Na Blegoš iz Leskovice četrtič, a drugače

Ko sva tuhtala, po kateri poti naj greva na Blegoš 4. marca 2023, saj sva šla menda že po (skoraj?) vseh, sva na spletni strani https://karabin.si/blegos/ našla opis krožne poti, ki vključuje tudi to nama posebej pozimi tako ljubo goro. Odpeljala sva se v Leskovico pod Blegošem. V dolini je bila gosta megla, malo pred vasjo pa je posijalo sonce. Parkirala sva še pred krajevno tablo na parkirišču za planince levo ob cesti (S 46.144781, V 14.088574).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva se odpravila v vas. Šele ko sva se povzpela desno proti cerkvi, sva se končno rešila kolone avtomobilov s smučarji, ki so tam zavijali levo proti Cerknemu. Mimo Leskovice 10 (pr Novošk) s ploščo v spomin na slikarja in podobarja Luka Čeferina (1805–1859), čigar rojstna hiša je nekoč stala na tistem mestu (njegov prapravnuk je znani slovenski odvetnik Peter Čeferin), sva v 10 minutah prišla k Sv. Urhu. Nekoč smo parkirali tam, a to ni bilo več dovoljeno (razen za obiskovalce pokopališča). Sledila sva kažipotu (810 m) Zavetišče na Jelencih 1h, Blegoš 2h. Kar nekaj jih je pustilo vozila nad naseljem – na travnikih in pozneje v gozdu. Že iznad vasi sva videla vrh bele pleše Blegoša. Pri kozolcu z markacijo nad Gartnarjem (Leskovica 31) je bilo konec spluženega asfalta, gozdna cesta pa je bila še bolj ali manj zasnežena. Ob njej je cvetela spomladanska resa. Še pri odcepu ostro levo pol ure nad cerkvijo so si nekateri omislili parkirišče.

 

Desno spodaj je šumel potok in slabih 5 minut od odcepa tekel pod cesto. Brž zatem sva sledila kažipotu (Ograde, 925 m) levo Zavetišče na JELENCIH, BLEGOŠ (nazaj Leskovica 30min, desno navzdol VOLAKA 45min). Na naslednjih dveh razcepih sva šla po desnem kraku in čez 5 minut po stopnicah prišla do Trčkove klopce (Drago Trček je gospodar zavetišča na Jelencih). Od nje sva se mimo brvi in kažipota brez napisa povzpela po majhnem jarku. Ko sva ga zapustila, se je strmina nekoliko unesla. Potem ko sva prestopila potoček, sva se vzpela po širšem plitvem jarku.

Po stopnicah sva dobrih 5 minut od klopce dosegla gozdno cesto, sledila kažipotu brez napisa desno navzgor po njej in v nekaj minutah prišla na razcep. Kažipot brez napisa in smerna tablica BLEGOŠ, ZAVETIŠČE NA JELENCIH sta kazala levo navzgor po plitvi skalnati in kar strmi grapi (alpinisti in gorski tekači bi se tej oceni smejali, skoraj sedemdesetletniki, ki nikoli nismo bili ne eno ne drugo, pa imamo v tem pogledu »strožja« merila – no, Jani ni tako »strog« in mi vedno očita, da glede strmine pretiravam). Na razcepu 5 minut od prejšnjega sta bila markirana oba kraka; odločila sva se za desnega in vrnitev po levem, a sta se tako in tako hitro združila. Po delu grape je tekel živahen potok, nato pa sva ga še prečkala. Srečevala sva čedalje več planincev in psov, ki so se že vračali v dolino.

 

Slabih 10 minut od zadnjega razcepa je strmina popustila. Prestopila sva drobcen potoček in se začela spet bolj vzpenjati. Pri odcepu levo nisva sledila kažipotu BLEGOŠ, JELENCI 10 min s sliko zavetišča na Jelencih, ampak sva ostala na dotedanji poti in zapustila markacije. Tako sta nama svetovala domačina s silno živahno in prijazno psičko Simbo III. Na naslednjem razcepu noben krak ni bil zgažen; izbrala sva zgornjega, levega. V snegu se ni zares videlo, a bil je tako širok, da je bil najbrž gozdna cesta, ki se je komaj kaj vzpenjala. Ob njej in pod njo je večkrat tekel potoček. Čeprav sva večinoma hodila po gozdu, je bil precejšen del poti sončen.

