Vaja v hoji okrog Petelinovih dolin in v petju partizanskih pesmi

Zdaj ko jaz ne morem hoditi v hribe, Jani pa ne sme, a hojo oba močno pogrešava, sva se odločila poskusiti bolj ko ne po ravnem okrog Petelinovih dolin pod Mokrecem, kjer je bila za 25. april opoldne napovedana proslava ob dnevu upora proti okupatorju. Odpeljala sva se v Škrilje (S 45.918758, V 14.537486), tam pa sva sledila smerni tabli za Spominski park NOB Petelinove doline. Po gozdnih cestah za vasjo so naju usmerjali kažipoti, ki jih je najbrž postavilo društvo Odmev Mokrca, in naju pripeljali k Petelinovim dolinam (okrog 880 m; S 45.88646, V 14.50708). Vhod vanje »stražita« dve zvezdi; na desni piše PARK SPOMINOV BORCEV NOB PETELINOVE DOLINE / DOM PARTIZANOV MOKREC. Bila sva dovolj zgodna, da sva zlahka parkirala lepo v senci. Preden sva se podala na pot, sva si ogledala še partizanski muzej v mali brunarici.

Od avta sva se spustila desno mimo odprte zapornice po gozdni cesti pod Smrekovcem. V dobrih 10 minutah sva prišla do razcepa. Na drevesu ob levem kraku navzdol sta bila markacija in napis SKED. (mišljen je spodmol Skedenc, ki bo počakal, da se najino zdravje popravi). Od domačinke sva izvedela, da se leva cesta slepo konča, kjer so nekdaj, dokler jim niso prepovedali, krmili medvede, da bi jih odvrnili od obiskovanja vasi. Midva pa sva nadaljevala po desni cesti, položno navzgor. Označena je bila z rumenimi črtami, katerih pomena ne poznava. Cesta se je približala robu nad Kozlovimi stenami na levi in skozi drevje sva bolj zaslutila kot videla dolino Iške. Še čez dobrih 10 minut se je levo odcepila steza, ki po Mapy prav tako vodi k Skedencu, a odcep ni bil označen. Zatem je bilo konec vzpona, cesta se je začela rahlo spuščati in po nekaj metrih sva se razveselila razgledišča (S 45.89467, V 14.50330). Uživala sva v pogledu na Iški vintgar in Krim. Za desnim ovinkom nekoliko naprej me je navdušilo obsežno rastišče kranjskih volčičev ali bunik. Žal sva bila nekoliko prezgodna, saj rdečerjavih cvetov še ni bilo veliko. Tudi sicer je bilo mnogo rož, posebno peterolistnih konopnic, spomladanskih torilnic in dvodomnih špajk. Manj kot 5 minut za razglediščem je z leve od zadaj pritekel kolovoz od samotnega Ranča prekletih, kakor je označen na Googlovem zemljevidu. Še vedno so naju spremljale množice bunik. Kakih 10 minut od odcepa k Ranču naju je pričakala druga zapornica in za njo sva stopila na gozdno cesto, po kateri sva se pripeljala k Petelinovim dolinam. Onstran nje je bil na kraju, kjer je taboril Lukov bataljon, le še zaraščen betonski bivak, spominske plošče na bližnji skali pa že dolgo ni več (obnovljeno sva videla v muzeju). Nadaljevala sva po gozdni cesti, po kateri se je kadilo za čedalje več avtomobili in celo avtobusom z udeleženci proslave. V dobre četrt ure sva bila spet pri Petelinovih dolinah, pred katerimi je parkiralo že precej vozil.

 

 

 

Proslava se je začela z nekaj zamude, saj smo počakali številne udeležence pohoda Golo–Mokrec–Petelinove doline. Klopi ob mizah pod nadstreškom v spominskem parku so bile že precej zasedene. Sedla sva k mizi pred odrom. Potem ko smo pozdravili praporščake, spominsko partizansko enoto in pohodnike, se je proslava začela. Tedaj sva presenečena ugotovila, da Jani sedi prav med gostoma, ki so ju prireditelji posebej predstavili: Rudijem Vavpotičem, dolgoletnim predsednikom črnuške borčevske organizacije, ki je pred nekaj dnevi dopolnil 95 let in je bil že pri trinajstih partizan, ter slavnostnim govornikom zgodovinarjem dr. Martinom Premkom. V kulturnem programu so nastopili mladi recitatorji in harmonikar ter Partizanski pevski zbor, ki smo mu pritegnili tudi mnogi obiskovalci. Srečanje se je končalo s piknikom.

