Saj so lepi tile prazniki konec aprila in v začetku maja, ampak vsaj za
Janija so bili trije zaporedni živahni konci tedna v Ljubljani kar preveč.
Zaželel si je dan osebne svobode v mirnem, odmaknjenem okolju, in si je za 9.
maj za zatočišče izbral Repov kot. Prav zanj se je odločil zaradi slapu (mnogi
ga zapišejo kar Slap), ki ga še ni videl zares vodnatega. Skupaj sva bila tam v septembru,
s Tomažem pa sta ga obiskala v juniju. Prvič je bil čisto suh, drugič je komaj
curljal, zato je upal, da bo v začetku maja z vodo bogatejši.

Nikdar v najini planinski karieri
nisva stremela za tem, da bi pot začela s čim višjega izhodišča in da bi do
njega prišla čim bolj lagodno. Daljša ko je pot, več lepot in zanimivosti
utegne pohodnik užiti. A časi nas žal spreminjajo. Tako sem v soboto upal, da
se bom kljub nenehno spreminjajočim se prometnim razmeram do Jermance lahko pripeljal.
No, zdaj velja, da je gozdna cesta zaprta od 15. novembra do 15. marca, stalno
pa samo njen skrajni konec. O (ne)zaprtosti obvešča prometni znak na drogu pred
Jerinčkom (Štritofom). Pred parkiriščem sem se za nekaj trenutkov ustavil le še na tako
imenovanem Jakovem ovinku, kjer si je pred več kot tridesetimi leti življenje vzel znani lovski čuvaj
Janez Uršič. Še vedno je tako kot vselej doslej: svečke in zelenje. Na jasi na
Jermanci (okoli 915 m) še ni stalo veliko avtomobilov. Tudi
tam je bil pogled, kakršnega
sem vajen od nekdaj: svisli na zeleni preprogi, sramežljivo skrita preža na robu
gozda ter
Kogel, Štruca in Skuta za krono nad vsem skupaj. Upam, da ne zgrešim preveč,
če ugibam, da je izvor imena Jermanca isti kot starega imena za Kamniško sedlo
– Jermanovih vrat.* 


Ko sem izmenjal nekaj besed s
sosedama, ki sta se že odpravljali plezat v Planjavo, sem tudi sam nadaljeval
po cesti v gozd. Ta je malce više zavila ostro levo (tam je znak, ki
prepoveduje nadaljnjo vožnjo), naravnost pa se je začel rahlo spuščati kolovoz. Oba
kraka vodita proti Kamniškemu sedlu. Odločil sem se za kolovoz, saj mi bo
krajša in udobnejša cesta prišla prav pri vračanju, ko bodo noge že utrujene.
Komaj 10 minut od avta se mi je z desne pridružila običajna pot od Doma v
Kamniški
Bistrici, po kateri so se vzpenjali vsi, ki si niso privoščili Jermance. Pot je tako
rekoč prečkala moj kolovoz in po stopnicah sem se podal za njenim kažipotom in
markacijami. Pobočje Kaptana je v rahlem vzponu bolj ali manj prečila,
tako da mi srčnega utripa kljub skalnatemu terenu ni kaj dosti pospešila. Ko je po 20
minutah pripeljala pod žice tovorne žičnice, me je na to opozorila tabla. Na
drugi strani se je z leve pridružila ona krajša pot z Jermance. Za priključkom
sem lahko bolj zaslutil kot občutil, da sem pravkar prečkal konico jezika
dolgega Kaptanskega plazu. Še četrt ure in V Klinu (1067 m) me je pričakala prva klopca za
najbolj utrujene.


Iz Klina so se vsi pohodniki
vzpeli levo proti Kamniškemu sedlu, le jaz sem prestopil grapo in zavil desno
na lovsko stezo brez markacij. Po dobrih 10 minutah se je spet v
desno ločila nova steza. Oznak ni bilo nobenih, niti možica ne, a na srečo
območje že kolikor toliko poznam in sem vedel, da desni krak vodi na Kamniškega
Dedca in da moram ostati na levem. Z njega je bilo videti več namišljenih ali
zaresnih stezic v desno proti Sedelščkovi strugi. Eno sem preizkusil, saj Bojan
Pollak že ta del hvali kot vrednega ogleda. Zasilno ga imenuje Soteska na
začetku Repovega kota. Tam nekje se namreč začne čudovita visokogorska
dolinica, stisnjena med mogočne južne stene Planjave in nazobčani greben
Zeleniških špic, ki se po dobrih 2 km izteče pod pečinami Srebrnega sedla. Od kod njeno ime, mi
ni uspelo ugotoviti. Nekateri menijo, da se je Rep imenoval nekdanji lastnik
posesti, drugi, da njen potek spominja na pasji rep. Lahko je res eno ali drugo
ali pa nič od tega.


