preveriti, ali se tam pride na planino Belco. Kljub čedalje bolj zimskim razmeram sva videla kar nekaj rož: bele in navadne repuhe, spomladansko reso, trobentice, jetrnike, navadne volčine, črni telohi pa so že odcvetali. Toda najlepši so bili lepi jegliči (avriklji), ki so v večjih in manjših združbah krasili skale visoko gori zunaj dosega neplezalcev. Belco napajajo številni pritoki; lepo jo je bilo gledati razborito in razpenjeno v slikoviti soteski. Na cesti je bilo čedalje več snega. Ker je bila letošnja zima zelo radodarna z njim, je vode še več in ponekod je temeljito izpodjedla, celo podrla cesto. Mimo propadajoče zidane hišice, na katero je nekdo med drugim izpraskal Višina nad morska 1020 m, in čez velik betonski most sva prišla na malo parkirišče, do katerega sva se doslej obakrat pripeljala – ko sva šla na Grajščico in na Kepo.

 

Kmalu po tistem, ko sva prečkala tamkajšnji most z zeleno zapornico, sva si morala nadeti gamaše. Šla sva še čez en most, pred naslednjim (na njem piše Jepca in Kepa – puščica naprej oziroma desno) pa se v levo nazaj odcepi gozdna cesta proti planini Mikulovici. Odcep ni označen in je bil popolnoma zasut s snegom. Naletela sva na stare smučine. Pod cesto sva zaslišala šum: gams! Sledilo je pet razcepov in v snegu nama ni dosti koristil napotek Hribi.net, naj se na vseh držimo »glavne« ceste. Bolj sva si pomagala s smučinami, kjer so še bile, in z gozdarskimi oznakami (na prvem razcepu sva se namreč odločila za desni krak in rdečo črto s piko zgoraj, ne za levega z dvema rdečima črtama) ter tako na naslednjih štirih razcepih dvakrat sledila levemu kraku, nato pa dvakrat desnemu.

 

Že nekaj časa so bili zasneženi tudi bregovi, ne le cesta, in za nameček so padle prve kaplje. K sreči pa sva ravno takrat levo v bregu opazila streho in se urno povzpela k njej še pravi čas, da naju ni ujela ploha. Lična gozdarska hišica na planini Mikulovici (okoli 1400 m) ima verando z mizo in klopema, tako da sva si privoščila malico lepo pod streho, medtem pa je nehalo deževati. Stanko Klinar pravi, da se planina imenuje Mikulica, in ponekod na spletu sem res našla tudi to ime. Zaradi negotovega vremena in težkega, mokrega snega sva se Mojstrovici odpovedala. Kako »delujeta« ograja in vhod skoznjo, se v snegu ni videlo, prav tako ne dostop h koči, zato sva se spustila na cesto kar za nosom. Vrnila sva se po isti poti. Nad parkiriščem sva sestopila v strugo Belce, da bi si ogledala slap, vendar je bil breg tako razdejan, da nisva prišla daleč. Deležna pa sva bila žalostnega prizora: ob vodi je ležalo srnje okostje.

 

Vreme je zdržalo, celo nekaj sončnih žarkov nama je poslalo, le tik pred koncem si je čisto po aprilsko znova premislilo, a spet na pravem kraju: nekaj minut sva vedrila v predoru. Šest ur in pol svežega pomladnega zraka nama je dobro delo, slabo poltretjo uro hoje gor in dobro poldrugo dol takisto, če pa koga zanima, kaj sva počela preostali dve uri in pol, najbolje stori, če gre pogledat sam.

