Devetstotaki okrog Rakitne: Novaška gora, Smrekovec, Županov vrh in Rotovec

Potem ko sva 21. januarja 2023 v okviru pohodniške akcije 10 vrhov v okolici Ljubljane  »osvojila« Rakitno, sva se 18. marca lotila hribov okrog nje. Parkirala sva pri rakiški cerkvi sv. Križa (S 45.890607, V 14.439645).

 

Od cerkve sva se odpravila po asfaltni cesti mimo gasilskega doma in pred seboj že videla svoj prvi cilj, Novaško goro. Ležeče osmice (»pentlje«) pod knafelci so nama povedale, da tam teče Planinska krožna pot po obronkih občine Brezovica Pentlja. Na koncu Rakitne sva šla mimo parkirišče bližnjega hotela in jezera. Nato sva zapustila glavno cesto, sledeč kažipotu (789 m – tako vsi rakiški kažipoti) Novaška gora 1h 25min, in nadaljevala po ožji ob drugi strani jezera. Čez čas je z leve čez most pritekla Pot jambora, imenovana po znamenitem rakiškem jamboru, katerega repliko sva že videla. Dobrih 20 minut od izhodišča so naju na levem cestnem ovinku markacije ter kažipota Pot jambora in Učna pot usmerili desno v gozd na kolovoz. Za Pentljinim kažipotom sva prikorakala na rob gozda, o katerem pripoveduje razlagalna tabla 5 Gozdne in arheološke učne poti Rimski zid, za katero sva prav tako že vedela od prej.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez 5 minut, 170 m za prejšnjo tablo (te razdalje so napisane na tablah), naju je v gozdu na koncu travnika pričakala tabla 6 o gozdarstvu nekoč in danes. Tam je učna pot zavila levo in že čez 30 m je ob njej stala tabla 7 o gozdnih pticah. Toda midva sva učno pot zapustila in sledila kažipotu Poti jambora mimo njene zadnje točke, 4 Vrnilce. Začela sva se vzpenjati po poti, označeni s knafelci. Ob njej so cveteli telohi in trobentice. Kar hitro sva dosegla gozdno cesto, po kateri se nama je z leve spet pridružila učna pot. Cesto sva samo prečkala. Desno vrh pobočja, posejanega s telohi, sva zagledala ograjo ob asfaltni cesti, ki sva jo zapustila za Rakitno. Nanjo je opozarjal svarilni napis PAZI AVTO! (takih tabel sva tisti dan videla še več). Koreninast in ponekod tudi skalnat kolovoz (če to še je), ob katerem so me razveselili sončki (lapuhi), naju je v dobrih 5 minutah odložil na asfalt. Zavila sva levo po njem, a ga že po nekaj korakih zapustila v desno, tako da sva ga v resnici le poševno prečkala. Odcep je bil označen s Pentljinima kažipotoma. Ta kraj se imenuje Vrh Prez(i)da.

 

Po kolovozu sva kmalu prišla do trojnega razcepa, pred katerim sva morala obiti podrto smreko. Najin je bil desni krak, ki se je takoj priključil širšemu razbrazdanemu kolovozu z leve od spodaj. Gozd so krasili posamezni telohi, le tu in tam je bil kak par; med njimi jih je kar nekaj že zardevalo. Na naslednjem razcepu sva šla desno po širokem jarku. Presenetil naju je osamljen balvan – le od kod se je prikotalil? Za njim je bilo konec vzpona. Na tamkajšnji poseki so bili telohi bolj »družabni«, v šopkih. Potem sva se spet vzpenjala. Razcepi in odcepi so bili zanesljivo označeni. Dobrih 20 minut nad asfaltno cesto sva zgoraj med drevjem zagledala velikansko pločevinasto ploščo. Za njo se je pot spet zravnala in naju v minuti, dveh pripeljala na Novaško goro.

