Roška pešpot – 1. dan: Kočevje–Luža (19 km)

Leta 2014 je bil organiziran prvi pohod Po medvedovih stopinjah. Tako sva takrat enkrat tudi izvedela za Roško pešpot, po trasi katere poteka ta vzdržljivostni pohod. Jani se je nemudoma ogrel zanjo, vendar ne v tej »dirkaški« različici, ko je treba s 64 km in skoraj 2300 višinskimi metri opraviti v enem dnevu. Ko je izvedel, da jo je mogoče prehoditi tudi v treh dnevnih etapah z organiziranim prenočevanjem vmes, pa se je opogumil spopasti z njo. Skupaj s Tomažem sta se je lotila 3. julija.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot je leta 1999 kot učno pot zasnoval od lani pokojni kočevski gozdarski inženir Anton Prelesnik in z Mihaelom Petrovičem ml. zanjo sestavil tudi vodnik. Ker ima ta zdaj že sedem let, v kakšni podrobnosti ni ažuren, ampak še vedno je uporaben. Na zemljevidih sem edinole na maPZS našel zadnjo posodobljeno različico poti. Pot je odlično označena z zeleno medvedjo šapo na belem krogu. Seveda sva se zanjo tudi primerno »oborožila«: s piščalko, pršilnikom s solzilcem in signalno raketo.

Začela sva »po pravilih« pri Rudniškem jezeru v Kočevju. Na recepciji tamkajšnjega kampa, kjer sva parkirala (S 45.644103, V 14.871313), sva prevzela ključe najinega prvega prenočišča in pustila nekaj prtljage, ki so nama jo kasneje pripeljali na prvo postajo. Rudniško jezero je zalit dnevni kop nekdanjega rudnika rjavega premoga, ki se je razvil v priljubljeno kopališče. Čez njegovo parkirišče sva zavila proti severu, kjer naju je pričakala prva medvedja markacija. Po pravici povedano, so mene na pot zvabile predvsem ostaline nekdanjih kočevarskih vasi. In že prvo obiskano Šalko vas (koč. Schaukndoarf) so ustanovili Nemci, vendar ni za njimi ostalo tako rekoč nič. Slovenci so se začeli vanjo množično priseljevati šele po razpadu Avstro-Ogrske. Zadnjih 191 Nemcev jo je zapustilo decembra 1941, ko so se prostovoljno preselili v Tretji rajh, v domovanja izseljenih Posavcev. Namesto kočevarskih sledi sva na oguljeni verjetno rudarski hiši opazila le obledel spomin na prvo socialistično petletko iz leta 1947.

Podobna – vsaj narodnostno – je bila usoda sosednje prvotno prav tako kočevarske vasi Željne (koč. Sheale), do katere sva ves čas tolkla trd asfalt. Vas je znana predvsem po Željnskih jamah, ki jih je ustvarila bolj ali manj ista voda kot Rudniško jezero. V davnini je v kraški svet izdolbla okoli 1600 m dolg sistem jam in rovov, ki so bili tako plitvi, da se je mnogim podrl strop ter je nastal slikovit skupek naravnih oken in mostov. Premore celo nekaj malega sigastih tvorb. Skozi del je speljana pot, a ker sva predvidela, da zanjo ne bova imela časa, sva si jame ogledala posebej, že tri tedne prej. Tokrat sva sredi vasi zavila levo, ravno v nasprotno stran, kjer naju je na električnem drogu razveselilo gnezdo štorkelj z enim od staršev in dvema mladičema. Na severnem koncu vasi sva stopila na kolovoz mimo obsežnih konjskih pašnikov in se po dobri poldrugi uri poslovila od »civilizacije«.

