Dovško pokopališče, zadnji dom številnih gornikov (1)

»Kar je žena, to je mož, je rekel sv. Ambrož,« me rad draži Jani, kadar mu to seveda ustreza. Zdaj mu ne, ampak se je zgodilo: po manjši operaciji se mora mesec dni ogibati naporom in je tako kot jaz prikrajšan za hribolazenje. Čisto ločiti od hribov se pa le ne da, zato se je lotil gradiva, ki se je že nekaj časa nabiralo med najinimi obiski dovškega pokopališča, kadar sva hribolazila po Gorenjskem. Na Dovjem so namreč pokopani številni znani ljubitelji gora. Da ne bi imel težav z razvrščanjem, se je držal kar abecede, pri čemer se je celo posrečilo, da je na prvem mestu prav najpomembnejši.

 

Jakob Aljaž (1845–1927)

Najpomembnejši planinski grob na pokopališču je seveda grob Jakoba Aljaža. Rojen tako rekoč na pobočju Šmarne gore je že svoje prve korake usmeril v hrib. V šolskih letih je s prijatelji obiskal Blegoš, Kum, Storžič, Krvavec. Šele leta 1883, ko je bil že župnik na Srednji Dobravi, so ga planinska pota zanesla v Vrata in čez Luknjo v Trento. Ko je Vrata spoznal pobliže, je dolino povzdignil v najlepši kraj na svetu. Štiri leta kasneje se je prvič povzpel na Triglav. Brez sramu je priznal, da ga je po takrat sila vratolomnem grebenu z Malega na (Veliki) Triglav za roko peljal znani mojstranski vodnik Franc Skumavc, p. d. Šmerc. Veliki častilec Triglava pa je postal po letu 1889, ko je prišel za župnika na Dovje in tam ostal vse do smrti. Na svojih planinskih pohodih je hitro spoznal, da je v gorah vse nemško: imena vrhov, poti, kažipoti, koče. Kot velikega rodoljuba ga je to osebno hudo bolelo. Takrat je bil ravno čas, ko se je začela prebujati slovenska narodna zavest, kar je sprožilo pravo vojno med Slovenci in Nemci. Kar zadeva planinstvo, se je v prve bojne vrste Slovencev postavil tudi Aljaž. Resda je znal lepo govoriti, bodisi slovensko bodisi nemško, a v prvi vrsti je bil mož dejanj. In tako je 7. avgusta 1895 na lastno pest postavil stolp na vrhu Triglava. S tem je izbojeval veliko simbolno zmago nad Nemci. A morda še pomembnejše so bile njegove bolj praktične zmage: zgraditev Triglavskega doma na Kredarici in Aljaževe koče v Vratih (obeh 1896), razširitev slednje v Aljažev dom (1904) in njegova nadomestitev z zdajšnjim, takrat skoraj hotelom (1910), potem ko je starega podrl plaz. Enako zagret za slovensko stvar je bil na področju glasbe. Slovenske zborovske pesmi je zbral in objavil v dveh pesmaricah (1896 in 1900), v tem pogledu najbolj znan pa je nedvomno po uglasbitvi pesmi Matija Zemljiča Oj Triglav, moj dom. Z leti so mu moči pešale, načrtov pa ni zmanjkalo (poštena cesta v Vrata in svetišče tam). Ko je pozimi 1927 na poledeneli cesti padel, si je zlomil nogo, obležal in si ni več opomogel. V noči na 4. maj je umrl, tri dni kasneje pa so ga pokopali na domačem pokopališču. Jeseni je dobil na cerkvenem zidu nagrobnik, ki ga je zasnoval njegov prijatelj Ivan Vurnik, s katerim sta delala velikopotezne načrte za panteon v Vratih. Na nagrobniku so verzi Alojzija Merharja, bolj znanega kot Silvin Sardenko: VSAKO JUTRO V ZARJI NOVI / NAŠI ZAŽARE VRHOVI – / GLEDAJO – KDAJ PRIDEŠ SPET / – KI SI BIL JIM VARIH SVET : / NAŠ TRIGLAVSKI KRALJ MATJAŽ / ŽUPNIK Z DOVJEGA – ALJAŽ –.

