Nekoč so na Mežakli letovali kralji

Ko je Jani zaradi Pokljuške soteske in Galerije kraljeviča Andreja raziskoval družino Karađorđević, je naletel tudi na omembo Andrejevega sela. O njem je mogoče tako v literaturi kot na spletu prebrati komaj kaj. Ta skrivnostnost ga je spodbudila, da je sklenil na lastne oči preveriti, kaj je od njega ostalo. Zato se je 9. avgusta odpravil na Mežaklo, natančneje na tamkajšnjo planino Ravne.

 

Saj vem, da se je mogoče na Ravne brez težav pripeljati z avtom, ampak ker sem želel kaj več storiti zase, sem se odločil za pešačenje. V Spodnjih Gorjah sem našel prostor za avto pred baliniščem (S 46.391959 V 14.073962), ne na njegovem »privat« parkirišču. Ker sem se pripeljal z jeseniške strani, sem moral nekaj korakov nazaj po cesti in onkraj Rečice zaviti za kažipotom MEŽAKLA levo na gozdno cesto. Še kar nekaj časa je tekla ob omenjenem potoku,  ko je ta skrenil desno v breg, pa ga je po mostičku prestopila in nadaljevala naravnost. Ob njej je raslo vse polno preslice. Ne naveličam se in ne naveličam občudovati njenih vretenastih stebel. Po 40 minutah se mi je z leve pridružila še ena cesta, ki pride tja z (Zgornjih in Spodnjih) Laz. Po desni se je zvrstilo več manjših travnikov, povezanih v Veliko trato. Za prvim, ograjenim s plotom, je stal spomenik enajstim padlim partizanom. Nekdanja bronasta plošča je pred desetletjem izginila in jo zdaj nadomešča lesena, samo spretno »preoblečena« v bronasto. Na drugem pa so stale razpadajoče svisli, očitno iz časov, ko se je splačalo kositi tudi tako majhne travnike.

 

 

Še bolj žalosten je bil pogled na prav tako pozabljeno brunarico pol ure naprej, ki pa je napovedovala začetek planinske »civilizacije«. Le malce naprej se je namreč v desno odcepila cesta, kjer sta se za ovinkom pokazala sicer odprta zapornica in količek Triglavskega narodnega parka – prizor,  ki se je poslej ponovil na tako rekoč vsakem odcepu. Radovednost me je zvabila v tisto smer. V nekaj minutah se mi je odprl pogled na velik travnik s počitniško hiško in za kratkim pasom gozda na manjšega s kar dvema hiškama. Ena od njiju je bila prav posebna, saj je celotno njeno stransko fasado krasil imeniten »grafit« svetlolase mladenke z dolgo kito, ki se je ovijala okrog vogala. Nad vhodom se je rdečil napis Zlatolaska. Ko se je pokazal gospodar, je povedal, da je ime izbral on, potem pa v Sorici odkril akademskega slikarja Mohorja Kejžarja, ki je v tednu dni z razpršili ustvaril svoje videnje Zlatolaske. Spletni zemljevid Mapy »njegov« travnik imenuje Dornikov rovt. On za to ime še ni slišal, pač pa pozna ime Za Rudo, ker so včasih tam kopali surovino za fužine v dolini. V potrditev mi je pokazal veliko železovo kepo, ki jo je v bližini našla žena. Pri sosedu je bil bolj opazen le čebelnjak. Čez pol ure sem bil spet na glavni cesti.

 

