Mrzlica ‒ "mala malca" za naši dekleti

Ko izbirava cilje, primerne za vnukinji, morava poleg zahtevnosti poti upoštevati pestrost in zanimivost za otroke pa tudi prehranjevanje. Slednje je bilo na prvo aprilsko soboto precej odločilno, saj se na Mrzlici vedno dobro je. Sama sva se doslej povzpela nanjo iz Hrastnika čez Klobuk in čez Blate, iz Prebolda mimo Oplaznika ter iz Zgornje Rečice. Ker z otrokoma raje ne hodiva po poteh, ki jih še ne poznava, sva izbrala tako, ki sva jo že prehodila.

S Štajerske avtoceste smo zavili proti Žalcu, nato levo proti Arji vasi, na začetku Kasaz pa desno proti Migojnicam. Iz Zabukovice smo se namenili na sedlo nad Počivalnikom (580 m), ki se nama je zdelo primerno izhodišče za mali planinki, a nam je namero prekrižala cestna zapora. Tako smo se vrnili v Migojnice in čeprav nismo čisto natančno vedeli, kod se vozimo, nas je Jani po zemljevidu, s spraševanjem in po svojem občutku pripeljal prav tja, kakor smo bili namenjeni: na sedlo s pogledom na Kamnik. Bravo, dedi! Ajda ga je razglasila za gorskega pilota.

S sedla smo se povzpeli proti gozdnatemu robu. V gozdu smo ponovili, kaj je tevje – tiste nenavadne rožice, ki imajo na videz zelene cvetove, a v resnici so cvetovi le rumena socvetja sredi zelenega listnega ogrinjala. Po marsikod koreninasti in kamniti stezi je naš gorski  vlak sopihal mimo kapelice, pod še golim drevjem in med redkim pomladnim cvetjem ter v slabe pol ure prisopihal do Grmadnikove domačije. Malo smo poklepetali z gospodarjem (ko je potrdil, da nima več psa, smo si upali pokukati v zanimivo pasjo hišico, vzidano kar v hišo) in dekleti sta z dedijevo pomočjo zlezli na drevo, ki je za to priložnost postalo žirafa.

Od Grmadnika smo nadaljevali po kolovozu. Med starimi sadnimi drevesi, kronicami, trobenticami, deveretolistnimi konopnicami (Ajda je preštela, ali se upravičeno imenujejo tako) in podlesnimi vetrnicami ter mimo toplarčka smo se sprehodili čez Zlatinekovo planino. Z Ajdo sva zavzeto opazovali čmrlja, ki se je pasel na votlih petelinčkih, ko pa je začelo dišati
po česnu, smo se spet ustavili in pokusili čemaž. Tako smo prispeli do Zorka, kjer imajo nenavadno kapelico, kar prizidano k stari hiši. Povzpeli smo se mimo »dislocirane« garaže in ozka makadamska cesta nas je brž pripeljala do Špajzerja, znanega tudi kot Šloser. Zavili smo desno okrog domačije proti Mrzlici, z leve pa so prihajali planinci s Kala.

 
Ob pogledu na strmo pobočje, ki se je postavilo pred nas, je začelo Ajdo živo zanimati, zakaj na Mrzlico ne vozi žičnica, Vesna pa, kakor da ni opazila strmine, je brez besed strumno in vztrajno odkorakala navkreber. Ajda in dedi sta kar pošteno zaostala za nama. Zgoraj v gozdu so se poleg belo-rdečih markacij pojavile še rumeno-modre Poti kurirjev in vezistov. Kar dolgo smo se vzpenjali po gozdni stezi, posuti s suhim listjem, tu in tam močno koreninasti, pa tudi po stopnicah. Vesna je bila izjemoma brez nahrbtnika, Ajdinega pa sta z dedijem nekaj časa nosila na večnamenski palici. Kmalu po tistem, ko smo dosegli travnat prečni kolovoz, smo zagledali Planinski dom na Mrzlici (1093 m).

