Na Korošici žogobrc na najvišji ravni(ci)

Nekdaj sva se veliko potepala po Dleskovški planoti in okrog planine Korošice. Nedavno pa je Janija spreletelo, da, odkar je tamkajšnji Kocbekov dom pogorel, na Korošici sploh še nisva bila. Preverila sem, kdaj sva jo res obiskala nazadnje. Oba sva debelo pogledala: celih petnajst let je že minilo. To je bil zadosten razlog, da se je Jani 15. avgusta odpravil tja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Savinjski hribi so tisti konec Slovenije, kjer številne ceste pripeljejo na presenetljivo visoke nadmorske višine. Ena takih je tudi na planino Ravne, ki se konča pod Smrekovcem na skoraj 1600 metrih. Tokrat sem si izbral pot na Korošico malo po svoje, zato sem motor avtomobila ugasnil nekaj niže, na ostrem desnem ovinku, kjer je pred omenjeno planino stala njena lesa (S 46.343548, V 14.699404). Z ovinka se je v levo odcepila slepa gozdna cesta, »zagrajena« z električnim pastirjem. Odpel sem ga in se odpravil po njej. Hitro me je pripeljala iz gozda in odprli so se pogledi na Veliki Rogatec, Lepenatko in Veliko planino. Po okroglem kilometru sem prišel do kolovoza, ki se je vzpenjal desno nazaj. Ker moja pot v tem delu ni bila označena, sem se moral zanesti na zemljevid na telefonu. Na prvem razcepu levo, velik ovinek v isto smer, na drugem razcepu desno in v četrt ure sem se znašel 
na jasi z ograjenim umetnim kalom, koritom (zdaj so 
moderni plastični) in majhno ogrado. Tako v kalu kot v koritu je 
bila voda, česar v teh sušnih časih nisem ravno pričakoval.

 

 

 

 

 

Zdaj je bilo treba najti nadaljevanje v levo proti planini Jezerca. V tisto smer sta tekla dva kolovoza: eden navzgor in drugi bolj ali manj po ravnem. Bolj logičen se mi je zdel zgornji, a ga je hitro zmanjkalo. Seveda sem poskusil še po spodnjem, obakraj tako rekoč označenem s štori. Po njem je šlo precej dlje, a ga je prav tako zmanjkalo. Kaj storiti? Vrnil sem se na začetek spodnjega in samo nekaj metrov od desnega štora bolj zaslutil kot opazil nekaj, kar bi lahko bila stezica. Preizkusil sem jo in – glej, glej – vse bolj razločna je postajala. V četrt ure me je pripeljala na vrh Brunašnice (1670 m). Priznam: če se pot ne bi prevesila rahlo navzdol, ne bi vedel, da je to vrh, zato sem ga za fotografijo označil s pohodnimi palicami. Čez nekaj minut sem zaslišal zvonce in prikazala se je planina Jezerca (1665 m). Na njej sta stala zaklenjen stan in nedaleč stran razpelo. Paslo se je enajst krav, a ne predstavljam si, kaj jim je grozilo v prihajajoči pripeki, ko je bilo vse, kar bi lahko služilo za korito, suho.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V skrajnem severnem kotu planine sem poiskal vhod v rušje, kar ni bilo posebej težko. Razločna steza se je kar strmo vzpenjala. Umetelno položena suha veja čez njo je najbrž označevala konec planine. Po poti je tako rekoč ves čas tekla vodovodna cev. Pri skupinici skal se je pot razcepila. Skale je obšla po obeh straneh, bolj uhojena pa je menda desna. Strmina se je unesla, rušje se je začelo razmikati, vse bolj očitni so bili človekovi posegi v naravno okolje. Tam me je razveselilo manjše rastišče planik, na katere že dolgo nisem naletel, saj mi postaja visokogorje še komaj dosegljivo. Cvetja je bilo nasploh zelo malo, daleč najbolj množično pa so bile zastopane preobjede, verjetno repičaste. Preobjede so ena najbolj strupenih rastlin pri nas, nevarni so vsi njihovi deli, človek se je ne sme niti dotikati in bolje tudi ne povohati. Opazil sem nekaj volnatoglavih osatov, med katerimi mi je pozornost zbudil eden, na katerem se je pasla velika modrokrila lesna čebela. Na Dolgi trati sem stopil na markirano pot.

