Iskanje izgubljenega miru v Repovem kotu

Saj so lepi tile prazniki konec aprila in v začetku maja, ampak vsaj za Janija so bili trije zaporedni živahni konci tedna v Ljubljani kar preveč. Zaželel si je dan osebne svobode v mirnem, odmaknjenem okolju, in si je za 9. maj za zatočišče izbral Repov kot. Prav zanj se je odločil zaradi slapu (mnogi ga zapišejo kar Slap), ki ga še ni videl zares vodnatega. Skupaj sva bila tam v septembru, s Tomažem pa sta ga obiskala v juniju. Prvič je bil čisto suh, drugič je komaj curljal, zato je upal, da bo v začetku maja z vodo bogatejši.

 

Nikdar v najini planinski karieri nisva stremela za tem, da bi pot začela s čim višjega izhodišča in da bi do njega prišla čim bolj lagodno. Daljša ko je pot, več lepot in zanimivosti utegne pohodnik užiti. A časi nas žal spreminjajo. Tako sem v soboto upal, da se bom kljub nenehno spreminjajočim se prometnim razmeram do Jermance lahko pripeljal. No, zdaj velja, da je gozdna cesta zaprta od 15. novembra do 15. marca, stalno pa samo njen skrajni konec. O (ne)zaprtosti obvešča prometni znak na drogu pred Jerinčkom (Štritofom). Pred parkiriščem sem se za nekaj trenutkov ustavil le še na tako imenovanem Jakovem ovinku, kjer si je pred več kot tridesetimi leti življenje vzel znani lovski čuvaj Janez Uršič. Še vedno je tako kot vselej doslej: svečke in zelenje. Na jasi na Jermanci (okoli 915 m) še ni stalo veliko avtomobilov. Tudi tam je bil pogled, kakršnega sem vajen od nekdaj: svisli na zeleni preprogi, sramežljivo skrita preža na robu gozda ter Kogel, Štruca in Skuta za krono nad vsem skupaj. Upam, da ne zgrešim preveč, če ugibam, da je izvor imena Jermanca isti kot starega imena za Kamniško sedlo – Jermanovih vrat.*

 

 

Ko sem izmenjal nekaj besed s sosedama, ki sta se že odpravljali plezat v Planjavo, sem tudi sam nadaljeval po cesti v gozd. Ta je malce više zavila ostro levo (tam je znak, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo), naravnost pa se je začel rahlo spuščati kolovoz. Oba kraka vodita proti Kamniškemu sedlu. Odločil sem se za kolovoz, saj mi bo krajša in udobnejša cesta prišla prav pri vračanju, ko bodo noge že utrujene. Komaj 10 minut od avta se mi je z desne pridružila običajna pot od Doma v Kamniški Bistrici, po kateri so se vzpenjali vsi, ki si niso privoščili Jermance. Pot je tako rekoč prečkala moj kolovoz in po stopnicah sem se podal za njenim kažipotom in markacijami. Pobočje Kaptana je v rahlem vzponu bolj ali manj prečila, tako da mi srčnega utripa kljub skalnatemu terenu ni kaj dosti pospešila. Ko je po 20 minutah pripeljala pod žice tovorne žičnice, me je na to opozorila tabla. Na drugi strani se je z leve pridružila ona krajša pot z Jermance. Za priključkom sem lahko bolj zaslutil kot občutil, da sem pravkar prečkal konico jezika dolgega Kaptanskega plazu. Še četrt ure in V Klinu (1067 m) me je pričakala prva klopca za najbolj utrujene.