 

Pavel Baloh (1933–1982)

Kot 16-leten fantič se je Pavel Baloh pridružil komaj dobro ustanovljenemu domačemu Alpinističnemu odseku Dovje - Mojstrana. Ko si je s starejšimi tovariši nabral dovolj izkušenj v domačih gorah, se je leta 1960 s trojico prijateljev odpravil v Dolomite. Več dni so uspešno plezali v Cimah in Marmoladi. Naslednje leto si je postavil nov, še drznejši izziv – prečenje slovitega Matterhorna. Velikopotezno turo je opravil v navezi z Avgustom Delavcem. Pred tem sta s še dvema soplezalcema zlezla na Breithorn. V tem času je bil že načelnik alpinističnega odseka, ki ga je vodil v letih 1958–1964. Ko se mu je mandat iztekel, je za štiri leta (1966–1970) prevzel načelovanje gorski reševalni postaji Mojstrana. Imel je obilo zaslug, da se je bolj ali manj rešila velike odvisnosti od jeseniških in kranjskogorskih reševalcev. Ko se je bližal abrahamu, je njegovo življenjsko pot nenadoma končala usodna kap.

 

Fanny Susan Copeland (1872–1970)

Škotska Irka Fanny Susan Copeland se je rodila uglednemu astronomu in popotniku Ralphu Copelandu, zato se je družina veliko selila. Tudi omožila se je z nemirnim duhom profesorjem glasbe in skladateljem Johnom Edmundom Barkworthom, s katerim sta prepotovala dobršen del sveta (in se po 14 letih razšla). Tako je že zamlada govorila več jezikov, med njimi slovensko in srbohrvaško, ter se (po očetu) sploh zanimala za Balkan. Čeprav je bila po poklicu pevka sopranistka, jo je to privedlo do prevajalke v delegaciji Kraljevine SHS na mirovni konferenci v Versaillesu in do osebne tajnice zunanjega ministra Anteja Trumbića. Leta 1921 so jo nagovorili, da je sprejela pogodbeno mesto lektorice za angleški jezik na pravkar ustanovljeni Filozofski fakulteti v Ljubljani. K odločitvi so pripomogle tudi naše gore, ki jih je lahko občudovala kar iz mesta. Kmalu se je spoprijateljila z Miro Marko Debelak in Edom Deržajem ter z njima kot skalašica preplezala premnoge naše stene. O gorah je tudi veliko pisala. Najbolj znana je njena zbirka črtic Čudovite gore (1931), z Debelakovo pa sta sestavili Kratek vodič po slovenskih Alpah (Jugoslavija) za britanske in ameriške turiste (1936). Tudi sicer si je prizadevala s časopisnimi članki, prevodi in osebnimi stiki Britancem približati »jugoslovansko stvar« in je v Slovenijo privabila številne britanske znanstvenike in alpiniste. Potem je prišla nova vojna in Italijani so jo konfinirali v toskansko vas Bibbiena. Po vojni se je leta 1953 vrnila v Ljubljano in se nastanila v podstrešni sobici hotela Slon, kjer je bivala do smrti. Občasno je še predavala. Tudi goram je ostala zvesta do pozne starosti, ko se je pri 88 letih zadnjič povzpela na Triglav, s pomočjo Joža Čopa kar po Tominškovi poti. Po smrti so jo na njeno željo pokopali na Dovjem, na novem delu pokopališča.

 

Martin Čufar (1947–2003)