 

Novaška gora (998 m) bega z imenom(a). Na maPZS je označena kot dolga vzpetina, ki se vleče od severozahoda proti jugovzhodu, nekje na sredi, bolj proti jugovzhodu, pa je vrh Šop. Zapisi na spletu so dveh vrst: Novaška gora (Šop) in Šop (Novaške gora), nekje pa sem zasledila, da je Šop domače ime za Novaško goro. V Atlasu Slovenije in na zemljevidih je samo Novaška gora, na Mapy pa sta dva vrha: Novaška gora 975 m in Šop 998 m. V redkem gozdu na vrhu so klopca, vpisna skrinjica (od oktobra 2019 do marca 2023 se nas je nabralo 2101, skoraj 12 na teden; prevladujejo domačini, imena se ponavljajo) ter Pentljina tabla z napisom RAKITNA-SMREKOVC in puščico v obe smeri. Po tokrat videnem sodeč leta 2016 nisva bila na (pravem) vrhu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nadaljevala sva rahlo navzdol po grebenu. Na neoznačenem razcepu se je izkazalo, da morava naprej, ne desno dol (markacija je malo »zamujala«). Iz suhe trave je kukalo nekaj nunk. Večinoma sva se spuščala, daljšemu ravnemu odseku pa je sledil spust na travnik s kažipotoma. Pred seboj sva zagledala že znani Krimšček. Če bi bilo vreme lepo, bi lahko videla Julijce s Triglavom in Kamniško-Savinjske Alpe, tako pa sva jih le slutila. Čez 10 minut sva pod klopco in Pentljinima kažipotoma ob vznožju Krimščka zavila desno in sestopala skozi redek gozd. Kar širok kolovoz se je spuščal po plitvem jarku, ko pa je zapustil gozd, se je položil. Na drevesih so se vrstili zbledeli belo-rdeči trikotniki. Presenetila naju je šoja, a ta plaha pisana ptica je prehitra za fotografe moje (ne)sposobnosti.

 

Na križišču čez 10 minut spet s Pentljinima kažipotoma in belo-rdečim trikotnikom je pritegnil najino pozornost napis RAZGLED ob kolovozu ostro levo. Domačinka s psičko Karo je razgled zelo pohvalila in nama podrobno opisala pot. Omenila je, da se bodo kmalu zbudili medvedi; lani je naletela na medvedka, ki je bil k sreči že samostojen, brez mame. Kara ga je začutila, preden ga je ona opazila. Potem en mesec ni hodila tja, tako se je ustrašila. Kljub temu je dodala: »Zanimivo je bilo.« Skupaj smo se odpravili proti razgledišču, potem pa smo se na razcepu ločili: onidve sta šli levo navzgor, midva desno navzdol na slabih 10 minut oddaljeno razgledno točko pod vrhom Krimščka. Razgledišče (832 m) s klopco, zastavo in marmorno ploščo Turističnega društva Borovnica z označbo lokacije in nadmorsko višino je nad jamo Vihrov(i)co. Drog z zastavo so ob 30. obletnici osamosvojitve Slovenije postavili brezoviški domoljubi. Za zbiralce žigov je bilo poskrbljeno, vpisne knjige pa ni bilo (več). Razgled je bil res kar lep, ampak le na bližnjo pokrajino, za gore v daljavi pa je bila vidljivost žal še vedno preslaba.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na križišče in nadaljevala po Pentlji. Slaba gozdna cesta, ob kateri so bili razločnejši belo-rdeči trikotniki, se je spuščala. Po približno 10 minutah sva se ustavila pri klopci in kažipotih (Vrh Dola, 835 m). Tamkajšnji spomenik, posvečen članu rajonskega odbora OF Borovnica Jožetu Kavčiču - Milanu in sekretarju rajonskega odbora ZMS Borovnica Ivanu Debevcu - Peru, ki sta padla 20. julija 1944, sva že poznala. Pot naprej nama je pokazal kažipot Smrekovc 45min. Ob njej so bile še vedno Pentljine oznake. Tekla je po plitvem jarku in ob njej je cvetelo veliko jetrnikov, trobentic in telohov. Redek gozd je bil ponekod posut s skalami. Na razpotju sva zavila desno in kolovoz se je zožil v stezo. Slabih 20 minut od Vrha Dola sva dosegla drugi cilj (959 m). Tudi Smrekov(e)c je v gozdu in zato nerazgleden. Vpisna knjiga se je začela z istim datumom in istim prvovpisanim kot na Novaški gori pa tudi sicer so se imena precej ponavljala. A vpisov je bilo skoraj desetkrat manj kot na Novaški gori: 240 (to ni zelo natančno, saj se na obeh vrhovih včasih v isto vrstico vpiše po več obiskovalcev).

