Tudi stara lovska podrtija je lahko cilj

Pred slabim poldrugim letom sva se z vzponom na Očaka potihem poslovila od dvatisočakov. Nanj sva se povzpela po najlažji, čeprav dolgi poti iz doline Krme. Zdaj pa je Jani že podvomil, ali sva v enem dnevu sposobna zlesti vsaj do Zgornje Krme in nazaj. Ker mene še kar naprej muči koleno, se je odpravil iskat odgovor spet sam.

 

Parkirišče Pri lesi (S 46.385807, V 13.907364) na koncu makadamske ceste v Krmo je eno redkih, do katerih se je še mogoče z avtom pripeljati globoko pod vršace in parkirati brez plačila. Ko sem tam ugasnil motor, je bilo parkiranih trinajst avtomobilov. Slabo znamenje? Tik pred menoj je parkiral mladenič, se na hitro opremil in odtekel v gozd. No, jaz sem za pripravo potreboval malce več časa, potem pa le zakoračil za njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Že na parkirišču se je slišalo klokotanje vode. Le nekaj korakov naprej je bil res zajezen in speljan v korito kar močan izvir pitne vode. Priročno za tiste, ki jim med sestopom s Triglava zmanjka osvežila. Na drugi strani je na bližnji jasi stal slabo vzdrževan objekt, ki ga planinci poznamo kot garaže. Čigave in za kakšen namen, ne vem, vem pa, da nič več ne služijo garažiranju. Kot je bilo videti skozi okna, je v njih polno neuporabne ropotije. Pot je še po ravnem zavila na široke nanose hudourniškega proda, po četrt ure pa se je začela vzpenjati, sprva blago in potem bolj strmo, a nikoli huje. Na tem delu je bilo malo cvetja, prevladovale so orlice, med katerimi mi je pozornost vzbudila posebna – popolna albinka.

 

 

V gozdu je pot prestopila suho strugo, a se hitro vrnila na prejšnjo stran. Po slabi uri sem približno na višini 1180 m prisopihal do kraja, ki mu pravijo Pri debeli bukvi. Nekdaj je tam nekje rastla mogočna bukev, pri kateri se je končal znameniti Triglavski smuk. Prvega so skalaši priredili 25. aprila 1927. Takrat se je s Kredarice spustilo petnajst tekmovalcev in jih do bukve prismučalo osem. Zmagal je Edo Deržaj, ki je za 6,5 km dolgo progo potreboval 18 minut. Bukev je v tistem gozdu ogromno, a nobena ni nič posebnega. Pravo so iskali tudi že nekateri udeleženci tekmovanja, a je ni našel nihče. Očitno je ni več, ohranilo se je le nekdanje ime kraja.

 

Še petdeset višinskih metrov više je drevje zamenjalo rušje in odprli so se prvi razgledi: na levi veriga dvatisočakov od Debele peči do Tosca, na desni prepadne stene Pršivca, spredaj pa sta se, ko se je pot zravnala, kot prva postavila na ogled Vernar in Činkelman (tako sodobni zemljevidi, a najbrž je pravilno Čikelman). Vmes se je na primernem mestu vsekakor vredno ozreti, saj se večkrat ponudijo lepi pogledi na značilno ledeniško obliko doline Krme. Ko mi je pot malodane zaprla skala, sem glavno pozornost namenil severni steni Malega Draškega vrha. Pred skoraj šestimi desetletji se je z nje utrgal velik podor in mogočne skale so se privalile vse do poti. Rana v steni je še vedno dobro vidna.

Tri četrt ure nad gozdno mejo sem stopil na prikupno travno uravnavo, ki jo iz vseh mogočih planinskih virov poznam kot Vrtačo (ok. 1425 m). No, tokrat sem iz radovednosti pogledal še, kaj pravi spletni zemljevid Mapy, in presenečen ugotovil, da kraj imenuje Malo Polje. Moram priznati, da se poimenovanje sliši razumno, a zakaj mu pri nas nihče ne reče tako. Kakorkoli, meni se je zdel predvsem zelo primeren za krajši oddih. Posedel sem na zasilni klopci ter užival v pogledih na gore in travnik okrog sebe, ki je cvetel od regrata, čmerik, pogačic, marjetic in vetrnic, vmes pa sem našel tudi nekaj spomladanskih sviščev.

