Dovško pokopališče, zadnji dom številnih gornikov (2)

Emanuel Kusý - Dúbrav (1903–1922)

Gimnazijski absolvent iz Prage Emanuel Kusý - Dúbrav se je leta 1922 udeležil mednarodnega sokolskega zleta v Ljubljani. Ker so bile še počitnice, jih je izkoristil za tritedensko potepanje po Jugoslaviji. Za konec je sklenil skočiti na Triglav. Nanj se je kljub dežju, megli in vetru odpravil 17. septembra iz Vrat čez Prag. Nazadnje ga je videl nek vojak še pod Pragom. Tega dne že v mraku je kmetica Jera Peterman z Dovjega, ki je pod Pihavcem zbirala svoje ovce, slišala klice na pomoč. Nanje je opozorila ruska vojaka, ki sta tam služila za graničarja, a nista ukrepala. Naslednji dan se je proti Luknji odpravil legendarni oskrbnik Aljaževega doma Jože Torkar pa tudi Vahica, kot so klicali Petermanovo. V lepem vremenu je v višini, kjer je prejšnji večer slišala klice, opazila sedečo postavo. Vtem ko je počivajočega skušala priklicati, se je nad njim utrgalo skalovje in ga odneslo s sabo v globino. Poizvedovanje je steklo še dan kasneje, ko sta dva orožnika pod Plemenicami našla hudo razbitega Kusýja - Dúbrava. Naslednje leto so v kaminčku proti koncu Bambergove poti našli njegovo pelerino. Iz tega sklepajo, da se je pod Pragom premislil in krenil pod steno na Luknjo in Plemenice. V kaminu mu je verjetno zdrsnilo in je poškodovan krenil navzdol, a je zgrešil pot in se zataknil nad prepadom. Pokopali so ga ob prisotnosti družine z lepo sokolsko komemoracijo 24. septembra na Dovjem.

 

Gregor Lah (1877–1944)

Gregor Lah, p. d. Preckin, je bil pred drugo svetovno vojno verjetno najbolj znan in priljubljen pooblaščeni gorski vodnik v Mojstrani. Vodniško potrdilo je pridobil leta 1906 na tečaju Slovenskega planinskega društva. Ko je Evgen Lovšin prelistaval njegovo vodniško knjižico, je na več kot sto gosto popisanih straneh naštel prek 200 ljudi, ki jih je varno vodil po gorskih poteh, in same pohvale za opravljeno delo: vzoren, zanesljiv, pogumen, požrtvovalen, oprezen, vešč, pozoren, marljiv, pazljiv, obziren, okreten, ljubezniv ... Vrsto let je bil tudi načelnik mojstranskih gorskih reševalcev in njegova hiša se je tisti čas ponašala z napisom Rešilna postaja SPD. Imel je šimeljna in lojtrnik, s katerima je med obema vojnama zvozil tako rekoč vse ponesrečence iz Vrat na dovško železniško postajo ali pokopališče. Na njem so končali tudi njegovi posmrtni ostanki in na nagrobniku več kot upravičeno z zlatimi črkami piše: Tu počiva daleč naokoli znani gorski vodnik.

 
 

Franci Lakota (1936–2024)

Franci Lakota je postal član Planinskega društva Dovje - Mojstrana leta 1949, ko mu je bilo komaj 13 let. Poleg hribolazenja se je navduševal tudi za smučarski tek in bil pri tem tako uspešen, da se je prebil tako v mladinske kot v članske vrste jugoslovanske reprezentance. Seveda se tudi v gorah ni zadovoljil s preprostim planinarjenjem, temveč se je razvil v dobrega alpinista. Svoje bogato alpinistično znanje je kot inštruktor od leta 1960 z veseljem prenašal na mlajše rodove. Že dve leti prej je vstopil še med gorske reševalce in v obdobju 1970–1978 celo načeloval mojstranski postaji. Ko mu je z leti začelo zmanjkovati moči za zahtevne športne dosežke, se je posvetil gospodarski dejavnosti društva. Več kot 15 let je pomagal pri oskrbi in upravljanju Aljaževega doma v Vratih, v 80. letih prejšnjega stoletja pa tudi pri postavitvi Triglavske muzejske zbirke.

 

Wilhelm Lass (1878–1909)

Lassova nesreča, druga smrtna v Steni, je gotovo najbolj znana alpinistična nesreča pri nas, saj deloma spominja na razvpito dramo v severni steni Eigerja. Poleti 1909 sta v naše Julijce prišla mlada učitelja z Dunaja Wilhelm Lass in Karl Plaichinger. Ko sta že preplezala nekaj smeri, ju je zamikala Nemška v Steni. V Vratih sta srečala Jakoba Aljaža, a sta se je njegovim svarilom navkljub 20. julija zjutraj pogumno lotila. Plezanje jima je šlo dobro od rok, dokler ju ni v zgornjem delu ujela nevihta. Kar precej časa sta vedrila v neki luknji, a ker dež ni ponehal, sta mokra nadaljevala, Lass prvi, Plaichinger 20 m za njim. In potem se je zgodilo. Lassu je desno od Male Črne stene na mokri skali zdrsnilo. Strmoglavil je 25 m globoko in za seboj potegnil navezanega tovariša. Na srečo se je vrv ujela za skalni pomolček in obvisela sta vsak na svojem koncu vrvi. Čeprav je Plaichinger padel le kakih 5 m, si je poškodoval glavo in zlomil dve rebri. Uspelo se mu je rešiti na pomol, Lass pa je mnogo huje pobit obvisel na vrvi. Moral je hudo trpeti, a tovariš ni mogel do njega. Hudo je stokal in govoril, da bo prerezal vrv. Po dveh urah je utihnil. Plaichinger je vso noč preždel v steni in neuspešno klical na pomoč. V obupu je naslednje jutro le izplezal na Kugyjevo polico in se privlekel do Dežmanove koče. Ker je bila prazna, je nadaljeval in čez Prag sestopil v dolino. Domači reševalci so se odpravili v akcijo, a si do ponesrečenca niso upali. Čez pet dni je prišla pomoč iz Gradca in z Dunaja. Tudi bolj izurjeni tujci so le z obilo težavami dosegli Lassa. Domačini so nato truplo prenesli skozi Kot v Mojstrano in 26. julija ga je na Dovjem pokopal Jakob Aljaž. Sestra mu je na nagrobnik napisala: Mein lieber Bruder! Ich kann Dich nicht vergessen, die Sehnsucht nach Dir hört nie auf.

