Ob stražnih stolpih na Toško Čelo

Nekateri spletni zemljevidi – tudi s pomočjo uporabnikov – postajajo res bogat vir vsakovrstnih podatkov. Ko je Jani nedavno brskal po Mapy, je ob planinski poti iz Šentvida na Toško Čelo presenečen opazil vrisane tri oznake za nemške stražne stolpe na medvojni meji med Nemčijo in Italijo. Ker sva midva poznala samo enega od njih, je sklenil, da pot ponovno obiščeva, saj po njej nisva hodila že desetletje. No, na koncu je na žalost to storil sam, saj me je spet izdalo koleno in sem obtičala doma.

 

Zaradi cvetne nedelje (29. marca) mi ni uspelo parkirati po načrtu pred šentviškim Ljudskim domom, meni iz pankerskih časov bolj znanim kot Dom svobode, sem pa prostor našel malce naprej, nasproti tamkajšnje knjižnice (S 46.097744, V 14.464256). Malenkost nazaj proti mestu sta me na škarpi onstran Celovške ceste pričakala napis T. ČELO 1'45 in kažipot v desno. S Cesto v hrib sem naredil oster levi ovinek in takoj za njim se je z nje odcepilo nekaj med gozdno cesto in širokim kolovozom, kot mu bom rekel jaz, saj je po njem dovoljena vožnja le z gozdarskimi stroji. Kolovoz je speljan vse do Toškega Čela, kar pomeni, da je dolg približno 5 km, planinske oznake pa vodijo večinoma po in malo ob njem. Tudi nanj je usmerjal kažipot. Samo dva ovinka naprej, ko se je kolovoz povzpel nad šentviški predor, sem levo pod njim opazil betonski objekt. Firbec me je zvabil k njemu. Izkazalo se je, da gre za opuščeno vodno zajetje. Sicer ne vem, v kateri čas sodi, našel pa sem podatek, da je prvo zajetje v tistem hribu priskrbel Anton Belec, ko so leta 1898 potrebovali vodo pri obnovi v »velikem potresu« poškodovane cerkve sv. Vida. Lokacija je pravšnja. Seveda Belca bolj poznamo kot kleparja, ki je naredil Aljažev stolp. Neki David je ves objekt zunaj in znotraj pokracal z napisi. Saj vemo: kjer osel leži, dlako pusti. Kolovoz se je nenadoma postavil pokonci in tam so markacije zavile levo ob njem. V četrt ure sta se pri razpelu in klopci poti spet staknili. Obakraj klopce sta se v desno odcepili ožji,  a jaz sem ostal levo na kolovozu, po katerem sta kazala kar dva kažipota.

 

 

 

 

 

Malo gor in malo dol, malo levo in malo desno me je kolovoz v 20 minutah pripeljal do kotanje levo pod potjo. Vanjo se je stekal skromen izvir. Bližnje drevo, ovešeno z lončki in skodelicami, me je prepričevalo, da je voda pitna. Kotanjo sem imel izpred let v spominu kot umetno mlako, ki jo je nekdo zajezil za poletno ohlajanje pasjih spremljevalcev pohodnikov. Najbrž se ga je zato prijelo ime Volkov studenec, kot piše na maPZS. Nekaj deset metrov naprej je bil še en »piten« izvir, tokrat na drugi strani poti. Za dolgim desnim ovinkom sem se znašel na širokem križišču. Ker sem vedel, kam moram gledati, sem napel oči v desno in kakih 30 m više zaznal betonska kvadra. Zlezel sem k njima in potrdilo se mi je, da so to temelji stolpa, s katerega so med vojno Nemci nadzorovali mejo z Italijo (S 46.09172, V 14.44557). Takrat so bili seveda štirje, vendar sta zdaj dva že tako razbita, da ju je težko ločiti od navadnih skal. Prvi cilj je bil dosežen.