 

Onstran Vrtače me je pot spet odvedla v redek gozd in se v približno pol ure iztekla na novo, tokrat precej večjo travno ravnico. Eni viri ji pravijo preprosto Polje (1564 m), nekateri Malo polje (kje je potem Veliko?). Čeprav je pot med uravnavama kratka, je meni vedno strašansko sitna. Najbrž zato, ker je ravno dovolj strma, da mi vzame dih, in posuta z ravno pravšnjimi skalami, da se spotikam obnje. No, na Polju je bil razgled res imeniten. Na zahodu se je že omenjenima Vernarju (Rjavko pod njim komaj kdo opazi) in Činkelmanu pridružila Kurica, na severu pa tako rekoč celotno obzorje zavzame Rjavina z majhnim dodatkom Triglava, natančneje njegovega predvrha. Ampak mene je najbolj razveselilo, da so markacisti na razpotju sredi Polja končno postavili kažipot, ki opozarja na odcep k Vodnikovemu domu in sem ga že najmanj sedem let ogorčen pogrešal.

 

 

 

 

 

 

Ker sva z Mojco te kraje že raziskovala, mi ni bilo težko malo naprej od kažipotov najti komaj opazne nemarkirane stezice, ki se je odcepila rahlo v desno. Zavila je v Travno dolino, ki se je izkazala za bogato rastišče clusijevih sviščev; na nekem mestu pa sta tako rekoč skupaj rastla lepi in visoki jeglič, kar ni ravno običajno. Čeprav je steza vsake toliko izginila in se presenetljivo razločna spet pojavila, orientacija ni bila prezahtevna. Slediti sem moral le dolinici navzgor, v glavnem po desni strani. Ko se je iztekla in je postalo pobočje bolj strmo, sem pričakoval križišče, kjer naj bi desni krak zavil k novi lovski koči, levi pa se nadaljeval k stari. Toda v poznopomladanskem zelenju nisem križišča niti zaslutil. Zato sem se vzpenjal kar naravnost za nosom, dokler nisem stopil pred opuščeno korito, kjer je na maPZS označen izvir LK Krma. Iz izvira je le na redko kapljalo, na koritu pa mi nama znane letnice 1990 ni uspelo več razbrati. Od korita sem zavil levo in iskal prehode proti pečinam, v katerih sem že od daleč ugledal manjšo votlino. Pred njo sem ponovno vdel stezico, ki je v loku zavila desno in me v 10 minutah privedla do podrte stare lovske koče (ok. 1740 m).

 

 

 

Ta lovska podrtija (včasih sva domnevala, da je pastirska) mi je od nekdaj delovala skrivnostno in o njej še vedno ne vem veliko. Na maPZS je mogoče prebrati, da je stala že v času, ko je Jakob Aljaž gradil prvo kočo na Kredarici, se pravi leta 1895. Drugje sem našel podatek, da je bila še primerna za bivanje vsaj pred petdesetimi leti, ko je zanjo skrbel slikar planinec France Krajcar. Zdaj je od nje ostal le žalosten kup tramov in desk, ki samo še za silo držijo skupaj. Je pa zato razgled izpred nje toliko bolj veličasten: Veliki Draški vrh in Tosc, Bohinjska vratca, venec vrhov nad Poljem in celo Triglav. Prvotni načrt je bil, da grem še do stanu v Zgornji Krmi, a potem ko se mi je pod koritom spridil, sem sklenil, da obrnem kar tukaj.