 

Iz Klina so se vsi pohodniki vzpeli levo proti Kamniškemu sedlu, le jaz sem prestopil grapo in zavil desno na lovsko stezo brez markacij. Po dobrih 10 minutah se je spet v desno ločila nova steza. Oznak ni bilo nobenih, niti možica ne, a na srečo območje že kolikor toliko poznam in sem vedel, da desni krak vodi na Kamniškega Dedca in da moram ostati na levem. Z njega je bilo videti več namišljenih ali zaresnih stezic v desno proti Sedelščkovi strugi. Eno sem preizkusil, saj Bojan Pollak že ta del hvali kot vrednega ogleda. Zasilno ga imenuje Soteska na začetku Repovega kota. Tam nekje se namreč začne čudovita visokogorska dolinica, stisnjena med mogočne južne stene Planjave in nazobčani greben Zeleniških špic, ki se po dobrih 2 km izteče pod pečinami Srebrnega sedla. Od kod njeno ime, mi ni uspelo ugotoviti. Nekateri menijo, da se je Rep imenoval nekdanji lastnik posesti, drugi, da njen potek spominja na pasji rep. Lahko je res eno ali drugo ali pa nič od tega.

 

 

 

 

 

 

 

Dobro vzdrževana steza se je hitro postavila pokonci in mi upočasnila korak. Ko sem prečkal grapo Za Vrati (tudi Za Vratam), ki je strmoglavljala s Planjave, sem v njej opazil prve alpske cvetice, ki ljubijo skalo in so zadovoljne že s prgiščem zemlje v njenih razpokah –  avrikelj, encijan, wulfenov jeglič. Više jih je bilo nekaj več, a nikjer prav veliko. Sčasoma se je začel gozd redčiti in občasno se je odprl kak pogled na Kamniškega Dedca, više še na zgornji konec Repovega kota in Staničev vrh. Za odcepom proti Macesnovcu (levo) in prečenjem še ene skalne grape se je debelo uro od Klina drevje končno umaknilo širokim razgledom. Korak je zato postal kar lažji. Čez kratek odsek naj bi mi pomagalo nekaj klinov in jeklenica, a so bili klini že močno skrivljeni in jeklenica raztrgana. Nič hudega. In potem sem končno zagledal Slap, ki me je zvabil v ta konec sveta. Nos se mi je malce pobesil, kajti vode je bilo tudi tokrat le za pošten curek, pa čeprav dolg najmanj 30 m. Ne vem, ali je ni nikoli več ali sem spet zamudil najbolj vodnati čas.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Namrgoden sem bil le nekaj hipov, saj sem se spomnil, da me najlepše vendarle še čaka. A do tja se je bilo treba še malce potruditi. Najprej sem se moral povzpeti čez snežišče, ki pod vstopom v plezalne smeri Planjave vztraja najmanj vso pomlad. Saj tistih nekaj metrov ni bilo nič posebnega, ampak sneg je bil ravno toliko mehak, da sem sicer brez težav naredil stopinjo, ko sem jo obremenil z vsemi svojimi kilogrami, pa je hotel sneg izpod noge zdrseti v dolino. Z nekaj previdnosti in potrpežljivosti je šlo. Onstran so se mi klini še enkrat ponudili v pomoč. Potem pa je steza zavila v rušje in kmalu sem zaslišal šum Sedelščka. Potok je tik nad Slapom izdolbel šest prekrasnih kotličev s smaragdno vodo. Če jih štejem od zgoraj navzdol, sta najlaže dostopna drugi in tretji, ki sta za moj okus tudi najlepša. Drugi je za povrhu še najgloblji (2 m), zato ga plezalci radi uporabijo za hlajenje pregretih teles, kar seveda naravi ne koristi. Tretji je rahlo zagruščen in je videti kot miniaturna plaža. Edino od njega je viden četrti, ki se sicer skriva pred pogledi pod navpično steno. Najbolj slikovit je seveda pogled na niz več kotličev skupaj. Med malico sem se zamotil z opazovanjem jutranjih sosed v steni Planjave. Kot sta napovedali, naj bi plezali v smeri Humar-Škarja, a sta šele začenjali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Nazaj v dolino sem se odpravil po poti vzpona. Sestop čez snežišče je bil še bolj zoprn kot vzpon. Šele v sestopu se mi je pošteno razkrilo, da se je del poti pod njim podrl in da je pot že uhojena na novo. Prvič sem se zares ustavil šele po 1 uri in 15 minut nekaj deset metrov pred odcepom h Kamniškemu Dedcu. Sklenil sem namreč po dolgih letih spet obiskati obeležji v spomin na tam padlega partizanskega kurirja Ivana Robleka - Petra iz Britofa, ki takrat ni imel še niti osemnajst let. Po izdaji so Nemci 21. avgusta 1944 presenetili tabor gorenjske kurirske postaje G 18. Po kratkem spopadu je smrtno zadet obležal edino Peter, tovarišem, razen kuharici, ki so jo Nemci ujeli, pa je uspelo pobegniti. Spustil sem se v strugo Sedelščka, po kateri sem nato taval več kot pol ure, preden sem na levem bregu končno odkril težko opazno spominsko ploščo. Malo više je pod previsom z rdečo zvezdo označen še kraj, kjer je fantovo mlado življenje res ugasnilo.

