Najlepši Snežnik

Cilj za skupno zimsko hribolazenje 29. januarja 2023 je izbral Tomaž: Snežnik. Na (Velikem) Snežniku sva bila pred tem že štirikrat, dvakrat s Sviščakov, po enkrat pa z Mašuna in iz Leskove doline. Ker na Sviščakih nisva bila že 14 let, sva se ogrela za to izhodišče. Tomaž nas je odpeljal do tamkajšnjega planinskega doma (Sviščaki 1; 1242 m; S 45.574100, V 14.400652), kjer se je nabralo že precej avtomobilov, saj se je obetalo lepo vreme. Dan prej je oskrbnik planinske koče na Snežniku po telefonu povedal, da imajo 2 m snega. Pot je zgažena, a že pomrznjena, pa vendar ne toliko, da se ne bi tudi udiralo. Če smo turisti, naj raje ne pridemo, če smo planinci, pa lahko, je bil odločen.

 

Nasproti planinskega doma se je od glavne ceste odcepila makadamska in eden številnih kažipotov ob odcepu SNEŽNIK 2h je kazal nanjo (tam tečejo Notranjska planinska pot, Pot kurirjev in vezistov ter E6, a oznak slednjih nismo opazili). Pa nismo začeli po njej, ampak smo zagazili levo k hišam onstran glavne ceste, kjer je pod smrekami spomenik, posvečen borcem NOV, ki so padli v snežniških gozdovih. Šele nato smo ubrali bližnjico na omenjeno makadamsko cesto in ob ograji vodnega zajetja zavili levo pod breg, na katerem se je sankal en sam otrok. Kažipot Snežnik (na drogu je bila tudi tablica Via Dinarica) nas je usmeril v gozd. Prigazili smo do hiš. Za zadnjo, pri Kremenčkovih, je bilo konec ceste, pričakala nas je velika markacija in začeli smo se vzpenjati. Srečali smo psa in lastnica nas je poučila: »Ta gospodična se pa ne umakne, morate vi naokrog.« Pa sem šla in ko sem jo počohala, sva bili obe zadovoljni. Stopali smo po gazeh in smučinah, kakšna je pot, pa se ni videlo.

 

 

 

 

Dobre četrt ure od izhodišča smo prišli na križišče s cesto in se pri kažipotih nazaj SVIŠČAKI 1km, levo SNEŽNIK 3,5km rahlo spustili v levo. Čez dobrih 5 minut smo za kapelico nadangela Gabrijela zavili desno s ceste h kozolčku, s katerega smo izvedeli, da je Koča Draga Karolina na Snežniku odprta. Prehitel nas je Hrvat in poročal, da je poskušal priti na Snežnik že prejšnji dan, pa se mu je udiralo do riti, zato bo zdaj poskusil s krpljami. Ob petih zjutraj pa se je menda na pot odpravil mlad par, a ker ona ni imela krpelj, nista prišla na vrh, je še povedal.

Kljub temu da vzponi niso bili strmi in so bili vmes celo ravni odseki, je bilo utrudljivo, ker se je sneg udiral in gnetel pod nogami. Po 20 minutah smo se celo spustili in takrat je začelo močno pihati. Zatem smo prečkali Lomsko cesto (hrib pred nami je bil Lom, 1484 m, del snežniškega pogorja), ob kateri je na skali poleg puščice levo pisalo Sviščaki (po cesti). Zasneženi gozd je bil pravljično lep. Med drevjem in nad njim smo ujeli nekaj lepih pogledov. Kakih 15 minut nad cesto smo šli mimo kovinskega križa na betonskem podstavku, poslikanem z markacijami in puščicami. Pogled skozi bele čipke zasneženih krošenj na modro nebo je potrjeval napoved lepega vremena, le pihalo je čedalje močneje. Pretikali smo se med povešenimi vejami, ki jih je obtežil sneg – nekatere le upognil, druge polomil.