 

 

 

  

 

 

 

 

 

 

 

 

Od ruševin sem po stezici, ki sem jo bolj slutil kot videl, nadaljeval pravokotno proti vzhodu in že v dveh, treh minutah dosegel neprimerno bolj uhojeno prečno. Po njej sem zavil desno navzdol in v nekaj minutah me je pripeljala do nove lovske koče sredi šopka mogočnih macesnov. Nekateri rečejo, da stoji na Medvedjeku. Tudi ta objekt mi je popolna uganka. Nima nobenega napisa, niti lovskega znaka, sem pa kakih petdeset metrov pod njo opazil solnico. Če ugibam, bi rekel, da so ga res lahko postavili lovci, a ker je zdaj znotraj meja Triglavskega narodnega parka (TNP), je ta tudi njegov lastnik. Koča je bila trdno zaklenjena, miza za njo prevrnjena in klop podrta, lesena ograja pa tudi že precej trhla. 

 

S te strani, od koče, do križišča pod koritom, ki sem ga gor grede zgrešil, stezosledsko oko ni potrebno. Brez težav sem nato sestopil na Polje in po poti vzpona nadaljeval do avta. V tem delu so me prehiteli en samohodec in dva para, ki so se vračali s Triglava. Povedali so, da je tam komaj še kaj snega. Ko sem se pri avtu tudi sam reševal gojzarjev, pa je sestopil še mladenič, s katerim sva zjutraj skoraj hkrati parkirala. Seveda me je zanimalo, od kod se je vrnil tako hitro. S Triglava, je bil kratek. Je moral pohiteti, ker sta ga na Kredarici čakala gosta, ki ju je peljal na vrh. Ko je videl moj začudeni obraz, je le še dodal, da je bil na Triglavu že več kot 720-krat, sedel v avto in se odpeljal. Meni se ni tako mudilo in sem se ustavil še na pijači v Kovinarski koči in pri zaprti menda več kot štiristo let stari Pocarjevi domačiji. Na koncu sem si oddahnil: do Zgornje Krme pa le še gre.

 

P. S.: Medtem ko je nastajal ta zapis, so na maPZS označili tudi t. i. mirna območja, kot jih je določil TNP. V enega od njih spada tudi ozko območje okrog obeh obiskanih lovskih koč. To pomeni, da je tam dovoljena uporaba izključno »označenih obstoječih planinskih poti, mulatjer ali tistih poti, katerih uporabo dovoli javni zavod«. Hm, najbrž sem zapoved prekršil, ampak na terenu tega nisem mogel vedeti.

Jazz Cerkno 2026 in najini planinski dodatki

Dnevi letošnjega 31. Jazza Cerkno so bili vremensko eni najlepših, kar jih pomniva s teh festivalov, zato sva večernim koncertom lahko dodala dve sončni planinski doživetji. V soboto, 23. maja, sva se podala na Poldanovec sama po poti, krajši in lažji od tiste pred leti z Brankom in Francijem, naslednji dan pa v njuni družbi še na Črvov vrh.

 

Poldanovec

Iz Cerkna sva se odpeljala proti Tolminu, za Bačo pri Modreju zavila levo po mostu čez Idrijco in skozi Postajo ter za njo po vijugasti in ozki asfaltni cesti proti Čepovanu. Tam sva sledila smerokazu Lokve, v Lokvah pa smerokazu Lazna in parkirala 1,5 km nad Lokvami, kjer se je od asfaltne ceste desno odcepila gozdna, dovoljena samo za gospodarjenje z gozdovi. Ob odcepu (S 46.015335, V 13.805452) je stal kažipot Poldanovec 2h 30min. Tam bi lahko parkirali kaki štirje avtomobili. Na drevesu za kažipotom sta bili poleg knafelca zeleni ploščici z napisom POLDANOVEC in sliko psa na vrvici.