 

 

 

Levo mimo prikupne kapelice sva se spustila v širne roške gozdove. No, strogo geografsko gledano, spada ta del še v Kočevsko Malo goro. Skrbno sva sledila oznakam (pojavila se je tudi kakšna stara rdeča šapa) ter po nadaljnji uri in 25 minut dosegla makadamsko cesto, kjer sta lomljena puščica na skali in še dodatni kažipot POT opozarjala, da morava zaviti levo na makadamsko cesto. Razumljivo, nekdaj se je šlo ravno na drugo stran. Tja sva tudi midva naredila nekaj korakov ter za grmovjem zagledala čebelnjak in malo naprej dve lesenjači, vse za zaklenjeno žično ograjo. S pozornim kukanjem skoznjo sva odkrila še star vodnjak z datumom 3. 6. 1927. To je vse, kar sva prepoznala od nekdanjega kočevarskega zaselka Rigelj (koč. Riegl). Nastal je v drugem valu kolonizacije, ko so po letu 1400 na Kočevskem že naseljeni Nemci začeli prodirati globlje v gozdove. V Riglju noben popis ni naštel več kot 59 ljudi in po italijanskem požigu v roški ofenzivi avgusta 1942 ni bil nikoli obnovljen. Mesto teh izginulih naselij je najlaže prepoznati po starikavih sadovnjakih in mogočnih lipah na krčevinah sredi bukovih in jelovih gozdov.

 

 

Vrnila sva se na križišče in zdaj krenila v pravo smer. Cesta je zaokrožila v desno na prostrane travnike. Z njih sva proti vzhodu ugledala še eno nekdanjo kočevarsko vas Stari Breg (koč. Pachərn, Autpachər), ki sva jo prav tako obiskala pred tremi tedni. Danes jo sestavljajo na pol obnovljena ljudska šola, hiška, ki jo je po vojni oživil Kočevar Martin Kropf, ko se je vrnil na domačijo, in povojni hlevi Kmetijsko-gozdarskega podjetja Kočevje. V najboljših časih je štela 101 prebivalca, danes pa uradno premore komaj tri. Ti gospodarijo na obsežnem zemljišču, ki se razteza vse do Grintovca in na katerem so partizani junija 1942 organizirali prvo slovensko državno posestvo.

 

Hitro sva bila spet v gozdu, ki me je vedno znova spomnil, da moram pihati v piščalko. Ugibala sva, koliko še potrebujeva do Pugleda. Po približno uri od Riglja sva se znašla na stičišču dveh gozdnih cest in zavila desno na zgornjo. Še 10 minut naprej so se nama z leve pridružili knafelci. Priključek sem že poznal, saj sva se tam pred dvema letoma in pol potepala z Mojco, ko sva delala krožno pot Stari Log–Pugled–Stari Log. Nekaj korakov naprej se je levo v breg pognal kolovoz, prvi označen z modrimi črtami. Z modro gozdarji zaznamujejo tako ali drugače zavarovana območja. Tam se je torej začel 195 ha velik gozdni rezervat Pugled-Žiben, ki so ga leta 1970 zaščitili kot nazornega pričevalca, kako se štiri stoletja kmetijsko izkoriščana krajina postopoma spet zarašča v gozd oziroma pragozd. Zapuščala sva Malo goro in zares vstopala v skrivnostni Rog.

 

V tri četrt ure sva bila bolj skozi grmišče kot že pravi gozd na vrhu Pugleda. No, kje je vrh, pravzaprav nisva bila prepričana, saj ga maPZS in Mapy označujeta različno. Kakorkoli, Pugled (koč. Hoachnparg) je danes ime vrha, nekdaj pa je bil kočevarske vasi. Kar sem jih doslej obiskal jaz, z največ vidnimi sledmi. Nastala je po letu 1558, ko je tedanji zakupnik Kočevske grof Franc Blagaj ukazal narediti 25 novih krčevin za naselitev. Takrat je Pugled obsegal samo štiri polovične kmetije s 13 do 17 stanovalci. Življenje je bilo trdo. Kmetovale so predvsem ženske in mladina, možje pa so večji del leta krošnjarili po svetu s suho robo in južnim sadjem. Načrt vasi izpred leta 1940 na informacijski tabli prikazuje 16 domačij. Žal se ni ohranilo nič od mlina na veter, ki si ga je omislil Franz Samide, ker je nekaj malega pridelanega žita vendarle bilo treba zmleti, vode pa ni bilo daleč naokoli. Obiskovalec seveda najprej opazi ostanke cerkve sv. Petra in Pavla, ki so celo malce obnovljeni.

