Golaki in Smrekova draga ‒ narobe svet Trnovskega gozda

Čeprav se lani zaradi več razlogov, ki jim je botrovala korona, prvič po dolgih letih nisva udeležila Jazza Cerkno, pa nisva hotela biti prikrajšana še za hribolazenje v Brankovi družbi. Tokrat smo se podali na Golake, najvišje območje Trnovskega gozda. Midva sva se pred mnogimi leti povzpela nanje iznad Predmeje, poti s severa pa nisva poznala. Sicer je na videz nenavadno, da je najzahodnejši vrh Veliki Golak (1480 m) nižji od vzhodnejšega Malega Golaka (1495 m), a imeni ne izvirata iz nadmorske višine. Golak, izkrčeno (golo) območje, je poimenovanje za nekdanji pašnik in na višjem hribu je bila krčevina pač manjša od tiste na nižjem. Že na Zemljevidu logaškega in postojnskega politiškega in šolskega okraja, ki ga je davnega leta 1896 izdal Cesarsko-kraljevi šolski svet logaški, je pisalo tako: Mali Goljak 1496 m in Veliki Goljak 1481 m. Nekateri poznejši atlasi, zemljevidi in celo Enciklopedija Slovenije so stvar žal obrnili, zato je nastala zmeda.

 

Sestali smo se v Cerknem in se skozi Dolenjo Trebušo odpeljali v Gorenjo. Že med vožnjo naju je Branko opozoril na več zanimivosti, zaradi katerih bova morda spet obiskala tiste kraje: podkobilški kamniti most čez Trebuščico, žvepleni izvir pri Gorenji Trebuši (menda še edini v Sloveniji), slap Pršjak in več slikovitih grap. Tu in tam se je pokazal Poldanovec, Branku zelo ljub vrh, za naslednjič najverjetneje tudi naš skupni cilj. V Gorenji Trebuši smo se ustavili pri spomeniku arhitekta Andreja Maligoja, posvečenemu padlim borcem NOV in žrtvam fašizma, naštetim na bronasti podlagi v obliki zemljevida Jugoslavije na betonskem kvadru s plamenicami na vrhu in s Kajuhovimi verzi Lepo je, veš, mama, / lepo je živeti, / toda, za kar sem umrl, / bi hotel še enkrat umreti. Pri hiši 58 se je končal asfalt. Na desni so se dvigali Govci. Na križišču s smerokazi levo navzdol Vojsko in Idrija, nazaj gor Trebuša, desno Lokve smo zavili proti slednjim. Na levi strani grebena izvira Idrijca, na desni Trebuščica, naju je poučil Branko. Tudi na naslednjem križišču (915 m) s planinskimi kažipoti smo zavili desno (Lokve, Partizanska bolnišnica Pavla).

 

Ustavili smo se na Hudem polju (1044 m) in parkirali pri spomeniku Slovenski vojni partizanski bolnici (SVPB) Pavla. Vrh kovinskih drogov je bila zagozdena skala z napisom SVPB »Pavla«, zraven na tleh pa je ležala še ena, na kateri je pisalo Od 1943 do 1945 je v teh gozdovih bolnica »Pavla« s pomočjo domačinov sprejela in zdravila 954 ranjenih partizanov (rdeče črke so že zelo zbledele). Spomenik, delo arhitekta Stanka Kristla, avtorja številnih »pravih« bolnišnic, tudi naše največje, UKC, so odkrili 20. avgusta 1961. Pod bližnjimi drevesi sta miza in klop, na travniku onkraj dreves stoji preža, ob robu gozda pa razpadajoča lesena hiška, krita s salonitkami. Kažipot SVPB Pavla kaže navzdol v gozd.

