Tolsta gora – popravni izpit

Z Janijem sva bila pred nedavnim na Tolsti gori in šele potem na spletu odkrila sliko z vpisno skrinjico, ki je na cilju nisva videla. Sva torej sploh bila na pravem vrhu? Jani je bil odločen, da na ta kucelj ne pojdeva še enkrat, ampak saj poznate tisto o zarečenem kruhu. Malo zato, ker jaz še vedno nisem zmožna česa zahtevnejšega, malo pa zato, ker Tomaž tam še ni bil, smo se 17. maja odpravili na skupni spomladanski pohod prav tja, seveda z drugega izhodišča in z novimi dodatki.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Parkirali smo v Kamniku pri Športnem parku Pod skalco (Maistrova ulica 15; S 46.226471, V 14.616878). Ob asfaltni cesti smo šli mimo športnih igrišč do gostilne Pod skalo, vsaj tako je bilo v mojih gimnazijskih letih, zdaj pa se predstavljajo kot B&B, Hostel and Pub (Maistrova ulica 32). Na koncu njihovega parkirišča smo zavili desno na travnat kolovoz med ograjo vodnega zajetja in gozdom. Cvetelo je obilo zlatic, grintovcev, rjavordečih krvomočnic, ivanjščic ... Bezeg je že odcvetal, neki grm pa je bil poln drobnih zelenih plodov – divji ringlo, naju je poučil Tomaž.

Po 10 minutah smo vstopili v gozd. Široka steza, skoraj kolovoz, je postala kamnita, celo skalnata. Od nje se je odcepilo več stez(ic). Levo pod potjo je tekel Suhi potok, ki se ni obnašal imenu primerno, ampak je močno šumel. Ko smo ga čez 5 minut prestopili, je Janiju zdrsnilo v vodo, saj zaradi bolečin v rokah ni imel palic. Tudi Tomaž ne, ampak on zato, ker je bila pot (pre)lahka, pa še roke je lahko vtaknil v žepe, saj je precej zmrznjen. Na drugi strani potoka smo se povzpeli po skalah in koreninah. Na razcepih smo se ves čas držali iste smeri: naravnost navzgor – malo po občutku, malo pa po zemljevidih na Janijevem in Tomaževem telefonu, saj pot ni bila označena. Stez(ic)e so bile prav po šmarnogorsko številne. Kjer je bila priložnost, sem ubrala položnejšo različico, saj se je na marsikaterem razcepu izkazalo, da je vseeno, kateri krak izberemo, ker sta se kmalu združila.

 

Vsenaokrog so žvrgoleli ptički, iz okoliških cerkva pa so se oglašali zvonovi, ki so klicali k nedeljski maši. Na več drevesih smo opazili rdeče pike v različnih številih in različno razporejene – le kaj pomenijo? – in na tankem drevescu je pisalo TO JE MOČ. Šli smo mimo »vigvama« – v stožčast šotor zloženih vej. Kljub toliko človeškim sledem pa smo bili na tisto sončno nedeljo čisto sami. Dokler nas ni po približno 40 minutah, ko se je strmina unesla in smo nekaj časa hodili celo po ravnem, dohitel mlad par s psom. Ko se mi je slednji približal, sem od zadaj zaslišala: »Mojca!« Res trapasto, ampak za hip sem mislila, da je dekle poklicala psičko, in sem se začudila, da ji je ime tako kot meni. Nato pa presenečenje: Špela! Hči moje sestrične in njen fant sta se s Kalo namenila po isti poti kot mi, le da so bili veliko hitrejši, zato so po kratkem klepetu seveda odbrzeli naprej.

