Slivnica »po geodetsko«

V septembrski številki Planinskega vestnika sva brala o novi tablici, posvečeni najvišji točki na Veliki Slivnici, kjer sva bila nazadnje davnega leta 2004. Jani je bil sicer tam sam letos aprila, a tablice še ni bilo in tako za pomen vršne skale z napisi ni vedel, kar je bilo dovolj za njegov »A greva?!« Seveda ni ostalo pri tem, ampak je izbrskal še druge podatke in obisk Slivnice je dobil geodetski pridih.

 

Odpeljala sva se v Cerknico, od tam pa v Grahovo, kjer sva mimo spominskega parka nadaljevala do zadnje hiše Grahovo 84b in konca asfalta. Makadamska cesta naju je pripeljala v gozd, pri kapelici sv. Florijana in Nikolaja (S 45.778020, V 14.421951) pa sva zavila levo in ob gozdni cesti, po kateri teče Velika Krpanova pot, parkirala. Kapelico je opisal že Jani, dodajam le, da sta na vrhu kovanih vrat letnica 1882 in ime JERNI HITI. Jernej Hiti (1858–1936) iz Grahovega je bil kovaški mojster.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od kapelice sva sledila kažipotu (Doli, 634 m) levo navkreber v gozd Slivnica 1h 10min. Na razcepu za vodnim zajetjem sva pri kažipotih (Doli, 659 m) zavila levo za tistim Slivnica 1h (desno Slivnica (mimo Sv. Miklavža) 1h 15min), nato pa desno na kolovoz in takoj na razcepu levo. Zdaj sva stopala po preveč skalnati in koreninasti poti, da bi bila še lahko kolovoz. Postala je tudi ožja in bolj strma. Začela se je obračati v desno, nato pa zavila levo in nekaj časa tekla po plitvem jarku. Iz doline so se slišali zvonovi, ki so vabili k nedeljski maši. Dva domačina sta se že vračala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 25 minutah so koreninam »priskočile na pomoč« še stopnice iz brunc. Na desni sva zagledala bunker (S 45.78138, V 14.41480; 815 m) Rupnikove obrambne linije. Četrt ure od bunkerja sva šla mimo zasilne klopce iz hlodcev, kmalu za njo pa je bil levo od poti še en bunker (S 45.78493, V 14.41314; 935 m). Od tam dalje je bila pot manj strma. Po slabih 10 minutah se je začelo drevje redčiti in z njim tudi senca. Na levi sva zagledala že tretji bunker (S 45.78620, V 14.41103; 975 m). Ko se je gozd spet zgostil, se je strmina znova povečala. Pot je že lep čas obdajala prava goščava gorskih jelenovcev.

 

Dohitel naju je domačin, starejši od naju, a bolj gibčen in hitrejši. Kar zasipal naju je s podatki: od Cerknice do Križne gore je 240 bunkerjev, vmes pa še protitankovske ovire; najbolj utrjeni del Rupnikove linije je bil med Cerknico in Rakekom; območju nad Grahovim še zdaj rečejo Štab, ker je bil tam Rupnikov štab. V Ljubljani je pri neki hiši, kjer živijo ljudje iz Grahovega, našel fotografijo iz leta 1935, na kateri so velike kasarne in skladišča štaba (zadnjo utrjeno betonsko štalo so podrli po samostojnosti in zdaj so tam hiše). Pred kasarnami na sliki je bilo kakih 40 fantov, nekateri na smučkah in sankah, in nekaj se mu jih je zdelo znanih. Sliko je odnesel domov in jo pokazal sovaščanu, starejšemu od 90 let, ki ima še dober spomin. Starec je takoj zdrdral: »Ta je tvoj foter, to je brat od tvojega fotra, to je ...« Preden smo se razšli, naju je vprašal, kolikokrat sva že bila na Slivnici. On je bil »malo večkrat kot 15-tavžentkrat«. 

