Po jeloviških planinah

Po jeloviški planoti sva se že potepala, a nama je vedno ostalo kaj, česar nisva znala ali utegnila najti. Taki ostanki pridejo prav, kadar se ne moreva domisliti ničesar novega ali razmere niso pravšnje za kaj drugega. Po kratkih prednovoletnih počitnicah v Beogradu in »likofu« na Kališču sva se 6. januarja (sem »že« v letošnjem letu!) znova podala na Jelovico.

Za izhodišče sva si spet izbrala Selski most (S 46.345915, V 14.102688), do katerega sva pred časom prikolovratila precej nerodno, tokrat pa nama je šlo bolje. Ko sva se spuščala proti Blejskemu jezeru, sva pri kitajski restavraciji zavila levo na Ulico narodnih herojev, ki se nadaljuje s Cankarjevo cesto. Na razcepu pri kapelici sva se držala desno. Po Selski cesti sva se peljala do konca Bleda ter naprej med polji, travniki in gozdovi na Selo pri Bledu. Na razcepu na koncu vasi sva izbrala desni krak in na naslednjem levega (kažipot Kupljenik), ki naju je pripeljal do mostu z lepim pogledom na Selo in okoliške hribe. Ribji čuvaj s psom, dežuren do desetih, je prežal na kormorane. Ko se je pri njem oglasil tovariš, ga je glasno ustavil: »Stoj ili pucam!« Čuvajski smisel za humor.

Pot onkraj Save Bohinjke do ograde, v kateri so se tudi tokrat pasli konji, sva že poznala, tam pa sva zavila levo (kažipota ni bilo). V okolici je neznansko smrdelo po gnojnici. Pri ograjenem travniku se je začela slaba gozdna cesta rahlo vzpenjati. Mimo preže na desni sva prišla na razcep in po levem kraku v gozd. Cesta naju je mimo gozdarskega delovišča pripeljala do naslednjega travnika, s katerega sva videla zasnežene Karavanke (Stol, Vrtačo, Begunjščico). Pri razpadajočem lesenem seniku četrt ure od izhodišča sva se vrnila v gozd. Levo ob njem je bila še ena preža. Prestopila sva vodo, ki je tekla čez kolovoz. Kažipot naprej Lovska koča Talež naju je presenetil, saj dotlej ni bilo nobenih oznak. Začela sva se nekoliko vzpenjati in pot nama je pretekel še en potoček. Čudila sva se, da voda kljub ‒6 °C ni zmrznila. Ob poti je bila napeljana tenka vrv (bolj opozorilna kot varovalna in večkrat pretrgana) in debeli koli ali štori so bili najbrž tudi nekakšna ograja.

Kolovoz je bil ponekod zelo skalnat, kje skoraj podoben mulatjeri, ponekod pa razrit kot vlaka, a pri nizki temperaturi k sreči vsaj trd. Vijugal je mimo odcepov na obe strani in sledovi so kazali, da se uporablja tudi kot vlaka. Dobrih 20 minut nad kažipotom sva bila domnevno pod vrhom Tolstega vrha, slabe četrt ure zatem pa sva prispela na ovinek, ob katerem je kažipot Lovska koča Talež na velikem štoru kazal levo navzgor. Od tam se je desno spustila podrta pot, midva pa sva sledila kažipotu. Po nekaj korakih sva se ozrla in zagledala kažipot Kupljenik 11, ki prišedšega od zgoraj usmeri levo na omenjeno podrto pot (tablice s številkami poti so bile videti nove, vendar so mi iz Turističnega društva Bohinjska Bela na vprašanje, kaj pomenijo te številke, odgovorili, da »po novem konceptu sprehajalnih poti v občini Bled /.../ ni več označenih številk. Številke so le še na starih smerokazih, ki so jih morda pozabili odstraniti in na starih zemljevidih.«). Niže v podrasti je ležal še en kažipot, na katerem je nekoč pisalo Talež. Očitno sva naletela na nekdanjo markirano pot iz Kupljenika na Talež, ki so jo zaradi poškodb po žledolomu leta 2014 zaprli. Pričakovala sva, da bova poslej naletela vsaj na kako staro markacijo, a se to ni zgodilo.

