Prvomajska Kamniška Bistrica

Po prejšnjem prazničnem »hribolazenju« sva se za 1. maj odločila za nekoliko daljšega in bolj razgibanega, saj bi se po zdravstvenih težavah rada čim prej usposobila za vrnitev v hribe. Za povod sva si izbrala proslavo ob prazniku dela v Kamniški Bistrici. Parkirala sva levo ob cesti pri transformatorju (S 46.320950, V 14.595422) nad Predasljem (na kažipotu piše Soteska Predoselj*).

 

V gozdičku ob transformatorju stoji kamnita Firštova ali Knežja miza. Ko je nadvojvoda Karel II. leta 1564 obiskal Ljubljano, so ga baje povabili na lov v Kamniško Bistrico in ga nato kar tam pogostili z nalovljeno divjačino. Kamničani so v spomin na ta dogodek postavili kamnito firštovo mizo (Fürst = knez). Stoletja kasneje je postala nadležna kamniškim flehtarjem, skrivačem pred vojsko, saj so jo ljudje hodili gledat in motili njihova skrivališča. Zato so jo leta 1826 vrgli v sotesko Kamniške Bistrice, kjer se je razbila. Toda legenda je živela dalje in Firštova miza je postala ledinsko ime. Junija 2015 pa je lokalno turistično društvo postavilo novo, ki spet vabi radovedneže.

 

Parkirišče sva zapustila po markirani stezi in pri kažipotih (577 m) zavila levo v smer Ribja peč 55min, Iverje 2h, Stahovica 2h 30min. Po brvi sva prestopila sila ozko sotesko Bistrice. Najprej sva se spustila levo k strugi po številnih stopnicah; ob nekaterih so bile tudi jeklenice. Po slabih 10 minutah sva pristala ob bistri živahni rečici. Ko v dolini še ni bilo ceste, so spomladi po narasli Bistrici plavili les in ga lovili z zalago v Stahovici, kjer je stala žaga. V ožinah se je les večkrat zagozdil. Tako se je leta 1883 (ali morda 1891) v spodnjem delu soteske – Malem Predaslju – zataknil hlod, ki ga niso mogli odstraniti. Sčasoma sta se za njim nagrmadila les in prod in čez to pregrado je padal 12-metrski slap. Po hudem neurju 26. oktobra 1952 pa je narasla voda zaporo prebila in v luknji se je kot naravni most pokazal balvan, zagozden med bregova.

 

Vrnila sva se k brvi in nadaljevala ob reki navzgor. Na bližnjem razcepu je desni, slepi krak vodil le do razgledišča, s katerega sva videla Veliki Predaselj, najožji del doline, kjer se Bistrica stisne med navpični steni ter ustvari do 35 m globoko in tudi samo meter široko sotesko s slikovitimi koriti. Visoko zgoraj sva opazila v zelenju skrit most; razen z njega in z že omenjene brvi Velikega Predaslja tako rekoč ni mogoče videti. Nato sva se po levem kraku povzpela na gozdno cesto in krenila desno po njej. Manj kot 5 minut od brvi sva prispela na senčno počivališče z mizo in klopema ter leseno nadstrešnico z informacijskimi panoji o Kamniški Bistrici. Eden izmed njih pripoveduje o hidroelektrarni »Predasl«. Leta 1929 so nastali načrti za kar tri elektrarne. Najvišja naj bi stala tik pred vhodom v Mali Predaselj, akumulacijsko jezero pa bi segalo vse do izvira Bistrice. Graditi so jo začeli šele leta 1948, a gradnjo že po letu dni opustili. Ostalo je le nekaj betonskih temeljev za delavske barake. Omenjena nadstrešnica stoji na temeljih za kuhinjo in jedilnico. Tam so še razlagalne table o obeh Predasljih, plavljenju lesa, bistriškem gozdu in cvetoči podrasti, igralo za spoznavanje cvetja ter smerne tablice Male izvirske poti in kažipoti (579 m) na obeh straneh mostu čez Veliki Predaselj.

