Po zavarovani plezalni poti na Stol

Na (Velikem) Stolu/Hochstuhlu sva sicer že bila, a z Marjano smo se že nekaj časa dogovarjali o vzponu nanj po zavarovani plezalni poti (ferati) z avstrijske strani, po Severnem rebru. Andrej Mašera jo je v svojem vodniku Zavarovane plezalne poti (Sidarta 2015) ocenil s PP 3 (od 6), sicer pa imajo posamezni deli (avstrijske) črkovne oznake A, A/B in B ter eno mesto B/C, kar celo zame ne bi smelo biti pretežko.

Tretjo septembrsko soboto smo se čez mejni prehod Ljubelj odpeljali v Avstrijo. Bistrica v Rožu/Feistritz im Rosental je bila prepolna gasilskih, policijskih, reševalnih in podobnih vozil, nad njimi pa so hrumeli helikopterji. Udeležence iz Avstrije, Slovenije in Italije je združila reševalna vaja Letalska nesreča Karavanke 2019. Komaj smo se prebili skozi gnečo. Zapustili smo glavno cesto, sledeč smerokazu Bärental levo, nato pa sledili smerokazom Bärental, Stouhütte in Klagenfurterhütte. Skozi Med(ved)ji dol/Bärental smo se po približno 7 km pripeljali do zaprte gostilne Pri Jožefu/Stouhütte (960 m) in se 3 km zatem ustavili na velikem parkirišču v Kotu/Im Winkel (1152 m) s številnimi opozorilnimi in usmerjevalnimi tablami. Na parkirišču sta bila še dva slovenska avtomobila: iz Škofje Loke in iz Kočevja.

Stopili smo na označeno planinsko pot 603 čez Trate, tudi V Pernjah/Johannsenruhe (1226 m). Od prve klopce smo zagledali Stol; proti nam obrnjena poraščena rama je bila tista, po kateri bomo plezali. Pot nas je vodila mimo lesene hiške z ograjo in podstavki za čebelje panje. Pri odcepu bližnjice nas je kažipot »obdržal« na gozdni cesti, naslednja bližnjica – gruščnata steza, široka kot kolovoz – pa je bila označena. Na nekaj mestih je bila polita z asfaltom, prav tako še dve bližnjici. Po 45 minutah smo se po lesenih stopnicah povzpeli na cesto in se ustavili pri skalah s ploščami v spomin ponesrečenim planincem. Na kovinski plošči na skali poleg kažipotov je pisalo (v nemščini): Ljudje pridejo, ljudje gredo, poti ostanejo. Prvotna plošča leži pod to skalo. Nikoli ne podcenjuj naše narave (plazov)! Ploščo je prispeval krog prijateljev Celovške koče/Klagenfurter Hütte iz Kapstadta v Južni Afriki in Vrbe na Koroškem/Velden am Wörthersee ter je bila – zanimivo – Made in South Africa 2007.

Pri kažipotih smo zapustili pot 603, ki od tam v pol ure pripelje k Celovški koči, in nadaljevali po desni, s črno piko označeni 664 proti Stolu in Prešernovi koči (tabla opozarja, da je za to pot potrebna plezalna oprema). Čez obsežno melišče smo v četrt ure prikoračili do lesenih stopnic in se po njih povzpeli pod steno na približno 1500 m, kjer se začne plezalna pot. Tudi ob vstopu vanjo sta dve spominski tabli: Hansu Schindlerju, ki je leta 2000 prenovil pot, na katero smo se podajali, in gorskemu reševalcu Lucu Antoniu Fekonji, ki se je tam komaj polnoleten smrtno ponesrečil. Zložili smo palice ter si nadeli čelade in samovarovalne komplete.

