Velika planina spet v vijoličnem

Prva polovica aprila je čas, ko po travnikih Velike planine zacvetijo nepregledne množice spomladanskih žafranov in planino odenejo v vijolično. Midva sva jih šla prvič občudovat pred 12 leti in Jani je sklenil, da je čas za osvežitev čudovitih spominov. Na Veliko planino se je tokrat odpravil 12. aprila, žal spet sam.

 

Ker so me drugi načrti zvabil najprej v Petkov graben, je bila ura že več kot deset, ko sem se tokrat s savinjske strani pripeljal na preval Volovljek (1020 m). Čezenj je nekdaj tekla meja med deželama Kranjska in Štajerska. Območje je takrat obvladovala družina Rak, ki je imela posesti obakraj meje. Zato se je domačije na vrhu prevala, kjer je zdaj znana okrepčevalnica, prijelo ime Kranjski Rak (Krivčevo 22), tiste onstran meje pa Štajerski Rak (Podvolovljek 49). Pri slednji se še svoj živi dan nisem ustavil, zato sem sklenil, da »napako« popravim. Zavil sem torej za smerokazom Velika planina, na prvem odcepu desno in parkiral ob dovozu k domačiji. Ravno v tistem trenutku se je mimo pripeljala gospodinja in me nezaupljiva zaslišala, kaj počnem tam. Očitno sem jo prepričal, da bi samo rad pogledal, kaj sploh je Štajerski Rak, in se je odpeljala. Od nje sem še izvedel, da z možem tam zares živita, ne le počitnikujeta. Potem sem z avtom nadaljeval do velikega parkirišča v nekdanjem kamnolomu na Rakovih ravneh. Že vso pot do njega sem se zgražal nad avtomobili, ki so parkirali na slehernem prostorčku ob cesti, kjer je bil kak meter prostora. To ravnanje sem bolje razumel, ko sem se pripeljal na zatrpano parkirišče, čeprav je verjetno marsikdo s tem tudi privarčeval 12 evrov dnevne parkirnine. Z obilo sreče sem le našel prostorček za svoj avto; očitno ga je nekdo pravkar izpraznil.

 

Ob taki poplavi obiskovalcev sem si kar oddahnil, da sem si že doma zamislil vzpon na planino čez Seliški rob. A zato sem se moral vrniti kakih 800 metrov navzdol po cesti in jo na ostrem desnem ovinku zapustil v levo. Tudi tam je bilo vse zaparkirano. Prestopil sem dvojnega električnega pastirja – na srečo je prehod urejen – in se še naprej spuščal po gozdni cesti. Samo nekaj minut naprej je čez hudourniški potok, ki je bil zdaj suh, zavila desno. Tam je postavljena zapornica, vendar je bila dvignjena. Cesta me je pripeljala tik pod prve okrajke Seliškega roba, kjer me je očaral divji skalni stolp, ozaljšan z živo rumenimi  cvetovi avrikljev. Mikalo me je, da bi jim splezal bliže, a se mi je zdelo preveč izpostavljeno. Četrt ure, kar sem zapustil asfaltno cesto, so mojo pot prekrižali knafelci, ki so se sem vzpeli od Selišnika v Podvolovljeku.

 

 

Markirani poti sem se pridružil levo čez malce siten skalni rob. Strma stezica je najprej naredila nekaj ključev, potem pa se usmerila kar naravnost po hrbtu navzgor. Po njej ne morejo prav dosti hoditi, saj se je na več mestih povsem izgubila v iglicah in podrastju. Na srečo je dobro markirana, le oči je treba imeti ves čas na pecljih. Po slabe pol ure mi je korak ustavila bodeča žica, napeljana čez pot. Nobenega prehoda, nobenega opozorila; če bi prišel tja v temi, bi se gotovo nabodel. Poiskal sem mesto, kjer sem se lahko splazil pod žico, in stopil na Seliško planino. V travi je steza izginila, markacij pa pri nas na travnikih po pravilu ni. Ko sem le opazil kolovoz (pride z moje ceste izpod Seliškega roba), sem se z njim povzpel do štirih koč, ki jih planina premore. Bolj so podobne počitniškim hišicam kot stanovom, a nekaj kravjekov je pričalo, da se krave kdaj le pasejo tam. Na lepem mestu sta postavljena razpelo, okrašeno s pobarvanimi glinenimi kipci, in zasilna klopca. V travi sem prvič letos opazil spomladanske svišče. Videti je, da je Seliška planina krog in krog obdana z bodečo žico, lésa pa je bila zaklenjena z debelo verigo in ključavnico.