 

Onstran mostu sva sledila kažipotu levo Mali izvirk 10min, Dom v Kamniški Bistrici 20min, Spominski park 45min. Markirana pot naju je hitro pripeljala iz gozda in pred cesto zavila nazaj vanj. Levo pod peščeno potjo sva slišala šum Bistrice, ki tam ni bila več stisnjena v sotesko. Kmalu zatem se je nasproti polomljene klopce pod veliko skalo odcepila slaba stezica proti Malemu izvirku, a ostala sva na poti, ki se je spustila v levo, se poslabšala in naju odložila na uravnavi s smernima tablicama Male izvirske poti levo in desno. Najprej sva zavila levo po skalnati »stezi« k izviru (le zakaj mu rečejo izvirk?). Skromni potoček Mali izvirk je dolg največ 400 m. Izvirov je pravzaprav več, a se takoj združijo v počasi tekoč potok. Za tamkajšnje vode se že od ustanovitve leta 1977 zanima Jamarski klub Kamnik, ki tudi redno meri njihovo kakovost. Pet izvirov ob zgornjem toku reke je povezal v krožno izobraževalno-pohodniško Malo izvirsko pot. Izvire je opremil s tablicami in skodelicami, saj se lahko vsi pohvalijo z zelo kakovostno pitno vodo.

 

Vrnila sva se na uravnavo in se povzpela na drugo stran. Med grmovjem je cvetelo veliko peterolistnih konopnic pa tudi vijolice, jagode, alpski srobot. Visoko pred seboj sva videla Štruco in Skuto. Po slabih 10 minutah sva stopila na cesto, ob kateri je bilo vse zaparkirano. Za red je skrbel reditelj. Sledila sva kažipotu (595 m) Dom v Kamniški Bistrici 5min, Pri Jurju 10min, Spominski park 30min. Ker sva prišla skoraj eno uro prezgodaj (prvomajska proslava je bila napovedana za opoldne), sva imela dovolj časa za razgledovanje po okolici.

 

 

 

 

 

  

 

 

Najprej sva si ogledala glavni, Veliki izvir Kamniške Bistrice (591 m). Voda izvira na več mestih izpod skal, oblečenih v mah, in se razlije v umetno jezerce. Njena temperatura je od 5 do 7 ºC.

 

 

Najbolj živahno je bilo pri planinskem domu (Kamniška Bistrica 9). Prvo planinsko kočo je uredilo Slovensko planinsko društvo v nekdanji Turistovski koči iz leta 1902, ki jo je prevzelo od Meščanske korporacije Kamnik. Odprli so jo 23. maja 1909. Po obeh svetovnih vojnah so jo večkrat prenovili in dogradili v lep planinski dom. Po drugi vojni ga je upravljalo PD Ljubljana - Matica, leta 2019 pa je bil denacionaliziran in vrnjen Meščanski korporaciji. Na pročelju pred vhodom je plošča, posvečena II. grupi odredov, ki se je jeseni 1942 prebijala na Štajersko. Od doma je lep razgled na Kamniške Alpe: na vzhodu na Rigeljc in Mešenik, na jugovzhodu na Veliko planino, na jugu na Mokrico, na zahodu na Kalški Greben, najlepši je pogled proti severozahodu, kjer izza Velikih Podov kukajo vrh Grintovca, Štruca in Skuta, na severu pa se dviga Brana.

Ob parkirišču pred domom stoji spomenik Bôsovemu Tinetu. Drvarja in divjega lovca Valentina Slatnarja (1852–1933) je leta 1872 kamniški župan in trgovec nemškutar Janez Kecel zaposlili kot lovskega čuvaja. Tako se je iz divjega lovca prelevil v strah in trepet svojih nekdanjih pajdašev. Preplezal je vse Grintovce ter poznal že davno pozabljene stečine in prehode. Izkazal se je tudi za dobrega gorskega vodnika in srčnega reševalca, enega prvih pri nas. Pred njegovo 80-letnico ga je kralj Aleksander za zasluge odlikoval z zlato medaljo. Spomenik, delo njegovega sovaščana Miha Kača, so mu odkrili 1. marca 2005.

 

Bližnjo kapelo Lurške Matere Božje je leta 1897 postavila Meščanska korporacija Kamnik. Med obema vojnama so v njej opravljali tudi pogrebne obrede za ponesrečene planince. Po drugi vojni je pripadla PZS. Leta 1951 je bila oskrunjena, nato je prazna služila planinskemu domu za skladišče. Leta 1967 so planinci dovolili, da jo je cerkev obnovila in se je v njej spet opravljala božja služba. Leta 2006 so jo še enkrat obnovili. Zatrep krasi podoba, primerna okolju: gore in planinsko cvetje.