Dobro vzdrževana steza se je hitro
postavila pokonci in mi upočasnila korak. Ko sem prečkal grapo Za Vrati (tudi
Za Vratam), ki je strmoglavljala s Planjave, sem v njej opazil prve alpske cvetice, ki
ljubijo skalo in so zadovoljne že s prgiščem zemlje v njenih razpokah – avrikelj, encijan, wulfenov jeglič. Više jih je bilo nekaj več, a nikjer prav
veliko. Sčasoma se je začel gozd redčiti in občasno se je odprl kak pogled na Kamniškega
Dedca, više
še na zgornji konec Repovega kota in Staničev
vrh. Za odcepom proti
Macesnovcu (levo) in prečenjem še ene skalne grape se je debelo uro od Klina
drevje končno umaknilo širokim razgledom. Korak je zato postal kar lažji. Čez
kratek odsek naj bi mi pomagalo nekaj klinov in jeklenica, a so bili klini že
močno skrivljeni in jeklenica raztrgana. Nič hudega. In potem sem končno
zagledal Slap, ki me je zvabil v ta konec sveta. Nos se mi je malce pobesil,
kajti vode je bilo tudi tokrat le za pošten curek, pa čeprav dolg najmanj 30 m.
Ne vem, ali je ni nikoli več ali sem spet zamudil najbolj vodnati čas. 



Namrgoden sem bil le nekaj hipov,
saj sem se spomnil, da me najlepše vendarle še čaka. A do tja se je bilo treba
še malce potruditi. Najprej sem se moral povzpeti čez snežišče, ki pod vstopom
v plezalne smeri Planjave vztraja najmanj vso pomlad. Saj tistih nekaj
metrov ni bilo nič posebnega, ampak sneg je bil ravno toliko mehak, da sem
sicer brez težav naredil stopinjo, ko sem jo obremenil z vsemi svojimi
kilogrami, pa je hotel sneg izpod noge zdrseti v dolino. Z nekaj previdnosti in
potrpežljivosti je šlo.
Onstran so se mi klini še enkrat ponudili v pomoč. Potem pa je
steza zavila v rušje in kmalu sem zaslišal šum Sedelščka. Potok je tik nad Slapom
izdolbel šest prekrasnih kotličev s smaragdno vodo. Če jih štejem od zgoraj
navzdol, sta najlaže dostopna drugi in tretji, ki sta za moj okus tudi
najlepša. Drugi je za povrhu še najgloblji (2 m), zato ga
plezalci radi uporabijo za hlajenje pregretih teles, kar seveda naravi ne
koristi. Tretji je rahlo zagruščen in je videti kot miniaturna plaža.
Edino od njega je viden četrti, ki se sicer skriva pred pogledi
pod navpično
steno. Najbolj slikovit je seveda pogled na niz več kotličev skupaj. Med malico sem se zamotil z opazovanjem jutranjih sosed v steni Planjave. Kot
sta napovedali, naj bi plezali v smeri Humar-Škarja, a sta šele začenjali. 

Nazaj v dolino sem se odpravil po
poti vzpona. Sestop čez snežišče je bil še bolj zoprn kot vzpon. Šele v sestopu
se mi je pošteno razkrilo, da se je del poti pod njim podrl in da je pot že
uhojena na novo. Prvič sem se zares ustavil
šele po 1 uri in 15 minut nekaj deset metrov pred odcepom h Kamniškemu Dedcu.
Sklenil sem namreč
po dolgih letih spet obiskati obeležji v spomin na tam
padlega partizanskega kurirja Ivana Robleka - Petra iz Britofa, ki takrat ni
imel še niti osemnajst let. Po izdaji so Nemci 21. avgusta 1944 presenetili
tabor gorenjske kurirske postaje G 18. Po kratkem spopadu je smrtno zadet
obležal edino Peter, tovarišem, razen kuharici, ki so jo Nemci ujeli, pa je uspelo
pobegniti. Spustil sem se v strugo Sedelščka, po kateri sem nato taval več kot
pol ure, preden sem na levem bregu končno odkril težko opazno spominsko ploščo.
Malo više je pod previsom z rdečo zvezdo označen še
kraj, kjer je fantovo mlado življenje res ugasnilo.