 

Odpravili smo se po markirani asfaltni cesti, ki teče po skalnatem svetu in je ponekod obdana s škarpo, tu in tam prav mogočno. Ob njej so cveteli zali kobulčki, konjske grive, fuchsovi grinti. Ob makadamskem odcepu desno pod cesto smo poleg znaka za prepoved prometa opazili tablico Območje medveda. Nekaterim markacijam je bila dodana modra črta, znamenje dvonamenskosti poti – tudi za kolesarje. Na razcepu čez 25 minut smo zavili levo (markacija z 1, znakom SPP, rdeča puščica, slab lesen kažipot Tisovec in malo boljši Golaki; modra puščica je kolesarje usmerjala desno, nazaj pa sta kazala kažipot SVPB Pavla in tabla Geopark Idrija). Do tja smo hodili po Sončnem robu. Asfalt se je končal, zapornica pri znaku za prepoved motornega prometa pa je bila dvignjena.

Po dobrem makadamu smo šli le do bližnjega levega ovinka (1240 m), kjer se je desno odcepila gozdna steza proti dve uri oddaljenim Golakom, cesta pa se je nadaljevala proti Vojskemu. Poslej je bilo razen svečnikov komaj kaj rož, zelenja pa obilo. Čedalje bolj gruščnata steza se je spuščala med smrekami, ki jih je »obdelal« lubadar. Kar hitro smo bili na najnižji točki in se začeli vzpenjati. Svet je postajal bolj skalnat. Cvetelo je nekaj malega ciklam in belih kobulnic. Na tleh ležeči staniol je samotnosti gozda navkljub pričal, da tam vendarle hodijo. Na desni je tekla precejšnja grapa, po kateri so ležale velike skale, in bližali smo se skalni steni. Nenavadno se mi je zdelo, da je šipek že rdel, maline pa še ne.

 

Kakih 25 minut od razcepa se je steza obrnila v levo, proč od grape, in navzgor na preval. Potem ko smo se spustili z njega, smo zavili precej desno pa spet levo in čez skalnato grapo; tudi steza je postala skalnata. Na nekem odseku so poščipali malinovje in ga pustili ležati čez pot, zatem je bilo treba preplezati veliko podrto deblo. Po četrt ure smo dosegli novo najvišjo točko, kratek čas hodili po ravnem in prispeli na križišče. Na drevesu na levi je pisalo Vojsko (nazaj), desno so kazali knafelčki, levo rdeča barva na skali. Zavili smo desno na obraščeno skalnato stezico. Površje je bilo kraško, tudi škrapljasto. V ključih smo se dvigali proti grebenu, nadaljevali po njem in čez čas po drugem med pravcatim razkošjem svečnikov in rdečih jerebikovih jagod. Kar precej smo se spustili, po 20 minutah na levem ovinku zagledali na skali slabo berljiv napis Vojsko in puščico nazaj ter se začeli znova močneje vzpenjati. Posijalo je sonce, a ni bilo vroče, ker se je prejšnje dni nekoliko shladilo.

 

Po še nekaj spustih, vzponih in ovinkih smo čez 10 minut prikorakali na naslednje križišče, kjer so bile markacije in puščice, a nobenega imena smeri. Steza, po kateri smo prišli, se je nadaljevala naprej navzdol, levo je zavila slaba, na katere začetku je stal možic (Jani je ugibal, da proti Velikemu Golaku), desno pa dobro markirana naša. Po nekaj korakih smo začeli gristi kolena in skale so bile prikladne stopnice. Vzpenjali smo se med ruševjem, brinjem, smrečicami, jerebikami in gorskimi glavinci. Po dobrih 10 minutah, ko se je svet nekoliko zravnal, smo se ustavili pri skali z napisi PD Ajdovščina, Vojsko, Idrija (puščica nazaj), Koča 50min (puščica naprej), markacije je spremljala 1. Nismo bili čisto gotovi, ampak »sklenili« smo, da smo na Srednjem Golaku (1480 m). Pot dalje je tekla dol in gor po bujno poraščenem grebenu. Čez dobrih 10 minut smo dosegli še en vrh, nato pa po 20 minutah stopili na vrh Malega Golaka z vpisno skrinjico.

 

Kot rečeno, je Mali Golak najvišji v Trnovskem gozdu. Zdaj ga skoraj do vrha prekriva gozd, a z rušjem poraslo skalnato teme omogoča lepe razglede na Kamniške in Julijske Alpe, od Snežnika do Furlanske nižine in do morja, v čistem ozračju pa menda celo do Dolomitov. Pomagali smo si z razgledno ploščo, a zoper mrčasto ozračje in oblake seveda ni delovala. Skale na vrhu so bile popisane s smermi in puščicami: Vojsko in Idrija nazaj, Koča in Čaven naprej.

