Polhograjski posebneži prvič

Gora in Krevsova skala

Potem ko je bila 19. oktobra spet razglašena epidemija, je bilo samo še vprašanje časa, kdaj se bo regijska »ograja« zožila v občinsko, in ker je bil v oktobrski številki Planinskega vestnika v rubriki Sprehodi (!) objavljen članek Davida Račiča Manj poznani vrhovi ‒ Samotni vrhovi Polhograjskega hribovja, sva jo 25. oktobra mahnila tja. Namenila sva se poiskati Krevsovo skalo, malo znan severovzhodni podaljšek sicer oblegane (Polhograjske) Gore. Parkirala sva pri graščini v Polhovem Gradcu (380 m; S 46.067815, V 14.313849). Pogled na Goro s Sv. Lovrencem je bil prav čaroben. Potem ko sva si ogledala razlagalne table o Blagajevi poti, polhograjski graščini, starem vaškem jedru, blagajevem volčinu in Polhovem doživljajskem parku, sva sledila kažipotom Čebelarski dom, Sv. Lovrenc in Blagajeva pot.

 

Po nekaj sto metrih stranske ceste sva mimo lesenega medveda in čebelnjaka prikorakala do čebelarskega doma (Polhov Gradec 72), katerega pročelje je krasila stenska slika satovja in čebele na cvetu z napisom Po bučelah se vižaj (tako je menda pisalo na nekem slovenskem čebelnjaku v 19. stoletju). Za domom se je začela markirana pot. Pri veliki leseni čebeli sva zapustila asfalt in se povzpela po ograjenih stopnicah. Kmalu nad domom sva prišla do spomenika obisku saškega kralja Friderika Avgusta II., ki se je zanimal za botaniko in si je 14. maja 1838 prišel ogledat prejšnje leto odkrito novo vrsto volčina. Po grofu Blagaju iz polhograjske graščine, ki je bil prav tako ljubiteljski botanik, so ga poimenovali blagajev volčin, zaradi kraljevega zanimanja zanj pa se ga je prijelo tudi ime kraljeva roža. Na klopi so ležali lističi z besedili o odkritju in poimenovanju te rastline. Poleg spomenika je bila smerna tablica Blagajeve poti, na drevesu v bližini pa še pisana tablica, kakršne je za Polhograjsko planinsko pot izdeloval nekdanji markacist PD Blagajana Jože Marolt in so v Polhograjcih kar pogoste.

 

 

 

 

Jesen je bila tako barvita, da niti nisem pogrešala rož. Opazila sem le nekaj ciklam. Ponoči smo premaknili ure za eno uro nazaj, v tistem žarečem jesenskem dnevu pa se je zdelo, kakor da smo premaknili tudi koledar: prejšnji teden sva na Veliki planini hodila že po snegu, zdaj pa je bilo sončno in vroče. Malo za spomenikom je stala hiška Polhovega doživljajskega parka, nad njo pa tabla z napotki za obnašanje na Blagajevi poti. Hudo erodirana strma skalnata, peščena in koreninasta steza se je v ključih vzpenjala skozi gozd. Krasile so ga tople jesenske barve: živo zeleni listi zimzelena so bili že v manjšini v primerjavi s porjavelimi praprotmi, odpadlim listjem in pisanimi krošnjami listavcev. Markacij skoraj ni bilo, zato je bilo ponekod prav lahko zgrešiti pot oziroma nehote zaviti na uhojeno bližnjico. Kar nekaj ljudi sva srečala, a z eno izjemo niso nosili mask, smo se pa precej bolj izogibali drug drugemu kot v prvem valu korone lansko pomlad.

 

 

 

Kmalu za klopco in tablico Smeti odnesite s seboj v dolino se je steza razširila, nato sva stopila na slabo cesto, ki je pritekla z leve od spodaj iz Praproč, in po nekaj metrih iz gozda. Približno 50 minut od izhodišča sva na sedlu dosegla travnik z dvema hišama, gospodarskim poslopjem in kapelico. Pri Logarju (Smolnik 18) se je bilo pred leti menda mogoče ob koncih tedna okrepčati, zdaj pa se nama je domačija zdela zapuščena. Prav takrat je izza Logarja sestopil starejši možak, ki tam hodi že 40 let; poznal je bližnjo razgledno točko, za Krevsovo skalo pa še ni slišal. Desno od Logarja sva jo ubrala v gozd, od koder je možak prišel, saj sva upala, da je z razgledno točko mislil najino izbranko.