 

Za odprto zapornico se je gozdna cesta povzpela skozi senčen mešani gozd, posejan s skalami. Cesta je bila na več krajih podprta s škarpami in nad strmimi pobočji so bili pogosti obcestni kamni. Od najine gozdne ceste se je takoj odcepila levo nekoliko ožja neoznačena na Stanov rob. Ostala sva na označeni. Po 25 minutah jo je poševno prečkala druga. Na skalni steni na levi se je poleg knafelca pojavila nenavadna modra markacija – stiliziran kalup za ulivanje steklenih izdelkov, znamenje Glažutarske poti (4,7 km, 1,5 h), ki je pritekla po omenjeni prečni gozdni cesti. Ta pot povezuje glažute* v Mrzli in Mojski dragi. Dotlej skoraj ni bilo rož, od tam pa so naju spremljale spominčice, trpežne srebrenke, zlatice, platanolistne zlatice, mrtve koprive.

 

 

Čez slabih 10 minut je cesta zavila levo okrog Mojskega vrha in se nehala vzpenjati. To je bila njena najvišja točka (približno 1240 m) in za ovinkom se je začela spuščati. Nenavadni znak se je pojavil še v vijolični barvi – markacija krožne Steklarske poti (11,5 km, 4 h). To je položna pot, ki obkroži Mojsko drago, zato je nenavadno, da se je vijolična markacija pojavila že tam. Pri mogočnem drevesu sva stopila na obračališče.

 

 

 

Mojski vrh je ostal za nama. Zdaj je bila pot označena z obojimi markacijami, modrimi in vijoličnimi. Kakih 10 minut od najvišje točke je z leve od spodaj pritekla gozdna cesta, druga pa se je odcepila desno navzgor. Za tem križiščem sva zagledala dve tabli: shematičen zemljevid in razlagalno tablo o glažutarstvu (steklarstvu) s karto glažut v Trnovskem gozdu. Pred tablama se je levo odcepila še ena gozdna cesta (ob odcepu sta bili markaciji obeh barv; vijolične bi se morale začeti šele tam), po kateri sva se pozneje vrnila, zdaj pa sva nadaljevala po dotedanji navzdol za vijoličnimi markacijami. Poslej sva se spuščala nad obsežno Mojsko drago levo pod cesto. Zaradi drevja nisva videla dna. Gozd je poživljalo petje kukavic in drugih ptic.

 

 

 

Približno 20 minut od tabel sva prišla na križišče in levo spodaj opazila poti, ki so najbrž vodile na dno drage. Zatem sva desno ob cesti zagledala zanemarjen vodnjak, pokrit s salonitkama. V njem so prebivale jamske kobilice. V jarku ob cesti se je obdržal sneg, tudi zato, ker ga je prekrivalo odpadlo listje. Kmalu zatem se je končal spust, ki se je začel pri tablah, in poslej je šlo večinoma navzgor. Sledil je trojni razcep: levo se je spustila pot v drago, midva sva šla po srednji, desno pa se je vzpela tretja. Dobrih 10 minut od križišča sva za levim ovinkom, kjer se je gozdna cesta nadaljevala okrog drage, sledila oznakam na skali in kažipotu desno Poldanovec (nazaj Lokve). Povzpela sva se po skalnati stezi, ob kateri je stal razdrt možic. Črte na skalah in planinske markacije na drevesih so že zbledele. Srečala sva planinko, ki je prišla na Poldanovec iz Gorenje Trebuše. Povedala je, da je pot zdaj obnovljena in dobro označena (v najinem spominu je bila vse prej kot zgledna).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Strmina se je večala. Dobre četrt ure od kažipota je z leve pritekla pot iz Trebuše. Razgledišču s pogledom na okoliške hribe je sledil zadnji vzpon, med katerim se je z leve priključila še ena stezica. Tam so me razveselile navadne smrdljivke in rjave gnezdovnice. V 5 minutah sva dosegla vrh, bogato okrašen s planinskimi poponi ali sončeci, tudi nekaj alpskih veles in nokot ga je krasilo. Ozračje spet ni bilo zares čisto, a videla sva več kot prvič, celo Triglav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrnila sva se na gozdno cesto, nadaljevala desno po njej in obkrožila drago še po drugi strani. Še naprej so naju spremljale vijolične oznake. Cesta se je le rahlo vzpenjala. Po zemljevidih ta del poti ni markiran, a sva naletela na nekaj zbledelih knafelčkov. Po slabe pol ure se je levo odcepila steza na dno drage. Za ostrim levim ovinkom čez 10 minut se je cesta začela opazneje vzpenjati. Od nje se je odcepilo več vlak in gozdnih cest. Odcep opuščene lovske poti na Stanov rob je bil zastavljen s tankim drevesom. Rož tudi tam ni bilo, le nekaj spomladanskih torilnic, zato je košat šop mrtvih kopriv še posebej izstopal. Po dobre četrt ure sva bila znova pri tablah in poslej sva se vračala po že prehojeni poti. Čez slabih 40 minut sva bila pri avtu, ki mu je delal družbo še eden.