 

Po počitku smo se po skalnati stezi med ruševjem spustili na drugo stran proti koči. Strmina se je kmalu unesla. Na Senožetini (1429 m) čez 10 minut so bili kažipoti, med njimi desno Iztokova koča pod Golaki 15 min. Nadaljevali smo navzdol v tisto smer, po 20 minutah pristali pri znamenju in tabli Naravnega rezervata Golaki in Smrekova draga ter 5 minut zatem prispeli k Iztokovi koči pod Golaki (1260 m), poimenovani po Ivanu Turšiču - Iztoku (1922‒1944), komandantu 30. divizije, ki je padel med nemško ofenzivo pri Lokvah. Od koče ni razgleda. Pri njej je vpisna skrinjica.

 

 

 

 

Za kočo smo po gozdni cesti, ob kateri smo opazili prvo modro tablico s sliko smučarja in napisom Ne hodi po smučini! (tudi v italijanščini), sestopili na preval Strgarija (okrog 1220 m) s križiščem. Ob njem smo si ogledali tablo Nature 2000 o Trnovskem gozdu ter njegovih ogroženih rastlinskih in živalskih vrstah. Tamkajšnji kažipoti niso omenjali jame Ledenice, ki je bila naš naslednji cilj. Nadaljevali smo desno po cesti. Svet je bil zelo kraški, po gozdu so ležale velike skale, mnoge porasle z mahom. Čeprav so kupi požaganega lesa lepo dišali, me je pogled nanje kar žalostil. V gozdu je ropotalo, sekali so, prehitel nas je velik gozdarski tovornjak. Ob cesti so bile poleg zbledelih knafelčkov markacije Slovenske turnokolesarske poti (STKP). Šli smo mimo skal z napisi M. Golak, Iztok, Lokve ter postali pri kovanem razpelu. Poleg spominske plošče z napisom Tukaj se je, pri nabiranju malin, smrtno ponesrečila Predmejčanka Fanica Velikonja 20.02.1929  07.09.1953 je bila pokojničina slika. Nisem si predstavljala, da je nabiranje malin lahko tako nevarno, potem pa sem našla opis tragičnega dogodka v časopisu Gora iz leta 2007, ko so postavili spominsko znamenje.

Cesta se je kar vlekla, kakega znamenja za Ledenico pa še vedno ni bilo. Končno nas je kamnita plošča Paradana-Strasse Gebaut 1874-1876 2176,5 Meter (to cesto so zgradili Avstrijci za spravilo lesa na solkansko žago; paradana je v gradbeništvu predelna stena) pomirila, da smo na pravi poti, jama je namreč na območju Paradane. Dobre pol ure od Iztokove koče smo prišli do odprte zapornice in kmalu za njo je stal tovornjak, ki nas je prehitel. Še peš smo ga težko obšli, z avtom pa ne bi mogli mimo. Na tamkajšnjem križišču (1228 m) smo zavili levo; na skali je pisalo Lokve. Kamniti robovi so pričali, koliko ožja je bila nekoč cesta. Podpirale so jo škarpe. Začela se je spuščati in pri odcepu ostro levo čez dobrih 5 minut smo le dočakali kažipot Ledenica pri klopcah ter trijezično smerno tablo in še staro leseno, ki sta napovedovali samo še 5 minut do jame. Z zapornico zaprta pot k njej je bila markirana. V vpisni zvezek pri razlagalni tabli, na kateri je neki »duhovitež« vsem figuram narisal lulčke, je bilo vpisanih veliko tujcev ‒ Francozi, Avstrijci, Čehi, Britanci, Belgijci, Litovci, največ pa Italijanov. Spustili smo se po desni izmed treh stez. Na kažipotu pri Iztokovi koči je pisalo Ledena jama, tik pred jamo na enem Velika ledena jama in na drugem Ledenica, v e-katastru jam pa sem izvedela, da se imenuje Velika ledena jama v Paradani. Tudi podatka o globini 858 m in dolžini 7311 m sta iz tega katastra (na tabli sta veliko manjša, na spletu pa se sploh najde vse mogoče). To poševno in stopnjasto brezno s stalnim ledom so raziskali med prvo svetovno vojno, ko je bila pomemben vir ledu in vode za soško fronto. Član vojaške enote, ki se je ukvarjala s tem, je bil tudi pedagog in vsestranski popularizator bivanja in gibanja v naravi drenovec Pavel Kunaver, ki je narisal prvi načrt jame. Funt (455 g) ledu iz nje je bil konec 19. stol. v Egiptu, kamor so ga prodajali prek Italije, vreden toliko kot krava. Domačini so ga prodajali še v 60. letih 20. stoletja, v sušnih poletjih pa je bil tudi vir pitne vode. Danes jo lahko obiščejo samo jamarji. Menda je zaradi toplotnih in rastlinskih obratov svetovna posebnost. Od vhoda (1135 m) oziroma s konca ograjenih stopnic žal ni bilo veliko videti.

