Roška pešpot – 3. dan: Rajhenav–Kočevje (18 km)

Zadnji dan najinega pohoda sva si lahko privoščila nekaj jutranjega pretegovanja v postelji in kasnejši zajtrk. Pri njem se nama je pridružil gospodar Alojz Brdnik in smo lahko malo pomoževali. Povedal je, da je po rodu Štajerec, da sta se z ženo Majdo priselila v Rajhenav pred 30 leti in na 167 ha velikem najetem posestvu trdo delala, da sta ustvarila, kar imata. To pa sta čreda 230 glav govedi mesne pasme limuzin in glavno bogastvo cenjeni plemenski biki s testiranim semenom in krvjo. Onadva in njun delavec so danes edini stalni prebivalce nekdaj največje vasi v Rogu. Po letu 1400 so Rajhenav (koč. Reichenagə) v drugem valu kolonizacije naselili Nemci. Spričo razmeroma ugodne lege na kraškem polju (od an der reichen Au = v bogati loki, kar je najbrž tudi vir imena) je že od začetka obsegala kar dvajset polovičnih kmetij. Leta 1869 je premogla 58 hiš z 280 stanovalci. Preživljali so se pretežno z živinorejo in rajhenavski voli so sloveli vse do Dunaja. Ob začetku okupacije so se vsi Nemci preselili, domala opuščena vas pa je nekaj mesecev kasneje zgorela v italijanskem ognju. Po vojni je edini hiši, ki stojita sedaj, obnovilo Kmetijsko-gozdarsko podjetje Kočevje. Po polomu z rejo govedi ju je prepustilo jugoslovanski vojski in takšni sta dobila Brdnikova. Pokazala sta nama nekaj ostankov, ki spominjajo na Kočevarje: poleg številnih vodnjakov, raztresenih vse naokrog, en sam preostal steber iz cerkve sv. Marije Magdalene z napisom v okorni pisavi, ki omenja verjetno kakšen dar dveh domačinov, ter stopnice, ki so edine ostale od ljudske šole. Za njihovo fotografijo se je moral Tomaž splaziti pod vključenim električnim pastirjem. Novejši spominski plošči stojita na družinski hiši: ena v čast uspešni akciji Tomšičeve brigade leta1943 in druga ribniških teritorialcev leta 1991.

 

Samozavestno sva krenila po prašni cesti še zelo oddaljenemu cilju naproti. Cesto je nedaleč pred nama preskakljal zajec. Po 40 minutah naju je medvedja šapa opozorila, da jo morava v levo zapustiti tudi midva. Samo nekaj minut naprej sva že stala pred informativno tablo o Prelesnikovi koliševki. To je kakih 60 m globoka udornina, nastala s podrtjem stropa podzemne jame. Za koliševke je značilen toplotni in rastlinski obrat, tako da je tudi na dnu te eno redkih naravnih rastišč smreke na Kočevskem. Žal človek poleti vsega tega ne vidi, saj vanjo niti ne more (strme stene) niti ne sme (zaščiten pragozd). V 60. letih prejšnjega stoletja je nanjo opozoril naravoslovce Anton Prelesnik, kar ji je dalo sedanje ime.

 

 

Prek Ušivih jam (tam še iščejo grobišče povojnih pobojev) sva se v poldrugi uri prebila do makadamske ceste Kočevje–Laze pri Oneku. Še pol ure naprej se je onstran Kofla odprl dolg travnik. Visoke trave so se mešale z mogočnimi bukvami, takimi nizkimi in čokatimi, ne onimi slokimi in visokimi. Meni je posebej padla v oko ena, za katero se je izkazalo, da so jo gozdarji res označili z modro krono, njihovim znamenjem za izjemna drevesa. Sledila je cesta, ki naju je hitro privedla do hiše revirnega lovca pod Lovskim vrhom. Ob hiši je stal še en objekt, ki sva ga prepoznala kot klavnico za divjad. Kar zgrozila sva se, ko sva pred njo zagledala vedro, polno živalske drobovine, na kateri se je pasel roj muh, in ob njem še odrezano glavo mladega jelena. Še dobro, da mrhovina ni privabila nobenega kosmatinca.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do vrha Lovskega vrha (830 m) je bil le še kratek sprehod. Odlikujeta ga lep razgled in obilo sence, ki jo mečejo mogočne lipe, kazijo pa kar trije antenski stolpi. V kočevarskih časih se je kucelj imenoval Annaberg in na njem je že od okoli leta 1500 stala romarska cerkev sv. Ane. Po vojni so jo podrli, tako kot vse v teh vaseh. Leta 2003 jo je skromno nadomestila kapelica z bronasto ploščo, posvečeno poslednji cerkovniški družini Tramposch, in z vzidanim domnevnim nagrobnikom z nekdanjega pokopališča.