 

Wolf Luckmann (1903–1930)

Wolf Luckmann je bil mlad nadobuden kartograf, zaposlen pri geografskem inštitutu ljubljanske univerze. Ker je bil velik ljubitelj narave, je na svojih planinskih pohodih za inštitut z veseljem opravljal tudi fotografske posle. S tem namenom se je 28. junija 1930 sam za nekaj dni odpravil iz Vrat v Martuljško skupino. Za tabor si je izbral votlino pod Malim Matterhornom (kot je špico imenoval sam, drugi pa so ji takrat pravili samo Skala), ki jo je odkril na enem svojih prejšnjih potepanj. Ko ga po tednu dni ni bilo nazaj, so domači sprožili iskalno akcijo. Jeseniškim skalašem sta se pridružila oba pogrešančeva brata. Ker takrat Malega Matterhorna še nihče ni poznal, je bilo iskalno območje precej razsežno. Drugi dan iskanja so le našli votlino z njegovo opremo, njegovo truplo pa je šele 16. julija v žlebu pod Velikim Oltarjem opazil Joža Čop. Iz Lukmannovih zapiskov, ki so jih našli kakih 250 m više, so sklepali, da se je ponesrečil 1. julija. Naslednji dan so truplo prinesli v dolino in ga 18. julija pokopali na Dovjem. Prav ta dolgotrajna iskalna akcija je med skalaši rodila zamisel, da so začeli v odročnih gorskih predelih graditi bivake.

 

Heinz Müller (1901–1930)

11. junija 1930 je prišla v Mojstrano družba šestnajstih mladih Nemcev, povečini študentov, da bi uživali v okoliških gorah. Najprej so se namestili v Aljaževem domu. Naslednji dan so se povzpeli do Triglavskega doma na Kredarici in še istega dne na vrh Triglava. Pozno popoldne se jih je pet odločilo, da poskusijo na vrh splezati še naravnost z ledenika po severovzhodni steni, kot so to domnevno storili prvopristopniki. Dva sta si še pred Kugyjevo polico premislila, trojica na čelu s Heinzem Müllerjem, študentom iz Kölna, pa se je navezala in krenila v steno. Tik pred najnevarnejšim delom si je premislila še Müllerjeva zaročenka in se odvezala z vrvi. Takoj zatem je Müller omahnil, strmoglavil v prepad in z razbito glavo mrtev obležal ob vznožju stene. Seveda je za seboj potegnil navezanega soplezalca Erwina Lüddeckeja. Na njegovo srečo se je Müllerjevo truplo zagozdilo v plaznici na ledeniku, tako da nista zgrmela v Vrata. Pretresena Müllerjeva zaročenka je vso noč preždela v steni in je šele zjutraj obvestila tovariše o nesreči. Lüddeckeja so s poškodovanimi glavo in nogama (zlomljeno desno stegnenico) prepeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je okreval več kot mesec dni, Müllerja pa so 17. junija pokopali med druge žrtve gora na dovškem pokopališču. Usodno mesto je kasneje dobilo ime Müllerjev kamin.

 

Jera Peterman (1853–1930)

Kdor prebira zgodovinsko planinsko literaturo, bodisi publicistično bodisi leposlovno, ni zlomek, da ne bi kdaj naletel na nenavadno ime Vahica. O njej je bilo zapisanih kar nekaj anekdot. Ena najbolj znanih je tista, kako je ženska že v zrelih letih, obuta samo v lesene cokle, rešila iz stene tedaj mladega Joža Čopa, ki se je zaplezal v Škrlatici. Med drugim jo je slikovito opisal Tone Svetina v svoji Steni. Med Dovžani in Mojstrančani je bilo splošno znano, da je Vahica pri zbiranju svojih ovac v Vratih v coklah preštorkljala steni tako Cmira kot Stenarja. Po poroki je bilo njeno uradno ime Jera Peterman, vzdevek pa je dobila že v otroštvu po domačiji Dolžanovih, kjer se je rodila in se ji po domače reče Pri Vahu (Dovje 17). Kot pastirico in gonjačko gamsov, ki je poznala vse stezice in stečine v Vratih, jo je srečal tudi Jakob Aljaž. Nanjo se je obrnil za svet, ko je iskal nadomestni prostor za v snežnem plazu porušeni Aljažev dom. V njegovem cerkvenem zboru je pela alt. Menda je bila rahlo duševno prizadeta, zato ji je Aljaž v težavah večkrat priskočil na pomoč. Ko ji je že prvo leto prve svetovne vojne po amputaciji noge umrl sin Janez, je z njo in njegovo sestro na svoje stroške odšel na Dunaj, pripeljal Janezovo truplo na Dovje in ga slovesno pokopal. V zahvalo sta ženski za cerkvene orgle v njegovi cerkvi darovali za tisti čas velikih tisoč goldinarjev.