Martin Čufar je bil oče znane plezalke Martine Čufar Potard, med drugim leta 2001 svetovne prvakinje v težavnostnem plezanju. Seveda jo je za plezanje navdušil in sprva tudi treniral oče, prav tako plezalec (v telovadnici mojstranske šole je leta 1992 postavil prvo plezalno steno), alpinist in gorski reševalec. Na večer 3. februarja 2003 so mojstranski reševalci prejeli klic na pomoč. Dva Madžara sta zjutraj krenila iz Krme na Kredarico. Bila sta že visoko v bližini Konjskega sedla, ko je starejšemu kljub derezam zdrsnilo in si je pri padcu zlomil gleženj. Reševalci so se k njima odpravili v treh skupinah. Čeprav se je okoli osme ure zvečer vreme hudo poslabšalo, močno je začelo snežiti in pihal je orkanski veter, se je prva četverica srečno prebila do ponesrečenca in ga za silo oskrbela. Sledila jim je trojica, ki se je pod Kurico borila z že kar globokim snegom. Malo po deseti je tam zagrmelo in nanje se je usul kložast plaz, ki je v nekaj sekundah zakril vse tri. Iz njega se je srečno izkopal Jure Noč. V bližini je zagledal, da iz snega štrli roka. Iz plazovine je nemudoma izvlekel, kar ji je pripadalo. Bil je Iztok Arnol, živ in nepoškodovan. Prej kot v četrt ure sta s pomočjo plazovne žolne našla še Čufarja. Toda zaman; z zlomljenim tilnikom mu nobeno oživljanje ni pomagalo. Pokopali so ga na novem delu pokopališča na Dovjem.

 

Avgust Delavec (1918–2005)

Preprosto Gustl so Avgusta Delavca klicali vsi, ki so ga bolje poznali. In teh je bilo res veliko. Član Planinskega društva Dovje - Mojstrana je bil od njegove oživitve leta 1946 in mu ostal zvest vse do smrti. Še več, v njem je opravljal številne funkcije, med drugim je bil v plodnem obdobju 1962–1974 njegov predsednik. Takoj leta 1946 je bil tudi med soustanovitelji mojstranske postaje Gorske reševalne službe in bil nato dolga leta njen tajnik. V njej je bil dejaven 35 let in v tem času sodeloval v več kot sto reševalnih ali poizvedovalnih akcijah. Samo leto kasneje je bil dejaven tudi pri ustanovitvi tamkajšnjega alpinističnega odseka ter se z njegovimi člani podajal v domače in tuje gore. Med skoraj 300 alpinističnimi vzponi se je povzpel na Grossglockner in Mont Blanc, prečil Matterhorn, bil izbran v slovensko odpravo na Mount Kenyo in v Cordillero Blanco. Od leta 1950 je zgledno skrbel za oskrbo Aljaževega doma v Vratih. A privlačile ga niso samo gore, ampak ga je zanimala tudi lokalna zgodovina. Tako je že kmalu po drugi svetovni vojni začel zbirati predmete, povezane s planinsko zgodovino in domačim krajem. Od leta 1975 je v okviru planinskega društva občasno pripravljal razstave in devet let kasneje odigral eno ključnih vlog pri odprtju Triglavske muzejske zbirke v nekdanji Jozlnovi gostilni v Mojstrani. Zbrano gradivo je leta 2010 postalo temelj današnjega Slovenskega planinskega muzeja. Dočakal je lepo starost 86 let, njegovi posmrtni ostanki pa zdaj počivajo na novem dovškem pokopališču.

 

Anton Hlebanja (1897–1924)

Pooblaščeni gorski vodnik je bil že oče Antona Hlebanja, p. d. Luksovega Tona, in tako je bilo kar samoumevno, da je to postal tudi sin. Izpit je opravil leta 1921, potem ko je že prej nosil tovore v Aleksandrov dom in Staničevo kočo. Pravijo, da jo je s 60–80 kg težko krošnjo z rokami v žepu in s pesmijo na ustih pogosto mahal skozi Kot. Bil je tudi prizadeven gorski reševalec, ki se je v slehernem trenutku nemudoma odzval klicu na pomoč. Ker je bil zanesljiv, spreten in vztrajen, je bil med planinci zelo priljubljen. Posebej rada ga je imela družina tedanjega zveznega ministra za promet Svetislava Popovića, ki jo je štiri leta vodil po naših gorah. 26. julija 1924 je po Bambergovi poti čez Plemenice pripeljal na Triglav šolskega nadzornika Ljudevita Stiasnyja. Z vrha sta se spustila v Aleksandrov dom, kjer je gost prespal. Ton se je spustil do Staničeve koče, kjer je naletel na druščino iz Mojstrane in se z njo vrnil na Kredarico. Družba je odšla spat, on pa se je sredi viharne noči sam odpravil v dolino. Ko je družba zjutraj krenila na Triglav, je na melišču pod skokom pod kapelico zagledala truplo s hudimi ranami na glavi. Bil je Ton. Na nagrobnik so mu napisali: TRIGLAVSKIH JE VIŠIN BIL PROSTI SIN PLANIN.

