»Odprava Činkelman« – tretji dan: vrnitev na Rudno polje

 

 

 

 

 

 

 

 

Po slovesu od Vodnikovega doma smo se z lepimi spomini na prejšnja dneva napotili po stezi pod strmimi stenami Tosca. Potem ko smo se poslovili še od velikih šopov sicer že odcvetajočih golih lepenov pri domu, so našo pozornost prevzeli prelepi razgledi na okoliške gore. Četudi smo se vračali po že prehojeni poti, smo tu in tam opazili še kaj novega, na primer slikovito umetnino, ki so jo ustvarili lišaji, nenavadnega »ježka« (menda gre za mah) na rušju in čudovit šopek bodečih než, ki so se sicer večinoma že poslavljale in niso bile več tako lepe. Ker je bila sobota, smo srečevali same Slovence, dva dni prej pa gor grede skoraj same tujce. 

 

 

 

 

 

Pred vzponom na Studorski preval smo se ločili: Jani, ki ga je mučila sapa, je začel delati kratke korake, zato sem ga prehitela, da bi imela na prevalu nekaj časa za počitek, Tomaž pa je sploh odbrzel naprej, da bi se zgoraj v miru nadihal svežega zraka (tako rečemo, kadar »mora« kaditi). Uro in tričetrt od Vodnikovega doma smo stopili na preval. Neki mladenič je z njega tekel na Ablanco in še nismo prišli posebej daleč, ko se je že vračal in nas prehitel – mudilo se mu je v službo. Zelo različne težave imamo …

 

Pri spodnjem odcepu na Konjščico čez slabo poldrugo uro smo srečali gobarico s polno vrečko jurčkov (mi nismo videli niti enega). Po tričetrt ure smo na 1420 m cesto samo prečkali (nismo nadaljevali po njej, kakor smo prišli gor grede), po gozdni stezi sekali ovinek ter v minuti pristali pri spodnji postaji žičnice in okrepčevalnici, na katero je ob sicer neoznačeni bližnjici opozarjalo pravopisno »čudno« obvestilo. Ker smo imeli še svoje prigrizke, smo posedeli na klopci ob robu gozda, nato pa je bilo do avta samo še kakih 10 minut.

 

Za vračanje, ki me je skrbelo zaradi hoje navzdol, smo porabili celo pol ure manj kot za vzpon in koleno je opravilo »zaključni izpit« z odliko. Upam, da ga zlepa ne bo spet doletel kak cvek.

»Odprava Činkelman« – drugi dan: planine pod Vodnikovim domom

Ko sta šla drugi dan Jani in Tomaž raziskovat okoliške gore, sem se počutila predobro, da bi samo počivala, zato sem se odločila za samostojno raziskovanje okolice. To je bila zame, ki sem izrazito nenadarjana za orientacijo in (raz)vajena, da me vodi Jani, kar pogumna odločitev. Od Vodnikovega doma se je videla planina z nekaj stanovi in to sem izbrala za svoj cilj. Zdela se mi je dovolj blizu, da bom lahko hodila zelo počasi in pazila na koleno.

 

Od doma je neudobna kamnita stezica odvijugala navzdol proti Velemu polju. V travi ob njej so se skrivale meni neznane gobe, rož pa skoraj ni bilo. Na neki skali sta bila napis PLAZ in puščica naprej. Na razcepu čez dobrih 5 minut sem sledila lomljeni rdeči črti desno (leva steza ni bila markirana). Previdno sem sestopala po travniku med ruševjem in skozi pas gozda. Proti Velemu polje sem se spustila nekoliko strmeje. Na naslednjem razcepu čez 10 minut se je desno napovedovalo nekaj plezanja čez skale, zato sem poskusila levo mimo majhnega mravljišča. Tako sem težavni del obšla in ko sem se ozrla, zagledala na skalah markacijo. Kljub njej se je verjetno več hodcev ognilo sitnemu mestu in tako je nastal »obvoz«. Nedaleč zatem sem imela na voljo levo razdrapano kamnito »glavno« pot in desno komaj sledljivo stezico po travi (niže sta se staknili). Izbrala sem prijaznejšo desno in kmalu na veliki skali opazila že slabi (zanemarjeni ali zbrisani) markaciji. Dalje so bile oznake spet dobro vidne.