 

 

 

Joseph Pfenning (1915–1936)

Zarana 9. avgusta 1936 je iz Aljaževega doma v Vratih odšla pod Steno skupina šestih mladih plezalcev iz celovškega planinskega društva Bergsteiger. Razdelili so se v tri naveze. Ena je krenila v Bavarsko smer, dve v Kratko nemško s Zimmer-Jahnovim izstopom. V slednjih je prvi plezal Joseph Pfenning s tovarišem Kristianom Schwarzem. Ko sta bila samo še nekaj metrov pod vrhom, je Pfenning zašel v previs nekaj deset metrov v desno. Rešiti se je skušal s širokim razkorakom. Tako je stal kakih pet minut, tovariši pa so napeto opazovali, kaj se bo zgodilo. Potem so mu očitno popustile moči ali je izgubil ravnotežje in je strmoglavil v globino 70 m, se nekajkrat odbil od stene in mrtev obležal na polici. Seveda je za seboj potegnil tudi soplezalca, ki pa je na srečo obtičal v razpoki na snežišču kakih 30 m više sicer hudo poškodovan, a živ. Schwarza so še isti dan prenesli na Kredarico, drugi dan skozi Krmo v Mojstrano in nato v celovško bolnišnico. Medtem so v dolino spustili tudi Pfenningovo truplo in ga 11. avgusta pokopali na Dovjem. Prvotno je grob označeval skromen lesen križ z napisom na bakreni plošči. Danes je to grob Kotnikovih, ki pa so spoštljivo namenili manjšo marmorno ploščo tudi Pfenningu.

 

Janez Polda st. (1882–1949)

Pred drugo svetovno vojno ni bilo pravega planinca, ki bi se podal v gore nad Vrati, da ne bi poznal starega Janeza Polda. Že kot otroku mu je postala čez poletje dom skromna bajta, ki je stala na rovtu proti koncu doline. Ko mu je bilo samo šest let, je že po okoliških tratah pasel očetovo čredo ovac. Na ta način je pretaknil vse kotičke Na Jezerih pod Martuljkovo skupino in za Cmirom. Sledila je nemška šola na Koroškem pa kasneje vojna, a se je vedno, takoj ko je bilo mogoče, vrnil v Vrata in ljubi dolini ostal zvest do smrti. K njemu so prihajali po svet tudi izkušeni planinci, ki so se odpravljali na še neznana pota nad Vrati. Mnoge je po gorah tudi vodil, saj je opravil tečaj in postal pooblaščeni vodnik Slovenskega planinskega društva. Na starejša leta se je temu odpovedal; zadnji vpis v njegovi vodniški knjižici je iz leta 1932. Seveda je, če so ga poklicali, priskočil tudi na pomoč pri reševanju ponesrečencev. Pomagal je pri nadelavi planinskih poti in postojank. Aljaževe evidence kažejo, da je samo pri širitvi Triglavskega doma na Kredarici tja kar 62-krat nesel material. V 20. letih prejšnjega stoletja je bil tudi udeleženec pionirskih tekmovanj v smuških skokih na skakalnici Cirila Žižka v Bohinjski Bistrici, kjer se je komaj dalo preskočiti deset metrov. Njegov sin Janez Polda ml. (1924–1964) pa je samo četrt stoletja kasneje v Planici poletel že 120 m daleč (sicer z dotikom). Sin, bolj ali manj pozabljena skakalna legenda, ima v bližini sploh najlepši nagrobnik (delo še dveh bivših skakalcev Bineta Roglja in Angela Omana) na dovškem pokopališču.

 

Goran Rabič (1955–1974)

Goran Rabič je veljal za enega najbolj perspektivnih plezalcev Alpinističnega odseka Dovje - Mojstrana. Večinoma je plezal v navezi z vrstnikom Izidorjem Koflerjem. Leta 1974 je zelo odmeval njun vzpon v smeri Raz klina v steni Anića kuka v Paklenici. To je bila namreč prva slovenska ponovitev tedaj legendarne smeri, ki sta jo plezala dan in noč ter jo končala prej kot v 24 urah. Leto prej sta Hrvata Marijan Čepelak in Borislav Aleraj v prvenstvenem vzponu zanjo potrebovala kar osem dni. Po vrnitvi iz Paklenice sta se 11. maja Rabič in Kofler skupaj podala v steno Debele peči v smer, ki sta jo dvajset let prej preplezala Aleš Kunaver in Tone Jeglič. Rabič je zašel v težaven svet, kjer mu je v mokri steni zdrsnilo in je padel. Prvi klin se mu je izpulil, drugi in varovanje soplezalca pa sta ga ustavila šele 60 m niže. Tovariš mu je nudil prvo pomoč in nato odhitel po reševalce. Ko so ti okoli poldneva prišli do njega, so lahko ugotovili le še smrt.

 

Alois Schmidt (1853–1895)

Alois Schmidt je bil druga planinska smrtna žrtev v Triglavskem pogorju. Kot sudetski Nemec je poučeval naravoslovje na učiteljišču v Chomutovu na Češkem. Izkušen planinec – bil je celo predsednik planinskega društva Rudne gore – se je 30. julija 1895 iz Dežmanove koče povzpel na Triglav in se zgodaj popoldne vračal v dolino mimo Koče Marije Terezije. Njegov cilj je bila Mojstrana skozi dolino Krme. Uro kasneje je bil že na strmini, ki se izpod Kurice spušča v Zgornjo Krmo. Nekdaj je bilo tam običajno tudi poleti snežišče, ki se je po nekaj deset metrih izteklo v skale malo nad studencem. Planinci so ga praviloma obhodili po levi, bolj pogumni in vešči pa so se po njem kar podričali. Videti je, da je tako storil tudi Schmidt, kar pa se je zanj končalo tragično. Zvečer sta ga namreč našla nekaj metrov pod snežiščem s pobito glavo mrtvega delavca iz Radovne, ki sta popravljala pot. V gostilni Pri Požgancu sta naletela na Jakoba Aljaža in ga o vsem obvestila. Ta je poskrbel, da je drugo jutro šest mož preneslo truplo v dolino, kjer ga je na dovškem pokopališču 2. avgusta zvečer pokopal.