V nadaljevanju je kolovoz po južni strani obšel Veliko Trato, zavil pod daljnovod in me v 10 minutah pripeljal na novo križišče v neizrazitem sedelcu med Veliko Trato in Črnim vrhom. Z leve se mi je pridružila široka pot iz Pržana. Spet sem vzel v roke telefon in prižgal Mapy. Aha, tale kucelj na levi bo pa kar pravi, da bi Nemci nanj lahko postavili stražni stolp. Ob kažipotu PRŽAN sem moral zlesti čez rob na slabše opazno stezico, potem pa je postajala vse razločnejša. V 5 minutah sem stal na vrhu, kjer so se spet bohotili mogočni kvadri (S 46.09029, V 14.43638). Pravzaprav sta bila taka spet samo dva, druga dva pa napol porušena. Le komu gredo ti opomniki na hude čase tako v nos? Tudi drugi cilj je bil dosežen. Tokrat se mi ni bilo treba vrniti po poti vzpona, ampak sem lahko sestopil kar na drugo stran. Ko sem se vrnil na kolovoz (nazaj kažipot Šentvid), sem spoznal, da ga je na odseku, ki sem ga izpustil, planinska pot spet obšla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Sledil je daljši del poti brez kakšnega zanimivega »dogajanja«. Po 10 minutah se je skozi drevje pred mano pokazal strmejši zaključni vzpon na Peštoto. Še pred tem je bil nov razcep, kjer je bil pravi krak levi. Markirana pot je zadnjič zavila levo ob kolovoz. Ko sem bil po 20 minutah že malce ob sapo, sem desno nad seboj le zagledal temelje tretjega stražnega stolpa, ki sem ga edinega že poznal. Čeprav ni tako dolgo, kar sva ga z Mojco odkrila, sem zavil tudi k njemu (S 46.08690, V 14.41951). Ta je edini, od katerega so se ohranili vsi podstavki; na enem je celo ploščica, ki se poklanja spominu na vojne dni. Poleg tega sta med stebri mejna kamna z vklesanima črkama D in I, verjetno prinesena od drugod, če sta sploh pristna. Še trikrat sem se ugriznil v kolena in čez 5 minut stopil iz gozda na asfaltno cesto. S pobočja Peštote (prav na vrh ni mogoče, ker je pozidan) se je končno odprlo nekaj razgleda na gore. Cesta se je prekucnila na vzhodno stran in se v nekaj minutah iztekla pred lovsko kočo (562 m).

 

 

Za svoje poti in stranpoti sem porabil poltretjo uro, tako da sem v kočo prispel ravno opoldne, za čas kosila. Za 14 evrov sem dobil pravo nedeljsko: govejo juho, svinjsko pečenko, pražen krompir, rdeče zelje in solato. Koči sta pravzaprav dve. Ta, kjer postrežejo pohodnikom, se uradno imenuje Okrepčevalnica Julijana Benkovič. Nasproti ji stoji brunarica, kjer po svoje gospodarijo lovci. Sit in odžejan sem se pretegoval na sončku med njima. Hotel sem že oditi, ko sem na zidcu pred brunarico zagledal bronasto ploščo. Sporočala je, da je med vojno na tem območju delovala 3. četa 1. bataljona Dolomitskega odreda, ki je skrbela za varnost vojno-političnega vodstva slovenskega osvobodilnega gibanja. Je mogoče, da je nisem še nikoli prej opazil? Pozneje so mi tošnáški lovci, ki so lani praznovali 80-letnico organiziranega dela, razkrili, da je bila prej slabo opazna ob vhodu v kurilnico okrepčevalnice, ob njeni prenovi leta 2017 pa so jo prestavili na sedanje mesto.

 

 

Za vrnitev sem sklenil, da si jo popestrim s kakšno spremembo poti. Do križišča v sedelcu med Veliko Trato in Črnim vrhom sem sestopal po poti pristopa. Tam sem se začel ozirati za nemarkirano stezo, ki pelje na Veliko Trato. Na prvi pogled je nisem opazil, na drugega pa vendarle. Krene rahlo v levo s kolovoza. Nekdo jo je označil s puščico, ki jo je vrezal v najbližje drevo. Nemudoma se je razširila in v dobrih 5 minutah pripeljala pod daljnovod, pod katerim sem šel zjutraj kakih 20 višinskih metrov niže. Ker je bil od zgoraj pogled na Ljubljano lepši, se nisem čudil, da so tam postavili zasilne klopce. Po levi poti sem nadaljeval proti vrhu (517 m), na katerega sem stopil četrt ure nad sedelcem. Pričakoval sem, da bo vrh morda označeval geodetski kamen. Ni ga bilo, so me pa toliko bolj presenetile tri lesene tablice, pritrjene visoko na drevo. Ko sem doma razvozlal, za kaj pri njih gre, pa se bil prav presunjen. Na hribu se je namreč 18. novembra 2013 smrtno ponesrečil Gorazd Stražišar – Guru, eden od pionirjev slovenskega gorskega kolesarstva. In to samo pet dni po poroki in na tako rekoč domači progi, po kateri se je vozil domala vsak dan. Spodnji dve se poklanjata spominu na njegovega dobrega prijatelja, drugega znanega gorskega kolesarja Marka Čuka, ki je izgubil boj z boleznijo dobra štiri leta pred njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

