Planini Spodnji in Zgornji Kozjek na Mežakli

Dva meseca in pol po zadnji operaciji mojega kolena je Jani hodil v hribe sam, jaz pa sem »trenirala« po ravnem, največ za Savo, kjer imamo Ljubljančani na voljo veliko poti. Za mojo vrnitev v hribe 19. avgusta je Jani pripravil primeren načrt. Pred kratkim je bil na Mežakli in zdelo se mu je, da bi bila ta visoka planota pravšnja zame: veliko je gozdnih cest, vzponi in spusti pa niso zelo strmi.

 

Gorenjsko avtocesto sva zapustila pri izvozu Jesenice – vzhod in se odpeljala v Spodnje Gorje, kjer sva za desnim ovinkom v bližini hiše 147 zavila desno z asfaltne ceste na gozdno. Tam je Jani prejšnjikrat začel pešačiti, zdaj pa sva se po gozdni cesti peljala še do zahodnega roba planine Ravne. Cesta je bila luknjasta in ponekod zelo ozka. Nasproti je pripeljal švedski avto, a smo imeli srečo, da ravno pri majhnem odmikališču. Parkirala sva pri Triglav Park Housu (Spodnje Gorje 188), ki so ga po avtomobilskih tablicah sodeč naseljevali Italijani, Madžari in Nizozemci. Tedaj je iz gozda pripeljal velikanski dvodelen tovornjak, naložen s hlodi. Dobro, da ga nisva srečala na gozdni cesti!

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu z znamenjem v spomin petim žrtvam druge svetovne vojne pred počitniško hišo sva začela po desnem kraku. Odcep desno je vodil k dvema hišama (Spodnje Gorje 189), ki sta se nama zdeli zapuščeni. Na večji je bila tablica revirno vodstvo MEŽAKLA. Po kakih 5 minutah sva pri stebričku TNP, ki je prepovedoval kolesarjenje, kurjenje, smetenje in kampiranje, zavila levo k bližnji lovski koči (Spodnje Gorje 196). Tudi ta je bila videti zapuščena, a po novih klopcah in mizi sodeč je videz najbrž varal. Vrnila sva se na gozdno cesto. Na grmih volčjih češenj ob njej je bilo videti vse: popke, cvetove, zelene in črne plodove. Šla sva mimo zaraščenega desnega odcepa, označenega z rdečo puščico na nekem kamnu, in sodobnega čebeljega panja. Gozdna cesta je bila na levi podprta z visoko škarpo, saj je bilo pobočje ponekod kar prepadno, na desni pa so se tu in tam dvigale skalne stene. V gozdu levo pod cesto sva opazila veliko rdečo streho, kjer so bila drevesa redkejša, pa sva ujela pogled na Pokljuko, zadaj Julijce in spodaj dolino Radovne. Pot je bila prijetno senčna.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Kakih 20 minut od izhodišča naju je presenetil obcestni kamen s številko 7. Rdeče črte na drevesih in skalah ob sicer nemarkirani cesti so bile najverjetneje gozdarske. Cesta se je ves čas vztrajno, a blago vzpenjala. S klopce levo ob njej sva imela lep pogled na bližnjo planino Spodnji Kozjek, svoj prvi cilj. Zatem se je vzpon končal in cesta se je položila. Ob njej sem videla prve svečnike letos, cveteli pa so tudi rmani, zvončice in neznanske množine dolgolistnih met. Mimo odmikališča sva čez slabih 10 minut prišla do odcepa levo. Ograja in napajalna kad ob kolovozu sta kmalu napovedali manj kot 10 minut od odcepa oddaljeno razgledno planino Spodnji Kozjek (1055 m) s strmimi travniki. Razen nekaj konjskih fig ni bilo sledov živine. Poleg manjše zidano-lesene hiške so bili tam še razvalini dveh kamnitih stavb, kurišče in preža ob robu gozda. Ob hiško je bilo prislonjeno nekakšno orodje, ki ga nisva poznala.