 

Elfriede (1929–1968) in Robert Stix (1922–1968)

Zakonca Stix sta bila doma z Dunaja. 20. oktobra 1968 sta se odpravila iz Vrat po Tominškovi poti na Triglav. Odtlej ju ni nihče več videl. Reševalci so organizirali celo vrsto iskalnih akcij in pregledali Triglavsko pogorje od Bleda do Kranjske Gore. Ker niso našli nobene sledi, so se začele širiti govorice, da sta bila tihotapca na begu, da sta storila samomor in podobno. Ko so jeseni 1969 reševalci že hoteli opustiti iskanje, je 7. septembra nemška turistka, ki je skušala četrt ure nad Vrati priti do snežišča kakih 200 m s Tominškove poti, zagledala čevelj. Zdelo se ji je, da tam nekdo počiva. Oče je odšel pogledat in našel razpadajoči trupli. Izkazalo se je, da sta Stixa. Zdi se, da sta nekje više zašla s poti preveč levo v Cmir in se neznano kako ponesrečila. Plaz je trupli prinesel niže. Pokopali so ju na novem delu dovškega pokopališča.

 

Marija Žagar (1869–1952)

Jakob Aljaž je imel starejšo sestro Marijo, poročeno Žagar. Ta je imela poleg dveh sinov, ki sta kmalu po rojstvu umrla, še dve hčeri – Marijo in Marjano. Leta 1885 sta še kot najstnici osiroteli in Aljaž je bil določen za njunega skrbnika. Vzel ju je k sebi. Marjana se je kmalu poročila in ob prvem porodu umrla, Marija, znana kot farovška Mici, pa mu je gospodinjila vse do njegove smrti. Aljaž je tudi upravljal njuno dediščino, ko so prodali Žagarjevo posest v Mednem. Zato se zdi zelo verjetno, da je bila iz tega denarja plačana katera od njegovih planinskih gradenj. Morda v zahvalo jima je še za življenja uredil prostor za grob na dovškem pokopališču. A na Dovjem je pokopana samo Marija, pa še ta ne ob južni zunanji steni cerkve, kamor je dal Aljaž vzidati lep marmornat okvir s podpisom POSTAVIL JIMA STRIJC J.ALJAŽ. Po besedah nekdanjega dovškega župnika Franca Juvana je njen grob malenkost vstran in ga je prevzela Marija Zorman, ki je prav tako pokopana v njem. Na nagrobniku Žagarjeva ni napisana.

 

Toliko mi je uspelo izbrskati, a si ne domišljam, da so to vsi omembe vredni planinski grobovi na pokopališču. Sam v prvi vrsti pogrešam grob Janeza Klinarja (1843–1926), p. d. Požganca. Po mojem mnenju si je kot delovodja tako rekoč vseh Aljaževih planinskih gradenj zaslužil večno slavo med slovenskimi planinci, a danes nima niti javno zaznamovanega groba. Na srečo vsaj njegov nagrobnik hrani Slovenski planinski muzej v svojih depojih. Podobne usode je bil, kot kaže, deležen grob Janeza Koširja (1888–1943). Seveda lahko razpravljamo o njegovem ravnanju med drugo svetovno vojno, vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je 22. avgusta 1908 postal prvi Slovenec, ki je dokumentirano in nedvomno preplezal Steno. Za tiste čase pravi podvig po Nemški smeri je opravil pri komaj dvajsetih letih sicer v družbi mnogo bolj izkušenih Franza Zimmerja in Gustava Jahna, a kar v okovanih gojzarjih in ne navezan. Samo čudim se tudi lahko, kam in kako je izginil grob vodnika Franca Skumavca (1853–1914), p. d. Šmerca, ki je imel v Aljaževih časih najbolj znano gostilno v Mojstrani (Savska cesta 7), še posebej med Nemci, ki so bili tam po nemško tudi postreženi. Ker je bil ključar Dežmanove koče, se je pri njem oglasil skoraj vsak, ki se je odpravil proti Triglavu.

Dovško pokopališče, zadnji dom številnih gornikov (1)

»Kar je žena, to je mož, je rekel sv. Ambrož,« me rad draži Jani, kadar mu to seveda ustreza. Zdaj mu ne, ampak se je zgodilo: po manjši operaciji se mora mesec dni ogibati naporom in je tako kot jaz prikrajšan za hribolazenje. Čisto ločiti od hribov se pa le ne da, zato se je lotil gradiva, ki se je že nekaj časa nabiralo med najinimi obiski dovškega pokopališča, kadar sva hribolazila po Gorenjskem. Na Dovjem so namreč pokopani številni znani ljubitelji gora. Da ne bi imel težav z razvrščanjem, se je držal kar abecede, pri čemer se je celo posrečilo, da je na prvem mestu prav najpomembnejši.

