31 december, 2019

Srečno 2020!


Po kratkih počitnicah v Beogradu, kjer ni bilo ravno priložnosti za hribolazenje (»osvojila« pa sva vsaj Avalo), sva se predvčerajšnjim za letos poslovila od hribov. Odpravila sva se na Kališče. Za izhodišče sva si izbrala Jekarico, ne vedoč, kaj (kje) pravzaprav je. Zdaj sem v razpravi Draga Mezeta Porečje Kokre v pleistocenu (Geografski zbornik XIV, 1974, stran 11) našla odgovor: Jekarica je velika krnica na severni strani Storžiča v povirju Reke (to je potok, ob katerem sva se vzpenjala na začetku). Odpeljala sva se proti Jezerskemu in za Kanonirjem zavila levo na ožjo cesto. Asfalta je bilo hitro konec in gozdna cesta naju je mimo nekaj hiš, male hidroelektrarne Zabukovec in gozdarskega delovišča (zaradi gozdarjenja velja od 20. julija do 20. oktobra popolna zapora) pripeljala do odcepa poti na Javorniški preval (desno čez mostič, 994 m). Tam sva parkirala.


 








Bilo je mraz (‒4 °C), snega pa le za vzorec. Po slabih 10 minutah sva na desnem ovinku, kjer je bilo še več prostora za parkiranje, prestopila levo na markiran kolovoz, označen s smerno tablico: Bašeljsko sedlo - 1.30h, Kališče - 1.45h in Storžič - 2.30h. Na razcepu čez dobrih 10 minut sva nadaljevala po levem kolovozu in ga kmalu zapustila po stezi desno navzgor. Dvakrat sva prečkala kolovoz in dosegla grebenček. Na kratko sva se ustavila pri razgledni klopci, potem pa se še enkrat »srečala« s kolovozom na mestu, kjer se je končal. Po slabi uri sva prispela na uravnavo in k Praprotnikovi koči (1380 m). Nad njo je steza postala bolj strma in naju manj kot četrt ure zatem pripeljala med dva balvana; na levem je pisalo Srečno. PD Kranj, markaciji sta spremljali enici (torej sva hodila po SPP), o drugih napisih pa sva ugibala, da so podpisi markacistov. Snega je bilo čedalje več. Ko sva stopila med ruševje, so se pokazali vrhovi okrog Storžiča. Zavel je mrzel veter. Čez zasneženo melišče, po grapi in čez skale, tudi čez nekaj stopnic, sva kakih 40 minut nad balvanoma dosegla Bašeljski preval (1630 m). Sence je bilo v hipu konec in sonce naju je kar zaslepilo, skoraj nič manj Storžičeva lepota. Kar precej obiskovalcev je imel.

Pohitela sva v dobrih 20 minut oddaljeni planinski dom na Kališču (1534 m). Že med potjo nama je bilo toplo ob pogledu na Storžič in Triglav, v domu pa sva se še ogrela in okrepčala. Potem sva se vrnila h klopci na Bašeljskem prevalu, saj je bilo »treba« opraviti tradicionalni obred: nazdraviti novemu letu. Sonce je sicer nadvse prijazno sijalo, a tudi pihalo je precej. Kako šele piha zgoraj, sva si rekla, in se nisva povzpela na Bašeljski vrh. Spomnila sem se svoje zgodbe Tudi Bašeljski preval je lahko cilj, ki je pred leti izšla v Planinskem vestniku. Pa še res je!


 
Na najinih slikah je manj neba in midva od glave do peta, a kljub temu objavljam fotografijo, ki jo je posnel prijazen mimoidoči, da vam lahko pomahava oba. Voščiva vam zdravo, prijazno in hribovito leto 2020!

11 december, 2019

Še enkrat na Jelovico

Ko sva konec avgusta po potepanju po Jelovici sklenila, da se tja še vrneva, si nisva mislila, da se bo to zgodilo že naslednji teden (včasih take sklepe uresničiva šele čez več let). V petek sem poklicala na Goško ravan, ali bo v nedeljo, 1. septembra, planinski dom odprt in ali bodo kuhali (na spletu sem sicer našla podatek, da je odprt 365 dni v letu, ampak s takimi objavami imava že slabe izkušnje; trenutno razglašajo, da je trajno in obenem začasno zaprt!), pa so mi povedali, da bodo čez dva tedna zaprli, zato ne nabavljajo več hrane, tako da bova lahko dobila le joto in kranjsko klobaso.

Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu za Radovljico in zapeljala v smer Kropa. Skozi del Radovljice in po mostu čez Savo sva se pripeljala na Lancovo. Z glavne ceste sva zavila desno v Spodnjo Lipnico. Peljala sva se mimo table za vodno učno pot Grabnarico ter kažipotov Razpok 1h (to je rovt na Jelovici) in malo naprej k izviru Lipnice. Od konca naselja je bila cesta makadamska in se je v gozdu spremenila v gozdno. Pred križiščem z zabojnikom za smeti, veliko smerno tablo Lovska koča Talež (desno) in kažipotom Vodiška pl. (levo) je bil ob levi strani ceste prostor za kake tri avtomobile in tam sva parkirala (4,4 km od Spodnje Lipnice). Nenadoma se je začel hud promet v obe smeri in večina voznikov naju je gledala nekam čudno – najbrž zato, ker sva se ustavila, čeprav se da peljati še naprej. Ampak midva sva prišla hodit.

Odpravila sva se po levi gozdni cesti. Z nje se je takoj odcepil blaten kolovoz desno proti skupini počitniških hišic. Ko sva šla mimo gozdarskega delovišča, na katerem je stal velik traktor, pod cesto pa je hrumela žaga, se je zaslišalo pokanje lesa in vršanje vej. To je v takih primerih sicer precej običajno, kljub temu pa nisva pričakovala, kar se je zgodilo naslednji trenutek: zadnja in najvišja izmed treh naglo zaporedoma podrtih smrek je z vrhom krošnje oplazila cesto čisto blizu naju in naju pošteno prestrašila. Pri delu sva videla enega samega gozdarja – kdo bi mu pomagal, če bi se mu kaj zgodilo? Ob cesti so ležali kupi hlodov, tudi zelo starih, že čisto sivih, da gotovo niso bili več veliko vredni. Takih prizorov je v naših gozdovih preveč. Odtočni kanali na široki gozdni cesti so bili polni blata in peska. Po gozdu so ležale skale in tudi cesta je bila ponekod skalnata. Vztrajno se je vzpenjala in se obračala levo okrog Kodrastega vrha. Promet je bil nenavadno živahen; poleg številnih avtomobilov se je tu in tam pripeljal mimo kak kolesar. Ob nedeljah zjutraj še v Ljubljani na Dunajski cesti ni toliko prometa. 

Po četrt ure je nastal zastoj: več avtomobilov je obtičalo, ker so jim gozdarji in njihova vozila zaprli pot. Zdaj sva bila kot pešca seveda na boljšem. Takoj za deloviščem sva desno pod potjo zagledala majčkeno brunarico, ki še ni bila čisto gotova. Odrezki so pričali, da je pri njej pred kratkim nekdo trebil jurčke, zato nisva bila presenečena, ko sva nedaleč od hiške srečala gobarja. Cesta, ki se je dotlej le rahlo vzpenjala, je postala strmejša. Slabih 10 minut od male brunarice je bilo videti, da je Kodrastega vrha konec; tam se je na cesto spustila stezica in je bilo prostora za nekaj avtov. Travnik na desni sva prepoznala kot Španov rovt. Povzpela sva se k hišici na vrhu in se po drugi strani vračala proti cesti. Desno spodaj je tičala nova brunarica, levo, že ob cesti, pa stara s hišnima številkama Spodnja Lipnica 100 in Kodrašc 1 (to je drugo ime za Kodrasti vrh).

V desnem ovinku sta levo na zelo slabo gozdno cesto kazala kažipot Suhrna (na mojih zemljevidih in v vodnikih je ni, na spletu pa sem našla zapise o poti na razgledno Suharno in o kresovanju na njej) in markacijo – gojzar. V istem ovinku so se od ceste odcepili še trije kolovozi. Na tistega levo je kazal kažipot Vodice, za drugega, Goška ravan, pa nisva bila čisto gotova, ali tudi kaže tja ali naravnost naprej. Za vsak primer sva ostala na cesti, saj se nama je zdelo zelo verjetno, da pelje na planino. Mimo hiške s peskom za posipanje sva prikorakala na razcep gozdnih cest. Kažipoti so usmerjali levo Goška ravan in Partizanski dom Vodice 8 Km ter desno Ribenska planina 3 KM (nekdo je pripisal manjkajoči e). Nadaljevala sva po desni, spodnji cesti, vsi avtomobili pa so zavijali levo. Splašila sva mladi srnici. S strme poseke na levi je lepo dišalo po smrekovini in smoli. Sledila je še ena poseka. Vse je bilo grdo razrito. Gozd se je zgostil, le na desni se je vlekel velik travnat jezik s hiško Talež 33 in nekakšno drvarnico Ribno 246 na vrhu. Kasneje sva izvedela, da se imenuje Lemovce. Od tam je bila cesta blatna, kar mehka.
 