Na travnatem pobočju je pot izginila, malo naprej pa se je pojavila stezica v levo. Pred seboj sem zagledala hrbtno stran kažipota, usmerjenega proti Velemu polju. Vrhovi nad senčno planino so se že bleščali v soncu. Kakih 20 minut od zadnjega označenega razcepa sem se po omenjeni stezici spustila na pot, ki je na dnu travnika zavila levo navzgor, desno pa se je spustila na Velo polje (okrog 1700 m). Dom, iz katerega sem prišla, bi se moral pravzaprav imenovati Vodnikov dom nad Velim poljem, saj stoji kakih 100 m nad to planino. Šla sem pogledat, kaj piše na tistem kažipotu, in izkazalo se je, da je v angleščini. Malo niže je bil še eden, ta pa v slovenščini.

 

 

 

 

 

 

Ker nisem bila namenjena na Velo polje, sem kar na pamet krenila v levo, kjer sem naletela na skalo z napisom RUDNO POLJE in rdečo puščico v breg. Puščica na še eni skali je kazala nazaj in naprej proti zaobljenemu gričku, ob katerem je tekla pot za take z bujno domišljijo. Preden je zavila desno okrog grička, je postala razločnejša. Na skali ob njej sta bila napis VELO P. in puščica nazaj, nato na skalnatem pobočju še VOD. DOM, DOLIČ in VELO POLJE z markacijo in puščico nazaj. Levo spodaj je šumljal potoček, ob poti so cvetele navadne smetlike, svišči pa so še spali. Izpod neke skale je curljala voda, kakor da bi tam izvirala. Razlivala se je po poti in čeznjo, na drugi strani pa napravila pravo malo močvirje, kjer so rastle celo kalužnice. Opazila sem nekaj majhnih rovov pod stezo, po katerih se je spiral pesek.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že nekaj časa sem slišala kravje zvonce, zdaj pa so bili že zelo glasni. Na prve »glasbenice« sem naletela že v senci, kjer je bilo še prav hladno. Ko sem stopala ob potočku na levi, sem v daljavi že videla sončen travnik z večjo čredo. Po dobrih 20 minutah me je na Malem polju (okrog 1660 m) obsijalo sonce. Zdaj je pritekel potoček še po desni. Po planini jih je vijugalo še več, prav presenetljivo za ta sušni čas. Nad njim so se dvigale skalne stene in pod njimi je mulilo travo nekaj krav, čeprav so imele na voljo obširne ravne travnike. Med pretežno smrekovim gozdom na levi in skalovjem na desni so se pasle številne krave s telički. Nad planino sem se povzpela med ruševje in jerebike in za nekaj časa je bilo travnatega udobja konec.

 

Kakih 10 minut od prihoda na Malo polje sem si odprla leso in se spustila na naslednjo, Mišeljsko planino (okrog 1650 m) z veliko blatno mlako. V ozadju se je dvigal Prevalski Stog. Živine ni bilo, a očitno le trenutno, saj je bilo veliko kravjakov. Markacije so me vodile desno od mlake in na drugi strani planine sem se povzpela proti redkemu gozdu. Kar nekaj lukenj v tleh mi je dalo misliti, da tam domujejo svizci.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Steza je še pred gozdom zavila levo in se 20 minut od začetka prejšnje planine iztekla na Planino pod Mišelj vrhom (okrog 1700 m), ki je bila moj cilj. Na njej so bile poleg nekaj ruševin in lesene podrtije tri majhne brunarice s skodlastimi strehami, a le še ena je bila videti živa. Tudi tam ni bilo živine, kravjakov pa obilo. Ker sem to planino videla od Vodnikovega doma, sem pričakovala, da bom z nje prav tako videla dom. Šele ko sem zlezla dovolj visoko in uporabila daljnogled, sem ga odkrila – skrival se je v temni senci. Posedela sem na klopci pred vhodom ene izmed brunaric. Napisi na skalah so mi povedali, da se v levo nadaljuje pot na Jezerski preval, v desno pa se pride na Mišeljski preval in planino Laz.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na koncu sta planino zapustili dve poti, zgornja in spodnja. Slabo vidni napis PL. LAZ, markacija in lomljena črta na skali so kazali v desno na spodnjo. Po njej sem sledila markacijam in takoj za ovinkom zagledala krave na paši. Tam ni bilo nobene stavbe, le precejšen ograjen kal. Ker na zemljevidih takoj nad Planino pod Mišelj vrhom ni druge, sklepam, da ta pašnik spada še k tej. Označena pot se je nadaljevala desno nad njo. Ko se je začela strmo vzpenjati proti grebenu ali morda prevalu, sem sklenila, da to za »dan počitka« mojega kolena ni več primerno, zato sem se vrnila na Planino pod Mišelj vrhom in se po poti prihoda odpravila »domov«. Nazaj grede je bil Vodnikov dom že lepo obsijan s soncem in dobro viden.