Po najstarejši označeni poti na Slavnik

Drugo aprilsko nedeljo sva si po treh hribih zaželela gore, a ker je bilo v »pravih« gorah še preveč snega, sva jo mahnila na Slavnik. Tam sva že bila, tokrat pa sva si izbrala pot iz Hrpelj, ki jo je leta 1952 označil slikar Janez Potočnik s skupino učencev likovne vzgoje in bo 22. junija letos že osemnajstič prizorišče nočnega pohoda na Slavnik (ob prvi junijski polni luni). Smerokaz Slavnik v desno na začetku Hrpelj ne kaže na markirano pot, zato sva zavila desno šele takoj za osnovno šolo Dragomirja Benčiča - Brkina v ozko ulico, imenovano po tem narodnem heroju. Pomagala sva si tudi z oznakami za gostilno Na vasi in pokopališče, na koncu asfalta pa parkirala ob deloma obnovljeni Rudetovi ledenici. V njej so nekoč pozimi shranjevali led iz Rudetovega kala ter ga poleti vozili mesarjem in pivovarjem v Trst. Ledenica je ena od postaj naravoslovno-zgodovinske učne poti po Hrpeljah in okolici.

 

Markirani kolovoz naju je vodil čez Valce in Podvrtle, kjer so bili nekdaj zelenjavni vrtovi in pašniki, zdaj pa je svet neobdelan. Sicer še ne kaj zelena narava se je že na moč postavljala z istrskimi telohi in trobenticami. Na prvem razcepu naju je kažipot nezgrešljivo usmeril desno. Telohom in trobenticam (te so cvetele celo sredi poti) so se pridružili vijolice, jetrniki in deveterolistne konopnice. Še gole veje rumenega drena so krasili živo rumeni kobulčki. Visoki posušeni lučniki so pričali, da je tukajšnje poletje prav tako lepo. Sploh je tu doma rumena barva: lapuhovi sončki so se tudi že razcveteli. Dotlej kamnita cesta se je vztrajno vzpenjala, zdaj pa je postala blatna in se začela rahlo spuščati. Drevje se je zgostilo. Pomudila sva se v kotanji pri skupini štorov – »miz« in »stolov«, kjer sva opazila prvi rdeči trikotnik (leta 1992, 40 let po označitvi te poti, sta jo obnovila dva domačina in jo označila z rdečimi črtami in trikotniki). Po rahlem vzponu sva se znašla na križišču (menda se temu kraju reče Nadžlebe), kjer je v desno odcep na Hrpeljsko goro, tudi Mišja šoga imenovano (v vodniku Slovenska Istra, Čičarija, Brkini in Kras Mišja gora). Kažipoti stojijo v bližini velike podrte preže. Tu se kolovoz konča in takoj zatem je razcep; ostanek rdečega trikotnika nama je pomagal izbrati desni krak, nato pa se je pokazala še markacija.

 

Steza se vztrajno vzpenja po redkem gozdu; med drobnimi drevesi je tu in tam kak brinov grm in čedalje več borov. Podrti, tudi z mahom poraščeni ostanki suhozidov spominjajo na čase, ko so razmejevali njive tamkajšnjih kmetov. Prišla sva do slabe gozdne ceste, ki priteče iz Hrpelj po drugi strani Hrpeljske gore, in zavila levo nanjo. Kjer cesta naredi levi ovinek, se desno odcepi travnat kolovoz, kamor je odkorakal možak, ki naju je prehitel, gotovo poznavalec tamkajšnjih neoznačenih poti. Midva sva se držala markacij in pripeljale so naju k lovski koči Pri lipi (lovskemu bivaku LD Videž iz Kozine). Tako se imenuje po mogočni lipi, ki jo je strela razklala na troje, sedaj pa vsak del raste kot samostojno drevo. Okoli koče je bilo precej živo: lovci so odstranjevali azbestno streho. Eden nama je pojasnil, da je med tradicionalnim pohodom na Slavnik pri njih prva marenda. V bližini sva videla cveteti prvi grmiček navadnega volčina ta dan.