Začela sva se strmeje vzpenjati, še vedno ob vrvicah. Modra puščica na neki skali je kazala navzgor. Kolovoz se je obrnil v levo in mimo mogočnega štora v slabe četrt ure dosegel križišče na sedlu pri spomeniku partizanu Mihu Torkarju. Prejšnjikrat sva na to sedlo prišla prek Taleža in Tolstega vrha. Takrat nisva našla planine Vršane, zdaj pa sva že vedela, da morava zaviti desno strmo navzgor. Na vrhu vzpona sva se prvič znašla na planem, na soncu, med mogočnim votlim drevesom na desni in manjšo poseko na levi. Za naslednjim vzponom naju je pričakal travnik s krmilnicama in klopco. Vršana (900 m) je zgolj slabih 10 minut nad sedlom. Ker je sredi gozda, ni razgledna, le skozi drevje sva bolj slutila kot videla Karavanke.

Planino sva zapustila po kolovozu desno od nje kar strmo navzgor. Tudi ko sva šla mimo levega odcepa nekakšnega jarka, ki je bil »zaprt« s trakom, sva se držala desno. Ozki kolovoz je postal skalnat, se dvignil nad poseko in naju po dobrih 10 minutah odložil na gozdno cesto, ob kateri je bilo šest kažipotov: nazaj Talež, Kupljenik (oba 11) in Selo-Ribno, levo po cesti Babji zob ter desno 11 Kupljenik in 7 Boh.Bela. V levo sva se vzpenjala kakih 10 minut, nato se je cesta začela spuščati. Po 5 minutah sva zagledala odprto zeleno zapornico, za njo pa tistim, ki prihajajo iz nasprotne smeri, namenjena znak za prepoved prometa, »dopolnjen« s smejčkom, in tablica Razen za kolesarje, lastnike zemljišč, gospodarjenje z gozdom in intervencije.

Ob prečni cesti takoj za zapornico so bili spet kažipoti. Zavila sva desno (Bohinj in Babji zob; levo Lancovo). Po lahnem spustu sva ob levem ovinku zagledala hišici in v 5 minutah sva bila na Danejevi planini (1090 m). Po napisu DANEJEVA PLANINA / MLAKA nisva vedela, katero ime se nanaša na kaj. Na zemljevidu Pespoti.si piše Danejeva planina (Danejeva mlaka), na turistični karti Bled pa samo Danejeva mlaka. Na njej so brunarica Janezova koča na Danejevi planini 1010 (če številka pomeni nadmorsko višino, je kar za 80 m nižja kot v drugih virih), lesena lopa s tablico Ranč Biba 99. & Zoro 04., vodno zajetje, vrt, nekaj ptičjih hišic, kaj se skriva v goščavi za žičnato ograjo, pa nisva raziskovala. Na škarpi za kočo sva našla dva reliefa lovca s psom.

S planine sva odšla mimo več kotanj (so to mlake?) in odcepov, nato se je gozdna cesta začela zložno vzpenjati. Na obe strani se je odcepilo več kolovozov in stez, a midva sva se držala ceste. Na nekaterih drevesih ob njej so bili beli in zeleni  listki in kartončki s številkami (enomestnimi od 1 navzgor in dvomestnimi od 33 navzdol). Ko se je po slabih 10 minutah levo odcepila široka gozdna cesta z enakima prometnima znakoma kot pri zeleni zapornici, sva nadaljevala po dotedanji cesti, v tem križišču označeni s kažipotom za Babji zob. Enak kažipot se je pojavil čez četrt ure, ko se je desno odcepila gozdna cesta (to je pot na Babji zob čez planino Ricman). Ta razcep je Na puši. »Najina« cesta pa je tekla dalje mimo znamenja z zanimivim (pravzaprav nestrpnim) napisom Ne postopi se tukaj mimo hoditi, ako ne misliš Jezusa počastiti ter letnicami 1879, 1924, 1969 in 2010.

Že dobrih 5 minut od Puše se je desno odcepila slaba gozdna cesta, označena s smerno tablico Oblakova & Povšinova planina. Kmalu zatem sva res stopila na Oblakovo planino (1100 m). Tamkajšnje koče so se nama zdele bolj počitniške hišice. Imajo kupljeniške hišne številke. Pri 17 je stalo znamenje s hologramsko Marijino sliko, v bližini pa preža. Pri eni skupini hiš sva videla vodno zajetje, pri drugi zbiralnik za kapnico. Pod macesnoma na vzpetinici onkraj ceste sva si ogledala spomenik sedmim borcem II. grupe odredov, ki so zaradi izdaje padli na tej planini 10. avgusta 1942.

