23 marec, 2012

Prvih deset let

23. marca 2002 sva se odpravila k Sveti Ani v Tunjice, kar ni ne tavanje ne hribolazenje, ampak je malo daljši sprehod s hribčkom na koncu. A pomemben sprehod: ta dan štejeva za začetek najinega planinstva. Odtlej ni minil teden, da ne bi šla v hrib, razen na dopustu, pa še tam zadnja leta tudi hribolaziva. V tem času sva naredila okroglo 460 "izletov": od sprehodov in pohajkovanja po gričevju in sredogorju, do (sicer bolj redkih) vzponov na dvatisočake pri nas in v tujini. Najviše sva stala na Fudžiju (3776 m), največjo višinsko razliko pa sva premagala v Grand Canyonu (2842 m). To sta za naju sicer lepa dosežka, a jaz imam največ veselja s slovenskim sredogorjem. Rada povem, da sem šodrovka.
xxx
Odkar hodim v hribe, spet veliko pišem. Prvo priložnost sem dobila na Zaplana.net, nekaj časa sem objavljala v Planinskem vestniku, izdala sem pesniško zbirko Gora je moja muza in že šesto leto pišem tale dnevnik, s katerim imam veliko veselje (doslej 267 zapisov). Tudi zato, ker imam veliko bralcev. Upam, da bom enako zadovoljna obhajala dvajsetletnico hribolazenja ...

16 marec, 2012

Od savskega mostu na Rašico

Prejšnji torek popoldne sva se odpeljala proti Ljubljani skozi Črnuče in pred savskim mostom zavila desno po Gameljski cesti. Malo po tistem, ko sva opazila odcep desno v breg (kažipot Rašica – stolp), sva parkirala levo ob cesti, kjer je prostora za avto ali dva. Pozneje sva videla, da je nekoliko naprej še več takih mest in eno večje parkirišče; od vseh vodijo steze navzgor.

Sprva sva hodila vzporedno s cesto (nad njo). Sledila sva Knafelčevim in vezističnim markacijam. Pri električnem vodu se je v levo odprl pogled na Šmartno in Šmarno goro. Nato sva se začela zmerno vzpenjati. Ker drevje še ni olistano, je bil gozd svetel in topel od pomladnega sonca. Ko sva dosegla (najbrž Straški) vrh, sva med drevjem na desni zagledala vas Rašica. Prečkala sva široko pot in se na drugi strani povzpela po razpotegnjenih stopnicah. Kmalu zatem sva opazila v gozdu nekaj skakalnicam podobnih lesenih "naprav". Kjer sva prečkala gozdno cesto, so rumeno-modre markacije "odšle" desno navzdol proti Sračji dolini, belo-rdeče pa so naju vodile naprej. Pod daljnovodom sva stopila na plano; na desni sta se sončila vas Rašica in istoimenski hrib nad njo, levo pa Gameljne in Šmarna gora. Pri klopci se je vzpon končal in začela sva se spuščati. Iznad Sračje doline sva med drevjem že razločila razgledni stolp na Rašici.

Pri krajevni tabli Rašica sva stopila na asfaltno cesto. V grmovju ob njej je ležala podrta smerna tablica Šmarno-savske poti. Po klancu iz vasi so pridrveli kolesarji v dresih, najbrž na treningu. Ko je izza ovinka pod spomenikom, ki pove, da so fašistične tolpe septembra 1941 Rašico požgale in vaščane izgnale, pridivjal še en kolesar, je dobesedno zarjovel na Janija, ki je resda neprevidno stal na cestišču, a kolesar se je tudi obnašal, kakor da je sam na cesti (ne vem, kaj bi se bilo zgodilo, če bi bil nasproti pripeljal avtomobil ali pritekel pes). O gorskih kolesarjih imamo povedati marsikaj, posebno zaradi "oranja" po planinskih poteh, a kar sva jih srečala doslej, so bili večinoma prijazni, nikakor pa naju niso ne ogrožali ne zmerjali pa tudi tako hrupni niso bili kot ti cestni kolesarji.

Pri kapelici in cerkvi sv. Križa sredi vasi naju je kažipot levo obvestil, da je do vrha še 40 minut. Cesta se najprej zoži, potem pa se asfalt konča. Vzpenjala sva se mimo odprte lesene hišice s fotelji na verandi in klanec je postajal čedalje strmejši. Na križišču pri klopci sva zavila desno. Do planinskega doma ni bilo več daleč (piše, da je zaprt ob ponedeljkih in torkih, po spletni strani PZS pa le ob ponedeljkih). Pod njim so cveteli zvončki. Ti se mi že od otroštva zdijo nekaj posebnega, kajti v naši vasi so rasle samo kronice; zvončke sem videvala le na (ograjenem) farovškem vrtu in kadar so nas peljali na izlet k Mengeški koči. Mimo doma sva se povzpela na vrh. Gospa, ki je pravkar sestopila z razglednega stolpa, je poročala, da zgoraj neznansko piha. Verjela sva ji na besedo.

V vasi sva iskala odsek Poti kurirjev in vezistov skozi Sračjo dolino, da bi se vsaj do križišča z gozdno cesto vrnila drugače, pa ga nisva našla. Bova kdaj poskusila od ceste, kjer so markacije. Tokrat sva se vrnila po poti vzpona (uro in tričetrt gor, slabo poldrugo dol). Doslej sva hodila na Rašico le iz Mengša in Povodja, kdaj drugič pa pojdeva še iz Trzina in iz Gameljn, saj zamisli za nove kratke popoldanske že težko najdeva.

