Romantika prvega snega

Včeraj nama jo je zagodel vremenski škrat. Padati naj bi bilo začelo popoldne, in to na vzhodu. Ampak ob sedmih zjutraj je na Jesenicah že pošteno deževalo in ko sva zapuščala avto, tudi že lepo snežilo. Jani je triumfiral: enkrat za spremembo nisem mogla jemati vremenarjev v bran.

Parkirala sva ob Ukovi za jeseniško osnovno šolo Prežihovega Voranca (če se pripeljete iz kranjske smeri, zavijte desno pri prvem semaforju za krožiščem) in takoj za parkiriščem se začno markacije. Ko sva se ustavila pri kapelici na Kalvariji (kažipot), je že nehalo snežiti in nad krošnjami sva zaslutila sonce. Pot po gozdu je razgibana, a nerazgledna, le nekajkrat se odpre pogled na Jesenice, savsko dolino in Mežaklo. Potem pa se zelo zoži in postavi pokonci, tako da res pridejo prav jeklenice, ki pomagajo čez najtežji del. V uri in četrt sva stala na vrhu Jelenkamna (1096 m) in uživala v razgledu. Sijalo je sonce in precej je pihalo – prav kakor so napovedali vremenoslovci. Skozi Javorniški Rovt, po gozdu, travnikih in mimo številnih počitniških hišic sva v uri in tričetrt prišla do Smučarskega doma Črni vrh (1156 m). Med potjo je spet začelo snežiti. V domu sva si privoščila vroč čaj. Na Španov vrh (1363 m) sva se zapodila kar po strmem smučišču; bilo je že čisto belo. Zgoraj je močan veter uprizoril pravi snežni metež, midva pa sva imela v zatišju pod napuščem žičniške postaje prav romantično kosilce. Potem sva se spustila po stezici ob levem robu smučišča in mimo počitniških hišic nazaj na pot (prihranila sva si ovinek mimo Smučarskega doma). Hotela sva se izogniti plezanju po na novo zasneženem Jelenkamnu, a neoznačene poti čez Dole v tistem snegu nisva našla, zato se je bilo treba potruditi. Dol grede se nama je strmina zdela še dosti hujša, sploh ker je bilo zelo spolzko. Razkošno rdeči mokovec pod Jelenkamnom, ki sva ga občudovala gor grede, je že dobil belo ogrinjalo.

Kljub sneženju ali pa ravno zaradi njega je bilo prijetno; če odštejem nekaj asfalta in blata pa kar zahtevni spust z Jelenkamna, je bil dan prav pravljičen. Vremenski škrat jo je skoraj bolj zagodel vremenarjem kot nama.

Sveta Ana prvič po 23. marcu 2002

Na ta dan sva šla z Janijem prvikrat v Tunjice k sveti Ani. To »ni noben hrib«, in še po cesti sva šla, a so naju bolele noge, kot bi bila splezala na kako goro. Ampak občutek je bil dober in razgled lep pa še cerkev, ki jo je postavil znameniti Komendčan Peter Pavel Glavar svoji materi v spomin, sva si ogledala. Tako se je z majhnim izletom začela velika ljubezen do pohodništva in planinstva.

V četrtek sva šla tja na sprehod po markirani poti. Odpravila sva se iz središča Komende (od gasilskega doma mimo hipodroma, čez mostiček in levo po asfaltirani poti z javno razsvetljavo na Goro, tam pa desno po cesti do znamenja za lovski dom, kjer je tudi prva markacija), če pa niste od tu, se lahko zapeljete skozi Gmajnico in Goro proti Križu ter pri omenjenem znamenju zavijete levo v gozd. Od lepo urejenega doma vodi pot po travnikih in ko sva se ravno pogovarjala, kako slabo poznava okolico »svoje« Komende, sva skoraj zgrešila odcep v levo, ker je markacija na betonskem stebru zakrita z vejami. Takih stebrov je še več, tudi ob Tunjščici in celo v njej; to so ostanki velikopoteznega načrta enkrat že omenjenega zidarskega mojstra Boštjana Belcijana za naravno kopališče ob Tunjščici. Ta je bila takrat veliko čistejša kot danes, kraj pa v lepem naravnem okolju. Najini radovednosti je s tem pojasnilom prijazno odpomogel Jože Pavlič, ki je tudi avtor nekaterih besedil in večine fotografij v knjigi Po poteh kulturne dediščine v občini Komenda. Ostanke kopališča bi morali predstaviti kot kulturno dediščino, saj so precej zanimivi, ali pa jih pospraviti.

Pot je kar dobro markirana, le na nekaterih razcepih nekoliko »z zamudo«. Zaradi kažipota Marijin studenec sva zavila malo vstran, pa ni bilo dosti videti: za pol vedra vode v majhni kotanji. A na tablici narisani kozarec najbrž pomeni, da ni vedno tako in da je voda morda celo pitna (omenjena knjiga studenec pozna, a ne pove nič o njem). Pot v blagih vzponih in spustih pripelje na gozdno cesto, ta pa mimo napisa Vinski vrh in prostora za piknike v Tunjice. Te so znane po naravnem zdravilnem gaju, a midva sva se namenila obiskati hrib s cerkvijo. Priljubljenega župnika Pavleta (še ene tamkajšnje »znamenitosti«) ni bilo na spregled in hram je bila zaklenjen. Zlezla sva še na sosednji hrib, od koder se cerkev najlepše vidi, potem pa počasi domov. Do lovskega doma urico zmerne hoje, do Komende pa še 20 minut. Če boste ravno v našem koncu, se pa le sprehodite.