 

 

Tako sva z dobro uro hoje in kulturnim dogodkom lepo praznovala dan upora proti okupatorju. Seveda upava, da bo hoje kmalu spet čedalje več.

Dovško pokopališče, zadnji dom številnih gornikov (2)

Emanuel Kusý - Dúbrav (1903–1922)

Gimnazijski absolvent iz Prage Emanuel Kusý - Dúbrav se je leta 1922 udeležil mednarodnega sokolskega zleta v Ljubljani. Ker so bile še počitnice, jih je izkoristil za tritedensko potepanje po Jugoslaviji. Za konec je sklenil skočiti na Triglav. Nanj se je kljub dežju, megli in vetru odpravil 17. septembra iz Vrat čez Prag. Nazadnje ga je videl nek vojak še pod Pragom. Tega dne že v mraku je kmetica Jera Peterman z Dovjega, ki je pod Pihavcem zbirala svoje ovce, slišala klice na pomoč. Nanje je opozorila ruska vojaka, ki sta tam služila za graničarja, a nista ukrepala. Naslednji dan se je proti Luknji odpravil legendarni oskrbnik Aljaževega doma Jože Torkar pa tudi Vahica, kot so klicali Petermanovo. V lepem vremenu je v višini, kjer je prejšnji večer slišala klice, opazila sedečo postavo. Vtem ko je počivajočega skušala priklicati, se je nad njim utrgalo skalovje in ga odneslo s sabo v globino. Poizvedovanje je steklo še dan kasneje, ko sta dva orožnika pod Plemenicami našla hudo razbitega Kusýja - Dúbrava. Naslednje leto so v kaminčku proti koncu Bambergove poti našli njegovo pelerino. Iz tega sklepajo, da se je pod Pragom premislil in krenil pod steno na Luknjo in Plemenice. V kaminu mu je verjetno zdrsnilo in je poškodovan krenil navzdol, a je zgrešil pot in se zataknil nad prepadom. Pokopali so ga ob prisotnosti družine z lepo sokolsko komemoracijo 24. septembra na Dovjem.

 

Gregor Lah (1877–1944)

Gregor Lah, p. d. Preckin, je bil pred drugo svetovno vojno verjetno najbolj znan in priljubljen pooblaščeni gorski vodnik v Mojstrani. Vodniško potrdilo je pridobil leta 1906 na tečaju Slovenskega planinskega društva. Ko je Evgen Lovšin prelistaval njegovo vodniško knjižico, je na več kot sto gosto popisanih straneh naštel prek 200 ljudi, ki jih je varno vodil po gorskih poteh, in same pohvale za opravljeno delo: vzoren, zanesljiv, pogumen, požrtvovalen, oprezen, vešč, pozoren, marljiv, pazljiv, obziren, okreten, ljubezniv ... Vrsto let je bil tudi načelnik mojstranskih gorskih reševalcev in njegova hiša se je tisti čas ponašala z napisom Rešilna postaja SPD. Imel je šimeljna in lojtrnik, s katerima je med obema vojnama zvozil tako rekoč vse ponesrečence iz Vrat na dovško železniško postajo ali pokopališče. Na njem so končali tudi njegovi posmrtni ostanki in na nagrobniku več kot upravičeno z zlatimi črkami piše: Tu počiva daleč naokoli znani gorski vodnik.