 

Vrnili smo se na križišče, zavili levo mimo skale z napisom Zeleni rob in puščico naprej ter se po 10 minutah ustavili pri lovski koči Smrekova draga 1 z bogato zbirko rezbarskih upodobitev ljudi in živali. Pod eno je vrezano E. Čibej 1861-1954. Edmund Čibej je bil zanimiv mož, ki je velik del življenja prebil na Trnovski planoti – učitelj, eden prvih slovenskih smučarjev, ljubitelj gora in gozdov, ki je tudi rezbaril. Ena izmed podob prikazuje dva smučarja; napis 1. Filipov tek 8. 3. 1895 spominja na prvo smučarsko tekmo v tem delu Evrope: s Predmeje v Smrekovo drago in na vrh Malega Golaka. Zmagal je gozdar Filip Kajnradl, »mož impozantne postave in velik zabavljač«; po njem se imenuje tekmovanje, ki ga društvo Gora prireja še dandanes.

 

Ob dobro vzdrževani makadamski cesti so se vrstili obcestni kamni brez napisov, na drevesih pa markacije STKP. Levo pod nami se je začela Smrekova draga, a je sprva zaradi drevja ob cesti še nismo videli, na desni pa so se dvigale skalne stene. Po dobre četrt ure smo le lahko pogledali v približno 140 m globoko kraško kotanjo (najnižja točka je na okrog 1100 m) z rastlinskim obratom: dno in spodnji deli pobočij so bili porasli z ruševjem in smrekami (mnoge so se na žalost sušile), zgornji deli pobočij pa z bukvami. Ker je rastje v njej tako »narobe« razvrščeno, jo Rafko Terpin v svoji novi knjigi Griči imenuje tudi Narobe svet. Na skalni steni ob cesti je bila tablica 121 Slovenske geološke poti in na ovinku kmalu zatem tabla Krajinskega parka Zgornja Idrijca. Po dobre pol ure smo se znova znašli na že znanem razcepu in stopili na asfalt, ki nas je v 25 minutah pripeljal k avtu.

 

Trnovski gozd z najvišjim vrhom, ki ni Veliki Golak, ampak je Mali, in drago, v kateri se rastlinstvo ne drži običajnega reda, je res nekakšen narobe svet, vendar je bil nam trem precej všeč. Tudi zaradi obilice zelenja in miru, saj ves dan nismo srečali niti deset ljudi.