Čakal pa naju je še en izziv. Že dolgo sva vedela za cesto čez preval Drnulk, najkrajšo povezavo med Trebušo in Čepovanom, a sva se preveč bala njenih ožin in prepadov, zato sva se vedno peljala daleč naokrog. Lani, ko naju je tam vozil Andrej, se je izkazalo, da so ob njej postavili ograje, kar je Janija kljub spoznanju, da je res adrenalinska, opogumilo, da sva se v Cerkno vrnila po njej. Tako ozka in vijugasta je, da si res ne predstavljam, kaj bi se zgodilo, če bi se kak avto pripeljal nasproti.  K sreči se ni, a bi se bil lahko, saj so pri plezališču Drnulk stali kar trije.

 

 

Črvov vrh

Naslednji dan sva se sešla z Brankom in Francijem in skupaj smo se podali na Črvov vrh, najvišjo točko Šentviške planote. Iz Cerkna smo se odpeljali proti Tolminu, glavno cesto zapustili v desno proti Bukovu, nato pa sledili smerokazu levo Police 4. Po cerkljansko ozka in vijugasta cesta nas je pripeljala v Police, kjer smo parkirali takoj za krajevno tablo ob ekološkem otoku (S 46.126165, V 13.903013).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po asfaltni cesti smo se odpravili skozi vas mimo hiše 6 s ploščo v spomin na sedež OK KPS za Baško okrožje, kjer je bil od 16. do 23. februarja 1944 partijski tečaj. Na razcepu pri Policah 10 smo krenili po levem kraku. Pri propadajoči hiši 17 na koncu ceste smo stopili na kolovoz. Tja sta kazala tudi rdeča kolesarska smerna tablica Bukovski Vrh 4,3 km in lesen kažipot Šentviška Gora, POLICE št. 20–23-22. Pri lesenem kažipotu brez napisa smo ostali na desnem kolovozu, ki je bil zdaj že bolj gozdna cesta. Vztrajno se je vzpenjala ob precej skalnatem pobočju. Prometni znak za delo na cesti ni ravno značilen za gozdno cesto, a smo res naleteli na gradbeni stroj.

 

 

 

 

 

 

 