 

Franz Holst (1853–1891)

Dr. Franz Holst, pruski deželni sodnik iz Berlina, je bil 13. avgusta 1891 prvi »turist«, ki se je smrtno ponesrečil v Triglavskem pogorju. Dva dni prej se je oglasil v znani Šmerčevi gostilni v Mojstrani, kjer si je izposodil ključ od Dežmanove koče. Pri tem je izkušeni planinec robato zavrnil gostilničarjevo ponudbo, da bi mu poiskal vodnika. Pred odhodom je še ženi sporočil načrt, da se po prenočitvi v koči spustil skozi Radovno na Bled. H koči se je 12. avgusta odpravil skozi Kot, kjer so ga nazadnje videli, potem pa ga na Bled ni bilo. Šele čez deset dni so začeli po njem povpraševati domači in vodniki so se lotili iskanja. Preiskovali so Radovno in Velo polje, a brez uspeha. Šele ko je v Mojstrano prišel njegov tast in najditelju obljubil sto goldinarjev nagrade, se je javil tamkajšnji vodnik Blaž Kosmač, p. d. Vakotov, češ da ve, kje je. Reševalce je odpeljal pod Prag, kjer so 4. septembra našli njegovo truplo, ki ga je veter že napol zasul z gruščem. Ni bil videti poškodovan. V žepu je imel Baedekerjev vodnik s ščipalnikom na strani z opombo Vrathatal – serh lohnend. Priporočilo je bilo seveda mišljeno iz smeri Mojstrane. Planinca je pri Dežmanovi koči očitno zapeljala rdeča puščica navzdol nemškega Alpenvereina. Kranjska podružnica DÖAV je namreč začela tja markirati pot, a je označevanje nad Pragom opustila, češ da je prehod preveč nevaren. Truplo so prepeljali na Dovje in ga 6. septembra pokopali. Napis na nagrobniku je že davno izbrisala voda, padajoča s stare mrliške vežice, prepis Janeza Svoljšaka pa najdemo v Planinskem vestniku 4/1954: Hier ruhet im Gott der Königl. preussische Landrichter dr. Franz Holst aus Berlin, geboren am 25. Oktober 1853, verunglückt am 13. August 1891 in Vrathatal. Friede seiner Asche!

 

Klement Jug (1898–1924)

Čeprav se je Klement Jug z alpinizmom ukvarjal komaj dve leti, je pustil v njem izjemno globoko sled. Rodil se je v Solkanu. Že med šolanjem je izbruhnila prva svetovna vojna in se je še ne 20-leten javil na fronto. Izkušnja je bila zanj prelomna, saj ga je izzorila v moža s strogimi moralnimi načeli in z neupogljivim značajem. Po vojni je v Ljubljani doktoriral iz filozofije, znotraj katere se je posvetil predvsem etičnim in psihološkim vprašanjem. Vse to je združil tudi v osebni zgled. V plezanju se je na povabilo Zorka Jelinčiča prvič preskusil leta 1922 v Mojstrovki, nato pa se pridružil skalašem, postal celo njihov ideolog ter v dveh letih splezal 54 smeri v Julijcih in Kamniško-Savinjskih Alpah. Stene so mu pomenile nekakšen laboratorij za preizkušanje telesnih sposobnosti in trdnosti volje. Poleti 1924 je počitnice več tednov preživljal v Triglavskem pogorju. Za konec si je pustil najzahtevnejši izziv: poiskati prehod na Plemenice v skrajnem zahodnem delu Stene. Ker dogovorjenega soplezalca Ivana Rožmana zaradi slabega vremena v Aljažev dom ni bilo, se je 11. avgusta v Steno podal sam. Odtlej ga niso več videli. Tovariši iz Skale so ga začeli iskati in ga šele štiri dni kasneje našli razbitega na polici približno na četrtini smeri, v katero se je namenil. Z vrvmi so ga spustili 250 m globoko ob vznožje stene. Ko sta Pavla Jesih in Milan Gostiša leta 1930 prva preplezala zahtevno steno, ki je kasneje dobila ime Jugov steber, sta našla njegov zadnji klin in sled odlomljene luske nad njim. Večinski sklep je bil, da je bil to vzrok njegovega padca. Nekateri pa so namigovali celo na samomor zaradi hudega razočaranja v ljubezni, ko se njegova izbranka Milka Urbančič ni hotela ukloniti njegovim strogim pogledom na medsebojni odnos. Jugov pogreb na Dovjem je bil 17. avgusta.

