Na pol poti do planine Vrtača

Pred kratkim je Jani prebiral Badjurov vodnik Na Triglav, v kraljestvo Zlatorogovo! iz leta 1913 in ugotovil, da je tedaj velik del poti z Voj na Triglav tekel drugače kot danes, in sicer tudi čez Vrtačo. To planino sva pred časom, ko sva hodila po Velem in Malem polju, že imela v mislih, pa nisva našla odcepa k njej. Zakaj ne bi poskusila znova, tokrat z Voj? Opogumil naju je tudi Arhov blog izpred štirinajstih let, po katerem sva presodila, da ne bi smelo biti preveč (orientacijskih) težav.

 

Pri zapornici na Vorančkojci sva dobila listek za cestnino in parkiranje na Blatu, ki sta se od najinega zadnjega obiska spet podražila, in sicer na 20 evrov na dan. Tokrat se nisva odpeljala na Blato, ampak sva parkirala pri Planinski koči (bohinjskih prvoborcev) na Vojah (690 m, S 46.310026, V 13.882419, Stara Fužina 233).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od doma sva se pri tabli o dolini Voje spustila po makadamski cesti, zaprti za promet, razen za lastnike zemljišč, avtov pa je bilo presenetljivo veliko. Vodila naju je mimo več odcepov, čez potok Snedčica, mimo tabel z »napotki za turiste« in vodnega zajetja, malo po gozdu, več med travniki. Po četrt ure se je pri brunarici s kažipoti na 677 m levo odcepila pot proti planini Spodnja Grintovica (1.30), Vodnikovem domu (3 h) in Triglavu (7 h), midva pa sva ostala na »glavni cesti« (Planinska koča na Uskovnici 2 h, OKREPČEVALNICA SLAP 15 min). Nato sva šla čez Beraški most s pravopisno »zanimivim« napisom iz leta 1903. Tamkajšnje sicer lepo razpelo se je že precej postaralo. Ko sva spet zakorakala med travnike, sva zagledala številne hiš(k)e. Še vedno sva hodila po senci, a Tosc se je že kopal v soncu in je bil res videti Tolstec, kakor se je imenoval nekoč. Travnike so krasili jesenski podleski. Onstran zadnjega pasu gozda sva 20 minut od brunarice zagledala skupino hiš z okrepčevalnico Slap na koncu. Tam nisva izvedela ničesar o poti na planino Vrtača, ker sogovornica ni bila domačinka.

 

 

 

 

 

Po gozdu za okrepčevalnico sva brž prišla do odcepa desno s kažipotom (745 m) Uskovnica 1h 30min. Mimo njega, ostanka manjše stavbe in pašnika, na katerem so se pasle krave, sva nadaljevala proti slapu. Ob pašniku sva pri zadnji hiši na Vojah naletela na sogovornika, ki na planini Vrtača že dolgo ni bil, a je bil prepričan, da se bova izgubila. Po njegovem jih gre tja največ deset na leto. Manj kot 5 minut nad odcepom sva prispela k 21-metrskemu slapu Mostnica in 5-metrskemu Konjskemu repu pod njim. Skala, ki je štrlela v tolmun tega slapiča, me je zelo spominjala na delfinovo glavo z velikim očesom in kljunastim gobčkom. V okrogli kotanji pod slapoma je brbotala smaragdno zelena voda.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po napotkih sogovornika sva se vrnila k odcepu za Uskovnico in »pustolovščina« se je začela. Kažipotu sva sledila v gozd, kjer naj bi našla razločno konjsko stezo, a o čem takem ni bilo ne duha ne sluha. Nad skalami, zloženimi v nekakšno škarpo, na katerih je stala večja skala, sva zavila levo in zapustila markirano pot. Nadaljevala sva pod skalovjem na desni in onstran njega levo spodaj zaslišala Mostnico. Ko se nama je zazdelo, da malo više vidiva nekaj stezici podobnega, je GPS pokazal, da sva na poti, narisani na zemljevidu Mapy (od poti k slapu se odcepi med zadnjo hišo in slapom, ne pri kažipotu za Uskovnico). Ker je bila stezice zelo slabo vidna, sva se precej na pamet pomaknila nekoliko v desno in dosegla rob, kjer se je »pot« prekucnila navzdol.