Prestreljenik in njegovo okno

Za Prestreljenik sva se odločila predvsem zaradi ferate in naravnega okna. Najprej sva imela obilo težav izvedeti, ali in kdaj vozi kaninska žičnica, nato pa je načrt že skoraj padel v vodo, ker sva na Hribi.net prebrala komaj dober mesec dni staro poročilo o zarjavelih, polomljenih in izruvanih varovalih na zavarovani plezalni poti. Čeprav ta velja za lahko (oglašujejo jo kot prvo družinsko v Sloveniji, primerno tudi za otroke nad 10 let), nisva hotela tvegati. Tik pred zdajci pa je Jani le priklical turistično delavko, ki je vedela povedati, da so pot pravkar obnovili, in tako sva se 21. avgusta odpeljala v Bovec. Parkirala sva pri spodnji postaji Dvor (A, 436 m) krožne kabinske žičnice (S 46.332527, V 13. 538639). Že pred odprtjem se je pred vhodom nabrala dolga vrsta čakajočih, ki se z nekaj izjemami niso obremenjevali z medsebojno razdaljo, primerno za kovidne čase. Kot upokojenca in člana PZS sva za povratno vozovnico plačala po 16 evrov (»normalni« odrasli 20 evrov; v ceniku so še drugi popusti, na primer po 75. letu naju bo vožnja stala le en evro). Peljali smo se mimo vmesnih postaj Čela (B, okrog 980 m) in Skripi (C, 1640 m; v bližini sva opazila kočo Kavka) ter izstopili na Podih (D, 2202 m).
 

Gruščnata uravnava med postajo D in Bum barom je bila posejana z rumenimi kernerjevimi in belimi julijskimi maki, više pa je bilo največ vednozelenih kamnokrečev. Od postaje sva se napotila pod štirisedežnico Prevala navzgor proti Sedlu; tako ga imenujejo domačini in novejši zemljevidi, na starejših in v vodnikih pa piše Škrbina pod Prestreljenikom (blizu 2300 m). Dosegla sva ga čez slabe četrt ure in zaman iskala napotek, kam naprej. Na desni je štrlela v zrak strumna skalnata piramida, midva pa sva se povzpela k žičniški hišici na levi in na skalni steni pred seboj zagledala napis Ferata s puščico levo. O Prestreljeniku pa nič. Sledila sva puščici in po kakih 10 minutah dosegla naslednje sedelce. Krasile so ga triglavske rože in trebušaste zvončice.

 
 

 

 

 

 

Na razcepu čez dobrih 5 minut je stala tabla zavarovane plezalne poti. Sivino skal so poleg trebušastih zvončic poživljali trnati osati, ki so se bratili s spomladanskimi svišči. Tik pod tablo sva dohitela starejšega možaka z vnučkom, ki je izgubil potrpljenje in je hotel kar z nama naprej, ker sva bila hitrejša kot dedek. »A veste, nono se samo dela, da bere tablo, on počiva!« se je pritoževal. Levo je kazal napis Ferata, midva pa sva zavila v nasprotno smer, nad tablo, kamor je kazal zdrsan napis na skali Prest(reljenik). Od spodaj je bilo pobočje videti sila strmo, a pot je bila speljana zelo lepo in varno, le grušč na skalni podlagi je bil nadležen. Po skalnatih stopnicah in policah sva vijugala v ključih. Videla sva cev za umetno proženje plazov, potrebno za varno smučanje. Vso pot sva uživala v razgledih na vrhove od Montaža do Viša in Divje koze, drugih večinoma nisva poznala; na Špiku nad Nosom sva celo razločila bivak Luce Vuericha. Po dobre četrt ure sva na naslednjem razcepu zavila na označeni levi krak in kmalu zatem se je pojavila klavrna jeklenica. Še malo sva poplezala in v 10 minutah dosegla vrh (2499 m).

 

 

S Prestreljenika (italijansko Monte Forato, tudi Monte Prestrelenig) so imenitni razgledi na Julijske Alpe, če omenim le najbolj znane vrhove: Montaž, Viš, Rabeljske špice, Mangart in Jalovec, Triglav, Krnsko in seveda Kaninsko pogorje. Spodaj na Kaninskih podih sva videla Dom Petra Skalarja. Na vrhu sta mejni kamen iz leta 1947 s številko 14 in vpisna skrinjica, ki naj bi bila miniaturni Aljažev stolp, a je ostal le še z nalepkami »okrašen« prazen valj brez stožčaste strešice. Tam je bil še en par in smo drug drugega fotografirali.