 

 

 

 

 

 

 

 

Steza z vrha ni bila prav razločna, tudi ko sva prišla na poseko, ne, pa še oznak ni bilo. Ko pa sva se spustila v smrekov gozd, kjer je bil pogled na sicer »strumne« smreke precej žalosten, saj so bile do polovice posušene, je bila na eni prvih markacija. Razrita pot se je vztrajno spuščala. Na prvem problematičnem mestu naju je usmerila markacija in nato jih je bilo spet dovolj. Končno sva tisti graben zapustila in stopala po spodobnem kolovozu. Po četrt ure sva sestopila na slabšega prečnega in nadaljevala spust desno po njem. Čez 3 minute sva prišla do Mesnic (806 m) z nadstrešnico, čebelnjakom, razpelom ter kažipotoma Pentlje in običajnim planinskim nazaj Smrekovc 50min (navadno hodiva dlje, kot piše na kažipotih, s Smrekovca pa sva prišla do Mesnic več kot pol hitreje). Tam so bili parkirani trije avtomobili in v enem je nekdo trdno spal. Usedla sva se v senco pod strešico avtobusne postaje ob asfaltni cesti in pomalicala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Mesnic sva odšla čez asfaltno cesto in v gozdu zavila levo za oznakami. Po kolovozu ob travniku sva prišla do makadamske ceste. Pentlja jo je prečkala, midva pa sva jo zapustila in krenila desno po makadamu. Zelene puščice na drevesih na levi so kazale naprej po cesti, rdeče na desni pa desno v breg. Kakih 20 minut od Mesnic sva zavila desno s ceste in v gozdu stopala po širšem presledku med drevesi, poti pa ni bilo videti. Cvetele so spomladanske torilnice. Sčasoma se nama je zdelo, da sva vendarle na poti; ob njej je bilo vse polno rdečih črt in puščic. Morda sva cesto zapustila na napačnem mestu in sva šele zdaj ujela pravo pot. Hodila sva vzporedno s cesto, ampak precej nad njo. Na razcepu sva se držala desnega kraka, ki ga je zapirala podrta breza. Pot je postala bolj strma. Po četrt ure sva prečkala najini podobno in stopila na jaso s prežo, kjer sva zmotila dve košuti.

 