 

 

 

Malo više ob cesti stoji spomenik padlim partizanom planincem, ki ga je 12. maja 1946 postavilo Planinsko društvo Slovenije (ustanovljeno tistega leta in dve leti kasneje preoblikovano v PZS). To slikovito delo Vlasta Kopača zdaj že kar kliče po obnovi; od podob na njem je kolikor toliko »živa« le še ena.

 

 

Proslava se je brez pojasnila, kaj šele opravičila začela z več kot polurno zamudo. Kljub (pre)zgodnjemu prihodu so bile že vse mize zasedene, dodatnih stolov za udeležence proslave pa niso pripravili (k sreči sva našla nekaj zloženih na kup in sva si dva »prisvojila«). Mestna godba in moški pevski zbor DKD Solidarnost sta začela proslavo s himno, nato nas je pozdravil kamniški župan Matej Slapar, slavnostna govornica pa je bila Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica kamniške knjižnice. Zbor je ne ravno ubrano zapel še nekaj pesmi, mažoretk nisva počakala, muzike narodnozabavnega ansambla Tačke, ki je obljubil igranje do večera, pa sva se naposlušala že med čakanjem.

 

Ker nisva mogla do mize, sva šla na kosilo k 5 minut oddaljenemu sosedu, v »International Picnik Center Pri Jurju« (Kamniška Bistrica 5), kljub več lesenim objektom, prostorom za piknik, igralom za otroke in podobnemu uradno bar. V glavni stavbi je veliko fotografij, slik in kipov Josipa Broza - Tita ter tako imenovani Jožkov kot. To pritlično leseno stavbo z verando si je kot lovsko kočo postavil knez Hugo Veriand Windischgrätz leta 1912. Pri Jurju je bilo ljudi precej več kot pri domu, a tudi dovolj miz. Brez težav pa niti tam ni šlo: zmanjkalo jim je kruha, muzika je bila pretirano glasna in vstop v stavbo je bil prepovedan, čeprav sva si želela samo ogledati Jožkov kot (»Pridite drugič,« so naju zavrnili.). Ampak kosilo je bilo okusno.

 

Nato sva se odpravila še v spominski park ponesrečenim planincem. Kažipot spominski park pri Jurju je poti bolj v sramoto kot v podporo. Najprej sva se ustavila pri bližnjem Plečnikovem dvorcu (Kamniška Bistrica 7). Jugoslovanski kralj Aleksander I. Karađorđević si je zaželel počitniško hišo v tem lepem kraju; izbrali so mu jaso s pogledom na gore in Jožeta Plečnika za arhitekta. V leta 1934 zgrajenem lovskem dvorcu s kamnitim pritličjem in lesenim nadstropjem vladar ni dolgo užival, saj so ga 9. oktobra v atentatu v Marseillu ubili. Po vojni je bil dvorec nacionaliziran in spremenjen v državni protokolarni objekt. V njem je večkrat bival predsednik, zato je znan tudi kot Titov dvorec. Zaradi dragega vzdrževanja ga je leta 1988 najbrž moralo vzeti v dolgoročni najem kamniško podjetje Stol in je obnovilo predvsem notranjo opremo, zares uporabljalo pa ga je komaj kaj. Po Stolovem stečaju je dvorec, še vedno last države, zaprt, sameva in propada. 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za dvorcem sva vstopila v gozd. Po dobrih 10 minutah, ko sva hodila že precej po odprtem, sva šla mimo Krvavškega mosta. Od sotočja Krvavca s Črnevko sva nadaljevala ob tej. Njena struga je bila suha, jez na njej pa je pričal, da ni vedno tako. Mimo klopce in kar dveh kažipotov za spominski park sva v slabih 5 minutah prišla do kažipota desno in se spustila v strugo. Na drugi strani ni bilo videti oznake za izstop, sledi pa je bilo več. Izplezala sva po eni izmed njih in nadaljevala po drugem bregu Črnevke. Ko sva se vrnila v gozd, so se spet pojavile oznake. Čez dobrih 5 minut sva zagledala leseno tablo z načeto strešico in besedilom ta park je posvečen spominu / gornikov, ki so svojo življensko / pot sklenili v Kamniških planinah. Pobudo zanj je dal Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, potem ko se je 6. marca 1977 na Grintovcu smrtno ponesrečil njegov direktor Milan Ciglar. Hčerki je spodrsnilo po poledeneli Strehi in je skočil za njo. Njej se je uspelo ustaviti, on pa je zgrmel v prepad. Z vgraditvijo njegove spominske plošče, ki jo je izdelal akademski kipar Marjan Keršič - Belač, so 4. julija 1981 park tudi otvorili. Njegovo upravljanje je nato prevzelo PD Kamnik. Najprej sva zagledala Humarjev spomenik (torej ne gre več samo za gornike, ki so končali v tukajšnjih gorah). Skal s spominskimi ploščami je veliko, na nekaterih je plošč po več (taka je tudi tista s Ciglarjevo ploščo). Večina je preprostih, nekaj pa tudi bolj umetelnih ali povednih. Našla sva jih 49; večina gornikov je res končala med »osvajanjem« gora, nekaj plošč pa je posvečenih takim, ki so umrli naravne smrti, v prometni nesreči ali storili samomor. Zdi se nama nenavadno, da nikjer ne najdeva seznama spomenikov v parku.