Dobrih 20 minut od Španovega rovta sva prispela k Žnidarjevi bajti (952 m). V boljših časih je bila najbrž kar imenitna, zdaj pa ima udrto streho, gank je že odpadel, v notranjosti pa je še nekaj razmetanih kosov opreme. Žnidarjeva planina se je očitno že zarasla. Na tamkajšnjem cestnem razcepu se pride levo na Ribensko planino (v tisto smer brani znak za prepoved vožnje, razen za kolesarje, lastnike zemljišč, gospodarjenje z gozdom in intervencije), midva pa sva odšla najprej po desni cesti in čez kakih 200 m na skali desno pod njo zagledala spominsko ploščo, postavljeno leta 1961: Padel za svobodo / Novak Alojzij / * 17. 8. 1920 (sprva vklesano 1943, čez to pa pravilno 1920 in pobarvano) Dobrava – Podnart (vklesano Podnard, a popravljeno z barvo) / † 30. 7. 1943 / Slava mu! Bil je borec Kranjskega bataljona. Poleg je stala lesena klopca. To območje se imenuje Papež.

Od plošče se je v levo spustil klavrn kolovoz; vodil naj bi na Čmarjevo planino, ki je zadnjič nisva našla. Ko je zavil desno, se je v ovinku levo odcepil drug. Po tem sva v 5 minutah prišla do hiše z verando Talež 38. Stavba z zalogo drv in zbiralnikom za deževnico je bila v dobrem stanju, dimnik sploh nov, vtičnica pa naju je presenetila, saj na takem kraju nisva pričakovala elektrike. To naj bi bila Čmarjeva planina, a od nje ni ostalo nič ‒ zarasel jo je gozd.
 








Vrnila sva se na ovinek in se napotila po prvotnem kolovozu, torej na razcepu dol grede desno. Srečala sva starejši par; nabirala sta lisičke. Kolovoz se je spremenil v jarek, ki naju je prej kot v 5 minutah odložil pri koritu z vodo. Bilo je čisto tako, kakor nama je prejšnjikrat opisal možak pri veliki brunarici na Taležu: če bi bila tedaj vztrajala v zastavljeni smeri, bi bila prišla do tega korita, ki je najverjetneje tudi ostanek Čmarjeve planine. Obrnila sva. Ko sva nad spomenikom prišla nazaj na cesto, bi bila lahko zavila tudi desno po njej in bi naju bila prav tako pripeljala na Ribensko planino, a zelo daleč naokrog, zato sva se raje vrnila k Žnidarju.

Najin naslednji cilj je bila Ribenska planina. Ob gozdni cesti sva naletela na drug gobarski par, ki je nabrano pospravljal v avto. Izvedela nisva nič uporabnega, le osebne rekorde gobarja – koliko jurčkov je največ nabral v enem dnevu in koliko v enem letu (po moje preveč). Cesta se je vzpenjala in spuščala, včasih sva hodila tudi po ravnem. Ko sva stopila iz gozda, sva zagledala Ribensko planino. Cesta jo je obšla po zgornjem robu, nato sva se spustila levo po kolovozu. Ob ograji so se senčile koze. Kraj poti je cvetelo veliko svečnikov. Po robu gozda okrog travnikov je stalo nekaj prež. Od Žnidarja do planšarskega doma iz leta 1941 sva hodila 25 minut. Planina (925 m; domačini ji rečejo tudi Zgoška) je zelo obsežna. Za mizo pred domom je sedelo precej gostov in zelo glasni so bili. Stregla jim je gospa z zelenimi lasmi. Nekoliko nenavaden prizor so bile ležalne mreže pod napuščem in v eni je počival kolesar. 

Planšarijo sva zapustila mimo korita z vodo. Na najbolj oddaljenem delu planine so se pasli konji in krave. Kmalu zatem sva zavila levo v gozd, si odprla »vrata« v električnem pastirju in jih skrbno zaprla za seboj, kakor so nama naročili pri planšariji. Široka gozdna steza se je vztrajno vzpenjala. Na deblu neke smreke sta rdeči črka G. in puščica naprej najbrž napovedovali Goško ravan. Sicer markacij ni bilo, »nadomeščali« pa so jih pari rdečih puščic (vedno ena naprej, ena nazaj). Po 20 minutah sva pri lesenem kažipotu nazaj Ribenska pl. prečkala gozdno cesto, ki se je po nekaj korakih v desno priključila drugi. Njuno stičišče je na zemljevidu označeno kot Razpotje.