Ko sva zapuščala vrh, so prišli gor trije mladci s čeladami, čeprav (še) niso bili na ferati, nato pa sva srečala madžarsko družino z majhnimi otroki ‒ malčki so bili v copatkih, starši v supergah. V 20 minutah sva se vrnila k tabli, si nadela plezalno opremo in se odpravila v nasprotno smer kot prej. Tam se je začela 750 m dolga lahka (A) zavarovana plezalna pot, ki so jo odprli 8. julija 2017, najdaljša po dolžini in med najkrajšimi po času pri nas. Speljana je po južnem pobočju Prestreljenika. Plezanje naj bi trajalo 40 minut in tudi midva tega časa nisva presegla za več kot 5 minut. S to sicer res dovolj lahko potjo pa nisem imela posebnega veselja, kajti dihanje za ovratnik in nenehno srečevanje mi gresta na živce, čeprav sem na tako lep počitniški petek seveda lahko pričakovala gnečo. Vsaj srečevanju bi se lahko izognili, če bi se vsi držali priporočene smeri. Strmo pobočje od Sedla do Prestreljeniškega okna smo prečili večinoma po policah. Ne morem pozabiti nerazsodne mame, ki je pripeljala plezat hčer in sina. Z dekletom ni bilo težav, s fantom pa je bilo nekaj narobe – telesno, duševno ali »samo« vedenjsko, vsekakor se je hudo bal, ne le kjer je bila pot ozka in je visela, ampak celo tam, kjer je bila čisto sprehajalna. Mama mu ni nič pomagala, še spodbujala ga ni. Zelo počasi je napredoval in ves čas ponavljal, da ne pojde z njo nikoli več v hribe. Niti na morje ne! Na vsej ferati je samo ena zares plezalna navpičnica, a je dobro opremljena z lestvenimi klini in jeklenico.

 

Na koncu te res ne pretežke poti pa čaka sijajna »nagrada«: Prestreljeniško okno (2390 m), veliko 10 m x 7,5 m. Nastalo je zaradi preperevanja skalnega oboka v Prestreljeniku, po legendi pa je zanj zaslužen Hudič, ki si je skozi goro omislil bližnjico, in po drugi Bog, ki je napravil luknjo, da bi Noe ob gori lahko privezal svojo barko. Tako kot na vrhu je bila tudi tam skrinjica prazna, če seveda ne štejem smeti. Gneča je bila kar precejšnja, saj smo k oknu prihajali z dveh strani, zato so morali biti tisti, ki so hoteli na fotografiji sinjega neba v skalnatem okviru le sebe, zelo potrpežljivi. Jaz nisem bila tako vztrajna. Še pogled na italijansko stran in sva se umaknila novim navdušencem.

 

Okno sva zapustila po drugi strani, po napornem melišču. Jeklenice na začetku spusta so bile slabe in po grušču je zelo drčalo, tako da bi se bilo skoraj laže vrniti po plezalni poti. Mnogi so prihajali k oknu s te strani, med njimi največ tujcev, številni dobesedno po vseh štirih, tudi zaradi neprimerne obutve. Kar kmalu sva se ustavila na »balkončku« in si snela plezalno opremo. Pod spodmolom visoko nad potjo (a pod ferato, zato ga z nje nismo videli) se je senčila čredica kozorogov z mladiči. Pogleda nazaj proti oknu se zlepa nisem naveličala. Zdi se mi, da še nikoli nisem videla toliko gorskega cvetja različnih vrst rasti v skupnih »šopkih«, na tem pobočju na primer trebušaste zvončice in trnate osate.

 

 

 

Bližala sva se Podom. Čez dobrih 20 minut sva prišla do skale z napisoma Kanin in Okno (nazaj navzgor), okrog katere so ležale zarjavele jeklenice, in po skalnih ploščah sestopila na uravnavo. Ogledala sva si še sedem štirijezičnih razlagalnih tabel naravoslovne učne poti Prestreljeniški podi – Kanin z zemljevidi, slikami in besedili o Kaninskem pogorju.

 

 

 

 

Kot rečeno, s ferato nisem imela posebnega veselja, ampak zaradi okna, razgledov in cvetja je bil dan zelo lep. In tudi nič kaj naporen (če ne upoštevam vročine): v štirih urah sva zares hodila le dve in pol. Navsezadnje je bila tudi vožnja z žičnico čisto zanimiva (razgledna!) sprememba, saj se zelo redko peljeva tako visoko.