Črni vrh na Mali gori z dodatki

Za zadnjo aprilsko soboto popoldne so napovedali dež, zato sva iskala nekaj, kjer bi lahko po potrebi hodila tudi z dežnikoma. Izbrala sva Črni vrh na Mali gori (dotlej sva tam obiskala že Kamni vrh in Grmado ter Stene svete Ane). Palice sva pustila doma.

Odpeljala sva se v Ribnico in v tamkajšnjo industrijsko cono Lepovče. Pri železniški postaji sva zavila levo, prečkala progo ter se mimo Rika in Jaskawe pripeljala do konca Ribnice, kjer se je končal tudi asfalt. Že kmalu je slabo opazen kažipot kazal levo proti Francetovi jami in opozorilna tabla je svarila pred medvedi. Ob cesti so bile markacije. Peljala sva se mimo ograjene Komunale Ribnica z zaprto deponijo, kjer se je levo nazaj odcepila cesta proti Žiglovici (križi na kažipotu so napovedovali grobišče), drugi kažipoti pa so usmerjali naprej (TIGR in Sv. Ana) in nazaj (še enkrat Sv. Ana). Od tam naj bi se gozdna cesta uporabljala le na lastno odgovornost in res je postala slabša. Držala sva se kažipotov TIGR in Sv. Ana. Na križišču, kjer so oznake na skali kazale desno proti Črnemu vrhu (v najino načrtovano smer), naprej po cesti pa je usmerjal napis Sv. Ana, je bilo sicer nekaj prostora za parkiranje, a sva se zapeljala dalje do razcepa, kjer je stalo razpelo in so podrta debla čakala na odvoz. Tam (kakih 5 km od konca Ribnice) sva parkirala. Pri razpelu sta bila kažipota levo Sv. Ana in desno TIGR.

Najprej sva se odpravila po desni cesti iskat spomenik tigrovcem. Slabe markacije so naju po 150‒160 m pripeljale na označen odcep levo. Še kakih 50 m navzdol po vlaki je bilo treba do spomenika. S kovinske plošče, pritrjene na skalo, sva izvedela, da so se 13.5.1941. leta /.../ tu spopadli z italijanskim okupatorjem slovenski rodoljubi člani ilegalne organizacije TIGR Danilo Zelen /.../ Ferdo Kravanja /.../ Anton Majnik /.../. Na kozolčku poleg je na dveh lesenih tablah pisalo Prvi oboroženi spopad z okupatorjem v Sloveniji 13. 5. 1941 in V tem boju je padel Danilo Zelen - vodja org. TIGR. Izdal jih je domačin. Italijanski karabinjerji in slovenski orožniki so jih obkolili v gozdarski koči. V oboroženem spopadu hudo ranjeni Zelen si je vzel življenje sam, tovariša pa so ujeli (pozneje sta pobegnila in padla drugje).

Vrnila sva se na parkirišče in od tam slabih 10 minut peš nazaj po markirani cesti (ker po njej teče pot k Sv. Ani) na prejšnje križišče, kjer sva zavila levo proti Črnemu vrhu. Markirana cesta se je zlagoma, a zdržema vzpenjala. Po sprva samo listnatem gozdu je ležalo veliko skal. Sčasoma je bilo med drevjem čedalje več smrek. Tu in tam sva se spomnila opozorila na medveda in piskala, ploskala, tolkla s palicami. To nerada počnem, ker vznemirjam tudi druge živali, a medveda se vendarle bojim srečati.

Po skoraj pol ure se je cesta prvič zravnala in se čez čas celo rahlo spustila. Zaman sem se ozirala za rožami, cveteli so samo popčki. Ob cesti so se vrstila večinoma nepospravljena gozdarska delovišča. Tablica Prepovedano odlaganje smeti Pazi kamera! na enem izmed njih se mi ni zdela posebno prepričljiva. Nekje sta starejši in mlajši možak natovarjala traktorsko prikolico; dobro, da sva bila peš, saj bi bila morala z avtom predolgo čakati ali celo obrniti. Nekaj časa sva se spet večinoma rahlo vzpenjala, nato je sledil daljši spust. Na neki ploščati skali so se markacisti posebej potrudili z oznakami smeri, a jih je že začel preraščati mah. Cveteli so kranjski volčiči (bunike), mlečki, mrtve koprive, sicer pa še vedno ni bilo veliko rož. Gozd je postajal čedalje bolj skalnat.

