Na Roblek po Vojskovi poti

Čeprav so vremenoslovci za 28. junij napovedovali vročinski rekord, se Jani ni hotel odpovedati hribolazenju. Iskal pa je vsaj pot, ki ne bi bila predolga in na kateri je pričakoval pretežno senco. Izbral je Roblekov dom na Begunjščici ali na kratko Roblek, kot pojejo Avseniki. Tam sva bila že nekajkrat, a Jani najde vedno kaj novega, kar ga zvabi tudi na že znane poti.

 

Zaradi visokih temperatur te dni sem se odločil, da se z avtom zapeljem čim više. Vendar me je prometni znak ustavil že takoj na koncu Drage, tam kjer leva planinska pot krene na Begunjščico čez Pol(j)ško planino in desna čez Préval. Pred leti se je smelo »na lastno odgovornost« peljati še naprej, a zdaj je to od maja do novembra navadnim smrtnikom prepovedano. Ker cesto popravljajo, se med tednom najbrž ne da pripeljati niti do tja. Na razpotju (689 m) je prostora največ za tri avte in jaz sem ujel zadnje prosto mesto. Ko sem ugašal motor, je termometer v avtu kazal prijetnih 19 ºC.

  

 

Krenil sem dalje po makadamski cesti, ki je speljana po slikoviti soteski ob potoku meni neznanega imena. Cesta ga do končnega odcepa na planinsko pot (vmes je ena zelo kratka bližnjica čez cestni ovinek) preči kar štirikrat. Do odcepa v levo sem potreboval pol ure. Vmes me je na cesti pričakala osamljena koza, ki je nepremična strmela vame: zakaj neki bi neko bitje brez resne potrebe rinilo v strmino in vročino? Ceste sem se na odcepu resda znebil, a tudi planinska pot ni bila ravno prijazna do nog. Je kar strma in ker jo uporablja ogromno planincev, je shojena do brez števila korenin, ob katere se ni težko spotakniti (kot Ljubljančana me je spomnila na šmarnogorsko). Mene je najbolj motilo, da je bilo pobočje marsikje grdo ranjeno tudi več kot deset metrov na široko. Ja, ljudje brez razmišljanja hodimo po poteh, ob njih in po nepotrebnih bližnjicah. Ampak tukaj so za stanje krivi tudi radovljiški markacisti: oznak, ki bi pohodnike usmerjale na eno samo pot, je komaj kaj in ni čudno, da gre vsak malce po svoje. Pri tem se mi je zdelo naravnost absurdno, da sem više naletel prav na njihovo tablo, naj ne uničujemo ruše s hojo po bližnjicah.

Potem ko je pot trikrat prečkala cesto (dvakrat je bila ista, po kateri sem pohod začel), sem v 50 minutah stopil na cesto četrtič. Z nje sem že videl streho stana na planini Planin(i)ci. Na maPZS je pot naprej narisana kar čez pašnik, dejansko pa je prehod zagrajen celo z bodečo žico, da »prepričljivega« napisa BIK NA PAŠI niti ne omenjam. No, mene v tisto smer tako in tako ni mikalo. Zavil sem levo ter se po razritem in zaraščenem kolovozu povzpel na vzpetinico, ki menda sliši na ime Kalvarija (1125 m). Tam se je sredi drevja skrivala lična lovska koča. Bila je zaprta in v betonski podest je imela vtisnjen datum 2. 8. 96. Od nje je bil do stana na Planinici (1136 m) samo kratek sprehod. Večina krav se je že umaknila v senco, pohodnikom pa so pastirji med drugim obljubljali mrzu pir.

 

 

 

 

 

 

 

