Pantzeva žičnica in Rovtarica

Pred kratkim sva se ustavila pri spodnji postaji (S 46.303723, V 14.055595) gozdarske žičnice Lamberta von Pantza* v Soteski ob cesti Bled–Bohinj in Jani je izbrskal, da obstaja steza, ki vodi do zgornje postaje. Treba je bilo poiskati le še kak dodaten cilj, da bi se »izplačalo« oditi na pot. In ga je našel: samoten zaselek Rovtarico na Jelovici. Parkirala sva v Soteski ob cesti Bled–Bohinj (S 46.303336, V 14.052115) malo naprej od spodnje postaje (S 46.303723, V 14.055595) Pantzeve žičnice in partizanskega spomenika na odmikališču onstran Blatnega grabna, kjer naj bi bil začetek poti, vsaj tako je narisano na zemljevidih.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Poti v resnici tam ni bilo, zato sva si pomagala z GPS. Povzpela sva se v desno med grmovjem in skalami, oblečenimi v mah. Nato sva cikcakala in po četrt ure končno dosegla stezo, ki je pritekla z leve. Da je prava, sta nama na levem ovinku potrdili prva stopnica in rdeča lomljena črta na drevesu nad njo. Na levi sva skozi drevje videla okoliške hribe, cesto, po kateri sva se pripeljala, in železniški most. Za ostrim desnim ovinkom sva prišla pod skale. Stopnic in oznak (pojavila se je tudi prva Knafelčeva markacija) je bilo čedalje več. Nekatere stopnice so bile podrte ali zasute, hojo v strmino pa je oteževalo tudi kamenje, ki se je spodmikalo izpod nog.

Za najtežavnejšim delom poti, kjer bi bila dobrodošla kaka jeklenica, sva čez četrt prišla do ograje, ki pa ni bila tehnično pomagalo, ampak je le varovala pred padcem po strmem pobočju (tam je pred štirimi desetletji tekla učna pot); na zarjavele drogove sta bili pritrjeni dokaj novi jeklenici. Za veliko skalo z rdečo črto po dobrih 5 minutah je bilo ograje konec, a se je za naslednjim ovinkom nadaljevala. Stopnice so bile precej zaraščene in zasute. Čez slabih 10 minut sva zagledala srednjo žičniško postajo (S 46.30164, V 14.05454) – izogibališče ali beksel (popačenka iz nemškega der Wechsel). Ker zaradi konfiguracije terena izogibališče ni moglo biti točno na sredini, se je Pantz domislil rešitve z navijalnim bobnom stožčaste namesto valjaste oblike v zgornji postaji. Naprave v bekslu so se nama zdele obnovljene. V neko bruno je bil vrezan napis OD 1999 (morda je povezan z obnovo). Od srednje postaje sva videla streho spodnje. Iz grape onstran postaje se je slišal šum Blatnice, njen slap pa je bil pregloboko, da bi ga videla.

Od beksla sva se spet vzpenjala v dolgih ključih. Pred naslednjim označenim levim ovinkom je ležalo čez pot podrto drevo. Takih je bilo še več, nekatera debelejša zasekana, da jih je bilo laže prestopiti. Po slabih 20 minutah se je spet začela ograja in pot se je nekaj časa vzpenjala brez ovinkov. Strmina se je kar večala. Levo spodaj sva še vedno slišala Blatnico, dna soteske pa nisva videla. Cvetja skoraj ni bilo več, zato so bili še bolj opazni drugi čari narave: lepo vzorčasti listi ciklam, jesensko pisano listje dreves, lesne gobe, tudi kaka skromna cvetica, kot je primožek. Ko sva že zagledala streho naslednje postaje, sva pred velikim podrtim drevesom zavila levo s poti, kar so po sledeh sodeč storili tudi drugi sicer najbrž zelo redki hodci. Na tleh je ležala žica, ki bi jo bila brez Janijevega opozorila zlahka spregledala in se spotaknila.

 

 

V dobre četrt ure sva dosegla zgornjo, nakladalno postajo žičnice (S 46.29899, V 14.05644). Tam sva si lahko ogledala naložena hloda in omenjeni stožčasti (kónični) boben. Ker je v trenutku srečanja spuščajoči se voziček opravil daljšo pot kot dvigajoči se, se je vlačilka prvega začela odvijati na širšem koncu stožca, vlačilka drugega pa navijati na ožjem. Tako sta se vozička srečala natanko v izogibališču, čeprav ni bilo na sredini trase.