 

Heinz Kirchgatter (1912–1955)

Poleti 1955 je 43-letni Heinz Kirchgatter (menda rojen in stanujoč v Nemčiji, a francoski državljan) z ženo dopustoval na jugoslovanski obali. Vmes se je zapeljal v Mojstrano, da bi skočil na Triglav, in ženo pustil na morju. 28. septembra se je iz Vrat povzpel na Kredarico in prespal v Triglavskem domu. Naslednje jutro je bilo vreme slabo, pihal je močan veter, rahlo je naletaval sneg, poti so bile poledenele. Omahoval je, a se okoli 10. ure le odločil za sestop v dolino. Krenil je proti Domu Valentina Staniča, kjer so ga nazadnje videli. Ker ga ni bilo nazaj, se je žena obrnila na policijo, saj je bil močno kratkoviden in je bila prepričana, da se je ponesrečil. Jeseniški reševalci so ga začeli iskati 3. oktobra, vendar v megli in novozapadlem snegu niso našli nobene sledi. Teden dni kasneje je bila enako neuspešna druga skupina, čeprav je imela s seboj lavinske pse. Naslednje poletje 22. avgusta se je v Steno odpravila naveza štirih zahodnonemških plezalcev. V slabem vremenu so v Nemški smeri plezali zelo počasi, zato so morali čez noč bivakirati. Ko so se zjutraj zbudili, so na polici zagledali staro truplo. Dva sta sestopila in obvestila reševalce. Ti so se 24. avgusta z roba Stene spustili na polico in truplo prenesli v dolino. Izkazalo se je, da je bil Kirchgatter. Med reševalno akcijo se je smrtno ponesrečil še eden od preostalih plezalcev iz nemške naveze, ki je vzpon nadaljevala.

 

Stanko Klinar (1933–2023)

Stanko Klinar je legenda slovenskega planinstva. Rodil se je na Hrušici, a večino življenja preživel med Mojstrano in Ljubljano. Po izobrazbi je bil germanist (na stara leta celo doktor) in po poklicu lektor za angleščino na ljubljanski filozofski fakulteti. Po duši pa je bil planinec, gornik, v mladih letih celo alpinist, a morda v prvi vrsti turni smučar. Posebej je bil ponosen, da je po dvakrat stal na vrhu Mont Blanca in Matterhorna. Obe svoji ljubezni, jezik in gore, je združil v pisanju na planinske teme. Ozko strokovno je to počel v študijah slovenskih zemljepisnih imen v nemških in angleških besedilih, za spoznanje bolj poljudno pri sestavljanju Planinskega terminološkega slovarja (2002), najširše poznan pa je po svojem enciklopedičnem vodniku Karavanke (1971), ki je doživel štiri izdaje, in bolj leposlovno obarvanem gorskem vabilu Sto slovenskih vrhov (1991). Premnogi, ki so kdaj pisali ali samo prebirali o gorah, so se slej ko prej srečali tudi z njegovimi duhovitimi, a nepopustljivimi polemikami v vseh mogočih planinskih revijah. Pri tem je kazal svoje široko znanje o slovenskih gorah in zgodovini našega planinstva. Tako je tudi nastal splošno znani rek »klin se klinom izbija, Klinar pa z argumenti«. V istem grobu je pokopan njegov sin alpinist in turni smučar Tomaž Klinar (1969–2016), čigar življenje je bolezen končala celo sedem let pred očetom.