 
 

Franci Lakota (1936–2024)

Franci Lakota je postal član Planinskega društva Dovje - Mojstrana leta 1949, ko mu je bilo komaj 13 let. Poleg hribolazenja se je navduševal tudi za smučarski tek in bil pri tem tako uspešen, da se je prebil tako v mladinske kot v članske vrste jugoslovanske reprezentance. Seveda se tudi v gorah ni zadovoljil s preprostim planinarjenjem, temveč se je razvil v dobrega alpinista. Svoje bogato alpinistično znanje je kot inštruktor od leta 1960 z veseljem prenašal na mlajše rodove. Že dve leti prej je vstopil še med gorske reševalce in v obdobju 1970–1978 celo načeloval mojstranski postaji. Ko mu je z leti začelo zmanjkovati moči za zahtevne športne dosežke, se je posvetil gospodarski dejavnosti društva. Več kot 15 let je pomagal pri oskrbi in upravljanju Aljaževega doma v Vratih, v 80. letih prejšnjega stoletja pa tudi pri postavitvi Triglavske muzejske zbirke.

 

Wilhelm Lass (1878–1909)

Lassova nesreča, druga smrtna v Steni, je gotovo najbolj znana alpinistična nesreča pri nas, saj deloma spominja na razvpito dramo v severni steni Eigerja. Poleti 1909 sta v naše Julijce prišla mlada učitelja z Dunaja Wilhelm Lass in Karl Plaichinger. Ko sta že preplezala nekaj smeri, ju je zamikala Nemška v Steni. V Vratih sta srečala Jakoba Aljaža, a sta se je njegovim svarilom navkljub 20. julija zjutraj pogumno lotila. Plezanje jima je šlo dobro od rok, dokler ju ni v zgornjem delu ujela nevihta. Kar precej časa sta vedrila v neki luknji, a ker dež ni ponehal, sta mokra nadaljevala, Lass prvi, Plaichinger 20 m za njim. In potem se je zgodilo. Lassu je desno od Male Črne stene na mokri skali zdrsnilo. Strmoglavil je 25 m globoko in za seboj potegnil navezanega tovariša. Na srečo se je vrv ujela za skalni pomolček in obvisela sta vsak na svojem koncu vrvi. Čeprav je Plaichinger padel le kakih 5 m, si je poškodoval glavo in zlomil dve rebri. Uspelo se mu je rešiti na pomol, Lass pa je mnogo huje pobit obvisel na vrvi. Moral je hudo trpeti, a tovariš ni mogel do njega. Hudo je stokal in govoril, da bo prerezal vrv. Po dveh urah je utihnil. Plaichinger je vso noč preždel v steni in neuspešno klical na pomoč. V obupu je naslednje jutro le izplezal na Kugyjevo polico in se privlekel do Dežmanove koče. Ker je bila prazna, je nadaljeval in čez Prag sestopil v dolino. Domači reševalci so se odpravili v akcijo, a si do ponesrečenca niso upali. Čez pet dni je prišla pomoč iz Gradca in z Dunaja. Tudi bolj izurjeni tujci so le z obilo težavami dosegli Lassa. Domačini so nato truplo prenesli skozi Kot v Mojstrano in 26. julija ga je na Dovjem pokopal Jakob Aljaž. Sestra mu je na nagrobnik napisala: Mein lieber Bruder! Ich kann Dich nicht vergessen, die Sehnsucht nach Dir hört nie auf.

 

Wolf Luckmann (1903–1930)

Wolf Luckmann je bil mlad nadobuden kartograf, zaposlen pri geografskem inštitutu ljubljanske univerze. Ker je bil velik ljubitelj narave, je na svojih planinskih pohodih za inštitut z veseljem opravljal tudi fotografske posle. S tem namenom se je 28. junija 1930 sam za nekaj dni odpravil iz Vrat v Martuljško skupino. Za tabor si je izbral votlino pod Malim Matterhornom (kot je špico imenoval sam, drugi pa so ji takrat pravili samo Skala), ki jo je odkril na enem svojih prejšnjih potepanj. Ko ga po tednu dni ni bilo nazaj, so domači sprožili iskalno akcijo. Jeseniškim skalašem sta se pridružila oba pogrešančeva brata. Ker takrat Malega Matterhorna še nihče ni poznal, je bilo iskalno območje precej razsežno. Drugi dan iskanja so le našli votlino z njegovo opremo, njegovo truplo pa je šele 16. julija v žlebu pod Velikim Oltarjem opazil Joža Čop. Iz Lukmannovih zapiskov, ki so jih našli kakih 250 m više, so sklepali, da se je ponesrečil 1. julija. Naslednji dan so truplo prinesli v dolino in ga 18. julija pokopali na Dovjem. Prav ta dolgotrajna iskalna akcija je med skalaši rodila zamisel, da so začeli v odročnih gorskih predelih graditi bivake.