 

Kakor navadno sva vodstvo zaupala Marjani. Že kar na začetku nas je čakala navpična stena; previdno smo se vzpenjali po lestvenih klinih in ob jeklenicah. Nato je prišla na vrsto zajeda, ki velja za najtežji del ferate, in sledil ji je strm žleb. Po dobre pol ure smo si nad gladko ploščo in še enim žlebom nekoliko oddahnili v presledku pri klopci. Približno tam se je začela plezalna pot, preden so jo leta 2000 podaljšali do sedanjega izhodišča. Nad klopco smo se povzpeli po stopnicah in bili kmalu deležni lepih razgledov na Kozjak ali Ovčji vrh, Celovško kočo in Svačico, pozneje še na Vajnež, v daljavi pa Mačenski vrh.

Naslednjih 50 minut smo plezali večino časa ob jeklenicah, nekaj pa tudi po skalah brez varoval in med ruševjem. Kjer ni bilo jeklenic, je bilo včasih težko najti nadaljevanje poti, ker so nekatere markacije že zbledele. Na nekaj mestih so nam pomagale stopnice iz hlodov in lesena lestev. Čez kratek izpostavljen greben nas je varno pospremila jeklenica. Večkrat smo zamenjali stran Severnega rebra in tako so se spreminjali tudi razgledi. Sledile so plošče, iz katerih so štrleli vrvni klini, a brez jeklenice. Ker nismo opazili, da markirana pot teče bolj desno, smo plošče preplezali, oprijemaje se klinov. Čez kake četrt ure nas je dohitela skupina, katere del je upošteval markacije, del pa se je pridružil vodji, ki je razložil, da je eksperimentalno sledil vrvnim klinom, karkoli je že mislil s tem. Torej smo eksperimentirali tudi mi!

Za izpostavljenim delom poti brez varoval so se znova izmenjavali odseki z jeklenicami in brez njih. Po dobrih 20 minutah smo se rahlo spustili in stopili iz sence na sonce. Privoščili smo si kratek počitek. Nato smo ob dolgi jeklenici sestopili v grapo in se na drugi strani brez varoval povzpeli iz nje proti levi v drugo, razbito, kjer so bile spet napeljane jeklenice. Po 25 minutah  smo zagledali prvo mejno markacijo in vpisno skrinjico v skalni vdolbini, dobrih 10 minut zatem pa je bilo konec ferate. Raztegnili smo palice in iz nahrbtnika sem izvlekla fotoaparat. Med plezanjem ne fotografiram, tudi Jani bolj malo, Marjana, ki naju pogosto čaka, pa naju potem razveseli s svojimi fotografijami.

Nato smo zagrizli v strmo peščeno-gruščnato, z višino čedalje bolj skalnato pobočje s skromnim rastjem, ki je že dobivalo jesenske barve. Razveselila sem se ene same samcate alpske velese, ki je kukala iz suhe trave, čeprav sta do jeseni manjkala le še dva dneva. Marjano pa je tudi tokrat razveselilo kamnito srce, na vsaki poti najde katero. V 20 minutah smo v ključih dosegli greben z mejnim kamnom XXV/139, kažipoti ter lepimi razgledi na dolino (Blejsko jezero, Savo Dolinko in naselja okrog njiju), Julijce s Triglavom v ozadju in še marsikaj, seveda tudi na Mali Stol (2198 m). Prešernove koče še nismo videli, le vetrnico in številne planince ‒ ta dan je bil Stol videti kot veliko sprehajališče.

Po grebenu smo v slabih 10 minutah dosegli vrh z vpisno skrinjico in križem, ki ga ob najinem prejšnjem obisku še ni bilo. Delili smo si ga z množico souživačev in kavk. Gneče ne maram, sploh v hribih, ampak dan je bil tako lep, da je bila pričakovana. Na vse strani so se ponujali širni razgledi: na vzhodu so se videli Vrtača, Košuta in Begunjščica, zadaj Obir in Peca; na jugovzhodu Kamniške Alpe in Posavsko hribovje; na jugu Ljubljanska kotlina, Kranj, Radovljica in Blejsko jezero, notranjsko in škofjeloško hribovje; na jugozahodu Pokljuka in Mežakla, za njima Julijci s Triglavom; na zahodu Vajnež, Struška, Mačenski vrh, zadaj Golica in Kepa; na severozahodu celo Nizke in Visoke Ture; na severu dolina Drave in Celovška kotlina.