Nadaljevala sva po gozdni cesti (ali kolovozu – včasih je težko reči) mimo številnih odcepov. Za tukajšnje območje (Bukovico) so značilni kupi kamenja, ki niso kar tako. Ko so kmetje tu še gojili zelenjavo (predvsem zeljne sadike), pasli in kosili, so rodovitno zemljo skrbno čistili kamenja. Zlagali so ga v okrogle ali pravokotne kupe, grublje. Etnološka zanimivost so tudi kamnite pastirske hišice, v katere so se zatekali pred dežjem. Tako nizke in majhne so, da je bilo prostora komaj kaj več kot za enega sedečega človeka. V hosti levo od ceste sva našla dve; ena je bila pokrita le z vejevjem, druga pa je še vedno premogla tudi kamnito streho. Pusto travo ob cesti so ponekod popestrili beli žafrani ali nunke.

 

Po krajšem vzponu sva dosegla sedlo med Videžem na desni in hribom s smešnim imenom Zdrkec (v vodniku tudi Špičnik) ter prvič zagledala Slavnik in Grmado. Ko je kolovoz zavil levo pod Glavico, sva ga zapustila in se napotila po travi navzdol na planino Jegno. Pod Gobovico so se pasle ovce in koze pod budnim očesom štirih psov. Malo pastirsko naselje sva pustila na levi in na križišču sledila »svojemu« kažipotu. Kjer pot zavije levo, vodnik opozarja na katastrski mejni kamen iz avstro-ogrskih časov pod ovinkom, a očitno so jo prestavili niže, tako da je zdaj kamen nad ovinkom. V vodniku omenjene stare markacije iz leta 1952 (seveda) nisva našla, zato pa obilo malih zvončkov in pomladanskih žafranov. 

 

Nad planino je šlo čedalje strmeje. Menjali sta se kamnita in travnata pot, obrobljeni s suho šopasto travo in brinovimi grmi, a bolj ko sva se bližala Grmadi, več je bilo dreves. Prečkala sva že nekoliko »pozabljeno« cesto; rdeči trikotnik naju je vabil na drugo stran na travnat in blaten kolovoz. Tam sva naletela celo na nekaj zaplat snega. Ob prečnem kolovozu so naju pričakali smerni tablici in kažipota ter v en glas napovedovali desno Prešnico in levo Slavnik. Mimo table Naravni spomenik Slavnik sva vstopila v gozd in se vztrajno vzpenjala med čedalje višjim drevjem. Planinci so se močno namnožili, saj sva prišla na SPP. Pod Grmado sva dosegla gozdno cesto, kjer sva lahko opazovala redek pojav, ki pa v naših hribih ni čisto edinstven: na istem drogu je na kažipotu nazaj Prešnica nadmorska višina 960 m, na kažipotu naprej Slavnik pa 10 m manj.

 

Kakor je bila najina pot skoraj do konca samotna, pa je bila gneča pri koči in RTV-oddajniku (1018 m) nepopisna, tudi tujcev ni manjkalo. Vrsta čakajočih na malico se je vlekla do izhoda. Lakoto sva si sicer potešila, posebno okusno pa ni bilo, kar je čudno, saj je primorska kuhinja sicer odlična. A kaj bi tisto – zunaj je sijalo sonce in malo vetrčka je bilo, ravno prav za prešerno razpoloženje. Razglede z vrha (1028 m) je nekoliko pokvaril mrč, veselja ob pogledu na morje, bližnje hribe in zastrte velikane na obzorju pa ne. Posebno lep se mi je tokrat zdel beloglavi Snežnik.

 

S Slavnika sva se podala čez Cigana (988 m) še na bližnjo Grmado (Mali Slavnik, 1001 m), s katere je še lepši pogled na Slovensko primorje. Na njej stoji okrogla stavba, ki se vidi že s Slavnika. Po drugi vojni so jo menda postavili kot protipožarno opazovalnico, zdaj pa – tako vodnik – tu domujejo radioamaterji.

