Hotunjski vrh, Gače in Pokljuška soteska

Janija kot ljubitelja planinskih ciljev, ki jih obiščejo bolj redki, že dolgo časa »vznemirjajo« trije vrhovi nad Zgornja Krmo. Sodobni zemljevidi jih imenujejo Cesar, Činkelman in Kurica. Iz projektov Slovenska hišna imena in FLU-LED je izvedel, da se prva dva imenujeta po nekdanjih domačijah v Zagorici, eni od vasi, ki so se združile v današnji Bled. Na njihovih zemljevidih je tudi odkril, da sta imeli obe na Pokljuki svoja rovta. Či(n)kelmanovega sva že staknila, zdaj pa je želel na lastne oči videti še Cesarjevega. Najbližji hrib je Hotunjski vrh, zato ga je 20. julija dodal svojemu cilju, čeprav sva na njem že bila to zimo.

Prvotno sem načrtoval, da bi se na turo odpravil iz Krnice skozi Pokljuško sotesko. Toda po spletu se mi ni uspelo dokopati do zanesljivega podatka, kje je za Pokljuško sotesko dovoljeno parkirati, zato sem se odločil, da se zapeljem do Zatrnika. Tam mnoge voznike »zvabi« parkirišče pred gostilno Pr' lovcu (še nedavno se je imenovala Pr' jagru), kar seveda ni prav. Toliko bolj, ker je obilo prostora za cesto le malo naprej nasproti velike kmetije Podgošar in nekaj metrov pred prvim podvozom pod nekdanjim smučiščem (S 46.368160, V 14.033498). Na koncu se je izkazalo, da je bil moj avto tam ves dan edini, ki je disciplinirano čakal lastnika. Onstran ceste je na skali plošča v spomin štirim žrtvam okupatorja in domačih izdajalcev med drugo svetovno vojno.

 

Napotil sem se nazaj po cesti, vendar le nekaj korakov do umetelno izrezljanega kažipota Hotunjski Vrh 40 min pod brunarico Zatrnik. Seveda sem zavil za njim mimo gospodarskih poslopij v mokro travo; še zjutraj je med vožnjo od Ljubljane do Kranja deževalo. Nekdaj sta tam obratovali dve otroški vlečnici. Ob desni se je pokazala tedanja servisna pot, širok kolovoz, ki se je vztrajno držal enega ali drugega roba smučišča. Zato mu ni bilo težko slediti, čeprav oznak za pot ni bilo. V posebej visoki travi so se pokazale posamezne zaplate vse vprek poležanih bilk, najbrž posledica nočnega neurja. Po kakšnih 20 minutah se je v levo odprl strm travnik, vrh katerega sem že zaslutil zgornjo postajo žičnice. Toda pot ni zavila nanj, temveč se je nadaljevala naravnost. Korenito levo se je obrnila šele 10 minut više. Na ovinku se mi je iz gozda na desni pridružil kolovoz, po katerem sva z Mojco prišla pozimi. Malo dalje sem opazil edinega možica, ki je izpričeval zelo mirno roko postavljavca. Zagledal sem komunikacijsko anteno in pred njo se je v desno odcepila stezica (ena, prav tako uporabna, je bila že prej), ki me je privedla do omenjene zgornje postaje vlečnice. Mimo nje je bilo le še nekaj korakov skozi drevje do najvišje točke Hotunjskega vrha (1107 m).

 

 

 

Vrh in imenitne razglede je opisala že Mojca. Sam tokrat z vremenom nisem imel take sreče, zato nisem mogel tako uživati v pogledih na Julijce s Triglavom in na drugo stran na Karavanke s Stolom. Ne vem, ali je vredno dodati, da sem na geodetskem kamnu opazil črki VT, a mi njun pomen ni znan. Skoraj istočasno z menoj je na vrh prišel angleško govoreč par, edina pohodnika, ki sem ju srečal dotlej.

 

 

 

 

Dobro, prvi cilj je bil dosežen. Zdaj grem res iskat Cesarjev rovt. Malo drugače, po grebenu, sem se spustil do ovinka smučišča, kjer se je jutranji poti priključil kolovoz iz gozda. V 5 minutah se je z zapornico končal na gozdni cesti na mestu, kjer je onkraj nje nekoč stala domačija Posavec. Čeprav je bilo območje zdaj seveda bolj zaraščeno kot pozimi, sem šele tokrat opazil, da so to ruševine ne samo enega, ampak dveh objektov. Zame nov je bil manjši. Zavil sem levo po cesti, ki se je blago spuščala. Z zemljevida sem razbral, da kar 3,5 km vijuga skozi pokljuške gozdove, preden se izteče na glavno cesto z Bleda proti Rudnemu polju. Najbrž tako vijuga, da omogoči dostop do številnih senožeti, raztresenih po tamkajšnjih gozdovih. Na prvem desnem ovinku sem za vsak primer levo pod cesto preveril kolovoz, po katerem sem se nameraval vrniti.