Uživanje med škrapljami

Škavnica je komaj opazen vršiček v grebenu, ki se z Nanosa vzhodno od Vipave in Vrhpolja spušča v dolino Bele. Če je iz doline ne boste zlahka našli, pa bi jo hitro opazili iz letala (ime vrha je na zemljevidu na napačnem mestu, vrh je točno tam, kjer je sredi gozda največja skala); na zahodni strani je tik pod vrhom ogromna monolitna plošča razjedena z globokimi škrapljami, nad njimi pa vas čaka prijetna sončna klopca in lep razgled - kot nalašč za jesensko uživanje. Pot na Škavnico se odcepi od markirane poti Vipava - Abram malo za tem, ko se ta prevali čez rob Nanosa. Na izlet se je zato najbolje odpraviti iz Gradišča pri Vipavi in ubrati pot čez Plaz ali pa precej bolj zanimivo plezalno pot do Gradiške Ture in nato po nemarkirani poti proti Plazu. Ne glede na to, katero pot boste ubrali, boste prišli do kapelice tik pod robom Nanosa. Od nje se odpravite po markirani poti proti Abramu, na prvem razcepu pa zavijete levo na širok kolovoz in mu sledite dobrih 800 metrov. Ko začne kolovoz zavijati v desno, vas možic na njegovem levem robu opomni, da bo čas, da se odpravite na dobro vidno stezo, ki skozi redek borov gozd pripelje do skalnega roba, ki ga ves čas vidite med drevesi. Poiščite prehod med skalami (namig: na desni je lažje) in že se znajdete na vrhu Škavnice.

Po kolovozih med Dragonjo in Drnico

Te dni dobiva ruj jesenske barve. Navadno ga hodimo občudovat na Kraški rob ali okoliške griče, ker pa ga flišna tla prav nič ne motijo, ga boste našli tudi na travnikih v piranskem zaledju. Ker sem svoj zadnji sprehod po teh gričih zaključil pri Svetem Petru, sem tokrat začel v Dragonji.

Tik pred mejnim prehodom Dragonja zavijete z glavne ceste proti Svetemu Petru, na naslednjem križišču pa vas že čakata zemljevid poti in parkirišče. Po posvetu z zemljevidom se odpravite po asfaltni cesti proti Svetemu Petru, po krajšem vzponu med hišami pa na prvem levem ovinku zavijete desno na lapornat kolovoz. Markacije vas zanesljivo vodijo po kolovozih nad dolino Dragonje do asfaltne ceste, ki se iz doline dviga proti Svetemu Petru. Cesto, s katere so lepo razgledi na Krkavče, Novo vas in Svetega Petra, že kmalu spet zapustite in zavijete desno na kolovoz, ki vas skozi čudovito vzdrževane oljčne gaje pripelje do cilja.

Kjer je celo pasje življenje rožnato

Če v Lomu pod Storžičem pogledate nad cerkev sv. Katarine, boste v ozadju opazili na desni mogočni Storžič, ki je vasi dal ime, na levi pa še manjšo skalnato steno, ki štrli iznad že jesensko obarvanih gozdov. To je Bela peč (1583 m), najin včerajšnji cilj. Parkirala sva pri cerkvi in tako odjedla prostor domačinom, ki so se zbirali k maši, a drugje res nisva našla parkirišča.

Spustila sva se nazaj mimo šole in pri kapelici desno. Na koncu asfalta nad hišo št. 10 b je treba desno na ozko stezico (ne po udobnem kolovozu naravnost naprej). Del je je odnesla voda, a tistega mesta ni težko obhoditi. V kaki uri sva bila na Strmcu in pri Tiču. Kmalu nad domačijo je vodnjak s pitno vodo, na koncu travnikov pa obcestni kamen 321, kjer je treba levo čez potoček (ne naprej po cesti, kakor namiguje markacija na kamnu). Po slabo prehodni stezici, ki teče mimo počitniške hišice, sva bila hitro spet na cesti, onkraj nje pa je treba pogledati za naslednjo markacijo kar visoko v gozd. Na Borštu sva se naužila razgledov na Julijce, Košuto in vse vmes, Spodnja Konjščica pa je le še nekaj minut naprej. Od Strmca do nje sva hodila dobro uro. Planina je zelo prijetna, na njej pa očitno prebivajo tudi prijazni ljudje, saj so za psičko Rozi napravili tako prikupno hiško, da se gotovo ne more pritoževati nad pasjim življenjem. Na koncu planine je razcep in tam jo uberite po desnem kolovozu (ne po levem, ki je videti »glavnejši«), čeprav se vam bo v jutranjem soncu bleščalo in boste sicer veliko markacijo zagledali, šele ko ji boste prišli bliže. Do Zgornje Konjščice je le še dobrih deset minut. Ko jo boste zapuščali, se ne dajte pretentati puščici na skali in zavijte levo (ne desno) mimo kala, pa boste prej kot v četrt ure na cilju. Bela peč pa je tak razgledni balkonček, da je veselje! Ko sva se nehala vrteti okoli svoje osi, sva med malico uživala v pogledu na Ženiklovec v zeleni izdaji.

Vračala sva se po isti poti. Resnica je pravzaprav nekoliko drugačna: malo zaradi slabe označenosti, malo pa zaradi svoje nerodnosti sva gor grede štirikrat zgrešila pot (vedno sva šla tam, kjer zdaj odsvetujem), a sva srečno prišla na cilj. Zato sva se odrekla krožni poti in se vračala po isti, da sva raziskala svoje zmote. Odsvetovane poti so vse daljše od »pravih«, zato so tu navedeni časi daljši, kot bi bilo treba. Lahko pa se seveda »zmotite« tudi vi, tako da bo pot v vsako smer nekoliko drugačna. Prav prijetna je, le med Španom in Tičem je treba po cesti - vsaj midva nisva našla boljše rešitve, domačini nama pa pri tem tudi niso bili ravno v pomoč.