 

Do lovske koče Pri lipi sva se vrnila po poti vzpona. Tam je bilo že vse mirno, na koči pa se je svetila nova streha. Pod kočo nisva nadaljevala po jutranji poti, temveč sva šla naravnost po gozdni cesti, ki teče po drugi strani Hrpeljske gore (nekoliko izgubljene Italijane, ki so si želeli v Hrpelje, pa sva poslala desno). Oznake so naju v četrt ure pripeljale na njen vrh (737 m). Označuje jo geodetski kamen (ne stoji na najvišji točki), vpisne skrinjice pa ni. Skalnate konice so navdihnile ljudski domišljiji legendo, da je tu stala utrdba razbojnika z imenom Dobrila tat. Kot Robin Hood je jemal bogatim in dajal revnim. Ko je umrl, je grad izginil, razbojnikovega bogastva pa še do danes niso našli. Na drogu so pritrjeni dva pločevinasta trakova, ki označujeta smeri neba, ter kažipota proti lovski koči in »najinim« Hrpeljam. Spust po poraščenem pobočju je strm in pot precej kamnita. Sestopila sva na dokaj novo gozdno cesto, a markacije so naju vabile čeznjo, čeprav so Hrpelje na levi. Še en spust po razdrtem terenu in že sva zagledala podrto prežo (Nadžlebe). Po že znani poti sva bila v pol ure na izhodišču.

 

Najstarejša označena pot na Slavnik je najbrž tudi najdaljša (tri ure čiste hoje gor, dve in pol dol), take pa so navadno manj obiskane. Ampak nama so všeč, saj vendar rada hodiva.

Špilk

Špilk (956 m) je prišel na vrsto ne šele nekoč, ampak že takoj prvo aprilsko sredo. Parkirala sva med šolo in cerkvijo sv. Petra v Blagovici. Tabla z zemljevidom kraja in okolice je bila nekoč opremljena z lučkami, povezanimi z gumbi ob seznamu krajev, zdaj pa je v precej žalostnem stanju. Nanjo je pritrjena skrinjica PD Blagovica z žigom Rokovnjaške planinske poti.

 

Napotila sva se naprej po asfaltni cesti, takoj za naseljem pa sva jo pri kažipotu desno in znamenju zapustila po makadamskem dovozu k skupini hiš in se povzpela levo po rahlo zasneženem in zelo blatnem travnatem klančku v gozd. Ko sva spet stopila na plano, sva nad seboj zagledala pretvornik na Jelci (tako vodnik Posavsko hribovje, na zemljevidu pa Jelša). Sredi zasneženega travnika za naslednjim pasom gozda sva srečala dijaka, namenjenega k pouku; večina njegovih sošolcev si najbrž težko predstavlja tako pot v šolo. Ker ni bilo videti oznak, sva jo tudi midva mahnila kar po sredi travnika. Pod njegovim vrhom je  na kolu markacija desno od poti v gozd, a kot se večkrat zgodi, v resnici označuje ne to pot, ampak kolovoz, na katerega levi strani je. Morda pa so planinsko pot le preusmerili (opazila sva prebarvano markacijo in čez pot so ležali hlodi). Kmalu za križiščem s klopco in kažipotoma se kolovoz spusti iz gozda na asfaltno cesto. Pri prvi hiši na Prevojah so naju brž poučili, da so to Prevoje nad Blagovico, ne Prevoje pri Šentvidu, o čemer da se nekaterim pisarniškim škricem v dolini niti ne sanja.

Za naseljem se cesta strmo vzpne. Na križišču vrh vzpona sva zavila levo. Pred zadnjimi prevojskimi hišami se asfalt spremeni v makadam. Kjer se izteče na asfaltno cesto, sva jo prečkala in na drugi strani nadaljevala po gozdnem kolovozu. Ko sva se znašla na travniku, je bilo že kar precej snega; saj ne vem, ali je bilo to slabo (ni bilo videti morebitnih oznak) ali dobro (sledila sva gazem). Pred kozolcema v Prilesju nad Blagovico sva zavila levo v breg in se v strmini nad vasjo prvič nekoliko spotila. Na travniku, po katerem so naju vodile markacije na nekaterih količkih ograje, sva srečala mlajšega moškega s psom; svetoval nama je, naj slediva njunim gazem, ker je del markirane poti pod zameti. Vzpon se je končal v Gabrju pod Špilkom; asfaltna cesta, ki priteče z leve v vas, ni bila splužena. V vasi je nekaj starih kašt. Z lastnikom ene sva poklepetala; v njej so nekoč hranili mošt, zdaj pa jo nažira zob časa. V tisti, ob kateri stoji kapelica, zdaj skladiščijo krompir. Pred njo je stal sod in latnik priča, da za domačo rabo še gojijo nekaj trte. Na koncu Gabrja je precejšnja farma (tako jo je imenoval moški s psom; kaj gojijo, nisva dognala). Pred gozdom je konec asfalta.