Po 20 minutah smo levo spodaj zagledali hiše. Na razcepu nad njimi smo se držali desno, še naprej po cesti. Ob njej so cveteli lučniki, travniške kadulje, orlice, navadne lakote. Bilo je že precej vroče in veseli smo bili, kadar nas je gozd za nekaj časa obdaril s senco. Še čez 20 minut smo šli mimo razvaline na desni, dobrih 5 minut zatem pa mimo podrtije, pri kateri je bilo konec vzpona, s slamo kritega senika in še enega kamnitega. Ne le jaz, tudi fantje so bili navdušeni nad lepimi irisi, cveteli pa so tudi lepki osati, klobčaste zvončice, medenike. Za kratkim vzponom smo se spustili mimo kamnito-lesene hišice s salonitno streho. Na desni so se dvigali strmi travnati bregovi. Nad naslednjo razvalino se je vzpenjal travnik s prežo, prav posebno prežo pa smo našli tudi znotraj razvaline. Po dobrih 10 minutah smo pod cesto zagledali potoček – Dabrško grapo – in za ovinkom spet hišo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Hodili smo zelo počasi, se ustavljali zaradi rož in klepetali – bil je bolj sprehod kot planinarjenje. Ko smo zapustili skalnati breg in gozd, se nam je odprl pogled na vojskarske hribe. Franci me je opozoril na zdravilne špajke (baldrijan), ki so se košatile v travi ob cesti. Dobrih 10 minut od zadnje hiše smo pri Podkremenku (št. 18) prispeli v Gorski Vrh, vas, ki uradno šteje 14 prebivalcev, in prestopili iz občine Idrija v občino Tolmin. Marsikatero staro hišo so kupili Italijani za počitniške, smo izvedeli od domačinov. Mejni kamen iz italijanskih časov z napisoma C/128 in C/117 po besedah domačina ne stoji na prvotnem mestu.

 

Od naselja smo se spustili v gost smrekov gozd, a spodnji deli smrek so bili čisto posušeni. Cveteli so mokovci in glogovi grmi. Za kolesarskim kažipotom Bukovski Vrh 1,6 km (nazaj Police 2,7 km) smo prišli do Gorskega Vrha 16; nad stranskim vhodom na dvorišče je pisalo OPLENCE. Z nasprotne strani je k hiši pritekla betonska cesta. Ta nas je za kolesarskim kažipotom Bukovski Vrh 1,4 km pripeljala na asfaltno, po kateri smo se spustili v levo, a jo takoj zapustili v desno za lesenim kažipotom GOR. VRH (naprej ŠT. GORA) še vedno po asfaltu. Čez četrt ure smo visoko desno nad cesto zagledali veliko Travnikarjevo domačijo.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobrih 5 minutah, kmalu za koncem vzpona, se je asfalt končal, pred seboj smo zagledali hišo Gorski Vrh 8, še pred njo pa lesene kažipote, za nas desno BUK. VRH in Bukov gaj (naprej PONIKVE, nazaj ŠNT. GORA). Gruščnat kolovoz nas je povedel v gozd. Pod Grah(e)lnovo domačijo in transformatorsko postajo smo zavili desno. Črički in ptički so skrbeli, da sva laže počakala večerne koncerte. Po 10 minutah se je končal še en vzpon in tam je bila levo ob poti razvalina Lukmanove domačije, prav na vrhu pa sta nas lesena kažipota ČRVOV VRH in Bukov gaj usmerila levo. Povzpeli smo se po gozdni cesti, ob kateri so cveteli jetičniki, a jo brž zapustili v levo med dvema možicema. Po senčni bližnjici smo sekali velik ovinek. Ko smo čez slabih 5 minut spet stopili na cesto, je bila že bolj podobna kolovozu. Tam smo se nazobali sladkih gozdnih jagod.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prej kot v 5 minutah smo prišli do zapornice, za katero sta bila levo na travniku vodni zbiralnik in desno zgoraj Bukov gaj (po maPZS 960 m). Uredilo ga je Turistično društvo Planota pri vodnem izviru, o katerem kroži zanimiva zgodba. Kmet Črv je imel do najbližje vode v dolini precej daleč, potem pa mu je berač v zameno za dva hlebca kruha razkril, kje na njegovi zemlji je vodni vir. Črv je tam zgradil vodno zajetje, po domače bč (za bèč najdemo v slovarjih več pomenov: manjše vodno zajetje, vodnjak, studenec, sod), ki so ga uporabljali predvsem za napajanje živine. Vodo so zajemali s pomočjo vage (vzvoda) in jo pretakali v korito. Na njem je letnica 1967. Tudi v tem vodnjaku smo našli jamske kobilice.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Klopce v gaju nas niso zadržale, ampak smo se kar hitro spustili v levo po zatravljenem peščeno-kamnitem kolovozu mimo mogočnih lip, onstran njih pa že zagledali vrh antene na cilju. V gozdu na levi smo bolj slutili kot videli razvaline, domnevno Črvove domačije. Pri kolesarskih kažipotih (Črv, 938 m) smo prestopili leso. Na travniku ob robu gozda na levi je stala preža LD Planota. Kmalu zatem smo se začeli vzpenjati proti vrhu. Travnike so krasili skrečniki, košeničice, planinski poponi. Četrt ure nad gajem smo dosegli Črvov vrh (974 m), po domače Črvov grič, ki se imenuje po nekdanji bližnji domačiji. To je najvišji vrh Šentviške planote. Na njem stoji antenski stolp. Na »hiški«, vrh katere je ograjeno razgledišče, so vpisna skrinjica, lesena omarica s pijačami »na zaupanje« in tabla Slovenske turnokolesarske poti. Na ograji razgledišča se vrstijo fotografije razgleda z 
imeni vrhov. Na voljo sta še razlagalni tabli o Šentviški planoti ter Črvovem vrhu in Vrhovcih (znanih Červih, prebivalcih Gorskega Vrha). Zdaj pa smo posedeli, se okrepčali in uživali v razgledu.