Ko sva se potikala med ruševinami, je Tomaž nekaj deset metrov vstran zagledal žival. »Lisička,« je šepnil. »Meni se zdi bolj pujs,« sem dahnil. Ker je izginila, sva pozabila nanjo in se na klopeh pred cerkvijo posvetila »kosilu«. A ko sva po njem nadaljevala v tisto smer, je nenadoma divje zatopotalo in mimo naju se je skozi grmovje pognala velika divja svinja. Niti pošteno ustrašiti se nisva utegnila. Ko sva naredila še korak ali dva, je za njo hušknil še progast malček in čez nekaj sekund še eden. Šele takrat je Tomaž začel na telefon kar na pamet snemati okolico, ampak predstava je bila končana.

 

 

Po odhodu Kočevarjev so poleti 1942 vas zasedli partizani in si v njej uredili skoraj »normalno« življenje. V roški ofenzivi so jih Italijani pregnali in vas požgali. 24. avgusta pa so v bližini cerkve presenetili znanega pesnika Mirana Jarca in ga med begom ustrelili. Ob desetletnici smrti so mu pisatelji na nesrečnem kraju postavili spominsko ploščo, kasneje pa borci še tablo z njegovima verzoma. K njej z Roške pešpoti usmerja kažipot.

 

Kmalu sva zapustila rezervat in 40 minut pod Pugledom še omenjeno krožno planinsko pot. Zdaj sva bila spet prepuščena samo medvedjim oznakam in seveda navigaciji na najinih telefonih. No, ob poti se je pojavilo še več nekih nama neznanih oznak. Domnevam, da so bile to zavržene plastične zastavice, ki so letos usmerjale tekače na t. i. I FEEL SLOVENIA Bear Trailu. S pospravljanjem se prireditelji niso izkazali. V nekem trenutku sem ugotovil, da sem izgubil papir, na katerega sem zasilno dokumentiral najin pohod. Tomaž ga je šel velikodušno poiskat. Na srečo ni bil daleč. Na cestnem križišču pri Jurjevem križu uro kasneje sva res zagledala lesen križ in nasproti njega že skoraj porušeno stavbo z vodnjakom, katere namen nama ni bil znan. Na izletniškem zemljevidu Kočevsko je označena kot lovska koča. Poslej je šlo v glavnem samo še navzgor. Kot da niso bile dovolj že utrujene noge. Na koncu je pot po vzhodni strani obšla Reber in se iztekla na Lužo (821 m). Za nama je bilo debelih osem ur pohajkovanja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tudi na Luži (koč. Lackbügel) daleč od civilizacije so živeli Kočevarji. O zaselku je znanega malo, je pa že na pogled očitno, da ni mogel biti večji od ene hube. Iz kočevskega urbarja iz leta 1574 je razbrati, da je bila razdeljena med dva posestnika: Nemca Andrea Herbsta in najbrž Slovenca Blaža Kozarja. Na prikupni jasi nista nikoli stali več kot dve hiši in tudi danes je tako. Ena je gozdarska koča, h kateri spadata uta z ognjiščem in vodnjak, ter druga nekdanji hlev za konje. Gozdarska koča, najino domovanje za to noč, ima sicer ploščo z letnico 1957, a so jo očitno ne dolgo tega obnovili. Je pa zelo prvinska: brez vode, elektrike in stranišča, z osmimi pogradi brez vzmetnic v dveh sobah ter štedilnikom na drva. V majhni shrambi sva odkrila zalogo piva. Čeprav ga nisva imela komu plačati in je bil le po angleško hladen, se nisva mogla upreti vsak svoji pločevinki. Malo sva raziskala okolico. Tomaž je odkril točko s telefonskim signalom, jaz pa mlakužo z vodo, ki so jo prekrivale alge, in pravcati »nasad« velikega omana, ki se je šele pripravljal na cvetenje. Mnogo rastlin je bilo visokih vsaj toliko kot jaz. Mladenič z Zavoda Kočevsko nama je kmalu pripeljal toplo večerjo, zajtrk in malico za naslednji dan ter najino v Kočevju puščeno prtljago. Krožnike sva pomazala do čistega ter še za dne padla na pograda in zaspala.