Onstran ceste, ki sva jo prečkala, naju je čakal še en kažipot: Goška ravan (naprej v gozd). Gozdna steza se je rahlo spuščala in ob njej je bilo še več puščic in oznak G. Po strmejšem spustu sva pristala na prečnem kolovozu, zavila levo po njem in pokazala se je Goška ravan. Spet je bilo treba izključiti električnega pastirja. Za še enimi takimi »vrati« sva bila že skoraj pri planinskem domu, vendar so se grozeče zbirali oblaki, zato sva najprej zavila desno proti Ukanovčevi dolini. Za še eno ograjo sva se spustila mimo nekaj lesenjač in pod nama je sredi doline samevala ograjena lesena hiška s pločevinasto streho. Nadaljevala sva po robu gozda, v katerem se je skrivala počitniška hišica, upajoč, da bo to bližnjica do Ažmanovega rovta, od koder bi šla lahko po cesti nazaj proti planinskemu domu. Da tod hodijo, so (žal) pričale smeti.

Kakih 20 minut od Razpotja sva res stopila iz gozda na Ažmanov rovt, kjer so se pasle krave, na zgornjem robu pa so stale hiše. Pod njimi sva prestopila električnega pastirja in splezala čez ograjo na makadamsko cesto. Spustila sva se levo skozi pravcato počitniško naselje ter mimo kozolčka z napisom Ažmanova planina in smernimi tablicami, ki so vse kazale nazaj gor, od koder sva prišla. Srečevala sva številne kolesarje. Nad cesto sva opazila hiško Lovske družine Jelovica. Ker je začelo deževati, sva pohitela, da ni bilo treba odpirati dežnikov. Po dobrih 10 minutah sva pritekla h kozolčku z napisom Dobrodošli na planini Goška ravan 1001 m in planinskemu domu. Bil je zadnji čas, saj se je pošteno ulilo.

Planinski dom Goška ravan (večinoma 933 m, na tabli pred domom 1001 m, v vodniku PZS pa le 925 m, kar je sicer (tudi?) višina Ribenske planine) spada v Spodnjo Lipnico. Poleg skodlaste stavbe stojita še odprta uta in nadstrešek. Pogleda na Karavanke in bližnjo razgledno točko Suh(a)rna žal nisva bila deležna. Kljub slabi napovedi glede prehranjevanja so le še imeli nekaj za pod zob in šest nas je kósilo na varnem pod napuščem, medtem ko je pol metra od nas lilo, treskalo in je padala celo toča. 

Ker je po debeli uri še vedno deževalo, sva se naveličala čakati; odprla sva dežnika in vzela pot pod noge. Po gozdni cesti navzdol je voda kar drla in pokazalo se je, kako škodi zasutost žlebov za odvodnjavanje. V slabih 10 minutah sva bila pri že znanih kažipotih in se poslej vračala po jutranji poti. Srečala sva mlajšega moškega brez dežnika ali vsaj kapuce, ki je šepal ob palici. Od daleč je bil videti kot kak begunec, a je govoril slovensko. Namenjen je bil na Vodiško planino, kjer da je »koča ali nekaj takega«. Prosil naju je za vodo in k sreči sva imela še eno polno plastenko. Promet kar ni pojenjal. Neki poltovornjak je tako pridivjal navzgor, da se je za las izognil trku z nasproti vozečim avtomobilom. Starejši par, ki je pripeljal za nama, nama je ponudil prevoz, a sva se zahvalila, saj nisva bila več daleč od avtomobila. Malo preden sva prišla do njega, sva zavila levo k počitniškim hišicam, kamor se je odcepil blatni kolovoz, ki sva ga opazila že zjutraj. Pri prvi hišici sva naletela na par, ki nama je razložil, da se ta kraj imenuje Zabajsovec (česa takega niti na spletu ni najti), da sta lastnika ene hiške Mehičanka in Teksačan, ena je prazna, ker je lastnik umrl, eno prodajajo. Pogosto sta tam in pozimi se sankata po cesti proti Taležu. Komaj sva se ločila od zgovornih in prijaznih sogovornikov, ki sta nama ponujala vse mogoče žganice.

Popolnoma trezna in ne preveč mokra sva 45 minut od Goške ravni sedla v avto, zadovoljna tudi zato, ker so novi gojzarji dobro prestali ognjeni (in vodeni!) krst.