Na odcepu čez četrt ure so gazi predhodnika zavile desno, markacije pa so naju vabile naprej po gozdni cesti. Sledila sva jim kljub opozorilu glede zametov. V gosti megli sva desno zgoraj komaj opazila hišo. Gazila sva naprej navzgor in iz megle sta vstala kažipota: nazaj Češnjice 1h 45min in Blagovica 1h 15min, desno pa Špilk 15min in Trojane 2h 25min. Najprej sva napravila še nekaj korakov v levo pod bližnji hribček, kjer naj bi bil partizanski spomenik. Ker se ni nič videlo, sva se povzpela kar na pamet. Na robu gozda sva res našla spomenik ustanovitvi VI. SNOUB Slavka Šlandra 1943, pri katerem sta žiga Poti spominov NOB kamniške in domžalske občine. Nato sva od kažipotov sledila smeri Špilk. Gazila sva med ograjama mimo privezov za konje in zbiralnika za vodo v gozd, kjer sva zavila z gozdne ceste desno navzgor. Na nekaterih drevesih so narisani rdeči krogi. Pot je kar strma. Kmalu sva prečkala kolovoz, po katerem je z desne prišel sem gor predhodnik s psom, in prej kot v 10 minutah sva dosegla vrh.

  

 

 Sredi gozda poleg geodetskega kamna stoji bivaček, okrog njega pa so »razgledna« plošča (razgleda seveda ni), miza in klopi. Na stenah visijo koledar, termometer, pesmica o odnašanju smeti ter (otroške) risbice in zapisi obiskovalcev. Na mizici so vpisna skrinjica, ura in sveča. Tudi lopata je na voljo (metle pa ni, a je prav čisto). Čeprav je notri zelo tesno, je lepo pospravljeno in na klopci sva kar udobno pomalicala.

Dol grede sva zavila levo za sledmi predhodnika in njegovega psa. Čez 5 minut sva nadaljevala po kolovozu naprej navzdol (eden se spušča v levo), takoj zatem pa zavila levo na drugega, ki se je postavil povprek pred naju. Te (precej krajše) poti ne bi bila našla brez sledi v snegu, saj ni oznak. Ko se je zožila in je čeznjo ležalo podrto drevje, je bila še najbolj podobna vlaki. Po 10 minutah sva stopila iz gozda v Gabrju pri farmi, le da sva do nje prišla z druge strani. Skozi Prilesje in Prevoje sva se vračala po poti vzpona. Megla se je toliko razkadila, da sva videla nadvoz Petelinjek in Golčaj s cerkvico na drugi strani doline. Snežni poprh se je že stopil, a kljub temu sva opazila le nekaj trobentic in še zaprtih podlesnih vetrnic.

Dve uri gor, uro in četrt dol čiste hoje. Ko sva se po šestih urah (ne, to res ni seštevek prejšnjih podatkov) vrnila k avtu, je Jani izjavil, da ima po Smolniku, Jasovniku in Špilku za nekaj časa dosti »mojega« konca (ko sem se rodila, smo namreč živeli v bližnjem Špitaliču). No, prepričana sem, da nama bo kak dan, ko ne bova imela veliko časa, tokrat »odkriti« Golčaj prišel zelo prav.