 

Pri kažipotih (Skrajnice, 1005 m), manj kot 5 minut oddaljenih od tretjega bunkerja, naprej Slivnica 15min, levo Martinjak 45min in SPOMENIK sva srečala mlad par. Ker sta bila domačina, sva ju vprašala, za kakšen spomenik gre, pa nista vedela zanj in kažipota še nikoli nista opazila. Čez čas nama je prihitel naproti najin prejšnji sogovornik, ki se je že vračal in je seveda poznal odgovor na najino vprašanje. V 70. letih se je v tistih krajih začelo zmajarstvo. Niso imeli ne znanja ne naprav za varno letenje in pristajanje; zmaje so si naredili kar sami iz vodovodnih cevi in platna. Fanta s takim primitivnim letalnikom je zajel veter in ker ga ni mogel obvladati, se je smrtno ponesrečil. Ko sva prišla iz gozda, sva se strmo povzpela, tudi s pomočjo stopnic. Desno nad potjo sva opazila leseno tablico z že skoraj nečitljivimi Prešernovimi ali verjetneje Prešernovim podobnimi verzi (opevati lepoto Ljubljank tam pod Slivnico se ne zdi ravno smiselno). Slabih 10 minut nad kažipoti sva se ustavila pri klopci ljubezni. Od nje je bil lep pogled na dolino in hribe za njo. Tamkajšnja »jama« ni Coprniška jama, kot pripovedujejo nekateri, ampak je nedokončan izkop za štabni bunker na Rupnikovi liniji iz leta 1940. Kažipot SLIVNICA-VRH je kazal navzgor.

 

Nad klopco se je pot razcepila levo k domu, desno na vrh (obe stezi sta bili markirani, čeprav desna po maPZS ni). Najprej sva se podala proti vrhu. Na naslednjem razcepu naju je kažipot na drogu s trakovi in kodo NOTAM (Notice to Air Missions), ki označujejo zmajarsko in padalsko vzletišče, usmeril levo. Vstopila sva v gozd in že sva bila pri naslednjih kažipotih (1091 m), kjer se levo pride k Planinskemu domu na Slivnici, desno pa čez parkirišče ter mimo križa in zastave na vrh (1114 m) manj kot 10 minut nad klopco ljubezni. Na drog s kažipoti je bila res pritrjena nova tablica o najvišji točki Velike Slivnice, ki opozarja na naravno skalo z vklesanimi križem, letnico 1726 (ravno 300 let je od takrat!) ter črkama H in narobe obrnjenim F. Tam je bila nekoč meja med gospostvom Planina (Haasberg) in kartuzijo Bistra (Freudenthal). Križ so pri franciscejski zemljiškokatastrski izmeri leta 1823 uporabili za trigonometrično točko. Danes je glavna točka trigonometrične točke II. reda št. 301, imenovana Z0, zabetonirana odrezana železna cev med vpisno skrinjico in drogom s kažipoti. Na vrhu so še klopca, oddajnik in anteni. Ena se je občasno zavrtela, najbrž na »ukaz« ljubljanskih radioamaterjev, ki so bili takrat v svojem domu pod vrhom na drugi strani. Razgled ni bil tako lep, kot ga je bil aprila deležen Jani, in tudi v Coprniško jamo nisva šla, saj sva imela druge načrte.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh sva zapustila pri oddajniku in na jasi z omenjeno radioamatersko hišico krenila desno na kolovoz. Markirana pot je zavila levo z njega. Pod markacijo in puščico je bil zelen znak poti Via Dinarica, kakršnih sva tisti dan videla kar nekaj. Prečkala sva manjšo jaso z električnim pastirjem, nato še eno večjo, na katero sva stopila čez na tla položene žice in jo zapustila pri zavarovanem delu električnega pastirja (elektrike ni bilo). Za leseno kočo s pokrito »kuhinjo« desno v gozdu sva šla mimo ograjene jase Koželice. Oprezala sva za še enim parcelnim mejnikom. Iz franciscejskega katastra je namreč razvidno, da sta bila vzhodno od vrha Slivnice še dva. Eden je med gradnjo tamkajšnjih cest izginil, drugega pa so prestavili pod jaso Koželice. Kakih 15–20 minut pod vrhom Slivnice je Jani precej po naključju zagledal levo od poti neobdelano podolgovato skalo (S 45.79009, V 14.41445). Po fotografiji iz knjižice Geodetske točke na Veliki Slivnici (Geodetski utrinki, Geodetski inštitut Slovenije 2026, stran 15) sva prepoznala znamenje na tromeji med katastrskimi občinami Selšček, Cerknica in Grahovo (tromejo označujejo rdeče gozdarske oznake na bližnjih bukvah), ki so ga prestavili s prvotnega mesta. Le kako vedo, da je bil to parcelni mejnik? S poti se zaradi podrasti v resnici ne vidi; pred drevesom z markacijo je treba kakih 10 m levo s steze.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Markacijam sva sledila naprej proti sedlu, od koder je bilo slišati čedalje več vpitja in avtomobilov. V slabih 10 minutah sva pristala pri kažipotih (Jelovci, 920 m) naprej Nova vas 3h 40min, desno Grahovo (mimo Sv. Miklavža) 55min. Nekje na sedlu naj bi bila še dva mejnika z oznako FP, a ju nisva našla. Ob gozdni cesti, ki teče čez sedlo, sva prebrala tablo o cerkvi sv. Miklavža, nato pa od kažipotov nadaljevala v smer Grahovo in kakih 5 minut od table res zagledala levo ob markirani poti cerkvene razvaline (S 45.789519, V 14.418640). Stavba s konca 15. stoletja je preživela marsikaj hudega, med drugo svetovno vojno pa jo je zadelo več italijanskih granat. Še konec 18. stoletja naj bi bila mejnik med gospostvi Planina, Bistra, Turjak in Lož s Snežnikom. Morda je to razlog, da ne stoji niti na vrhu niti na sedlu, ampak sredi ničesar. Obdaja jo opozorilni trak, saj očitno razpada in obiskovalca lahko kaj zadene. Lesen križ in v »oltarno mizo« zloženi kamni pričajo, da (je) tam vendarle še kdaj poteka(l) verski obred.