Vrnil sem se na stezo, bil ena,
dve, tri V Klinu in še 10 minut kasneje pod žicami tovorne žičnice. Za njimi
sem tokrat zapustil markirano planinsko pot in se usmeril desno na neoznačeno. Spomin
me ni izdal: ta je res krajša, manj skalnata in sploh udobnejša. Ko se je za
skalo sredi poti spremenila v kolovoz, sem ob njem zagledal parkirana
avtomobila.
Po prometnem znaku ju tam ne bi smelo biti. Zato je imel eden na armaturno
ploščo položen listek MARKACIST
NA DELU. S kolovoza se je odprl
lep
razgled po dolini Kamniške Bistrice navzdol in na Planjavo navzgor. Ko sem čez 10
minut že stal pri avtu, sem še malo popasel oči po gorah nad Jermanco. Tedaj
sem nenadoma zaslišal živahno kvakanje. Od kod pa zdaj to? Zazrl sem se v bližnjo
lužico, polno žab, kaj žab, žabjih parov v ljubezenskem objemu. No, če sem morda zamudil najboljši čas za Slap, sem pa
pravočasno prišel vsaj na žabjo svatbo. 
Po lepo preživetem dnevu se ne
morem ravno pohvaliti, da se mi je iskanje miru v celoti posrečilo. V Repovem
kotu resda nisem srečal žive duše, a v prvem delu poti me je dolgo časa
zasledoval ženski čvek, ki je potem izginil neznano kam. Mir ob kotličih pa so
mi motili občasni klici plezalk v steni Planjave, ki sta se na daljavo
sporazumevali med seboj. Kljub temu so bila moja ušesa spet spočita za vsaj
teden običajnega mestnega vrveža.
* To je ljudska povest iz časov
turških vpadov, ki jo je za kasnejše rodove ohranil mladi Janez Trdina. Povest
pripoveduje, kako se je Turek Abdala s 25.000 vojaki spravil osvajat Celovec. Krščansko
vojsko pod Golobekovim poveljstvom je s prevaro speljal proti Kamniku in si
tako odprl pot čez Koroško. Golobek je šele v
Velesovem sprevidel ukano in ga je od žalosti zadel mrtvoud. Čeprav
brez poveljnika je vojska sklenila po najkrajši poti priti na Koroško. Javil se
je lovec po imenu Jerman, ki je povedal, da pozna kratko pot čez gore. Še pred
nočjo jih je prek gorskega prevala nad Kamnikom pripeljal na Koroško. V zadnjem
hipu so dosegli Celovec in Turke pregnali. V boju je Jerman padel, a odrešilni
preval je dobil ime po njem. Izgubil ga je enkrat na prehodu 19. v 20.
stoletje, proti čemur je posebej ogorčeno javno protestiral znani planinski
delavec Rudolf Badjura. V Planinskem vestniku je tožil, da je sicer Slovencem
sila naklonjeni Johannes Frischauf Jermanova vrata preimenoval v umetno ime
»Steiner Sattel«. V tej obliki so prišla
na avstrijske vojaške zemljevide, Slovenci pa smo se temu ponemčenju ponižno
vdali. Prvič je prišlo v javnost ime Kamniško sedlo štirikrat brez omembe
Jermanovih vrat v letnem poročilu Slovenskega planinskega društva l. 1893 v
zaznamki lisanih potov. Naslednje leto 1894 pa omenja Fr. Kocbek v svojem
vodniku »Savinjske planine« na str. 82 že kar »Kamniško sedlo ali samo sedlo«,
Jermanova vrata pa navaja niže le še dvakrat in zadnjikrat v oklepaju »Sedlo
(Jermanova vrata)«. V drugi izdaji vodnika l. 1904 pa se ponavlja zgolj ime
»Kamniško sedlo«. A Badjurovi protesti so
naleteli na gluha ušesa. Slovenski planinci niso poskrbeli, da bi se ime
Jermanova vrata ohranilo, in danes ve zanj le še malokdo.