 

 

Čez 10 minut smo stopili na gozdno cesto, ki se je tam končala s krožnim obračališčem. Zapustili smo ga po široki stezi v desno, iz katere so štrleli kamni in korenine. Ko je postala strma, je zelo drčalo, saj je bila blatna. Četrt ure nad obračališčem smo dosegli tisti vrh Tolste gore (po GPS 724 m*), na katerem prejšnjikrat nisva bila. Na drevesu desno od najvišje točke je bila okrašena lesena skrinjica, nad njo pa pločevinasta strešica in angelček. Nato smo se nekoliko spustili na drugo stran, nekaj časa hodili po ravnem, potem pa se začeli rahlo vzpenjati. Čez dobrih 5 minut smo zagledali na drevesu napis T. GORA in enakega na drugi strani istega drevesa – tega sva z Janijem videla prejšnjič – ter malo naprej kamniti »zidec« z zbledelo markacijo na enem izmed kamnov (po GPS 735 m*). Tako se je razkrilo, da sva bila na najvišji točki Tolste gore že prvič.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S hriba smo se spustili po nama že znani stezi, na razcepu zavili desno in v slabe četrt ure pristali na gozdni cesti ob senožeti, nad katero je stala preža. Jani je dal Tomažu napotke za na Lancar, saj gre težko mimo kakega hriba, ne da bi zlezel na vrh. Tako smo se ločili, saj sva midva na Lancarju že bila in sva zaradi mojega kolena nadaljevala po cesti. V kakih 10 minutah naju je pripeljala na kraj, kjer se z leve izteče nanjo pot z Lancarja in nekateri tudi parkirajo, in Tomaž se je znašel tam skoraj hkrati z nama. Asfaltna cesta Kamnik–Zgornje Palovče pod nami je bila precej prometna in presenetljivo hitro so vozili. Mi pa smo našo zapustili v desno in čez nekaj metrov na razcepu zavili levo. V tistem gozdu je raslo res veliko borovničevja. Na naslednjem razcepu smo se držali levo, bliže asfaltni cesti. Po gozdu se je zdaj slišalo že kar precej glasov in tudi nekaj ljudi smo že srečali. Po dobrih 5 minutah pa smo zavili desno na asfalt, ob katerem se je zlatil negnoj. A cesto smo brž zapustili in spet hodili po notranjem robu gozda ob žičnati ograji na desni, ki je bila na dveh mestih pretrgana. Za nami se je zaslišalo glasno govorjenje, po katerem sem pričakovala večjo skupino pohodnikov, pa se je izkazalo, da so samo štiri (pre)glasne ženske.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 5 minut nad asfaltno cesto smo pristali na obračališču, na katerega je z leve, od ceste, pritekel s skalami zastavljen odcep. Z obračališča so se odcepile štiri poti. Povzpeli smo se po desni izmed levih dveh in takoj desno z nje – s skoraj kolovoza na zaraščeno stezo. Popeljala nas je mimo prvega vršiča in za njim navzdol, nato pa smo se začeli prerivati skozi ščavje na »glavni vrh« Straže (619 m) kakih 5 minut nad obračališčem. To je neopazen kucelj, poraščen z malinovjem in praprotjo. Najvišje točke ni bilo težko doseči, jo je bilo pa težko najti (Jani jo je v tistem ščavju »določil« po svoji presoji). Nad brezovimi in smrekovimi krošnjami smo za silo videli Brano in Planjavo obakraj Kamniškega sedla.