 

 

 

 

 

 

S planine sva se vrnila na gozdno cesto in nadaljevala po njej. Ko je zavila desno, sva ji sledila, levo pa se je odcepila druga, prepovedana za vožnjo, in najbrž je bil zato tam znak za parkirišče. Najina cesta je bila poslej širša, a slabša in bolj strma. Po slabih 10 minutah se je kmalu za lesenim zabojem za pesek desno odcepila še ena z zapornico in stebričkom TNP (tja je prejšnjič zavil Jani). Ostala sva na dotedanji cesti, enako pri še dveh odcepih v naslednjih 10 minutah. Med njima je bilo na levi manjše parkirišče, spet s stebričkom TNP. Čemu služi parkirišče, se je pokazalo za levim ovinkom, kjer sta naju pričakala zapornica in znak za prepoved prometa na dotlej »najzgovornejšem« stebričku TNP, ki je poleg že videnih prepovedi postregel z novostmi: psi morajo biti na vrvicah, lahko srečamo medveda, ne smemo nabirati rož in gob. Zatem sva na križišču zavila levo. Cesta je bila zaradi travnatega grebena že bolj podobna kolovozu, od katerega se je v gozd odcepilo nekaj stez.

 

 

 

 

 

 

Slabe četrt ure nad zadnjim parkiriščem se je na desni odprla obsežna planina Zgornji Kozjek (1218 m). Že na začetku so naju pozdravili čudoviti volnatoglavi osati, ki so bili očitno všeč tudi metuljem, hroščem in šuštarjem. Ruševine in podrtije so pričale, da je bilo nekoč tam več stavb, zdaj pa si le še ena za silo zasluži to ime. Luknja, deloma zakrita s skalo, je bila morda nekdaj vodnjak. Kljub tej žalostni podobi pa so bili travniki lepo pokošeni in poleg mogočnih osatov so jih krasile še drobcene navadne smetlike. Tudi na tej planini ni bilo sledov živine. Ob robu gozda je stala precej nova preža, ki sva si jo »izposodila« za počitek in malico.

 

 

 

Povzpela sva se nazaj na gozdno cesto, ki v nadaljevanju obkroži planino. V gozd se je odcepilo nekaj potk, a se nisva menila zanje. Cvetele so ciklame in volčje češnje. Po slabih 10 minutah, ko se je cesta zravnala, je bila vsekana v skale. Tudi gozd je bil posut z njimi. Na nekem mestu je pod cesto ležalo veliko kosov breče. Le od kod so se prikotalili? Po dobrih 5 minutah se je cesta iztekla na prečno, ki se je pod skalovjem spuščala z leve proti desni. Zavila sva desno, še vedno nad Zgornjim Kozjekom, ki sva ga ponekod lahko še videla skozi drevje.

 

 

 

Kmalu sva se začela znova vzpenjati. Tik ceste s kar izrazitim travnatim grebenom so mravlje zgradile veliko mravljišče. Po dobrih 10 minutah sva dosegla najvišjo točko (po koordinatah okrog 1330 m). Poslej sva se samo še spuščala, na križišču čez slabih 5 minut v desno. Ovinki, med njimi tudi tako ostri, da se je cesta obrnila v nasprotno smer, so sicer podaljšali pot, so jo pa napravili tudi manj strmo, kar je dobro delo mojim kolenom. Kmalu za ovinkom pri kamnolomu sva pred seboj zagledala gozdnat vrh Petelin na tako imenovanem mirnem območju. Rož razen dolgolistnih met (še nikoli jih nisem videla toliko!) skoraj ni bilo, bujno pa so cvetele trave.

Kake pol ure od križišča sva do konca obkrožila Zgornji Kozjek in zašpilila klobaso. V približno 40 minutah sva bila spet na izhodišču. Medtem naju je prehitel naložen tovornjak, ki sva ga videla zjutraj, in zaskrbelo naju je, da bova domov grede naletela nanj, ko se bo vračal. Kljub temu sva pri znamenju zavila še na kolovoz in šla pogledat kakih 5 minut oddaljeno hišo, katere streho sva zjutraj videla skozi drevje. Velika, nekdaj očitno zelo lepa stavba je bila ena sama žalost: zunaj in znotraj razdejana, uničena. In v bližini še ena, sicer novejša, a tudi v slabem stanju. Ta dan sva jih videla kar nekaj – grda posebnost sicer lepe Mežakle.

 

Med vožnjo domov naju je res prestrašil tovornjak, ki se je vračal po nov tovor, a naju je prijazno počakal na kraju, kjer smo se lahko srečali. Še bolj pomembno pa je bilo, da se je moja vrnitev v hribe srečno končala tudi za koleno: dobro se je držalo.