 

Jakob Aljaž (1845–1927)

Najpomembnejši planinski grob na pokopališču je seveda grob Jakoba Aljaža. Rojen tako rekoč na pobočju Šmarne gore je že svoje prve korake usmeril v hrib. V šolskih letih je s prijatelji obiskal Blegoš, Kum, Storžič, Krvavec. Šele leta 1883, ko je bil že župnik na Srednji Dobravi, so ga planinska pota zanesla v Vrata in čez Luknjo v Trento. Ko je Vrata spoznal pobliže, je dolino povzdignil v najlepši kraj na svetu. Štiri leta kasneje se je prvič povzpel na Triglav. Brez sramu je priznal, da ga je po takrat sila vratolomnem grebenu z Malega na (Veliki) Triglav za roko peljal znani mojstranski vodnik Franc Skumavc, p. d. Šmerc. Veliki častilec Triglava pa je postal po letu 1889, ko je prišel za župnika na Dovje in tam ostal vse do smrti. Na svojih planinskih pohodih je hitro spoznal, da je v gorah vse nemško: imena vrhov, poti, kažipoti, koče. Kot velikega rodoljuba ga je to osebno hudo bolelo. Takrat je bil ravno čas, ko se je začela prebujati slovenska narodna zavest, kar je sprožilo pravo vojno med Slovenci in Nemci. Kar zadeva planinstvo, se je v prve bojne vrste Slovencev postavil tudi Aljaž. Resda je znal lepo govoriti, bodisi slovensko bodisi nemško, a v prvi vrsti je bil mož dejanj. In tako je 7. avgusta 1895 na lastno pest postavil stolp na vrhu Triglava. S tem je izbojeval veliko simbolno zmago nad Nemci. A morda še pomembnejše so bile njegove bolj praktične zmage: zgraditev Triglavskega doma na Kredarici in Aljaževe koče v Vratih (obeh 1896), razširitev slednje v Aljažev dom (1904) in njegova nadomestitev z zdajšnjim, takrat skoraj hotelom (1910), potem ko je starega podrl plaz. Enako zagret za slovensko stvar je bil na področju glasbe. Slovenske zborovske pesmi je zbral in objavil v dveh pesmaricah (1896 in 1900), v tem pogledu najbolj znan pa je nedvomno po uglasbitvi pesmi Matija Zemljiča Oj Triglav, moj dom. Z leti so mu moči pešale, načrtov pa ni zmanjkalo (poštena cesta v Vrata in svetišče tam). Ko je pozimi 1927 na poledeneli cesti padel, si je zlomil nogo, obležal in si ni več opomogel. V noči na 4. maj je umrl, tri dni kasneje pa so ga pokopali na domačem pokopališču. Jeseni je dobil na cerkvenem zidu nagrobnik, ki ga je zasnoval njegov prijatelj Ivan Vurnik, s katerim sta delala velikopotezne načrte za panteon v Vratih. Na nagrobniku so verzi Alojzija Merharja, bolj znanega kot Silvin Sardenko: VSAKO JUTRO V ZARJI NOVI / NAŠI ZAŽARE VRHOVI – / GLEDAJO – KDAJ PRIDEŠ SPET / – KI SI BIL JIM VARIH SVET : / NAŠ TRIGLAVSKI KRALJ MATJAŽ / ŽUPNIK Z DOVJEGA – ALJAŽ –.

 

Pavel Baloh (1933–1982)

Kot 16-leten fantič se je Pavel Baloh pridružil komaj dobro ustanovljenemu domačemu Alpinističnemu odseku Dovje - Mojstrana. Ko si je s starejšimi tovariši nabral dovolj izkušenj v domačih gorah, se je leta 1960 s trojico prijateljev odpravil v Dolomite. Več dni so uspešno plezali v Cimah in Marmoladi. Naslednje leto si je postavil nov, še drznejši izziv – prečenje slovitega Matterhorna. Velikopotezno turo je opravil v navezi z Avgustom Delavcem. Pred tem sta s še dvema soplezalcema zlezla na Breithorn. V tem času je bil že načelnik alpinističnega odseka, ki ga je vodil v letih 1958–1964. Ko se mu je mandat iztekel, je za štiri leta (1966–1970) prevzel načelovanje gorski reševalni postaji Mojstrana. Imel je obilo zaslug, da se je bolj ali manj rešila velike odvisnosti od jeseniških in kranjskogorskih reševalcev. Ko se je bližal abrahamu, je njegovo življenjsko pot nenadoma končala usodna kap.

 

Fanny Susan Copeland (1872–1970)

Škotska Irka Fanny Susan Copeland se je rodila uglednemu astronomu in popotniku Ralphu Copelandu, zato se je družina veliko selila. Tudi omožila se je z nemirnim duhom profesorjem glasbe in skladateljem Johnom Edmundom Barkworthom, s katerim sta prepotovala dobršen del sveta (in se po 14 letih razšla). Tako je že zamlada govorila več jezikov, med njimi slovensko in srbohrvaško, ter se (po očetu) sploh zanimala za Balkan. Čeprav je bila po poklicu pevka sopranistka, jo je to privedlo do prevajalke v delegaciji Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Versaillesu in do osebne tajnice zunanjega ministra Anteja Trumbića. Leta 1921 so jo nagovorili, da je sprejela pogodbeno mesto lektorice za angleški jezik na pravkar ustanovljeni Filozofski fakulteti v Ljubljani. K odločitvi so pripomogle tudi naše gore, ki jih je lahko občudovala kar iz mesta. Kmalu se je spoprijateljila z Miro Marko Debelak in Edom Deržajem ter z njima kot skalašica preplezala premnoge naše stene. O gorah je tudi veliko pisala. Najbolj znana je njena zbirka črtic Čudovite gore (1931), z Debelakovo pa sta sestavili Kratek vodič po slovenskih Alpah (Jugoslavija) za britanske in ameriške turiste (1936). Tudi sicer si je prizadevala s časopisnimi članki, prevodi in osebnimi stiki Britancem približati »jugoslovansko stvar« in je v Slovenijo privabila številne britanske znanstvenike in alpiniste. Potem je prišla nova vojna in Italijani so jo konfinirali v toskansko vas Bibbiena. Po vojni se je leta 1953 vrnila v Ljubljano in se nastanila v podstrešni sobici hotela Slon, kjer je bivala do smrti. Občasno je še predavala. Tudi goram je ostala zvesta do pozne starosti, ko se je pri 88 letih zadnjič povzpela na Triglav, s pomočjo Joža Čopa kar po Tominškovi poti. Po smrti so jo na njeno željo pokopali na Dovjem, na novem delu pokopališča.