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

Dolga trata (1870 m) je imenu primerna razpotegnjena planina, pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Jaz sem prišel na njen zahodni rob, kjer me je spet presenetil za sušne razmere lepo vodnat kal. Zavil sem levo do kažipotov (1860 m); moj je bil levi, ki je do Korošice napovedoval še 1h 45 min hoje. Krenil sem v ozek prehod med rušjem, prestopil žico in se začel spuščati v nepregledno »morje« rušja, značilen dleskovški prizor. Po 20 minutah sestopanja se mi je prvič pokazala Ojstrica. Bolj ko sem se ji bližal, ostreje sta se izrisovala tako njena podoba kot pred njo stoječi Črni vrh. Splezati sem moral še čez eno leso in se spustiti na neizrazito sedlo med zelo podobnima si Tolstim in Črnim vrhom. Na sedlu se je moja pot križala s tisto iz Podvežaka na Moličko planino. Dotlej sem srečal le dva planinca, na sedlo pa jih je z vseh strani prihajalo, kolikor hočeš. Kasneje sem izvedel, da je potekala pri kapelici sv. Cirila in Metoda na Molički planini maša (seveda, bil je veliki šmaren).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Po kažipotih (1800 m) na križišču me je do Korošice čakala še ura hoje. Toda takoj ko sem zagrizel v kolena, sem spoznal, da mi tako hitro ne bo šlo. Spet so me stisnila pljuča, zdelo se mi je, da bodo kar eksplodirala. Bo treba počasi, zelo počasi. Korakoma sem se vlekel pod Črnim vrhom, tako da sem uro porabil že do stika z novo potjo z Moličke planine. Precej spodbude so mi dale besede možaka, ki je prišel od maše, češ da se bo danes na Korošici igral nogomet. Super! Tudi vedno lepša Ojstrica je pripomogla k vedrejšemu pogledu na svet, a zares oddahnil sem si šele na Sedelcu (1902 m), kjer se mi je končno razkrila široka korošiška ravnica s čokatim Lučkim Dedcem ob boku. Do zavetišča se mi ni bilo več težko spustiti.

 

Prvo skromno kočico na Korošici so postavili Frischaufovi prijatelji davnega leta 1876. Potem so na njej zagospodarili Slovencem manj prijazni Nemci, po prvi vojni pa je njihova Koča na Korošici pripadla savinjskim planincem. Ti so jo do leta 1930 temeljito nadzidali in preimenovali po ustanovitelju svojega društva v Kocbekov dom (1808 m). Med drugo vojno so jo spet izgubili in po njej tudi spet dobili. Za kočo je bil usoden 20. oktober 2017, ko je nerazsodna Poljakinja skušala v zimski sobi na plinu zavreti petrolej namesto vode. Za njeno kuho je ostal samo kup ožganih zidov nekdanjega velikega poslopja. Planinsko društvo Celje - Matica je pogoreli dom leta 2020 za silo nadomestilo s tremi zabojniki, povezanimi s skupno streho, potem pa dve leti kasneje nad vsem skupaj obupalo, saj ni bilo sposobno hkrati obnoviti dveh koč, še Frischaufovega doma na Okrešlju, ki je medtem tudi pogorel. Začasno zavetišče na Korošici je prodalo občini Luče. Kdaj bo tej uspelo zgraditi nov dom, ni znano, zabojnike pa za zdaj upravlja Planinsko društvo Šoštanj.

 

 

Malo razočaran sem bil, ko sem izvedel, da sem zamudil znameniti turnir v malem nogometu na največji višini pri nas, ki je tokrat potekal že devetindvajsetič. Na igrišču so namesto nogometašev svoje mesto ponovno zavzele krave, ki zanimanja za žogo niso kazale. Sem pa v zavetišču ujel še nekatere iz šestih moštev, ki so sodelovala na turnirju. Najpomembnejši so bili seveda zmagovalci – domačini L'čani, ki so v finalu s 3 : 0 opravili s Celani. Najbrž sem jih zmotil pri proslavljanju, ampak smo se vseeno hitro zmenili za skupinsko fotografijo s pokalom. Fotografije z zamujene tekme mi je kasneje poslal celjski organizator turnirja Peter Oblak. Hvala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sem si temeljito ogledal žalostne ostanke Kocbekovega doma, sem se odpravil nazaj k avtu. Za vrnitev sem si izbral še eno manj obljudeno pot čez planini Vodotočnik in Vodole. Krenil sem naravnost proti jugu, se v 20 minutah povzpel na Prag (1910 m) ter z njega Korošici in Ojstrici pomahal v slovo. S Praga sem se skozi leso spustil v levo, kje so se že izzivalno postavljali na ogled Tolsti vrh, Deska in Lastovec. Za odcep proti Starim štalam* se nisem menil, saj se mi je mudilo k Vodotočniku, do katerega sem s planine potreboval uro in četrt. Čeprav preveč, je bil čas za počitek. Izmenično sem občudoval srčasto Vodotočno jezerce in v daljavi nama ljuba Konja in Rzenik. Pet let starih Rzenikovih ran od tam ni bilo videti. Prvič sem tudi videl, da se na tej planini pasejo krave.