Pri lesi sem se prekobalil na sosednjo planino Marjanine njive. Tudi ta premore svoje razpelo, a starejše in skromnejše. Čeznjo vodi slaba cesta, po kateri so se kljub pozni uri še vedno prašili avtomobili proti Ušivcu. Zato sem jo čim hitreje prečkal in se za šopkom kažipotov, med njimi JARŠKI, ČRNUŠKI, DOMŽALSKI DOM, vzpel na širok kolovoz v levo. Šele na njem sem ta dan srečal prve pohodnike, če seveda ne štejem množice na parkirišču. Ob njem pa se je letošnjemu planinskemu cvetju pridružil še navadni volčin. Slabih 20 minut nad cesto sem se ustavil pri vodnem zbiralniku in praznem betonskem koritu. Kolovozu se je z leve pridružila najkrajša pot z Rakovih ravni. Pohodnica z nje mi je od daleč mahala, ali teče voda. Ne, tam žejne ni pričakala odrešitev. Še četrt ure in nas je kolono vzpenjajočih se pričakal prvi cilj – suha rogovila z napisom GOJŠKI STAN ob kalu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Gojški planini smo dočakali prizor, zaradi katerega se nas je večina to nedeljo odpravila na Veliko planino – prvo vijolično polje žafrana v vsem njegovem sijaju. Vsi smo iz nahrbtnikov privlekli telefone in fotoaparate ter se postavili v čim lepše položaje. Večina je spoštljivo ostala na robu rastišča, nekaj pa jih je za pravi selfi brez pomislekov zagazilo med cvetlice. Više je bilo preprog žafrana še vse polno, ampak nikjer ni bilo niti približno takšne gneče kot tam. Neučakanost pač! Na planini se je pojavilo tudi nekaj zaplat snega, celo na poti. Ponekod skalnata me je v nadaljnje četrt ure zložno dvignila do dobrodošlice na sosednji Mali planini. Velika planina je velikanska gorska planota, razdeljena na okroglo deset planin. Upam, da nisem katere izpustil. Ime je planota prevzela od največje, na Mali pa so vsi trije domovi, kjer si je mogoče potešiti lakoto in žejo: Jarški, Črnuški in Domžalski. Jaz sem sklenil, da bo Jarški moj končni cilj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jarški dom (1520 m, Žaga 14) ni pravi planinski dom, saj ga ni zgradilo nobeno planinsko društvo in ni bilo nobeno nikoli njegov lastnik. Leta 1955 ga je za počitnikovanje svojih delavcev postavila jarška tovarna Induplati. Po njenem propadu je prešel v zasebne roke, dobil ime Nežkin in nazadnje Jarški dom. Julija lani ga je kupil mlad par iz okolice Ljubljane. Med obiskom sem izvedel le, da se oskrbnik imenuje Anže, in videl, da je res mlad. Za kosilo doma nisem izbral zaradi kuhinje, ampak zato, ker v jedilnici visijo štiri fotografije Janka Urbanca iz vojnih dni. Urbanc je takrat vodil reševanje posadke ameriške leteče trdnjave, ki je 29. maja 1944 s padali izskočila iz bombnika, medtem ko je ta usodno zadet strmoglavil na Malo planino. Posadka je štela deset mož. Dva sta zgorela v letalu, dva so ujeli Nemci, šest pa so jih rešili domačini in partizani; eden od rešenih je dva meseca kasneje umrl v bolnišnici Kamniška Bela. Na te dogodke spominja tudi marmorna plošča na skali med stanovi pod domom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kosilu sem v sončku še malo pohajkoval okrog doma in užival v pogledih na planino v vseh mogočih vijoličnih odtenkih, tudi skozi namišljena kamnita vrata. A slej ko prej je bilo treba nazaj v dolino. Do vodnega zbiralnika sem se v 20 minutah vrnil po poti vzpona. Tam sem zdaj zavil desno, kot vsi, ki so jih čakali jekleni konjički na Rakovih ravneh. Po kažipotu je bilo do njih nadaljnjih 20 minut. Pot, ki se tam spusti v gozd čez Sončno gričo, je kar strma in nedolgo tega je bila v vlažnem tudi zoprno zdrsljiva. No, pred štirimi leti so jo domžalski markacisti temeljito prenovili ter ublažili s planinskimi stopnicami in oporami. Na maPZS je malo pod začetkom odseka označena točka Jefino korito. Dejansko na tistem mestu ni ničesar. Kolikor je meni znano, je Jefino korito tisto, ki stoji kraj prej omenjenega vodnega zbiralnika. Ko se je pot izvila iz gozda na spodnji del Marjaninih njiv, pa se je poleg obnovljenega pastirskega stana  pokazal še drugi vodni zbiralnik. Temu pravijo Krivčeva voda. Nato sem se spustil na cesto, po kateri je bilo do parkirišča le še nekaj prahu.

