17 november, 2026

Merjaščeva pot enajstič in zadnjič

Po potovanju po Uzbekistanu, kjer žal nismo nič hribolazili, sva si za vrnitev v hribe 8. novembra izbrala nekaj bolj pohlevnega: zadnji del Merjaščeve poti. Parkirala sva pod cerkvijo sv. Marjete na Prežganju (S 46.024198, V 14.731692), kjer sva končala prejšnjo etapo. Skrbelo naju je, da bo parkirišče zaradi nedeljske maše zasedeno, pa je bilo popolnoma prazno.

 

Od avta sva se spustila nazaj na asfaltno cesto, po kateri sva se pripeljala, in zavila levo navzdol po njej skozi vas. Poleg Merjaščeve poti tam tečejo tudi Badjurova krožna pot (BKP), ki sva jo že prehodila, Evropska pešpot 6 (E6), Slovenska turnokolesarska pot (STKP) ter Pot kurirjev in vezistov. Čez slabe četrt ure je bilo konec Prežganja in zavila sva desno v Malo Trebeljevo. Ob razcepu takoj za krajevno tablo je najino pozornost pritegnilo nerazumljivo ime velikega razpela: Uhralovo znamenje (na maPZS je temu še najbolj podobno ime domačije Vihral). Leta 1999 so ga prenovili vaščani Malega Trebeljevega, Prežganja in Volavelj v čast srebrnomašniku p. Lojzetu Klemenčiču. Nadaljevala sva po ozki asfaltni cesti.



 

 
 
 
 
 
 
 
 
Ko sva prišla do odcepa desno proti Malemu Trebeljevemu 81 in 82, sva se povzpela do 81 in si od daleč ogledala svoj prvi cilj. Nato sva nadaljevala po »glavni« cesti in ob škarpi pod leseno hiško zavila desno na makadamski dovoz k hišam nad cesto. Ob njem naju je kakih 10 minut od 
začetka vasi na drevesu pod hišama, ki sva ju prej z druge strani videla vrh komaj opaznega kuclja, pričakala tablica Merjaščeve poti. Gabrke (31 je njegova številka v seznamu vrhov v vodničku; 604 m) je najvišja točka vasi Malo Trebeljevo na travniku pri hiši 76 (tako vodniček). Znak te točke je jabolko, morda zato, ker tam teče tudi Sadna cesta. Od tablice ni razgleda, z vrha pa se vidita Prežganje in del Malega Trebeljevega.
 




 
 
 
 
 
 
 
 
Vrnila sva se na asfaltno cesto in šla po njej naprej navzdol. Čeprav sva stopala skozi naselje, je bilo tudi veliko drevja. Pri hiši 37 pa sva prišla na plan in pri transformatorju se je Malo Trebeljevo končalo. Mimo kapelice Žalostne Matere božje sva se napotila po cesti, po kateri sva se pripeljala, s pogledom na Kržarejo, najin končni cilj. Do Velikega Trebeljevega je pešcem na voljo celo pločnik. Ta se dobre četrt ure od Gabrk konča na križišču s smerokazi, smernimi tablami, oglasno desko in krajevno tablo. V vas sva prispela pri slaščičarni Martina (Veliko Trebeljevo 5). Mimo odcepa levo Gozd-Reka sva brž prišla do podružnične cerkve sv. Križa. Stisnjena med hiše in cesto je bila videti precej zapuščena. Vrt hiše nasproti cerkve sta krasila slikovita skala z majhnim Aljaževim stolpom in markacijo ter lesen srnjaček.
 


 

 

 
 
 
 
 
 
 
 
Manj kot 5 minut od cerkve sva tik pred koncem vasi za hišo 24 zapustila cesto v levo mimo klavrnega znamenja, mogočnega kozoroga, še enega Aljaževega stolpiča in starinskega vodnjaka, kjer je bilo konec asfalta. Kolovoz naju je skozi jesensko obarvan gozd vodil mimo odcepa desno, pri črno-rumenem količku, vodnem zajetju, koritu in klopci s kopico okraskov, med katerimi je bilo posebno zanimivo mlinsko kolo, pa sva ga zapustila. Vzpenjala sva se po nečem, kar je bilo nekoč najbrž tudi kolovoz, zdaj pa je poraščeno in zasuto z listjem, a dobro označeno z Merjaščevimi markacijami. Izmenjavali so se zmerni vzponi in spusti. Iz tal so štrleli kamni in skale, »prikladni« za spotikanje, in pot, poraščena celo z grmovjem, se je zožila v stezico. Čeznjo so ležala podrta drevesa, zasekana za lažji prestop, a večinoma že skoraj gnila. Nekje je bila položena deska, gotovo mišljena kot pomoč hodcem, a pokrita z vlažnim listjem je bila prav zdrsljiva. Markacijam je »pomagal« razsut možic.
 





 

 

 

 

Čez dobrih 10 minut se je desno nazaj odcepila še ena ozka stezica, po kateri se bova vračala, je napovedal Jani. Po rahlem spustu sva kmalu pristala na sedelcu in se po pobočju s sledovi gorskih koles mimo klopce povzpela proti vrhu. Najvišja točka, ki sva jo videla, še ni bila prava, treba je bilo narediti še nekaj korakov navzdol, nato pa sva se povzpela in 5 minut nad sedelcem stopila na vrh Strm(i)ce (32; 608 m), ki jo maPZS imenuje Strmca, Mapy in OpenStreetMap Strmica, vodniček pa enkrat tako, drugič drugače. Na papirnatih zemljevidih in v Atlasu Slovenije je nisem našla. Njen znak je primeren imenu: strma koničasta gora z dvema vrhoma. Hrib ni razgleden, ker je vrh v gozdu. Nekoliko naprej strmo navzdol je razgledišče z vpisno skrinjico, a tja nisva šla – pozabila kljub omembi v vodničku in Merjaščevi markaciji, četudi le polovični.