 

Martin Čufar (1947–2003)

Martin Čufar je bil oče znane plezalke Martine Čufar Potard, med drugim leta 2001 svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju. Seveda jo je za plezanje navdušil in sprva tudi treniral oče, prav tako plezalec (v telovadnici mojstranske šole je leta 1992 postavil prvo plezalno steno), alpinist in gorski reševalec. Na večer 3. februarja 2003 so mojstranski reševalci prejeli klic na pomoč. Dva Madžara sta zjutraj krenila iz Krme na Kredarico. Bila sta že visoko v bližini Konjskega sedla, ko je starejšemu kljub derezam zdrsnilo in si je pri padcu zlomil gleženj. Reševalci so se k njima odpravili v treh skupinah. Čeprav se je okoli osme ure zvečer vreme hudo poslabšalo, močno je začelo snežiti in pihal je orkanski veter, se je prva četverica srečno prebila do ponesrečenca in ga za silo oskrbela. Sledila jim je trojica, ki se je pod Kurico borila z že kar globokim snegom. Malo po deseti je tam zagrmelo in nanje se je usul kložast plaz, ki je v nekaj sekundah zakril vse tri. Iz njega se je srečno izkopal Jure Noč. V bližini je zagledal, da iz snega štrli roka. Iz plazovine je nemudoma izvlekel, kar ji je pripadalo. Bil je Iztok Arnol, živ in nepoškodovan. Prej kot v četrt ure sta s pomočjo plazovne žolne našla še Čufarja. Toda zaman; z zlomljenim tilnikom mu nobeno oživljanje ni pomagalo. Pokopali so ga na novem delu pokopališča na Dovjem.

 

Avgust Delavec (1918–2005)

Preprosto Gustl so Avgusta Delavca klicali vsi, ki so ga bolje poznali. In teh je bilo res veliko. Član Planinskega društva Dovje - Mojstrana je bil od njegove oživitve leta 1946 in mu ostal zvest vse do smrti. Še več, v njem je opravljal številne funkcije, med drugim je bil v plodnem obdobju 1962–1974 njegov predsednik. Takoj leta 1946 je bil tudi med soustanovitelji mojstranske postaje Gorske reševalne službe in bil nato dolga leta njen tajnik. V njej je bil dejaven 35 let in v tem času sodeloval v več kot sto reševalnih ali poizvedovalnih akcijah. Samo leto kasneje je bil dejaven tudi pri ustanovitvi tamkajšnjega alpinističnega odseka ter se z njegovimi člani podajal v domače in tuje gore. Med skoraj 300 alpinističnimi vzponi se je povzpel na Grossglockner in Mont Blanc, prečil Matterhorn, bil izbran v slovensko odpravo na Mount Kenyo in v Cordillero Blanco. Od leta 1950 je zgledno skrbel za oskrbo Aljaževega doma v Vratih. A privlačile ga niso samo gore, ampak ga je zanimala tudi lokalna zgodovina. Tako je že kmalu po drugi svetovni vojni začel zbirati predmete, povezane s planinsko zgodovino in domačim krajem. Od leta 1975 je v okviru planinskega društva občasno pripravljal razstave in devet let kasneje odigral eno ključnih vlog pri odprtju Triglavske muzejske zbirke v nekdanji Jozlnovi gostilni v Mojstrani. Zbrano gradivo je leta 2010 postalo temelj današnjega Slovenskega planinskega muzeja. Dočakal je lepo starost 86 let, njegovi posmrtni ostanki pa zdaj počivajo na novem dovškem pokopališču.

 

Anton Hlebanja (1897–1924)

Pooblaščeni gorski vodnik je bil že oče Antona Hlebanja, p. d. Luksovega Tona, in tako je bilo kar samoumevno, da je to postal tudi sin. Izpit je opravil leta 1921, potem ko je že prej nosil tovore v Aleksandrov dom in Staničevo kočo. Pravijo, da jo je s 60–80 kg težko krošnjo z rokami v žepu in s pesmijo na ustih pogosto mahal skozi Kot. Bil je tudi prizadeven gorski reševalec, ki se je v slehernem trenutku nemudoma odzval klicu na pomoč. Ker je bil zanesljiv, spreten in vztrajen, je bil med planinci zelo priljubljen. Posebej rada ga je imela družina tedanjega zveznega ministra za promet Svetislava Popovića, ki jo je štiri leta vodil po naših gorah. 26. julija 1924 je po Bambergovi poti čez Plemenice pripeljal na Triglav šolskega nadzornika Ljudevita Stiasnyja. Z vrha sta se spustila v Aleksandrov dom, kjer je gost prespal. Ton se je spustil do Staničeve koče, kjer je naletel na druščino iz Mojstrane in se z njo vrnil na Kredarico. Družba je odšla spat, on pa se je sredi viharne noči sam odpravil v dolino. Ko je družba zjutraj krenila na Triglav, je na melišču pod skokom pod kapelico zagledala truplo s hudimi ranami na glavi. Bil je Ton. Na nagrobnik so mu napisali: TRIGLAVSKIH JE VIŠIN BIL PROSTI SIN PLANIN.

