Lisec je še stal in možine so še cvetele

Po lanskem neuspešnem poskusu, da bi videla cvetočo »kraljico Alp«, sta se Jani in Tomaž 29. julija odpravila iskat srečo še enkrat. Tudi tokrat je bil njun cilj seveda Lisec, saj je tam daleč največje rastišče alpske možine pri nas.

 

Letos sva si za izhodišče izbrala Ravne v Bohinju, od koder je do Lisca pot precej krajša kot iz Žlana. Parkirala sva na znanem mestu pred že več let zaprto gostilno Janez (S 46.258634, V 13.959303). Zakoračila sva naprej po cesti, ki je prav tam izgubila asfaltno prevleko. Vodila je naravnost skozi »muzej na prostem« (beri: opuščeno smučišče Kobla), v katerem sva se lahko zgražala nad propadajočimi športnimi objekti. Na eni od žičniških hišic sva opazila ploščo v spomin na smrt partizana Jožeta Štendlerja, kažipot PLANINSKI DOM DR. JANEZA MENCINGERJA pa je prekrivala novejša, a tudi že močno oguljena tablica za Orožnovo kočo. Komaj sva vstopila v gozd, naju je že na prvem odcepu k njej pozdravil prvi primerek alpske možine, za zdaj samo narisan na informacijski tabli o bogatem rastlinstvu Črne prsti. Nisva se menila za kažipote (790 m), ki so naju vabili levo, temveč sva še nekaj deset metrov vztrajala na cesti. Kmalu sva nad seboj zagledala veliko poslopje in kljub opozorilu PRIVAT stopila do njega. Izkazalo se je za nekdanji Mencingerjev dom, ki je prehodil dolgo pot od jugoslovanske karavle v rapalskih časih prek planinskega doma od leta 1958 dalje do počitniškega doma Almire in Gorenjske banke v 80. letih prejšnjega stoletja. Stavba že dolgo ni prvotna, je pa zdaj tretje leto v lasti slovaško-nizozemskega para Fera in Johanne, ki sta ji vrnila ime Karavla, kot ji še vedno pravijo domačini.

 

 

 

Malo naprej sva 20 minut od parkirišča pri novih kažipotih (810 m) cesto zapustila. Vzpela sva se po senčni stezici, ki je bila ponekod dovolj strma, da so jo opremili s stopnicami.  Mimo vodnega zajetja naju je pripeljala na območje, ki mu maPZS pravi Počivalo in kjer je Tomaž v goščavi opazil ostanke kamnitega objekta. Nad ruševinami se nama je z leve pridružil kolovoz, po katerem bi prišla, če bi s ceste zavila po prvem odcepu. Najina smer je bila seveda desno, a že po nekaj korakih levo na koreninasto stezo. Strmina je kmalu popustila, korenine je zamenjalo kamenje. Čez pot je ponekod padlo drevje, a je bilo razen na enem mestu zgledno požagano, tako da sva bila prikrajšana za dodatno telovadbo. Jaz se nisem pritožil. V star štor ob poti je bilo z žago vrezano PIKON. Tomaž je skušal uganiti, kaj bi to pomenilo. Mene je spomnilo edinole na Bistričana Janeza Pikona, odličnega poznavalca bohinjskih gora in lokalne zgodovine. V slabi uri sva dosegla cesto, ki je tja pritekla daleč izpod Soriške planine in po kateri Franci Beguš oskrbuje Orožnovo kočo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na cesti se je – ko sva se ozrla – prvič odprl širok razgled. Iz dolgega niza visokih gora je seveda izstopal najvišji – Triglav. Zavila sva desno po cesti, speljani ob navpičnih skalah. V 10 minutah sva prišla, do razširitve, ki naj bi služila kot najvišje parkirišče za Orožnovo kočo in Črno prst. Trenutno je bila za ta namen neuporabna, saj je bila zasuta z velikimi kupi peska. Ga bodo porabili za novo nasutje ceste? Od kupov ni bilo daleč do kažipotov (1115 m), ki so naju opozorili, da morava levo v breg. Pot – rečejo, da gre skozi Snežno konto – se je postavila kar pošteno pokonci, zato je zavijugala v kratke ključe. Korak se mi je upočasnil, predahe za lovljenje sape pa sva si popestrila z opazovanjem okoliškega rastja. Z obliko ali barvo svojih cvetov so nama najbolj padli v oči pisani zebrati, navadne nedotike in lataste preobjede. Sčasoma se je pot zravnala in se obrnila desno. Ko se je z nje odcepil slab kolovoz navzdol, sva na njem zagledala štirikolesnik, najnovejšo pridobitev oskrbnika Beguša, in njegovo prošnjo tistim še »pri moči«, naj si na rame zadenejo kak krajnik ali plinsko bombo za kočo. Do nje je bilo še manj kot 10 minut.