Poldrugo uro od izhodišča sva prispela na križišče: napis Makoša (na zemljevidu Makoše) na drevesu je kazal desno navzdol, levo pa se je odcepila pot na Črni vrh. Odcep je bil zametan in steza je bila navzgor označena zelo skopo, navzdol pa bolje. Prečkala sva traktorski kolovoz in pot se je izboljšala. Ko sva dosegla širši kolovoz, ni bilo nobene oznake, zato sva postavila možica, da bi našla nazaj. Čez obširno poseko sva se vzpenjala po nečem, kar je bilo bolj vlaka kot kolovoz, široko pa kot cesta. Nenadoma je zmanjkalo oznak; morda so padle z drevesi. Tako ni bilo čisto jasno, ali pot teče po glavni ali po stranski vlaki. Pobočje je postalo precej strmo. Potem ko naju je dobra markacija povabila levo na ožjo vlako, sva na nekem deblu ob glavni opazila napis Konec. Tedaj je prvič zagrmelo. Do te strmine nisva pogrešala palic, zdaj ko bi res prišle prav, pa je kazalo, da bo treba poseči po dežniku. Pogled v dolino in hribe onkraj nje nama je povedal, da tam že lije.

Ko se je leva vlaka končala, sva se vrnila na desno, ki je kljub omenjenemu napisu očitno še ni bilo konec. Brez markacij sva dosegla greben, tam pa je bilo tolikšno razdejanje, da nisva mogla desno po njem. Nekoliko sva se spustila, da sva pobočje prečila niže, kjer je bilo bolj prehodno, tedaj pa sva spet zagledala markacije: kjer sva se preselila na desno vlako, bi bila morala kar čeznjo. Tudi tam je bilo vse podrto. Kljub težavam sva pol ure nad odcepom le dosegla vrh (963 m) in takrat je začelo deževati. Pokrila sva nahrbtnika in se lotila malice pod dežnikoma. Na vrhu je bilo nekaj rdeče popisanih skal (na eno je bil pritrjen tudi žig), med njimi pa rjasta vpisna skrinjica in še ena zelena.

Ko sva se začela vračati, je grmelo, deževalo pa ne prehudo. Potem se je grmenje oddaljilo, »v zameno« pa se je ulilo. Imela sva srečo, da je bila edina večja strmina na najini poti že za nama, preden jo je naliv spremenil v drsalnico. Najin možic naju je zvesto čakal. Ko sva se v uri in 40 minutah vrnila k avtu, je že spet sijalo sonce.

Med vožnjo domov sva se ustavila pri odpadu in peš sledila kažipotu za Žiglovico. Ob vstopu v gozd je stala tabla 300 m Jama Žiglovica s koordinatama. Na prvem razcepu je bil desni krak označen s slabo opaznim majhnim rumenim kažipotom s križi. Pozneje se je zvrstilo še nekaj markacij (bel in rdeč obroč brez sredice, moder obroč). Rdeča lomljena črta in mali rumeni kažipot s križi sta naju po dobrih 10 minutah usmerila z blatnega in kamnitega kolovoza levo na travnato stezo, ki naju je pripeljala do poševnega stopnjastega brezna, dolgega oziroma globokega 82 m (tako e-kataster jam Društva za raziskovanje jam Ljubljana). Ob breznu sva prebrala marmorno spominsko ploščo z imeni devetih žrtev partizanske likvidacije 28. julija 1942, obsojenih na smrt, ker so na zahtevo Italijanov sekali gozdove ob progi, čeprav je OF to prepovedala, in petih žrtev iz Strug, pobitih 22. oktobra 1943, poleg kamnitega razpela z bronastim Križanim in napisom Žiglovica 1942 ‒ 1943.

Nazadnje sva šla še pogledat, kaj pomeni kažipot Francetova jama. Ta vodoravna jama v Mali gori pod Seljanom (594 m) je najmanjša turistična jama v Sloveniji, a je zdaj zaprta za javnost. Ogled omogočijo le vnaprej napovedanim organiziranim skupinam, zato notranjosti žal nisva videla. Odkrili so jo 7. decembra 1958. V e-katastru piše, da je dolga 22 m in globoka 8 m, kolikor so po odkritju namerili člani ljubljanskega jamarskega društva, v katero so bili nekdaj včlanjeni tudi ribniški jamarji. V njej so menda vse pri nas znane kraške tvorbe. Francetova se imenuje zato, ker je bilo v času odkritja kar sedmim ribniškim jamarjem ime France. Jamarski dom pri Francetovi jami iz leta 1960 je bil prvi v Sloveniji (in v takratni Jugoslaviji). Ob 50-letnici so obnovljenega ponovno odprli.