 

 

 

 

 

 

  

  

Od Alenke, velike poznavalke rož in drugega rastlinja, ki naju pogosto pouči o nama neznanih rožah, na katere naletiva na svojih potepih, sem izvedela, da so veliki omani pri nas zelo redki. Niti ona jih še ni videla in jih bo zdaj po Janijevem opisu rastišča skušala »obiskati«. To seveda ni bil glavni Janijev in Tomažev dosežek na tej dolgi poti, ampak me je posebej razveselil.

Na Roblek po Vojskovi poti

Čeprav so vremenoslovci za 28. junij napovedovali vročinski rekord, se Jani ni hotel odpovedati hribolazenju. Iskal pa je vsaj pot, ki ne bi bila predolga in na kateri je pričakoval pretežno senco. Izbral je Roblekov dom na Begunjščici ali na kratko Roblek, kot pojejo Avseniki. Tam sva bila že nekajkrat, a Jani najde vedno kaj novega, kar ga zvabi tudi na že znane poti.

 

Zaradi visokih temperatur te dni sem se odločil, da se z avtom zapeljem čim više. Vendar me je prometni znak ustavil že takoj na koncu Drage, tam kjer leva planinska pot krene na Begunjščico čez Pol(j)ško planino in desna čez Préval. Pred leti se je smelo »na lastno odgovornost« peljati še naprej, a zdaj je to od maja do novembra navadnim smrtnikom prepovedano. Ker cesto popravljajo, se med tednom najbrž ne da pripeljati niti do tja. Na razpotju (689 m) je prostora največ za tri avte in jaz sem ujel zadnje prosto mesto. Ko sem ugašal motor, je termometer v avtu kazal prijetnih 19 ºC.

  

 

Krenil sem dalje po makadamski cesti, ki je speljana po slikoviti soteski ob potoku meni neznanega imena. Cesta ga do končnega odcepa na planinsko pot (vmes je ena zelo kratka bližnjica čez cestni ovinek) preči kar štirikrat. Do odcepa v levo sem potreboval pol ure. Vmes me je na cesti pričakala osamljena koza, ki je nepremična strmela vame: zakaj neki bi neko bitje brez resne potrebe rinilo v strmino in vročino? Ceste sem se na odcepu resda znebil, a tudi planinska pot ni bila ravno prijazna do nog. Je kar strma in ker jo uporablja ogromno planincev, je shojena do brez števila korenin, ob katere se ni težko spotakniti (kot Ljubljančana me je spomnila na šmarnogorsko). Mene je najbolj motilo, da je bilo pobočje marsikje grdo ranjeno tudi več kot deset metrov na široko. Ja, ljudje brez razmišljanja hodimo po poteh, ob njih in po nepotrebnih bližnjicah. Ampak tukaj so za stanje krivi tudi radovljiški markacisti: oznak, ki bi pohodnike usmerjale na eno samo pot, je komaj kaj in ni čudno, da gre vsak malce po svoje. Pri tem se mi je zdelo naravnost absurdno, da sem više naletel prav na njihovo tablo, naj ne uničujemo ruše s hojo po bližnjicah.

Potem ko je pot trikrat prečkala cesto (dvakrat je bila ista, po kateri sem pohod začel), sem v 50 minutah stopil na cesto četrtič. Z nje sem že videl streho stana na planini Planin(i)ci. Na maPZS je pot naprej narisana kar čez pašnik, dejansko pa je prehod zagrajen celo z bodečo žico, da »prepričljivega« napisa BIK NA PAŠI niti ne omenjam. No, mene v tisto smer tako in tako ni mikalo. Zavil sem levo ter se po razritem in zaraščenem kolovozu povzpel na vzpetinico, ki menda sliši na ime Kalvarija (1125 m). Tam se je sredi drevja skrivala lična lovska koča. Bila je zaprta in v betonski podest je imela vtisnjen datum 2. 8. 96. Od nje je bil do stana na Planinici (1136 m) samo kratek sprehod. Večina krav se je že umaknila v senco, pohodnikom pa so pastirji med drugim obljubljali mrzu pir.

