Na sprejemu pri kraljici

Danes zjutraj sva srčno upala, da bo nad 1500 m res sonce, kakor so napovedovali vremenoslovci, in se odpeljala iz meglene Komende proti Ljubelju. In je bilo. Parkirišča okoli mejnega prehoda so bila tako polna, da sva kar ostrmela. Slovenci smo res hribovci in pol! Po markirani poti sva se v slabi uri povzpela do Doma na Zelenici (zapomnite si mesto, kjer se planinska pot zadnjič izteče na vozno, kajti v nasprotno smer odcep ni označen, pa vam bo prišel prav, če se boste vračali po isti poti), kmalu nad njim pa sta se nama v vsem svojem sijaju pokazala kralj in kraljica Karavank: Stol (2236 m) in Vrtača (2181 m). Kralja sva nekoč že obiskala, zato sva se tokrat odpravila v goste h kraljici. Že njeni oprode, Možje, mimo katerih mora obiskovalec, so nadvse imenitni.

Pot je dobro markirana, zato ne morete zgrešiti, sicer pa si lahko pomagate tudi z Mušič-Habjanovim vodnikom Karavanke in s starejšim istoimenskim Stanka Klinarja. Jesen (seveda tudi pomlad) je pravi čas za Vrtačo, kajti pot po odprtem svetu je poleti hudo vroča. Macesni so se žal že osuli, zato pa so naju razveseljevali prelepi razgledi. Vzpon ni zelo težaven, le ponekod je precej strm in nekateri odseki zbujajo nekaj nelagodja – je pač treba gledati pod noge in pretehtati vsak korak. Tu in tam sva poprijela tudi za skalo. Novi vodnik pravi, da je pot sicer nezahtevna, a ker je ponekod izpostavljena in vodi po sitnem skrotju, sta jo avtorja označila za zahtevno. Pošteno, tako ni »presenečenj«, kakršno se nama je primerilo na Špiku. Na Vrtačo pa se nikakor ne podajte v vlagi in megli!

Na vrhu se nas je zbralo kar precej in kraljica je prijazno sprejela vse, planince in gornike, Slovence in Avstrijce, čeprav nismo imeli povabil in enotne oprave. Njene kavke so mi jedle celo iz roke. Vrh označuje cepin z ovito vrvjo, s planikami okrašeni vpisni skrinjici pa so spremenili namembnost: postala je smetnjak. Vpisna knjiga je v pusti pločevinasti škatli na sosednjem vrhu, ki se nama je zdel za spoznanje višji.

Vrnila sva se po isti poti, saj so druge, opisane v vodnikih, za naju prezahtevne. A ker so bili pogledi na okoliške gore, katerih mnoge so bile kot otoki v morju megle, prelepi, se nisva dolgočasila. Z Zelenice do vrha sva potrebovala namesto dveh ur, kolikor napovedujeta vodnika, kake četrt ure več, ves spust pa je trajal slabe tri ure. Pod Zelenico je bilo konec sonca in k avtu sva prišla s čisto mokrimi lasmi – od megle. Kako pusta bi bila nedelja brez hribov!

Na Miklavški gori končno v soncu

Ko sva bila na Miklavški gori prvič, je bil deževen dan, a nama je bilo všeč in ker sva odkrila še eno pot, sva se tja podala še drugič, pa je bilo oblačno. Med potjo sva opazila nekaj, kar bi bilo lahko pot iz Železnikov, in to sva preverila včeraj, kajti zelo sem si želela prebiti na tem lepem kraju kako sončno urico. V naselju Studeno pred Železniki sva pri cestnem ogledalu zavila levo in po ozki cesti do odlagališča odpadkov, kjer sva »odložila« avto. Onkraj mostu čez Selško Soro sva se napotila levo, nato pa desno, a ne takoj v hrib, temveč šele pri naslednjem razcepu (kjer levi krak teče čez mostiček). Po ozki Studenski grapi sva prišla do studenčka (voda je dobra in Marija v kapelici postreže celo s kozarci), od tam pa nadaljevala po desnem kolovozu ob potoku. Ker nisva vedela, kje morava zaviti levo (pot je precej zaraščena in vsa neoznačena – že drugič zapored sva se podala na tako; nekateri se bodo mrščili, nekateri pa začeli upati, da bo še kaj iz naju), sva prišla predaleč, že pod Čemažarjevo domačijo, zato sva se vrnila do prvega odcepa (tokrat seveda desno). Po udobni poti sva dosegla gozdno cesto (pri znamenju), ta naju je v levo pripeljala do že znane kapelice v Zgornji Golici, od tam pa je sicer strmo, a ne več daleč do cilja. Uresničila se mi je želja, da bi bilo sončno, a časa za kako malicanje, posedanje in modrovanje po službi pač ni bilo, zato sem vzela s seboj samo dve jabolki. A izbrala sem najdebelejši, kar jih je bilo dobiti, da bi bilo dlje luštno. Vpisni zvezek zdaj tiči v rdeči vrečki iz blaga, v taki, v kakršni Miklavž prinese darila. Nama je prinesel lepo popoldne.

