Ovčje brdo »v gorah pri Trzinu«

Kislo vreme je bilo že drugi teden zapored vzrok, da sva si izbrala bližnji in nezahteven cilj, tokrat Ovčje brdo zahodno od Ongra pri Trzinu. Parkirala sva nad gradom Jablje  (pojavlja se tudi različica Jable) v Loki pri Mengšu (S 46.141498, V 14.552820).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po gozdni cesti sva se mimo kažipotov (326 m) nazaj Trzin 15min, naprej Rašica – vrh 1h 25min, Dobeno – Ručigaj 35min in skozi odprto zapornico podala v gozd za gradom, pobeljen z malimi zvončki. Srečala sva starejšega možaka s psom; kljub blatni cesti je bil prav dobre volje, da ne dežuje, in je upal, da ne bo, dokler se mi potepamo. Tudi midva sva upala tako. Cesta je bila markirana, saj tam teče Domžalska pot spominov. Kar hitro sva pred blagim levim ovinkom zavila na drugi kolovoz levo. Tla so bila zelo vlažna in zato ponekod popolnoma zelena od mahu, enako skale, štori, vznožja dreves. Na razcepu, kjer je ob desnem kraku tičala podrta krmilnica, sva šla po levem navzgor. Zaraščen kolovoz se je zožil v stezo. Gozd so krasili leskovi grmi, ovešeni s kačicami, kazili pa polomljena drevesa in razmetane veje. Ko je bilo konec blagega vzpona, sva se dobrih 10 minut od gradu spustila k skalam, oblečenim v mah. V osrednjo je bilo vklesano ALEKSANDER I. / † 9. 10. 1934 / ČUVAJTE / JUGOSLAVIJO! Napis je ob atentatu na jugoslovanskega kralja domnevno dala vklesati baronica Marija Hipolita Lichtenberg - Janežič (1856–1942), vdova Leopolda II. in zadnja lastnica gradu Jablje. Za »spomenik« očitno nekdo skrbi, saj edino ta del skal ni bil preraščen z mahom.

 

Vrnila sva se na gozdno cesto, nadaljevala levo po njej in se prej kot čez 10 minut znašla pri kozolčku s komaj še čitljivimi lesenimi smernimi tablicami: nazaj Grad Jablje, levo Onger, Ovčje brdo in Pizdnca, desno Rašica in Dobeno ter naprej po srednji cesti Dovga dolina (v tisto smer se je skozi drevje videlo zapuščeno smučišče). Napisi so bili že pred šestimi leti, ko sva šla tam mimo enkrat na Rašico in drugič iskala Pizdenco, zelo slabi. Tokrat sva zavila levo proti Ovčjemu brdu. Na razcepu čez 5 minut sva šla desno, čeprav je bil levi krak označen z dvema trakcema, obešenima na veji. Najin kolovoz se je vzpenjal po jarku, polnem rdečega blata, saj je bila tam prst take barve. Zelo je drčalo, posebno Janiju, ki je bil zaradi bolečin v rokah brez palic. Bili pa so tudi lepi prizori, na primer zelena »hobotnica«.

Na hribčku na desni sva opazila neke »naprave«, ki so se izkazale za propadajočo opremo zapuščenega smučišča, in 5 minut od zadnjega razcepa sva stopila na vrh. Po drugi strani sva se spustila nazaj na kolovoz. Še nekaj časa se je vzpenjal, nato je šlo navzdol. V blatu je bilo odtisnjenih presenetljivo veliko stopinj in na najhujših mestih so nastali obhodi, ki pa so bili tudi že zelo blatni. Ko sva na levi zagledala manj razmočeno stezo, ki je tekla v pravo smer, sva prestopila nanjo. Prihajala sva na pobočje Ovčjega brda, kjer naj bi bili v gozdu ostanki vojaškega tabora z okopom – do 1 m visokim nasipom in do 1,5 m globokim jarkom – domnevno iz časa Napoleonovih Ilirskih provinc (1813). Kaj okopu podobnega sva tu in tam res videla, a nič tako izrazitega, da bi naju prepričalo o delu človeških rok, ne narave. Naletela sva na veliko razritih površin, ki sva jih pripisala merjascem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker je zemljevid pokazal, da je Ovčje brdo bolj levo, sva na vseh razcepih izbrala levi krak, pa se je zdelo, da sva še vedno premalo levo. Spet so se pojavili trakci. Slabih 15 minut od vrha smučišča je na tleh ležala veja s trakcem in zatem sva zavila levo na prečni kolovoz. Ko sva se ozrla, sva na drevesu opazila rdečo puščico, ki je kazala nazaj na pot, po kateri sva prišla. Kolovoz se je rahlo spustil do drugega, hudo blatnega, ki je tam napravil ovinek, in levo od ovinka sva zagledala stezo. Ob njej je na drevesu visela plastenka (nemarnost ali znamenje?). Ker se je steza kmalu začela spuščati, sva sklepala, da je vrh že ob njenem začetku (dobrih 5 minut, odkar sva zavila levo na prečni kolovoz). Tudi na pogled je bila tam levo od poti najvišja točka (enako je pokazal Mapy, po maPZS pa je bil vrh na stezi).  