Po odličnem kosilu in temeljiti uporabi vseh gugalnic smo se povzpeli še na bližnji vrh (1122 m) z oddajnikom, razgledno ploščo in vpisno skrinjico z zmečkanim zvezkom. Razgledi ju še vedno ne zanimajo kaj prida, zato pa sta si na roke navdušeno odtiskovali žig in Ajdi se je zdelo precej imenitno, da smo čisto na vrhu, ne le pri koči. Pred odhodom se še nekaj časa kar nista hoteli ločiti od gugalnic in drevesa za plezanje. Čeprav je bilo že kosilo sladko, se Ajda ni mogla upreti še bonbonu. Pojasnilo je bilo nedvoumno: »Če pojem bonbon, imam bolj veselje hoditi!« To pa je v hribih zelo važno. 

Vrnili smo se po isti poti. V sončnem vremenu vedno skrbiva, da sta glavici pokriti. Ajda je bila s klobučkom in palico taka kot Kekec. »A veš, da meni vsi klobuki pašejo,« se je pohvalila. Privoščili smo si odmor za čemaž. In spet Ajda (Vesna je postala nekam molčeča): »Zdaj sem se pa že čisto privadila okusu čemaža, me tudi jeziček nič več tako ne peče.« Na najbolj strmem delu sem ju pohvalila, da sta tokrat premagali precej strmin, a je Ajda zamahnila: »To je bila za mene mala malca.« Pri Špajzerju smo se ustavili, ker je v

nahrbtniku ostalo še nekaj soka. Mesto za počitek ni bilo posrečeno izbrano, saj so po meni v hipu vsepovsod gomazele mravlje. Pri Zorku se je Vesni spet razvezal jezik in pesmica Peter Mašeter 'ma hlače na veter, klobuk na bencin mu dela cin-cin

je bila na sporedu prav do avta. Čeprav rož sicer ne trgamo, smo utrgali mleček, da sta dekleti videli, zakaj se imenuje tako, nato pa smo si pri Grmadnikovem izvirku umili roke.

 

Ker nismo vedeli, ali je cesta že odprta, smo spet obrali vse tiste ovinke. Tokrat smo se za malo dlje ustavili pri domačiji, pri kateri smo že zjutraj opazili nenavadnega prašiča, in zdaj smo si ga pošteno ogledali. Precejšnja žival z dolgimi razkuštranimi ščetinami, nič kaj podobna hišnemu ljubljenčku, se je dobrikala gospodinji kot kak mucek. Minnesotski prašič. Menda je res vsaka stvar za nekaj dobra, celo cestna zapora.

Tokrat se časa čiste hoje pri vzponu in vrnitvi prvič nista veliko razlikovala: gor 1.50, dol 1.40. Seveda še vedno traaaja, preden kam pridemo, ampak ustavljanje zaradi zanimivosti, žeje in drugih tehtnih razlogov je čisto normalen pojav, ki napravi pohod prijeten in privlačen. Z zadovoljstvom ugotavljava, da dekleti čedalje raje hodita ‒ da ni več tistega mučeniškega stokanja o utrujenosti in spraševanja, kdaj bomo že tam. Vprašali sta le vsaka enkrat, Vesna mene bolj mimogrede, Ajda pa Janija s posebnim poudarkom, da jo pač samo zanima, koliko je še do cilja. Je že vedela, zakaj.

Megleni Ratitovec

Na velikonočno nedeljo sva jo mahnila na Ratitovec, da sva se lahko ustavila v Škofji Loki in nesla mladim pirhe. Peljala sva se seveda tudi skozi tiste dni svetovno znano Kristalno (sicer Dolenjo) vas, kjer je doma naš skakalni as Peter Prevc. Na Ratitovec sva šla dotlej že iz Zalega Loga, s Soriške planine, z Bitenjske planine, z Ledin in trikrat s Prtovča, seveda vsakič malo drugače. Tudi tokrat sva se odločila za slednjega.