 

Od vojaške antene se je steza spustila na poseko z električnimi drogovi, zavila levo v gozd in se iztekla na asfaltno cesto proti Kočevju. Njen dolg ovinek je prečkala čez travnik, s katerega so se že videle hiše v vasi Onek (koč. Wrneggə). Tudi to so Nemci domnevno v drugi polovici 15. stoletja ustanovili na sončnih senožetih, ki so omogočale pašniško živinorejo, sadjarstvo in čebelarstvo. Če k temu dodamo še delo v gozdu in krošnjarjenje, je bilo življenje v Oneku vendarle lažje kot marsikje v Rogu. Zato se je v času Avstro-Ogrske število prebivalstva v njej vrtelo okrog 180, pod Jugoslavijo pa je začelo upadati. Med zadnjo vojno je opustela. Po njej je nova oblast skušala uvesti zadružništvo, a se zamisel ni obnesla. Velik hlev iz tistega časa danes sameva in razpada. Med 25 sedanjimi prebivalci ni nikogar, ki bi bil tesneje povezan s Kočevarji, a spomin nanje ni umrl. Ker je Tomaž dovzeten za moje muhe, sva sredi vasi zavila s poti proti severozahodnemu obronku vasi, kjer so si nekdaj Kočevarji zgradili kapelo sv. Kozme in Damijana. Kapela je po vojni izginila, nekdo pa je poskrbel, da na stari češplji, ki raste na tistem mestu, visi vsaj tabla z njeno podobo, kot jo je še videl etnograf Janko Trošt.

Vrnila sva se na cesto proti Kočevju. Čez četrt ure sva jo zapustila po kolovozu v levo in po vedno bolj krotkih hostah obšla vas Cvišlerji. Številni razriti kolovozi z lužami, polnimi paglavcev, in še več cest so dali slutiti, da civilizacija ni daleč. Kljub temu sva do asfaltne ceste potrebovala še skoraj 2 uri. Z nje sva zavila čez polje in bila v 10 minutah med prvimi hišami v Kočevju.  Seveda sva v prvi gostilni potolažila presušeni grli, potem pa na recepciji kampa Jezero vrnila ključ od Luže in prevzela prtljago, ki sva jo pustila tam. Ko sva prišla do avta, so padle prve debele kaplje.

 

 

Bilo je naporno, ampak se je bilo vredno potruditi, sva družno sklenila. Toda zdaj, ko je to za mano, se šele zares ne morem načuditi, koliko ljudi to opravi v enem dnevu. Prvi Pohod po medvedovih stopinjah je zmoglo 36 pohodnikov, letos jih je s 64-kilometrsko različico opravilo že 1009, med katerimi je najmlajši štel 12 in najstarejši 74 let. Saj ne morem verjeti!

Roška pešpot – 2. dan: Luža–Rajhenav (27 km)

 

 

 

 

 

 

 Ker naju je drugi dan čakala najdaljša etapa, ki sva se je kar malce bala, sva na pot krenila že ob sedmi uri. Luža je skrajna severna točka Roške poti, tako da sva se zdaj obrnila proti vzhodu. Skozi kratek pas gozda sva se v pol ure vzpela na obširne travnike. Nizka preža in bližnja krmilnica sta nama dali misliti, da gre morda za turistično opazovalnico divjadi. Še malo naprej naju je za kolovozom pozdravilo kovinsko razpelo, že močno načeto, čeprav staro komaj dve desetletji. Pojavilo se je nekaj kažipotov PARTIZANSKA BOLNICA SMUKA in rdečih zvezd. Čeprav so kmalu skrenili z najine poti in nisva vedela, kako bova s časom, sva jim sledila. Na srečo sva bila hitro pri zgolj informacijski tabli o zgodovini bolnišnice. Sem se je je del preselil med italijansko ofenzivo avgusta 1942. Vrnila sva se na Roško pešpot.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Še preden sva zavila na stranpot k bolnišnici, sva zastala pri nekaj ostalinah nekdanje kočevarske vasi Rdeči Kamen (koč. Roatnschtein), najprej pri s kamni obloženem izviru, ki je verjetno napajal lokev za živino onstran kolovoza, in više še pri ruševinah nekaj bivanjskih hiš. Tudi v ta odmaknjeni kraj so Nemce zvabile krčevine grofa Franca Blagaja, narejene v letih po 1558. Na prvotnih dveh hubah so živele štiri družine s 15 do 20 člani; vsi so bili Kočevarji. Ko so te Nemci po zasedbi Slovenije selili v Posavje, jih je bilo 57. Prazno vas so Italijani, tako kot druge v Rogu, požgali. Iz izkušenj vem, da se iskanje izvora ledinskih imen »na prvo žogo« ne obnese, a za Rdeči Kamen verjamem, da mu je dala ime rdečkasta sedimentna kamnina, ki je je tam precej. 