Sestopil sem po drugi strani širokega hrbta. Sklenil sem, da se bom držal rumenih krožcev, puščic in križev, katerih pomena sicer nisem poznal, a so se nizali v moji smeri proti Šentvidu. Sem ter tja sem jih izgubil, zato sem si čez čas izbral novo vodilo – rjavo črto z maPZS,  ki povezuje Dvor s Pržanom. To mi je šlo bolje od rok, le na telefon sem moral bolj pogosto pogledovati. Kake pol ure od vrha se mi je korak ustavil na jasi s pogledom na Šiško – Mala Trata (okoli 470 m). Za razliko od večje soimenjakinje ta sploh ni vrh, a sem kljub temu na njej poleg klopc in ptičje hišice našel geodetski kamen. Pri njem sem zavil levo na stezico, na kateri so se spet pojavili rumeni krožci. Prej kot v 10 minutah me je odložila na križišče z razpelom, ki sem ga poznal od zjutraj. Po že znani poti sem se vrnil k avtu.

Tako, zdaj mi je poznanih sedem nekdanjih stražnih stolpov. Naslednji v polhograjski črti, za katerega vem, je nekje nad Osredkom pri Dobrovi, menda dobro skrit. A preden ga grem iskat, moram odkriti kakšno podrobnejšo informacijo o njegovi lokaciji.

Berjanca nad Zatrnikom

Jani rad izbira hribe, za katere nisva še nikoli slišala. Tokrat je »odkril« Berjanco. Ker je bil 22. marec nedelja, sva v Bohinjski Beli lahko parkirala pri podružnici blejske osnovne šole in enoti blejskega vrtca (Bohinjska Bela 56; S 46.348400, V 14.064312). Ob vhodu v šolo je spominska plošča kurirski postaji G-30.

 

Od šole sva šla mimo spomenika žrtvam druge svetovne vojne in pod železniškim nadvozom. Nad železniškim predorom sva videla nemški bunker iz druge svetovne vojne. Na drugi strani, v središču Zgornje vasi, naju je prometni znak usmeril desno navzgor na ozko asfaltno ulico, namenjeno pešcem in kolesarjem, med hišami, ki imajo mnoge tablice z domačimi imeni. Pred kapelico in vodnjakom sva se povzpela v desno (tam sva se čisto približala cesti za motorni promet, s katere so kazale na najino pot tri smerne tablice, med njimi tudi za Iglico), kjer se je zvrstilo še več oznak za Iglico; vse smerne tablice so napovedovale, da je do nje še 5 minut. Pri hiši 95 nama je zbudilo pozornost posebno lepo postriženo drevo. Za naslednjo hišo sva stopila na makadam in dobrih 10 minut od izhodišča prišla na uravnavo pod steno. Plezališče Bohinjska Bela na 20–40 m visoki in približno 350 m dolgi steni je samevalo, ženski in moški WC sta bila zaklenjena, slap pod Iglico na potoku Suha, visok 24 m, ni bil posebno vodnat.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z uravnave so skozi razpoko v steni vodile na njen vrh stopnice. Zvrstila so se tri stopnišča, srednje najkrajše, tretje najbolj strmo. Leta 2009 sva se tam vzpenjala še po lesenih lestvah, od leta 2018 pa so stopnice in ograje kovinske. Tretjemu stopnišču so sledile še skalnate stopnice z leseno ograjo. Po kakih 10 minutah sva se na koncu vzpona nekaj metrov za klopco ustavila pri razlagalni tabli o steni Iglici (596 m) ter pogledu na dolino in okoliške gore.

 