Vrh sva zapustila po poti prihoda, nato pa na razcepu zavila levo proti Malemu Vrhu. Pot je bila dobro označena. Opazila sva nekaj hirajočih ciklam, sicer pa cvetja ni bilo več. Ozka steza se je stiskala med grmovjem in podrastjo ter tekla rahlo gor in dol. Iztekla se je na kolovoz. Krenila sva desno rahlo navzgor po njem. Vrh vzpona je z leve pritekla stezica, kolovoz pa se je rahlo spustil. Nekatera stara drevesa so bila zelo slikovita. Eno je imelo črno-rumeno »oko« – Merjaščevo markacijo. Po spustu se je najin kolovoz iztekel na širšega, ki je v levo vodil na Kopance (E6 in BKP), midva pa sva zavila desno nanj. Pojavil se je M Ljubljanske mladinske poti. Kmalu sva pod seboj zagledala cesto. V desno se je odcepila pot proti Jančam, označena s kažipotoma BKP ter Poti kurirjev in vezistov, kamor so odšle vse markacije razen Merjaščevih.
 
 




 
 
 
 
 
 
  
 
Po dobrih 15 minutah sva sestopila na makadamsko cesto s kažipotoma (Brdo, 676 m) levo Obolno 1 h 10 min, desno Planinski dom na Jančah 2 h 30 min ter tablo Sadne ceste. Zavila sva desno, po nekaj metrih stopila na asfalt ter za znamenjem z Merjaščevo markacijo in smerokazi nazaj Višnja Gora, levo Mali Vrh, desno Ljubljana na križišču nadaljevala naravnost po levem kraku. Takoj za križiščem se je začel Mali Vrh, na kar naju je opozorilo tudi nekaj kažipotov, med njimi za Gozdno učno pot Mali Vrh. Na škarpi prve hiše ob cesti so naju pozdravile bučke, ki so še spominjale na noč čarovnic. Na naslednjem križišču sta pritekli z desne Papirniška (Vevška) pot in STKP, levo sta kazala smerokaza Polica in Grosuplje, midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor.
 
 



 
 
 
 
 
 
 
 
Pri velikem znamenju čez 10 minut sva se držala desno (tako tudi Učna pot Mali Vrh) pod turistično kmetijo Kamnikar na levi (tam se konča Kostanjeva pot, ki sva jo že prehodila pred šestimi leti). Nato se je cesta spustila med naslednje hiše in v daljavi sva kmalu zagledala svoj zadnji cilj, Kržarejo. Po dobrih 10 minutah se je na dnu spusta pod hišo Mali Vrh 1a učna pot odcepila desno na travnat kolovoz pod cesto, midva pa sva se začela vzpenjati naravnost navzgor. Ker je jesen vzela že večino cvetja, me je razveselil že skromen šopek prave lakote. Šla sva pod hišo 30 in brunarico 31. Pod slednjo se je vzpon končal. Za slabo lesenjačo naju je markacija usmerila desno na ožjo asfaltno cesto pod več hišami. Kmalu za rdečo z nenavadno »škarpo« se je asfalt končal in do naslednje sva prišla že po kolovozu ob gozdičku.
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
   
 
 

 
 
 
 
 
 
 
 
 
 
Za hišo 35 je kolovoz dosegel 
vodohran Mali Vrh. Ob trasi tega dela Merjaščeve poti so naju že od zadnjih hiš spremljali betonski stebrički. Približno četrt ure nad Malim Vrhom 1a naju je stezica desno ob ograji vodohrana pripeljala na vrh Kržareje (33; 707 m), zadnjo točko Merjaščeve poti. Njen znak je sonce. Na drugi strani vrha stoji zaklenjena lesena šesterokotna uta s petelinom na strehi (vodniček omenja privatni bivak). Poleg nje se dviga drog s slovensko zastavo. Midva sva tam pred leti končala Kostanjevo pohodno pot. S kar razgledne točke sva spet videla svoje izhodišče, zaradi slabe vidljivosti pa kaj več žal ne.
 




Vrnila sva se sprva po isti poti, nato pa po približno 20 minutah na križišču kmalu za velikim znamenjem zavila levo na Papirniško pot. Po strmi asfaltni cesti navzdol sva zapustila Mali Vrh. Prispela sva v Veliko Trebeljevo in se še dalje spuščala med hišami. Po četrt ure sva šla mimo odcepa desno proti Strmci. Odtlej sva znova hodila po poti prihoda. Čez kakih 40 minut sva bila spet v jesensko žarečem Prežganju in pri avtu.
 

 

Tako, Merjaščeva pot je prehojena. Nekatere točke sva obiskala po dvakrat, nekatere odseke prehodila večkrat, včasih tudi v smer, nasprotno tisti iz vodnička. Ob poti sva pogosto iskala in našla še zanimivosti, ki jih vodniček ne omenja, saj Jani napravi načrt vsake najine poti, čeprav zanjo obstaja opis ali celo vodnik. Hvala sostrskim osnovnošolcem in njihovim učiteljem, posebno Jožetu Drabu. S tem navduševalcem otrok za planinstvo sva se z Janijem v hribih že srečala, ampak ne na Merjaščevi poti.