 

Z vrha smo se spustili na slovensko stran, na sedlo Med Stoli (2168) med Velikim in Malim Stolom, kjer je množica kažipotov, na njih pa namesto nadmorske višine sedla kar nadmorska višina Stola. Povzpeli smo se čez Malega, imenovanega tudi Zabreški (2198 m), in po 10 minutah pristali pri Prešernovi koči (2174 m, na koči piše 2193 m), ki je najviše stoječa in najbolj razgledna karavanška koča. Tam je bilo živahno ne le zaradi planincev, ampak tudi zaradi prenavljanja, menjavanja oken. Ujeli smo še zadnji konec tedna, preden so jo zaprli. Kljub gneči smo še dosti hitro dobili jesti. »Eksperimentu« na plezalni poti se je pridružil še kulinarični: Jani je jedel golaž, česar tisti, ki ga poznajo, najbrž niti ne bodo verjeli.

Vrnili smo se na sedlo, od koder naj bi bilo do Celovške koče poldrugo uro hoda (pri Prešernovi je pisalo, da 2 uri). Po razdrapanem in zdrsljivem pobočju smo se spuščali v ključih. Pri tem so nam zelo pomagale markacije, saj bi bili v tistem grušču in skalovju na vsakem zavoju zlahka zgrešili pot, če ne bi bila dobro označena. Z enega teh ovinkov se je levo odcepila neoznačena pot, ki je tekla v našo smer po pobočju Orlic ali Belščice. Pred nami so se vrstili Stolova škrbina/Hochstuhlscharte, Krkotnik/Marthaspitze, Celovška špica/Kla-genfurter Spitze, Celovška škrbina/Kla-genfurter Scharte in Jelenčka ali Planiški špici/Edelweissspitze (Orlice) in Vrtača. Na drugi strani je naše poglede  pritegnila Srednja peč, ki je baje »manj znana in malo obiskana« (za naju odlično priporočilo!).

Po kaki uri smo pristali na križišču, označenem z napisi na skalah: desno Zelenica, levo oziroma naravnost Zur Klagenf. Hütte. Že nekaj časa so nas poleg (mejnih) markacij spremljali tudi možici in rdeče pike, poslej pa pot ni bila več tako skrbno označena. Od tam dalje sva jo midva že poznala. Čez dobre četrt ure smo zavili levo v grapo in navzgor proti sedlu Belščica ali Rupa/Bielschitzasattel. Pot se je postavila pokonci in nas pripeljala na senčno stran Orlic; zapihal je mrzel veter. Dosegli smo rob, kjer je na skali pisalo Vrtača (desno). Pojavile so se rumeno-modre markacije. Na sedlu Belsčica (1840 m) čez 10 minut je pri mejnem kamnu XXV/118 ležal podrt drog s kažipoti. Do Celovške koče je bilo še pol ure po poti 665. Pred nami se je dvigala Svačica, nekoliko dlje na levi Kozjak.

 

S sedla smo se spustili na avstrijsko stran, spet na sonce. Globoko spodaj smo že videli Celovško kočo in Mačensko planino/Matschacher Alm. Sestopali smo čez obsežno melišče. Na dveh zoprnih mestih je prišla prav jeklenica. Ko se je pot zravnala, nas je popeljala skozi ozek pas macesnovega gozda. Po kake pol ure smo prišli do prenovljene Celovške koče (1664 m). Ko sva bila prejšnjikrat tam, so jo ravno obnavljali. Pred Mačensko planino (1628 m) smo zavili levo na označeno bližnjico. Tudi naslednja je bila markirana. Spuščali smo se po travnatem bregu, posejanem z macesni. Četrt ure od Celovške koče smo pri Marijinem znamenju v pokritem votlem drevesu zavili desno s ceste na še eno bližnjico. Sestopali smo tudi po neoznačenih, saj so bile tako uhojene, da so nas kar zapeljale. Na štoru ob cesti je sedel medved, izrezljan iz drevesa, od katerega je ostal štor. Po slabih 10 minutah smo zašpilili klobaso pri skalah s ploščami in kažipotih, kjer smo zjutraj zapustili cesto. Šele med vračanjem smo ob poti opazili spominsko tablo, posvečeno tam ponesrečenemu uradniku mejne straže Gustavu Rauschu, in ploščico z napisom Hans Schindler-Steig na kolu ob stopnicah. Čez tričetrt ure smo natanko po desetih urah prikorakali na parkirišče v Kotu.