Pot, ki se je zdaj začela obračati na jug, naju je hitro spet odvedla v gozd, kam pa drugam. Noge so bile še spočite, temperatura prijetna, tako da nama je ura do naslednjih travnikov hitro minila. Ti so bili šele veliki! Sprva sta se nama na njih razkazovala le nekakšen kozolec in lovska preža. Ko sva med počitkom s pogledom med visoko travo iskala nadaljevanje poti, pa sva na spodnjem robu prepoznala bel kažipot ter na levi sadno drevje in nekaj zidanega. Radovednost naju je najprej zvabila v levo. Med sadnim drevjem sva našla opuščen vodnjak z letnico 1931, na robu gozda pa še ostanke velike hiše (za sosednjo novejšo podrtijo, menda povojno gozdarsko kočo, se nisva dosti menila). Kamnita hiša je bila nekdaj dom kočevarske družine v vasi Kunč (koč. Kuntschn), sprva dostopni samo peš ali na konju, potem pa še dolgo le z vozom. V njej oblasti niso nikoli popisale več kot 61 ljudi, na začetku vojne pa so jih Nemci nabrali celo samo 25.

Spet sva se prepustila svoji telefonski navigaciji in še bolj dotlej zanesljivim medvedjim oznakam. Od travnikov se je spust še vsaj pol ure nadaljeval, potem pa je postal teren bolj razgiban in je bilo treba sem in tja tudi navzgor. Vmes je bilo veliko cestnih odsekov. Pot se je vlekla in vlekla, saj se ni nič dogajalo. Ko sva jo kaki 2 uri pod Kunčem še vedno kar strumno mahala po cesti, pa sva ugotovila, da je oznak zmanjkalo. Vrnila sva se do zadnje, mimo katere sva šla. Kolovoz v desno nazaj sva hitro opazila, oznako, ki je kazala nanj, pa sva našla, šele ko sva pošteno prebrskala grmovje. V 10 minutah naju je pot dvignila na široko cestno serpentino, zavila sva levo in se znova prepustila klepetu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Cesta se je čez pol ure razcepila in najin je bil levi krak. Mene je začela zdelovati utrujenost pa še v desni nogi se je pojavila zbadajoča bolečina. Po eni strani sem komaj dočakal odcep levo na Veliki Rog, najvišjo točko Roške poti, po drugi pa me je skrbelo, kako bom prešantal zaključno strmino. Res počasi je šlo. Na tem delu sva srečala poljski par s prijaznim kužkom in to sta bila edina planinca, na katera sva naletela med tridnevnim pohodom. Na vrhu (1099 m) sem najprej debelo pogledal, ker ni bilo nikjer razglednega stolpa, ki sem ga pričakoval. Šele po vrnitvi domov sem odkril, da so ga lani zaradi dotrajanosti (no, letos bi bil star 30 let) odstranili. Tako sva namesto razgledov lahko »občudovala« le temelje stolpa. Vzela sva si pošten odmor in vmes pomalicala. Medtem sva odkrila, da po nama gomazijo smrdljivke. Pogumno sva se spopadla z nadležnimi stenicami, a sem se zadnje rešil šele zvečer pri tuširanju.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čeprav polna novih moči, sva se z vrha spustila na drugo stran, kjer so se medvedjim šapam pridružili knafelci Trdinove poti, previdno, saj je tam pot še posebej strma. Strmina se je iztekla na večjo jaso, pot jo je prečkala in počasi zavila v desno. V gozdu se je kmalu v levo odcepil en krak Trdinove poti (kažipot JELENDOL-BAZA 20), skupaj z drugim pa sva v 35 minutah sestopila na široko sedlasto izravnavo z velikim Skavtskim okoljskim centrom v preurejeni gozdarski hiši, polni malčkov. Nekdaj se je sedlo imenovalo Schleichenbrun in so ga kočevski lastniki knezi Auerspergi izbrali za postavitev tedaj največje žage na Kranjskem. Dajali so jo v zakup različnim industrialcem. V času obratovanja od leta 1895 do 1932 se jih je zvrstilo pet. Na vrhuncu je zaposlovala več kot 200 delavcev in je zrastla v samozadostno naselje z 31 poslopji. Hlode so žagali s 13 jarmeniki in 17 krožnimi žagami, prek 63 m dolge osi povezanimi s parnim strojem z močjo 250 KM (184 kW). Glavni izdelek so bile tavolete, deščice za izdelavo zabojčkov za sadje. Hude težave jim je povzročalo pomanjkanje tehnične vode. Zato so zgradili dva velikanska zbiralnika s prostornino po 1236 m³. Vanju se je stekala deževnica z okoli postavljenih lovilnih streh. Les so na žago dovažali tudi po 35 km tirov ozkotirne gozdne železnice. Vse to in še več je mogoče izvedeti s panojev, postavljenih v tamkajšnji uti. Za ogled bolj skromnih ostankov žage, najbolj markantna sta gotovo vodna zbiralnika, sva si vzela kar precej časa.

