Na Klobuk še iz Stranske vasi

Sobotno dopoldne 13. junija sva bila zasedena z O'glasbeno Loko, kjer je Vesna v šolskem orkestru pihala v trobento. Tako je imel Jani za morebitno hribolazenje na voljo le popoldne. Odločil se je, da bo spet enkrat skočil na Klobuk (uradno menda Veliki vrh), ljubljanski kucelj, za katerega obstoj dolgo sploh ni vedel, čeprav se šteje za »čistokrvnega« Ljubljančana.

 

Ko sem pozimi obiskoval fizioterapijo v Stranski vasi, mi je prišlo na misel, da se da na Klobuk gotovo povzpeti tudi s tiste strani. Po pregledu zemljevidov se mi je zdelo celo zelo preprosto, a po opravljenem pohodu moram priznati, da bi se brez pogostega pogledovanja na maPZS in Mapy prav lahko hitro izgubil. Kakšnih markacij tam namreč ni, poti pa kolikor hočeš oziroma še precej več.

 

Že pri parkiranju se je zataknilo. V Stransko vas sem se pripeljal skozi Podutik. Ko sem hotel zaviti z glavne ceste v vas, pa me je presenetil prometni znak, da je to prepovedano in seveda kaznivo. Kljub temu sem zapeljal mimo in ustavil za cesto samo nekaj deset metrov za znakom (S 46.066173, V 14.422473). Zakoračil sem naprej po cesti in takoj nasproti Stranske vasi 16 zavil levo v breg. Po nekaj korakih sem moral spet levo in takoj zatem desno na kolovoz. Kolovoza sta pravzaprav dva, pravi je desni, ki se vzpenja. V gozdni senci so bile temperature prijetnejše. V 10 minutah sem dosegel manjšo poseko, kjer brez pogleda na telefon ne bi zavil ostro desno. Pot se je dalje zložno vzpenjala, zavila ob električne drogove, se zožila in postala bolj zaraščena. Še 10 minut naprej sem komaj opazil, da se v ščavju na levi skrivajo ruševine nekdanje domačije. Še eno pozabljeno življenje na obrobju Ljubljane.

 

 

Takoj za ruševinami se je gozd odprl v razsežen sončen travnik z lovsko prežo na spodnjem robu in domačijo Tonček (Stranska vas 23) na vrhu. Povzpel sem se do hiše, kjer me opozorilo na hudega psa ni presenetilo. Z nelagodjem sem stopil na dvorišču in zagledal spečega velikega kosmatinca. Skoraj po prstih sem prečil dvorišče, ko je pes nenadoma planil pokonci in se lajajoč divje pognal proti meni. Na srečo je bil pripet na verigo. Onstran travnika sem spet stopil v gozd. Na razcepu sem se po občutku odločil za levi krak. Minuto, dve naprej se mi je z leve pridružil še en kolovoz. Na stičišču sem na levi opazil kažipot Lovska koča, na drugi strani pa stezico, ki je vodila proti nečemu svetlemu. Kaj je to že vrh? Da, res, pripeljala me je na velik nepokošen travnik, najvišjo točko Klobuka (441 m). Vrh ni označen, razgled zelo skromen, omembe vreden je le pogled proti Krimu.

 

Po edini stezi, ki je vodila čez vrh, sem se spustil h koči lovske družine Dobrova. V najemu jo ima mlajši par, ki, kot je videti, zgledno skrbi zanjo. Edina obiskovalca sta ob mojem prihodu že odhajala. Posedel sem na eni od številnih klopic, da sem se malo ohladil in nadomestil izgubljeno tekočino. Z vsem »raziskovanjem in dokumentiranjem« vred sem za vzpon porabil kakih 40 minut.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker me je glavno »raziskovanje« še čakalo, sem se kmalu odpravil dalje. Vrnil sem se na vrh. Ko je steza zavila desno, sem jaz krenil kar naravnost. Tam steze ni bilo videti, le trava je bila shojena. V nekaj korakih sem bil spet na širokem kolovozu, ki se je spuščal v gozd. V 5 minutah sem se znašel na novem travniku ter na levi zagledal vodni zbiralnik in svoj naslednji cilj – razgledni stolp Utik. Dostop do njega je sicer zapirala žica, a nizka, da je ni bilo težko prestopiti. Ko sem se stolpu približal, sem videl, da sta njem že oče in mladoletni sin. Ko sta me opazila, sta hitro sestopila in se začela opravičevati: »Samo malo sva posedela in se razgledala.« »Tudi jaz nameravam storiti enako,« sem ju pomiril. Ko smo izmenjali še nekaj pametnih, sta odšla, jaz pa sem zlezel na nekaj metrov visoki leseni stolpič. Z njega je res lep pogled na Krim in vasi na Ljubljanskem barju pod njim. Domnevam, da je stolp v zasebni lasti (ene od domačij pod njim) in da je lastnik avtor tamkajšnjih okraskov, med katerimi je bil največ mojega čudenja deležen »varuh stolpa«.