Za tablo, mostičkom na bližnje razgledišče in smernimi tablicami nazaj Iglica 5 min, Bohinjska Bela 15 min, naprej Galetovec 2 h 20 min, Slamniki 50 min sva zapustila gozd in se po travniškem kolovozu povzpela proti lesenjači in hišam. Za kažipotom nazaj IGLICA na toplarju sva prišla na asfaltno cesto in zavila levo nanjo. Zdaj sva bila na Brezjah, a hišne številke so bile Slamniki (Brezje nekateri imenujejo tudi Spodnji Slamniki). Mimo hiše 2 in lesenih gospodarskih poslopij (na prvem je pisalo RANČ TAVRA) sva prikorakala v gozd, kjer so se pojavili knafelci. Cveteli so podlesne vetrnice, jetrniki, trobentice, bele vijolice, tevje, telohi pa so že odcvetali. Cesta se je precej vzpenjala. V desnem ovinku čez slabih 10 minut sta se levo odcepili dve stezi. Šla sva po drugi, ki pa se je kmalu iztekla v jarek, po katerem je tekla prva.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobrih 5 minutah sva se vrnila na asfaltno cesto. Dotedanjim spomladanskim cveticam so se pridružili lapuhi, a so bili še zaprti. Kjer se je na levem ovinku ostro desno odcepila gozdna cesta, je pod asfaltno tekel potok Suha, kažipota GALETOVEC in APARTMA PR'VAZNIK ob njej pa sta kazala naprej. Vzpon je postal strmejši. Po označeni bližnjici v desno sva se kmalu izognila še enemu odseku asfalta. Tam so cvetele vijolice. Ko sva se znova vrnila na cesto, so se ob njej belile nunke. Čez slabe četrt ure sva šla mimo turistične kmetije Vaznik (Laznik, Slamniki 4 in 4a), kjer se je asfaltna cesta končala. Desno se je nadaljevala gozdna, midva pa sva za leseno lopo s kažipotom naprej GALETOVEC spet vstopila v gozd. Pod kolovozom sva opazila izvir. Nad njim sva kolovoz zapustila in zavila desno navzgor za še enim kažipotom GALETOVEC. Sledila je močno erodirana strma pot, nekaj časa gruščnata in celo skalnata.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu dobrih 10 minut od Vaznika je bil markiran desni krak. Ta je bil lepši, a se je kmalu poslabšal, saj je čezenj tekla voda in je bil zametan. Markacija naju je kmalu usmerila desno navzgor. Ob strmi stezi je raslo nekaj (navadnih) lusnecev. Kjer so bile ob poti zložene skale, sva se čisto približala potočku. Ravno ko sem se razveselila prvih votlih petelinčkov letos, so začele naletavati snežinke. Potem ko sva onkraj podrtega gozda na levi zagledala hiše, sva dosegla gozdno cesto in šla levo po njej mimo kažipotov nazaj BOH. BELA, naprej levo GALETOVEC. Tam je z desne od zadaj pritekla še ena gozdna cesta. Kakih 10 minut od razcepa sva prispela v Slamnike, ki jih pravzaprav ni več, saj je edina še zares živa domačija Vaznik. Naselje je najbrž dobilo ime po rženi slami (rž so gojili na bližnjem območju, imenovanem Ržišče), ki so jo uporabljali za kritje streh. Domačiji Matiček in Mahav (Slamniki 6 in 7) sta bili videti zapuščeni, čeprav sta imeli obe elektriko in vodo. Mahavova se je ponašala z lepo obnovljenimi vhodnimi vrati. V oknih Matičkovega gospodarskega poslopja sta bili šipi, kakršne smo imeli nekoč v kredencah. Travnik med hišama in gospodarskim poslopjem je preraščal mah, krasili pa so ga šopki blagodišečih telohov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nehalo je snežiti. Od domačij sva se vrnila na gozdno cesto in zavila levo proti gozdu, kjer se je pri kažipotih desno odcepila gozdna steza. Že po nekaj korakih se je razcepila naravnost proti Galetovcu (v tisti smeri se je za drevjem skrivala lesenjača), desno proti Rčitnu. Najina je bila desna. Za kratko snežno ploho je za nekaj minut posijalo sonce, potem pa se je spet skrilo. Presenetile so me nunke, saj sem jih dotlej videvala le na travnikih. Lopatice so bile še v popkih. Kos poti je bil tako rekoč tlakovan s skalami in Jani je bil prepričan, da gre za delo človeških rok. Čez slabih 10 minut sva šla pod še eno hišo nad travnikom na levi. Nato se je steza zožila v jarek in naju mimo kažipota nazaj SLAMNIKI prej kot v 5 minutah pripeljala iz gozda na zgornji del planine Rčitno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo treh pastirskih objektov sva prišla do Slamnikov 9/22 (hišo z dvema številkama sva že poznala) in stopila na markirano planinsko pot Zaka–Šport hotel. Kažipotoma za pokljuški hotel sva sledila v gozd. Ob kamnito-skalnati in nato koreninasti stezi je bilo vse belo kronic. Četrt ure, odkar sva prišla na Rčitno, sva stopila na gozdno cesto in se spustila desno po njej. Za markacijo in črtkano puščico sva zavila s ceste levo v breg. Po široki strmi razriti poti so ležali skale, kamni in podrta debla. Naletela sva na prve zaplate snega. Ob grapi na desni je bilo stezo, ki zavije levo navzgor, laže prezreti kot opaziti (uspelo nama je oboje).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 10 minutah sva kmalu za mogočnim ostankom podrtega drevesa stopila na nekaj jasi podobnega, kjer naju je čakal kolovoz. Preden sva ga prečkala, sva stopila nekaj korakov v desno, kjer se nama je ponujal pogled na Rčitno, Bled z jezerom in Karavanke v ozadju. Tam je bilo že več snega. Splašila sva košuti. V hosti sva opazila majhno podrtijo, nato pa za brunarico s pločevinasto streho zavila desno na strmo pot, posuto s skalami, kamni in odlomki vej, a zaznamovano tudi s kolesnicami. Kakih 15 minut nad jaso sva prispela k čedni gozdarski koči Mali Vokel (1145 m) na sedlu med Velikim in Malim Voklom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