 

 

 

 

 

 

 

Postajo sva zapustila po zaraščeni in s polomljenim drevjem zametani poti, ob kateri je ležala prelomljena smerna tablica ROVTARICA. Zaradi osamljenega knafelčka sva ugibala, ali je to pot, po kateri drugo soboto v januarju organizirajo spominski pohod čez Jelovico v Dražgoše. Nekaj časa sva stopala pod navpično skalno steno. Srečala sva močerada. Pri teh živalcah me zabava njihovo »prepričanje«, da jih kljub njihovi živopisnosti ne opazimo, če so čisto pri miru. Pričakovala sva, da bova po tej poti dosegla cesto proti Rovtarici, a sta naju dobrih 5 minut od postaje presenetila odcep (S 46.29912, V 14.05401) levo nazaj, ki ni narisan na nobenem zemljevidu, in še ena, tokrat zdrobljena smerna tablica ROVTARICA. Tablice kdo namerno uničuje? Tudi živo rdeče puščice na nekaterih drevesih so kazale v tisto smer. Steza, ki so jo ponekod že »zasedla« drevesca, se je nato razširila v skoraj kolovoz. Pri drevesu z napisom ROVT in puščico levo sva šla kar naravnost, ker nisva vedela, kaj pomenita. Dobrih 10 minut od odcepa sva stopila na gozdno cesto proti Rovtarici in nadaljevala levo po njej, ne meneč se za številne odcepe, predvsem vlake na desni. Ko sva šla mimo sveže poseke in zloženih debel, je lepo dišalo po smoli.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

  

 

 

 

 

 

 

Potem ko sva zapustila gozd, sva na levi zagledala meglo, ki se je dvigovala po Blatnem grabnu. Cesta se je vztrajno, a blago vzpenjala. Za četrto vlako se je zravnala, pri peti pa se celo rahlo spustila. Po dobre četrt ure sva skozi drevje zagledala strugo Blatnice, nato pa jo po mostu prestopila. Onstran njega se je levo odcepila druga cesta, a sva ostala na dotedanji, ki se je spet začela vzpenjati. Zdaj sva imela Blatnico na desni. Nekje je bila čeznjo nasuta pot k peskokopu na drugem bregu. V potok se je stekalo več pritokov, ki so nanesli že veliko peska. Po strugi so ležali številni rdečkasti kamni in skale, po Matevževem mnenju najverjetneje okamnela stara kraška »terra rossa« (paleokras). Še naprej so se na cesto stekale vlake, zdaj seveda z leve. Ob njej je ležalo več dražnikov – odstranjenih ali še ne položenih? – in na nekaj mestih je bila na široko zabetonirana, prav tako zaradi odvajanja vode.

 

 

 

 

 

Kljub napovedanemu pretežno jasnemu vremenu je začelo rositi. Vzpon je postajal bolj strm. Na vrhu se je cesta križala z vlako in se zravnala, celo nekoliko spustila. Ugibala sva, da je desno spodaj že visoko barje** Za Blatom. Slabih 20 minut od mostu sva skušala najti čim manj strmo in zaraščeno pobočje za spust na barje. Pod cesto sva prestopila skoraj stoječo vodo, obdano z ugrezajočim se peskom, »prebredla« najprej poležano že precej porumenelo travo, nato vse od zelenega prek rumenega do oranžnega brusničevja in mahov, nazadnje pa se »potopila« v gosto ruševje (skozenj nama je pomagal GPS) in sredi njega po kakih 20 minutah zagledala jezerce. Tudi vrnitev nama je vzela 20 minut.

 

 

 

  

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakih 10 minut zatem sva šla mimo dveh razvalin na levi in lesene podrtije na desni, nato pa nadaljevala po cesti, od katere se je desno odcepila še ena. Po krajšem presledku je spet rosilo. Levo nad cesto se je dvigal hrib z enakim imenom kot najin cilj: Rovtarica. Čez 10 minut sva na levi zagledala zidano hiško z nadstreškom. Skozi odprta vrata sva videla zemljata tla in zasilno klopco. Takoj zatem sva mimo table o naravni vrednoti Jelovici prispela na križišče in k še več stavbam zaselka Rovtarica (1075 m).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Rovtarica je od leta 2004 v območju Nature 2000. Dostopna je po cesti iz Bohinjske, Lipniške in Selške doline ali prek Petrovega brda in Soriške planine s Primorskega. To je nekdanje gozdarsko naselje (še prej menda furmansko). Spada v precej oddaljeno vas Nemški Rovt pri Bohinjski Bistrici. Gozdarsko kočo Rovtarica (Nemški Rovt 38) je mogoče najeti. Poleg nje je drvarnica, pred njo pa vodna pipa, kurišče in klopca pod drevesom. Malo proč ob robu gozda stoji preža. Na travniku pred kočo sta še lesena hišica, ki je bila, sodeč po tablici, nekoč čebelnjak, in propadajoča lesena lopa. Iz sosednje hiše se je kadilo, a je bila zaklenjena in ni bilo nikogar v bližini. Nekoliko naprej od gozdarske koče sva v travi opazila še dve zaraščeni razvalini. V gozdu ob križišču je spomenik partizanom, padlim na tem območju. Ob križišču so še smerokazi za Bohinjsko Bistrico, Vodice (11 km) in Martinček (6 km) ter kažipota za počitniški dom Goričane in planinski (1075 m) Ratitovec 3 h, Planina Pečana 2 h 25 min, Glažarica 1 h 50 min, ki kaže po cesti za Bohinjsko Bistrico. Na neki smreki sva opazila ploščico z napisom LOVSKA DRUŽINA ŽELEZNIKI in že slabo vidnim zeleno-belim trikotnikom.