 

Približno 25 minut od križa smo prišli na cesto in jo prečkali – tako zemljevid, a v snegu se to ni videlo. Tam nas je presenetila strešica s kažipoti in napisom KAPETANOVA BAJTA / PD SNEŽNIK 1460 m. Kakšna bajta?! Radovednost mi je kasneje potešil Marko iz PD Snežnik (hvala!). Leta 1959 je začelo to planinsko društvo s pomočjo prostovoljcev, gozdnega gospodarstva in občine Ilirska Bistrica graditi odsek 1800 m ceste proti Snežniku. Pomagala jim je tudi takratna JLA in vojaki so na tem mestu taborili, za njihovega poveljnika kapetana Nikola Martinića pa so zbili barako iz desk. Ime je ostalo, bajte pa že dolgo ni več.

 

 

Dotlej so se izmenjevali vzponi, spusti in ravni odseki, poslej pa je šlo samo še navzgor. Kmalu smo spet dosegli cesto, ki je pritekla od Kapetanove bajte. Zdaj se je sneg že pošteno udiral. Pot je postala kar prometna in precej planincev se je že vračalo. Eden je povedal, da nas na vrhu čaka sonce, ko pa so oni prišli gor, je bilo popolnoma oblačno. Kmalu smo zagledali Mali Snežnik. Na uravnavi dobrih 20 minut od Kapetanove bajte ali tam nekje se je cesta končala. Tam smo se kar lep čas vrteli okrog svoje osi, saj so se vsenaokoli vrstili fotogenični zimski prizori: čarobna pokrajina, pravljična bitja, živalske podobe. Nabrala se je pravcata kolona, ki je občasno kar obstala. Vesela primorska družba se je fotografirala na vse načine. Vesela z razlogom, saj je prejšnjo nedeljo zaradi hudih zimskih razmer uspelo priti na vrh sam štirim od njih.

  

Nedaleč pod kočo, morda pri zasneženih kažipotih, sta E6 in vezistična pot odšli levo (steze ni bilo videti), mi pa smo se kake tričetrt ure nad uravnavo mimo planinske koče povzpeli na vrh. Razgledna plošča, skrinjica in trigonometrična točka so se skrivale pod snegom. Neki domačin, ki je bil na Snežniku že neštetokrat, je zatrjeval, da ni bilo še nikoli tako lepo. Zaradi ledenega piša se mi je zanohtalo, neka domačinka pa je bila navdušena: »Danes imamo srečo, da vsaj ni vetra!«. Primorci so pa res od sile (od burje!). Pogled na kočo ne od spodaj ne z vrha ni obetal zavetja – videti je bila kot nedostopno bivališče kakega pravljičnega bitja. Pa je bila odprta in nas je lepo ogrela in pogostila.

  

Vračali smo se po isti poti. Šele nazaj grede sem opazila napis BOTANIČNI REZERVAT. Snežnik je zaradi pestrega rastja od leta 1964 zavarovano območje. Cvetja sicer nismo bili deležni, a drevje v zimski preobleki je bilo prav čarobno. Ko smo se po debelih dveh urah spet znašli pod bregom, kjer smo zjutraj opazili samotnega sankača, smo imeli kaj videti: kar mrgolelo jih je. Tudi na makadamski cesti, po kateri smo se vrnili k planinskemu domu in avtu, se je nabrala kolona vračajočih se obiskovalcev zimskega Snežnika. 

 

 

Tomaža še zdaj slaviva, da nas je ravno tisti dan povedel prav na Snežnik. To je bilo gotovo najino najlepše zimsko hribolazenje. Kmalu po tistem me je med jutranjo telovadbo z radia udarilo po ušesu: »Baje je pusta kakor zima« (Big Foot Mama, Nekaj je na njej). Sicer imajo vsake oči svojega malarja, ampak tale pesnik gotovo še ni bil na zimskem Snežniku.

Iskanje izgubljenega miru v Repovem kotu

Saj so lepi tile prazniki konec aprila in v začetku maja, ampak vsaj za Janija so bili trije zaporedni živahni konci tedna v Ljubljani kar preveč. Zaželel si je dan osebne svobode v mirnem, odmaknjenem okolju, in si je za 9. maj za zatočišče izbral Repov kot. Prav zanj se je odločil zaradi slapu (mnogi ga zapišejo kar Slap), ki ga še ni videl zares vodnatega. Skupaj sva bila tam v septembru, s Tomažem pa sta ga obiskala v juniju. Prvič je bil čisto suh, drugič je komaj curljal, zato je upal, da bo v začetku maja z vodo bogatejši.