 

 

Parkirišče pri cerkvi Marije Pomočnice je bilo polno in ko sva se pripravljala na odhod, se je nekdo že vrnil z Ratitovca. Jutro je bilo zelo mrzlo, nebo oblačno. Pod hišami sva sledila kažipotu desno Na Razor 1,5^h. Za Mohoričevo domačijo, kjer se konča asfalt, sva se povzpela po široki kamniti stezi v gozd. Nad vodnim zajetjem sva naletela na prve zaplate snega, ob poti pa so cveteli beli repuhi, trobentice in druge pomladne rože. Sneg in led sta že precej odjenjala, a zaradi strmine je kljub temu drčalo. Pri odcepu desno nazaj k lovski koči je bil napisan še stari urnik; koča ni več odprta ob četrtkih in tudi ure so se spremenile. Strmina je popustila. Naletela sva na svarilo pred nevarnostjo plazu in res prestopila nekaj snežnih plazičev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V Razorju, grapi med Gladkim in Kosmatim vrhom, sva prečkala več kamnitih podorov s pobočja. Kmalu za velikimi skalami je pritekla z desne nemarkirana steza od lovske koče (tako nama je povedala domačinka s psom, ki je prišla od tam, češ da je ta pot mirnejša kot »glavna«). S prejšnjih pohodov se spominjam skal, na katerih so bile napisane nadmorske višine, tokrat pa jih je prekrival sneg. Poleg markacij je bil ponekod L, znak za Loško planinsko pot. Ko se je svet odprl, sva desno pred seboj zagledala slikovite skalne stene; od njihovih melišč naju je ločilo ruševje. Srečala sva kar nekaj turnih smučarjev. Kako uro nad izhodiščem sva prigazila na uravnavo na zgornjem koncu Razorja in se ustavila pri tablici z zemljevidom sredi nje. Tisti, ki so se že vračali z leve, kamor sva bila namenjena, so nama priporočali dereze.

 

 

 

Čez rob na levi se je razlivala megla, ko sva se z derezami na gojzarjih začela vzpenjati proti gozdu. Tu in tam se je skozi belino za trenutek prebil kak sončni žarek. Nekaj časa je bilo kaj videti vsaj na drugi strani, proti Kosmatemu vrhu, potem pa sva se potopila v meglo. Zadnji del poti sva hodila bolj tipaje, saj je bila vidljivost nikakršna. Čez približno pol ure se je iz megle izvila Krekova koča (1642 m) tik pod Gladkim vrhom (1667 m), ki pa ga ni bilo nikjer. Zima zima bela Gladki vrh je vzela, sem si zabrundala. Z veseljem sva vstopila v toplo kočo. Po kosilu sva bila sicer sita, a brez vsaj enega fancovta za oba ni šlo. Prijazna postrežba je dobila še praznično piko na i: dva pirha.

 

 

 

Imela sva voljo doseči tudi najvišji vrh Ratitovca, Altemaver (1678 m), toda po četrt ure tavanja v megli, ko sva najverjetneje »zadela« prvi predvrh, sva se vrnila h koči. Termometer je kazal kar spodbudnih 6 ºC, a veter je neusmiljeno grizel v ušesa. Zlezla sva še na Gladki vrh, pa sva jo hitro popihala z njega (pravzaprav naju je od tam odpihnilo).

 

 

 

 

Do odcepa neoznačene steze proti lovski koči sva se vračala po poti vzpona, tam pa sva zavila levo. Smer so nama kazale gazi in smučine; vprašanje je, kako bi bila v snegu »navigirala« brez njih. Sestopila sva na gozdno cesto in nadaljevala desno po njej; tudi ta ni bila markirana, le na nekaterih drevesih je bila narisana rdeča hišica, najbrž znak za lovsko kočo. Sneg se je globoko udiral, zato je bila hoja naporna. Ko ga je bilo konec in se je začelo blato, sva snela dereze. Do Lovske koče na Toli sva hodila več kot uro. Pri koči imajo vpisno knjigo za kolesarje. Mimo vodi pot v tri ure oddaljene Dražgoše.