 

Merjaščeva pot tretjič

Ker mi koleno trenutno ne dovoli v hribe, le pišem o njih. Tako sem popisala še zadnje pohajanje po Merjaščevi poti iz časa, ko se je še nisva lotila zares. Potem bom končno (tole se je dogajalo 7. januarja 2023!) na tekočem in bom Merjasca spremljala natančno in sproti. Vsaj upam, da se bo koleno »poboljšalo«.

 

Pred dobrimi tremi leti sva se torej namenila iz Malega Lipoglava na Pugled, spotoma pa bi obiskala še tri bližnje petstotake, za katere sva tudi izvedela iz vodnička Merjaščeva pot. Ker je bila sobota, sva lahko parkirala pri šoli in vrtcu v Malem Lipoglavu 8 (S 45.992641, V 14.643578). Osnovna šola Lipoglav je podružnica sostrske, katere učitelji in učenci so zaslužni za zamisel, opis (vodniček) in označitev Merjaščeve poti. V bližini stoji lepo obnovljena rojstna hiša skladatelja, orglavca in zborovodje Antona Gruma (1877–1975), kjer še vedno živijo njegovi sorodniki (Mali Lipoglav 7).

 

Od šole sva odšla ne na sever, proti Pugledu, ampak na jug, da bi zlezla še na bližnji Mali boršt in tako del Merjaščeve poti prehodila v smer, nasprotno oštevilčenju njenih točk v vodničku. Z asfaltne ceste pod igriščem sva zavila levo na kolovoz mimo transformatorske postaje proti hišam v bregu. Začetek poti je bil dobro markiran. S kolovoza sva se ob drevju povzpela levo proti hišam. Pod njimi sva spet zavila levo in pri Malem Lipoglavu 34b stopila na cesto, nato pa sledila črno-rumenim Merjaščevim oznakam na asfaltu. Pred hišo 32 sva krenila s ceste navzgor v gozd. Povzpela sva se mimo betonskega stebrička in nato v bližini počitniške prikolice četrt ure od izhodišča dosegla nerazgledni Mali boršt (8 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 548 m; tako na tablici, v vodničku Mali Boršt). Tablica je bila tedaj še lesena. Njegov znak je drevo, kot se za boršt spodobi. Z vrha se spusti nekaj kolesarskih prog (Kevdr, Veselica, Greta), naprej pa se nadaljuje steza skozi gozd.

 

 

 

Vrnila sva se k hiši 32 in nadaljevala navzdol po cesti proti središču vasi. Pod hišo 35 se je spust končal in pri 33 sva se začela vzpenjati. Pri številki 41 sta stali leseni hiški s palčki. Mimo smetnjakov, kjer bi se dalo za silo parkirati, sva 10 minut od Malega boršta prispela h gasilskemu domu. Tam naj bi Merjaščeva pot zavila desno, a oznak nisva opazila, ker pa sva bila namenjena na Pugled, sva zavila levo. K sreči je izza streh kukal cerkveni zvonik in tako sva vedela, kam naprej. Čeprav je vreme »že čisto zmešano«, so bile trobentice na začetku januarja vendarle presenečenje. Pr' Jakopc (Mali Lipoglav 10), kjer sva nekoč že bila z vnukinjama, sva zavila desno (tja bi bila prišla po poti severno od šole). Zemljevid Krožne pohodne poti pod Pugledom na hiši je že popolnoma propadel. Dobrih 5 minut od gasilskega doma sva bila že pri cerkvi sv. Nikolaja (župnišče Mali Lipoglav 15). Pri njej je spomenik domobrancem, na pokopališču pa partizansko grobišče.