Na Korošici žogobrc na najvišji ravni(ci)

Nekdaj sva se veliko potepala po Dleskovški planoti in okrog planine Korošice. Nedavno pa je Janija spreletelo, da, odkar je tamkajšnji Kocbekov dom pogorel, na Korošici sploh še nisva bila. Preverila sem, kdaj sva jo res obiskala nazadnje. Oba sva debelo pogledala: celih petnajst let je že minilo. To je bil zadosten razlog, da se je Jani 15. avgusta odpravil tja.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Savinjski hribi so tisti konec Slovenije, kjer številne ceste pripeljejo na presenetljivo visoke nadmorske višine. Ena takih je tudi na planino Ravne, ki se konča pod Smrekovcem na skoraj 1600 metrih. Tokrat sem si izbral pot na Korošico malo po svoje, zato sem motor avtomobila ugasnil nekaj niže, na ostrem desnem ovinku, kjer je pred omenjeno planino stala njena lesa (S 46.343548, V 14.699404). Z ovinka se je v levo odcepila slepa gozdna cesta, »zagrajena« z električnim pastirjem. Odpel sem ga in se odpravil po njej. Hitro me je pripeljala iz gozda in odprli so se pogledi na Veliki Rogatec, Lepenatko in Veliko planino. Po okroglem kilometru sem prišel do kolovoza, ki se je vzpenjal desno nazaj. Ker moja pot v tem delu ni bila označena, sem se moral zanesti na zemljevid na telefonu. Na prvem razcepu levo, velik ovinek v isto smer, na drugem razcepu desno in v četrt ure sem se znašel 
na jasi z ograjenim umetnim kalom, koritom (zdaj so 
moderni plastični) in majhno ogrado. Tako v kalu kot v koritu je 
bila voda, česar v teh sušnih časih nisem ravno pričakoval.

 

 

 

 

 

Zdaj je bilo treba najti nadaljevanje v levo proti planini Jezerca. V tisto smer sta tekla dva kolovoza: eden navzgor in drugi bolj ali manj po ravnem. Bolj logičen se mi je zdel zgornji, a ga je hitro zmanjkalo. Seveda sem poskusil še po spodnjem, obakraj tako rekoč označenem s štori. Po njem je šlo precej dlje, a ga je prav tako zmanjkalo. Kaj storiti? Vrnil sem se na začetek spodnjega in samo nekaj metrov od desnega štora bolj zaslutil kot opazil nekaj, kar bi lahko bila stezica. Preizkusil sem jo in – glej, glej – vse bolj razločna je postajala. V četrt ure me je pripeljala na vrh Brunašnice (1670 m). Priznam: če se pot ne bi prevesila rahlo navzdol, ne bi vedel, da je to vrh, zato sem ga za fotografijo označil s pohodnimi palicami. Čez nekaj minut sem zaslišal zvonce in prikazala se je planina Jezerca (1665 m). Na njej sta stala zaklenjen stan in nedaleč stran razpelo. Paslo se je enajst krav, a ne predstavljam si, kaj jim je grozilo v prihajajoči pripeki, ko je bilo vse, kar bi lahko služilo za korito, suho.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V skrajnem severnem kotu planine sem poiskal vhod v rušje, kar ni bilo posebej težko. Razločna steza se je kar strmo vzpenjala. Umetelno položena suha veja čez njo je najbrž označevala konec planine. Po poti je tako rekoč ves čas tekla vodovodna cev. Pri skupinici skal se je pot razcepila. Skale je obšla po obeh straneh, bolj uhojena pa je menda desna. Strmina se je unesla, rušje se je začelo razmikati, vse bolj očitni so bili človekovi posegi v naravno okolje. Tam me je razveselilo manjše rastišče planik, na katere že dolgo nisem naletel, saj mi postaja visokogorje še komaj dosegljivo. Cvetja je bilo nasploh zelo malo, daleč najbolj množično pa so bile zastopane preobjede, verjetno repičaste. Preobjede so ena najbolj strupenih rastlin pri nas, nevarni so vsi njihovi deli, človek se je ne sme niti dotikati in bolje tudi ne povohati. Opazil sem nekaj volnatoglavih osatov, med katerimi mi je pozornost zbudil eden, na katerem se je pasla velika modrokrila lesna čebela. Na Dolgi trati sem stopil na markirano pot.