 

Ko sem raziskovala, kaj pomeni Tola, mi je Rado Goljevšček iz PD Železniki med drugim napisal: »Del, ki se imenuje Tola, leži v mali neizraziti dolinici na pobočju nad Podlonkom in od tod naj bi izviralo tudi ime (das Tal – dolina).« Res, za tirolskimi naseljenci iz 13. stoletja je ostalo precej nenavadnih zemljepisnih in osebnih imen. Svetoval mi je tudi delo Pavla Blaznika Kolonizacija Selške doline. Turistična informatorka Nataša Habjan iz Javnega zavoda Ratitovec pa me je napotila na pisanje Ivana Kejžarja. Njegove knjige Soriški rodovi iz leta 2011 nisem prebrala, sem pa našla na spletu njegov članek Soriška ledinska imena iz Loških razgledov 49 in v njem med številnimi drugimi tudi razlagi imen dveh Ratitovčevih vrhov: Altemaverja (»ALTMAUER stari zid, stara stena. Altemaver je najvišja in največja stena v Ratitovcu. Njen vrh je 1678 metrov visok in je enajst metrov višji od Gladkega vrha.«) in Kremanta (»KREMEN, KIESEL, GREMENSTEIN, KIESELSTEIN hrib s kremenom. Kamninski sestav Kremanta je apnenec. Če greste po stezi Gornje Danje-Ratitovec, boste na pobočju Kremanta ob sončnem vremenu opazili v kamenju lesketanje drobnih zrnc kremena. Po kremenovih zrncih, ki jih vsebuje apnenec, je dobil Kremant svoje ime.«).

 

 

 

Od Koče na Toli naprej po cesti mimo studenčka in slapu je bilo do avta še manj kot 10 minut. Čeprav vreme ni bilo prijazno, je bil dan prazničen, pa ne le zaradi velike noči.

Štirje pod Stolom

Valvasorjev dom pod Stolom (1181 m) je za mnoge šele izhodišče za »resne« ture, a za najini vnukinji se nama je zdel prav primeren cilj. Pred kratkim sva šla od tam na Stol pa tudi ob drugih priložnostih sva ga že obiskala. Napoved, da pojdemo pod Stol, se je dekletoma zdela nadvse čudna, posebno Ajdi. Debelo me je pogledala, potem pa se je zasmejala: »Ne verjamem!« Vsi štirje pod en sam stol – kaj takega! Že med vožnjo sva jima pokazala, kateri Stol sva imela v mislih. Bilo je čudovito sončno vreme, že prava pomlad (19. marca), gora pa je bila prekrita z novim snegom.

 

 

Parkirali smo pri Završniškem jezeru (po planinskem kažipotu 650 m) ali v Završnici (po drugem planinskem kažipotu 640 m), po domače v Zavrhu (po lokalnem kažipotu 635 m). Komaj smo dobro začeli hoditi, se je Vesna domislila: »Lučka! Sonce je ena taka lučka na nebu. Kaj vidim? Nekaj, kar se začne na L.« Nekaj časa smo ugibali, kaj, kar se začne na to ali ono črko, kdo vidi, potem pa se je otroško zanimanje preusmerilo na trobentice. Morali smo si privoščiti cvetlično malico; brž ko kaka trobentica ni hotela trobiti, smo jo pojedli. Dekleti sta poročali, da jima je mamica povedala, da so užitne tudi marjetice. Midva, manj poučena, sva se temu priboljšku odrekla, pa tudi vnukinji sta ostali pri trobenticah. Sicer jima večkrat poveva, da midva rož ne trgava, ker tako prehitro umrejo (doslej temu »nazoru« še nista ugovarjali in tudi rož nista trgali), a jesti cvetove trobentic jima ne braniva.