Kar sva dosegla po kratki strmini nad Logarjem, ni bila Krevsova skala, morda pa kota 798 m iz Račičevega članka, kjer naj bi bilo »nekaj razgleda«. Spustila sva se proti severu, a raziskovanje ni obrodilo sadu, zato sva se vrnila k Logarju in se sklenila povzpeti na Goro, kjer bova v množici obiskovalcev morda izvedela kaj določnejšega. Po kolovozu desno od kapelice sva se povzpela v gozd. Od klopce na razglednem robu sva na levi že videla Sv. Lovrenca, v desno pa je tekla še ena steza. Najprej sva šla na vrh Gore (824 m; po domače Gura ali Lovrenc, nekdaj Gora sv. Lovrenca, nekateri rečejo tudi Polhograjska Gora, da se loči od drugih Gor), do katerega je od Logarja komaj dobrih 5 minut. Okoli te kopaste vzpetine so potoki izdolbli globoko dolino; vsa pobočja so strma. Večino poznorimskih arheoloških najdb izpod vrha hranijo v Narodnem muzeju Slovenije. Še se vidi, kje je v rimskih časih stalo obzidje gradišča (v cerkveno obzidje je vzidana plošča o tem). Cerkev sv. Lovrenca iz leta 1517 obdaja nizko obzidje. Od nje je lep razgled, le oblaki so nam ga nekoliko omejili: na severu smo videli vrhove Polhograjskega hribovja (Pasjo ravan, Tošč, Grmado), na severozahodu Škofjeloško hribovje, na jugovzhodu Polhov Gradec z graščino in parkom. Lahko smo opazovali, kako je z Gore poletel jadralni padalec. Ljudi je bilo ogromno, preveč, in kar nisva se mogla odločiti, koga bi povprašala po Krevsovi skali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Šla sva nazaj k razgledni klopci in se napotila na drugo stran, a že čez kakih 20 m prišla do naslednje klopi, naprej pa poti ni bilo, tako da se je najin drugi poskus hitro končal. Zato sva se vrnila pod cerkev in jo zapustila po drugi poti, po tisti pod obzidjem. Ta je bila bolj skalnata, planinska. Na travnik pri Logarju se je iztekla po drugi strani kapelice kot kolovoz, po katerem sva šla gor. Še enkrat sva poskusila najti Krevsovo skalo. Napotila sva se ob vrsti starih sadnih dreves (treh hrušk) čez travnik levo pod Logarjem, kjer sva na koncu našla stezico. Račičev »napotek«, da se spuščamo toliko časa, da nas že skoraj mine, nama ni bil v posebno pomoč, bolj prav bi nama prišel podatek v minutah, pa četudi približen. Ljudje smo pač različno potrpežljivi in naju zlepa ne mine. Ko sva se znašla na nekakšnem grebenu, sva od majhnega kurišča zagledala skozi drevje na desni štrlečo skalo. Proti njej se je z grebena spustila strma stezica (Račič je napisal, da se pot izgubi, a ta, ki sva jo nazadnje prehodila midva, se ne). Iz tiste smeri se je slišalo govorjenje. Kmalu sva stopila na plano in po kakih 10 minutah sva stala na skalnem pomolu, rogu ali, kot se tudi reče, na rami Gore, imenovani Krevsova skala (750 m). V vodniku Polhograjsko hribovje je le omenjena kot Krjosova skala in v Planinskem vestniku 10/05 sem našla razlago, da je to popačenka iz nemškega Kreuz, ker je na njej nekoč stal križ. Pozneje sem od znanca iz tistih krajev izvedela, da so ji domačini vedno rekli Ta velka skala. Tam je sedel in kramljal mlajši par s psom Kolijem. Moški, ki je prehodil in prekolesaril že vse okoliške kraje in hribe, je navdušeno našteval, kaj vse se vidi s Krevsove skale, ter svetoval, kam vse bi še lahko šla in kako. Hvala mu tudi za fotografijo.