 

Stanko Kofler (1936–2006)

Stanko Kofler je bil izkušen alpinist, gorski reševalec in vodnik (1966–1974 je bil načelnik Alpinističnega odseka Dovje – Mojstrana, 1974–1998 predsednik društva), pa vendar se je njegova življenjska pot tragično iztekla prav na planinskih poteh. Leta 1998 je odložil še zadnjo društveno funkcijo, a še najprej hodil v ljubljene gore. 7. avgusta 2006 se je pri 70 letih odpravil na Triglav sam. Tako nihče ne ve, kako je preživel svoj zadnji planinski pohod. Naslednje dopoldne so gorski reševalci prejeli poziv na akcijo. S helikopterjem so poleteli v Vrata, od koder so jih pohodniki obvestili, da je s Tominškove poti omahnil človek. Ko so se spustili k njemu, so lahko ugotovili samo še smrt. Nesrečnik je bil Kofler, ki je zdrsnil z zgornjega dela poti in padel kakih 30 metrov globoko v grapo. Pokopali so ga na domačem Dovjem.

 

Zvone Kofler (1944–1971)

Kot rojenemu Mojstrančanu je bil alpinizem Zvonetu Koflerju tako rekoč položen v zibko. S tovariši iz vasi – Jankom Ažmanom, Janezom Brojanom ml. in Klavdijem Mlekužem – se je sistematično lotil raziskovanja najprej plezalnih smeri v Steni in Stenarju, potem pa tudi v tujih gorstvih. Leta 1967 so šli plezat v Cime v Dolomitih in se ob povratku ustavili v Cortini d'Ampezzo. Tam so našli navdih, da so se po Cortinskih vevericah poimenovali Mojstranške veverice. Družno so še naprej premikali meje slovenskega alpinizma. Med drugim so že naslednje leto, okrepljeni z Janezom Dovžanom in Mihom Smolejem, kot prvi Slovenci zmogli Walkerjev steber v Grandes Jorasses, drugega od t. i. treh zadnjih problemov Alp. Še leto kasneje sta Kofler in Ažman potegnila tretjo »klasično« smer v Sfingi Raz Mojstranških veveric, s čimer je legendarna druščina dobila edino smer, poimenovano po sebi. Julija 1970 so se Kofler, Ažman in Brojan vrnili v Grandes Jorasses in prvi poleti ponovili zloglasni Mrtvaški prt. Leta 1971 se je naveza Kofler-Ažman udeležila prve jugoslovanske odprave v zahodnopakistanski del Hindukuša s ciljem po prvenstveni smeri splezati na Istor-o-Nal (7398 m). Tja so se odpeljali s Tamovim tovornjakom, katrco in dvema spačkoma. Vrh sta 5. junija dosegla prav Kofler in Ažman. Med sestopom sta zdrsnila na ledeniku in se poškodovala, vendar sta ob pomoči tovarišev peti dan vendarle srečno pristala v baznem taboru. Akcijo so prekinili in se odpravili domov. Med povratkom je katrca nedaleč od pakistansko-afganistanske meje zletela s ceste in se vžgala. Kofler je bil tako hudo opečen, da je v kabulski bolnišnici 1. julija umrl. Truplo so z letalom prepeljali v domovino in ga pokopali na Dovjem.

Velika planina spet v vijoličnem

Prva polovica aprila je čas, ko po travnikih Velike planine zacvetijo nepregledne množice spomladanskih žafranov in planino odenejo v vijolično. Midva sva jih šla prvič občudovat pred 12 leti in Jani je sklenil, da je čas za osvežitev čudovitih spominov. Na Veliko planino se je tokrat odpravil 12. aprila, žal spet sam.

 