 

Na razcepu kakih 5 minut za Oblakovo planino se je izkazal za pravega levi krak, na naslednjem pa sva šla po spodnji (desni) poti. Ob njej se je pojavila žična ograja; pri »lesi« je bila na drevesno deblo pritrjena deščica z napisom Pozor hud bik!! Sprehodila sva se čez veliko poseko, s katere so se na desni videli Julijci s Triglavom, in po 10 minutah zakoračila na planino Tamar (1124 m; na karti Bled planina Tamare), znano tudi kot Povšinova planina. Eno izmed koč je krasila slika krave in telička. S planine je bil še lepši pogled na Očaka in sosede. Kala v kotanji pod gozdom sta bila suha.












Planino Tamar sva zapustila po zgornji poti, ki se je kmalu združila s spodnjo, in se v 10 minutah vrnila k smerni tablici ob gozdni cesti. Ko sva prišla do znamenja, sva zavila levo na kolovoz, ker sva skozi drevje opazila stavbo. Ta kraj je na zemljevidu označen kot Ravni. To je (bila) morda še ena planina, a od nje ni ostalo veliko, le travnata kotanja z nasadom smrečic, nad njo pa počitniška hiša s pritiklinami. Tam nama ni bilo všeč, zato sva se brž vrnila na cesto in nadaljevala proti križišču Na puši, kjer sva sledila kažipotu Babji zob levo na kolovoz. Na stezi, ki se je kmalu odcepila desno, sva naletela na domačina, ki je delal vlako. Sicer ni vedel, kaj pomeni bližnji Robež na zemljevidu, je pa povedal, da se tam pride k Janezovi koči in v Selo. Odločila sva se za to pot, da ne bi toliko hodila po cesti. Prijetna gozdna steza naju je pripeljala na jaso (bi bil to lahko Robež?). Ko se je povprek postavil kolovoz, se je steza končala. Ker nisva vedela, kam se pride levo, sva zavila desno, kjer sva pričakovala cesto, ki sva jo zapustila. Res sva se kmalu znašla na znanem križišču in 20 minut od Puše prišla na Danejevo planino.

Med preostankom poti ni bilo nič novega, le preverila sva, ali se je z že opisanega ovinka mogoče spustiti proti Kupljeniku, glede na to, da je kažipot nov, obvestila, da je pot podrta, pa ni. A ko sva videla, kakšna je oziroma da je ni, sva nadaljevala po poti vzpona. Uro in 20 minut od Danejeve planine sva bila spet pri Selskem mostu. Sonce se je že poslavljalo in okoliški hribi so se še zadnjič ta dan ogledovali v gladini Save.

Hruška planina z dodatki

Na tej planini sva bila že lansko pomlad, a takrat je le dopolnila pohajkovanje med narcisami, 14. decembra pa je bila najin glavni cilj, ki se mu je nenadejano pridružilo kar nekaj dodatkov.

Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Jesenice ‒ zahod, zavila desno proti Jesenicam in na prvem krožišču levo proti Hrušici. Na razcepu sva se držala desnega (spodnjega) kraka, ki vodi k športnemu igrišču in dvema stavbama. V stari je vrtec (na njej je tudi tabla v spomin 44 kulturnim in telesnokulturnim delavcem, žrtvam druge svetovne vojne), v novi pa krajevna skupnost. Urejen je precejšen prostor za parkiranje (S 46.449076, V 14.014263). Poleg njega je tudi postaja kolesarskega sistema jeseNICE bikes (ime me ni ravno navdušilo, bolj simpatična sta mi na primer ljubljanski BicikeLJ in ravenski Picikl). Preden sva se podala na pot, sva stopila še mimo rdeče stavbe krajevne skupnosti proti železnici, kjer nama je zbudil pozornost predor s tablicama Ob 100-letnici Bohinjske železnice, 19. julija 2006. in 6 Karavanke 7975,23 m; torej je ta slovensko-avstrijski predor častitljivo star in spoštljive dolžine. Nad vhodom stojita bunkerja. 

Sledeč rumeni piki (s tako markacijo označeno pot sva videla priteči s Hrušice na Rogarjev rovt, zato sva ji »zaupala«) sva se s parkirišča povzpela proti blokom, saj sva videla, da se steza izteče na zgornjo cesto. Tako nama ni bilo treba nazaj na razcep, kjer je bil levi (zgornji) krak označen z rumenim kažipotom Rogarjev rovt 1 h 15 min in Hruščanska planina 2 h (tudi z rumenima pikama). Asfaltna cesta, po kateri sva se vzpenjala, je zavila levo, najina pot pa se je v ovinku odcepila desno. Od tam sva pobliže videla bunkerja vrh predora. Takoj zatem sva stopila v gozd, kjer so se rumene markacije nadaljevale. Makadamska cesta je bila splužena, a poledenela. Z dvorišč pod nama se je slišalo kidanje snega, saj je ponoči snežilo. Po 10 minutah sva pri zadnji hiši Hrušica 29 zavila levo na kolovoz. Na škarpi sta bili rumeni puščica in pika, za ovinkom pa še kažipot Rogarjev rovt in Hruščanska planina. Nadela sva si gamaše.