 

Franz Holst (1853–1891)

Dr. Franz Holst, pruski deželni sodnik iz Berlina, je bil 13. avgusta 1891 prvi »turist«, ki se je smrtno ponesrečil v Triglavskem pogorju. Dva dni prej se je oglasil v znani Šmerčevi gostilni v Mojstrani, kjer si je izposodil ključ od Dežmanove koče. Pri tem je izkušeni planinec robato zavrnil gostilničarjevo ponudbo, da bi mu poiskal vodnika. Pred odhodom je še ženi sporočil načrt, da se po prenočitvi v koči spustil skozi Radovno na Bled. H koči se je 12. avgusta odpravil skozi Kot, kjer so ga nazadnje videli, potem pa ga na Bled ni bilo. Šele čez deset dni so začeli po njem povpraševati domači in vodniki so se lotili iskanja. Preiskovali so Radovno in Velo polje, a brez uspeha. Šele ko je v Mojstrano prišel njegov tast in najditelju obljubil sto goldinarjev nagrade, se je javil tamkajšnji vodnik Blaž Kosmač, p. d. Vakotov, češ da ve, kje je. Reševalce je odpeljal pod Prag, kjer so 4. septembra našli njegovo truplo, ki ga je veter že napol zasul z gruščem. Ni bil videti poškodovan. V žepu je imel Baedekerjev vodnik s ščipalnikom na strani z opombo Vrathatal – serh lohnend. Priporočilo je bilo seveda mišljeno iz smeri Mojstrane. Planinca je pri Dežmanovi koči očitno zapeljala rdeča puščica navzdol nemškega Alpenvereina. Kranjska podružnica DÖAV je namreč začela tja markirati pot, a je označevanje nad Pragom opustila, češ da je prehod preveč nevaren. Truplo so prepeljali na Dovje in ga 6. septembra pokopali. Napis na nagrobniku je že davno izbrisala voda, padajoča s stare mrliške vežice, prepis Janeza Svoljšaka pa najdemo v Planinskem vestniku 4/1954: Hier ruhet im Gott der Königl. preussische Landrichter dr. Franz Holst aus Berlin, geboren am 25. Oktober 1853, verunglückt am 13. August 1891 in Vrathatal. Friede seiner Asche!

 

Klement Jug (1898–1924)

Čeprav se je Klement Jug z alpinizmom ukvarjal komaj dve leti, je pustil v njem izjemno globoko sled. Rodil se je v Solkanu. Že med šolanjem je izbruhnila prva svetovna vojna in se je še ne 20-leten javil na fronto. Izkušnja je bila zanj prelomna, saj ga je izzorila v moža s strogimi moralnimi načeli in z neupogljivim značajem. Po vojni je v Ljubljani doktoriral iz filozofije, znotraj katere se je posvetil predvsem etičnim in psihološkim vprašanjem. Vse to je združil tudi v osebni zgled. V plezanju se je na povabilo Zorka Jelinčiča prvič preskusil leta 1922 v Mojstrovki, nato pa se pridružil skalašem, postal celo njihov ideolog ter v dveh letih splezal 54 smeri v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Stene so mu pomenile nekakšen laboratorij za preizkušanje telesnih sposobnosti in trdnosti volje. Poleti 1924 je počitnice več tednov preživljal v Triglavskem pogorju. Za konec si je pustil najzahtevnejši izziv: poiskati prehod na Plemenice v skrajnem zahodnem delu Stene. Ker dogovorjenega soplezalca Ivana Rožmana zaradi slabega vremena v Aljažev dom ni bilo, se je 11. avgusta v Steno podal sam. Odtlej ga niso več videli. Tovariši iz Skale so ga začeli iskati in ga šele štiri dni kasneje našli razbitega na polici približno na četrtini smeri, v katero se je namenil. Z vrvmi so ga spustili 250 m globoko ob vznožje stene. Ko sta Pavla Jesih in Milan Gostiša leta 1930 prva preplezala zahtevno steno, ki je kasneje dobila ime Jugov steber, sta našla njegov zadnji klin in sled odlomljene luske nad njim. Večinski sklep je bil, da je bil to vzrok njegovega padca. Nekateri pa so namigovali celo na samomor zaradi hudega razočaranja v ljubezni, ko se njegova izbranka Milka Urbančič ni hotela ukloniti njegovim strogim pogledom na medsebojni odnos. Jugov pogreb na Dovjem je bil 17. avgusta.

 

Heinz Kirchgatter (1912–1955)

Poleti 1955 je 43-letni Heinz Kirchgatter (menda rojen in stanujoč v Nemčiji, a francoski državljan) z ženo dopustoval na jugoslovanski obali. Vmes se je zapeljal v Mojstrano, da bi skočil na Triglav, in ženo pustil na morju. 28. septembra se je iz Vrat povzpel na Kredarico in prespal v Triglavskem domu. Naslednje jutro je bilo vreme slabo, pihal je močan veter, rahlo je naletaval sneg, poti so bile poledenele. Omahoval je, a se okoli 10. ure le odločil za sestop v dolino. Krenil je proti Domu Valentina Staniča, kjer so ga nazadnje videli. Ker ga ni bilo nazaj, se je žena obrnila na policijo, saj je bil močno kratkoviden in je bila prepričana, da se je ponesrečil. Jeseniški reševalci so ga začeli iskati 3. oktobra, vendar v megli in novozapadlem snegu niso našli nobene sledi. Teden dni kasneje je bila enako neuspešna druga skupina, čeprav je imela s seboj lavinske pse. Naslednje poletje 22. avgusta se je v Steno odpravila naveza štirih zahodnonemških plezalcev. V slabem vremenu so v Nemški smeri plezali zelo počasi, zato so morali čez noč bivakirati. Ko so se zjutraj zbudili, so na polici zagledali staro truplo. Dva sta sestopila in obvestila reševalce. Ti so se 24. avgusta z roba Stene spustili na polico in truplo prenesli v dolino. Izkazalo se je, da je bil Kirchgatter. Med reševalno akcijo se je smrtno ponesrečil še eden od preostalih plezalcev iz nemške naveze, ki je vzpon nadaljevala.

