Pokljuški rovti in Hotunjski vrh

Janija so tandemski skoki s padalom z Gač tako navdušili, da sva Mitju za rojstni dan podarila bon za tako doživetje. Ko sva si šla 20. septembra ogledat to pustolovščino, je odpadlo načrtovano hribolazenje, zato sva se odločila vsaj za sprehode po okoliških rovtih (za ta namen jih je Jani označil na zemljevidu) in za ponoven obisk bližnjega Hotunjskega vrha. Na Bledu sva sledila smerokazom za Pokljuko ter se skozi Spodnje in Zgornje Gorje odpeljala v Krnico. Nad njo sva zapustila asfaltno cesto in zavila levo (S 46.372086, V 14.045087) na gozdno, ki naju je presenetila s precej gostim prometom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že zelo hitro sva parkirala pred Dornikovim rovtom (na zemljevidu 1), kjer je v gozdu samevala nedokončana hiša. Čez travnik za njo je tekel zatravljen kolovoz. Desno od njega je ob robu gozda stala preža in tam se je začel Dornikov rovt, levo od kolovoza pa Šmonov rovt (2). Ker je bil slednji okrog in okrog ograjen z električnim pastirjem in je bilo na njem precej konjskih fig, sva ugibala, da tam pasejo. Vrh travnika, ki so ga so krasili jesenski podleski, bele in črne detelje, zlatice, zvončice, skrečniki, ivanjščice, rmani, navadni glavinci, je stal gospodarski objekt. Vrnila sva se na cesto in jo prečkala ter se po kolovozu povzpela k leseni hiši s pritiklinami (3) ob vznožju Zaplata; morda spada h kateremu bližnjih rovtov. Sodeč po mizi z vrezano letnico MMXI, poraščeni z mahom in gobicami, ni pogosto obiskana. Da je bilo nekoč drugače, pričajo podstavki za senčnike, tolkalo na vratih, ki se ga že dolgo ni nihče dotaknil, »kuhinja« na prostem in klopca na kolesih, k stranišču pa so zgradili pravcato stopnišče.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednjič sva parkirala v gozdu pred še tremi rovti. Po nekaj korakih sva stopila na plan in se spustila levo po travniku. Stezica naju je pripeljala k seniku z zarjavelo streho na Zidarjevem rovtu (4). Na enem izmed brun sva opazila številko 11 neznanega pomena. Z rovta je bil lep pogled na Stol in sosede. Travnik so krasili jesenski podleski, ko so cveteli zdaj že večinoma posušeni glavinci, pa je moral biti sploh ves vijoličen. Ko sva nadaljevala navzgor po cesti, so naju prehitevali kombiji s padalci. Čez minuto je na odcepu pred levim ovinkom stal avto. Tam so mu pot zastavila debelca, midva pa sva jih prestopila in zakoračila na Oreharjev rovt (6), prekrit s pokošeno travo, suho praprotjo in kepami mahu. Mimo nečesa ograjenega, kar bi bilo lahko opuščen vrtiček, sva se povzpela proti vrhu, kjer sta pred gozdom stala bivalna brunarica in senik. Nad vhodom v prvo je bil nenavaden napis Vila PODIVJANA ŽLICA. Tudi z vrha tega rovta je bil lep razgled. Med hojo naprej navzgor po cesti naju je prehitel kolesar. V levem ovinku čez 4 minute se je desno spustil kolovoz, ob katerem so bile na koncu posajene smrečice. Na Potokarjevem rovtu (5) naju je presenetila lepo obnovljena hiška, malo naprej v gozdu pa je stala drvarnica.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

  

 

 

 

 

Vrnila sva se v avto in se zapeljala do prvega odcepa desno za ovinkom nad Potokarjem. Na drevo ob odcepu je bila pritrjena številka 19. Po kolovozu sva se povzpela do lesene hiške (7), obnovljene v počitniško, z nadstreškom za orodje in majhen buldožer, nadstreškom s štedilnikom in okroglo mizico s klopco. Po veliki skladovnici drv sva sklepala, da hiško kar uporabljajo. Ob vhodu je visela ptičja hišica z napisom PRVA POMOČ; taki napisi pogosto namigujejo na žganico, a v tej je bilo res ptičje gnezdo.

