Na Čaven iz Lokavca

Ko sva 12. marca 2023 odhajala na Čaven, kjer sva bila že nekajkrat, sva si izbrala za izhodišče Lokavec. Parkirala sva nasproti cerkve sv. Lovrenca (Lokavec 103; S 45.902062, V 13.881446). 

 

Kažipot (165 m) Koča A. Bavčerja na Čavnu 2h 30min naju je izpred cerkve usmeril mimo bližnje kapelice, nato so naju markacije vodile skozi vas. Spotoma sva opazila tablico START ČAVEN vertkal kilometer s podatkoma +1074m (višinska razlika) in 4,4km (dolžina), kar pomeni, da je trasa tega gorskega teka zelo strma. Šla sva mimo mostička čez potok Potok in pri oglasni deski z nadpisom Lokavec – »Vas« n.v.175m sledila kažipotu desno KOČA NA ČAVNU 1242nmv 2^h 30^min. Pri naslednjem mostičku sva se držala levo in se za zadnjimi hišami (Lokavec 120), kjer je bilo konec asfalta, povzpela po kamnitem kolovozu. Pri čebelnjaku sva vstopila v borov gozd, nato pa na razcepu krenila desno. Tudi na naslednjem razcepu sva šla po desnem kraku naravnost navzgor, kamor je kazala rdeča črta na skali na tleh. Dobro označena pot se je za kratko zravnala, potem pa je šlo spet navkreber.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razpotju četrt ure od izhodišče sva ubrala srednji krak (dotedanji kolovoz je zavil levo). Med bori so se gnetli majhni listavci, tla pa je prekrival bršljan. Čez 5 minut sva prečkala gozdno cesto, onkraj katere sva zagledala spominsko ploščo na kraju, kjer je leta 1947 padel komaj 17-letni Benko Kovač (levo se pride v Kovačevše, zaselek Lokavca). Med strmim vzponom sva globoko na desni zagledala potok. Kmalu zatem sva na razpotju pri Žegnani skali zavila desno, prestopila drobcen potoček, ki se je izlival v tistega spodaj, ter šla mimo oluščene table s poenostavljenim prikazom tamkajšnjih poti in krajev ob njih. Markirana steza se je kakih 5 minut od plošče odcepila levo, a preden sva se povzpela po njej, sva šla še malo naprej pogledat potok, ki sva ga prej videla pod potjo. Nad njim so bile napeljane cevi. Okolico so že krasili zvončki in trobentice.

 

Vrnila sva se k odcepu in se povzpela levo v skalnat svet. Travnik desno onkraj potoka je bil poln škarp – morda zaradi plazênja. Ob potoku sva zavila levo in po stopnicah navzgor. Gozd se je razredčil. Naletela sva na še eno tekaško tablico, tokrat +200m ČAVEN vertkal kilometer (kar vztrajajo pri »vertkal«). Potem ko sva slabih 10 minut od odcepa prekoračila razrit kolovoz, sva stopila na travnik, a kmalu spet med drevje. Tudi dalje so se izmenjevali travniki in gozd. Srečevala sva tekače in še več naju jih je prehitelo; zdelo se je, da se vsi poznajo med seboj. Po prečkanju slabe gozdne ceste sva čez dobrih 5 minut na travniku, s katerega sva zagledala Nanos, opazila označen odcep desno, ki naju je po nekaj korakih pripeljal do cevi, iz katere je tekla pitna voda.

 

 

 

Nad izvirom sva se spet povzpela v redek gozd. Čez 5 minut sva pri mogočnem boru prečkala zatravljen kolovoz in se približala gozdni cesti na levi. Na veliki skali ob najini stezi so bili markacija, napis ČAVEN in puščica naprej. Čez 10 minut sva dosegla križišče, kjer so se staknile omenjena gozdna cesta, najina steza in še ena gozdna cesta. Preden sva nadaljevala desno po slednji, sva zavila levo k zemeljskemu plazu Slano blato, ki sva ga pred leti sicer že videla. Desno nad cesto sva videla betonski obroč, iz katerega je štrlelo gradbeno železo, više široko belo cev, niže levo ob cesti pa pravo »bojišče« proti plazovom. Leta 2000 se je po skoraj 100 letih ponovno prebudilo obsežno plazišče nad Lokavcem, ki še vedno ne miruje. Nadzorujejo ga z vrsto vodnjakov in površinskih odvodnikov, kakor se temu reče strokovno. Koliko pomagajo manj strokovni »ukrepi«, kot so molitve, pa je vprašanje.