 

Za hojo in plezanje smo porabili 7 ur in pol. Plezanje nam je vzelo 2 uri in 45 minut, kar je v skladu s kažipotom in kar 45 minut več, kot je zapisal Mašera. Naše plezanje navadno traja dlje, kot je »predpisano«, predvsem zaradi najine počasnosti (hvala Marjani za potrpljenje!). Pretežko pa ni bilo in v lepem vremenu smo zelo uživali, posebno zaradi imenitnih razgledov.

Stržišče‒Rodica‒Črna prst‒Stržišče

Čeprav smo že v novem letu, še vedno popisujem najina lanska doživetja. Tisto sredo sva šele ob desetih zvečer ugotovila, da si naslednji dan, 5. septembra, lahko privoščiva hribolazenje. Ker na načrtovani poti ni bilo koče, kjer bi lahko kosila, sva bila zelo vesela, da je bila trgovina v Železnikih odprta že ob sedmih zjutraj in nama je prijazna prodajalka pripravila sendviče. Cesto do Stržišč sva že poznala, pa sem se je še vedno malo bala. Tudi začetek poti sva že prehodila, le da je bil tokrat bolje označen kot prvič: pri nabiralniku za Stržišče 4 je bila nova markacija, prav tako pred zadnjo hišo pod gozdom, kjer sva se prvič precej lovila. Šele čez 25 minut sva v križišču na sedlu M(a)rhek (946 m) zapustila že znano pot; sledila sva kažipotoma Rodica in Rut ter mimo tablice 83 Slovenske geološke poti in ograjene hiške nadaljevala proti gozdu.

Nekaj med kolovozom in gozdno cesto je vijugalo med senčnimi drevesi. Markacije so bile razen enega bledega knafelčka samo evropske (tam teče evropska pešpot E7), pa še te redke. Na neoznačenem razcepu čez slabih 5 minut sva zavila levo mimo kupa salonitk. Po krajšem spustu sva pristala pri kozolčku z razlagalno tablo na geotočki 1 o geološki sestavi in zgradbi ter rastju med Stržiščem in Rutom. Pot naju je vodila pod krušljivo skalno steno. Levo spodaj sva videla Lonik, domačijo stare gospe, ki sva jo obiskala, ko sva bila na Stržiški planini. Vztrajno sva se spuščala. Nad seboj sva videla skalnat rob, štrlina pred nama so bile Grive. Nekaj časa sva hodila po ravnem ter mimo obcestnega kamna z napisom Km 2,5, velikega možica in skalnate gobe (ali mizice) prispela do geotočke 2. Kmalu zatem sva prečkala Tomčevo grapo med gozdnatimi Lajtami in Bizlo. Na drugi strani je ob poti stalo korito. Sledila sta geotočka 3 in za ovinkom ostanek mostu, poleg njega pa so bili na skalni steni vklesani simboli (prve stotnije?) italijanske vojske iz leta 1933; domnevava, da je zgradila mulatjero, po kateri je speljana planinska pot. Po pol ure se je levo odcepila pot v Rut in tam je bilo na steni spet znamenje omenjene vojaške enote z razdaljama do vasi Grant (Grandi) in planine Kuk (Cvcco).