 

 

 

 

Od cerkve sva nadaljevala po cesti in za manjšo podrtijo zavila na kolovoz nasproti hiše 9.  Imela sva srečo, da sva na tleh sploh opazila zbledelo črno-rumeno oznako za ovinek desno. Na drevesu ob kolovozu sta bila Merjaščeva markacija in kažipot Grosupeljska pot. Pred nama se je že kazal najin naslednji cilj, Žernovec. Kmalu za markacijo in kažipotom sva zavila z gruščnatega kolovoza desno na travnatega, ki je tekel čez travnik pod hišami. Nazaj je bil lep pogled na Mali Lipoglav, pred nama pa je bil že Veliki. Po okoliških vaseh je »muziciral« Pečjakov kombi; najbrž nimajo trgovin.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 10 minut nad Sv. Nikolajem sva pri hiši 7 stopila na asfalt v Velikem Lipoglavu. Oblajalo naju je več psov, med njimi morda tudi tisti, ki je pred leti razveselil najini vnukinji. Mimo hiše 8 z razpelom sva prikorakala na križišče s kapelico in zavila levo. Na razcepu, kjer je kažipot Grosupeljske poti ležal na tleh, smerna tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom pa je kazala nazaj SELO, levo BREZJE, sva zavila levo, kamor naju je zvabila Knafelčeva markacija. Nisva se zavedala, da sva za nekaj časa zapustila Merjaščevo pot.

 

  

Za zadnjo hišo je bilo konec asfalta in nadaljevala sva po makadamski cesti, bolj kolovozu, v gozd. Ob vhodu vanj sva le dočakala Merjaščevo markacijo, ki naju je usmerila na srednji krak (zdaj veva, da je tam z leve pritekla pot od Povšnika in da od razcepa nisva več hodila v nasprotno smer). Povzpela sva se mimo hiše 20 in brunarice, zatem se je pot zravnala, tekla mimo antene in se na kratko vzpela po jarku z zemljato-skalnatima bregoma. Za naslednjo uravnavo je šlo navzdol. Spremljali so naju knafelci.

 

 

Na razpotju približno 20 minut od prihoda v Veliki Lipoglav so se markacije razšle: Merjaščeve levo, knafelci desno. Zavila sva levo. Stopala sva rahlo navzgor pa spet po ravnem. Nekaj časa ni bilo markacij, po dobrih 5 minutah pa so se z desne od zadaj prikazali knafelci. Očitno sva zgrešila pot na Žernovec, še en Merjaščev vrh, ki sva ga hotela obiskati spotoma, pred Pugledom – ali ni bilo oznake ali pa sva jo prezrla, sva ugibala in zavila ostro desno. Zdaj veva: če bi bila na razcepu v Velikem Lipoglavu nadaljevala po desni, spodnji cesti, bi bila prišla gor po tej poti. Pojavile so se tudi Merjaščeve markacije. V 2 minutah sva pri skladovnicah drv zagledala spomenik 2. partizanskemu bataljonu, ki je tam 23. marca 1942 ustavil italijanske napade.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od spomenika sva po razločni stezi sledila oznakam Merjaščeve poti. Potem ko sva kar strmo sestopila na prečno stezo in nadaljevala levo navzdol po njej, se je razleglo streljanje kot v kaki bitki in lep čas ni potihnilo. Steza se je razširila v kolovoz, ki naju je odložil na križišču, od koder so naju oznake usmerile naprej navzgor. Prej kot v 10 minutah sva bila na vrhu Žernovca (7; 559 m), še enega gozdnatega vrha brez razgleda. Tudi tamkajšnja tablica Merjaščeve poti je bila še lesena, znak na njej pa želod.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na križišče pod vrhom in se spustila v levo na široko stezo, skoraj kolovoz. Po dobrih 5 minutah sva prestopila potoček in zakoračila že po poštenem kolovozu. Pot nama je prekrižal še en potoček. Levo spodaj se je skozi drevje videlo nekaj, kar bi bilo lahko strelišče. Vzpenjala in spuščala sva se daleč naokrog proti Velikemu Lipoglavu. Kar nekaj časa že ni bilo markacij. Kolovoz je bil posut s kostanjevim listjem in ježicami. Na razcepu čez slabe četrt ure je bil označen desni krak, na naslednjem razcepu pa sva zavila proti makadamski cesti. Pred naseljem se je začel asfalt in čez 5 minut sva bila znova v Velikem Lipoglavu. Tako sva prehodila tudi prej izpuščeni del Merjaščeve poti.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na že znanem razcepu naju je pričakala razvajena muca. Šele tedaj sva opazila bledo črno-rumeno črto na cesti, po kateri sva prišla. Ker sva jo prvič spregledala, sva zavila levo in se tako nisva držala načrta. Zaradi vse te zmede in ker sva vendarle hotela na Pugled, sva se še enkrat podala po isti (napačni) poti. Po četrt ure sva na razpotju tokrat zavila desno, sledeč knafelcu. Za mogočnim drevesom se je steza močneje vzpela in naju v 5 minutah še enkrat pripeljala k spomeniku 2. bataljonu. V smeri proti Pugledu naj bi bil še en spomenik, ki sva ga iskala precej na pamet. Spustila sva se levo na kolovoz in še navzdol z njega. Takoj zatem je Jani zagledal spomenik, posvečen zaprisegi I. mladinske partizanske čete II. grupe odredov 22. marca 1975.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poiskati sva »morala« še en spomenik. Vrnila sva se na pot proti Pugledu. Zadnji strmi skalnati in koreninasti vzpon je že napovedoval glavni vrh, ki sva ga dosegla čez dobrih 5 minut. Pugled (6; 615 m) je označen s skalno piramido in zastavo. Na piramidi je plošča v spomin štirim partizanom, padlim 23. marca 1942. Tam so tudi vpisna skrinjica, žig in številni kažipoti ter tablici Grosupeljske poti (smer Magdalenska gora) in seveda (takrat še lesena) Merjaščeve poti z znakom lisico. Na Pugledu sva bila sicer že večkrat, tudi ko še ni bilo tegale dnevnika, pa z vnukinjama in še enkrat po Merjaščevi poti (takrat je bila tablica že rdeča pločevinasta).