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

Gremo dalje! Z nekaj sreče sem se od stolpa obrnil v pravo smer – proti vzhodu. Po nekaj korakih sem namreč zaslutil pot, ki se je hitro spustila v gozd. Na njegovem robu so ležali ostanki polomljenega živalskega kipa. V gozdu sem zavil desno na kolovoz, ki se je hitro spuščal. Na prvem odcepu sem zavil levo in v 5 minutah presenečen zagledal na lesen okvir obešene lončen zvon in glasbene cevi. Pod njimi se je skrivalo knajpišče Jurčkov prug. Jurček je domačija malo niže v bregu, kaj je prug, pa samo ugibam. Mojci je prišlo na misel, da bi to utegnilo priti od nemškega Bruch v pomenu močvirje, barje. Kakorkoli, gre za kotanjo, nastalo z zajezitvijo izvirčka, ob katerega je nekdo postavil nadstrešnico in klop ter dodal navodila za knajpanje. Ob mojem obisku je bilo vode premalo, da bi bilo kaj takega mogoče.

 

Vrnil sem se na glavni kolovoz. Načrtoval sem, da bom po njem sestopil na asfalt in se po cesti vrnil v vas. Malo morgen! Pri prvi hiši (Stranska vas 26) me je ustavila grožnja o prepovedanem prehodu. Da ne bi izzival, sem se vrnil na pot k Jurčkovemu prugu, saj sem prej tam opazil stezico, za katero sem domneval, da negostoljubno kmetijo obide. Ni bilo ravno tako. V nekaj minutah me je pripeljala do znanih teniških igrišč družine Škulj. Pričakoval sem nekaj vsaj rahlo svetovljanskega. Kakšno razočaranje! Tam je samevalo sedem zapuščenih igrišč, po katerih se je že razrasel plevel. Kasneje mi je domačin pojasnil, da je Borut Škulj po upokojitvi center prodal, novega lastnika pa dejavnost ne zanima in je le njihovo stanovanjsko hišo oddal v najem. Po dveh letih nevzdrževanja objekti seveda ne morejo skriti zanemarjenosti.

  

Če sem že bil pri Jurčkovem prugu, sem hotel obiskati še samega Jurčka. Mimo Škuljeve hiše sem se po asfaltu spustil do križišča in zavil po cesti navzgor. V dveh ovinkih sem bil pri Jurčku (Stranska vas 27). Na Mapy je označen kot kmetija odprtih vrat. Meni ni delovala ravno odprta. Stara hiša nosi nad vrati letnico 1926, na nabiralniku pa obledela napisa DOLINAR in »PR'JURČK«. V velikem gospodarskem poslopju domuje t. i. mala craft pivovarna Kralj. To sem s spleta izvedel šele doma.

 

Sestopil sem na cesto v dolini. Pri mojem odcepu je stal kozolček s kažipotom nazaj tako za Jurčka kot za Kralja. Glavna cesta me je v desno odvedla v središče Srednje vasi in skozenj v kilometru in pol do mojega avta. Za vse skupaj sem z zastranitvami in počitki porabil poltretjo uro. Ni slabo za popoldansko razmigavanje nog.

 

Tudi stara lovska podrtija je lahko cilj

Pred slabim poldrugim letom sva se z vzponom na Očaka potihem poslovila od dvatisočakov. Nanj sva se povzpela po najlažji, čeprav dolgi poti iz doline Krme. Zdaj pa je Jani že podvomil, ali sva v enem dnevu sposobna zlesti vsaj do Zgornje Krme in nazaj. Ker mene še kar naprej muči koleno, se je odpravil iskat odgovor spet sam.