 

 

Ko smo prestopili Rečico, je steklo. Vesna je bila gorska lokomotiva, Ajda Ostrozajec, dedi zavora, jaz pa zadnja luč. Pri tem imamo navadno nekaj težav s prevelikim hrupom. Čeprav sta si že zapomnili, da v gozdu in v hribih ne smemo razgrajati, ju je treba včasih nekoliko krotiti. To je laže, če se kaj dogaja. Na primer če se pogovarjamo, kaj je vlaka, se čudimo, koliko storžev imajo nekatere smreke, ali tekmujemo, kdo bo prej zagledal naslednjo markacijo.

 

 

Odkar zna Ajda brati, se pri napisih vedno ustavimo, da jih prebere, tako tudi pri kažipotu desno Valvazor (nazaj Žirovnica). Tokrat je bilo napisov še posebno veliko, ne le na kažipotih. Prvega, Vroče, smo »preskočili«, nato pa smo se razveselili odmora za pitje soka, tako rekoč zaukazanega z napisom Žejni. Huda žeja je sploh vztrajna spremljevalka naših pohodov. Naslednji napis, Počivav, je bilo treba razložiti in tudi počivalo v obliki klopce smo s pridom izkoristili. Dedi Jani je za nekaj časa postal Vesnin šerpa, da se je lahko skupaj z Ajdo, ki ne zdrži dolgo brez plezanja, zapodila v strmo pobočje nad stezo (pri tem smo ugotovili, da krilo ni posebno praktično za v hribe, pa naj je še tako lepo). Potem smo lahko spet nadaljevali pot.

 

 

 

Napotkov planincem, namenjenim k Valvasorjevemu domu, kar ni bilo konca; naslednji je bil Trpite. »Midve res trpiva, upoštevava napis,« je izjavila Ajda s takim obrazkom, da ni bilo čisto jasno, ali misli resno ali se šali. Brž zatem smo bili deležni prvega snega in svet je postal bolj skalnat. Na razcepu pri klopci je Ajdo nekoliko zbegal lesen  kažipot levo Ajdna – Potoška planina; razložila sva ji, kaj je ta njena skoraj soimenjakinja. Mi smo zavili desno; do cilja naj bi bilo še četrt ure. Mimo lesene tablice z napisom Zdravko 2002 / Velik ljubitelj planin, / ta verz napisan tebi / je v spomin smo prispeli do spodbudnega napisa Kmalu bo, nedaleč za razpelom pa do odcepa v levo, kamor so zavili »vsi«. Tisto je bilo videti bližnjica, in še zelo strma, zato sem se zavzela, da gremo raje po »glavni« poti. Jani se je jezil, da sem si omislila daljšnico oziroma izbrala pot po cesti; srečali smo namreč planinca, ki nam je povedal, da bomo prišli na gozdno cesto in po njej levo nekoliko naokrog k domu. Res smo nedolgo zatem stopili na zasneženo cesto. Pripeljala nas je na križišče s hiško na štoru in kažipoti, med njimi Valvasorjev dom 10min. Tu sva parkirala, ko sva šla nazadnje na Stol. Natanko čez 10 minut smo zagledali dom. Do njega smo potrebovali skoraj tri ure (zares hodili smo dve). 

 

 

Po kosilu smo se še nekaj časa potikali okrog doma, opazovali jadralne padalce in se kepali, potem pa smo se po isti poti vrnili v dolino; le na začetku smo ubrali strmo, ki smo se ji gor grede po moji »zaslugi« ognili. To je bila prava drsalnica, ampak Vesna je neustrašno vzklikala, da ima »smučalke«. V splošnem bi se dalo reči, da sta se dekleti nasmučali, dedi, ki skrbi za varnost, pa je nasankal. Kakor je že običaj, je šlo dol dosti hitreje; v uri in 20 minut smo stopili na travnike nad Završniškim jezerom.