Za odcepom v Rut se je zaraščena mulatjera začela vzpenjati. Na desnem ovinku na koncu strmejšega vzpona sva prvič zagledala Jehlc (po nekaterih virih se imenuje tudi Greben, Peči ali Špičasta Kupa). Levo spodaj sva skozi drevje videla Rut, od koder sva nekoč že šla na Rodico. Kakih 25 minut od odcepa sva dosegla ovinek gozdne ceste s kažipoti nazaj Stržišče, levo (po cesti navzdol) Rut, desno Rodica. Nadaljevala sva po cesti navzgor. Na začetku je bila evropska markacija in šele precej daleč od križišča knafelc, a še ta »varčen« ‒ za obe strani ‒ in tudi ne posebno nov. Kjer se je cesta začela strmeje vzpenjati, se je pri skladovnici metrskih drv levo navzdol odcepil pošten kolovoz. Levo ob cesti so se zvrstili možic, evropska markacija ter nekakšen zaslon iz valovitk in brunc. Pri sicer odprti zapornici je stal znak za prepoved prometa (razen za gozdarjenje), levo pa se je odcepila druga gozdna cesta, na kateri je nekdo parkiral. Nadaljevala sva navzgor po dotedanji. Pri naslednji skladovnici drv naju je pozdravil drugi knafelček, nato tretji na istem drevesu kot evropska markacija, kar ni posebno »gospodarno«. Cesto nama je pretekla veverica. 

Ko se je desno nazaj mimo še ene skladovnice drv odcepil širok kolovoz, sta bila na drevesu z evropsko markacijo vrezana napis Bizle in puščica, usmerjena na cesto. Gozd se je razredčil in posijalo je sonce. Pri naslednjem odcepu desno naju je prehitelo terensko vozilo, polno mladine. Na koncu nekoliko strmejšega vzpona sva po pol ure stopila v gozd in cesta se je kmalu položila. Srečala sva isto vozilo, v katerem je bila samo še voznica. Na desnem ovinku sva se začela spuščati in tam se je desno navzgor odcepil kolovoz. Cesta se na zemljevidu kmalu zatem konča, midva pa sva jo zapustila po kolovozu. Na levo so se odprli razgledi. Zagledala sva prežo, na katero je plezala tista mladina iz terenca. Pol ducata angleško govorečih mladih turistov je bilo prav tako namenjenih na Rodico. Najbrž jih je do sem pripeljala sobodajalka. Pogled na Jehlc je bil sicer lep in tudi množice konjskih griv sem se zaradi velikega pomanjkanja rož veselila, čeprav so bile že nekoliko utrujene, a se nama je bilo čisto prijetno še enkrat skriti pred vročim soncem v senčnat gozd.

Po slabih 20 minutah sva ponovno stopila iz gozda in pri razcepu (ostro desno Rodica 1⁴⁵, naprej Pl.Razor) srečala domačina. Povedal nama je, da je bila mulatjera, ki teče proti Razorju, speljana od Petrovega Brda do Krna; pot ostro desno pa je bila pomožna in tudi po tej se je italijanski general pripeljal z džipom na vrh Rodice. Nekoliko više (v smeri Razorja) je bil na ruševje prislonjen motor in tam je bilo spet znamenje italijanske vojske, tokrat z letnico 1932. Pri razcepu so naju dohiteli tuji turisti, za njimi pa jih je prišlo še nekaj; očitno je ista voznica pripeljala še drugi del skupine.

Ko sva nadaljevala proti Rodici, sva ob poti jasno razločila utrjene bankine in šla mimo mogočne škarpe. Nekaj časa sva bila še deležna zasilne sence krivenčastih dreves, nato se je začelo ruševje. Kjer je mulatjera prečkala grape, je bila podzidana s skalami. Vzpenjala sva se naravnost proti Jehlcu in zahodnemu grebenu Rodice, po katerem naj bi se povzpela na vrh. Pri naslednji grapi mora biti spomladi vse rumeno košeničic. Čez 40 minut sva pred Jehlcem zavila ostro desno in še čez toliko dosegla sedelce (1930 m) s kažipoti (nazaj Rut 2h, desno Rodica 15min in Črna prst 3h, naprej proti levi Šija 2h) in čudovitim razgledom na Krnsko pogorje, Triglav in druge vršace. Z vrha je pritekel mladenič, navdušeno vzkliknil »Odličen dan za hribe, a ne?!« in se pozanimal, od kod prihajava. V 10 minutah sva dosegla vrh.