Vrnila sva se k Logarju in navzdol po poti vzpona. Srečevala sva čedalje več ljudi z maskami. Četrt ure pod Logarjem se je desno odcepila pot v zaselek Potok (razpokan napis ob markaciji na deblu). Skromna stezica je bila neobljudena, markacije pa slabe. Po 10 minutah sva pri boru z odlomljenim vrhom sestopila na slab kolovoz. Stičišče ni bilo označeno; najbrž je zato obenj nekdo postavil možica. Tam sva srečala edinega človeka na tej poti, a ni bil prav voljan za pogovor; kam se gre levo, ni vedel, desno pa naj bi se prišlo v Polhov Gradec. Zavila sva torej desno in šele precej niže naletela na markacijo. Skozi drevje sva ujela pogled na grajski park. Po dobrih 5 minutah se je levo spustila markirana steza in ker pravzaprav nisva vedela, kam vodi kolovoz, smer te steze pa se nama je zdela pravšnja za k avtu, sva se spustila po njej. Kmalu sva zagledala hiško na koleh, nato pa skozi vegasto ograjo stopila skoraj na dvorišče neke hiše. Po gozdnem robu sva prišla do zidane hišice in pod njo po dobrih 10 minutah na cesto. Spoznala sva, da ne bi bila smela skozi ograjo, saj je markirana steza pritekla na cesto malo naprej.

 

 

 

 

 

Omenjena hišica se je izkazala za graščinsko vodno zajetje. Stenske poslikave okrog kamnitega korita so bile že slabe, napisov in podpisov Napoleonovih vojakov iz časa Ilirskih provinc (1809‒1813), ki naj bi se bili ohranili na stenah, pa nisva videla. V bližini so bile še razlagalni tabli o grmovnicah ter klopca s klavrnima tablicama, ki naj bi opozarjali na lipi ob njej: Blagajevo, posajeno ob svetovnem dnevu miru 21. septembra 2009, in Freyerjevo (ta tablica je bila že nečitljiva). Ob cesti pri Polhovem Gradcu 169 (398 m) je kažipot Polhograjska gora 1h kazal nazaj, od koder sva prišla. Na robu gozda nad travnikom sva opazila sodniški stolp smučarske skakalnice. Skozi graščinski park s paviljonom, vodometom, vodovodno hišico in pralnico sva prišla h graščini, v kateri domujeta knjižnica ter muzej pošte in telekomunikacij, ob njej pa stojita razgledni stolp z uro in Neptunov vodnjak.  V 5 minutah sva bila pri avtu.

Smolnik

Ker sva s Krevsove skale lepo videla Smolnik, ki nama ga je priporočil tudi tamkajšnji sogovornik, sva si predstavljala, da bo z njega prav tako lep pogled na skalo, in sva se odpravila tja. Iz Polhovega Gradca sva se zapeljala proti severozahodu do drugega razcepa z avtobusno postajo pri sotočju Male in Velike Božne. Tam so bili smerokazi desno Petačev graben, levo Črni Vrh in drugi. Zavila sva levo čez Malo Božno in takoj za mostom parkirala na desni (406 m). V gozd je kazal planinski kažipot Smolnik 1h, Črni vrh 2h. Sledila sva mu in že na začetku srečala mladega lovca brez plena, a zadovoljnega z lepim dnevom. Opozoril naju je na blatno drsalnico in res je bilo sila spolzko in strmo.

 

Steza ni bila posebej izrazita, razen na stopničkah in kjer so bili sledovi zdrsov, toda markacij je bilo dovolj. Spodaj je šumela Božna. Slabe četrt ure nad izhodiščem sva dosegla 500 m. Ujela sva nekaj pogledov na Krevsovo skalo, spodaj pa se je videla cesta. Potem ko se je na desnem ovinku gozd razredčil, je steza postala skalnata in peščena. Cvetelo je precej resja. Sčasoma se je strmina unesla. Na desni so se skozi drevje pokazale hiše onkraj Petačevega grabna. Kmalu za belo-rdečim kažipotom brez napisa se je steza spet postavila bolj pokonci. Po pol ure sva bila že na 700 m. Zavila sva ostro levo in na Gori zagledala zvonik, na drugi strani pa prepoznala Krevsovo skalo. Takoj zatem sva se obrnila v desno in steza se je zelo razširila. Z leve je priteklo nekaj zaraščenega, nato sva prečkala poraščen kolovoz. Tam sta se poslavljala moška in eden je odšel v dolino, drugi pa se je vračal k hišam. S slednjim sva se zapletla v pogovor in izvedela, da se Smolnik (okrog 800 m) izgovori [smóunik], ne [smolník], kakor sva midva dotlej (knjižno) brala zemljevid. Ob poti so cveteli svišči. Ko smo šli mimo preže, nama je povedal, da je tod precej gamsov, muflonov, srnjadi, pred dvema tednoma pa so jim njive razrili divji prašiči. Kakor navadno v takih odročnih krajih sva povprašala, kako je kaj pozimi, in izvedela, da je 20 let plužil tamkajšnjo cesto. Dostop do »civilizacije« imajo samo čez Črni Vrh.