 

Nikdar v najini planinski karieri nisva stremela za tem, da bi pot začela s čim višjega izhodišča in da bi do njega prišla čim bolj lagodno. Daljša ko je pot, več lepot in zanimivosti utegne pohodnik užiti. A časi nas žal spreminjajo. Tako sem v soboto upal, da se bom kljub nenehno spreminjajočim se prometnim razmeram do Jermance lahko pripeljal. No, zdaj velja, da je gozdna cesta zaprta od 15. novembra do 15. marca, stalno pa samo njen skrajni konec. O (ne)zaprtosti obvešča prometni znak na drogu pred Jerinčkom (Štritofom). Pred parkiriščem sem se za nekaj trenutkov ustavil le še na tako imenovanem Jakovem ovinku, kjer si je pred več kot tridesetimi leti življenje vzel znani lovski čuvaj Janez Uršič. Še vedno je tako kot vselej doslej: svečke in zelenje. Na jasi na Jermanci (okoli 915 m) še ni stalo veliko avtomobilov. Tudi tam je bil pogled, kakršnega sem vajen od nekdaj: svisli na zeleni preprogi, sramežljivo skrita preža na robu gozda ter Kogel, Štruca in Skuta za krono nad vsem skupaj. Upam, da ne zgrešim preveč, če ugibam, da je izvor imena Jermanca isti kot starega imena za Kamniško sedlo – Jermanovih vrat.*

 

 

Ko sem izmenjal nekaj besed s sosedama, ki sta se že odpravljali plezat v Planjavo, sem tudi sam nadaljeval po cesti v gozd. Ta je malce više zavila ostro levo (tam je znak, ki prepoveduje nadaljnjo vožnjo), naravnost pa se je začel rahlo spuščati kolovoz. Oba kraka vodita proti Kamniškemu sedlu. Odločil sem se za kolovoz, saj mi bo krajša in udobnejša cesta prišla prav pri vračanju, ko bodo noge že utrujene. Komaj 10 minut od avta se mi je z desne pridružila običajna pot od Doma v Kamniški Bistrici, po kateri so se vzpenjali vsi, ki si niso privoščili Jermance. Pot je tako rekoč prečkala moj kolovoz in po stopnicah sem se podal za njenim kažipotom in markacijami. Pobočje Kaptana je v rahlem vzponu bolj ali manj prečila, tako da mi srčnega utripa kljub skalnatemu terenu ni kaj dosti pospešila. Ko je po 20 minutah pripeljala pod žice tovorne žičnice, me je na to opozorila tabla. Na drugi strani se je z leve pridružila ona krajša pot z Jermance. Za priključkom sem lahko bolj zaslutil kot občutil, da sem pravkar prečkal konico jezika dolgega Kaptanskega plazu. Še četrt ure in V Klinu (1067 m) me je pričakala prva klopca za najbolj utrujene.

 

Iz Klina so se vsi pohodniki vzpeli levo proti Kamniškemu sedlu, le jaz sem prestopil grapo in zavil desno na lovsko stezo brez markacij. Po dobrih 10 minutah se je spet v desno ločila nova steza. Oznak ni bilo nobenih, niti možica ne, a na srečo območje že kolikor toliko poznam in sem vedel, da desni krak vodi na Kamniškega Dedca in da moram ostati na levem. Z njega je bilo videti več namišljenih ali zaresnih stezic v desno proti Sedelščkovi strugi. Eno sem preizkusil, saj Bojan Pollak že ta del hvali kot vrednega ogleda. Zasilno ga imenuje Soteska na začetku Repovega kota. Tam nekje se namreč začne čudovita visokogorska dolinica, stisnjena med mogočne južne stene Planjave in nazobčani greben Zeleniških špic, ki se po dobrih 2 km izteče pod pečinami Srebrnega sedla. Od kod njeno ime, mi ni uspelo ugotoviti. Nekateri menijo, da se je Rep imenoval nekdanji lastnik posesti, drugi, da njen potek spominja na pasji rep. Lahko je res eno ali drugo ali pa nič od tega.