Vrnil sem se na stezo, bil ena, dve, tri V Klinu in še 10 minut kasneje pod žicami tovorne žičnice. Za njimi sem tokrat zapustil markirano planinsko pot in se usmeril desno na neoznačeno. Spomin me ni izdal: ta je res krajša, manj skalnata in sploh udobnejša. Ko se je za skalo sredi poti spremenila v kolovoz, sem ob njem zagledal parkirana avtomobila. Po prometnem znaku ju tam ne bi smelo biti. Zato je imel eden na armaturno ploščo položen listek MARKACIST NA DELU. S kolovoza se je odprl lep razgled po dolini Kamniške Bistrice navzdol in na Planjavo navzgor. Ko sem čez 10 minut že stal pri avtu, sem še malo popasel oči po gorah nad Jermanco. Tedaj sem nenadoma zaslišal živahno kvakanje. Od kod pa zdaj to? Zazrl sem se v bližnjo lužico, polno žab, kaj žab, žabjih parov v ljubezenskem objemu. No, če sem morda zamudil najboljši čas za Slap, sem pa pravočasno prišel vsaj na žabjo svatbo.

 

Po lepo preživetem dnevu se ne morem ravno pohvaliti, da se mi je iskanje miru v celoti posrečilo. V Repovem kotu resda nisem srečal žive duše, a v prvem delu poti me je dolgo časa zasledoval ženski čvek, ki je potem izginil neznano kam. Mir ob kotličih pa so mi motili občasni klici plezalk v steni Planjave, ki sta se na daljavo sporazumevali med seboj. Kljub temu so bila moja ušesa spet spočita za vsaj teden običajnega mestnega vrveža.

 

* To je ljudska povest iz časov turških vpadov, ki jo je za kasnejše rodove ohranil mladi Janez Trdina. Povest pripoveduje, kako se je Turek Abdala s 25.000 vojaki spravil osvajat Celovec. Krščansko vojsko pod Golobekovim poveljstvom je s prevaro speljal proti Kamniku in si tako odprl pot čez Koroško. Golobek je šele v Velesovem sprevidel ukano in ga je od žalosti zadel mrtvoud. Čeprav brez poveljnika je vojska sklenila po najkrajši poti priti na Koroško. Javil se je lovec po imenu Jerman, ki je povedal, da pozna kratko pot čez gore. Še pred nočjo jih je prek gorskega prevala nad Kamnikom pripeljal na Koroško. V zadnjem hipu so dosegli Celovec in Turke pregnali. V boju je Jerman padel, a odrešilni preval je dobil ime po njem. Izgubil ga je enkrat na prehodu 19. v 20. stoletje, proti čemur je posebej ogorčeno javno protestiral znani planinski delavec Rudolf Badjura. V Planinskem vestniku je tožil, da je sicer Slovencem sila naklonjeni Johannes Frischauf Jermanova vrata preimenoval v umetno ime »Steiner Sattel«. V tej obliki so prišla na avstrijske vojaške zemljevide, Slovenci pa smo se temu ponemčenju ponižno vdali. Prvič je prišlo v javnost ime Kamniško sedlo štirikrat brez omembe Jermanovih vrat v letnem poročilu Slovenskega planinskega društva l. 1893 v zaznamki lisanih potov. Naslednje leto 1894 pa omenja Fr. Kocbek v svojem vodniku »Savinjske planine« na str. 82 že kar »Kamniško sedlo ali samo sedlo«, Jermanova vrata pa navaja niže le še dvakrat in zadnjikrat v oklepaju »Sedlo (Jermanova vrata)«. V drugi izdaji vodnika l. 1904 pa se ponavlja zgolj ime »Kamniško sedlo«. A Badjurovi protesti so naleteli na gluha ušesa. Slovenski planinci niso poskrbeli, da bi se ime Jermanova vrata ohranilo, in danes ve zanj le še malokdo.