 

Parkirišče Pri lesi (S 46.385807, V 13.907364) na koncu makadamske ceste v Krmo je eno redkih, do katerih se je še mogoče z avtom pripeljati globoko pod vršace in parkirati brez plačila. Ko sem tam ugasnil motor, je bilo parkiranih trinajst avtomobilov. Slabo znamenje? Tik pred menoj je parkiral mladenič, se na hitro opremil in odtekel v gozd. No, jaz sem za pripravo potreboval malce več časa, potem pa le zakoračil za njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že na parkirišču se je slišalo klokotanje vode. Le nekaj korakov naprej je bil res zajezen in speljan v korito kar močan izvir pitne vode. Priročno za tiste, ki jim med sestopom s Triglava zmanjka osvežila. Na drugi strani je na bližnji jasi stal slabo vzdrževan objekt, ki ga planinci poznamo kot garaže. Čigave in za kakšen namen, ne vem, vem pa, da nič več ne služijo garažiranju. Kot je bilo videti skozi okna, je v njih polno neuporabne ropotije. Pot je še po ravnem zavila na široke nanose hudourniškega proda, po četrt ure pa se je začela vzpenjati, sprva blago in potem bolj strmo, a nikoli huje. Na tem delu je bilo malo cvetja, prevladovale so orlice, med katerimi mi je pozornost vzbudila posebna – popolna albinka.

 

 

V gozdu je pot prestopila suho strugo, a se hitro vrnila na prejšnjo stran. Po slabi uri sem približno na višini 1180 m prisopihal do kraja, ki mu pravijo Pri debeli bukvi. Nekdaj je tam nekje rastla mogočna bukev, pri kateri se je končal znameniti Triglavski smuk. Prvega so skalaši priredili 25. aprila 1927. Takrat se je s Kredarice spustilo petnajst tekmovalcev in jih do bukve prismučalo osem. Zmagal je Edo Deržaj, ki je za 6,5 km dolgo progo potreboval 18 minut. Bukev je v tistem gozdu ogromno, a nobena ni nič posebnega. Pravo so iskali tudi že nekateri udeleženci tekmovanja, a je ni našel nihče. Očitno je ni več, ohranilo se je le nekdanje ime kraja.

 

Še petdeset višinskih metrov više je drevje zamenjalo rušje in odprli so se prvi razgledi: na levi veriga dvatisočakov od Debele peči do Tosca, na desni prepadne stene Pršivca, spredaj pa sta se, ko se je pot zravnala, kot prva postavila na ogled Vernar in Činkelman (tako sodobni zemljevidi, a najbrž je pravilno Čikelman). Vmes se je na primernem mestu vsekakor vredno ozreti, saj se večkrat ponudijo lepi pogledi na značilno ledeniško obliko doline Krme. Ko mi je pot malodane zaprla skala, sem glavno pozornost namenil severni steni Malega Draškega vrha. Pred skoraj šestimi desetletji se je z nje utrgal velik podor in mogočne skale so se privalile vse do poti. Rana v steni je še vedno dobro vidna.

Tri četrt ure nad gozdno mejo sem stopil na prikupno travno uravnavo, ki jo iz vseh mogočih planinskih virov poznam kot Vrtačo (ok. 1425 m). No, tokrat sem iz radovednosti pogledal še, kaj pravi spletni zemljevid Mapy, in presenečen ugotovil, da kraj imenuje Malo Polje. Moram priznati, da se poimenovanje sliši razumno, a zakaj mu pri nas nihče ne reče tako. Kakorkoli, meni se je zdel predvsem zelo primeren za krajši oddih. Posedel sem na zasilni klopci ter užival v pogledih na gore in travnik okrog sebe, ki je cvetel od regrata, čmerik, pogačic, marjetic in vetrnic, vmes pa sem našel tudi nekaj spomladanskih sviščev.

 

Onstran Vrtače me je pot spet odvedla v redek gozd in se v približno pol ure iztekla na novo, tokrat precej večjo travno ravnico. Eni viri ji pravijo preprosto Polje (1564 m), nekateri Malo polje (kje je potem Veliko?). Čeprav je pot med uravnavama kratka, je meni vedno strašansko sitna. Najbrž zato, ker je ravno dovolj strma, da mi vzame dih, in posuta z ravno pravšnjimi skalami, da se spotikam obnje. No, na Polju je bil razgled res imeniten. Na zahodu se je že omenjenima Vernarju (Rjavko pod njim komaj kdo opazi) in Činkelmanu pridružila Kurica, na severu pa tako rekoč celotno obzorje zavzame Rjavina z majhnim dodatkom Triglava, natančneje njegovega predvrha. Ampak mene je najbolj razveselilo, da so markacisti na razpotju sredi Polja končno postavili kažipot, ki opozarja na odcep k Vodnikovemu domu in sem ga že najmanj sedem let ogorčen pogrešal.