12 marec, 2012

Sedlo, na katerem prelepo diši: Koce

Po Prešernovem dnevu kar dolgo nisva hribolazila, ker sva bila najprej preveč zaposlena, potem pa sva smučala (ne tavala) v tujih (ne slovenskih) hribih. Tako sem komaj dočakala 3. marec in prvi pohod v letošnji meteorološki pomladi. Vremenoslovci so naju "pregovorili", da sva se odpravila čez mejo, a kar ima (tudi) slovensko ime, je slovensko, čeprav ni slovenijsko. Namenila sva se na Javornik (Jauernik/g) nad Bajdišami (Waidisch), ki se nama je s 1657 m zdel dovolj pohleven za ta letni čas, saj za zimske vzpone v zasnežene gore nimava ne znanja ne opreme pa tudi poguma ne (tako početje je za neizurjene lahko nevarno). Kje bova parkirala, sva že vedela.

Sledeč markacijam KWW 603 sva hitro zagrizla v strmino. Po slabe pol ure nama je ponudila pomoč celo jeklenica, ki pa bi bila najbolj dobrodošla že kaka 2 m prej, da bi se bilo laže potegniti čez skalo. Strmina se unese tik pred jaso s kažipoti, s studenčkom, s podrtima klopco in lesenjačo ter s shrambo za krmo (nedaleč stoji krmilnica za divjad).

Nadaljevala sva po gozdni cesti, z nje pa po bližnjici v levo. Odprl se nama je lep pogled na Grlovec in Grlovčnikovo domačijo pod njim. Menjaje zasneženo cesto in bližnjice sva dosegla poseko; razdejanje je bilo tolikšno, kot bi ga bil povzročil vetrolom. Onkraj čistine sva lepo videla Macno, pozneje tudi Borovlje. Podrto drevje in vejevje ležita čez pot, tako da so jo preusmerili. Saj je označena, a ravno ta sprememba smeri ne posebno opazno (puščice ni, naslednja oznaka pa je precej visoko). Zato je potrebna pozornost: ko pridete do tretjega dela poseke, naravnost ne gre več in tam se je treba ozreti za naslednjo markacijo desno v breg.
xxx
Ko sva spet dosegla gozdno cesto, sva pod seboj opazila možaka, ki je pot očitno poznal bolje kot midva: v kavbojkah in z vetrovko pod roko je brez palic nezmotljivo brzel navzgor, naju dohitel, vprašal, ali greva na Macno, in odbrzel naprej. Domačin. Na cesti je bilo čedalje več snega, a bregovi so bili bolj ali manj kopni, suhi. Vso pot iz doline so naju spremljali telohi, tu pa so se pojavili še beli repuhi. Ptički so čivkali, ščebetali, žvrgoleli, žvižgali, cvrkutali in se menda tako veselili sončnega dne. Pogled nama je uhajal na greben Košute in Grlovec. Čedalje globlje se nama je ugrezalo in postalo nama je jasno, zakaj so predhodnikovi sledovi že pred časom zavili s ceste in izginili v kopnem bregu. Treba si je bilo nadeti gamaše. Kjer cesta napravi desni ovinek, so naju markacije usmerile levo v grapo. Toda v njej je bilo toliko snega, da sva odnehala in se vrnila na cesto. Tudi tam ni bilo bolje, zato sva se obrnila (pozneje se je pokazalo, da sva storila prav, saj sva z višine videla, kako daleč naokoli teče cesta). Kljub silni strmini in neoznačenosti sva se odločila za kopno poseko. Snela sva gamaše in se s ceste povzpela nanjo približno 100 m pod grapo. Po kake četrt ure grizenja kolen med štori in razmetanim vejevjem pa naju je presenetila markacija; tam z desne (od markirane grape) priteče označena pot. Kratek čas se vzpenja po poseki, potem pa zavije nazaj v gozd. Znova sva si nadela gamaše in srečno prigazila do gozdne ceste in po njej v nekaj minutah na sedlo Koce.


V nosnice nama je kar planil duh po svežem lesu. Kako lepo je zadišalo! Sedlo je založeno s skladovnicami drv. Obsedela sva na ograjenem "balkončku" z mizo in klopema, poslušala ptičke, počivala in malicala. Nekaj lapuhovih cvetkov je že krasilo kopne zaplate. S sedla je lep pogled na Macno, ki je videti prav drzna, poraščena Javornik in Križni vrh pa sta se nama zdela precej pohlevna. A ko sva se ju lotila, sva spoznala, kako videz lahko zavaja. Snega je bilo skoraj meter, bil je moker in težak, udiral se je globoko in neenakomerno in po vsakem koraku navzgor sva se "zapeljala" nekaj centimetrov navzdol. Nisva veliko omahovala: ni se nama zdelo varno in ni bilo prijetno, pa sva obrnila. Javornik in Križni vrh naju bosta počakala, na vrsto pa pride tudi vabljiva Macna. Vrnila sva se po isti poti. Čiste hoje 2 uri in 20 minut v vsako smer, s tavanjem in martinčkanjem vred pa skoraj 8 ur svežega zraka in sonca.
xxx
Ko sem vpisala ta izlet v seznam najinih pohodov, sem v stolpcu Nadmorska višina opazila neverjetno "kontinuiteto": prejšnja Mozirska koča in tokratno sedlo Koce imata do metra enako višino: 1356 m. Seveda se – kakor pogosto – pojavljajo še drugačni podatki, a tako piše na zemljevidih in v vodnikih, ki sva jih uporabljala midva. Pri imenu – kakor tudi pogosto – prav tako ne manjka pestrosti: Hansen Ruhe, Hansenruhe, Herperschnigsattel. Nemško Ruhe pomeni mir, spokojnost, počitek, Hans pa je seveda Janez. In moj Janez se je na tem lepem spokojnem kraju počutil tako prijetno, da je kratko in malo pozabil biti slabe volje, ker nisva dosegla načrtovanega cilja. Pa drugič!