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

Dolga trata (1870 m) je imenu primerna razpotegnjena planina, pravzaprav sestavljena iz dveh delov. Jaz sem prišel na njen zahodni rob, kjer me je spet presenetil za sušne razmere lepo vodnat kal. Zavil sem levo do kažipotov (1860 m); moj je bil levi, ki je do Korošice napovedoval še 1 h 45 min. hoje. Krenil sem v ozek prehod med rušjem, prestopil žico in se začel spuščati v nepregledno »morje« rušja, značilen dleskovški prizor. Po 20 minutah sestopanja se mi je prvič pokazala Ojstrica. Bolj ko sem se ji bližal, ostreje sta se izrisovala tako njena podoba kot pred njo stoječi Črni vrh. Splezati sem moral še čez eno leso in se spustiti na neizrazito sedlo med zelo podobnima si Tolstim in Črnim vrhom. Na sedlu se je moja pot križala s tisto iz Podvežaka na Moličko planino. Dotlej sem srečal le dva planinca, na sedlo pa jih je z vseh strani prihajalo, kolikor hočeš. Kasneje sem izvedel, da je potekala pri kapelici sv. Cirila in Metoda na Molički planini maša (seveda, bil je veliki šmaren).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

Po kažipotih (1800 m) na križišču me je do Korošice čakala še ura hoje. Toda takoj ko sem zagrizel v kolena, sem spoznal, da mi tako hitro ne bo šlo. Spet so me stisnila pljuča, zdelo se mi je, da bodo kar eksplodirala. Bo treba počasi, zelo počasi. Korakoma sem se vlekel pod Črnim vrhom, tako da sem uro porabil že do stika z novo potjo z Moličke planine. Precej spodbude so mi dale besede možaka, ki je prišel od maše, češ da se bo danes na Korošici igral nogomet. Super! Tudi vedno lepša Ojstrica je pripomogla k vedrejšemu pogledu na svet, a zares oddahnil sem si šele na Sedelcu (1902 m), kjer se mi je končno razkrila široka korošiška ravnica s čokatim Lučkim Dedcem ob boku. Do zavetišča se mi ni bilo več težko spustiti.

 

Prvo skromno kočico na Korošici so postavili Frischaufovi prijatelji davnega leta 1876. Potem so na njej zagospodarili Slovencem manj prijazni Nemci, po prvi vojni pa je njihova Koča na Korošici pripadla savinjskim planincem. Ti so jo do leta 1930 temeljito nadzidali in preimenovali po ustanovitelju svojega društva v Kocbekov dom (1808 m). Med drugo vojno so jo spet izgubili in po njej tudi spet dobili. Za kočo je bil usoden 20. oktober 2017, ko je nerazsodna Poljakinja skušala v zimski sobi na plinu zavreti petrolej namesto vode. Za njeno kuho je ostal samo kup ožganih zidov nekdanjega velikega poslopja. Planinsko društvo Celje - Matica je pogoreli dom leta 2020 za silo nadomestilo s tremi zabojniki, povezanimi s skupno streho, potem pa dve leti kasneje nad vsem skupaj obupalo, saj ni bilo sposobno hkrati obnoviti dveh koč, še Frischaufovega doma na Okrešlju, ki je medtem tudi pogorel. Začasno zavetišče na Korošici je prodalo občini Luče. Kdaj bo tej uspelo zgraditi nov dom, ni znano, zabojnike pa za zdaj upravlja Planinsko društvo Šoštanj.

 

 

Malo razočaran sem bil, ko sem izvedel, da sem zamudil znameniti turnir v malem nogometu na največji višini pri nas, ki je tokrat potekal že devetindvajsetič. Na igrišču so namesto nogometašev svoje mesto ponovno zavzele krave, ki zanimanja za žogo niso kazale. Sem pa v zavetišču ujel še nekatere iz šestih moštev, ki so sodelovala na turnirju. Najpomembnejši so bili seveda zmagovalci – domačini L'čani, ki so v finalu s 3 : 0 opravili s Celani. Najbrž sem jih zmotil pri proslavljanju, ampak smo se vseeno hitro zmenili za skupinsko fotografijo s pokalom. Fotografije z zamujene tekme mi je kasneje poslal celjski organizator turnirja Peter Oblak. Hvala.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sem si temeljito ogledal žalostne ostanke Kocbekovega doma, sem se odpravil nazaj k avtu. Za vrnitev sem si izbral še eno manj obljudeno pot čez planini Vodotočnik in Vodole. Krenil sem naravnost proti jugu, se v 20 minutah povzpel na Prag (1910 m) ter z njega Korošici in Ojstrici pomahal v slovo. S Praga sem se skozi leso spustil v levo, kje so se že izzivalno postavljali na ogled Tolsti vrh, Deska in Lastovec. Za odcep proti Starim štalam* se nisem menil, saj se mi je mudilo k Vodotočniku, do katerega sem s planine potreboval uro in četrt. Čeprav preveč, je bil čas za počitek. Izmenično sem občudoval srčasto Vodotočno jezerce in v daljavi nama ljuba Konja in Rzenik. Pet let starih Rzenikovih ran od tam ni bilo videti. Prvič sem tudi videl, da se na tej planini pasejo krave.