Vrnila sva se h kapelici in poskusila po kolovozu, ki se na levem ovinku ceste spusti desno v gozd. Pot je lepo speljana, a že precej zaraščena, prav tako zapuščeni pa so razpadajoči leseni hlev, lopa in napajališče za živino, mimo katerih teče. Ko sva se spet znašla na kolovozu v Studenski grapi, sva videla, kje bi bila morala gor grede zaviti levo: takoj za ostanki vhoda (najbrž) na planino (slika je vse prej kot lepa, utegne pa koristiti), se pravi pri drugem odcepu za studencem. Pa nič ne de, saj se nerada vračava po isti poti. Vse skupaj je trajalo tri ure in k avtu sva se vrnila že v mraku. Že vem, kje bova šla naslednjič – še ena pot mora biti! Vsaj še ena ...

Poldne točno opoldne

Včerajšnji cilj: Trupejevo poldne. Nemarkirano. To ni ne v najini navadi ne po najinem okusu, a nekako nisva verjela, da pot (še vedno) ni označena. V Gozdu - Martuljku sva zavila desno proti Srednjemu Vrhu in se kmalu znašla pred znakom »prepovedan promet v obeh smereh«. Ampak do vasi po asfaltni cesti – predaleč! Kako pa pridejo domov vaščani? In sva se odpeljala. Le košček ceste tik pred vasjo še popravljajo, vse drugo pa je pokrpano. Cesta je silno ozka. Prometa je k sreči malo, ob morebitnem srečanju pa prideta do izraza védenje, kje so odmikališča, in kultura – splošna in prometna. Oboje preverjeno deluje. Komaj sva še našla prostor za svoj mali avto. Najprej sva si napasla oči na Martuljkovi skupini in »najinem« Špiku, potem pa se na razcepu na koncu »parkirišča« napotila levo (kažipot pravi Trupijevo poldne) in upala, da se bova vrnila po desni cesti (mimo lovske koče Za Lepim vrhom).

Nad domačijo Hlebanja, kjer ponujajo raznovrsten domači sir, je še en kažipot. Desno, kamor kaže, se vzpenjata dva kolovoza, oba prava (ker se kmalu združita). Na naslednjem razcepu je treba desno, proti vodi. Poslej je bil najin spremljevalec potok Jerman. Pot teče mimo Hudih hlevov s propadajočimi lesenjačami in zavije desno v dolino Železnico. Ta je vsa žarela od jesenskih macesnov. Pri lovski koči (na zemljevidu je narisana desno od poti, v resnici pa je levo) sva si malo oddahnila, nato pa na naslednjem razcepu po (Janijevem) navdihu zavila desno. Na travniku se je pot izgubila, a sva se kar na oko napotila proti sedlu. Nenehno sva se ozirala, tako lepi razgledi so se odpirali zadaj: na Jalovec, Mangart, ki je kukal izza Ponc, Viš, Montaž. Peščena strmina tik pod sedlom je nekoliko sitna, ker drsi, hudega pa ni. Na sedlu sva se obrnila levo in se po razločni potki, ki v kratkih ključih strmo vijuga med ruševjem, povzpela na greben. Od tam je bil najin vrh videti prav drzen, kar izzivalen, a ne povzroča težav. Razveselil naju je z razgledi in planinskimi kavkami. Občudovalcev jesensko obarvanih macesnov se je kar trlo, zato bolj priporočam obisk med tednom, če si ga lahko privoščite (dokler jesenski dež ali veter ne otrese zlata z macesnov).