Ob Planinici se makadamska cesta razcepi: desno zavije proti Prevalu, levo pa k mnogo bližji Poljški planini (1180 m). Čeprav me je med hojo tja za kratko zamotil slepec in sem se pod cesto ustavil tudi pri koritu s stalno tekočo vodo (pozabil sem se pozanimati, ali je pitna), sem prej kot čez 10 minut že naročal hladno pijačo. Na zemljevidih piše, da je dolga stavba na planini Tomčeva koča, kar pa ne drži. Pokojni Stanko Klinar je v svojih legendarnih Karavankah zapisal: »Nekoč je malo više stala Tomčeva koča; ni je več in čisto brez potrebe še straši po zemljevidih.« Več kot pol stoletja kasneje je še vedno tako. Stavba je v resnici nekdanja planšarija, dograjena leta 1932, ki zdaj služi predvsem pohodnikom, še vedno pa je v lasti pašne skupnosti Poljče. Kar pošteno sem se zaklepetal z oskrbniškim parom. Povedala sta mi, da je Tomčeva koča stala na kuclju streljaj od planšarije. Preveril sem: zdaj sta tam dve zasilni klopci, od katerih sem celo v mrču razločil Triglav. Našla sta tudi črno-bele razglednice domače izdelave, ki so prikazovale planšarijo in Tomčevo kočo skupaj. Ugibali smo, koliko so stare. Ker na njih še ni zdaj kar velikih lip pred planšarijo, smo sklepali, da morajo biti izpred vojne. Sploh pa, kolikor jaz vem, so tako planšarijo kot Tomčevo kočo med vojno partizani požgali in slednja ni bila nikoli obnovljena.¹

S Poljške planine sem se mimo table, ki je obveščala o odprtem Roblekovem domu, usmeril proti severu. Udoben kolovoz je vstopil v gozd, skozi katerega v sedmih dolgih serpentinah pripelje do doma. Toda jaz sem moral biti pozoren na drugi desni ovinek, kjer se od običajne planinske poti odcepi levo t. i. Vojskova pot. Dolfe Vojsk je bil dolgoletni direktor dolgoletnega ponosa slovenske industrije Elana. Ko se je preselil v Begunje na Gorenjskem, je kot ljubitelj gora postal redni obiskovalec Roblekovega doma. Omislil si je celo lastno pot in jo tudi vzdrževal. Zato so svojci leta 2023, po njegovi smrti, na njenem začetku postavili moder spominski kažipot, ki je opozarjal na njegovo pot. Zanj so pridobili tudi potrebna soglasja. Kot sem prebral na spletu, ga nek nestrpnež kar naprej podira. Zanimalo me je, kakšno je stanje ta dan. Kažipota ni bilo. Šele ob tem sem se domislil, da sem podoben kažipot malo prej videl ob planšariji na Poljški planini, le da je imel daljši napis: Vojskova pot (Roblekov dom – z druge desne serpentine zavijte levo navzgor). Seveda, na obljudenem kraju si ga neznani »junak« ne upa kar tako posekati, pa še na istem drogu je kot rdeči planinski.

 

 

 

 

 

 

 

 

Zavil sem torej na Vojskovo pot. Na odcepu me je razveselil skromen šopek fuchsovih prstastih kukavic, saj dotlej rož skoraj ni bilo. Po zaraščenem kolovozu sem naredil samo nekaj korakov in takoj zavil desno na ozko stezico. Ta se je vila strmo navzgor, na nekaterih mestih bi ji kar težko sledil, če je ne bi označevale rumene črte na drevesih. Gozd mi je deloval zelo prvinsko: vse naokrog padla in trohneča drevesa, mnoga živa pa so se skrivenčila v vsakovrstne pokveke. Strmina mi je hitro vzela sapo. Kot nekdanjemu astmatiku se mi je zdelo, da se skoraj več ustavljam in hlastam za zrakom, kot hodim. V zgornji tretjini se je strmina unesla, gozd je postal redkejši, pojavilo se je precej trave in druge podrasti. V njej je bilo očitno nadelani poti laže slediti, zato je bilo rumenih črt manj. Vojskova pot se je končala, ko je dosegla s knafelci markirano z Zelenice oziroma od Tinčkove koče nad Završnico. Zanjo sem potreboval uro in pol, kar je za povprečnega planinca mnogo preveč.