Po maPZS se pri Vodotočniku uradno registrirana planinska pot konča. A neregistrirana se je nadaljevala, dobro nadelana in celo markirana, le knafelci so bili že bolj bledi. Ko sem se dvignil nad planino, me je pogled na Vodotočnik s Konjem in Rzenikom v ozadju še posebej prevzel. S travnikov je pot prešla v skalnat svet ter se dvignila na sedelce med Tolstim vrhom in Desko. Če sem natančen, je bila to z 1950 m najvišja točka mojega pohoda. Sedlo je bilo označeno z »domačim« kažipotom in temu ustreznim napisom Vodotočne, prav tako pa s čredo krav, ki so si prisvojile celotno teme Deske. Niso se menile zame pa se tudi jaz nisem zanje. Spustil sem se na drugo stran ter ob občasnih pogledih na Veliki Rogatec in Lepenatko (tudi planino Vodole se je že dalo razbrati) uro od Vodotočnika dosegel pot k planini Podvežak. Spet je bilo treba poskrbeti za presušena usta.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

S križišča so vsi pohodniki nadaljevali proti Podvežaku, edino jaz sem pot prečkal in ubral mnogo slabše uhojeno proti Vodolam. Čeprav z utrujenimi nogami sem jo kar smelo mahal navzdol. Ko se je med drevjem že zaslutila planina, pa me je spreletelo: se ne spuščam malo prelahkotno? O groza, saj sem lažji za nahrbtnik. Kaj sem hotel drugega kot obrniti in kolikor sem še mogel pohiteti nazaj na križišče, kjer sem tolažil žejo. Nahrbtnik me je seveda čakal vsem na očeh, kjer sem ga odložil. Pa je šlo pol ure in nekaj tako in tako usihajoče moči. Za planino Vodole (1570 m) sem pred poldrugim desetletjem zapisal, da je s stanom vred zapuščena. Zdaj ne mislim več tako, čeprav je bila ta dan edina, ki sem jo obiskal, brez živine. Toda sem ter tja sem v travi opazil kak kravjak ali konjsko figo, novo korito (tudi tam plastično) je bilo napolnjeno z vodo. Stan ni bil več brez vrat in oken, ampak skrbno zaklenjen (»žabica« celo zaščitena pred dežjem) in vsaj od zunaj lepo urejen. Planina je očitno oživela.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pot s planine je v lažjem spustu valovila po razgibanem terenu. Lesa še ni bila obnovljena. Na poseki se je markirana pot bolj ali manj izgubila. Zemljevid je pokazal, da bi se morala skrivati v ščavju, ki je počasi zaraščalo poseko. Zdelo se mi je bolj umno, da zavijem desno na sicer malenkost daljši, a vsaj nezgrešljiv kolovoz. Za ovinkom se je ob njem pojavila ograja z električnim pastirjem. Ko sem ga na koncu odpel, sem stopil na začetek gozdne ceste, ob kateri me je kilometer in pol naprej čakal moj jekleni konjiček. Utrujen, brez fuzbala, a vseeno zelo zadovoljen sem se odpeljal domov.

 

* O tej kotanji sem že pisala kot o Starih Stalah. Njeno ime se pojavlja v več različicah (Stare stale, Stare Stale, Stare štale, Stare Štale) in ne spominjam se, zakaj sem se odločila, kakor sem se. A v resnici se mi zdi edina razumna Stare štale in ker tako piše tudi v Atlasu Slovenije, se bom poslej držala te.