Dedi se je malo usedel, pa še takrat je moral piskati na trobentico (a ker je počival, niti ni posebno tenko piskal). Mali planinki še nista kazali prav nobene utrujenosti, zato smo se sprehodili še ob jezeru, po katerem so plavale račke, in šli po jezu na drugo stran. Dekleti je prav razganjalo. Vesna se je oklenila dedijevega kolena in dvignila njegovo nogo, potem pa si je Ajda prizadevala dvigniti še drugo, a ni in ni šlo. Ko je ta poskus ukaniti fiziko propadel in smo se obrnili proti avtu, je bilo treba na vso moč teči in vmes poskakovati. Vprašanje, ali se otroci res nikoli ne utrudijo, je seveda le retorično, saj sta potem večino poti do doma prespali.

Črni hribi – Trstelj

V dneh, ko je nevarnost snežnih plazov precejšnja, res ni treba siliti v nesrečo, sploh ker imamo veliko izbiro popolnoma varnih poti in ciljev, in tako sva 12. marca vrgla oko na Trstelj (643 m), najvišji vrh Črnih hribov (Krajevni leksikon Slovenije jih imenuje Spodnjevipavsko gričevje) in tudi slovenskega Krasa. Po nekaterih virih, na primer vodniku Slovenska Istra, Brkini, Čičarija in Kras, je to Slavnik (1028 m), po drugih pa celo Snežnik (1796 m). Za rešitev tega »problema« je potrebno znanje ne le zemljepisa, ampak tudi pravopisa: Trstelj je res na Krasu, na nekoliko širše pojmovanem Krasu tudi Slavnik (tako me je poučila profesorica zemljepisa), Snežnik pa je »samo« na krasu (sicer je kraška planota, a ni na območju, imenovanem Kras).

 

S primorske avtoceste sva zapeljala pri izvozu Vogrsko ter skozi Volčjo Drago, Bukovico in Renče prispela v Žigone. Pred nama so se dvigali Črni hribi; videla sva oddajnik na Trstelju in napis TITO na Fajtjem hribu. Nad Žigoni so se začele serpentine. Na nekem desnem ovinku se je levo odcepil kolovoz; na drevesu ob njem sva opazila kažipot s slabim napisom Trstelj in s še slabšo markacijo. Le nekaj deset metrov naprej sva zavila desno k Lovskemu domu Kremance. Na njem sta spominski plošči, posvečeni padlim kurirjem tukajšnje partizanske relejne kurirske postaje P-12 in komandantu 3. bataljona II. brigade VDV – NO Janezu Kalanu - Koscu, ki je tu padel 8. aprila 1945. Lovci imajo imeniten razgled na Julijce. Pri omenjenem odcepu na ovinku sva srečala domačina, ki je pripeljal na sprehod svoja psa. Povedal je, da je to »v resnici« Francoska pot, a domačini tako rečejo tisti, na katero se po tej in Daljnovodni šele pride. Odločno nama je svetoval, naj se raje zapeljeva do vrha serpentin (»Bejžta gor!«) in se podava na Trstelj (izgovoril je Tŕstelj) po lepši poti – po grebenu. Zapeljala sva se torej na vrh in parkirala na majhnem parkirišču z velikim smetnjakom v bližini table z dobrodošlico občine Renče-Vogrsko, namenjeno tistim, ki se pripeljejo sem iz nasprotne smeri.
 

 

S parkirišča vodi gozdna cesta proti Trstelju (nanjo sva na poti čez vrhove naletela še nekajkrat), a sva raje nadaljevala še kakih 50 m po asfaltni, nato pa zavila levo, kamor sta kazala kažipot Trstelj in smerna tablica Trstelj • koča • po vrhovih 2 uri. Nekatere markacije so bile narisane na pločevinaste pokrovčke, pribite ali nataknjene na drevesa. Stezica se je pognala navzgor po gozdu med robidovjem in ovijalkami, a je bila kljub temu lepo prehodna. Čez slabih 20 minut sva prečkala suhozid, ki je dotlej tekel vzporedno s potjo, in takoj zatem dosegla vrh Vrtovke, imenovane tudi Trešnik (502 m). V tamkajšnji skrinjici je tičal od vlage in plesni uničen zvezek, v katerega se ne da več pisati, se je pa v njem udobno nastanil žužek.