 

 

V slabih 10 minutah smo mimo lesene lope z markacijo prispeli do hiš in na travniku pod njimi so se pasle ovce. Onkraj doline se je dvigala Gora. Gospodar Smolnika 8 naju je povabil na kozarček in se kar razgovoril. Ima tri hčere, dve sta šli že od doma. Žena dela v Polhovem Gradcu in hodi tam v trgovino, bliže je ni. Imajo pet krav in zanje kosi okoliške bregove. Pridružil se nam je osemletni kuža Luno.

Čas je hitro minil in treba se je bilo posloviti. S Smolnika je po cesti do kraja, kjer sva parkirala, približno 10 km, to je kako poltretjo uro hoje, po planinski poti pa sva se spustila tja v 35 minutah. Z dnevom sva bila zadovoljna. Jani je iz Planinskega vestnika 10/20 kmalu zatem »porabil« še Babčarjev tabor, o čemer je brez zamude poročal že takrat, pozneje pa sva obiskala še druge tam opisane polhograjske posebneže, ki pri meni še čakajo na vrsto.

Na (osrednjeslovensko) Veliko planino

Zaradi poslabšanja zdravstvenih razmer so nas 16. oktobra omejili na statistične regije, torej sva bila »obsojena« na Osrednjeslovensko. Kam zdaj? Na Veliko planino, po daljšem času spet po običajni poti, mimo Primoža (spoznala sva tudi že nekaj drugačnih, kot so po Martinj stezi, čez Kuklarje, čez Rigelj). Ker je bil 18. oktober nedelja, je bilo parkirišče za Primoža v Stahovici že zjutraj polno, zato sva parkirala na Calcitovem nasproti, kjer sta bili tudi le še dve prosti mesti (del za tovornjake je bil prazen). Če bi bilo kje »bolj na Gorenjskem«, bi bilo gotovo plačljivo, v Kamniku pa (še) ne. Zastavila sva kar po cesti proti Prapretnemu in Sv. Primožu. Planinski kažipot pri odcepu (438 m) je napovedoval Spodnje Prapretno 30min, Sveti Primož 1h 10min, Domžalski dom na Mali planini 3h, Velika Planina 3h 15min.

 

Prej kot v 5 minutah sva bila pri nekdanjem domu LD Stahovica ‒ Vigred. Sicer lepa stavba je bila videti zapuščena. V zastekljenem prostoru je gorela luč, a se je zdelo, da tam že dolgo ni bilo nikogar. V atriju sva našla plošče v spomin 144 padlim borcem NOV in žrtvam fašističnega terorja 1941‒1945 iz 22 naselij, padlim delavcem lesnega obrata Stahovica in gozdne uprave Kamniška Bistrica ter relejni kurirski postaji G-7. Stopila sva še k bližnjemu partizanskemu spomeniku na kraju, kjer je padel prvi borec v občini lovski čuvaj Jurij Libnik. Okrog doma je stalo kar nekaj avtomobilov, najbrž planincev in pohodnikov, ki na parkiriščih ob cesti niso več dobili prostora.

 

Nad domom je bilo konec asfalta in dalje sva se vzpenjala po lepi makadamski cesti. Nasproti ograje na desni se je mimo električnega droga odcepila gozdna steza, a ker ni bila označena in ker so vsi hodci razen enega nadaljevali po cesti, sva tudi midva ravnala tako. Zatem se je desno odcepila druga gozdna cesta; razcep ni bil označen (s tablo Velika planina in okolica si nisva nič pomagala), ljudi pa sva videla na obeh. Ostala sva na »svoji«. Šele čez čas sva opazila prvo (slabo) markacijo. Še tam so parkirali avtomobili. Srečevala sva mešanico sprehajalcev, ki niso pozdravljali, in planincev, ki so. Kmalu za odcepom kolovoza se je pokazal zaselek Spodnje Prapretno, kamor je vodil. Visoko pred seboj sva zagledala Sv. Primoža.