 

Četrt ure od Posavca so se desno ob cesti začeli nizati rovti. Najprej se je zdaj že v lepem soncu zableščal Putkov rovt, kar precejšen travnik s senikom blizu ceste. Nisem prepričan, ali je bil letos že pokošen. V travi sem razbral slabo vidno stezico in ji sledil. Ni vodila v mojo smer, zato sem kar na pamet zakoračil v gozd proti vzhodu. Tam sem našel vlako, a je spet vodila nekam drugam. Sem pa pod seboj zagledal nov travnik in se spustil k njemu. Prišel sem v ozko travnato dolinici Tišlerčkov rovt in na njegovem spodnjem koncu zagledal brunarico. Od daleč je bila videti v kar solidnem stanju, ko sem se približal, pa sem ugotovil, da mora biti že lep čas zapuščena: trohneče skodle, odpadli strešniki, manjkajoči žlebovi, pajčevine v oknih. Na terasi sem našel dvajset let star časopis in na vratih napis s kredo SREČNO NOVO LETO NOVAK. Kdo ve, katero novo leto je bilo to.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Ko sem stikal okrog brunarice, sem nenadoma zaslišal loputanje avtomobilski vrat, ki mu je sledil živahen pogovor. Le kdo se še potika po teh koncih? Zakoračil sem glasovom naproti. Na cestnem robu, s katerega se je za zagrajenim dovozom širil Cesarjev rovt, sem zagledal šest možakov. Beseda je dala besedo in izvedel sem, da so piloti jadralnih padal, ki čakajo svoje goste za tandemski polet nad Bled. O Cesarjevem rovtu niso vedeli nič; oni vzletišču pravijo Gače (980 m). Gače so spet nekaj, o čemer se kartografi ne morejo zediniti, kaj in kje so. Povedali so še, da so ležeče železobetonske stebre, ki preprečujejo vožnjo po travniku, našli zavržene v hosti oni in so jih zvlekli na sedanje mesto. Ko so njihove goste – same tujce – pripeljali, so brez posebnih priprav zame osupljivo hitro vsi skupaj odfrčali v dolino. Na travniku sem še kar nekaj časa posedel na klopci in občudoval Blejski kot. Človek se mora strinjati s pesnikom: »Dežela kranjska nima lepšga kraja, ko je z okolšno ta, podoba raja«.

 

 

 

 

 

 

 

 

V prepričanju, da me čakajo še druge lepote, sem se vrnil na cesto in krenil desno še malce navzdol. Po glavi se mi je motalo: je prav ali ne, da je življenje na Cesarjev rovt vrnil vsaj turizem? Misel mi je pregnal naslednji Tratovčev rovt, čisto sveže pokošen in moj edini ta dan očitno živ. Sicer skromna bivanjska hišica je bila skrbno obnovljena, zaklenjena vrata pa je čuvala »gospodinja« iz cunj. Onkraj ceste je bila narejena lepa škarpa, na kateri je stalo razpelo modernega videza z Jezusovimi besedami: Ego Sum Lux Mundi (= Jaz sem luč sveta).