Kmalu nad hišo je bila desno od poti tablica z napisom Voda; kakega izvira nisva videla (morda se je skrival pod snegom), raziskovala pa nisva. Od tam se je kolovoz večinoma strmo vzpenjal. Levo sva skozi drevje bolj slišala kot videla dolino, breg na desni pa je bil – kjer ga ni pokrival sneg – podrt do skal. Pot je bila dobro označena, zato kljub snegu nisva imela težav z orientacijo. Potem ko sva v levo prečkala grapo, ob kateri sva se vzpenjala dotlej, in se je pot položila, sva po rahlem vzponu prišla do zaklenjene lesene hiške. Čez čas sva pod seboj zaslišala šum potoka Dobršnika, na katerem je baje sedem slapov. V bližini sva zagledala srno, ki je pritekla od vode, prečkala pot in se zapodila v sila strm breg – lahkotneje kot midva po stezi, vzporedni s pobočjem. Dotlej je bilo tam gori v gozdu topleje kot v dolini, nenadoma pa je potegnil mrzel piš. Z drevja se nama je za vrat usipal sneg.

Po kakih 40 minutah so levo ob poti stale lesene svisli, nasproti pa se je vzpenjal strm rovt. Vrh njega sva videla ptičjo hišico na robu gozda, v katerem se je skrival lesen objekt. Ogledala si ju bova nazaj grede, sva sklenila. Kmalu se je pokazala še ena stavba. Prestopila sva potoček in se ji približala. Spodaj zidana, zgoraj lesena je bila najbrž senik ali shramba za orodje. Rumena pika je kazala desno od nje, gaz pa je tekla tudi levo. Domnevala sva, da vse tri stavbe spadajo k istemu rovtu. Ko sva bila približno vzporedno z njegovim vrhom, sva tam opazila možaka s psom. Preden sva se odločila, ali naj ga pokličeva in vprašava, ali ima ta rovt kako ime, je že izginil.

Vzpenjala sva se po nečem, kar je bilo bolj podobno skalnati strugi kot stezi. Čeznjo so ležala podrta drevesa. Markacija naju je usmerila strmo levo. Spet sva bila tik nad strugo Dobršnika, ki je šumel globoko spodaj. Onkraj njega sva med drevjem videla rumeno liso v skalovju, najbrž posledico odloma. Po 10 minutah sva z razpotja, kjer sva zavila levo, med drevjem zagledala še eno brunarico. Pri skali z rumeno piko sva v levo prestopila potok. Od tam je bila pot bolj zgažena, tudi staro smučino sva opazila, morda zaradi bližnje koče. Kljub snegu se je videlo, da je pot nadelana; ponekod so bile stopnice. Obračala se je v desno in naju pripeljala na razcep, kjer sva sledila oznaki levo.

Po 20 minutah so se na desni pokazali kozolci, hiše in zasneženo korito s pipo. Takoj po prihodu iz gozda sva prepoznala Rogarjev rovt. Tam je bilo skoraj 20 cm snega in sonce je prijazno sijalo. V primerjavi s prejšnjim obiskom sva opazila dve spremembi: nobenih avtomobilov in štirje novi kažipoti ‒ poleg prejšnjih nazaj Hrušica 1 h, naprej Hruščanska planina 45 min, desno Plavški Rovt 1 h in levo Dovje 2 h 45 min, še levo Mojstrana in desno Jesenice (oboje 2. etapa Juliana Trail) ter levo in desno modri kolesarski, obe Interregovi Trans Karavanke. Kako je mogoče, da tako »prometnega« Rogarjevega rovta na meji med občinama Kranjska Gora in Jesenice ni v vodnikih in tudi na nekaterih zemljevidih ne?