Zavil sem desno za knafelci, ki so me v 10 minutah privedli na travnik okrog Roblekovega doma (1657 m). Preden sem stopil do njega, sem se naužil lepih pogledov proti karavanškemu kraljevskemu paru – Stolu in Vrtači. Pri domu sem prisedel k edini mizi v senci in naročil joto. Narejena je bila po furlansko, se pravi s kislo repo, ne zeljem. Po izkušnjah je okrog doma vedno veselo, tokrat nas je bilo največ deset. Novost od zadnjega obiska, ki sem jo opazil, je bila plošča Slovenskega planinskega društva iz Trsta v spomin Hug(on)u Robleku. Roblek je bil ugleden radovljiški lekarnar ter je skupaj z Jakobom Aljažem in Jankom Vilfanom polagal temelje planinstva na Gorenjskem. Ko se je leta 1920 z ženo Pavlo vračal iz Neumarkta na Južnem Tirolskem, sta se ustavila v Trstu, kjer sta prenočila v hotelu Balkan v sklopu Narodnega doma. Tistega dne, 13. julija, so italijanski fašisti in nacionalisti dom zažgali. Zakonca Roblek sta, da bi se rešila, skočila z okna drugega nadstropja. On je mrtev obležal na pločniku, njo pa so hudo ranjeno odpeljali v bolnišnico. Roblek je svojo hišo v Radovljici zapustil tamkajšnji planincem, ki so iz izkupička od prodaje zgradili dom na Begunjščici. Slovesna otvoritev je bila 30. julija 1933.

 

 

 

 

 

 

 

V pripeki sem se le površno ozrl po cvetočem travniku okrog doma. V oko mi je padlo nekaj živih cvetov klobčaste zvončice in več nežnih bilk rožnatega gadnjaka, ki ju ne vidiš ravno vsak dan. Potem sem zavil okrog razpela pred domom in krenil v dolino po običajni planinski poti. V dobrih 5 minutah sem bil na prvem desnem ovinku, pred katerim se v levo odcepi pot proti Prevalu. To sicer ni bila moja smer, a sem vseeno zakoračil tja, saj sem hotel preveriti, ali je kaj novega pri enem od treh vhodov v opuščeni manganov rudnik. Do njega je komaj kakih sto metrov. Informativna tabla kliče po zamenjavi, tako da je že težko razbrati opozorilo, da je vstop smrtno nevaren. Jaz sem ga gladko spregledal in tako spoznal, da je celo v tej suši rov poln vode in blata. Sedaj je od njega ostalo le kakih dvajset metrov, nekdaj pa so iz rudnika Kranjske industrijske družbe (KID), ki je obratoval v letih 1861–1915, dobili več kot tri četrtine pri nas izkopane manganove rude.²

 

 

Vrnil sem se na prvotno sestopno pot. Samo 15 minut niže je sledil še prvi levi ovinek. S Poljške planine sem imel napotek, da so tam nekje borni ostanki Vilfanove koče, predhodnice Roblekovega doma. Na ovinku, kjer se na nekaterih zemljevidih pojavlja zgovorno ledinsko ime Vilfanca, sem se pošteno razgledal, a nisem našel nič. Le nekaj korakov niže pa sem pod potjo opazil še eno informativno tablo. Po komaj vidni stezici sem se spustil k njej. Pripovedovala je podobno kot zgornja o manganovem rudniku. Pobrskal sem okrog ter naletel na nekaj kamnov, ki bi lahko bili temelji zgradbe ali škarpa, za silo ohranjen zbiralnik vode in zagrajeno luknjo. Morda je to res povezano z rudnikom, a prav lahko bi bilo tudi z Vilfanovo kočo.³

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Tako, moje raziskovanje je bilo za ta dan končano. Kmalu za naslednjim ovinkom sem šel mimo mesta, kjer so običajno zložena drva za Roblekov dom. Tokrat so bili tam samo hlodi, ki jih je bilo treba še razžagati in nacepiti. Na zadnjem levem ovinku me je z običajne poti zvabila puščica na tleh, narejena iz vej. Pa poskusim še to, sem si mislil. Puščico je očitno naredil nekdo, ki je sestopal k Tinčkovi koči, jaz pa sem s kolovoza, ponekod zaraslega s sveže cvetočim navadnim ločjem, zavil k planšariji na Poljški planini. Tokrat je bilo tam več domačinov. Poklepetali smo o vsem mogočem, jaz pa sem previdno povprašal, ali kdo kaj ve o nagajanju na Vojskovi poti. Nihče ni nič slišal o tem.