 

Zahodni del Malega polja, kjer se je zjutraj paslo veliko krav, je bil zdaj prazen. Tam sta dva planinca nekaj fotografirala in kmalu sem videla, kaj: par svizcev je bil menda zadovoljen, da so krave odšle, mi pa smo bili očitno dovolj daleč, da ju nismo motili. Čez čas sem precej bliže zagledala še dva, ki sta se neugnano prekopicevala in tekala, preveč za mojo fotografsko (ne)sposobnost. Krave so se preselile na mokrotni in zdaj že tudi sončni vzhodni del Malega polja, tako da so mi opoldne namesto cerkvenega zvona zazvonili kravji zvonci. Ko mi je bilo že pošteno vroče, je nad prav tako osončenim Velim poljem prijazno zavel hladen vetrič in mi olajšal zadnji vzpon do Vodnikovega doma. Od Planine pod Mišelj vrhom sem hodila dobro uro.

 

Ko sem pričakala Janija in Tomaža in smo si povedali, kako smo preživeli dan, se nisem počutila nič prikrajšana. Nasprotno: za mano je bilo namesto dneva počitka in crkljanja kolena prijetno potepanje po planinah brez kakih posledic, zaradi katerih bi me skrbela vrnitev v dolino naslednji dan.

»Odprava Činkelman« – drugi dan: malo znani vrhovi nad Konjsko planino

 

 

 

 

 

 

 

 

Drugi dan so se po prenočitvi v Vodnikovem domu naše poti začasno razšle. Mojco sva pustila v domu, midva s Tomažem pa sva se odpravila proti Konjskemu sedlu, se pravi v smeri Triglava. Uradno velja pot za zahtevno, a ker je odlično zavarovana, pohodnik kakšnim resnejšim nevarnostim ni izpostavljen. Sprva naju je vodila ob vznožju Vernarja. Že po četrt ure se je pred naju postavila mogočna gmota skrotovičenih pečin, v katero sta se s tiste strani neločljivo zlivali podobi Cesarja in Okla. Ko se ji je steza čisto približala, so se klini in jeklenice zgostili, prav posebno občudovanje pa so si nadelavci poti zaslužili s kakima dvema ducatoma stopnic, ki so jih vklesali ali vzidali v živo skalo. Ravno nasprotna občutja je budil neuravnovešenec, ki je z divje zelenim napisom popackal skale ob njih. No, že precej prej mi je pritisk dvignilo spoznanje, da človek niti v visokogorju ne more uiti vsiljivim jezusom. Po dobri uri se je pot zravnala in sva se od varoval poslovila. Hitro sva se zedinila, da je čas za slovo tudi od markacij, in sva zavila desno v brezpotje proti Konjski planini. Na tistem mestu je telefonska navigacija pokazala koordinate S 46.36550 in V 13.85610.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Blago sva se vzpenjala s Cesarjem na desni, katerega pobočje je bilo s te strani prav pohlevno. Kratek čas sva sledila njegovemu vznožju in oprezala, ali bova opazila kako znamenje uhojenosti proti vrhu. Nič. Zato sva se kar na pamet obrnila proti njemu. Prijeten vzpon po travnatih jezikih med skalami in nizkim rušjem naju je v nekaj minutah privedel na teme, od koder so se odprli veličastni pogledi. Glavno pozornost si je – tako kot vedno – prisvojil Očak. Šele ko sva očarana spet zaprla usta in sem pospravil fotoaparat, sva se vprašala, kje je pravzaprav vrh (2093 m). S pomočjo navigacije sva hitro odkrila možica, ki ga je označeval. Čeprav je Cesar pokazal svojo skromno čeladasto podobo šele kasneje s planine, se najbrž marsikdo že tu vpraša, kako je v neposredni bližini Triglava lahko dobil ime Cesar, ko je vendar videti kvečjemu njegov podložnik. Ime nima nič opraviti s cesarjem, ampak s kmetom Cesarjem, ki je bil nekdaj doma nekje v Blejskem kotu. Posedoval je kos planine pod vrhom, na katerega se je preneslo njegovo ime. Brskanje po portalu Hisnaimena.si me je pripeljalo do kar treh Cesarjev v tistem koncu: v blejskem zaselku Zagorice, na Poljšici pri Gorjah in v Mevkužu. Kateri je pravi, mi ni uspelo ugotoviti, a nagibam se k tistemu z Bleda. Pred časom sem tudi obiskal tam navedeni naslov Ribenska cesta 8, kjer zdaj stoji novejša hiša, na pročelju katere pa je pritrjena tablica z napisom Pr Cesárjo. Kakorkoli, Cesar je poleg pašnika na Konjski planini imel bliže domu še rovt, ki sem ga tudi že poiskal. Ni prav daleč od Hotunjskega vrha, Blejci pa ga danes bolj poznajo pod imenom Gače in se z njega spuščajo z jadralnimi padali v dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