 

Z Vrtovke sva se spuščala po šopasti suhi travi, v kateri so se skrivali kamni različnih oblik in velikosti, zato sva morala ves čas gledati pod noge. Pri kažipotih brez napisov sva sestopila na gozdno cesto in jo po nekaj deset metrih že zapustila desno po širokem traktorskem kolovozu nazaj v gozd, kjer naju je pričakal kamen z markacijo. Kolovoz v resnici ni bil prevozen, saj so čezenj ležala podrta drevesa. Pri enem izmed njih sva zavila levo v breg; tam je sicer bila markacija, puščica na njej pa tako drobcena, da sva jo komaj opazila. Ob vznožju istega drevesa je na skali pisalo F(ajtji) hrib (markacija in puščica nazaj). Spet sva se vzpenjala ter po približno četrt ure dosegla ostanke vojaške postojanke Majsai. Majsai je bil poveljnik avstro-ogrske 46. strojnične stotnije. V prvi svetovni vojni so se Italijani skušali prebiti čez Črne hribe do Trsta. Od septembra 1916 do  septembra 1917 so trajali boji za Pečinko, Cerje in Fajtji hrib. Izkazalo se je, da je ostalin iz prve vojne še več, zato sva se tu zadržala zelo dolgo; obhodila sva ostanke številnih objektov in zlezla v več rovov. V enem je svetilka odkrila skoraj prosojno kobilico z zelo dolgimi tipalkami; tako se živali prilagodijo na življenje v temi (troglobionti). Bila je jamska kobilica iz rodu Troglophilus (hvala za pojasnila dr. Tomu Turku). Postojanka je tik pod vrhom Lešenjaka (ali Lesenjaka, »izbiramo« pa lahko tudi med nadmorskimi višinami 545, 552 in 555 m).

 

 

Iz gozda sva se spustila na daljnovodno preseko, od koder sva videla Renče in v ozadju Julijce. Na drugi strani preseke sva nadaljevala spust po travnatem kolovozu skozi borov gozd in se znova znašla na gozdni cesti. Z nje sva se zelo hitro spet povzpela na gozdno stezo. V četrt ure sva stala že na tretjem vrhu, Stolovcu (563 m). V vrhovih borov je pel veter – ne tako mogočno kot v pohorskih smrekah, a lepo. Okrog kotanj v okolici, najbrž tudi ostankov bunkerjev in jarkov, so cveteli trobentice in glogovi grmi.


 

 

Ko je steza naslednjič prečkala gozdno cesto, sva po zemljevidu in občutku zavila levo nanjo, čeprav oznak ni bilo. Po nekaj minutah sva levo ob cesti zagledala najprej dva kala in prežo, takoj nato pa odcep – stezico v travi – in kažipot Žel. vrata. Cesta se je že vzpenjala, markacij pa še vedno nobenih, zato sva poskusila proti Železnim vratom. Ko se je zdelo, da bova šla kar mimo vrha na desni, sva se pognala naravnost navzgor proti njemu. Prisopihala sva do preže in zagledala cesto, ki je pritekla do sem po drugi strani gozda kot najina stezica. Prestopila sva na cesto in kmalu prišla do odcepa levo z nje; očitno bi se je bila morala držati do sem. Mimo kavern sva dosegla najprej predvrh s kamnitima piramidama, nato pa 25 minut od Stolovca še četrti hrib, Stol (629 m), z vpisno skrinjico in ‒ nekoliko nenavadno ‒ gugalnico. Od tam je šlo nekaj časa po ravnem, pozneje pa sva se začela spuščati in pristala na križišču pri razpelu z ograjenim vrtičkom. Sledila sva kažipotoma za kočo in Trstelj ter po četrt ure stopila na odprt svet, kjer je gospodarila burja. Prišla sva na cilj.