 

 

 

 

 

 

Ker sva z Mojco te kraje že raziskovala, mi ni bilo težko malo naprej od kažipotov najti komaj opazne nemarkirane stezice, ki se je odcepila rahlo v desno. Zavila je v Travno dolino, ki se je izkazala za bogato rastišče clusijevih sviščev; na nekem mestu pa sta tako rekoč skupaj rastla lepi in visoki jeglič, kar ni ravno običajno. Čeprav je steza vsake toliko izginila in se presenetljivo razločna spet pojavila, orientacija ni bila prezahtevna. Slediti sem moral le dolinici navzgor, v glavnem po desni strani. Ko se je iztekla in je postalo pobočje bolj strmo, sem pričakoval križišče, kjer naj bi desni krak zavil k novi lovski koči, levi pa se nadaljeval k stari. Toda v poznopomladanskem zelenju nisem križišča niti zaslutil. Zato sem se vzpenjal kar naravnost za nosom, dokler nisem stopil pred opuščeno korito, kjer je na maPZS označen izvir LK Krma. Iz izvira je le na redko kapljalo, na koritu pa mi nama znane letnice 1990 ni uspelo več razbrati. Od korita sem zavil levo in iskal prehode proti pečinam, v katerih sem že od daleč ugledal manjšo votlino. Pred njo sem ponovno vdel stezico, ki je v loku zavila desno in me v 10 minutah privedla do podrte stare lovske koče (ok. 1740 m).

 

 

 

Ta lovska podrtija (včasih sva domnevala, da je pastirska) mi je od nekdaj delovala skrivnostno in o njej še vedno ne vem veliko. Na maPZS je mogoče prebrati, da je stala že v času, ko je Jakob Aljaž gradil prvo kočo na Kredarici, se pravi leta 1895. Drugje sem našel podatek, da je bila še primerna za bivanje vsaj pred petdesetimi leti, ko je zanjo skrbel slikar planinec France Krajcar. Zdaj je od nje ostal le žalosten kup tramov in desk, ki samo še za silo držijo skupaj. Je pa zato razgled izpred nje toliko bolj veličasten: Veliki Draški vrh in Tosc, Bohinjska vratca, venec vrhov nad Poljem in celo Triglav. Prvotni načrt je bil, da grem še do stanu v Zgornji Krmi, a potem ko se mi je pod koritom spridil, sem sklenil, da obrnem kar tukaj.

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Od ruševin sem po stezici, ki sem jo bolj slutil kot videl, nadaljeval pravokotno proti vzhodu in že v dveh, treh minutah dosegel neprimerno bolj uhojeno prečno. Po njej sem zavil desno navzdol in v nekaj minutah me je pripeljala do nove lovske koče sredi šopka mogočnih macesnov. Nekateri rečejo, da stoji na Medvedjeku. Tudi ta objekt mi je popolna uganka. Nima nobenega napisa, niti lovskega znaka, sem pa kakih petdeset metrov pod njo opazil solnico. Če ugibam, bi rekel, da so ga res lahko postavili lovci, a ker je zdaj znotraj meja Triglavskega narodnega parka (TNP), je ta tudi njegov lastnik. Koča je bila trdno zaklenjena, miza za njo prevrnjena in klop podrta, lesena ograja pa tudi že precej trhla. 

 

S te strani, od koče, do križišča pod koritom, ki sem ga gor grede zgrešil, stezosledsko oko ni potrebno. Brez težav sem nato sestopil na Polje in po poti vzpona nadaljeval do avta. V tem delu so me prehiteli en samohodec in dva para, ki so se vračali s Triglava. Povedali so, da je tam komaj še kaj snega. Ko sem se pri avtu tudi sam reševal gojzarjev, pa je sestopil še mladenič, s katerim sva zjutraj skoraj hkrati parkirala. Seveda me je zanimalo, od kod se je vrnil tako hitro. S Triglava, je bil kratek. Je moral pohiteti, ker sta ga na Kredarici čakala gosta, ki ju je peljal na vrh. Ko je videl moj začudeni obraz, je le še dodal, da je bil na Triglavu že več kot 720-krat, sedel v avto in se odpeljal. Meni se ni tako mudilo in sem se ustavil še na pijači v Kovinarski koči in pri zaprti menda več kot štiristo let stari Pocarjevi domačiji. Na koncu sem si oddahnil: do Zgornje Krme pa le še gre.

 

P. S.: Medtem ko je nastajal ta zapis, so na maPZS označili tudi t. i. mirna območja, kot jih je določil TNP. V enega od njih spada tudi ozko območje okrog obeh obiskanih lovskih koč. To pomeni, da je tam dovoljena uporaba izključno »označenih obstoječih planinskih poti, mulatjer ali tistih poti, katerih uporabo dovoli javni zavod«. Hm, najbrž sem zapoved prekršil, ampak na terenu tega nisem mogel vedeti.