 

 

S Poljške planine sem sestopil po poti vzpona, le da sem se kar po cesti ognil lovski koči na Kalvariji. Navzdol je šlo seveda precej hitreje kot navzgor. Čez tri četrt ure sem bil namreč že pri avtu. Najbolj me je zanimalo, koliko zdaj kaže termometer: 35 ºC. Vročinskega rekorda ta dan ni bilo, a sem bil vseeno nadvse zadovoljen, da sem se zdaj lahko zatekel v zavetje klime v tesno zaprti avtomobilski kabini.

 

 

¹ Blaž Tomc je bil doma iz Poljčan. V Ameriki si je nabral nekaj denarja in je po vrnitvi domov v Beljaku odprl klobučarno. Na Poljški planini si je postavil počitniško hiško. Po njegovi smrti jo je hči Terezija Soukup podarila radovljiški podružnici Slovenskega planinskega društva. Ta jo je preuredila v planinsko kočo in jo 28. julija 1901 odprla kot prvo planinsko postojanko na Begunjščici. Čeprav ni bila oskrbovana, je bila dobro obiskana in se je z osmimi ležišči hitro izkazala za premajhno.

² Najbolj zanimiva oseba, povezana z rudnikom na Begunjščici, je vsekakor v Tržiču rojeni veliki inovator inženir Lambert von Panz. Kot prvemu tehničnemu ravnatelju KID mu je leta 1872 prvemu na svetu uspelo neposredno iz plavža pridobiti feromangan, trdnejšo in prožnejšo zlitino jekla in mangana. Izum so mu sicer ukradli Francozi in ga izboljšali, a dotlej je bil feromangan glavni izvozni izdelek podjetja. Rudo so z žičnico dostavljali v dolino Završnice in od tam v javorniške fužine. Tudi pri tem se je ponovno izkazal von Panz. Že leta 1873 je namreč izumil samotežno žičnico z eno samo nosilno jeklenico in izogibališčem na sredini, ki je širom Evrope nadomestila precej dražjo žičnico z dvema jeklenicama.

³ Ko se je Tomčeva koča izkazala za neustrezno, so jo radovljiški planinci zamenjali s poljško srenjo za ovčarsko bajto više na pobočju. Tam so s pomočjo Valentina Šturma, veleposestnika iz Poljč, postavili novo leseno kočo. Otvoritev so zaradi dežja kar dvakrat prestavili, tako da je bila šele 25. julija 1909, ko so jo že celo leto uporabljali. Poimenovali so jo po tedanjem predsedniku podružnice odvetniku Janku Vilfanu. Po dveh letih sta navdušenje pohodnikov in obisk koče uplahnila. Nudila je premalo udobja in slabo izbrana lega skoraj nič razgleda. Roblekova dediščina jim je omogočila, da so nato leta 1933 zgradili Roblekov dom.

Ihanska krožna pot

Nadaljujem popisovanje najinih tavanj, ki niso prišla na vrsto sproti, tokrat Ihansko krožno pot (IKP). Prehodila sva jo 27. februarja 2023. Označena je z belo-rumenimi markacijami in rumenimi kažipoti, dolga 11,5 km, višinske razlike pa je 511 m. Začela sva v Ihanu pri Domžalah. Parkirala sva pri športnem parku (S 46.121396, V 14.619529) ob Pokopališki cesti.

 

 

Po asfaltni cesti sva se odpravila proti bližnji cerkvi sv. Jurija. Pred župnijskim domom sta naju pričakala prva kažipota IKP (294 m): v desno Tabor 20 min, Brdo 40 min z rdečo puščico (»prava« smer) in v levo Veliki vrh 30min, Jamarski dom 1h s črno puščico (nasprotna smer; od tam sva se na koncu vrnila). Pri domu sva videla temeljni kamen iz leta 2001, kip sv. Janeza Nepomuka in čeden vodnjak. Cerkev je bila celo na ponedeljek gostoljubno odprta. Posebno všeč mi je bil kor, ampak organist mora biti pravcati alpinist, saj so stopnice tja gor tako rekoč navpične. Ob pokopališču je urejen spominski park z grobnico in spomenikom borcem Kamniško-zasavskega odreda, padlim 24. februarja 1944 na Oklem.