Na Rodici (1966 m) ni veliko prostora. Poleg panoramske mize (ko sva bila tam leta 2008, je še ni bilo), vpisne skrinjice in žiga je na vrhu predvsem imeniten razgled. Nad njim se je navduševal tudi mlad francoski par. Svojo pot sta začela pred petimi dnevi v Trenti, pravkar sta prišla z Razorja in sta bila namenjena na Petrovo Brdo. Veselila sta se lepote naših gora in lepega vremena (prejšnje dni ju je pral dež). Neka Angležinja je hotela vedeti, kako se izgovori Krn (preprostost odgovora jo je očitno presenetila) in kaj pomeni (razlaga krn = štrcelj se ji je zdela nenavadna, ampak Tuma prav tako pojasnjuje to ime kot »odkrhnjen vrh«, torej res nekakšen štrcelj).

Po polovični malici sva se odpravila dalje in še vedno uživala v razgledu; pred nama so se vrstili Mali Raskovec in (Veliki) Raskovec, zadaj Črna prst in Matajurski vrh, desno Novi vrh ali Suha Rodica. Pot po grebenu je bila videti lepša kot označena, ki je tekla pod njim, a sta se kmalu združili. Skalnata stezica je bila razbita in ponekod zelo ozka. Po četrt ure sva zavila levo na greben, a pot se je nadaljevala tudi spodaj. Tisti dan sva že videla nekaj skromnih planik, pogled na tamkajšnje pa je bil prav osupljiv: tolikšnih šopov očnic še nikoli nisem videla. Pod koto 1941 se je bilo treba včasih prijeti za skalo. Ko sva pustila za seboj naslednjo koto, so nama pomagali napredovati dve s klini pritrjeni debli za varen korak in železen drog, za katerega sva se lahko prijela. Pred nama se je dvigal zanimivi Novi vrh z izrazitimi poševnimi kamninskimi plastmi.

Dotlej sva prečila greben po tolminski oziroma primorski strani, na sedlu čez 20 minut pa sva prestopila na bohinjsko; pokazali so se Raskovca in dolina med njima. Cveteli so resasti sviščevci. Po ostrem grušču in gladkih ploščah in mimo napisa Vogel (nazaj) sva čez dobre četrt ure prispela na naslednje sedlo, tokrat med Novim vrhom in Raskovcem. Stopala sva visoko po južni rami slednjega. Z nje je bil lep pogled nazaj na že prehojeno pot tja do Rodice. Čez slabih 10 minut sva se spustila nazaj na tolminsko stran. Raskovec je ostal za nama, tudi »črtasti« Novi vrh sva še videla, pred nama pa se je odprl pogled na Matajurski vrh, tudi Poljanskega in Konjskega, ter daleč naprej na Črno prst (kljub oddaljenosti celo na tamkajšnjo kočo). Po vrnitvi na bohinjsko stran sva nad veliko kotanjo Matajurc na sedelcu med Raskovcem in Matajurskim vrhom pospravila drugo polovico malice. Nato sva nekaj časa hodila po poraščenem melišču vzporedno s pobočjem. Srečala sva tri Primorce na poti s Črne prsti na Rodico. Ženska naju je vprašala, katera je Rodica in kako daleč je še do nje. Bila je hudo razočarana, ker je mislila, da je Rodica že »tole« (s prstom je pokazala na Raskovec).