S Cesarja sva se kar strmo spustila proti jugu na 20 m nižje sedelce in se vzpela na sosednji vršič, ki menda sliši na ime Oklo (tudi Okel). Izvor njegovega imena je videti bolj očiten. Meni se je sicer s planine zdel še najbolj podoben nosorogovemu rogu, a nosorogov pri nas seveda ni niti v živalskem vrtu. Torej se skoraj gotovo imenuje po koničastem delu cepinove glave. Tudi na njegovem vrhu (2082 m) so predhodniki postavili možica. Z vrha so pravo strahospoštovanje vzbujale prepadne stene Vernarja, vrtoglav pa je bil tudi pogled na Velo polje globoko pod nama.

 

Zdaj sva se začela ozirati po Činkelmanu. S pomočjo zemljevidov in na pogled sva določila, kaj naj bi bil njegov vrh. Ima namreč dve glavici, ki ju ločuje ozka škrbina. Odločila sva se za levo. Jaz sem podvomil, da bom sposoben splezati nanjo, ampak treba je bilo poskusiti. Spustila sva se nazaj na sedelce in z njega v dno Konjske planine. V starih zapisih sem našel, da je prav pod Oklom vsaj še pred pol stoletja stala zanemarjena, a trdna pastirska koča. Zdaj ni o njej ne duha ne sluha. Je pa majhen kos zemljišča očitno bolj ilovnat in bi lahko ob dežju zadržal kal za živino. Opazila sva tudi kar nekaj kravjakov. Pri najboljši veri si ne znam predstavljati, po kateri poti jim uspe govedo prignati na planino. Z nje se je Oklo pokazalo bolj kot stranski vrh Cesarja.

 