 

 

 

 

 

 

 

Ob Planinici se makadamska cesta razcepi: desno zavije proti Prevalu, levo pa k mnogo bližji Poljški planini (1180 m). Čeprav me je med hojo tja za kratko zamotil slepec in sem se pod cesto ustavil tudi pri koritu s stalno tekočo vodo (pozabil sem se pozanimati, ali je pitna), sem prej kot čez 10 minut že naročal hladno pijačo. Na zemljevidih piše, da je dolga stavba na planini Tomčeva koča, kar pa ne drži. Pokojni Stanko Klinar je v svojih legendarnih Karavankah zapisal: »Nekoč je malo više stala Tomčeva koča; ni je več in čisto brez potrebe še straši po zemljevidih.« Več kot pol stoletja kasneje je še vedno tako. Stavba je v resnici nekdanja planšarija, dograjena leta 1932, ki zdaj služi predvsem pohodnikom, še vedno pa je v lasti pašne skupnosti Poljče. Kar pošteno sem se zaklepetal z oskrbniškim parom. Povedala sta mi, da je Tomčeva koča stala na kuclju streljaj od planšarije. Preveril sem: zdaj sta tam dve zasilni klopci, od katerih sem celo v mrču razločil Triglav. Našla sta tudi črno-bele razglednice domače izdelave, ki so prikazovale planšarijo in Tomčevo kočo skupaj. Ugibali smo, koliko so stare. Ker na njih še ni zdaj kar velikih lip pred planšarijo, smo sklepali, da morajo biti izpred vojne. Sploh pa, kolikor jaz vem, so tako planšarijo kot Tomčevo kočo med vojno partizani požgali in slednja ni bila nikoli obnovljena.¹

S Poljške planine sem se mimo table, ki je obveščala o odprtem Roblekovem domu, usmeril proti severu. Udoben kolovoz je vstopil v gozd, skozi katerega v sedmih dolgih serpentinah pripelje do doma. Toda jaz sem moral biti pozoren na drugi desni ovinek, kjer se od običajne planinske poti odcepi levo t. i. Vojskova pot. Dolfe Vojsk je bil dolgoletni direktor dolgoletnega ponosa slovenske industrije Elana. Ko se je preselil v Begunje na Gorenjskem, je kot ljubitelj gora postal redni obiskovalec Roblekovega doma. Omislil si je celo lastno pot in jo tudi vzdrževal. Zato so svojci leta 2023, po njegovi smrti, na njenem začetku postavili moder spominski kažipot, ki je opozarjal na njegovo pot. Zanj so pridobili tudi potrebna soglasja. Kot sem prebral na spletu, ga nek nestrpnež kar naprej podira. Zanimalo me je, kakšno je stanje ta dan. Kažipota ni bilo. Šele ob tem sem se domislil, da sem podoben kažipot malo prej videl ob planšariji na Poljški planini, le da je imel daljši napis: Vojskova pot (Roblekov dom – z druge desne serpentine zavijte levo navzgor). Seveda, na obljudenem kraju si ga neznani »junak« ne upa kar tako posekati, pa še na istem drogu je kot rdeči planinski.