Samo dve, tri minute naprej je bil že naslednji odcep, tokrat v levo. Na kratko sem se povzpel na rob in z njega pokukal v kotanjasto planino Strmole. Prav veliko nisem imel videti: tri stanove, enega napol podrtega, drugega čisto novega. Nisem se zadržal dolgo, saj je nekaj krav na paši samo začudeno strmelo vame, do pogovora pa jim ni bilo. Naslednji odcep je držal spet v desno. Ob njem je bil šopek kažipotov: RAZGLEDNIK, ZAKOP in PARTIZANSKA BOLNICA. Rekel bi, da so namenjeni le tistim, ki dobro vedo, kam in kako gredo, saj so vse te točke še zelo oddaljene. No, že za prvim ovinkom pa se je pokazal travnik s staro leseno pregrado in skromno ruševino. Bi bil to lahko Dornikov rovt? Onstran ceste se je širil večji travnik, ki ga zemljevidi imenujejo Rekarjev rovt. Tam je bila večja ruševina, ob njej pa je stala preprosta brunarica. Izza grmovja je bilo slišati ženske glasove. Stopil sem tja in ob še eni počitniški hišici presenetil Jeseničanki, ki sta uživali v prijetni senci. Poklepetali smo. Ne vem, s čim sem si prislužil prijetno ohlajeno marelico.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po vseh teh stranpoteh in klepetih je bila ura že več kot enajst, ko sem iz gozda končno stopil na obsežne travnike kar dveh planin: levo od ceste so bile Ravne (941 m) in desno Oblek (956 m). Obakraj je bilo raztresenih več objektov, po moji presoji za pastirske namene, pa tudi krav in konjev ni manjkalo. V daljavi mi je pozornost pritegnila mogočna skalna piramida; če poskusim uganiti, bi rekel, da Kukova špica. Na zahodnem robu Raven je v cestnem razcepu stalo zidano znamenje s ploščo v spomin petim žrtvam druge svetovne vojne. Nekdanja bronasta plošča je doživela enako usodo kot tista na Veliki trati. Na drugi strani ceste se je morebitnim obiskovalcem ponujala nekdanja gozdarska koča, ki jo je kupil nek Anglež Paul in jo lepo obnovil v počitniški Triglav Park House. Obiskovalcev menda nima prav veliko, saj je zasnovana bolj za večje skupine kot družine ali posameznike. Levo od znamenja se je v grmovju skrival polomljen kažipot UNIVERZA LJ, ki je bil pravi namig zame.

 

 

Kot rečeno, je bil glavni razlog za moj vzpon na Mežaklo nekdanje Andrejevo selo. Nenavadno, ampak kakega dokumenta o njem doslej ni še nihče javno predstavil. Ljudski glas pa pravi, da so Karađorđevići poslali bioenergetike na Pohorje, Pokljuko, Jelovico in Mežaklo, da poiščejo najprimernejši kraj za njihovo letovanje. Izbrali so Mežaklo, kjer je nato proti koncu 30. let prejšnjega stoletja zrastlo okoli 15 hišic kraljevskega naselja. Med vojno so jih hoteli uporabiti Nemci, zato so jih partizani uničili. Po vojni so na njihovem mestu postavili tri univerzitetna počitniška domovanja, a zdaj so tudi ta že davno opuščena. Vse, kar sem vedel o lokaciji Andrejevega sela, je bilo, da moram iskati južno od doma ljubljanske univerze. Odpravil sem se torej v njegovo smer in spotoma oprezal proti jugu. Že kmalu sem med drevjem opazil ruševine. Izkazalo se je, da je bilo to poslopje z betonskimi kletnimi prostori, zgornji del pa je bil najbrž lesen. Stene so se še toliko držale skupaj, da je bilo mogoče celo vstopiti. Od ostankov sem se povzpel desno do doma univerze, za katerega tudi pravijo, da je nastal na temeljih kraljevske hišice. Verjamem, da dom ni nudil veliko udobja in da vzdrževanje stane, ampak vseeno težko razumem, da ga danes nihče več ne mara. Spet sem se spustil na jug in na robu jase zagledal visok opečnat dimnik, ki sem ga prepoznal s fotografij. Bojda je bila to skupna kuhinja in jedilnica Andrejevega sela. Jasa je bila sicer ograjena z električnim pastirjem, a na srečo ni bil priključen, tako da sem lahko zlezel še onstran nje. Tam sem naletel na ruševine še enega manjšega objekta in na bazen, v katerega so vodile stopnice. Hm, kdo bi pričakoval bazen – pa četudi kraljevski – na Mežakli, ki trpi hudo pomanjkanje vode.

 

Sicer se tam najde še kakšna sodobnejša pridobitev zapuščena, a meni je videno potolažilo radovednost in sem krenil dalje. Eden redkih »živih« objektov je bila bližnja lovska koča. Sicer je bila trdno zaprta in zaklenjena, a povsem nove miza in klopi so dokazovale, da jo uporabljajo. Gozdna cesta se je zmerno vzpenjala okrog gozdnatega Obleka, ponekod vsekana v njegove skale. Nasproti mi je začelo prihajati vedno več kolesarjev, tudi majhnih otrok, in slišati je bilo, da so vsi po vrsti tujci. Le od kod so se vzeli? Na prvem križišču čez 25 minut se mi je razkrilo. Od tam se je prav takrat odpravljalo za njimi več avtomobilov s praznimi kolesarskimi prtljažniki, vsi s češkimi tablicami. Spust s križišča do doline pomeni okoli 8 km vesele vožnje s komaj kaj »brcanja«. Uh, kako bi šlo šele pozimi na smučeh?