Pot z rovta na planino sva že poznala, le da tokrat seveda ni bilo cvetja, ampak sva gazila po približno 30 cm snega. Ko sva zagledala Hruški vrh, sva vedela, da cilj ni več daleč. Okrog korita z opozorilom, da voda ni pitna, so bile v snegu zajčje sledi – seveda, zajci ne znajo brati. Snežna odeja okrog koče 45 minut nad Rogarjevim rovtom je bila nedotaknjena. Še posebno prikupna je bila »sedežna garnitura«, a sva jo vendarle očistila in uporabila. Znova sva polistala po nenavadni vpisni knjigi; zelo uboga je že in škoda bi bilo, če je ne bi ohranili (ne vem, kako je s tem pri planinskih društvih, saj so tudi nekatere njihove vpisne knjige v obupnem stanju). Bila sva presenečena, da vodna pipa ni bila zaprta in v koritu ni bilo ledu. Tudi stranišče je bilo odprto in presenetljivo čisto.

Ko sva odšla s planine, sva šla spet »obiskat« bližnji tovornjak s hiško, ki sem ga opisala že prejšnjikrat. K njemu ni bilo gazi. Na koncu brvi je Jani pogrnil, ker je bil pod snegom led. Do Rogarjevega rovta sva 25 minut kar rila po sipkem snegu in se 15 minut zatem ustavila pri brunarici, ki sva jo opazila gor grede. Videti je bila kot shramba za seno, a je bila prazna. Desno od vhoda je bila vrezana letnica 1991. Nato sva pod pol zidano, pol leseno hiško prestopila potoček in se odločila zaviti levo pogledat na vrh strmega rovta, ki sva ga gor grede opazovala samo od spodaj.

Kljub lepemu vremenu ves dan nisva videla nikogar, le zjutraj možaka s psom. In ‒ kakšno naključje ‒ prav tedaj sva ga znova zagledala skoraj na istem kraju, ko se je vračal v dolino. Zjutraj naju je menda klical, pa ga nisva slišala. Najraje pohaja tam v snegu in dežju, ko je posebna svetloba, zato so ga doma nekaj časa čudno gledali, zdaj so se ga pa že navadili. Od njega sva izvedela ime rovta, ki sva se ga namenila pogledat: Maznkov rovt; z njega se pride na Češnovc, kjer je kapelica, je še dodal. Povedal je tudi, da je slapov na Dobršniku najbrž celo več kot sedem, a so težko dostopni, samo spodnji še kar. Neki možak, ki se je trudil napraviti sotesko Dobršnika dostopnejšo, je pri tem zdrsnil in se ubil. Izvedela sva še, da je za rumene markacije prejšnje leto poskrbel Ragor.

Četrt ure od brunarice sva prišla k čedni leseni hiški s številko 3 in napisom Maznkov rovt 1020 m. V poštnem nabiralniku sta tičali vpisna knjiga in steklenica. Smrečica z okraski je že napovedovala novo leto. Tudi mogočna smreka, ki jo je obdajala klopca, je bila okrašena. Manjša pol zidana, pol lesena hiška je bila videti shramba, klet, drvarnica in letna kuhinja obenem. Krasila sta jo zmerno duhovita napisa v zvezi s seksom in sekiranjem. Tudi stranišče ni manjkalo.

Za tem malim »posestvom« se je v breg povzpela strma ograjena steza (k ograjnim kolom so bila privezana drevesca), ki naju je v slabih 10 minutah pripeljala k naslednji hiši, imenovani Orlovo gnezdo (1065 m), s številko 2. Okrog nje je viselo več ptičjih hišic. Njena posebnost je bila direktna telefonska zveza z Luko Dončićem (nisva preverila, ker ga nisva hotela motiti pri zajtrku). Na začetku vpisne knjige je obiskovalce pozdravil gostitelj Mile Kutanjac. Vzpon sva nadaljevala po ograjenih stopnicah in strmi potki, ob kateri je bil kažipot Kapelca. V 5 minutah sva bila pri njej. Od nje sva imela lep razgled na Belščico, Stol, Storžič, Dobrčo, Zgornjesavsko dolino z Jesenicami. Hotela sva še na vrh, ne vedoč, česa pravzaprav ‒ Vršičev (1108 m) ali Češnjevca, ki je na nekaterih zemljevidih zapisan kot ledinsko ime območja pod Vršiči, na starih Karavankah pa kot kota 1108 m z imenom Vršiči le v oklepaju (a na novih Češnjevca sploh ni, so le Vršiči). Po stezici za kapelico sva mimo zarjavele samokolnice in nekaj drv ter drevesa s »podpisom« Boris iz leta 1988 dosegla nekakšen vrh prej kot v 5 minutah, podobno naslednjega, koničastega, potem pa sva odnehala in se po poti vzpona v približno 50 minutah vrnila k avtu.

 

Po sedmih urah (hoje je bilo okroglo dve v vsako smer) je najin avto še vedno sameval na parkirišču. Pa tak lep dan je bil!