Kmalu po tistem, ko sva zagledala markacijo velikanko z enico, znamenjem SPP (prehodila sva večji del 16. odseka Vogel‒Črna prst), sva precej niže levo zagledala še eno pot, a sva ostala na svoji, ki se je začela obračati v desno. Po 50 minutah sva prikorakala na še eno sedlo, med Matajurskim in Poljanskim vrhom, od koder sva že bolje videla kočo na Črni prsti, tudi tisto na Poreznu, pa lovsko kočo na Saneku in cerkev v Stržišču. S tega sedla menda tudi sestopajo, seveda predvsem domačini, ki poznajo pot. Po dobrih 10 minutah sva zbirki sedel dodala tisto med Poljanskim in Konjskim vrhom. Na levi so se pokazali Bohinjsko jezero ter Laški Rovt, Polje, Kamnje, Bohinjska Bistrica. Rama Konjskega vrha, ki se je iztezala proti dolini, se imenuje Nos. Resaste sviščevce so nadomestili avstrijski. Šele na naslednjem sedlu sva se zavedela, da sva izbrala posrečeno smer, ker nama je sonce grelo hrbet, ne sijalo v oči. Po dobrih 15 minutah sva stopila na vrh (ali »predvrh«), ki mu nisva vedela imena. Z njega sva se spustila po strmi in drobljivi potki, sicer nezahtevni, a ozki in neenakomerni, zato je terjala pazljivost, saj je tekla čez strmo travnato pobočje, posejano s skalami. Levo od stezice so se vrstili skalni roglji in spet sva se preselila na tolminsko stran.

Po 20 minutah je bila pred nama končno samo še Črna prst. S sedla med Čétrtom in njo sva se začela vzpenjati proti cilju. Sledila je še ena »najnižja točka« (dotlej sva že večkrat mislila, da sva najniže v grebenu) in to so bila najverjetneje Vrata, edino sedlo z (nama znanim) imenom (1704 m). Potem ko so naju po krajšem plezanju pričakali štirje klini, za njimi pa jeklenica, je na neki skali pisalo Koča Črna P. 20 min. Še malo sva poplezala, nato pa se povzpela v strmih ključih in se po pol ure spet oprijela jeklenice pri marmorni plošči z napisom Tu se je smrtno ponesrečil Potočnik Martin 18. avgusta 1956 / PD Škofja Loka. 42-letni brivec iz Škofje Loke je s prijateljem hodil po SPP. Ker ni imel primerne obutve, je zdrsnil po strmih travah nad Stržiščami, se valil 250 m in obležal z razbito glavo (po Francetu Malešiču, Spomin in opomin gora, Didakta 2005). Naprej sva stopala po polici in nato je pot zavila navzgor proti grebenu. S kažipota čez dobrih 5 minut sva izvedela, da je do cilja še 15 minut (nazaj Rodica 2h 45min, levo Polje – Žlan – Pl. Osredki 3h 15min), čeprav je na skali že zdavnaj pisalo, da 20. Razveselil naju je pogled na žičnico in dimnik in v slabe četrt ure sva res prispela do planinskega doma.

Na Črni prsti sva že bila ‒ jaz davnega leta 2004, ko še ni bilo tegale spletnega dnevnika, Jani pa nato še sam. Razgledi z vrha, označeni tudi na razgledni plošči, so širni: na zahodu se vidijo Rodica, v ozadju Krn, levo Matajur; na severu Bohinj z jezerom, Komna, Pokljuka, vrhovi od Tosca do Debele peči in osrednji Julijci s Triglavom; na vzhodu Kobla, Lajnar, v ozadju Ratitovec; proti jugu Škofjeloško in Idrijsko hribovje ter naprej do Nanosa in Snežnika. Dom Zorka Jelinčiča je tudi izhodišče za prenekatero turo, ampak najina se je že nagibala h koncu. Malo sva bila presenečena, ko je oskrbnica (sicer iz Slovenske Bistrice) trdila, da Primorci ne znajo sklanjati in da se reče ne v Stržiščah, ampak v Stržišču (pravopis in leksikon Slovenska krajevna imena sicer »priznavata« oboje, a kolikor vem, domačini govorijo v Stržiščah). Pa na vremenoslovce se je jezila, češ da zaradi pogosto napovedanih padavin ni obiskovalcev, potem pa večinoma sploh ne pada.