 

 

 

Potem pa se je začel bolj zagoneten del poti. Na »češkem« križišču sem zavil desno navzgor, na naslednjem čez 15 minut še enkrat desno, tokrat navzdol, in 5 minut naprej levo. Na razpotju čez slabih 10 minut se mi je zataknilo. Spletni maPZS je odpovedal poslušnost, med Mapyjevimi potmi pa se nisem prav znašel. Spomnil sem se opozorila domačinke: »Na Mežakli se ni težko izgubiti, telefonskega signala pa v glavnem ni.« Nekaj minut sem cincal, potem pa se le odločil, da se bom zanesel na Mapy in telefonski GPS. Negotovo sem zavil levo. Negotovost se je še povečala, ko se je čez četrt ure že tako slabša cesta končala z obračališčem. Z nje se je sicer vzpela blatna vlaka in se spremenila v poraščen kolovoz. Najprej je bilo rastlinja do kolen, potem do riti, nazadnje pa je vsakršnih znakov za pot zmanjkalo. S telefonom v rokah sem prinavigiral na nekakšen greben, se spustil čezenj levo navzdol in srečno spet staknil enega od kolovozov, ki me je 40 minut od obračališča pripeljal na markirano pot na prevalu Zakop(i).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi na Zakopu (1122 m), imenovanem po nekdanjih oglarskih kopah, je partizanski spomenik borcem, ki so padli v bližini ob različnih priložnostih. Prva žrtev je bil Slavko Oman, ki so ga 20. septembra 1941 Nemci smrtno zadeli ob požigu Luckmanove lovske koče, ki je takrat stala na Zakopu. Spomenik je sicer skromen, velik pa je prireditveni prostor s klopcami, razvrščenimi v krog. Domnevam, da je zaplata navadnih ognjic, ki so ob mojem obisku žal že odcvetale, zasajena umetno. Med klopmi me je presenetil nenavaden vodnjak. Ko sem za nekaj minut posedel pred spomenikom, mi je prvič na Mežakli uspelo ujeti telefonski signal, da sem se javil Mojci. Z Zakopa je bilo po prijetni stezici mimo dveh razlagalni tabel samo četrt ure do bolnišnice, ki so jo partizani decembra 1942 postavili v severni steni iz desk Luckmanove koče. Pobudo za njeno postavitev je dal kirurg Edvard Pohar, po vojni ustanovitelj ljubljanske ortopedije. Čeprav je bila replika bolnišnice zgrajena v težko dostopni steni, so do nje speljali povsem varno pot.

 

 

 

 

 

  

 

 

 

Planinska steza je valovila dalje po robu Mežakle in z nje so se vse pogosteje razkrivali pogledi na Karavanke in Zgornjesavsko dolino. Najlepšega sem dočakal na Špici (1210 m, mnogi zemljevidi jo napačno imenujejo Škrbina), kjer je jeseniška občina julija 2019 prav zaradi imenitne lege zgradila razgledišče s panoramo Karavank. Kot na dlani se je razkazoval njihov zahodni del od Kepe do Begunjščice, v prvem planu pa sta bila seveda Golica in Stol. Jesenice se niti od tu ne morejo predstaviti kot kakšna lepotica, pa četudi seže pogled vse do njihove najvišje točke na Vajnežu. Ob razgledišču žal stoji pretvornik RTV Slovenija, katerega brenčanje ravno ne poveča razgledovalčevih užitkov. Zdaj se je pot spustila v pravo Škrbino (1203 m), po kateri se je nekdaj na planoto vzpel daljnovod. Nekaj njegovih ostankov je še vidnih. Pogledal sem v globino, od koder je prihajala po njegovi trasi najkrajša in najbolj zahtevna pot na Mežaklo. Videti je bilo vratolomno, varovalni klini in jeklenica pa prav nič zanesljivi.