Za prežo je kolovoza zmanjkalo, zato sva se kar po občutku povzpela proti vrhu. V 5 minutah sva stopila na plan, kjer so se vrstili ograjni količki. Ob ograji je tekel kolovoz, a midva sva prestopila žico in jo med grmički ubrala navzgor. Travnik so kazili kravjaki, lepšale pa nunke. Čez 5 minut sva že stala na Županovem vrhu (999 m), ki ima tudi še eno ime: Španov vrh. Z njega se vidi notranjsko hribovje, ob dobri vidljivosti pa menda tudi Alpe. Na njem stoji antena. Tako kot na Mesnicah je tudi tik pod Županovim vrhom nekdo trdno spal. Zanimivo: prejšnji dan je bil svetovni dan spanja. Dva poznavalca sta naju opozorila na veliko smreko, mimo katere morava, da bova našla nadaljevanje poti. Tudi tam je bilo vse belo nunk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mahnila sva jo proti veliki smreki in na drugi strani spet prestopila ograjo. Spustila sva se po precej posekanem gozdu, pristala na kolovozu in nadaljevala po njem levo navzdol. V slabe četrt ure sva prišla na križišče: desno se je odcepila pot proti Rakitni, midva pa sva najprej stopila mimo preklane lesene tablice gozdne učne poti 16 SPOMLADANSKA RESA k bližnjim kažipotom (930 m). Sledila sva tistemu desno Rotovc 5min. Med kažipoti je bil spet tudi Pentljin, ki je na vrh usmerjal zbiralce njenih žigov. Mimo jase s prežo in krmilnico in po zadnji strmini sva v 5 minutah dosegla vrh Rotovca (959 m) z dvema klopcama in vpisno skrinjico. Više na drevesu je bila še ena, a odprta in prazna, nad njo pa odbita lesena tablica gozdne učne poti 22 ROTOVC. Tudi v tamkajšnjo vpisno knjigo se je prvi vpisal zdaj že skoraj znanec Roman Tomc, a šele 16. marca 2022, zato je bilo vpisov šele okrog 30. Na vrhu je geodetski kamen s številko 856.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Šele med vračanjem z Rotovca sva v grmu opazila podrto tablico 17 SEDLO, nato pa na križišču zavila proti Rakitni. Za tablico 16 sva šla še mimo narobe obrnjene 15 RDEČI BOR na odlomljenem količku, prislonjenem k drevesu. Pot naprej se je spuščala pod pečinami, kjer je ležala od količka odtrgana tablica 14 OGNA PEČ. Naslednja, 12 ČRNI BOR, je bila izjemoma skoraj brezhibna. Kdo ve, ali je zdaj, po dobrih treh letih, od (oznak) te poti sploh še kaj ostalo. Zgovorna domačina sta nama pripovedovala o medvedih in okoliških poteh; od njiju sva tudi izvedela, da so belo-rdeči trikotniki meje med lovskimi družinami Poleg ene od markacij je bila črka M; tam se Ljubljanska mladinska pot ujema s Pentljo. Srečala sva mamico z dvema otrokoma. Punčko, ki je hodila spredaj, sva pohvalila, kako je hitra, in jo vprašala, ali ona vodi. »Ja, mi tekači vemo, kje je pot. Domen je tako počasen!« Bratcu to seveda ni bilo všeč in je pojasnil, da si ogleduje rastline. Ampak za čaj pa ne nabira, to dela oči, je še povedal. Dekličine besede so me živo spomnile na podobno samozavest vnukinje Ajde, dokler je še hribolazila z nama.

Tik preden sva po kakih 10 minutah prispela v naselje, sva v nekdanjem pruhu zagledala zaklenjeno hišico, poslikano z medvedi, in dve klopci. V vas sva prišla skozi manjši drevored in pri Rakitni 84 stopila na asfaltno cesto. Tamkajšnji kažipoti so kazali nazaj Rotovc 25min, Krim 2h ter levo Ustje 1h, Benko 1h 15min, Vrbica 1h 40min, Gornji Ig 2h in po Pentlji. Ta del Rakitne se imenuje Boršt (po Hribi.net 825 m). Desno navzdol po asfaltni cesti sva prišla na naslednje križišče. Kažipota in smerokaz so kazali levo Osredek 2h, PENTLJA in Zdravilišče (nazaj Pentljin KRIM), midva pa sva nadaljevala naprej mimo hiše 91. V daljavi sva zagledala »plešo« Županovega vrha. Dobrih 10 minut, odkar sva prispela v vas, sva bila spet pri cerkvi in parkirišču. Med vožnjo domov sva se ustavila pri kapelici sv. Antona Padovanskega in se s pogledom na Smrekov(e)c poslovila od rakiških hribov.