 

Ovčje brdo (394 m) ni označeno, vsaj midva česa takega na domnevnem vrhu nisva našla. Ker je sredi ščavja, tudi ni bilo razgleda. A ko sem v iskalnik vtipkala trzin ovčje brdo, se je med drugim pokazalo tole: »Pregled, generiran z umetno inteligenco Ovčje brdo (394 m) je razgleden vrh v neposredni bližini Trzina, jugovzhodno od Debelega vrha in nedaleč od Rašice. Dostopno je po gozdnih poteh, primerno za lahke pohode iz Trzina ali Mengša, z vrha pa se pogosto ponuja razgled na Kamniško-Savinjske Alpe in Ljubljansko kotlino.« To me spominja na Janijev preizkus umetnega pametnjakoviča Chat GPT, ki je na začetku svoje »kariere« trdil, da na Aljažev stolp splezamo po lestvi. Na spletu sem našla še eno zanimivost. V življenjepisu častnika Josepha Ritterja von Fölseisa (1760–1841), ki se je v tistih krajih bojeval omenjenega leta 1813, piše (moj prevod iz angleščine): »Tisto leto 8. septembra je pripravil zelo uspešno zasedo Belottijevi italijanski pehotni brigadi pri Trzinu, zdaj v gorah Slovenije.« Hm.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ker sva do cilja potrebovala borih 45 minut, sva se odločila vrniti po daljši poti, čez Dobeno. Na mestu, kjer sva prej prišla na prečni kolovoz, sva nadaljevala naprej na drugo stran. Še sva iskala ostanke okopov, a zaman, videla pa sva veliko slikovitih dreves v krilcih in nogavičkah iz mahov, lesne gobe ter stare hlode, iz katerih je nekaj bodlo. Ugibala sva, da tako začne rasti mah, pa naju je poznavalka mahov dr. Simona Strgulc Krajšek že spet rešila zmote: tisto je bil lišaj s hecnim imenom sluzasta algoljubka. Hvala! Na prvem razcepu sva nadaljevala po levem kolovozu navzgor. Ob njem so se pojavili rdeče-rumeni markacija in puščica, rumena »trzinska skirca« in spet beli trakci. Sčasoma se je kolovoz skrčil v slabo stezo, čez katero je ležalo podrto drevje. Tudi jarek pod njo (zdaj sva opazila vsakega) ni bil videti tako markanten, kot opisujejo, torej najbrž ni bil iz Napoleonovih časov. Pojavile so se še rdeče pike. Na razcepu pred veliko kotanjo čez 10 minut sva krenila desno. Oznak ni bilo več, pot pa se je spet nekoliko razširila, a je bila zelo koreninasta, ilovnata, polna luž in iz nje so štrleli kamni in skale. Začela se je spuščati.

 

Po slabih 20 minutah sva pristala na križišču pod Dobenom. Povzpela sva se proti hišam, ki sva jih že videla skozi drevje. Grda pot naju je pripeljala iz gozda. Med ograjenimi travniki pod daljnovodom in mimo preže 17 Lovske družine Mengeš v velikem drevesu sva prišla na prav tako ograjen kolovoz in zavila levo po njem. Slabih 10 minut nad križiščem sva stopila na asfaltno cesto iz Loke pri Mengšu. Spet sva bila na Domžalski poti spominov. Levo za klopco in smetnjakom sva se povzpela mimo prvih dobenskih hiš. V bregu ob cesti so naju prvič letos razveselile trobentice. Mimo spomenika žrtvam druge svetovne vojne tik pred koncem klanca sva po slabih 15 minutah prispela v »središče« Zgornjega Dobena, kjer so še plapolale slovenske zastave (prejšnji dan je bil kulturni praznik).