 

 

 

 

 

 

 

 

Zavil sem torej na Vojskovo pot. Na odcepu me je razveselil skromen šopek fuchsovih prstastih kukavic, saj dotlej rož skoraj ni bilo. Po zaraščenem kolovozu sem naredil samo nekaj korakov in takoj zavil desno na ozko stezico. Ta se je vila strmo navzgor, na nekaterih mestih bi ji kar težko sledil, če je ne bi označevale rumene črte na drevesih. Gozd mi je deloval zelo prvinsko: vse naokrog padla in trohneča drevesa, mnoga živa pa so se skrivenčila v vsakovrstne pokveke. Strmina mi je hitro vzela sapo. Kot nekdanjemu astmatiku se mi je zdelo, da se skoraj več ustavljam in hlastam za zrakom, kot hodim. V zgornji tretjini se je strmina unesla, gozd je postal redkejši, pojavilo se je precej trave in druge podrasti. V njej je bilo očitno nadelani poti laže slediti, zato je bilo rumenih črt manj. Vojskova pot se je končala, ko je dosegla s knafelci markirano z Zelenice oziroma od Tinčkove koče nad Završnico. Zanjo sem potreboval uro in pol, kar je za povprečnega planinca mnogo preveč.

Zavil sem desno za knafelci, ki so me v 10 minutah privedli na travnik okrog Roblekovega doma (1657 m). Preden sem stopil do njega, sem se naužil lepih pogledov proti karavanškemu kraljevskemu paru – Stolu in Vrtači. Pri domu sem prisedel k edini mizi v senci in naročil joto. Narejena je bila po furlansko, se pravi s kislo repo, ne zeljem. Po izkušnjah je okrog doma vedno veselo, tokrat nas je bilo največ deset. Novost od zadnjega obiska, ki sem jo opazil, je bila plošča Slovenskega planinskega društva iz Trsta v spomin Hug(on)u Robleku. Roblek je bil ugleden radovljiški lekarnar ter je skupaj z Jakobom Aljažem in Jankom Vilfanom polagal temelje planinstva na Gorenjskem. Ko se je leta 1920 z ženo Pavlo vračal iz Neumarkta na Južnem Tirolskem, sta se ustavila v Trstu, kjer sta prenočila v hotelu Balkan v sklopu Narodnega doma. Tistega dne, 13. julija, so italijanski fašisti in nacionalisti dom zažgali. Zakonca Roblek sta, da bi se rešila, skočila z okna drugega nadstropja. On je mrtev obležal na pločniku, njo pa so hudo ranjeno odpeljali v bolnišnico. Roblek je svojo hišo v Radovljici zapustil tamkajšnji planincem, ki so iz izkupička od prodaje zgradili dom na Begunjščici. Slovesna otvoritev je bila 30. julija 1933.

 

 

 

 

 

 

 

V pripeki sem se le površno ozrl po cvetočem travniku okrog doma. V oko mi je padlo nekaj živih cvetov klobčaste zvončice in več nežnih bilk rožnatega gadnjaka, ki ju ne vidiš ravno vsak dan. Potem sem zavil okrog razpela pred domom in krenil v dolino po običajni planinski poti. V dobrih 5 minutah sem bil na prvem desnem ovinku, pred katerim se v levo odcepi pot proti Prevalu. To sicer ni bila moja smer, a sem vseeno zakoračil tja, saj sem hotel preveriti, ali je kaj novega pri enem od treh vhodov v opuščeni manganov rudnik. Do njega je komaj kakih sto metrov. Informativna tabla kliče po zamenjavi, tako da je že težko razbrati opozorilo, da je vstop smrtno nevaren. Jaz sem ga gladko spregledal in tako spoznal, da je celo v tej suši rov poln vode in blata. Sedaj je od njega ostalo le kakih dvajset metrov, nekdaj pa so iz rudnika Kranjske industrijske družbe (KID), ki je obratoval v letih 1861–1915, dobili več kot tri četrtine pri nas izkopane manganove rude.²

 

 

Vrnil sem se na prvotno sestopno pot. Samo 15 minut niže je sledil še prvi levi ovinek. S Poljške planine sem imel napotek, da so tam nekje borni ostanki Vilfanove koče, predhodnice Roblekovega doma. Na ovinku, kjer se na nekaterih zemljevidih pojavlja zgovorno ledinsko ime Vilfanca, sem se pošteno razgledal, a nisem našel nič. Le nekaj korakov niže pa sem pod potjo opazil še eno informativno tablo. Po komaj vidni stezici sem se spustil k njej. Pripovedovala je podobno kot zgornja o manganovem rudniku. Pobrskal sem okrog ter naletel na nekaj kamnov, ki bi lahko bili temelji zgradbe ali škarpa, za silo ohranjen zbiralnik vode in zagrajeno luknjo. Morda je to res povezano z rudnikom, a prav lahko bi bilo tudi z Vilfanovo kočo.³