 

  

Nadaljevala sva po Pokopališki cesti, ob škarpi pod hišo 13 pa levo in v gozd, sledeč kažipotu (301 m) za Tabor in Brdo. Za opuščenim kamnolomom, kjer so v 19. stoletju pridobivali znano pisano ihansko brečo (»marmor«, ki je v resnici apnenec), sva se povzpela v breg, kamor so nama pomagale tudi stopnice. Svet je postal precej skalnat. Kakih 10 minut od cerkve sva zavila desno na prečno stezo. Od tam sva se spustila, tudi po stopnicah, do jarka, ki je pritekel z desne, in nadaljevala levo po ravnem. Nato sva jarek prestopila v desno in se začela spet vzpenjati. Namesto markacij so bile ponekod le rumene črte.

 

 

 

 

 

 

Na razcepu pred hišami sva se povzpela po levem kraku, nato pa nad novogradnjami ostro levo med skale. Skozi drevje na desni sva zagledala cerkev in zavila proti njej. Ob prečni stezi so naju pričakali kažipoti (362 m): rumena IKP nazaj s črno puščico Ihan 25 min in desno z rdečo puščico Tabor 5 min, Brdo 20 min ter rdeča Domžalske poti spominov (DPS) levo Domžale 1h 10min, desno Oklo 45min, Sv. Trojica 1h 20min. Zavila sva desno. Čez 10 minut sva pod Goričico pri Ihanu 11 stopila na makadamsko cesto. Najprej sva krenila proti hiši, pod katero stoji spomenik shodu Ljudske fronte za pravice delovnih ljudi in proti fašistični nevarnosti, ki ga je 23. maja 1937 organizirala KPS. Za spomenikom je žig DPS. Stopila sva še k bližnji cerkvi sv. Kunigunde na Taboru nad Ihanom (377 m), ki so jo zgradili v poznem 15. stoletju, v času turških vpadov (od tod tudi ime). Nekdaj je bila grajska kapela krumperških grofov, v kateri so pokopavali lastnike gradu. Grobnica je bila 1. maja 1945 uničena. Bližnja domačija je z navlako in objekti čisto skazila podobo cerkve. V nasprotno smer se je trudila narava: kljub zimskemu času je skušala prebuditi pomladanske žafrane.

 

 

Od cerkve sva se vrnila pod hišo 11 in se pri kažipotih (365 m), enakih prejšnjim (le namesto Tabora, ki je bil že za nama, je bil Brdu dodan Sv. Miklavž 35min), spustila desno mimo kokošnjaka, nato pa se vzpenjala in spuščala skozi gozd. Številne skale so bile oblečene v mah. Z razcepi in odcepi nisva imela težav, saj so bili dobro označeni z belo-rumenimi in belo-rdečimi markacijami. Po daljšem spustu po blatnem skoraj kolovozu sva v slabe četrt ure pristala na Brdu, kjer sva se pomudila pri konjih v ogradi. Ščapovo posestvo (Konjeniški center Brdo pri Ihanu, Brdo 1) je lepo urejeno, stare stavbe dobro vzdrževane.

 

 

 

 

 

 

 

 

Posestvo sva zapustila pri kapelici ter za križiščem pri Brdu 3a nadaljevala mimo majhnega gasilskega doma in še ene kapelice, kamor naju je usmeril kažipot (331 m) Sv. Miklavž 15 min, Oklo 30 min (tam se IKP in DPS ločita). Za Brdom 9 sva šla čez dvorišče domačije 8, pri kateri se je začel asfalt. Ta naju je pripeljal na naslednje križišče, kjer sva zavila levo navzgor. Pod hišami in škarpo sva krenila desno na stezico in na hribu pred seboj kmalu zagledala vrh zvonika pri Sv. Miklavžu. S travnika sva se povzpela levo proti gozdu. Steza se je razširila v kolovoz. Slabih 20 minut od Ščapa sva prispela k Sv. Miklavžu na Goropečah (401 m) z letnicama 1526 (takrat je bila prvič omenjena, sicer pa zgrajena že v 14. stoletju ali celo že prej) in 2008 pred vhodom. Zakristijo in zvonik so dozidali šele v 18. stoletju. Ker je sv. Miklavž med drugim zavetnik mornarjev, brodarjev in splavarjev, so v preteklosti k njemu romali splavarji s Save. 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od cerkve sva odšla mimo vodnjaka na kapnico proti domačiji, za katero sva se spustila h kotanji na desni, od nje pa se povzpela v gozd. Sicer lep pogled v levo je nekoliko pokvarilo vreme. Stopala sva po poštenem kolovozu. Na križišču čez slabih 10 minut sva se povzpela v desno po prijetni in dobro označeni poti. Čez 10 minut se je na vrhu vzpona združila s še dvema z desne, nato pa sva se spustila na večje križišče. Z desne od spodaj je pritekla pot, označena z rdečo puščico na tleh (domačina sta povedala, da vodi k Sv. Miklavžu in do Brda), ena se je vzpela desno, IKP pa je tekla naprej. Na drevesu na levi sta bila rumena kažipota (455 m) nazaj Brdo 15min, Tabor 35min, naprej Oklo 10min, Dobovlje 40min.