 

 

 

 

 

 

 

Dobro vzdrževana steza se je hitro postavila pokonci in mi upočasnila korak. Ko sem prečkal grapo Za Vrati (tudi Za Vratam), ki je strmoglavljala s Planjave, sem v njej opazil prve alpske cvetice, ki ljubijo skalo in so zadovoljne že s prgiščem zemlje v njenih razpokah –  avrikelj, encijan, wulfenov jeglič. Više jih je bilo nekaj več, a nikjer prav veliko. Sčasoma se je začel gozd redčiti in občasno se je odprl kak pogled na Kamniškega Dedca, više še na zgornji konec Repovega kota in Staničev vrh. Za odcepom proti Macesnovcu (levo) in prečenjem še ene skalne grape se je debelo uro od Klina drevje končno umaknilo širokim razgledom. Korak je zato postal kar lažji. Čez kratek odsek naj bi mi pomagalo nekaj klinov in jeklenica, a so bili klini že močno skrivljeni in jeklenica raztrgana. Nič hudega. In potem sem končno zagledal Slap, ki me je zvabil v ta konec sveta. Nos se mi je malce pobesil, kajti vode je bilo tudi tokrat le za pošten curek, pa čeprav dolg najmanj 30 m. Ne vem, ali je ni nikoli več ali sem spet zamudil najbolj vodnati čas.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Namrgoden sem bil le nekaj hipov, saj sem se spomnil, da me najlepše vendarle še čaka. A do tja se je bilo treba še malce potruditi. Najprej sem se moral povzpeti čez snežišče, ki pod vstopom v plezalne smeri Planjave vztraja najmanj vso pomlad. Saj tistih nekaj metrov ni bilo nič posebnega, ampak sneg je bil ravno toliko mehak, da sem sicer brez težav naredil stopinjo, ko sem jo obremenil z vsemi svojimi kilogrami, pa je hotel sneg izpod noge zdrseti v dolino. Z nekaj previdnosti in potrpežljivosti je šlo. Onstran so se mi klini še enkrat ponudili v pomoč. Potem pa je steza zavila v rušje in kmalu sem zaslišal šum Sedelščka. Potok je tik nad Slapom izdolbel šest prekrasnih kotličev s smaragdno vodo. Če jih štejem od zgoraj navzdol, sta najlaže dostopna drugi in tretji, ki sta za moj okus tudi najlepša. Drugi je za povrhu še najgloblji (2 m), zato ga plezalci radi uporabijo za hlajenje pregretih teles, kar seveda naravi ne koristi. Tretji je rahlo zagruščen in je videti kot miniaturna plaža. Edino od njega je viden četrti, ki se sicer skriva pred pogledi pod navpično steno. Najbolj slikovit je seveda pogled na niz več kotličev skupaj. Med malico sem se zamotil z opazovanjem jutranjih sosed v steni Planjave. Kot sta napovedali, naj bi plezali v smeri Humar-Škarja, a sta šele začenjali.

 

 

 

 

 

 

 

 

Nazaj v dolino sem se odpravil po poti vzpona. Sestop čez snežišče je bil še bolj zoprn kot vzpon. Šele v sestopu se mi je pošteno razkrilo, da se je del poti pod njim podrl in da je pot že uhojena na novo. Prvič sem se zares ustavil šele po 1 uri in 15 minut nekaj deset metrov pred odcepom h Kamniškemu Dedcu. Sklenil sem namreč po dolgih letih spet obiskati obeležji v spomin na tam padlega partizanskega kurirja Ivana Robleka - Petra iz Britofa, ki takrat ni imel še niti osemnajst let. Po izdaji so Nemci 21. avgusta 1944 presenetili tabor gorenjske kurirske postaje G 18. Po kratkem spopadu je smrtno zadet obležal edino Peter, tovarišem, razen kuharici, ki so jo Nemci ujeli, pa je uspelo pobegniti. Spustil sem se v strugo Sedelščka, po kateri sem nato taval več kot pol ure, preden sem na levem bregu končno odkril težko opazno spominsko ploščo. Malo više je pod previsom z rdečo zvezdo označen še kraj, kjer je fantovo mlado življenje res ugasnilo.