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako, moje raziskovanje je bilo za ta dan končano. Kmalu za naslednjim ovinkom sem šel mimo mesta, kjer so običajno zložena drva za Roblekov dom. Tokrat so bili tam samo hlodi, ki jih je bilo treba še razžagati in nacepiti. Na zadnjem levem ovinku me je z običajne poti zvabila puščica na tleh, narejena iz vej. Pa poskusim še to, sem si mislil. Puščico je očitno naredil nekdo, ki je sestopal k Tinčkovi koči, jaz pa sem s kolovoza, ponekod zaraslega s sveže cvetočim navadnim ločjem, zavil k planšariji na Poljški planini. Tokrat je bilo tam več domačinov. Poklepetali smo o vsem mogočem, jaz pa sem previdno povprašal, ali kdo kaj ve o nagajanju na Vojskovi poti. Nihče ni nič slišal o tem.

 

 

S Poljške planine sem sestopil po poti vzpona, le da sem se kar po cesti ognil lovski koči na Kalvariji. Navzdol je šlo seveda precej hitreje kot navzgor. Čez tri četrt ure sem bil namreč že pri avtu. Najbolj me je zanimalo, koliko zdaj kaže termometer: 35 ºC. Vročinskega rekorda ta dan ni bilo, a sem bil vseeno nadvse zadovoljen, da sem se zdaj lahko zatekel v zavetje klime v tesno zaprti avtomobilski kabini.

 

 

¹ Blaž Tomc je bil doma iz Poljčan. V Ameriki si je nabral nekaj denarja in je po vrnitvi domov v Beljaku odprl klobučarno. Na Poljški planini si je postavil počitniško hiško. Po njegovi smrti jo je hči Terezija Soukup podarila radovljiški podružnici Slovenskega planinskega društva. Ta jo je preuredila v planinsko kočo in jo 28. julija 1901 odprla kot prvo planinsko postojanko na Begunjščici. Čeprav ni bila oskrbovana, je bila dobro obiskana in se je z osmimi ležišči hitro izkazala za premajhno.

² Najbolj zanimiva oseba, povezana z rudnikom na Begunjščici, je vsekakor v Tržiču rojeni veliki inovator inženir Lambert von Panz. Kot prvemu tehničnemu ravnatelju KID mu je leta 1872 prvemu na svetu uspelo neposredno iz plavža pridobiti feromangan, trdnejšo in prožnejšo zlitino jekla in mangana. Izum so mu sicer ukradli Francozi in ga izboljšali, a dotlej je bil feromangan glavni izvozni izdelek podjetja. Rudo so z žičnico dostavljali v dolino Završnice in od tam v javorniške fužine. Tudi pri tem se je ponovno izkazal von Panz. Že leta 1873 je namreč izumil samotežno žičnico z eno samo nosilno jeklenico in izogibališčem na sredini, ki je širom Evrope nadomestila precej dražjo žičnico z dvema jeklenicama.

³ Ko se je Tomčeva koča izkazala za neustrezno, so jo radovljiški planinci zamenjali s poljško srenjo za ovčarsko bajto više na pobočju. Tam so s pomočjo Valentina Šturma, veleposestnika iz Poljč, postavili novo leseno kočo. Otvoritev so zaradi dežja kar dvakrat prestavili, tako da je bila šele 25. julija 1909, ko so jo že celo leto uporabljali. Poimenovali so jo po tedanjem predsedniku podružnice odvetniku Janku Vilfanu. Po dveh letih sta navdušenje pohodnikov in obisk koče uplahnila. Nudila je premalo udobja in slabo izbrana lega skoraj nič razgleda. Roblekova dediščina jim je omogočila, da so nato leta 1933 zgradili Roblekov dom.