Pred hiško se je v gozd vzpel kolovoz. Po njem sem se, kot sem načrtoval, prej kot v 10 minutah vrnil na znani cestni ovinek, po cesti spet do Posavca, od njega na ovinek nekdanjega zatrniškega smučišča in po poti vzpona navzdol proti Zatrniku. Vmes me je pogled skozi drevje za kratko zvabil v levo, kjer se je kazala še ena streha. Po moji presoji je pripadala počitniški hišici. Do nje sem se prebil čez mokroten travnik, na katerega me je že od daleč opozorila množica močvirskih osatov. Pogled na zemljevid je bil zgovoren – Mokrice. Vrnil sem se na stezo in po že znani poti sestopil k brunarici Zatrnik. Tam sem si »sposodil« senco njihovega gospodarskega poslopja in med malico na informacijski tabli prebiral zgodbo o obisku treh ameriški astronavtov Apolla 15 Gorij in Zatrnika 30. januarja 1972. Besedilo se je končalo s pojasnilom, zakaj so se odločili obiskati ravno Gorje: »Ja na Luni so že bili, pa so šli pogledat v Gorje še kako je za Luno«. Škoda, da avtorji niso besedila pokazali komu, veščemu pravopisa.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po malici sem se odpravil še k drugim lepotam, ki sem si jih obljubil. Po glavni cesti sem mimo Lovca odkorakal k spodnji krajevni tabli za Zatrnik, kjer me je čisto nov planinski kažipot napotil na kolovoz. Čeprav pot na maPZS ni označena kot markirana, se je kmalu pojavil prvi knafelc, kasneje še usmerjevalni stebriček. Najprej udoben, v drugem delu pa bolj skalnat se je kolovoz zlagoma spuščal proti Pokljuški soteski. Čez slabe četrt ure sem izbral prvega od dveh odcepov levo na stezico, zavarovano z jeklenicami, saj je pod njo pobočje prepadno padalo v sotesko. Pot se je zvila v ključe, ki so me tudi s pomočjo nekaj stopnic privedli točno na začetek znamenitih galerij.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Moram priznati, da sem misli, da bom prišel v sotesko niže. No, če sem že pri galerijah, bom pa najprej doživel te in se odpovedal krožni poti. Lesene galerije so po navpični steni kakih 15 metrov nad tlemi prvotno zgradili leta 1930 in jih poimenovali po »kraljeviču« Andreju. Verjetno danes bolj malo Slovencev ve, kdo je bil to. Bil je tretji sin jugoslovanskega kralja Aleksandra, ki je zdaj tako rekoč izbrisan iz našega kolektivnega spomina, galerije pa so, prepričan sem, edini pomnik pri nas, ki še časti Andrejevo ime.* Zavil sem torej nanje in ob vrtoglavih pogledih v dno po 35 metrih prišel do najožjega dela soteske. Po stopnicah sem se vzpel v predor, ki obiskovalcem na tej višini omogoči prehod skozi ožino. Ko se je svet spet odprl, se je soteska končala. Obrnil sem in zdaj z začetka galerij sestopil na dno, kjer se soteska razširi v vrtec, kot pravijo takim mestom. Posedel sem na klopci pred spodmolom, občudoval drzno zgrajene galerije, tesno ožino, kjer se je med stenami prebila voda, in vlekel na ušesa pogovore presenetljivo številnih obiskovalcev. Skoraj vsi so govorili tuje jezike. Potem sem krenil po soteski še navzdol proti Krnici. Med večinoma do 50 metrov visokimi stenami sem hitro dosegel naslednji vrtec. Tam se je treba ozreti v desno, da ugledamo 24 metrov visok kamnit most, na najožjem delu debel tri metre. Še niže v soteski je križišče, kjer odcep v levo vodi na opuščeno planino Stara Pokljuka. Pot je speljana skozi Luknjo, jamsko dvorano z dvema vhodoma in dvema oknoma (nekateri viri trdijo, da so okna tri). Bolj pozorni lahko v poltemi po stenah votline prepoznajo gomolje roženca.

 

 

 

 

No, zdaj se pa res ne bi mogel pritožiti, da se nisem naužil dovolj lepot. Po poti spusta sem se vrnil na Zatrnik in se po šestih urah potepanja (čiste hoje je bilo kvečjemu za štiri ure in pol) poln vtisov odpeljal domov.

* Kralj Aleksander I. Karađorđević, ki smo ga takrat Slovenci – za razliko od habsburških vladarjev – videli kot našega »prvega narodnega« kralja, je imel tri sinove. V vsejugoslovanskem duhu je prvemu dal srbsko ime Petar, drugemu hrvaško Tomislav in tretjemu slovensko Andrej. S tem bi se morali ujemati tudi kraji njihovega rojstva, vendar so močni snežni zameti preprečili, da bi se Tomislav rodil v Zagrebu. Andrej se je rodil na Vidov dan 28. junija 1929 v kraljevem dvorcu Suvobor na Bledu, predhodniku današnje Vile Bled. Tam so ga poldrugi mesec kasneje tudi krstili, sicer po pravoslavnih šegah, vendar je dvorni protojerej pri krstu uporabil vodo iz Vardarja, Jadranskega morja, Donave in Savice. Družina je poletne mesece redno preživljala na Gorenjskem in kralj je veljal za »našega najljubšega gosta«. Tudi sam je ob neki priložnosti vzkliknil: »Zaboga, saj sem vendar jaz na pol Slovenec!« Naj v planinskem duhu dodam le še, da je ob njegovi smrti legendarni Joža Čop na lastno pobudo v visokem snegu odnesel žalno zastavo na Aljažev stolp.