   

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad kočo sva nadaljevala po koreninasti »poti«, posuti z iglicami in storži. K sreči je bilo dovolj markacij. V dobrih 5 minutah sva dosegla gozdno cesto pod lovsko kočo (Slamniki 10). V gozdu nad cesto se je skrival spomenik prvoborcu Oskarju Pogačniku, ki je tam padel 5. julija 1942. Na zasneženi poti nad kočo sva imela »imenitno« izbiro: stopati po pomrznjenih stopinjah predhodnikov, ki so bile različno globoke in neenakomerno vsaksebi, zato jim je bilo naporno slediti, ali po prav tako pomrznjenem celcu, ki pa se je včasih nenadoma udrl. Spet je snežilo. Čez kakih 10 minut so sledi zavile desno, markirana pot pa se je nadaljevala naravnost. Ko markacij ni bilo več, sva se nekoliko vrnila in našla komaj še opazno zbledelo, pri kateri bi bila morala zaviti desno; odcep je bil malo več kot 10 minut od lovske koče. Tudi naslednja markacija je bila slaba, tretja na skali pa končno dobro vidna. Na razcepu, kjer je bila markacija ob levem kraku, se je izkazalo, da je pravi desni. Na štoru ob koreninasti stezi je ležal odpadel poškodovan kažipot za Rečiško planino in Šport hotel.

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 5 minut nad odcepom sva dosegla rob in se povzpela desno po najvišji izmed nekdanjih zatrniških smučarskih prog. Tam se je sneg udiral. V 3 minutah sva bila pri žičniški postaji, ki klavrno propada. Šla sva levo okrog vrha (1264 m), iščoč pot nanj. Strm, skalnat, zaraščen in s snežnimi dodatki naju ni prepričal pa še snežiti je spet začelo. Tako sva končala tik pod njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Slamnikov sva se vračala po poti prihoda. Snežinke so vztrajale, zato sva si nadela kapuci. Ko sva po debeli uri pristala pri domačijah Mahav in Matiček, je rosilo. Na razcepu pod njima sva nadaljevala po spodnji gozdni cesti, a tokrat mimo steze, po kateri sva prišla gor, torej sva zapustila pot prihoda. Cesta se je začela precej spuščati. Po slabih 10 minutah so z levega brega pritekli trije potočki, na drugi strani pa pod cesto en sam. Od tam je tudi levo ob cesti tekel drobcen potoček. Mimo lesenega korita s pipo in počitniške hiše z nadstreškom sva po dobrih 5 minutah pri lesenih znamenju in kažipotih nazaj GALETOVEC, BEVŠKA PL., levo BJOVOV ROT, desno BOH. BELA zavila desno. Čez travnik, ob katerem je stala preža, je stekla košuta.

 

Ustavila sva se pri bližnji Blaževi domačiji (Slamniki 5). Na lepo obnovljeni stari hiši iz leta 1858 je plošča v spomin na sklep komunistov z Jesenic, Bleda, iz Gorij in Bohinja o začetku upora proti okupatorju 20. aprila 1941. Od Blaža rjave turistične poti, narisane na maPZS, ki naj bi pripeljala naravnost na Brezje, ni. Zato sva šla tja kar po gozdni cesti, pod katero je močno šumela Suha. Po 20 minutah se je iztekla na asfaltno na ovinku, kjer sva šla zjutraj mimo nje. Zavila sva levo navzdol in spet sva bila na poti prihoda. Ko sva čez dobre četrt ure prispela na Iglico, sem se po mostičku povzpela na razgledišče. Z njega sem videla tudi najino izhodišče. V 10 minutah sva se spustila pod plezališče, kjer je tokrat plezalo dekle, z drugo plezalko pa sva poklepetala. Do avta je bilo le še 10 minut.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jani je to »turo« poimenoval BBB (Bohinjska Bela–Berjanca). Na Hribi.net sva prebrala: »Z vrha se nam odpre lep pogled na vrhove nad Pokljuko, preko katerih se lepo vidi tudi Triglav.« Ampak vreme razgledom ni bilo naklonjeno, zato nisva nič zamudila, čeprav se nisva povzpela prav na vrh Berjance.