 

Ker se je bližal čas Mitjevega prihoda na Gače, nekdaj Cesarjev rovt (11), sva se zapeljala tja (2,5 km od odcepa gozdne ceste z asfaltne). Ob prihodu naju je navdušil prelep razgled na Blejsko jezero in okolico. Na tem rovtu ni objektov, je pa padalsko vzletišče. Kombiji so dovažali pilote, njihove sopotnike in opremo. Piloti so razvijali padala, opremljali svoje goste in jim dajali napotke za tandemski polet. Tako sva dočakala tudi Mitjev vzlet in jadranje ter ga posnela in poslikala.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nato sva se odpeljala k razvalinam Posavčeve domačije, izhodišču za bližnji Hotunjski vrh. Na njem sva sicer že bila, Jani tudi sam, a vsem tem rovtom sva hotela dodala še malo hribolazenja. Od Posavca (14) sva se odpravila tokrat ne desno mimo zapornice, ampak še bolj desno mimo table TNP po kolovozu v gozd. Kolovoz sva kar hitro zapustila in se povzpela levo na nekdanje smučišče. Tam je bilo vse suho, odcvetelo, poležano – razen jesenskih podleskov. Pot dalje sva že poznala. Ob travnatem kolovozu se je zvrstilo nekaj možicev. Zapustila sva ga v desno po poti, ki sva jo v visoki travi le slutila, in se tokrat povzpela na greben, po njem pa k zgornji postaji nekdanje žičnice, od koder je do vrha (1107 m) le še nekaj korakov. Dosegla sva ga slabih 20 minut nad Posavcem. Tam so geodetski kamen, klopca, vpisna skrinjica ter tabli TNP o razgledih na Julijce, Karavanke in Kamniško-Savinjske Alpe ter o okoliški naravi. Kar nekaj časa sva čakala, da bi se pokazal ves Triglav, a ni hotel ali mogel sneti oblačne kape. Mimo antene sva se spustila na pot okrog vrha, šla pod žičnico, od tam pa nazaj k avtu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Zdaj so bili spet na vrsti rovti, saj se zaradi dogodka na Gačah še nisva sprehodila po vseh načrtovanih. Prvi trije so bili novi samo zame, Jani pa jih je že obiskal. Najprej sva parkirala pri preži nad Putkovim rovtom (13). Trava je bila pokošena in kosilnica je stala poleg senika, kosca pa nikjer. Nato sva še enkrat parkirala na Gačah in se po travnatem kolovozu spustila nazaj do precejšnje brunarice na Tišlerčkovem rovtu (12). Skozi okno z nenavadnim polknom sva pokukala noter. Streha je že razpadala, zaraščene in podrte miza in klopi pa so pričale, da tam že dolgo ni nihče sedel. Potem sva parkirala še pri Tratovčevem rovtu (10), ki premore zanimivo in lepo znamenje z napisom Ego Sum Lux Mundi. Čedno in slikovito hišo z napisom Ivo B. 21/3 1905 »pazi« lutka iz cunj (Jani jo je razglasil za gospodinjo).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Naslednjih dveh rovtov pa tudi Jani še ni videl. Parkirala sva pod Tomanovim rovtom (9) s hišo in drvarnico. Na hiši sva opazila deščico z napisom Z^●2001^●M. Pred hišo sta stala kurišče in »bojler«. Mimo drvarnice je šumljal potoček. Nato sva se peš odpravila navzdol po cesti še naprej od avta in nasproti odcepa k (7) zavila z nje desno v gozd, iščoč Kosov rovt (8). Sprva peščena stezica se je nadaljevala po plitvem jarku, po katerem je najprej stala, nato pa kar tekla voda. Skozi drevje nisva zaznala nobenega travnika ali vsaj jase. Ko sva pod seboj že videla cesto, sva še nekaj časa raziskovala okolico, a brez uspeha. Po četrt ure sva odnehala in se vrnila k avtu.

 

Tako sva »nabrala« dvanajst rovtov in drugih točk, Hotunjski vrh pa je bil pik(ic)a na i(zlet).