Ostal mi je samo še kratek zadnji del vzpona. Med njim me je še enkrat presenetil vzidan vodnjak ob poti. Sicer pa sem se oziral predvsem na levo, kjer sem pričakoval lep naravni most. No, nanj me je tako in tako pravočasno opozorila razlagalna tabla. Očitno ga uradno še niso izmerili, po oceni pa je dolg 15, visok 8 in širok 3 m. Zaradi njegove oblike mu nekateri pravijo Slonček. Z že močno »telečjimi« nogami se mi ni zdelo pametno spustiti k njemu, zato sem se zadovoljil s pogledom s poti. Še nekaj deset metrov naprej pa se je na desni le pokazal neizrazit Planski vrh (1299 m). Planinska pot ni tekla prav čez najvišjo točko, zato sem kar za nosom zakoračil tja, kjer se mi je zdel vrh. Bojim se, da ga sploh nisem zadel, saj tam ni bilo ne geodetskega, ne rdeče označenega kamna, ne količka, ki sem jih poznal s prejšnjih vzponov. Zanesljivo pa je bila nova razlagalna tabla, ki je stala kakih 50 m niže. Pripovedovala je o meteoritu Jesenice, katerega kos so našli v bližini. 9. aprila 2009 ob treh zjutraj sta namreč ponočnjake iz Zgornjesavske doline in avstrijske Koroške prestrašila nenavadno bobnenje in močan sij na nebu. Izkazalo se je, da je šlo za meteorit, ki je med svojo potjo skozi Zemljino ozračje razpadel na majhne delce in ti so padli na Mežaklo. Naključni in načrtni iskalci so našli tri njegove kose okoli Planskega vrha. Na največjega z maso 996,8 g sta slučajno naletela domačina Bojana Krajnc in Jožef Pretnar, zaradi česar je dobil ime Bojo (iz Bo-jana in Jo-žef). Astronomi so ugotovili, da je meteorit priletel iz asteroidnega pasu med Marsom in Jupitrom, ter natančno izračunali njegovo pot.

Čakal me je še sestop. Najkrajši se mi je zdel čez Obranco (ne mimo Snežne jame) in po nemarkirani poti na Poljane, ki so že del Spodnjih Gorij. To bi moralo zame pomeniti vsaj še debeli dve uri hoje. Torej pot pod noge. Kažipot je do Obrance obljubljal 35 minut. Ko sem spešil najprej skozi gozd in potem vedno več po travnikih že 20 minut, se je pojavil nov kažipot, ki je tokrat grozil, da potrebujem do planine še 40 minut, Obranca pa je postala Obranica. Podobna zmeda je vladala malo pred njo. Po enem kažipotu naj bi bilo do nje samo 5 minut, po naslednjem pa še enkrat več. Na vseh kažipotih so bili podpisani markacisti Planinskega društva Jesenice. Kakorkoli, na začetek Obrance pri pastirskem stanu sem jaz stopil v tričetrt ure.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Valovita Obranca (1035 m) je v soncu res prikupna planina. Zanimivo, da se je tistih nekaj krav in konj, ki so se tokrat pasli na njej, zbralo na njenem najbolj oddaljenemu koncu. Očitno vedo, da je od tam najlepši pogled v Blejski kot in na Julijce. Zakoračil sem čez pašnik, se na še en partizanski spomenik, ki sem ga tudi že poznal, ozrl le od daleč in pri ostalinah starega stanu zavil desno. Planino sem zapustil mimo trojčka lip v sestrskem objemu in se onstran lese spet rešil v senco gozda. Pot se je vztrajno spreminjala iz kolovoza v stezo in spet nazaj v kolovoz. Ponekod je voda po njegovi sredini izkopala že pravi kanal. Najbolj zoprn je bil dolg skalnat del, posut s sipkim peskom. Čez kolovoz podrta smreka je dokazovala, da se po njem nič več ne vozijo, požagane veje na njej pa, da tam vsaj hodijo. V 40 minutah sem dosegel travnike ter za njimi prve hiše in cesto v dolini. Desno po njej je bilo do avta le še nekaj minut.

 

S svojim upokojenskim korakom sem za kar velik krog po Mežakli porabil devet ur in pol. V vsem tem času sem srečal natanko tri pare pohodnikov: enega čisto na začetku, drugega na Ravnah in tretjega na Planskem vrhu. Ko sva bila pred tednom dni s Tomažem na Liscu, sva bila zgodaj popoldne v Orožnovi koči edina gosta. Toliko na rob vsesplošnemu tarnanju o preobljudenosti naših gora.