Tako je bil najin »program« končan. No, ne še čisto. V Ljubljani sva se ustavila na Dunajski cesti 88, kamor sicer hodim k frizerju, tokrat pa naju je zanimala spominska plošča, povezana z Malo goro. V tisti hiši je namreč živel tigrovec Danilo Zelen, rojen leta 1907 v Senožečah, organizator protifašističnega odpora in žrtev prvega oboroženega spopada z okupatorjem v Sloveniji. Tam je s tovariši razmnoževal ilegalna glasila in letake.

Krasen dan za na Pasjo ravan

V velikonočnem tednu sva raziskovala Rim in Vatikan, na velikonočni ponedeljek pa se je bilo treba domisliti kakega hriba, ki ne bi bil predaleč od Godešiča, da bi lahko mladim spotoma odnesla pirhe. Tako se je Jani spomnil na Pasjo ravan, na kateri sva bila že davnega leta 2005, ko še ni bilo tegale dnevnika. Takrat iz Hotovlje čez Bukov vrh, tokrat iz Sela nad Polhovim Gradcem. Iz Godešiča sva se odpeljala skozi Puštal po dolini Hrastnice in z njo desno po cesti, ki se je odcepila proti Selu nad Polhovim Gradcem. Mimo kamnoloma sva se pripeljala po ozki vijugasti in strmi asfaltni cesti do parkirišča pri kapelici (699 m) pod Selom nad Polhovim Gradcem. Nenavadno se mi je zdelo, da je ne le poslikana zunaj in znotraj, temveč je čez notranjo fresko pritrjen še lesen relief Križanega. Ob parkirišču so bili številni kažipoti. Od tam sva videla cerkev sv. Ožbolta, kjer sva tudi bila že leta 2005. Prva leta sva se sploh veliko potepala po Škofjeloškem hribovju.

Sledila sva kažipotu Čr. vrh / Selo žig P / Kmet. o. vrat »Ogrinc« proti vasi. Ob poti so bile planinske in vezistične markacije (ugotavljam, da nihče ne uporablja tega izraza, torej ga moram najbrž pojasniti: tako rečem rumeno-modrim markacijam Poti kurirjev in vezistov NOV). Levo spodaj je ležala dolina, nad katero so se dvigali Polhograjska gora (Sv. Lovrenc), Veliki hrib, Strmec, Sušnik. Ustavila sva se pri Ogrincu, ki ni bil videti ravno odprtih vrat, imajo pa planinsko vpisno skrinjico (770 m). Na bližnjem razcepu naju je kažipot Črni vrh usmeril levo in kmalu še eden desno na kolovoz, ki naju je pripeljal v gozd. Desno nad kratkim vzponom je stalo znamenje, nato se je kolovoz položil.

 

Na razcepu po dobre četrt ure je bil označen zgornji, desni krak. Že prej slabe planinske in vezistične markacije so izginile. Po nekaj minutah sva prišla do nečesa, kar je bilo nekoč morda gozdna cesta; nazaj sta kazala knafelček in L (Loška planinska pot) na drevesu. Stanje ni ustrezalo opisu na spletišču Hribi.net, zato sva se vrnila na prejšnji razcep, misleč, da sva pač narobe razumela oznake (ne bi bilo prvič). Zdaj sva se od razcepa podala po levem kraku. Pot se je v glavnem rahlo spuščala in ni bila markirana. Iz gozda sva se povzpela čez travnik in se z zgornjega roba spustila nazaj v gozd. Zaraščeni kolovoz se je za manjšim zemeljskim plazom razširil in zaradi sesute brežine postal peščen. Čezenj je tu in tam curljala voda. Tudi ta pot se ni ujemala z opisom na spletu. Končno sva se začela rahlo vzpenjati. Četrt ure za razcepom sva pogledala iz gozda in slaba makadamska cesta pred nama se je spuščala levo proti hišam. Upala sva, da bova koga lahko vprašala, kje sva in kam morava, vendar nisva našla žive duše.