 

Stanko Klinar (1933–2023)

Stanko Klinar je legenda slovenskega planinstva. Rodil se je na Hrušici, a večino življenja preživel med Mojstrano in Ljubljano. Po izobrazbi je bil germanist (na stara leta celo doktor) in po poklicu lektor za angleščino na ljubljanski filozofski fakulteti. Po duši pa je bil planinec, gornik, v mladih letih celo alpinist, a morda v prvi vrsti turni smučar. Posebej je bil ponosen, da je po dvakrat stal na vrhu Mont Blanca in Matterhorna. Obe svoji ljubezni, jezik in gore, je združil v pisanju na planinske teme. Ozko strokovno je to počel v študijah slovenskih zemljepisnih imen v nemških in angleških besedilih, za spoznanje bolj poljudno pri sestavljanju Planinskega terminološkega slovarja (2002), najširše poznan pa je po svojem enciklopedičnem vodniku Karavanke (1971), ki je doživel štiri izdaje, in bolj leposlovno obarvanem gorskem vabilu Sto slovenskih vrhov (1991). Premnogi, ki so kdaj pisali ali samo prebirali o gorah, so se slej ko prej srečali tudi z njegovimi duhovitimi, a nepopustljivimi polemikami v vseh mogočih planinskih revijah. Pri tem je kazal svoje široko znanje o slovenskih gorah in zgodovini našega planinstva. Tako je tudi nastal splošno znani rek »klin se klinom izbija, Klinar pa z argumenti«. V istem grobu je pokopan njegov sin alpinist in turni smučar Tomaž Klinar (1969–2016), čigar življenje je bolezen končala celo sedem let pred očetom.

 

Stanko Kofler (1936–2006)

Stanko Kofler je bil izkušen alpinist, gorski reševalec in vodnik (1966–1974 je bil načelnik Alpinističnega odseka Dovje – Mojstrana, 1974–1998 predsednik društva), pa vendar se je njegova življenjska pot tragično iztekla prav na planinskih poteh. Leta 1998 je odložil še zadnjo društveno funkcijo, a še najprej hodil v ljubljene gore. 7. avgusta 2006 se je pri 70 letih odpravil na Triglav sam. Tako nihče ne ve, kako je preživel svoj zadnji planinski pohod. Naslednje dopoldne so gorski reševalci prejeli poziv na akcijo. S helikopterjem so poleteli v Vrata, od koder so jih pohodniki obvestili, da je s Tominškove poti omahnil človek. Ko so se spustili k njemu, so lahko ugotovili samo še smrt. Nesrečnik je bil Kofler, ki je zdrsnil z zgornjega dela poti in padel kakih 30 metrov globoko v grapo. Pokopali so ga na domačem Dovjem.

 

Zvone Kofler (1944–1971)

Kot rojenemu Mojstrančanu je bil alpinizem Zvonetu Koflerju tako rekoč položen v zibko. S tovariši iz vasi – Jankom Ažmanom, Janezom Brojanom ml. in Klavdijem Mlekužem – se je sistematično lotil raziskovanja najprej plezalnih smeri v Steni in Stenarju, potem pa tudi v tujih gorstvih. Leta 1967 so šli plezat v Cime v Dolomitih in se ob povratku ustavili v Cortini d'Ampezzo. Tam so našli navdih, da so se po Cortinskih vevericah poimenovali Mojstranške veverice. Družno so še naprej premikali meje slovenskega alpinizma. Med drugim so že naslednje leto, okrepljeni z Janezom Dovžanom in Mihom Smolejem, kot prvi Slovenci zmogli Walkerjev steber v Grandes Jorasses, drugega od t. i. treh zadnjih problemov Alp. Še leto kasneje sta Kofler in Ažman potegnila tretjo »klasično« smer v Sfingi Raz Mojstranških veveric, s čimer je legendarna druščina dobila edino smer, poimenovano po sebi. Julija 1970 so se Kofler, Ažman in Brojan vrnili v Grandes Jorasses in prvi poleti ponovili zloglasni Mrtvaški prt. Leta 1971 se je naveza Kofler-Ažman udeležila prve jugoslovanske odprave v zahodnopakistanski del Hindukuša s ciljem po prvenstveni smeri splezati na Istor-o-Nal (7398 m). Tja so se odpeljali s Tamovim tovornjakom, katrco in dvema spačkoma. Vrh sta 5. junija dosegla prav Kofler in Ažman. Med sestopom sta zdrsnila na ledeniku in se poškodovala, vendar sta ob pomoči tovarišev peti dan vendarle srečno pristala v baznem taboru. Akcijo so prekinili in se odpravili domov. Med povratkom je katrca nedaleč od pakistansko-afganistanske meje zletela s ceste in se vžgala. Kofler je bil tako hudo opečen, da je v kabulski bolnišnici 1. julija umrl. Truplo so z letalom prepeljali v domovino in ga pokopali na Dovjem.