 

Park sva zapustila na drugi strani po brvi čez Krvavec ter prej kot v 5 minutah stopila na gozdno cesto in obračališče. Zavila sva desno po nemarkirani cesti. Čez slabih 10 minut sva šla mimo Krvavškega mosta. Dobrih 5 minut zatem se je za Jerinčkom (Štritofom) vozna cesta, po kateri sva prišla od spominskega parka, združila s pešpotjo na Kokrsko sedlo. Še čez 5 minut sva za odcepom levo k Rokovnjaškim jamam stopila na asfalt in spet sva bila v še vedno hrupni Kamniški Bistrici.

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se k Jurju in za kažipotom (594 m) Predaselj 20min, Iverje 2h 20min, Kamnik 4h, zavila levo čez travnik, poln pločevine, proti gozdu. Ta pot je markirana, markacij pa ni bilo prav dosti. Spuščala sva se po desnem bregu Bistrice. Ob drobcenem zgornjem Kraljevem studencu so se razrasle kalužnice. V tistem gozdu je cvetelo obilo navadnih smrdljivk, ki so mi posebno všeč zaradi lepih listov, jedla jih pa še nisva, čeprav so užitni (tako kot tudi popki, cvetovi in stebla) in vsebujejo vsaj 50-krat toliko vitamina C kot solata. V resnici ne smrdijo, imajo pa (menda) vonj po kuhanem krompirju (od tod še eno ime: krompirjevka). Starejši par jih je nabiral za solato – divji regrat sta jih imenovala (znano je tudi ime gozdni regrat).

 

Čez 10 minut se je pot kar »odlomila« v strugo. Markirana steza se je malo pred tem odcepila desno navzgor. Srečala sva štiri Štajerce, ki jih je zanimalo, kaj jih čaka v nadaljevanju in kje se najlepše vidi Bistrica. Žurke ne marajo, torej ne pojdejo k Jurju, bodo pa obiskali izvir reke, so sklenili. Čez 5 minut naju je tablica opozorila na srednji Kraljevi studenec. Kraljevi so trije manjši izviri ob Koželjevi poti po desnem bregu Bistrice med Jurjem in Predasljem. Najboljša je voda iz drobnega zgornjega Kraljevega studenca, presahne pa včasih med najhujšo poletno vročino edinole srednji. Spodnji je nekoliko levo s poti.

 

 

Kmalu za srednjim Kraljevim studencem so naju pričakali kažipoti (572 m); do Predaslja naj bi bilo le še 5 minut. Po dobrih 10 minutah sva se spet znašla na počivališču, šla še enkrat čez most, za njim tokrat naravnost in v minutki končala na polnem parkirišču.

 

* V Enciklopediji Slovenije piše Predoselj, v Atlasu Slovenije Predasel, na zemljevidu Kamnik in okolica Prédaselj, na kažipotih in razlagalnih tablah Predoselj ali Predaselj ... V Geografskem terminološkem slovarju izvemo, da je prédaselj naravni most, ki povezuje bregova rečnega korita.