 

Na robu sva zavila levo in nato takoj desno navzgor, kjer sva končno stopila na boljšo stezico. Pot nama je prekrižalo veliko podrto drevo. Na večji kamen položen manjši, obrasel z mahom, mi je zbudil upanje, da sem našla možica. Kupček kamnov kmalu zatem pa je skoraj gotovo bil. Pri njem je pot zavila rahlo levo po plitvem jarčku. Približno 25 minut nad začetkom poti sva končno naletela na nedvoumnega možica. Bolj ali manj strmo sva se vzpenjala po že dokaj izraziti poti. Skale so bile oblečene v mah in podrta debla so bila okrašena s »čipkami«. Potem ko naju je razveselil še en zaresen možic, sva se na »razcepu« čez 10 minut držala levo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Manj kot 5 minut za »razcepom« sva naletela na neprehodno razdejanje. Obšla sva ga po levi, na drugi strani pa nisva takoj našla nadaljevanja poti. Ker je zemljevid pokazal, da teče desno od skal, sva zavila čeznje in jo spet našla. Dobrih 10 minut od neprehodnega mesta je bilo konec vzpona in nekaj časa sva hodila po ravnem. Globoko spodaj je šumela Mostnica. Opazila sem ostanek rdeče črte, nato domnevno še ene. Po približno 5 minutah se je steza približala Mostnici. Ker je bila struga suha, je ni bilo težko prestopiti, čeprav je bila precej »razgibana«. Na drugem bregu se nama je zazdelo, da sva jo prestopila previsoko. Tedaj sem levo spodaj zagledala odvrženo embalažo soka, torej je nekdo prišel od tam.

 

Onstran Mostnice je pot izginila. Po zemljevidu bi bilo treba na drugo stran skalovja, zato sva ga poskusila obiti po desni, ker čezenj nisva mogla. Najino odločitev je potrdil možic, nato pa je kazalo, da morava naravnost navzgor. Strmina je bila kar huda, smer pa prava, saj sva naletela na še nekaj možicev in ostanek markacije. Čeprav se nama je zdelo, da sva na pravi poti, je kakih 20 minut od Mostnice zemljevid pokazal, da sva jo zgrešila. Treba je bilo malo nazaj in levo v breg, ne bolj po ravnem, kakor sva šla midva. Kljub precejšnji strmini sva zagrizla za nosom navzgor tik ob grapici, kjer sva naletela na nekaj zasilnih možicev in še en boren ostanek rdeče črte. Potem se je strmina unesla in potka je spet postala bolj vidna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu za skalo, na kateri je nekoč nekaj pisalo, sva kake pol ure od mesta, kjer sva zgrešila pot, dosegla suho sotesko (S 46.33687, V 13.97290, približno 1110 m) hudourniškega pritoka Mostnice, kjer naj bi nadaljevala desno ob njej. Po zemljevidu je v njej slap, a ga v suši seveda ni bilo. Jani je zlezel više, da je videl globlje v sotesko. Glede na prehojeno pot in porabljeni čas sva sklenila, da bi bilo razumno obrniti, saj bi naju ob morebitnih nadaljnjih zapletih v brezpotju utegnila ujeti tema. Časi, ki jih navajam, namreč pomenijo čisto hojo, vmes pa sva se kar precej ustavljala, iskala. Badjurov opis poti do soteske se je ujemal z Mapy in najino izkušnjo. Če so ostanki oznak še iz tistega časa, ni čudno, da nisva videla okroglih markacij, saj so se uveljavile šele devet let od izida vodnika. Pot pa se je od Arhovega še kar spodbudnega opisa do danes precej poslabšala.

 

Skrb, da bova nazaj grede zašla s »poti«, je bila k sreči odveč. V dobrih 35 minutah sva se vrnila k Mostnici in si na drugi strani na udobnih »sedežih« – s toplim in mehkim suhim mahom oblečenih skalah – privoščila malico. Nato je Jani s pomočjo GPS ujel smer, označeno na Mapy, in čez 25 minut sva pristala na poti k slapu, kjer se je trlo obiskovalcev. Po zemljevidu bi bila morala začeti tam. V okrepčevalnici še vedno nisva našla nikogar, ki bi kaj vedel o poti na Vrtačo, in pri Koči na Vojah čez 35 minut tudi ne. Le neki domačin je menil, da bi jo najbrž poznal njegov znanec, star 65 let, a ga seveda ni bilo tam. Na parkirišču sva bila zanimiva za mimoidoči par iz Ljubljane, ker sva govorila slovensko. Res, tudi midva sva srečevala same tujce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Med vožnjo domov sva se v Soteski ustavila pri spomeniku desetim talcem, ustreljenim 26. junija 1943 (S 46.303411, 14.053562; 490 m), in pri Pantzevi gozdarski žičnici (S 46.303875, V 14.055652). Pri prvem ni kje parkirati, pri drugi pa je ob cesti nekaj prostora, a ne ravno parkirnega. Vitez Lambert von Pantz (1835–1895), železarski in žičničarski izumitelj in inovator ter dvajset let tehniški direktor Kranjske industrijske družbe je s svojim znanjem to podjetje večkrat rešil pred gospodarskim zlomom. Žičnica v Blatnem grabnu je delovala v letih od 1883 do 1964 in je edina še ohranjena od njegovih štirih gozdarskih žičnic. Pa sva spet izvedela nekaj novega.