Ker so me drugi načrti zvabil najprej v Petkov graben, je bila ura že več kot deset, ko sem se tokrat s savinjske strani pripeljal na preval Volovljek (1020 m). Čezenj je nekdaj tekla meja med deželama Kranjska in Štajerska. Območje je takrat obvladovala družina Rak, ki je imela posesti obakraj meje. Zato se je domačije na vrhu prevala, kjer je zdaj znana okrepčevalnica, prijelo ime Kranjski Rak (Krivčevo 22), tiste onstran meje pa Štajerski Rak (Podvolovljek 49). Pri slednji se še svoj živi dan nisem ustavil, zato sem sklenil, da »napako« popravim. Zavil sem torej za smerokazom Velika planina, na prvem odcepu desno in parkiral ob dovozu k domačiji. Ravno v tistem trenutku se je mimo pripeljala gospodinja in me nezaupljiva zaslišala, kaj počnem tam. Očitno sem jo prepričal, da bi samo rad pogledal, kaj sploh je Štajerski Rak, in se je odpeljala. Od nje sem še izvedel, da z možem tam zares živita, ne le počitnikujeta. Potem sem z avtom nadaljeval do velikega parkirišča v nekdanjem kamnolomu na Rakovih ravneh. Že vso pot do njega sem se zgražal nad avtomobili, ki so parkirali na slehernem prostorčku ob cesti, kjer je bil kak meter prostora. To ravnanje sem bolje razumel, ko sem se pripeljal na zatrpano parkirišče, čeprav je verjetno marsikdo s tem tudi privarčeval 12 evrov dnevne parkirnine. Z obilo sreče sem le našel prostorček za svoj avto; očitno ga je nekdo pravkar izpraznil.

 

Ob taki poplavi obiskovalcev sem si kar oddahnil, da sem si že doma zamislil vzpon na planino čez Seliški rob. A zato sem se moral vrniti kakih 800 metrov navzdol po cesti in jo na ostrem desnem ovinku zapustil v levo. Tudi tam je bilo vse zaparkirano. Prestopil sem dvojnega električnega pastirja – na srečo je prehod urejen – in se še naprej spuščal po gozdni cesti. Samo nekaj minut naprej je čez hudourniški potok, ki je bil zdaj suh, zavila desno. Tam je postavljena zapornica, vendar je bila dvignjena. Cesta me je pripeljala tik pod prve okrajke Seliškega roba, kjer me je očaral divji skalni stolp, ozaljšan z živo rumenimi  cvetovi avrikljev. Mikalo me je, da bi jim splezal bliže, a se mi je zdelo preveč izpostavljeno. Četrt ure, kar sem zapustil asfaltno cesto, so mojo pot prekrižali knafelci, ki so se sem vzpeli od Selišnika v Podvolovljeku.

 

 

Markirani poti sem se pridružil levo čez malce siten skalni rob. Strma stezica je najprej naredila nekaj ključev, potem pa se usmerila kar naravnost po hrbtu navzgor. Po njej ne morejo prav dosti hoditi, saj se je na več mestih povsem izgubila v iglicah in podrastju. Na srečo je dobro markirana, le oči je treba imeti ves čas na pecljih. Po slabe pol ure mi je korak ustavila bodeča žica, napeljana čez pot. Nobenega prehoda, nobenega opozorila; če bi prišel tja v temi, bi se gotovo nabodel. Poiskal sem mesto, kjer sem se lahko splazil pod žico, in stopil na Seliško planino. V travi je steza izginila, markacij pa pri nas na travnikih po pravilu ni. Ko sem le opazil kolovoz (pride z moje ceste izpod Seliškega roba), sem se z njim povzpel do štirih koč, ki jih planina premore. Bolj so podobne počitniškim hišicam kot stanovom, a nekaj kravjekov je pričalo, da se krave kdaj le pasejo tam. Na lepem mestu sta postavljena razpelo, okrašeno s pobarvanimi glinenimi kipci, in zasilna klopca. V travi sem prvič letos opazil spomladanske svišče. Videti je, da je Seliška planina krog in krog obdana z bodečo žico, lésa pa je bila zaklenjena z debelo verigo in ključavnico.