 

Heinz Müller (1901–1930)

11. junija 1930 je prišla v Mojstrano družba šestnajstih mladih Nemcev, povečini študentov, da bi uživali v okoliških gorah. Najprej so se namestili v Aljaževem domu. Naslednji dan so se povzpeli do Triglavskega doma na Kredarici in še istega dne na vrh Triglava. Pozno popoldne se jih je pet odločilo, da poskusijo na vrh splezati še naravnost z ledenika po severovzhodni steni, kot so to domnevno storili prvopristopniki. Dva sta si še pred Kugyjevo polico premislila, trojica na čelu s Heinzem Müllerjem, študentom iz Kölna, pa se je navezala in krenila v steno. Tik pred najnevarnejšim delom si je premislila še Müllerjeva zaročenka in se odvezala z vrvi. Takoj zatem je Müller omahnil, strmoglavil v prepad in z razbito glavo mrtev obležal ob vznožju stene. Seveda je za seboj potegnil navezanega soplezalca Erwina Lüddeckeja. Na njegovo srečo se je Müllerjevo truplo zagozdilo v plaznici na ledeniku, tako da nista zgrmela v Vrata. Pretresena Müllerjeva zaročenka je vso noč preždela v steni in je šele zjutraj obvestila tovariše o nesreči. Lüddeckeja so s poškodovanimi glavo in nogama (zlomljeno desno stegnenico) prepeljali v ljubljansko bolnišnico, kjer je okreval več kot mesec dni, Müllerja pa so 17. junija pokopali med druge žrtve gora na dovškem pokopališču. Usodno mesto je kasneje dobilo ime Müllerjev kamin.

 

Jera Peterman (1853–1930)

Kdor prebira zgodovinsko planinsko literaturo, bodisi publicistično bodisi leposlovno, ni zlomek, da ne bi kdaj naletel na nenavadno ime Vahica. O njej je bilo zapisanih kar nekaj anekdot. Ena najbolj znanih je tista, kako je ženska že v zrelih letih, obuta samo v lesene cokle, rešila iz stene tedaj mladega Joža Čopa, ki se je zaplezal v Škrlatici. Med drugim jo je slikovito opisal Tone Svetina v svoji Steni. Med Dovžani in Mojstrančani je bilo splošno znano, da je Vahica pri zbiranju svojih ovac v Vratih v coklah preštorkljala steni tako Cmira kot Stenarja. Po poroki je bilo njeno uradno ime Jera Peterman, po domače pa se je moževi domačiji reklo Pri Vahu (Dovje 17). Kot pastirico in gonjačko gamsov, ki je poznala vse stezice in stečine v Vratih, jo je srečal tudi Jakob Aljaž. Nanjo se je obrnil za svet, ko je iskal nadomestni prostor za v snežnem plazu porušeni Aljažev dom. V njegovem cerkvenem zboru je pela alt. Menda je bila rahlo duševno prizadeta, zato ji je Aljaž v težavah večkrat priskočil na pomoč. Ko ji je že prvo leto prve svetovne vojne po amputaciji noge umrl sin Janez, je z njo in njegovo sestro na svoje stroške odšel na Dunaj, pripeljal Janezovo truplo na Dovje in ga slovesno pokopal. V zahvalo sta ženski za orgle v njegovi cerkvi darovali za tisti čas velikih tisoč goldinarjev.