Po desnem robu melišča sva se po domnevni stezici začela vzpenjati proti škrbini v Činkelmanovem grebenu. Ko sva jo dosegla, sva po načrtu krenila levo. Od blizu vzpon sploh ni bil tako vratolomen, kot je bil videti od daleč, in sem previdno sledil Tomažu. Presenetljivo hitro sva dosegla vrh, kjer sem si oddahnil. A glej ga zlomka, navigacija je pokazala, da je to kota 2122 m in da je nižja od desnega vrha. Medtem ko sva v vročem dnevu gasila žejo in si od zgoraj ogledovala Konjsko planino, sva tuhtala, kaj storiti. Tomaž je bil odločen, da gre še na pravi vrh, jaz pa spet cagav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V vsakem primeru sva se morala vrniti v škrbino. Tam me je Tomaž spodbudil, da še na desni vrh poskusiva skupaj. Ker je bilo očitno, da nama bodo prišle prav tudi roke, sva odložila palice in prav tako nahrbtnika. Korak za korakom sva zagrizla v strmino. Res je bilo tudi malce plezanja, a nič zahtevnega. En, dva, tri in sva stala na vrhu (2124 m), najvišjem med vsemi, ki obkrožajo Konjsko planino. Bil je tako »kosmat«, da sva morala nanj stopiti vsak posebej, saj za dva ni bilo prostora. Kot sem nekoč že omenil,  mislim, da se je v ime Činkelman na sodobnih zemljevidih skazilo staro ime Čikelman. Kot Čikelman sta ga poznala leta 1928 Henrik Tuma, skrbni popisovalec ledinskih imen v Julijcih, in štiri leta kasneje v skalaškem vodniku Naš alpinizem Mirko Kajzelj. Tuma je še razložil, da je to »bohinjski izgovor za Kikelman«. Temu vsaj delno pritrjuje najstarejši zapis, ki sem ga našel in je še sto let starejši. Takrat je Franz von Rosthorn, ki ni znal slovensko, nad Konjsko planino omenil vrhova Ciclimar in Caesar. Že omenjeni portal Hisnaimena.si je Čikǝlmana našel nedaleč od Cesarjevega doma v blejskih Zagoricah. Tam na Planinski cesti 1 stoji moderna hiša, ki z ničimer ne izdaja katere od svojih prednic. Zanimivo, da je tudi Čikelman imel rovt pod Hotunjskim vrhom, na katerega sva letos pozimi slučajno naletela z Mojco.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ostala nama je še Kurica. Spustila sva se po melišču nazaj na planino. Po njej sva zavila desno na travnato sedlo med dvema neimenovanima dvatisočakoma. Vrh sedla je prijetno travnato podlago zamenjala zdrsljiva kamnita strmina. Se je pa že s sedla pokazala Kurica (s Temenom in Pršivcema v ozadju) v svoji značilni podobi, ki ji je ob ščepcu navihane domišljije najbrž dala ime. V tako »začinjenem« pogledu namreč spominja na zadek kokoši, če jo človek gleda od spredaj in od zgoraj. Na sedlu se je nenadejano pojavila kar razločna stezica, ki se je hitro spustila na Kuričine pašnike. Ja, zares pašnike, saj je bilo za to vsepovsod polno kravjih dokazov. Stezica je zavijugala med tam že mnogo višjim rušjem in naju pol ure od planine privedla na vrh (2028 m). Tudi ta je bil tako zaraščen, da nisva mogla oba hkrati stati na njem. V dno Krme se ni videlo. Ob pogledu nazaj proti Vernarju, Činkelmanu in koti 2096 m pa me je kar rahlo spreletelo. Morda sem se tudi zato in ker je bilo v teh dneh v javnosti večkrat omenjano ime plezalke Martine Čufar Potard, spomnil žalostne zime 2003, ko je med hitenjem na pomoč ponesrečenemu madžarskemu planincu v snežnem plazu prav s Kurice ugasnilo življenje Martininega očeta.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dan je bil sicer še razmeroma mlad, a zastavljeni cilji so bili doseženi. Zato sva sedla k »posvetu«, kako nazaj. Ves čas po isti poti si nisva želela. Ob pregledovanju terena sva opazila slabo razvidno stezico, ki je zavijala okrog najbolj severnega vršiča nad planino (na fotografiji je desni), in sva domnevala, da vodi na Konjsko sedlo. To bo najina pot, sva sklenila. V četrt ure sva jo dosegla. Z nje je bil pogled na Kurico zelo drugačen. Odkar sva zapustila markacije, nisva videla žive duše, le slišala sva nekaj žvižgov svizcev. No, končno pa je eden le zbral toliko poguma, da ga je Tomažu še uspelo za las ujeti v objektiv. Tudi cvetic se v poznem poletju nisva nagledala. Jaz sem si želel, da bi opazila vsaj katero od štirih, ki jim je dal ime Triglav. Pričakovano je bila to tista, ki cveti zadnja – triglavski dimek (Crepis tergluoensis). Marsikdo bi ob skromnem zlatorumenem košku omalovažujoče zamahnil z roko: »Ah, navaden regrat.« Ne, ne spada v isti rod, pri nas raste samo okrog Triglava in tudi drugje po Alpah je zelo redek.

Izbrana stezica naju je z nekaj malega iskanja v 20 minutah pripeljala na markirano pot iz Krme. Zavila sva levo nanjo in se z njo res povzpela na Konjsko sedlo (2020 m). Z njega ni bilo daleč do odcepa, kjer sva zjutraj zavila proti Cesarju, pa tudi Vodnikov dom ni bil prav zelo oddaljen. V jedilnici sva presenetila Mojco, ki je po svoje preživela dan in naju še ni pričakovala. Vsekakor smo si imeli veliko povedati.