 

Na jugovzhodnem robu uravnave sva že od daleč opazila štiri lesene drogove, ki predstavljajo vhod v 97 ha velik gozdni rezervat Rog, kamor je vodila tudi najina pot. Dobra polovica rezervata je zaščitena celo kot pragozd Rajhenavski Rog. Žal sem že od doma vedel, da so lani Roško pot, ki je več kot četrt stoletja tekla po zahodni meji pragozda, prestavili. No, upal sem, da se ga vsaj v kakšni točki še dotakne. Ko sva prišla do čisto novih medvedjih oznak, sva vedela, da sva na novi trasi. Ker se je tako čudno zasukala, sva bila nekaj časa v dvomih, ali sploh greva v pravo smer. Ko sva dosegla cesto proti Rajhenavu, se je dvom razblinil (s tiste strani je odcep na staro pot označen kot slep), razočarana pa sva tudi spoznala, da pragozda ne bova videla niti od daleč. Prestavitev Roške poti so menda dosegli pisarniški naravovarstveniki, čeprav berem, da se celo marsikateri terenski gozdar s tem ni strinjal. Eden od domačinov, s katerim sva govorila, je sarkastično pripomnil: »Seveda, pohodniki tudi dihajo in bodo pragozd s svojo sapo uničili.« Jaz lahko rečem le, da je Roška pot s tem izgubila enega pomembnih delov svoje privlačnosti.

Po cesti sva bila v 25 minutah pri kratkem odcepu k Rajhenavski jelki, bolj znani kot Kraljici Roga. Mislim, da se je te posebej veselil Tomaž, ki mu zgodovinske zanimivosti ne pomenijo toliko kot meni. Ime je jelka dobila zaradi svoje izjemne višine, ne toliko debeline. Različni viri navajajo različne podatke o njej, tamkajšnji panoji pa pravijo, da je visoka 55 m, obseg njenega debla je 526 cm, stara pa naj bi bila okoli 500 let. Pred dvema letoma so opazili, da se je začela malo pod vrhom sušiti, zato so z nje odstranili omelo in upajo, da bo to zaleglo.

 

 

Ko sva se nehala čuditi mogočnemu drevesu, je bila ura že skoraj pol šestih popoldne. Začela sva cincati, ali nama bo do prenočišča v Rajhenavu z razbolenimi nogami uspelo priti še za dne. Po Roški pešpoti naj bi bilo do tja dobrih 7 km, mnogi pa uberejo bližnjico, ki pot skrajša za 4 km. S težkim srcem sva se odločila za daljšo različico, saj sicer ne bi nikoli v življenju prehodila Roške pešpoti. Pognala sva se v breg, kolikor sva še imela moči, ter v pol ure prisopihala na travnike pod Bezgovo gorico in v opuščeno vas Podstene (koč. Neipiechl, Eipiechl). Tudi ta je dolgovala nastanek Blagajevemu stremljenju po novih podložnikih na svojih posestih. Za njimi na hitro nisva opazila nobenih sledi, sva pa na tabli na povojni gozdarski hiši prebrala, da je leta 1890 vas premogla 14 hiš s 67 stanovalci. Z zadnjo vojno je življenje v njej ugasnilo. Če prav razumem, Zavod Kočevsko v okviru projekta Gozdni laboratorij – sinergija Kočevske kočo preureja v točko, ki bo zainteresiranim omogočala raziskovanje okoliške narave in nekdanje kočevarske kulture.

 

Od Podsten je šlo vendarle laže, saj se je pot zravnala ali se celo obrnila navzdol. Večinoma sva hodila po stezi, ki je tekla po gozdu, dosegla makadamsko cesto in po kolovozu prečkala njen dolg ovinek. Ko sva bila spet na cesti, je Tomaž pod njo opazil srnici, ki nista kazali prav nobenega strahu pred človekom. Tam nekje sva zapustila Kočevski rog in se spustila v Rajhenavsko podolje. Uro in pol od Podsten sva mimo čebelnjaka stopila na cesto Rajhenav–Koprivnik. Za težko razpoznavnim kažipotom sva nekaj korakov v desno zagledala Brdnikovo domačijo, kjer so naju čakale vse ugodnosti civilizacije. Prvo je bilo na vrsti mrzlo pivo, potem okusna večerja iz res lokalnih sestavin (ne tako kot Ljubljančani z lokalnim razumemo meso iz Prekmurja) ter nazadnje topel tuš in seveda mehka postelja. Kako sva po trinajstih urah hoje spala, najbrž ni treba povedati.