 

 

 

Joseph Pfenning (1915–1936)

Zarana 9. avgusta 1936 je iz Aljaževega doma v Vratih odšla pod Steno skupina šestih mladih plezalcev iz celovškega planinskega društva Bergsteiger. Razdelili so se v tri naveze. Ena je krenila v Bavarsko smer, dve v Kratko nemško s Zimmer-Jahnovim izstopom. V slednjih je prvi plezal Joseph Pfenning s tovarišem Kristianom Schwarzem. Ko sta bila samo še nekaj metrov pod vrhom, je Pfenning zašel v previs nekaj deset metrov v desno. Rešiti se je skušal s širokim razkorakom. Tako je stal kakih pet minut, tovariši pa so napeto opazovali, kaj se bo zgodilo. Potem so mu očitno popustile moči ali je izgubil ravnotežje in je strmoglavil v globino 70 m, se nekajkrat odbil od stene in mrtev obležal na polici. Seveda je za seboj potegnil tudi soplezalca, ki pa je na srečo obtičal v razpoki na snežišču kakih 30 m više sicer hudo poškodovan, a živ. Schwarza so še isti dan prenesli na Kredarico, drugi dan skozi Krmo v Mojstrano in nato v celovško bolnišnico. Medtem so v dolino spustili tudi Pfenningovo truplo in ga 11. avgusta pokopali na Dovjem. Prvotno je grob označeval skromen lesen križ z napisom na bakreni plošči. Danes je to grob Kotnikovih, ki pa so spoštljivo namenili manjšo marmorno ploščo tudi Pfenningu.

 

Janez Polda st. (1882–1949)

Pred drugo svetovno vojno ni bilo pravega planinca, ki bi se podal v gore nad Vrati, da ne bi poznal starega Janeza Polda. Že kot otroku mu je postala čez poletje dom skromna bajta, ki je stala na rovtu proti koncu doline. Ko mu je bilo samo šest let, je že po okoliških tratah pasel očetovo čredo ovac. Na ta način je pretaknil vse kotičke Na Jezerih pod Martuljkovo skupino in za Cmirom. Sledila je nemška šola na Koroškem pa kasneje vojna, a se je vedno, takoj ko je bilo mogoče, vrnil v Vrata in ljubi dolini ostal zvest do smrti. K njemu so prihajali po svet tudi izkušeni planinci, ki so se odpravljali na še neznana pota nad Vrati. Mnoge je po gorah tudi vodil, saj je opravil tečaj in postal pooblaščeni vodnik Slovenskega planinskega društva. Na starejša leta se je temu odpovedal; zadnji vpis v njegovi vodniški knjižici je iz leta 1932. Seveda je, če so ga poklicali, priskočil tudi na pomoč pri reševanju ponesrečencev. Pomagal je pri nadelavi planinskih poti in postojank. Aljaževe evidence kažejo, da je samo pri širitvi Triglavskega doma na Kredarici tja kar 62-krat nesel material. V 20. letih prejšnjega stoletja je bil tudi udeleženec pionirskih tekmovanj v smuških skokih na skakalnici Cirila Žižka v Bohinjski Bistrici, kjer se je komaj dalo preskočiti deset metrov. Njegov sin Janez Polda ml. (1924–1964) pa je samo četrt stoletja kasneje v Planici poletel že 120 m daleč (sicer z dotikom). Sin, bolj ali manj pozabljena skakalna legenda, ima v bližini sploh najlepši nagrobnik (delo še dveh bivših skakalcev Bineta Roglja in Angela Omana) na dovškem pokopališču.

 

Goran Rabič (1955–1974)

Goran Rabič je veljal za enega najbolj perspektivnih plezalcev Alpinističnega odseka Dovje - Mojstrana. Večinoma je plezal v navezi z vrstnikom Izidorjem Koflerjem. Leta 1974 je zelo odmeval njun vzpon v smeri Raz klina v steni Anića kuka v Paklenici. To je bila namreč prva slovenska ponovitev tedaj legendarne smeri, ki sta jo plezala dan in noč ter jo končala prej kot v 24 urah. Leto prej sta Hrvata Marijan Čepelak in Borislav Aleraj v prvenstvenem vzponu zanjo potrebovala kar osem dni. Po vrnitvi iz Paklenice sta se 11. maja Rabič in Kofler skupaj podala v steno Debele peči v smer, ki sta jo dvajset let prej preplezala Aleš Kunaver in Tone Jeglič. Rabič je zašel v težaven svet, kjer mu je v mokri steni zdrsnilo in je padel. Prvi klin se mu je izpulil, drugi in varovanje soplezalca pa sta ga ustavila šele 60 m niže. Tovariš mu je nudil prvo pomoč in nato odhitel po reševalce. Ko so ti okoli poldneva prišli do njega, so lahko ugotovili le še smrt.