K sreči sva zgoraj na cesti opazila sprehajalko s psoma in ta nama je pojasnila, da bo treba po cesti navzgor, torej bi bila morala ob prihodu iz gozda zaviti desno. Nadaljevali smo skupaj. Proti vrhu dokaj strmega klanca smo spodaj zagledali domačijo pod plazovitim pobočjem, v daljavi pa še več hiš na široko raztresenega Črnega Vrha. Prišli smo do ovinka, kamor bi naju bile pripeljale markacije (z desne), če jih ne bi bila zgrešila (na razcepu sva šla namreč sprva prav, a sva prekmalu odnehala in šla potem po nemarkirani poti). Spustili smo se po poslej markirani gozdni cesti ali kolovozu proti levi, spet v gozd. Tudi čez ta kolovoz je na več mestih tekla ali curljala voda. Poleg drugih pomladnih rož je cvetelo posebno veliko pljučnikov. Bilo je tudi obilo borovničevja in najina vodnica je potrdila, da se tod nabere veliko borovnic. Za kratek čas smo se ustavili, ko naju je peljala na desno pogledat razgled; kljub mrču smo prepoznali Storžič, Zaplato (Hudičev boršt), Kočno, Grintovec.

Po kakih 10 minutah skupne poti smo prispeli na križišče Predole s kažipoti na štoru (794 m). Od tam se pride na Pasjo ravan bodisi levo po gozdni cesti ali kolovozu (mimo Ostreža) bodisi naravnost navzgor po stezici. Odločili smo se za slednjo. Strma koreninasta potka se je sčasoma razširila v kolovoz. Še en kraj za nabiranje borovnic. Za odcepe se nismo menili, saj je bila naša pot jasno označena. Čez četrt ure naju je sopotnica poučila, da smo na Mlaki, ki se imenuje po mokrotnem svetu (914 m; na zemljevidu pespoti.si se ta kota imenuje Prosenov grič, na spletni strani občine Dobrova - Polhov Gradec pa je Prosenov grič travnata planota pod vrhom Mlake). Tam smo zavili desno po res precej blatnem kolovozu (na omenjeni občinski spletni strani celo piše, da je pod vrhom Mlake jezerce). Čez 10 minut se je gospa poslovila in se spustila proti Črnemu Vrhu, midva pa sva nadaljevala navzgor. Po dobrih 5 minutah sva pri razpelu stopila iz gozda na makadamsko cesto pri hišah še enega dela Črnega Vrha.

Makadamska cesta levo (navzdol) je bila označena z evropsko, vezistično in planinsko markacijo; to je pot mimo Ostreža in po tej sva se nameravala vrniti. Zdaj pa sva nadaljevala navzgor do asfaltne ceste in po njej do drevesa z mizo in klopcama, ki so jih kdo ve zakaj naredili v daljnem Dravogradu, čeprav je prvi sosed mizar (njegovi stroji so brneli celo na velikonočni ponedeljek). S tega počivališča sva že videla svoj cilj, Tošč, Sv. Jedrt in v daljavi zasnežene Julijce, tudi Triglav. Na drevesu in bližnjem drogu so bili številni kažipoti in smerne tablice (910 m). Ko sva korakala proti domačiji Košir, kjer smo se zbrali pred pohodom po poti Cankarjevega bataljona izpod Pasje ravni v Dražgoše, sva zagledala preval s križiščem in kapelico (858 m). Tam so bili spet kažipoti. Sledila sva svojemu in mimo še več drugih prišla do odcepa desno po kolovozu navzgor v gozd. Na drogu prometnega ogledala sta bili narisani puščica in markacija. Vzpenjala sva se čez manjšo poseko in skozi listnati gozd, v katerem drevje še ni ozelenelo, cveteli pa so popčki, podlesne vetrnice, spominčice, pljučniki, vijolice, tevje, skrečniki, blagodišeči telohi, deveterolistne konopnice, jagode, regrat, mlečki, špajke. Sledila je velika poseka s tremi potmi: levo je tekel pošten kolovoz, desno slabši, med njima kamnita steza, markacije pa nobene, razen za nazaj. Z razcepa je bil lep pogled na cerkev sv. Lenarta. Izbrala sva levi kolovoz in izkazal se je za pravega. Tudi po vršnem pobočju je bilo vse polno poti, a lomljena črta nama je vedno pokazala, kam morava zaviti, poleg tega pa so naju vodile Knafelčeve in evropske markacije E7. Kmalu sva zagledala vrh in kake pol ure nad počivališčem stopila nanj.