 

Po približno 25 minutah sva prišla v zaselek Zgornje Prapretno s hišnimi številkami Črna pri Kamniku 22‒24. Nekatere hiše in gospodarska poslopja je že pošteno najedel zob časa. Nad zaselkom je bila cesta ožja. Čez dobrih 10 minut naju je v levem ovinku rjast in skrivljen kažipot opozoril na odcep desno k Sv. Primožu nad Kamnikom. Nekdo je parkiral prav pri tablici z napisom Ne parkiraj na ovinku. Ko sem se spotaknila ob tako ravnanje, se je oglasil star možak: »Komu je pa v napoto?!« Mogoče kakemu tovornjaku, ki bi stežka zvozil ovinek. »Kdo se pa ob nedeljah tukaj vozi?!« me je nejevoljno utišal. Slabih 10 minut zatem sva se povzpela mimo klopce in velike kapelice, imenovane Novo ali Veliko znamenje. Pri njej so se nekoč ustavljali pastirji in puščali smrekove ali brinove vejice; ljudje tja še zdaj polagajo na primer majhne križe iz paličic. Pri naslednji klopci se je klanec prekucnil na drugo stran. Markacije so bile redke. Pot med jesensko obarvanim drevjem se je zravnala. Pri trhlem lesenem koritu na desnem ovinku, kjer je čez cesto tekel potok, je na leseni tablici 26. svetovnega prvenstva v gorskih tekih Kamnik – Slovenija 5. septembra 2010 pod risbo pastirčka pisalo Umivavnk (takih tabel je bilo pozneje še več in so nama prišle prav, ker je bilo na njih vedno ime tistega kraja). Kmalu zatem sva postala pri Starem ali Turškem znamenju s svečami v poslikanih nišah.

Po slabih 10 minutah sva prispela na razcep v Apneni dolini (800 m) s kažipotoma naprej Sveti Primož 10min (tudi Okrepčevalnica Pri Sv. Primožu) in Velika Planina 2h 15min ter levo Pasja peč 1h (zahtevno), Domžalski dom na Mali planini 2h in Velika Planina 2h 15min. Na dvojezičnih tablah z opisom in zemljevidom poti Po stopinjah pastirjev so bile točke oštevilčene, a brez legende. Pozneje sem se pozanimala in izvedela, da so na Veliki planini 14. avgusta 2019 odprli krožno učno pot, dolgo dobri 2 uri. Ob njej je 11 tabel: 1 Na vrhu, 2 Pastirjev dan, 3 Arhitektura, 4 Vrtača velikanka, 5 Prisluhni, 6 Kamnita vrata, 7 Rastje, 8 Živali, 9 Pripovedna bitja, 10 Nebeškanje in 11 Vetrnici. Besedila je pripravil poznavalec planine Borut Peršolja.

 

Na opisanem razcepu sva zavila levo navzgor in se vzpenjala v strmih ključih, pogosto presekanih z nepotrebnimi bližnjicami. Markacije so bile redke in slabe. Od skalne ožine Prekope dalje je bila steza ograjena. Na razcepu čez 25 minut sva se zagnala levo po skalnati zgornji poti, ki pa se je izkazala le za eno izmed bližnjic (pozneje sva videla, da je markacija ob spodnji, desni). Zaradi strmega pobočja se je še večkrat pojavila ograja. V slabe pol ure sva dosegla rob in pred seboj zagledala majhno uravnavo Sušave (1255 m) s klopjo, kažipotoma levo Domžalski dom na Mali Planini 1h 5min (Pot čez Pasjo peč – pot modrega moža) (zahtevno) in naravnost Domžalski dom na Mali planini 1h 10min (Pot čez /zbrisano Pirčev/ vrh – zimska) ter tablo o Mickini bajti, ki je ni več. Bajtarji, ki so pozimi prihajali na planino iz Stahovice, so se tukaj ustavili pri Micki (Ljubljančani so menda rekli pri Mojci), kjer so se pogreli in okrepčali, celo prespali, pri njej pa so hranili tudi smuči. Bajto si je zgradila z denarjem, ki ji ga je iz Amerike poslal mož.