Pri lesi sem se prekobalil na sosednjo planino Marjanine njive. Tudi ta premore svoje razpelo, a starejše in skromnejše. Čeznjo vodi slaba cesta, po kateri so se kljub pozni uri še vedno prašili avtomobili proti Ušivcu. Zato sem jo čim hitreje prečkal in se za šopkom kažipotov, med njimi JARŠKI, ČRNUŠKI, DOMŽALSKI DOM, vzpel na širok kolovoz v levo. Šele na njem sem ta dan srečal prve pohodnike, če seveda ne štejem množice na parkirišču. Ob njem pa se je letošnjemu planinskemu cvetju pridružil še navadni volčin. Slabih 20 minut nad cesto sem se ustavil pri vodnem zbiralniku in praznem betonskem koritu. Kolovozu se je z leve pridružila najkrajša pot z Rakovih ravni. Pohodnica z nje mi je od daleč mahala, ali teče voda. Ne, tam žejne ni pričakala odrešitev. Še četrt ure in nas je kolono vzpenjajočih se pričakal prvi cilj – suha rogovila z napisom GOJŠKI STAN ob kalu.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na Gojški planini smo dočakali prizor, zaradi katerega se nas je večina to nedeljo odpravila na Veliko planino – prvo vijolično polje žafrana v vsem njegovem sijaju. Vsi smo iz nahrbtnikov privlekli telefone in fotoaparate ter se postavili v čim lepše položaje. Večina je spoštljivo ostala na robu rastišča, nekaj pa jih je za pravi selfi brez pomislekov zagazilo med cvetlice. Više je bilo preprog žafrana še vse polno, ampak nikjer ni bilo niti približno takšne gneče kot tam. Neučakanost pač! Na planini se je pojavilo tudi nekaj zaplat snega, celo na poti. Ponekod skalnata me je v nadaljnje četrt ure zložno dvignila do dobrodošlice na sosednji Mali planini. Velika planina je velikanska gorska planota, razdeljena na okroglo deset planin. Upam, da nisem katere izpustil. Ime je planota prevzela od največje, na Mali pa so vsi trije domovi, kjer si je mogoče potešiti lakoto in žejo: Jarški, Črnuški in Domžalski. Jaz sem sklenil, da bo Jarški moj končni cilj.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jarški dom (1520 m, Žaga 14) ni pravi planinski dom, saj ga ni zgradilo nobeno planinsko društvo in ni bilo nobeno nikoli njegov lastnik. Leta 1955 ga je za počitnikovanje svojih delavcev postavila jarška tovarna Induplati. Po njenem propadu je prešel v zasebne roke, dobil ime Nežkin in nazadnje Jarški dom. Julija lani ga je kupil mlad par iz okolice Ljubljane. Med obiskom sem izvedel le, da se oskrbnik imenuje Anže, in videl, da je res mlad. Za kosilo doma nisem izbral zaradi kuhinje, ampak zato, ker v jedilnici visijo štiri fotografije Janka Urbanca iz vojnih dni. Urbanc je takrat vodil reševanje posadke ameriške leteče trdnjave, ki je 29. maja 1944 s padali izskočila iz bombnika, medtem ko je ta usodno zadet strmoglavil na Malo planino. Posadka je štela deset mož. Dva sta zgorela v letalu, dva so ujeli Nemci, šest pa so jih rešili domačini in partizani; eden od rešenih je dva meseca kasneje umrl v bolnišnici Kamniška Bela. Na te dogodke spominja tudi marmorna plošča na skali med stanovi pod domom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po kosilu sem v sončku še malo pohajkoval okrog doma in užival v pogledih na planino v vseh mogočih vijoličnih odtenkih, tudi skozi namišljena kamnita vrata. A slej ko prej je bilo treba nazaj v dolino. Do vodnega zbiralnika sem se v 20 minutah vrnil po poti vzpona. Tam sem zdaj zavil desno, kot vsi, ki so jih čakali jekleni konjički na Rakovih ravneh. Po kažipotu je bilo do njih nadaljnjih 20 minut. Pot, ki se tam spusti v gozd čez Sončno gričo, je kar strma in nedolgo tega je bila v vlažnem tudi zoprno zdrsljiva. No, pred štirimi leti so jo domžalski markacisti temeljito prenovili ter ublažili s planinskimi stopnicami in oporami. Na maPZS je malo pod začetkom odseka označena točka Jefino korito. Dejansko na tistem mestu ni ničesar. Kolikor je meni znano, je Jefino korito tisto, ki stoji kraj prej omenjenega vodnega zbiralnika. Ko se je pot izvila iz gozda na spodnji del Marjaninih njiv, pa se je poleg obnovljenega pastirskega stana  pokazal še drugi vodni zbiralnik. Temu pravijo Krivčeva voda. Nato sem se spustil na cesto, po kateri je bilo do parkirišča le še nekaj prahu.