Pasja ravan je bila nekdaj najvišji vrh Polhograjskega hribovja, a ker jo je jugoslovanska vojska s svojimi posegi (postojanka ni bila nikdar dograjena) menda znižala na 1020 m, je zdaj druga za Toščem (1021 m). Vrh je za nogometno igrišče velika ravnica z opuščenimi podzemnimi vojaškimi objekti, popacanimi z grdimi grafiti in nasmetenimi z ostanki petard, ki tam gotovo »lepo« odmevajo. Ob najinem prvem obisku je bila lepša, saj so jo krasile zasnežene smreke. Tudi sicer je bila tokrat precej drugačna, kajti leta 2005 še ni bilo 20 m visokega stolpa s kroglo na vrhu in nekaj montažnimi objekti ob vznožju. Od 16. maja 2014 sta namreč na Pasji ravni vremenski radar in meteorološka postaja. Meritve se izvajajo vsakih 10 minut. Na kažipotih sva opazila dva podatka o višini: 1019 in 1020 m. Poleg običajne planinske vpisne skrinjice je tam še skrinjica Pohodne poti Občine Gorenja vas – Poljane. Naletela sva tudi na eno izmed tablic, ki jih je za Polhograjsko planinsko pot izdeloval nekdanji markacist PD Blagajana Jože Marolt. Tisti dan je bilo precej obiskovalcev, poleg »pešcev« tudi tri starejše gospe z avtom in parček z motorjem.

Med vračanjem sva si omislila nekaj sprememb. Najprej sva za prevalom zavila levo k hiši Črni Vrh 8 in za njo v breg po robu gozda, ker je Jani domneval, da tam teče bližnjica, ki sva jo opazila med vzponom. Vrh travnika sva dosegla kolovoz in zavila desno po njem proti cesti. Preden se je kolovoz spustil k njej, je levo zavila stezica. Po tej sva sestopila na asfalt in šla skozi vas, spet mimo mize in klopc. Asfaltno cesto sva zapustila po makadamski, po kateri sva tudi prišla tja, pri razpelu, kjer sva gor grede stopila iz gozda, pa zdaj nisva zavila nazaj v gozd, temveč sva ostala na makadamu (za odcep levo čez Mlake sploh ne bi bila vedela, če ne bi bila prišla od tam, saj nisva opazila nobene oznake). Poleg planinskih markacij so se spet pojavile vezistične, a nobenih ni bilo veliko. Ves čas sva se spuščala, malo pred Ostrežem (na spletišču pespoti.si najdemo Obrez, Črni Vrh 21) pa se je cesta zravnala. Zemljišče je bilo ograjeno s količki, s katerih so visele cunje. Okrog podirajoče se hiše so cvetele narcise in spominjale na čase, ko so tu še živeli ljudje.

Takoj ko sva spet stopila v gozd, je bilo na levi majhno betonsko zajetje, iz katerega je po lesenem žlebu tekla voda. Sledil je še en izvir, tudi na levi. Nedaleč za gozdarskim deloviščem, ob katerem so bila zložena drva, se je najina cesta združila s slabšo, ki se je vzpenjala z desne proti levi. V dolini sva zagledala hiše in kmalu zatem zašpilila klobaso na križišču Predole. Ko sva prispela na ovinek, na katerem sva gor grede s pomočjo domačinke znova prišla na zgrešeno markirano pot, sva seveda zavila levo za markacijami. Pri zarjavelem plugu sva izstopila iz gozda in preden se je cesta povzpela proti Sv. Ožboltu, sva skrenila desno z nje po nerazločnem travnatem kolovozu. Tam so naju čakali težko opazni kažipoti, precej odmaknjeni od odcepa, ki so izgubili že večino barve, med njimi tudi za Selo. Nanje naju je opozorila družba, namenjena k Sv. Ožboltu.

Poslej sva stopala po ravnem, po nekakšnem grebenu, obraslem z drevjem. Markacij je bilo komaj kaj, zato sva si pomagala tudi s tistimi za nazaj. Na naslednjem razcepu naju je ena vendarle usmerila desno navzdol in spet sva se znašla na razcepu, na katerem sva gor grede zgrešila označeno pot. Tako sva zašpilila še drugo klobaso. Kmalu sva zagledala pod seboj Selo s Sv. Jedrtjo in Toščem v ozadju. Dol sva hodila četrt ure dlje kot gor: dve uri. Na parkirišču je stalo že šest avtov, zjutraj le trije. Bil je lep dan, pa še praznik, zato bi bilo res škoda čemeti doma.