 

 

 

 

Odločila sva se za pot čez Pasjo peč. Stopala sva skozi listnati gozd, nekaj časa po skalnato-peščenem jarku, nato po prijetni polici ob skalni steni, v kateri je tičal tudi kak vrvni klin (domnevam, da je to Pasja peč). Steza je rezala strmo pobočje in se začela nekoliko vzpenjati, ponekod ob ograji in po stopničkah. Že po dobrih 5 minutah se je na 1283 m (tako na kažipotih, na zemljevidih 1276 m) staknila z desno. Tam sta bila dva para kažipotov, med njimi naprej Domžalski dom na Mali planini 50min in desno Planina Kisovec 5min, Dom na Kisovcu 20min. S tega sedla brez imena (na maPZS piše Rob pl. Kisovec) sva na desni že videla planino Kisovec, na levi pa so po zemljevidih gozdnate Gamsove streže (po SSKJ je streža knjižni izraz za prostor, kjer lovec čaka divjad pri skupnem lovu, stojišče). Nadaljevala sva naravnost po široki stezi skozi svetel listnati gozd z visokimi drevesi, čez suho skalnato grapico in prve zaplate snega ter skozi ropotajočo kovinsko leso. Desno pod nama je tekla razbrazdana skalnata grapa in više, kjer je bila plitvejša, sva jo prestopila. Svet je bil vedno bolj skalnat in čedalje pogosteje sva naletela na sneg. Desno spodaj sva videla še eno stezo, ki se je čez dobre četrt ure na 1370 m pri kažipotih desno Planina Kisovec 10min in Krivčevo (Jurček) 1h 40min, naprej Domžalski dom na Mali planini 40min priključila najini.

Za še eno leso se je gozd zredčil. Svet je bil že zelo skalnat. Čedalje več ljudi je sestopalo, nekateri so imeli maske. Pri naslednjih kažipotih (1428 m) sva se obrnila desno proti Mali planini (Domžalski dom 20min in Črnuški in Jarški dom 15min). Travniki so bili razriti s peščeno-skalnatimi jarki, po katerih se je lovila potka. Na planini so se prepletale bele snežne in zelene travnate zaplate; na eni slednjih je sameval sviščevec. Mimo lesenih kažipotov na drevesni rogovili na Malem stanu, čez pašnike in mimo stanov sva po dobrih 20 minutah prišla do spominske plošče na škarpi enega izmed njih (nekaj deset metrov pod Črnuškim domom). Pod peterokrako je pisalo Na predvečer ... Naprej nisva mogla prebrati (prepis najdete na Partizanskih spomenikih).

 

 

 

 

 

Od zaprtega Črnuškega doma sva odšla proti Gradišču. Med potjo sva se ustavljala pri tablah poti Po stopinjah pastirjev, začenši s 5 o zvokih na planini. Na Poljanah je bilo že precej snega, pot pa blatna, saj s(m)o jo pomendrali številni dvonožni in štirinožni obiskovalci. Od Domžalskega doma se je razlegalo vpitje; bil je odprt. Visoko na desni sva zagledala kapelico Marije Snežne. Pri vrtači velikanki (tako tabla 4) je na kažipotih pisalo, da smo pri Vovkovi jami. Pot naju je vodila mimo table 3 o arhitekturi pastirskih stanov, velike skale, na katero sta zlezli najini vnukinji, ko smo se še skupaj potepali po hribih, table 2 o pastirjevem delovniku in razpadajoče zgornje postaje vlečnice Tiha 1. Pol ure od Črnuškega doma sva tik pod vrhom z imenoma Gradišče in Njivice (»povprečno« 1667 m), prebrala še tablo 1. Ker je bilo okrog razgledne mize in vpisne skrinjice kar nekaj ljudi, prostora pa malo (kljub temu so nekateri tam malicali), sem si (edina) nataknila masko. Ko so videli, da še kar prihajajo novi obiskovalci, so se vendarle umaknili, da smo se nekako zvrstili. Vrh pa smo hitro zapuščali tudi zato, ker nas je vreme prikrajšalo za sicer lepe razglede.