Vrnil sem se na stezo, bil ena, dve, tri V Klinu in še 10 minut kasneje pod žicami tovorne žičnice. Za njimi sem tokrat zapustil markirano planinsko pot in se usmeril desno na neoznačeno. Spomin me ni izdal: ta je res krajša, manj skalnata in sploh udobnejša. Ko se je za skalo sredi poti spremenila v kolovoz, sem ob njem zagledal parkirana avtomobila. Po prometnem znaku ju tam ne bi smelo biti. Zato je imel eden na armaturno ploščo položen listek MARKACIST NA DELU. S kolovoza se je odprl lep razgled po dolini Kamniške Bistrice navzdol in na Planjavo navzgor. Ko sem čez 10 minut že stal pri avtu, sem še malo popasel oči po gorah nad Jermanco. Tedaj sem nenadoma zaslišal živahno kvakanje. Od kod pa zdaj to? Zazrl sem se v bližnjo lužico, polno žab, kaj žab, žabjih parov v ljubezenskem objemu. No, če sem morda zamudil najboljši čas za Slap, sem pa pravočasno prišel vsaj na žabjo svatbo.

 

Po lepo preživetem dnevu se ne morem ravno pohvaliti, da se mi je iskanje miru v celoti posrečilo. V Repovem kotu resda nisem srečal žive duše, a v prvem delu poti me je dolgo časa zasledoval ženski čvek, ki je potem izginil neznano kam. Mir ob kotličih pa so mi motili občasni klici plezalk v steni Planjave, ki sta se na daljavo sporazumevali med seboj. Kljub temu so bila moja ušesa spet spočita za vsaj teden običajnega mestnega vrveža.

 

* To je ljudska povest iz časov turških vpadov, ki jo je za kasnejše rodove ohranil mladi Janez Trdina. Povest pripoveduje, kako se je Turek Abdala s 25.000 vojaki spravil osvajat Celovec. Krščansko vojsko pod Golobekovim poveljstvom je s prevaro speljal proti Kamniku in si tako odprl pot čez Koroško. Golobek je šele v Velesovem sprevidel ukano in ga je od žalosti zadel mrtvoud. Čeprav brez poveljnika je vojska sklenila po najkrajši poti priti na Koroško. Javil se je lovec po imenu Jerman, ki je povedal, da pozna kratko pot čez gore. Še pred nočjo jih je prek gorskega prevala nad Kamnikom pripeljal na Koroško. V zadnjem hipu so dosegli Celovec in Turke pregnali. V boju je Jerman padel, a odrešilni preval je dobil ime po njem. Izgubil ga je enkrat na prehodu 19. v 20. stoletje, proti čemur je posebej ogorčeno javno protestiral znani planinski delavec Rudolf Badjura. V Planinskem vestniku je tožil, da je sicer Slovencem sila naklonjeni Johannes Frischauf Jermanova vrata preimenoval v umetno ime »Steiner Sattel«. V tej obliki so prišla na avstrijske vojaške zemljevide, Slovenci pa smo se temu ponemčenju ponižno vdali. Prvič je prišlo v javnost ime Kamniško sedlo štirikrat brez omembe Jermanovih vrat v letnem poročilu Slovenskega planinskega društva l. 1893 v zaznamki lisanih potov. Naslednje leto 1894 pa omenja Fr. Kocbek v svojem vodniku »Savinjske planine« na str. 82 že kar »Kamniško sedlo ali samo sedlo«, Jermanova vrata pa navaja niže le še dvakrat in zadnjikrat v oklepaju »Sedlo (Jermanova vrata)«. V drugi izdaji vodnika l. 1904 pa se ponavlja zgolj ime »Kamniško sedlo«. A Badjurovi protesti so naleteli na gluha ušesa. Slovenski planinci niso poskrbeli, da bi se ime Jermanova vrata ohranilo, in danes ve zanj le še malokdo.