Po malici (točno opoldne in celo zvonilo je!) sva se vrnila na sedlo in zavila levo (na drugo stran, ne tja, od koder sva prišla gor). Po kakih petih minutah sva se spustila desno z grebena po komaj opazni stezici (po tretji od sedla, a najbrž bi bili enako dobri prvi dve). Tu in tam se je skoraj izgubila, nazadnje pa naju je pripeljala do suhe struge Žlebnice in ta naju je pospremila prav do lovske koče za Lepim vrhom. Do Srednjega Vrha je bila še slaba ura prijetnega sprehoda po gozdni cesti med jesensko pisanim drevjem. Vse skupaj je trajalo ravno šest ur. Čisto zares pa se je končalo šele zvečer ob odličnem Hlebanjevem siru z orehi. Zelo priporočam. Oboje: Trupejevo poldne in Hlebanjev sir.

Prvi sneg in prvi čaj

Včerajšnji izlet sva spet začela v dolini Korošice, kjer ni nič novega, le pot je mogoče še malo slabša in volčja češnja, ki sva jo »spoznala« poleti, se je že nekoliko obletela in se ovesila s črnimi jagodami. Pač, imam tudi dobro novico: markacije so obnovljene. Čez tričetrt ure sva na razcepu, na katerem sva zadnjič sledila napisu Za Vrata, tokrat zakoračila levo nad strugo v smer Krvavec. Po listnatem gozdu, že odetem v žareče jesenske barve, sva se vzpenjala po strmi, ozki, ponekod viseči in ne prav razločni potki, a k sreči je dobro označena. Pripeljala naju je na greben, od koder prevladujejo oznake po tleh, na skalah, tako da bodo po prvem snegu žal večinoma »izginile« s potko vred. Tam nekje listavce zamenjajo iglavci, med njimi tudi macesni, ki pa so komaj začeli rumeneti in bo njihov najlepši čas šele prišel.

Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala Kriško planino in Krvavec z oddajnikom. Tu nama pozimi ni bilo posebno všeč, v jesenskih barvah pa je bilo prijaznejše in na planini so se pasli konji. Sijalo je sonce, iz meglenega morja spodaj pa sta kukala le šmarnogorska vršička. Nad gostilno Pr' Florjanu je po smučišču/cesti kar strmo do Doma na Krvavcu, potem pa ne več tako, če seveda nočete prav na vrh Krvavca. A midva sva kakopak hotela, zato sva kmalu nad televizijskim stolpom zapustila cesto. Kar na oko sva prigrizla do vrha, kjer naju je čakal sneg. Le nekaj zaplat, a vendarle prvi letošnji. Tudi pihalo je čisto zimsko. Tedaj se je navleklo nekaj oblakov, kljub temu pa je bilo najin končni cilj, Veliki Zvoh, prav lepo videti. Še spust na sedelce Razor in kar strm vzpon do akumulacijskega jezera, nedaleč za njim pa so naju čakale vpisna skrinjica (tudi žig za KPP) in klopce. Tam je bilo nekaj več snega, a skoraj nič vetra in lepi razgledi na vse strani. Prvič letos sva imela s seboj vroč čaj in po tistem ledenem vetru, ki naju je prignal s Krvavca, se je strašansko prilegel.

Vrniti sva se hotela vsaj deloma po drugi poti, pa nama ni nihče vedel povedati, kje se pride na Zgornjo fratino, še tisti ne, ki so šli tam mimo, kot se je pozneje izkazalo. Trdili so, da s poti na planino Koren ni nobenega odcepa desno. Saj sva bila vendar že tam! Spustila sva se pod Florjana k smrekovemu »drevoredu« in se napotila levo ob smrekah (markacije so, kažipota pa ni). Na zemljevidu je kos poti narisan kot zahteven, pa ni nič hudega, le nekaj skalnatih »stopnic«, čeprav je od spodaj res videti, kot da je skalovje neprehodno. Odcep na Fratino je sicer označen z markacijo, res pa ne zelo razločno. Od tam nama je bila pot že znana. Vse skupaj je trajalo dobrih sedem ur, od tega slabih šest hoje, in čeprav po smučiščih navadno ni posebno prijetno hoditi, je bil izlet prav lep.