 

 

V tričetrt ure sva se vrnila na Malo planino. Kljub oblačnemu vremenu je bil pogled na stanove od zgoraj prav čaroben. Med njimi sva našla še drugi spomenik, ploščo V spomin na ponesrečene letalce sestreljenega zavezniškega letala B17 ki je tu strmoglavilo 29.5.1944. leta. Tudi ta napis je že potreben obnove, se pa še zlahka prebere. Med vračanjem v dolino sva čez slabe četrt ure na 1370 m zapustila pot vzpona in zavila levo proti planini Kisovec. Strmino so blažili ključi in stopnice, a te so bile večinoma zasute s suhim listjem. Niže so jih nadomestile korenine, proti koncu pa je pot postala precej kamnita. Markacije so bile (kot) nove. Ko sva že zagledala planino, je stezica skoraj izginila. V dobrih 10 minutah sva prišla k planšariji. Od nje sva se mimo znamenja in kažipotov spustila h gozdni cesti. Nalepka na nekem drevesu s fotografijo in napisom je svarila Pozor bik! Travniki so bili razkopani, kot bi gradili vodovod ali kanalizacijo. Cesta je tekla mimo kažipotov na 1252 m. Ko je zavila levo in postala bolj kolovoz, sva jo zapustila in se povzpela v gozd.

 

Skozi vrata, ki sva jih videla že gor grede, sva po slabih 10 minutah dosegla sedlo brez imena in tokrat nadaljevala levo po zgornji poti ‒ ne čez Pasjo peč, ampak čez Pirčev vrh. Široka steza se je strmo vzpenjala do roba, zavila ob njem in se zožila. Poslej je bila ograjena. Pri že rahlo rumenečem macesnu je dosegla najvišjo točko in se spustila na drugo stran (v resnici ne pelje čez vrh). V 20 minutah sva pristala na Sušavah, še čez 20 minut pa naju je tablica obvestila, da sva na 1000 m (gor grede je nisva videla, ker sva šla pomotoma po bližnjici). Kmalu za Prekopami sva sledila puščici levo in napisu Sv. Primož na drevesu (gor sva prišla po desni stezi), nato je Na jamah z desne od spodaj pritekla še ena pot. Po slabih 20 minutah sva se povzpela levo k Sv. Petru (916 m), srednjeveški cerkvi iz 15. stoletja z majčkenim zvonikom. Od tam sva se spustila mimo poznorenesančne osmerokotne Marijine kapele s kipom Kristusa Kralja kiparja Franceta Kralja (1895‒1960) k Sv. Primožu in Felicijanu (zemljevidi 826 m, kažipota 845 m, tabli(ci) na okrepčevalnici 850 m). Primož je za Kamničane enakega pomena kot Šmarna gora za Ljubljančane. Okrog vseh objektov so posedali in postopali obiskovalci, na trati pod njimi pa so se sončile koze.

 

 

 

 

 

Od Primoža do Apnene doline je bilo še manj kot 5 minut in klobasa je bila zašpiljena. Pod »inkriminiranim« ovinkom, kjer je stal že drug avto, sva zavila levo s ceste (gor sva prišla po njej). V obe smeri se je vila vrsta izletnikov, zato sva morala malo počakati, da sva se lahko spustila po ozki stezi, saj tesno srečevanje v koronskih časih ni priporočljivo (naslednji dan so že drugič razglasili epidemijo). Po skoraj 20 minutah sva še enkrat stopila na cesto in jo čez kakih 10 minut na levem ovinku spet zapustila, tokrat desno po neoznačeni koreninasti stezi. Čez dobrih 5 minut se je iztekla nasproti ograje, prav tam, kjer sva zjutraj »ugotovila«, da odcep ni pravi. Onstran ceste sva se spustila po kolovozu v jarku. Vsega ena markacija, rdeča črta na skali in puščica nazaj so potrdile, da sva na pravi poti. Ograja je napovedala naselje in pri kapelici sva sestopila na cesto v gradnji, kjer pri Stahovici 10a ni bilo več nekdanjega kažipota za planinsko pot. V četrt ure sva se vrnila na parkirišče; del za tovornjake je bil poln avtomobilov »zamudnikov«, tisti okrog najinega pa so se večinoma že odpeljali.