Šla sva nazaj na križišče, napravila nekaj korakov v nasprotno smer in zavila s ceste levo v breg. Takoj nad začetkom strme skalnate steze sva pri skromni klopci zagledala »Marijin kotiček«: jaslice in v skalo vrezano Marijino podobo. Po dobrih 5 minutah sva pri še eni oluščeni tabli prečkala gozdno cesto in čez čas še vlako. Pot je komaj opazno vijugala, a težko bi rekla, da v ključih, ampak se je vzpenjala skoraj navpično. Potem je zavila desno, vzporedno s pobočjem, da sva si malo oddahnila, vendar ne za dolgo. Nekdo je dobesedno priskakljal za nama v kratkih hlačah. Teči po tistem kamnatem in z nekaj nerodnimi stopnicami »opremljenem« pobočju se nama je zdelo kar podvig. Da sva v svetu tekačev, je potrjevala še ena tekaška tablica, +600m pa je pisalo tudi na skali.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pol ure od zadnje oluščene table so naju na Lokavškem razpotju, križišču s Srednječavensko potjo, čakali štirje kažipoti (870 m), za naju naprej Koča A. Bavčarja (napačno!) na Čavnu 45min, Kucelj 1h 25min. Nadaljevala sva po stopnicah navzgor. Prehitel naju je možak z dvema madžarskima ptičarjema (vižlama). Psa sta bila videti vajena strmine, stopnic in ključev. Ob sicer primerno markirani poti so bile nekatere markacije zbrisane (prebarvane). Za kratek čas sva stopila na plan pa spet v gozd. Sčasoma je postala pot zložnejša. Kratkohlačnik je že pritekel nazaj in napovedal, da bo vzpon ponovil.

 

 

Pri skalnih rožičkih sva spet prišla iz gozda in pol ure od kažipotov dosegla rob s kažipotoma (1090 m) naprej Koča A. Bavčerja na Čavnu 20min, levo Koča na Mali Gori (napačno!) 25min. Na drogu je bila tudi tablica UTVV (le zakaj Ultra Trail Vipava Valley?), na kateri je prav tako pisalo Mala Gora. Na bližnji skali je tabla z napisom vabila: PLANINEC TUKAJ SE USTAVI / FRIZURO SI POPRAVI / ČAVEN POLN JE LEPOTIC / GORSKIH CVETLIC. V slabih 10 minutah sva dosegla travnike pod vrhom. Iz suhe trave je poleg zvončkov in trobentic kukalo nekaj progastih žafranov. Na Čavenskem travniku sta bila samo kažipota (1160 m) za nazaj Ajdovščina 1h 50min, Lokavec 1h 20min in levo Stomaž 1h 15min, za naprej pa ne.

 

 

V četrt ure sva prispela h Koči Antona Bavčerja na Čavnu (1242 m, Stomaž 87) na travniku pod Malim Modrasovcem. Na koči in okrog nje so tabli SPP in Nature 2000, zemljevid planinskih poti v širši okolici, zanimiv lesen spomenik ob 100-letnici PD Ajdovščina in nekaj kažipotov. Na skali ob robu gozda pod kočo je plošča Antonu Bavčerju (1905–1944), planincu in domoljubu iz Ajdovščine, ki je končal kot talec v tržaški Rižarni. Skala je polna napisov, nekaterih že slabo čitljivih. Zakaj so tam, nisva dognala; našla sem le enega, ki utegne biti povezan s Čavnom: H. Močnik.

 

Vračala sva se sprva po isti poti. Srečala sva planinko v kratkih rokavih in jo vprašala, ali je nič ne zebe. Odgovor v slovenščini: »Ne razumem slovensko.« Na vprašanje v angleščini pa: »Not now.« Strmina jo je očitno ogrela. Po 25 minutah sva v bližini kažipotov na 1090 m šele zdaj opazila tablico +1000m, ki je gor grede nisva. Kratkohlačnik je res še enkrat pritekel gor. Po slabih 10 minutah bi bila morala zaviti ostro desno (tudi na skali je bil narisan desni ovinek), a sva zapustila pot vzpona in nadaljevala naravnost navzdol po grebenu. Spust je bil včasih prav strm. Videla sva celó Knafelčevo markacijo. Ponekod sva se pretikala skozi ruševje, deležna pa sva bila tudi razgledov. Kratkohlačnik naju je znova prehitel in izjavil, da je bilo dovolj za ta dan. Čez dobrih 5 minut se je pot po grebenu združila z markirano in poslej sva spet sestopala po poti vzpona.

Po pol ure naju je prehitel še možak s ptičarjema. Na pohvalo, kako pazita nanj, saj se ves čas ozirata k njemu, se je pošalil, da zato, ker se bojita ostati brez prevoza. Čez slabih 5 minut sva na veliki skali zagledala škrata; gor grede ga nisva opazila, ker je bil na »napačni« strani skale. V naslednjih 50 minutah sva mimo Slanega blata, odcepa k izviru, Žegnane skale in Kovačeve spominske plošče prišla na rob gozda. Preden sva ga zapustila, sva prestrašila martinčka, nato pa se spustila med hiše in v 10 minutah prišla k avtu.

 

Med brskanjem po spletu sem odkrila, da ima Lokavec (pravzaprav Čaven) svojo himno. Spisal jo je tamkajšnji dolgoletni učitelj Jože  Volk (1842–1922):

Pod Čavnom

Pod Čavnom visokim prebivam,
z bistro vodico se umivam;
gledam dolinco prekrasno,
vidim Vipavco počasno.

Čez Nanos se sončece smeje,
slovensko nam srčece greje;
ptički veselo pojejo,
pisane rožce cvetejo.

Če Hubelj se sliši, bo burja,
če Jovšek, bo dežja od murja;
žage in mlini drdrajo,
cvenka obilo nam dajo.

Kot Čaven ne dam se ganiti,
svoj narod čem hrabro braniti;
zemlja slovenska je sveta,
tujc naj se v njo ne zaleta!