  

Na vrhu sva srečala domačina*, ki sta naju bila pripravljena popeljati k spomeniku, o katerem sva ju spraševala, in še k zemljankam, za katere sploh nisva vedela. Začeli smo po poti, po kateri sva prišla na vrh, pri odcepu levo na manjši vrh pa smo se spustili v desno. Na stiku s prečno stezo čez slabih 10 minut smo zavili desno nanjo, pred naslednjim hribčkom, ki sta ga imenovala Mali Pugled, pa levo navzdol. Ozka stezica, podprta z debelci, je rezala strmo pobočje. V dolini pod njo smo že zagledali spomenik. Čez 5 minut sva malo naprej prepoznala spomenik stražarskemu mestu 1, a nismo nadaljevali po stezi proti njemu, temveč smo zavili ostro levo nazaj in sestopili k spomeniku taboru 2. partizanskega bataljona. Poleg njega sva z nekaj domišljije našla sledove tabora, niže pa je tekel potoček, saj so v taboru potrebovali vodo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnili smo se proti Pugledu in čez dobrih 5 minut na stiku s potjo z njega nadaljevali kar naravnost. Spustili smo se k mlinčku ob izviru tistega potočka, ki smo ga videli pod taborom. Potoček smo prestopili in prej kot v 5 minutah prišli še do skromnih ostankov partizanskih zemljank. Kmalu zatem smo se razšli, midva pa sva se vrnila na vrh Pugleda. Zapustila sva ga po drugi strani, mimo vpisne skrinjice, in z njim tudi Merjaščevo pot. Spust je bil sprva strm, ko pa se je steza razcepila, sva izbrala nekoliko širši in manj strmi levi krak. Po slabih 10 minutah sva sestopila na prečno stezo in nadaljevala desno po njej, brž zatem pa še enkrat tako. Po poti, ki sva jo že prehodila z »vodnikoma«, sva levo pod Malim Pugledom in mimo odcepa k spomeniku taboru čez 10 minut nadaljevala k bližnjemu spomeniku stražarskemu mestu 1. Zdaj sva našla vse spomenike z Janijevega seznama (glej zemljevid). Na zelo strmem pobočju pod zadnjim so nama pomagali ključi in koreninaste »stopnice«. Ko sva naletela na kolesarsko špuro, sva se spustila levo po njej, a sva jo brž zapustila desno po stezi. To sva sprva bolj slutila kot videla, nato pa je bila celo podprta z brunci in pojavil se je bled knafelček.