»Rezervna« Rakitna

Rakitna sicer ni ravno hrib, je pa zanimiva izletniška točka na okrog 800 m (podatki so precej različni) in kot tako imenovani rezervni cilj v pohodniški akciji 10 vrhov v okolici Ljubljane je 21. januarja 2023 prišla na vrsto tudi pri naju. Primorsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Vrhnika, se peljala v Borovnico, na Brezovici pri Borovnici pa zavila levo proti Zabočévu. Nad vasjo, kjer se asfalt konča, sva nameravala parkirati pod znamenjem (S 45.909528, V 14.40082) pred odcepom desno s kažipotom (440 m) Vrh Dola 1h 10min, Rakitna 1h 40min. Tako sva že storila, ko sva šla na Krimšček, tokrat pa nama jo je zagodel preobilen sneg (20–25 cm). A imela sva srečo: za nama se je pripeljal lovec in nama z lopato napravil parkirno mesto, da se je sploh lahko odpeljal naprej, opazovat merjasce. Odsvetoval nama je obračanje; naj se raje vzvratno zapeljeva do prve hiše in obrneva pri njej, je predlagal. Povedal je, da po tamkajšnjih gozdovih kolovratijo trije volkovi, ki delajo veliko škodo med srnjadjo, a človeku niso nevarni, ker so preveč plašni. Medvedje pa so druga pesem. Pozneje sva  opazila v grmovju skrito opozorilo.

 

Omenjenemu kažipotu sva sledila po skalnatem jarku, više pa se je pot nekoliko razširila. Po dobrih 10 minutah sva šla pod poseko na desni, zatem naju je pričakala prva markacija. Morda je bila katera že prej pod snegom, zaradi katerega je bila pot, ki sva jo že prehodila pred leti, tudi sicer precej drugačna. Po dobrih 5 minutah sva pri kažipotih (500 m) desno Rakitna 1h 30min, Krim 3h 30min, levo Župenca 15min zavila ostro desno čez omenjeno poseko. Za levim ovinkom se je odprl pogled na dolino (tudi na Zabočevo) in hribe nad njo. Z zasneženega drevja se je že zjutraj usipal sneg, posebno ko je začelo pihati. Opazovala sva sledi parkljarjev in ropotala »zoper« medvede, če bi se kateri morda zbudil in ujezil.

 

 

Dobre pol ure od kažipotov se je najina pot priključila širši z leve od spodaj in po njej sva dosegla gozdno cesto. S tamkajšnjega križišča sva nadaljevala naprej navzgor, kamor je kazal kažipot (Kamnolom, 689 m) Vrh Dola 20min, Rakitna 1h. Pri odcepih so naju markacije obdržale na glavni poti. Veter se je okrepil in naju zasipal s snegom z drevja. Malo so naju zaskrbeli odtisi šap s kremplji, saj so bili za psa kar preveliki. Pol ure od križišča je bilo konec blagega, a vztrajnega vzpona. Po 10 minutah sva prigazila na križišče Vrh Dola s klopco in petimi kažipoti (835 m), med njimi tudi za krožno planinsko pot Pentlja. V bližini stoji spomenik članu rajonskega odbora OF Borovnica Jožetu Kavčiču - Milanu in sekretarju rajonskega odbora ZMS Borovnica Ivanu Debevcu - Peru, ki sta padla 20. junija 1944.