 

Vrnila sva se po isti poti, le čez 50 minut sva zavila desno s ceste po bližnjici, označeni z napisom ROVT, ki sva jo tja grede izpustila. Po uri in četrt sva od tam, kjer sva zjutraj prišla na označeno stezo, nadaljevala po njej, da bi odkrila, kje se res začne. Kmalu za prvo rdečo črto na skali sva spodaj ob cesti zagledala svoj avto. Po dobrih 5 minutah naju je pričakal rdeč drog, ki pa ga s ceste nisva videla, saj je bil od nje oddaljen kakih 20 m in ga je zakrivalo ščavje. V minuti, dveh sva bila spet pri avtu. Pot se v resnici začne pri prvem obcestnem količku od parkirišča nazaj proti Bledu, na zemljevidih pa je začetek narisan na drugi strani parkirišča.

 

Jani se je pošalil, naj napišem, da sva se s Pantzevo žičnico pripeljala na Rovtarico. To seveda ni res, lahko pa bi rekla, da naju je ta žičnica po svoje vendarle pripeljala tja.

 

* Lambert von Pantz (1835–1895) je bil tehnični ravnatelj Kranjske industrijske družbe (KID) v letih 1869–1889. Leta 1872 mu je kot prvemu na svetu uspelo neposredno iz plavža pridobiti feromangan, trdnejšo in prožnejšo zlitino jekla z visoko vsebnostjo mangana. S tem je KID rešil pred grozečo krizo. Položaj podjetja je še izboljšal leto kasneje, ko se je domislil bistveno cenejše samotežne žičnice z eno samo nosilno jeklenico in izogibališčem. Najprej jo je uporabil na Begunjščici za spravilo dragocene manganove rude v dolino, nato pa še drugje za dobavo hlodovine in oglja, potrebnih za plavže. Pod njegovim vodstvom je KID postavila gozdarske žičnice v Podkoritu (1953) in Blatnem grabnu (1883) na Jelovici, na Komarči (1883) in v Mokrem logu (1920). Najdlje, do leta 1964, je delovala ta v Blatnem grabnu in je edina, ki se je ohranila. Skupna višinska razlika med zgornjo in spodnjo postajo je 300 m, izogibališče pa je 165 m pod zgornjo. Njena nosilna jeklenica je bila dolga 658 m in debela 28 mm. Po njej je bilo mogoče spuščati do 4 m dolge hlode s premerom največ 63 cm. Ker sta naenkrat po žici lahko potovala le dva vozička, je dnevna zmogljivost žičnice znašala samo 30 do 35 m³ hlodovine. Zaradi premajhnega skladiščnega prostora ob zgornji postaji je morala žičnica pogosto obratovati tudi ponoči. Na spodnji postaji so hlode po drči spustili v Savo in jo s plavajočimi »garami« splavili do žage v Soteski (zdaj je tam hidroelektrarna). Razžagan les so nato s konjsko vprego prepeljali na železniško postajo v Lesce in z vlakom do uporabnikov. Slovenska vlada je opuščeno žičnico leta 2001 razglasila za kulturni spomenik državnega pomena.

** Visoko barje nastane tako, da na stalno vlažnem območju (nizkem barju), kjer rastejo šotni mahovi, ti v spodnjem delu počasi odmirajo, a zaradi pomanjkanja kisika in s tem bakterij ne razpadejo popolnoma, temveč se spremenijo v šoto. Ta se stoletja kopiči in ko je plast dovolj debela, izgubi stik s podtalnico (visoko barje). Poslej je tamkajšnje rastlinstvo prehransko odvisno izključno od deževnice. V takih s hranili zelo revnih razmerah preživijo poleg mahu le še posebej prilagojene rastline. Med njimi so na primer mesojede rastline, ki črpajo hranila iz ujetih žuželk. Sčasoma se visoko barje rahlo izboči iz okolice.