 

 

  

 

 

 

 

 

1 Stražarsko mesto 1

2 Tabor

3 Padli v boju 23. 3. 1942 (piramida)

4 Zaprisega mladincev

5 Bitka 23. 3. 1942

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kjer je po slabih 20 minutah steza prečkala majhen jarek, je stal možic iz velikih kamnov. To območje se imenuje Trsnek. Na razcepu čez dobrih 5 minut sva se odločila za desni krak in kmalu zatem prestopila potoček. Kolovoz onstran njega naju je pripeljal k Podlipoglavu 34, kjer sva zapustila gozd. Čez 10 minut sva zavila levo na asfaltno cesto. Slabih 10 minut zatem je pri hiši 37 cesta zavila v desno, midva pa levo z nje navzgor po kolovozu v gozd. Tam sva bila spet na Merjaščevi poti (ta del sva med petim obiskom prehodila še enkrat). Na naslednjih dveh razcepih sta se za prava izkazala desna kraka; drugi je tekel po precej blatnem jarku. Nekatera drevesa ob njem so imela lepe zelene »nogavice«. Jarek se je zožil in z obeh strani je nanj viselo grmovje, v katerem so ležale smeti, tudi gume in kozarci za vlaganje. Pot je bila kar strma ter posejana s kamni in skalami. Čeprav je bila videti pozabljena od vseh, je bilo smeti čedalje več, ščavja pa tudi. Jarka je bilo konec, saj je bil breg le še na desni, v levo pa se je svet spuščal.

 

 

 

Manj kot 20 minut, odkar sva zapustila asfaltno cesto, naju je levo ob poti »pozdravil« odpad, desno nad njo pa je stala bivalna prikolica in pod njo so ležale številne pločevinke. Takoj zatem sva pri neki hiši s še enim odpadom stopila na kolovoz, ki je vodil desno k omenjeni prikolici. Zavila sva levo. Pri Brezju pri Lipoglavu 10 se je začel razpokan asfalt in kmalu sva na njem zagledala Merjaščevo markacijo. Na razcepu naju je črno-rumena lomljena črta usmerila levo navzgor mimo kapelice, ki so jo v zahvalo za zdravje postavili Zakojčevi. Proč od naju obrnjena smerna tablica Krožne pohodne poti pod Pugledom je kazala proti Velikemu Lipoglavu (levo navzgor) in proti Repčam (desno navzdol). Črno-rumene oznake na asfaltu so še kar vztrajale.

 

 

 

 

 

 

 

 

Za veliko ograjeno hišo 34 je bilo konec asfalta. Šla sva še mimo lesene počitniške hiške desno pod cesto in pod vodnim zajetjem levo nad njo, nato pa vstopila v gozd. Tudi ob gozdni cesti so ležali odpadki. Slabe pol ure, odkar sva prišla do prve hiše, sva se z najvišje točke ceste povzpela levo v breg, kjer sva videla markacijo. Kar gazila sva po hrastovem listju. V 3 minutah sva stopila na ravno teme gozdnatega Povšnika (5; 538 m), še enega nerazglednega vrha. Tablica je bila še lesena, ko pa sva ga čez dobri dve leti obiskala še enkrat, je bila že rdeča kovinska. Njegov znak je polž (zmotno sem mislila, da je Povšniku dal ime polh).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S Povšnika sva sledila rumeni puščici v desno in nato obojim markacijam, Merjaščevim in knafelcem. Prvič ta dan sva naletela na nekaj, kar bi bili lahko sledovi merjascev. Na gozdno cesto sva sestopila na drugem mestu. Na križišču čez 10 minut je zavila desno navzdol in sledila sva ji, čeprav se je markirana pot odcepila levo. Po dobrih 10 minutah se je na levi pokazal travnik in na njem domačija. Večinoma ravni poti je sledil kratek strmejši spust. Ko sva izstopila iz gozda, sva zagledala Sv. Nikolaja v Malem Lipoglavu. V dobre četrt ure sva bila pri avtu.

 

 

 

Čeprav je bil tale potep mišljen kot »ena kratka za rekonvalescenta« (Jani je bil pred tem namreč teden dni bolan), je trajal skoraj 8 ur (5 ur in pol čiste hoje). Seveda predvsem zato, ker sva tavala in brez potrebe kar nekaj poti prehodila po dvakrat. Ampak hoja je zakon.

 

* Iz vpisne knjige sem izvedela, da sta naju vodila Dragica in Franci Vrečar, s spleta  pa, da sta leta 2024 dobila priznanje, ki ga Turistična zveza Slovenije podeljuje najzaslužnejšim turističnim prostovoljcem. Nič čudnega!