Desno pod seboj sva zagledala gaz (pred tem sva res opazila zgažen odcep) in se dobrih 10 minut, odkar sva zapustila markirano pot, združila s tisto spodaj. Na razcepu takoj zatem sva zavila levo, nato pa si pomagala s sliko s spleta (številke so z nje): nezgažena desna cesta 5 je vojaška, ki pelje na Prvo ravan in na Črni kal; od zgažene leve se takoj ostro levo odcepi stara vojaška pot 1, ki jo še vedno uporabljajo za sečnjo v gozdu; odcep 2 vodi levo k zavetišču na Jelencih; grapa 3 naravnost navzgor pripelje na travnata pobočja pod Kočo na Blegošu. Za naju pa je bila prava 4ü, ki je zavila ostro desno.

 

Vzpon po poledeneli gazi predhodnikov je bil kar naporen, a »dirkaču« brez palic, ki naju je bliskovito prehitel, se očitno ni zdelo tako. Kmalu sva prišla iz gozda oziroma na veliko poseko. Na razcepu in nato na križišču zaradi snega nisva ločila kolovoza od gozdne ceste oziroma steze. Tudi ni bilo gotovo, ali gazi vedno tečejo po »prometnicah«. Ko je pobočje postalo strmo, sva se vzpenjala v ključih, večkrat pa tudi kar navpik. Potem ko sva šla mimo bunkerjev na levi in desni (ostankov Rupnikove linije), sva 40 minut od razcepa dosegla prečno cesto, ki sva jo že dobro poznala. Levo po njej se pride h koči, čeznjo navzgor pa je po kažipotu še četrt ure do vrha Blegoša.

 

 

 

 

 

 

Najprej sva šla na vrh. Možak, ki naju je pred časom prehitel, se je že vračal. Naslednji, ki naju je prehitel na razcepu, je vedel, da obe gazi vodita na vrh, in oboji smo šli po levi. Čez dobrih 5 minut sva stopila iz gozda in zagledala svoj cilj. Na soncu je bilo že vroče in sneg se je čisto zmehčal. Ponekod ga je že precej pobralo in so iz tal bodli prvi telohi. Ustavila sva se pri partizanskem spomeniku, posvečenem borcem Poljanske čete, ki so se 3. avgusta 1942 spopadli z veliko močnejšim sovražnikom in izgubili 27 tovarišev. S pobočja sva zagledala kočo in Julijce v ozadju. V 20 minutah sva dosegla vrh (1564 m) ter bila deležna lepih razgledov in prijetnega vetriča, ne kakor ob večini najinih zimskih obiskov, ko je bril leden veter.

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

V 25 minutah sva se po že dobro znani poti spustila h Koči na Blegošu (1391 m, Leskovica 32) na Leskovški planini (Leskovici). Od nje je pogled na vrh pozimi še posebno lep. Po kosilu sva nadaljevala krožno pot. Po neočiščenih in zato poledenelih stopnicah sva se spustila h kažipotu Zavetišče na Jelencih 25min, Leskovica 1h 15min, Črni vrh 1h 30min. Čez 10 minut sva pri številnih kažipotih (Špehovše - Murove, 1322 m) sledila tistemu levo Laze 1h 15min, Jelenci 15min. Tam so bile tudi tablica in skrinjica Kolesarskega kroga GvP (= občine Gorenja vas - Poljane) ter tabla zavetišča na Jelencih, kjer sva pristala v četrt ure (1185 m). Na razcepu čez 5 minut je bil markiran levi krak. Še sva srečevala ljudi, ki so šli na Blegoš. Po slabih 10 minutah sva sestopila na gozdno cesto – nazaj na markirano pot – in tako zašpilila klobaso. Prej kot v 20 minutah sva bila spet na Ogradah. Ob cesti in pri cerkvi je bilo še več avtomobilov kot zjutraj, najin, h kateremu sva prišla čez slabe pol ure, pa je sameval na »predpisanem« parkirišču.