 

 

 

Prej kot v 5 minutah sva se ustavila pri spomeniku na Oklem (465 m), kjer je zaradi izdajstva 24. februarja 1944 padla večina od 100 partizanov Kamniško-zasavskega odreda, ki so se zadrževali na Kramarjevi in Baleževi domačiji. Skrinjica na vrhu stopnišča, ki vodi k spomeniku, je bila prazna, žig pa zelo izrabljen. Na Oklem sva že bila, zato sem o tem že podrobneje pisala. Tam se nama je spet pridružila DPS. Kažipot IKP nazaj (456 m) nama je povedal, da sva 20 minut od Brda in 50 od Tabora.

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

S križišča pod spomenikom sva se povzpela nad pašnikom (koze je tokrat »oviral« sneg) ter mimo kažipotov (456 m) DPS Sv. Trojica 50min in IKP Dobovlje 30min, Jamarski dom 1h in nekaj hiš. Že 5 minut nad Oklim sva prispela k razvalinam Judeževe domačije, kjer je najvišja točka te poti (519 m). Tamkajšnji spomenik je posvečen tretji konferenci KPS 29. in 30. junija 1940, ki se je je udeležil celo tedanji generalni sekretar KPJ Josip Broz - Tito. Tudi tam sva že bila. Čemaža, po katerem menda slovi okolica, seveda še ni bilo, je pa izpod snega kukalo nekaj zvončkov in spomladanskih žafranov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kmalu za spomenikom so naju markacije usmerile čez Brezov laz levo v gozd (DPS se je nadaljevala naravnost), nato sva se spustila čez še en travnik in spet pristala v gozdu. Na križišču sva sledila markaciji levo na razrit in skalnat kolovoz, ki se je 10 minut od Judeža iztekel na makadamsko cesto. Na levi je stala hiša, markacija pa je kazala desno mimo znamenja k naslednjim hišam. Še čez 10 minut sva prikorakala na križišče z asfaltno cesto v Dobovljah, kjer sva pri kažipotih IKP (434 m) nazaj Oklo 30min, Brdo 50min in levo Dobovlje 5min, Jamarski dom 30min zavila levo. Naletela sva na sprehajalko z živahnim psičkom in skupaj smo nadaljevali pot. Tamkajšnji travnik je bil že čisto bel od zvončkov, je povedala, a jih je prekril sneg, na Hrastovcu pa so se razcvetele kronice. Pri tabli s karto vasi smo zavili desno mimo hiš 2–4. Domačija Dobovlje 4 nama je pritegnila pozornost zaradi lepo ohranjenega starega lesenega dela z »razstavo« kmečkega orodja (v občini Domžale je varovana kot nepremična kulturna dediščina). Pri bližnjem toplarju nama je sogovornica pokazala voziček, s katerim so se kot otroci spuščali po klancu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vas sva zapustila po slabem kolovozu proti gozdu in čez kakih 10 minut pri preži zavila levo. Na drevesih so se vrstile oznake i (prvo sva opazila na toplarju). Kolovoz je zavil levo ob robu gozda in se pod travnikom spustil vanj. Na razcepu dobrih 10 minut od preže se je najina pot nadaljevala v levo, a najprej sva šla desno poiskat spomenik na Hrastovcu. Pričakale so naju neznanske množine kronic, o katerih je pripovedovala domačinka. Čez slabih 10 minut sva zavila ostro levo s kolovoza, kmalu zatem pa sledila smerni tablici z zvezdo POT REVOLUCIONARNIH TRADICIJ (PRT) v desno in v 5 minutah stopila na vrh Hrastovca (423 m) s spomenikom zmagi Kamniškega bataljona nad Nemci 11. avgusta 1941.