 

 

 

 

Ko smo se odpravili dol, je prišla na vrh »približno domačinka« in potrdila, da so tiste ruševine v gozdu pod vrhom res ostanek Črvove domačije, zato sva zavila tja in si jih ogledala. Vrnili smo se po poti vzpona. Franci je nabiral zelišča in po kake pol ure smo se pod Travnikarjem »pogovorili« s kobilo in žrebičkom. Dobrih 20 minut zatem smo na levi v bregu opazili korito, ki ga tja grede nismo, in čez 40 minut smo bili spet pri avtih. Preživela sem še en lep dan s tremi kavalirji. Upam, da se bo Branko tudi naslednje leto domislil kakega zanimivega pohoda.

 

* V 18. stoletju se je v Trnovskem gozdu in okolici razvilo glažutarstvo (steklarstvo). Tam je bilo dovolj lesa za kurjavo in za pridobivanje pepelike, ki je poleg kremenčevega peska (tega je bilo dovolj v dolini Trebušice) pomembna surovina za izdelavo stekla. Prvo glažuto naj bi bili postavili v Gorenji Trebuši leta 1722 steklarji iz Nemčije. Z njimi so sodelovali tudi domači obrtniki: drvarji, oglarji, pepelarji, apnarji, kovači in tesarji. Izdelovali so kozarce, steklenice, vrče, krožnike, lekarniško posodje, okensko steklo, tudi kristal. Ženske in otroci so krhke izdelke zavijali v slamo, da so zdržali prevoz. Sprva so jih pošiljali na trg po komaj prehodnih gozdnih poteh. Ko so leta 1783 zgradili ceste do Lokev, je v vasi nastalo zbirno skladišče, od koder so izdelke vozili v Gorico in naprej v Trst, od tam pa z ladjami v Španijo, na Bližnji vzhod, po nekaterih virih celo v Indijo in Ameriko. Zaradi pomanjkanja lesa se je proizvodnja preselila iz Trebuše v Mrzlo drago, iz te pa v Mojsko drago, kjer sta delovali dve steklarski peči. Zadnja je ugasnila med letoma 1825 in 1830 in glažutarji so odšli. Na to zgodovino nas zdaj spominjajo štiri planinske poti:  lahka Laznarska z zelenimi markacijami (9 km, 3 h, 165 m višinske razlike), lahka Glažutarska z modrimi markacijami (4,7 km, 1,5 h, 300 m), lahka Steklarska z vijoličnimi markacijami (11,5 km, 4 h, 300 m) in srednje zahtevna Kremenova z rumenimi markacijami (4,1 km, 2 h, 600 m).