 

 

 

Prvotno Orožnovo kočo so na obronku planine Za Liscem (1346 m) slovesno odprli 15. julija 1894 in je bila prvo zavetišče pravkar rojenega Slovenskega planinskega društva. Čeprav je imel daleč največ zaslug zanjo bistriški gostilničar Josip Ravhekar, so jo poimenovali po tedanjem predsedniku društva Franu Orožnu. Od koče se je prav izzivalno na ogled postavljal najin končni cilj – Lisec. Tako se pri njej nisva dolgo zadržala. Pred odhodom nama je ena od planink položila na srce, naj malo pogledava za nizozemskim parom, ki se je odpravil istemu cilju naproti, saj je moral oskrbnik zaradi naravovarstvenih razlogov odstraniti vse nekdanje oznake za Lisec.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Črno prst usmerja od koče kažipot levo, a v resnici se z njo malo više združi tudi desna, prav tako markirana, na katero pa ne kaže noben kažipot. Ta je bila najina. Ob nekdanji sirarni, ki je edina ostala od stanov na planini, sva zavila čez dolinico v kratek pas gozda in na nov pašnik – Srednjo Poljano. Slišala sva kravje zvonce, a živali ni bilo videti. Proti koncu travnika se je pred naju postavila skala in takoj za njo so markacije za Črno prst odšle naravnost, midva pa sva zavila desno. Odtlej oznak ni bilo več, opazila sva le še peščico možicev. Med skalami sva si morala odpreti z vrvjo zastavljeno pot. Četrt ure od zadnjega razcepa se je pojavil nov: desni krak na planino Osredki, po katerem ženejo krave, in levi na Lisec. Iz zakrasele krnice, imenovane Mode, sva zagrizla v breg in se nestrpno ozirala naokrog, kdaj bova zagledala prvo možino. Kar nekaj časa je še trajalo, da se je to res zgodilo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Alpska možina (Eryngium alpinum) raste pri nas samo na Liscu, kjer je je res veliko, ter nekaj malega pod Črno prstjo in na Poreznu. Najbolj posebno jo dela jekleno modra do modro vijolična barva velikega dela rastline. Človek seveda najprej opazi njena približno 4 cm visoka storžasta socvetja drobcenih, le nekaj milimetrov velikih cvetov. Ščetinasta socvetja štrlijo iz koškov podpornih listov, globoko pernato narezanih, v katere se radi lovijo njeni odpadli cvetni listi in semena. Niže ko opazujemo po steblu, manj izrazito narezani so listi, pritlični so že čisto ovalni ali srčasti. Rastlina je običajno visoka okoli 70 cm. Steblo se v gornji tretjini razcepi praviloma v tri vejice, ki vsaka nosi na vrhu kobulico. Cveti od julija do septembra; na Liscu je najlepša zadnji teden julija ali prvi avgusta. Ker so cvetovi zelo medonosni, jo imajo čebele rade. Tomaž je na eni opazil celo našo največjo, lesno čebelo. Zelo značilno je tudi bilo, da so bile najlepše rastline niže na pobočju, tiste pod grebenom pa je očitno prizadela suša. Alpska možina je ena od prvih devetih pri nas zavarovanih rastlin.

Čeprav sva se skoraj več »pasla« kot hodila, sta mene začela zdelovati vročina in ozon. Pomislila sva, da bi kar obrnila, saj sva glavni cilj vendar dosegla. Ob domislici, da se počutim kot Pogi, ki v isti sapi uživa in trpi, sem se odločil, da vztrajam vsaj do Kozjega roba, to je grebena med Liscem in Črno prstjo, potem pa počakam Tomaža, da skoči še na vrh. Nekaj zadnjih deset metrov do sedelca v grebenu, označenega s preprostim lesenim količkom, je bilo najbolj strmih. Tam sva si vzela daljši odmor, med katerim me je Tomaž prepričal, da greva do konca skupaj. Krenila sva desno in ob lepih razgledih v globino – desno planina Za Liscem in Črna gora, levo planina Osredki – vijugala gor in dol proti končnemu cilju. V slabe pol ure sva vrh Lisca (1653 m) dosegla družno. Od obiska z Mojco je pridobil klopci, ki sta kot nalašč za uživanje v čudovitih razgledih. Najimenitnejši se nama je zdel na Bohinjsko jezero skupaj s Triglavom. Še to: o nizozemskem paru ni bilo ne duha ne sluha, torej sta morala zaviti drugam.

 

 

 

Navzdol nama je šla pot seveda hitreje od nog kot navzgor, a sva do Orožnove koče hodila še vedno več kot poldrugo uro. Na Srednji Poljani sva tokrat lahko pozdravila nekaj krav, ki so se okrog kala zbrale k prežvekovanju. Pri koči so vsi obiskovalci že odšli, tako da je oskrbnik imel čas poklepetati z nama. Posebej naju je presenetil z napovedjo skorajšnjega koncerta klasične glasbe v koči. Jaz sem za kosilo preveril nama neznani bučni golaž, katerega recept je Begušev »izum« za vegetarijanske planinke, kot se je izrazil. Potem je še pred nama odhitel v dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Za vrnitev na Ravne sva izbrala pot po Drči, ki velja za lepšo. Ko sva dosegla območje z velikimi skalnimi bloki, sva se lahko z razlagalne table poučila, da so to balvani in kako so prišli tja. Na križišču na Kopišču se nama je malce zataknilo, saj kažipota za Ravne ni bilo, nisva pa bila prepričana, ali je tisti za Bohinjsko Bistrico tudi pravi. No, izkazalo se je, da je tam pot še skupna, saj naju je mimo spodnjega Beguševega »parkirišča« v dobre pol ure pripeljala na cesto. Tik pred njo je bila še ena razlagalna tabla o delovanju nekdanjega ledenika izpod Črne prsti. Cesta je bila ista, kot sva po njej hodila zjutraj, le da je bilo do kupov peska še slabih 10 minut v desno. Pred kupi sva cesto tokrat zapustila v levo in po prijetnejši stezi vzporedno z njo dosegla pot vzpona. Po njej sva do avta potrebovala še tri četrt ure.

 

Zdaj že snujeva načrte za september. Ne bodo povezani s cvetjem. Morda pa se nama takrat spet pridruži Mojca.