 

 

 

Vrnila sva se na razcep in zdaj – gledano od spodaj – zavila levo. Na razpotju čez slabih 5 minut sta bili dve tablici PRT. Zavila sva desno in v 5 minutah prišla do ceste, na katero naju je povabila belo-rumena markacija – spet sva bila na IKP. Vodila naju je mimo domačije Rapolce na levi in pod daljnovodom, za katerega so žrtvovali veliko gozda. Od tam je bil kar lep pogled na del Kamniško-Savinjskih Alp. Cesta se je znova spustila v gozd, kjer so cveteli blagodišeči telohi. Po 10 minutah sva pred odcepom levo k domačiji Rapolce zavila desno na gozdno stezo, sledeč markacijam IKP. Tudi tablice PRT so se nadaljevale. Šla sva pod še enim daljnovodom in na levi zagledala grad Krumperk.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Slabih 10 minut od Rapolc sva sledila kažipotu IKP (340 m) ostro levo Babja jama 5 min. V minuti, dveh sva se znašla pred vhodom. Ta vodoravna jama (348 m), dolga 24 m in globoka 3 m, je prosto dostopna. V njej so arheologi leta 1967 odkrili bivališče ledenodobnega lovca. Našli so kosti in zobovje pragoveda, severnega jelena, losa, bizona, volka, bobra, alpskega svizca, nekaj kurišč, ostanke oglja ter okrog 200 delov rezil iz kremena in nekaj ostankov drugega orodja. Vse debelejše kosti so bile razbite po dolgem, kar naj bi pomenilo, da so se prebivalci hranili z mozgom. Jamo sva zapustila na drugi strani, kjer je bilo nekaj znamenj obiskanosti (na primer dva stola), in ven nama je pomagala zasilna lestev.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se h kažipotu in nadaljevala po markirani stezi. Pri manj kot 5 minut oddaljenem Jamarskem domu (Gorjuša 40) sta bila kažipota IKP (331 m) nazaj Dobovlje 35 min, Oklo 1 h 10 min in levo Veliki vrh 40 min, Ihan 1 h, a midva sva zavila ostro desno po široki neoznačeni stezi, ki naj bi vodila k Železni jami (334 m). Ne le da pot ni bila označena, tudi pri 2 minuti oddaljenem vhodu ni bilo nobenega napisa. Ker je bil ponedeljek, je bila zaprta; na ogled je ob nedeljah ob 14.00 in 15.00, po dogovoru za organizirane skupine pa tudi drugače. O njej je mogoče nekaj izvedeti z razlagalnih tabel pri Jamarskem domu. Tam piše, da je dolga 120 in globoka 23 m, v katastru jam pa sta podatka precej drugačna: 86 in 26 m. Ena tabla je posvečena tudi Babji jami.

 

 

V domu je jamarski muzej s speleološko zbirko, Robičevo naravoslovno zbirko s posebno vrsto slepih hroščev, po najditelju poimenovanih robiči, arheološko zbirko najdb iz Babje jame in razbitinami med drugo svetovno vojno v bližini strmoglavljenega bombnika B-24. Tudi muzej je odprt le ob nedeljah. Pred domom stoji spomenik biospeleologu Simonu Robiču (1824–1897), na pročelju ob vhodu pa je doprsni kip jamarja in kronista Staneta Stražarja (1929–1998).