Nama je vreme ves dan dobro služilo, a ko sva prišla iz doma, so bile palice kar ledene in zaradi vetra je zavladal oster mraz. Sploh v senci; na soncu pa je bilo kljub pozni uri še dokaj prijetno. Spustila sva se proti vzhodu in pri kažipotih čez 10 minut zavila desno; do Stržišč naj bi bilo uro in tričetrt. Ob tej poti so bili poleg sicer redkih markacij tudi rumeno-rdeči trakovi, privezani na rastje. Ne ravno udobna stezica je vijugala po razmeroma strmem travniku, posejanem z grmi. Cvetje, po katerem Črna prst slovi, je bilo žal že večinoma posušeno. Po dobre četrt ure sva zagledala rdečkasto skalo s podobo planike in z napisom Jurij Vižintin * 18. 11. 1953 † 14. 04. 2001 V spomin – prijatelji. Ko se je planinec iz Nove Gorice vzpenjal na Črno prst, je začutil slabost in kljub hitri pomoči sopotnika in gorskega reševalca umrl zaradi srčne kapi (po Malešiču). Na klopco ob poti se nisva usedla, a ne le ker se nama je že mudilo, ampak tudi ker ni bila videti posebno trdna. Čez 15 minut sva postala pri še enem spomeniku. Na plošči s trirogelnim vrhom, ki ponazarja Triglav, sta bila slika planinca in napis: Tu v bližini se je smrtno ponesrečil podpredsednik PD Podbrdo Ivo Šorli * 22. 11. 1932 † 21. 1. 1968  Dragemu pokojniku v spomin planinci in ostali znanci iz Baške grape. Skupaj s tovarišema je šel preverit, kako je z domom Zorka Jelinčiča na Črni prsti. Med vračanjem so na Kalarskem brdu sneli dereze in Šorliju je na poledeneli poti zdrsnilo, da je padel v prepad in obležal mrtev (po Malešiču). 









Kmalu zatem sva stopila v gozd. Po dobrih 5 minutah naju je presenetil sicer dobro označen zasuk v levo, ki mu je sledil razmeroma strm spust po skalnati in koreninasti stezi. Od klopce čez četrt ure sva se spuščala v številnih kratkih ključih, ob katerih so se pojavili možici. Na razcepu s tablico Maraton stirih obcin (nekdo je dopisal kljukici nad s in c) so plastični trakovi »odšli« levo, a poti sta se že po kakih 20 m spet staknili. Pojavljale so se še nove, midva pa sva se spet držala rumeno-rdečih trakov. Pred nama se je dvigalo Kalarsko brdo; vedela sva, da morava priti na sedlo pod njim. Na razcepu sva izbrala levi krak, ki sta ga označevala trak in markacija. V pol ure sva pristala na Kalarskem sedlu (985 m) z mizo in klopmi ter označenim križiščem; kažipot Stržišče 30min je kazal desno. Spustila sva se mimo knafelčka in oznake nove poti Juliana Trail JA do ovinka gozdne ceste, na katero sva zavila desno. Pri naslednjih kažipotih sva nadaljevala levo navzdol ter po slabih 20 minutah prispela na Kal (817 m) in se »napojila« pri vaškem vodnjaku. V četrt ure sva prikorakala do cerkve in župnišča v Stržiščah, kjer prejšnjikrat nisva opazila tablice Slovenske geološke poti 65. Do avta je bilo le še 5  minut.

Mračilo se je že, saj sva bila na poti skoraj 11 ur in pol (čiste hoje je bilo do Črne prsti 7 ur, nazaj v Stržišče dobri 2). Zjutraj se nama je zdelo čudno, da je na tak lep dan na parkirišču le najin avto, da je sameval zdaj v mraku, pa prav nič.