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnili smo se na obračališče in zavili levo v grmovje na ozko stezico. Brž ko smo stopili v gozd, se je razširila v kolovoz, a ko se je začel spuščati, je postal koreninast in se zožil v stezo. Iztekla se je na konec bivšega kolovoza (bolj vlake) in spustili smo se levo po njem. V 5 minutah nas je pripeljal na gozdno cesto. Brž ko smo zavili levo po njej, smo na levi zagledali majčken izvir s cevjo in kozarčkom. Še čez 5 minut smo pred zapornico ob stiku z »glavno« cesto krenili desno v goščavo, kjer nas je stezica vodila malo gor, malo dol, nato pa vztrajneje gor. Toda ne do vrha, ampak smo se še spustili proti asfaltni cesti na Stari grad in po slabih 5 minutah sestopili desno nanjo. Z nje se je zvrstilo več odcepov desno (od vsepovsod so prihajali ljudje) in mi smo pač izbrali enega. Kar strmi vzpon so nekoč lajšale stopničke (nekaj jih je bilo še ohranjenih). Za odcepe se nismo menili, nato pa smo zavili najprej desno na prečno stezo in zatem levo na še eno. Vse to je Janiju in Tomažu povedal zemljevid na telefonu, saj pot ni bila označena.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dosegli smo nekakšen greben in steza se je prijetno zravnala, postala celo udobno široka, nato pa se je začela rahlo vzpenjati in je bila spet skalnata. Dišalo je po čemažu, ki je že odcvetal. Četrt ure nad asfaltno cesto smo naleteli na geodetski kamen in po rahlem spustu čez nekaj metrov stopili na vrh nerazgledne Velike špice (660 m) z vpisno skrinjico in številnimi okraski. Strešico nad skrinjico so »krasili« napisi kot KAMNIK JE ZAKON!, KAMNIČANI SMO ZAKON!, ČEFURJI GO HOME (čefurje je nekdo prečečkal) in raznobarvni srčki. Na vrhu je stala »piramida«, bolj kup kamenja. Malo naprej smo stopili iz gozda na imenitno razgledišče s pogledom na Kamnik in še daleč prek njega, na Kamniško-Savinjske Alpe, na bližnja Stari grad in grad Zaprice ter malo bolj oddaljeno tunjiško cerkev, kjer sva z Janijem začela svoje planinarjenje, tudi Julijce s Triglavom smo videli. Klopce na razglednem pobočju so bile precej zasedene.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z razgledišča smo zavili desno v gozd na široko, precej skalnato pot. V 20 minutah smo pristali na asfaltni cesti. Mimo odcepa z zapornico na desni in lepo obnovljene stare hiše (Novi trg 5) na levi smo se v dobrih 5 minutah povzpeli k Staremu gradu (577 m, Novi trg 6). Grad, zgrajen v 12. stoletju, je bil tedaj obdan z obrambnim zidom. Imel je več lastnikov in pomembne vloge: nadzorno, obrambno, upravno. Potem ko sta ga v 16. stoletju prizadela potres in požar, je bil njegov pomen čedalje manjši in v začetku 17. stoletja ga je zadnji lastnik grof Thurn opustil. Odtlej je le še propadal in danes lahko vidimo samo še nekaj ruševin. Zdaj je tam restavracija. Od ruševin so lepi razgledi, a je leta 2019 postavljena velika razgledna ploščad zaradi zapletov z gradbenim dovoljenjem zaprta.

 

 

 

Od gradu smo se vrnili po cesti do desnega ovinka in tam zavili levo v gozd. Pobočje je bilo kar strmo, a ključi so bili lepo speljani. Pot je »popestrilo« podrto drevo. Gozd se je tu in tam razredčil ter omogočil nekaj pogledov na dolino in gore. Na tej poti smo bili čisto sami, najbrž zato, ker ne pripelje v mesto. V 40 minutah smo bili spet pri avtu, zadovoljni – Tomaž z nekaj novimi vrhovi oziroma kotami, midva s »popolno« Tolsto goro, vsi pa s sončnim dnevom in lepimi razgledi.

 

 

* Zemljevidi se strinjajo, da ima Tolsta gora dva vrha in da višji meri 734 m, ne pa tudi, kateri je to. Tisti s skrinjico, ki smo mu mi namerili 724 m, ima po Mapy 734 m, na maPZS pa ni označen. Drugega, ki je po naše visok 735 m, na Mapy ni, po maPZS ter po Atlasu Slovenije in zemljevidu Kamnik in okolica pa meri 734 m. Domačini so na skrinjico napisali 734 m.