Po maPZS se pri Vodotočniku uradno registrirana planinska pot konča. A neregistrirana se je nadaljevala, dobro nadelana in celo markirana, le knafelci so bili že bolj bledi. Ko sem se dvignil nad planino, me je pogled na Vodotočnik s Konjem in Rzenikom v ozadju še posebej prevzel. S travnikov je pot prešla v skalnat svet ter se dvignila na sedelce med Tolstim vrhom in Desko. Če sem natančen, je bila to z 1950 m najvišja točka mojega pohoda. Sedlo je bilo označeno z »domačim« kažipotom in temu ustreznim napisom Vodotočne, prav tako pa s čredo krav, ki so si prisvojile celotno teme Deske. Niso se menile zame pa se tudi jaz nisem zanje. Spustil sem se na drugo stran ter ob občasnih pogledih na Veliki Rogatec in Lepenatko (tudi planino Vodole se je že dalo razbrati) uro od Vodotočnika dosegel pot k planini Podvežak. Spet je bilo treba poskrbeti za presušena usta.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S križišča so vsi pohodniki nadaljevali proti Podvežaku, edino jaz sem pot prečkal in ubral mnogo slabše uhojeno proti Vodolam. Čeprav z utrujenimi nogami sem jo kar smelo mahal navzdol. Ko se je med drevjem že zaslutila planina, pa me je spreletelo: se ne spuščam malo prelahkotno? O groza, saj sem lažji za nahrbtnik. Kaj sem hotel drugega kot obrniti in kolikor sem še mogel pohiteti nazaj na križišče, kjer sem tolažil žejo. Nahrbtnik me je seveda čakal vsem na očeh, kjer sem ga odložil. Pa je šlo pol ure in nekaj tako in tako usihajoče moči. Za planino Vodole (1570 m) sem pred poldrugim desetletjem zapisal, da je s stanom vred zapuščena. Zdaj ne mislim več tako, čeprav je bila ta dan edina, ki sem jo obiskal, brez živine. Toda sem ter tja sem v travi opazil kar kravjak ali konjsko figo, novo korito (tudi tam plastično) je bilo napolnjeno z vodo. Stan ni bil več brez vrat in oken, ampak skrbno zaklenjen (»žabica« celo zaščitena pred dežjem) in vsaj od zunaj lepo urejen. Planina je očitno oživela.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot s planine je v lažjem spustu valovila po razgibanem terenu. Lesa še ni bila obnovljena. Na poseki se je markirana pot bolj ali manj izgubila. Zemljevid je pokazal, da bi se morala skrivati v ščavju, ki je počasi zaraščalo poseko. Zdelo se mi je bolj umno, da zavijem desno na sicer malenkost daljši, a vsaj nezgrešljiv kolovoz. Za ovinkom se je ob njem pojavila ograja z električnim pastirjem. Ko sem ga na koncu odpel, sem stopil na začetek gozdne ceste, ob kateri me je kilometer in pol naprej čakal moj jekleni konjiček. Utrujen, brez fuzbala, a vseeno zelo zadovoljen sem se odpeljal domov.

 

* O tej kotanji sem že pisala kot o Starih Stalah. Njeno ime se pojavlja v več različicah (Stare stale, Stare Stale, Stare štale, Stare Štale) in ne spominjam se, zakaj sem se odločila, kakor sem se. A v resnici se mi zdi edina razumna Stare štale in ker tako piše tudi v Atlasu Slovenije, se bom poslej držala te.