Ko sva se vračala na sedlo, sva malo za drevesom z markacijami, kjer markirana steza zapustila kolovoz, desno ob njem opazila na tleh ležeč betonski stebriček, ki očitno nikoli ni bil vkopan. Vrh z napisom je bil poškodovan. Kakih 20 m naprej je tik pod sedlom ležal še eden. Mihaela Triglav Čekada, ena od soavtoric knjižice Geodetske točke na Veliki Slivnici, nama je sporočila, da je na drugem kamnu pisalo FP.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V tričetrt ure sva se vrnila pod vrh Slivnice in pri radioamaterjih zavila levo na kolovoz, tako da sva vrh obšla. Mimo križa sva se spustila na parkirišče in do planinskega doma (1075 m) je bilo le še nekaj korakov. Imel je veliko obiskovalcev. Ker mi ni dišala nobena glavna jed, sem se odločila za slivniški cmok. Natakarica ga je imenovala posladek, zato sem naročila dva, da ne bi ostala lačna. Zelo sem ga polomila! »Posladek« je bil tako obilen, da bi tudi za glavno jed popolnoma zadoščal eden. Ampak pod budnim očesom coprnice Uršule sem pridno postrgala krožnik.

 

Dom sva zapustila po stezi pod parkiriščem mimo kamna sreče in od klopce ljubezni nadaljevala po poti prihoda. Čez četrt ure sva sledila kažipotoma desno Martinjak 45min in SPOMENIK. Po slabih 10 minutah kar strmega spuščanja skozi gozd naju je naslednji kažipot usmeril desno k le minuto oddaljenemu spomeniku Franciju Žnidaršiču, ki se je 3. maja 1976 še ne 22-leten smrtno ponesrečil z zmajem. Slabih 5 minut od odcepa k spomeniku sva desno pod potjo zagledala koničaste skale, naravnost in levo pa dve grapici. Podala sva se po levi. Ozka skalnata in koreninasta stezica je vijugala navzdol po strmem pobočju. Sestopala sva po desnem robu grebena med Špan dolino na desni in Slavorsko dolino na levi. Čez 20 minut sva šla mimo zasilne klopce.

 

 

 

Še čez 20 minut se je steza razširila in naju 5 minut zatem odložila na gozdno cesto. Malo niže sta bila za tiste, ki pridejo iz Martinjaka, kažipota (620 m) Slivnica, vrh 1h 20min levo na stezo, po kateri sva prišla, in Velika Krpanova pot navzgor po cesti, kamor sva krenila tudi midva. Sprva samotna je nenadoma postala silno prometna: srečevali in prehitevali so naju avtomobili, štirikolesniki, motorji, kolesa, pešci. Po 25 minutah sva prispela k avtu, ki je kljub tolikšnemu prometu še vedno sameval

 

Geodezija sicer ni ravno najino področje, a je bila zaslužna za čisto prijeten in zanimiv dan.