 

 

Čeprav nisva prišla do zastavljenega cilja, je bil za nama prijeten dan. In nisva se izgubila! Ni čisto izključeno, da bova znova poskusila poleti, ko bo dlje svetlo, pa še skozi Voje se ne bova »sprehajala«, ampak bova bolj pohitela.

 

Po naključju je prav ta dan minilo dvajset let od mojega prvega »samostojnega« zapisa v tem spletnem dnevniku 27. septembra 2006 (prej sta bila še dva pod Ivanovim »pokroviteljstvom«). Kako primerno: okroglo obletnico svojih Tavanj sem obhajala – s tavanjem.

Pokljuški rovti in Hotunjski vrh

Janija so tandemski skoki s padalom z Gač tako navdušili, da sva Mitju za rojstni dan podarila bon za tako doživetje. Ko sva si šla 20. septembra ogledat to pustolovščino, je odpadlo načrtovano hribolazenje, zato sva se odločila vsaj za sprehode po okoliških rovtih (za ta namen jih je Jani označil na zemljevidu) in za ponoven obisk bližnjega Hotunjskega vrha. Na Bledu sva sledila smerokazom za Pokljuko ter se skozi Spodnje in Zgornje Gorje odpeljala v Krnico. Nad njo sva zapustila asfaltno cesto in zavila levo (S 46.372086, V 14.045087) na gozdno, ki naju je presenetila s precej gostim prometom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že zelo hitro sva parkirala pred Dornikovim rovtom (na zemljevidu 1), kjer je v gozdu samevala nedokončana hiša. Čez travnik za njo je tekel zatravljen kolovoz. Desno od njega je ob robu gozda stala preža in tam se je začel Dornikov rovt, levo od kolovoza pa Šmonov rovt (2). Ker je bil slednji okrog in okrog ograjen z električnim pastirjem in je bilo na njem precej konjskih fig, sva ugibala, da tam pasejo. Vrh travnika, ki so ga so krasili jesenski podleski, bele in črne detelje, zlatice, zvončice, skrečniki, ivanjščice, rmani, navadni glavinci, je stal gospodarski objekt. Vrnila sva se na cesto in jo prečkala ter se po kolovozu povzpela k leseni hiši s pritiklinami (3) ob vznožju Zaplata; morda spada h kateremu bližnjih rovtov. Sodeč po mizi z vrezano letnico MMXI, poraščeni z mahom in gobicami, ni pogosto obiskana. Da je bilo nekoč drugače, pričajo podstavki za senčnike, tolkalo na vratih, ki se ga že dolgo ni nihče dotaknil, »kuhinja« na prostem in klopca na kolesih, k stranišču pa so zgradili pravcato stopnišče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednjič sva parkirala v gozdu pred še tremi rovti. Po nekaj korakih sva stopila na plan in se spustila levo po travniku. Stezica naju je pripeljala k seniku z zarjavelo streho na Zidarjevem rovtu (4). Na enem izmed brun sva opazila številko 11 neznanega pomena. Z rovta je bil lep pogled na Stol in sosede. Travnik so krasili jesenski podleski, ko so cveteli zdaj že večinoma posušeni glavinci, pa je moral biti sploh ves vijoličen. Ko sva nadaljevala navzgor po cesti, so naju prehitevali kombiji s padalci. Čez minuto je na odcepu pred levim ovinkom stal avto. Tam so mu pot zastavila debelca, midva pa sva jih prestopila in zakoračila na Oreharjev rovt (6), prekrit s pokošeno travo, suho praprotjo in kepami mahu. Mimo nečesa ograjenega, kar bi bilo lahko opuščen vrtiček, sva se povzpela proti vrhu, kjer sta pred gozdom stala bivalna brunarica in senik. Nad vhodom v prvo je bil nenavaden napis Vila PODIVJANA ŽLICA. Tudi z vrha tega rovta je bil lep razgled. Med hojo naprej navzgor po cesti naju je prehitel kolesar. V levem ovinku čez 4 minute se je desno spustil kolovoz, ob katerem so bile na koncu posajene smrečice. Na Potokarjevem rovtu (5) naju je presenetila lepo obnovljena hiška, malo naprej v gozdu pa je stala drvarnica.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

  

 

 

 

 

Vrnila sva se v avto in se zapeljala do prvega odcepa desno za ovinkom nad Potokarjem. Na drevo ob odcepu je bila pritrjena številka 19. Po kolovozu sva se povzpela do lesene hiške (7), obnovljene v počitniško, z nadstreškom za orodje in majhen buldožer, nadstreškom s štedilnikom in okroglo mizico s klopco. Po veliki skladovnici drv sva sklepala, da hiško kar uporabljajo. Ob vhodu je visela ptičja hišica z napisom PRVA POMOČ; taki napisi pogosto namigujejo na žganico, a v tej je bilo res ptičje gnezdo.