 

Alois Schmidt (1853–1895)

Alois Schmidt je bil druga planinska smrtna žrtev v Triglavskem pogorju. Kot sudetski Nemec je poučeval naravoslovje na učiteljišču v Chomutovu na Češkem. Izkušen planinec – bil je celo predsednik planinskega društva Rudne gore – se je 30. julija 1895 iz Dežmanove koče povzpel na Triglav in se zgodaj popoldne vračal v dolino mimo Koče Marije Terezije. Njegov cilj je bila Mojstrana skozi dolino Krme. Uro kasneje je bil že na strmini, ki se izpod Kurice spušča v Zgornjo Krmo. Nekdaj je bilo tam običajno tudi poleti snežišče, ki se je po nekaj deset metrih izteklo v skale malo nad studencem. Planinci so ga praviloma obhodili po levi, bolj pogumni in vešči pa so se po njem kar podričali. Videti je, da je tako storil tudi Schmidt, kar pa se je zanj končalo tragično. Zvečer sta ga namreč našla nekaj metrov pod snežiščem s pobito glavo mrtvega delavca iz Radovne, ki sta popravljala pot. V gostilni Pri Požgancu sta naletela na Jakoba Aljaža in ga o vsem obvestila. Ta je poskrbel, da je drugo jutro šest mož preneslo truplo v dolino, kjer ga je na dovškem pokopališču 2. avgusta zvečer pokopal.

 

Elfriede (1929–1968) in Robert Stix (1922–1968)

Zakonca Stix sta bila doma z Dunaja. 20. oktobra 1968 sta se odpravila iz Vrat po Tominškovi poti na Triglav. Odtlej ju ni nihče več videl. Reševalci so organizirali celo vrsto iskalnih akcij in pregledali Triglavsko pogorje od Bleda do Kranjske Gore. Ker niso našli nobene sledi, so se začele širiti govorice, da sta bila tihotapca na begu, da sta storila samomor in podobno. Ko so jeseni 1969 reševalci že hoteli opustiti iskanje, je 7. septembra nemška turistka, ki je skušala četrt ure nad Vrati priti do snežišča kakih 200 m s Tominškove poti, zagledala čevelj. Zdelo se ji je, da tam nekdo počiva. Oče je odšel pogledat in našel razpadajoči trupli. Izkazalo se je, da sta Stixa. Zdi se, da sta nekje više zašla s poti preveč levo v Cmir in se neznano kako ponesrečila. Plaz je trupli prinesel niže. Pokopali so ju na novem delu dovškega pokopališča.

 

Marija Žagar (1869–1952)

Jakob Aljaž je imel starejšo sestro Marijo, poročeno Žagar. Ta je imela poleg dveh sinov, ki sta kmalu po rojstvu umrla, še dve hčeri – Marijo in Marjano. Leta 1885 sta še kot najstnici osiroteli in Aljaž je bil določen za njunega skrbnika. Vzel ju je k sebi. Marjana se je kmalu poročila in ob prvem porodu umrla, Marija, znana kot farovška Mici, pa mu je gospodinjila vse do njegove smrti. Aljaž je tudi upravljal njuno dediščino, ko so prodali Žagarjevo posest v Mednem. Zato se zdi zelo verjetno, da je bila iz tega denarja plačana katera od njegovih planinskih gradenj. Morda v zahvalo jima je še za življenja uredil prostor za grob na dovškem pokopališču. A na Dovjem je pokopana samo Marija, pa še ta ne ob južni zunanji steni cerkve, kamor je dal Aljaž vzidati lep marmornat okvir s podpisom POSTAVIL JIMA STRIJC J.ALJAŽ. Po besedah nekdanjega dovškega župnika Franca Juvana je njen grob malenkost vstran in ga je prevzela Marija Zorman, ki je prav tako pokopana v njem. Na nagrobniku Žagarjeva ni napisana.