 

Vas se najbrž imenuje po dobu (hrastu). Na Dobenu/Dobenem (niti v lokalnem časopisu se ne morejo odločiti) naju je najprej presenetila nenavadna opozorilna tabla POZOR OTROCI PROSTE REJE. Gostilna Dobenski hram (Dobeno 7) je bila zaprta, a jo je popolnoma zasenčil imeniten (hm, najbrž bi morala napisati fancy) Sunny Oak Estate, ki ponuja Two - bedroom apartment in Superior apartment. Sosednja turistična kmetija Blaž (Pr Bláž, Dobeno 9) ima prostorno parkirišče, čebelnjak (vas je menda znana po čebelarstvu) in veliko srce za fotografiranje. Tam sva pred leti dobila žig prvega rezervnega cilja v akciji Deset vrhov v okolici Ljubljane. Čedna  kapelica, preurejena iz sušilnice za sadje, spada k sosednji Anžinovi domačiji (Pr tǝ Spódǝnmo Әnžín, Dobeno 10; žal nisva vedela, da gre za obnovljeno kulturnozgodovinsko dediščino z razstavo starih slik in predmetov). O raznobarvnih in različno velikih krogih na asfaltu sva ugibala, da označujejo šolsko pot (šolarje sicer vozijo v Mengeš).

 

 

Vrnila sva se na ovinek, kjer sva prej prišla na asfaltno cesto, in nadaljevala po njej navzdol. Kmalu sva jo zapustila v levo ob hiši 56a na Srednjem Dobenu (tam sva že hodila, ko sva šla na Rašico), ob kateri teče markirana steza (po maPZS naj bi se šlo kar po cesti). Po ograjenem travniku sva se spustila nazaj na asfaltno cesto, za katere ovinek naju je »prikrajšala« bližnjica. Po kakih 20 minutah sva se ustavila pri Ručigaju (Pr Rúčgi, Dobeno 4; gostilna je odprta le ob koncih tedna od petka od 17.00 in ob praznikih), kjer imajo žig Domžalske poti spominov, baje celo dva – v točilnici in na okenski polici, a gostilna je bila zaprta, na okenski polici pa žiga ni bilo, tako da bi zbiralec teh žigov odšel z dolgim nosom.

 

 

 

Pri kažipotih nasproti Ručigaja (408 m) nazaj Rašica – vrh čez Dobeno 50min, naprej Rašica – vrh 1h, ostro desno Grad Jablje 30min, Trzin 45min sva se spustila desno s ceste na markirano široko gozdno stezo, še vedno Domžalsko pot spominov. Globoko na levi je šumel Ručigajev studenec (videla ga nisva) in po imenu tega kraja na maPZS Pr' Maln sva sklepala, da je (bil) tam mlin. Po silno strmem bregu k potoku ni vodila nobena pot, zato je verjetno dostop od kod drugod. Ob mokri in blatni stezi so cveteli zvončki. Nekaj časa sva hodila precej po ravnem, nato sva se začela spuščati. Zaslišala sva hrup in kmalu zagledala traktor, ki je vlekel dolg hlod. Na skalah, štrlečih iz poti, je les zelo trpel, da o stezi ne govorim: spremenila se je v razrito vlako. K sreči sta se naši poti kmalu razšli, saj sva traktor prehitela, nato pa na razcepu dobrih 15 minut od Ručigaja pri prijazni markaciji zavila levo. No, tista pot tudi ni bila dosti boljša. Zamenjala sva kar nekaj vlak in kolovozov, a so naju markacije zanesljivo vodile. Ko je postalo prehudo, sva se zatekla na rob nad potjo, kar pa je očitno storilo že veliko hodcev, zato je tudi tam precej čmokalo in drčalo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez četrt ure sva desno spodaj zagledala kljub zimi zeleno smučišče in sestopila v Dovgo dolino h koči Smučarskega društva Trzin. Od tam sva se spustila po stopnicah v kotanjo pod kočo in na drugi strani po kolovozu prišla iz nje. Tako sva se ognila kratkemu odseku blatne ceste in brž zatem pri kozolčku s smernimi tablicami zašpilila klobaso. Do gradu je bilo še manj kot 5 minut. S parkirišča sva se povzpela še na griček nad gradom, da sva si ga ogledala tudi od zgoraj. In tedaj se je uresničila jutranja želja: deževati je začelo, šele ko sva se vkrcavala v avto.

 

Kljub delavniku, kislemu vremenu in sila razmočenim potem sva srečala nenavadno veliko pohodnikov in sprehajalcev. Kaže, da so Trzinci in okoličani ljubitelji narave in pridni hodci. Vsi so bili videti dobre volje in tudi midva se nisva pritoževala, čeprav so bile posledice kar nadležne: že dolgo nisem imela toliko dela s čiščenjem gojzarjev.