 

Ker se je bližal čas Mitjevega prihoda na Gače, nekdaj Cesarjev rovt (11), sva se zapeljala tja (2,5 km od odcepa gozdne ceste z asfaltne). Ob prihodu naju je navdušil prelep razgled na Blejsko jezero in okolico. Na tem rovtu ni objektov, je pa padalsko vzletišče. Kombiji so dovažali pilote, njihove sopotnike in opremo. Piloti so razvijali padala, opremljali svoje goste in jim dajali napotke za tandemski polet. Tako sva dočakala tudi Mitjev vzlet in jadranje ter ga posnela in poslikala.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva se odpeljala k razvalinam Posavčeve domačije, izhodišču za bližnji Hotunjski vrh. Na njem sva sicer že bila, Jani tudi sam, a vsem tem rovtom sva hotela dodala še malo hribolazenja. Od Posavca (14) sva se odpravila tokrat ne desno mimo zapornice, ampak še bolj desno mimo table TNP po kolovozu v gozd. Kolovoz sva kar hitro zapustila in se povzpela levo na nekdanje smučišče. Tam je bilo vse suho, odcvetelo, poležano – razen jesenskih podleskov. Pot dalje sva že poznala. Ob travnatem kolovozu se je zvrstilo nekaj možicev. Zapustila sva ga v desno po poti, ki sva jo v visoki travi le slutila, in se tokrat povzpela na greben, po njem pa k zgornji postaji nekdanje žičnice, od koder je do vrha (1107 m) le še nekaj korakov. Dosegla sva ga slabih 20 minut nad Posavcem. Tam so geodetski kamen, klopca, vpisna skrinjica ter tabli TNP o razgledih na Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe ter o okoliški naravi. Kar nekaj časa sva čakala, da bi se pokazal ves Triglav, a ni hotel ali mogel sneti oblačne kape. Mimo antene sva se spustila na pot okrog vrha, šla pod žičnico, od tam pa nazaj k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zdaj so bili spet na vrsti rovti, saj se zaradi dogodka na Gačah še nisva sprehodila po vseh načrtovanih. Prvi trije so bili novi samo zame, Jani pa jih je že obiskal. Najprej sva parkirala pri preži nad Putkovim rovtom (13). Trava je bila pokošena in kosilnica je stala poleg senika, kosca pa nikjer. Nato sva še enkrat parkirala na Gačah in se po travnatem kolovozu spustila nazaj do precejšnje brunarice na Tišlerčkovem rovtu (12). Skozi okno z nenavadnim polknom sva pokukala noter. Streha je že razpadala, zaraščene in podrte miza in klopi pa so pričale, da tam že dolgo ni nihče sedel. Potem sva parkirala še pri Tratovčevem rovtu (10), ki premore zanimivo in lepo znamenje z napisom Ego Sum Lux Mundi. Čedno in slikovito hišo z napisom Ivo B. 21/3 1905 »pazi« lutka iz cunj (Jani jo je razglasil za gospodinjo).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednjih dveh rovtov pa tudi Jani še ni videl. Parkirala sva pod Tomanovim rovtom (9) s hišo in drvarnico. Na hiši sva opazila deščico z napisom Z^●2001^●M. Pred hišo sta stala kurišče in »bojler«. Mimo drvarnice je šumljal potoček. Nato sva se peš odpravila navzdol po cesti še naprej od avta in nasproti odcepa k (7) zavila z nje desno v gozd, iščoč Kosov rovt (8). Sprva peščena stezica se je nadaljevala po plitvem jarku, po katerem je najprej stala, nato pa kar tekla voda. Skozi drevje nisva zaznala nobenega travnika ali vsaj jase. Ko sva pod seboj že videla cesto, sva še nekaj časa raziskovala okolico, a brez uspeha. Po četrt ure sva odnehala in se vrnila k avtu.

 

Tako sva »nabrala« dvanajst rovtov in drugih točk, Hotunjski vrh pa je bil pik(ic)a na i(zlet).