 

Toliko mi je uspelo izbrskati, a si ne domišljam, da so to vsi omembe vredni planinski grobovi na pokopališču. Sam v prvi vrsti pogrešam grob Janeza Klinarja (1843–1926), p. d. Požganca. Po mojem mnenju si je kot delovodja tako rekoč vseh Aljaževih planinskih gradenj zaslužil večno slavo med slovenskimi planinci, a danes nima niti javno zaznamovanega groba. Na srečo vsaj njegov nagrobnik hrani Slovenski planinski muzej v svojih depojih. Podobne usode je bil, kot kaže, deležen grob Janeza Koširja* (1888–1943). Seveda lahko razpravljamo o njegovem ravnanju med drugo svetovno vojno, vendar to v ničemer ne spremeni dejstva, da je 22. avgusta 1908 postal prvi Slovenec, ki je dokumentirano in nedvomno preplezal Steno. Za tiste čase pravi podvig po Nemški smeri je opravil pri komaj dvajsetih letih sicer v družbi mnogo bolj izkušenih Franza Zimmerja in Gustava Jahna, a kar v okovanih gojzarjih in ne navezan. Samo čudim se tudi lahko, kam in kako je izginil grob vodnika Franca Skumavca (1853–1914), p. d. Šmerca, ki je imel v Aljaževih časih najbolj znano gostilno v Mojstrani (Savska cesta 7), še posebej med Nemci, ki so bili tam po nemško tudi postreženi. Ker je bil ključar Dežmanove koče, se je pri njem oglasil skoraj vsak, ki se je odpravil proti Triglavu.

 

 

26. 4. 2026

* Nekaj dni po objavi se mi je oglasil domačin Dušan Polajnar in me opozoril, da Koširjev grob ni »izginil«, ampak je le »skrit« očem nepoznavalcev. Pokopan je namreč v skupnem grobu družin Švajgar-Košir in Egger. Na pesek na njihovem grobu je položenih deset ploščic z imeni tam pokopanih in njemu je seveda posvečena tista z napisom JANEZ. Janez Košir je postal od Slovenskega planinskega društva potrjeni gorski vodnik že leta 1908, ko še ni dopolnil niti dvajset let. Prav tisto poletje je Dunajčan Karl Wagner (mimogrede, tudi njegovega groba na Dovjem nisem našel) kot prvi svojo željo premagati Steno plačal z življenjem. Ker ga takrat še slabo usposobljeni mojstranski reševalci niso našli, so prišli na pomoč avstrijski, med njimi omenjena Zimmer in Jahn. Zakaj sta v poizvedovalno akcijo 22. avgusta vzela tudi Koširja, ni znano, a neizpodbitno je, da so družno preplezali celotno Nemško smer. To sta tudi vpisala v Koširjevo vodniško knjižico in ga za plezanje zelo pohvalila. No, Wagnerja vendarle tudi oni niso našli. Koširja v svojih spominih omenja Aljaž pri reševanju Wilhelma Lassa naslednje leto, ko je zavrnil, da bi tvegal življenje za že mrtvega plezalca. Kasneje je bil med domačini znan tudi kot glasen nasprotnik komunizma. Tako se med drugo svetovno vojno decembra 1941 ni hotel pridružiti dovškim vstajnikom, brez pomislekov se je družil z vodjem jeseniških raztrgancev Andrejem Nočem in sam Nemce vodil po karavanških hostah, po pripovedovanju njegovih na lov. Tako je bilo tudi konec oktobra 1943. Po besedah njegove hčere Minke so na Erjavčevem rovtu naleteli na Ivana Dovžana, p. d. Bvaščevega. Ta je zbežal pred njimi, oni pa so nanj streljali, a ga zgrešili. Nekaj dni kasneje, 28. oktobra, zvečer je pri Koširjevih trdo potrkalo. Bil je Bvaščev Ivan s tovarišema in po kratkem pogovoru z gospodarjem je v veži odjeknil strel. Košir je s prestreljeno glavo obležal  mrtev. Dušan mi je poslal tudi fotografije družinskega groba.