 

 

Od doma sva odšla po asfaltni cesti v desno (IKP je zavila levo). Na prvem križišču sva nadaljevala naravnost v vas k Mišu (Gorjuša 8), kjer sta se rodila in živela Leopold in Franc Miš, aktivista OF, ustreljena kot talca 14. novembra 1941 v Dragi pri Begunjah. Vendar si nisva mogla ogledati spominske plošče, ker je bila založena s plastičnimi zaboji za sadje. Vrnila sva se na omenjeno križišče in desno na glavno cesto. Kar ob njej sva se odpravila proti križišču s spomenikom Cesti borcev in aktivistov NOB ter turistično tablo, ki predstavlja okoliške znamenitosti. Po tem »ogledu« vasi sva se kar po glavni cesti vrnila na IKP. Kakih 10 minut od spomenika sva prispela h gradu Krumperk (Gorjuša 19). Ni si ga mogoče ogledati in trenutno v njem ni ničesar, saj dogovarjanje z lastniki, ki jim je bil vrnjen v denacionalizacijskem postopku, (še) ni obrodilo sadov. Na drugi strani ceste je Pedagoško-raziskovalni center za konjerejo Biotehniške fakultete Univerze v Ljubljani (Gorjuša 19a) ali je vsaj tedaj še bil, saj berem, da mu zaradi denacionalizacije grozi zaprtje.

 

Od gradu sva nadaljevala navzdol po asfaltni cesti mimo velikih hlevov na travnikih na desni in zapustila Gorjušo. Po dobrih 10 minutah je bilo pri krajevni tabli Zaboršt ob cesti manjše parkirišče, za njim pa razpelo in kažipoti (317 m) ob odcepu v gozd: nazaj DPS Domžale 50min, naprej DPS Tabor nad Ihanom 30min, Sv. Trojica 1h 50min in IKP Veliki vrh 15min, Ihan 35min, nazaj IKP Jamarski dom 20min, Dobovlje 1h. Ko sva se ozrla, sva imela grajsko posestvo kot na dlani. Povzpela sva se v gozd. Ob razritem zemljatem kolovozu, ki se je najprej zmerno, nato strmeje vzpenjal, so se vrstile oboje markacije.

 

Dobrih 10 minut nad cesto naju je kažipot z belo-rumeno markacijo usmeril desno na stezo in čez kakih 5 minut sva stopila na Veliki vrh (419 m) ali po domače Križentaver (na strešici majhnega Aljaževega stolpa je pisalo KRIŽENTAVRA). Ker je v gozdu, razgleda ni, a kljub temu premore tudi »razgledno« ploščo. V vpisni knjigi domačini kar tekmujejo, kdo bo večkrat tam, midva pa sva seveda vpisala številko 1. Pozvoniti s tamkajšnjim zvončkom je očitno nujno, saj sva neko domačinko srečala dvakrat, ker je pozabila pozvoniti in se je vrnila na vrh. Na spletni strani TIC Domžale piše: »Domačini so na vrhu postavili nekaj klopi, ptičjo hišico in orodje za razgibavanje.« Domnevam, da so z orodjem za razgibavanje mišljene lesene »ograje«, ki so že v bolj slabem stanju. Tamkajšnja kažipota IKP povesta, da je do Jamarskega doma pol ure, do Dobovelj uro in 10 minut, do Ihana pa 20 minut. Kaj piše na nečitljivi leseni tablici, nisva dognala (morda so je odtlej že obnovili).

 

Mimo krmilnice za ptičke sva se spustila na stezo pod vrhom. Prej kot čez 5 minut so se na razcepu ločili knafelci (levo) in markacije IKP (desno). (Ta razcep je na maPZS in Mapy označen prezgodaj, na zemljevidu PZS Domžale in okolica pa pravilno.) Zavila sva desno, nato pa kolovoz brž zapustila v levo. V četrt ure sva pri kažipotu IKP (290 m) nazaj Veliki vrh 25 min, Jamarski dom 55 min prišla do hiš in zavila ostro levo mimo garaže z markacijo. Pričakalo naju je pravcato obzidje z nekaj okenci, skozi katera so se videli vrtovi in hiše. Zid je bil poln grafitov, na koncu pa naju je z njega sumničavo motrila mačka. Zatem sva stopila na asfaltno cesto in že sva bila pri župnišču. Do avta je bilo le še 5 minut.

 

 

Blogger pravi, da je tole 1000. objava na Tavanjih po slovenskih hribih. Ta spletni dnevnik je začel Ivan Pepelnjak 1. avgusta 2006 in ga pisal do junija 2008. Hvaležna, da me je povabil k sodelovanju, še kar vztrajam, kadar zaradi zdravstvenih težav ne morem hribolaziti, pa me »nadomešča« Jani. Bomo videli, ali bo trajalo še do 1000. najine objave …