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Vrha Dola sva se spustila levo naprej po cesti (levo nazaj Smrekovec), zapustila gozd in po kakih 5 minutah prikorakala med rakiške hiše. Pri št. 131 sva stopila na asfalt. Ko sva se ozrla, sva zagledala Smrekovec. Pod njim je bila skozi vas speljana tekaška proga in ratrak je ustvarjal še nove. Hiše so bile dobro založene z drvmi. Pod gozdnatim bregom na levi je bil pri dolgi vrsti parkiranih avtomobilov pravi vrvež: številne družine z malimi sankači. Potem ko sva prišla na glavnejšo »ulico«, sva šla mimo lokala Pr' zidanci (Rakitna 11). Na razcepu kake četrt ure od prihoda v vas sta naju markacija in puščica na hrbtni strani prometnega znaka usmerili levo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez 10 minut sva mimo transformatorske in avtobusne postaje prišla do glavne ceste ter jo prečkala pri kažipotih (789 m) nazaj Zabočevo 1h 30min, Borovnica 2h 10min in 1 KM / PR' ZIDANCI / IZLETNIŠKA KMETIJA. Krenila sva levo mimo znamenja in plošče v spomin na tri v različnih časih smrtno ponesrečene na tistem kraju. Mimoidoča domačinka nama je povedala, da je bil prva žrtev sedemletnik, ki ga je zbil motorist, druga gluhonem gospod, ki ga je podrl avto, in tretja starejša kolesarka, o kateri ni vedela, kaj se ji je zgodilo, a je bila odločna, da skozi vas vozijo prehitro, zato je toliko nesreč. Po dobrih 5 minutah sva se ustavila pri cerkvi sv. Križa. Učiteljica verouka je otroke pripravljala na naslednji dan – četrto nedeljo v januarju, dan Svetega pisma, ko ga bodo tri ure glasno brali. Lepo urejeno in vzdrževano cerkev so še vedno krasile jaslice. Z bližnjih razlagalnih tabel sva izvedela marsikaj o kraju, sonaravnem turizmu, mladinskem klimatskem zdravilišču, kmetijstvu, gozdarstvu in lovu, Rakiškem jezeru, učnih poteh, posvečenih rimskemu zidu in slavnemu rakiškemu jamboru, ter bližnjih skulpturah iz Brinarjeve jelke.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V vasi sva se zadržala še dobro uro. Najprej sva se vrnila na kraj, kjer sva prišla na glavno cesto, in po njej nadaljevala v nasprotno smer. Pred polnim parkiriščem pri Rakiškem jezeru naju je kažipot usmeril levo k hotelu, kjer naj bi dobila žig. Natakarici se ni niti sanjalo, kaj hočeva; »rešil« naju je njen kolega. Sprehodila sva se ob zaledenelem jezeru in si ogledala repliko 64-metrskega rakiškega jambora. Na panojih z risbami akademskega slikarja Veljka Tomana in kratkimi opisi je predstavljeno osupljivo tovorjenje jambora v tržaško pristanišče.

 

 

Vrnila sva se po isti poti. Za hišo 131, tik pred gozdom, naju je čakalo neprijetno presenečenje: medtem ko sva se potikala po Rakitni, je nekdo tja pripeljal velik kup odpadkov, med njimi okrašeno novoletno jelko in žimnico. V približno 2 urah sva se vrnila k avtu. Ubogala sva lovca in lep čas vzvratno rila po snegu do prvih hiš. Konec dober – vse dobro.