 

 
Okrog oddajnikov in razgledne mize na Trstelju se je motalo kar nekaj planincev, vendar je mrzli piš večino hitro pregnal v zavetje koče pod vrhom. Tudi midva se nisva dolgo mudila z razgledovanjem, pa ne le zaradi vetra, ampak tudi ker v sicer sončnem vremenu razgled ni bil posebno dober. Stjenkova koča (610 m), imenovana po narodnem heroju Antonu Šibelji - Stjenku, je zrasla po drugi svetovni vojni na ruševinah italijanskega vojaškega objekta. Na koči so plošče v spomin na junake I. kraške čete in njih voditelja heroja Stjenka, na komunistična sestanka v letih 1934 in 1937 ter na Ivana Bučerja, sicer Ljubljančana, a tedaj načelnika AO Nova Gorica, ki se je jeseni 1950 smrtno ponesrečil v triglavski severni steni, kjer sta plezala s Tonetom Svetino.

 

Za pot, ki sva si jo izbrala za vrnitev (tokrat ne po vrhovih, ampak pod njimi),  pri koči nisva našla nobenega kažipota. Odpravila sva se po cesti v smer, kamor je kazal napis Renče na skali, na razcepu zavila desno in takoj zapustila cesto. Skalnata steza se je spuščala po borovem gozdu in na naslednjem razpotju ni bilo označeno, kam naprej. K sreči je prišel naproti možak, ki naju je usmeril desno navzdol. Na naslednjem razcepu s kažipoti desno Žel. vrata in Dornberk ter levo Renče sva zavila levo. Po 20 minutah sva prečkala kolovoz in se še naprej spuščala po travnato-kamniti stezi proti dolini. Suhi travniki so bili polni progastih žafranov, niže pa so se jim pridružili še jetrniki. Že sumljivo dolgo ni bilo markacij. Prestopila sva grapico; ob njej so cveteli mali zvončki, progaste žafrane pa so nadomestili pomladanski, tako da je bila visoka suha trava vse prej kot pusta. Kakih 10 minut pod kolovozom sva pristala na gozdni cesti. Slab kažipot nazaj Trstelj in markacija sta nakazovala, da sva hodila po markirani poti, čeprav markacij ni bilo, kam naprej, pa ni bilo označeno.

 

 

Zavila sva levo po cesti; ugibala sva, ali je to je Francoska pot. Srečala sva nekoga, ki je prvič hodil tu, a je dejal, da okolico pozna, in povedal, da ta pot pripelje h kažipotu na ovinku pod lovskim domom. Ker pa sva želela više, k avtu, nama je svetoval: ko prideva do asfaltne ceste, nadaljujva po njej, ne po makadamski. Toda po kakih 20 minutah sva prišla do že znane daljnovodne preseke in ko sva opazila strmo stezico, uhojeno po njej, sva se pognala naravnost proti grebenu; Jani je pričakoval, da bova tako prišla na jutranjo pot. Hudi strmini ni bilo videti konca. Prva misel, da slišim oddaljen hrup težkih motorjev, se je izkazala za zmotno: povzročali so ga stolpi in žice v sozvočju z vetrom. Preseka je bila porasla z žajbljem in trobenticami. Čez skoraj pol ure sva bliže tretjemu daljnovodnemu stebru (s številko 47) kot drugemu (46) dosegla gozdno cesto in se spustila desno po njej. Ko sva prepoznala mesto, kjer sva zjutraj zavila desno na drugi hrib (Lešenjak), se je izkazalo, da sva res na pravi poti, in prav kmalu sva bila pri avtu.

 

 

Odpeljala sva se naprej po asfaltni cesti mimo partizanskega spomenika v Temnici, posvečenega padlim 16. marca 1944, in tam levo proti Lipi, od koder sva ponovno videla Trstelj. Zapeljala sva se še do Železnih vrat (445 m), kjer številni kažipoti vabijo na nove pohode in izlete. Domov sva prinesla obilo dobre volje in načrtov pa tudi pet klopov.