»Odprava Činkelman« – drugi dan: malo znani vrhovi nad Konjsko planino

 

 

 

 

 

 

 

 

Drugi dan so se po prenočitvi v Vodnikovem domu naše poti začasno razšle. Mojco sva pustila v domu, midva s Tomažem pa sva se odpravila proti Konjskemu sedlu, se pravi v smeri Triglava. Uradno velja pot za zahtevno, a ker je odlično zavarovana, pohodnik kakšnim resnejšim nevarnostim ni izpostavljen. Sprva naju je vodila ob vznožju Vernarja. Že po četrt ure se je pred naju postavila mogočna gmota skrotovičenih pečin, v katero sta se s tiste strani neločljivo zlivali podobi Cesarja in Okla. Ko se ji je steza čisto približala, so se klini in jeklenice zgostili, prav posebno občudovanje pa so si nadelavci poti zaslužili s kakima dvema ducatoma stopnic, ki so jih vklesali ali vzidali v živo skalo. Ravno nasprotna občutja je budil neuravnovešenec, ki je z divje zelenim napisom popackal skale ob njih. No, že precej prej mi je pritisk dvignilo spoznanje, da človek niti v visokogorju ne more uiti vsiljivim jezusom. Po dobri uri se je pot zravnala in sva se od varoval poslovila. Hitro sva se zedinila, da je čas za slovo tudi od markacij, in sva zavila desno v brezpotje proti Konjski planini. Na tistem mestu je telefonska navigacija pokazala koordinate S 46.36550 in V 13.85610.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Blago sva se vzpenjala s Cesarjem na desni, katerega pobočje je bilo s te strani prav pohlevno. Kratek čas sva sledila njegovemu vznožju in oprezala, ali bova opazila kako znamenje uhojenosti proti vrhu. Nič. Zato sva se kar na pamet obrnila proti njemu. Prijeten vzpon po travnatih jezikih med skalami in nizkim rušjem naju je v nekaj minutah privedel na teme, od koder so se odprli veličastni pogledi. Glavno pozornost si je – tako kot vedno – prisvojil Očak. Šele ko sva očarana spet zaprla usta in sem pospravil fotoaparat, sva se vprašala, kje je pravzaprav vrh (2093 m). S pomočjo navigacije sva hitro odkrila možica, ki ga je označeval. Čeprav je Cesar pokazal svojo skromno čeladasto podobo šele kasneje s planine, se najbrž marsikdo že tu vpraša, kako je v neposredni bližini Triglava lahko dobil ime Cesar, ko je vendar videti kvečjemu njegov podložnik. Ime nima nič opraviti s cesarjem, ampak s kmetom Cesarjem, ki je bil nekdaj doma nekje v Blejskem kotu. Posedoval je kos planine pod vrhom, na katerega se je preneslo njegovo ime. Brskanje po portalu Hisnaimena.si me je pripeljalo do kar treh Cesarjev v tistem koncu: v blejskem zaselku Zagorice, na Poljšici pri Gorjah in v Mevkužu. Kateri je pravi, mi ni uspelo ugotoviti, a nagibam se k tistemu z Bleda. Pred časom sem tudi obiskal tam navedeni naslov Ribenska cesta 8, kjer zdaj stoji novejša hiša, na pročelju katere pa je pritrjena tablica z napisom Pr Cesárjo. Kakorkoli, Cesar je poleg pašnika na Konjski planini imel bliže domu še rovt, ki sem ga tudi že poiskal. Ni prav daleč od Hotunjskega vrha, Blejci pa ga danes bolj poznajo pod imenom Gače in se z njega spuščajo z jadralnimi padali v dolino.

 

 

 

 

 

 

 

 

S Cesarja sva se kar strmo spustila proti jugu na 20 m nižje sedelce in se vzpela na sosednji vršič, ki menda sliši na ime Oklo (tudi Okel). Izvor njegovega imena je videti bolj očiten. Meni se je sicer s planine zdel še najbolj podoben nosorogovemu rogu, a nosorogov pri nas seveda ni niti v živalskem vrtu. Torej se skoraj gotovo imenuje po koničastem delu cepinove glave. Tudi na njegovem vrhu (2082 m) so predhodniki postavili možica. Z vrha so pravo strahospoštovanje vzbujale prepadne stene Vernarja, vrtoglav pa je bil tudi pogled na Velo polje globoko pod nama.

 

Zdaj sva se začela ozirati po Činkelmanu. S pomočjo zemljevidov in na pogled sva določila, kaj naj bi bil njegov vrh. Ima namreč dve glavici, ki ju ločuje ozka škrbina. Odločila sva se za levo. Jaz sem podvomil, da bom sposoben splezati nanjo, ampak treba je bilo poskusiti. Spustila sva se nazaj na sedelce in z njega v dno Konjske planine. V starih zapisih sem našel, da je prav pod Oklom vsaj še pred pol stoletja stala zanemarjena, a trdna pastirska koča. Zdaj ni o njej ne duha ne sluha. Je pa majhen kos zemljišča očitno bolj ilovnat in bi lahko ob dežju zadržal kal za živino. Opazila sva tudi kar nekaj kravjakov. Pri najboljši veri si ne znam predstavljati, po kateri poti jim uspe govedo prignati na planino. Z nje se je Oklo pokazalo bolj kot stranski vrh Cesarja.

 

Po desnem robu melišča sva se po domnevni stezici začela vzpenjati proti škrbini v Činkelmanovem grebenu. Ko sva jo dosegla, sva po načrtu krenila levo. Od blizu vzpon sploh ni bil tako vratolomen, kot je bil videti od daleč, in sem previdno sledil Tomažu. Presenetljivo hitro sva dosegla vrh, kjer sem si oddahnil. A glej ga zlomka, navigacija je pokazala, da je to kota 2122 m in da je nižja od desnega vrha. Medtem ko sva v vročem dnevu gasila žejo in si od zgoraj ogledovala Konjsko planino, sva tuhtala, kaj storiti. Tomaž je bil odločen, da gre še na pravi vrh, jaz pa spet cagav.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

V vsakem primeru sva se morala vrniti v škrbino. Tam me je Tomaž spodbudil, da še na desni vrh poskusiva skupaj. Ker je bilo očitno, da nama bodo prišle prav tudi roke, sva odložila palice in prav tako nahrbtnika. Korak za korakom sva zagrizla v strmino. Res je bilo tudi malce plezanja, a nič zahtevnega. En, dva, tri in sva stala na vrhu (2124 m), najvišjem med vsemi, ki obkrožajo Konjsko planino. Bil je tako »kosmat«, da sva morala nanj stopiti vsak posebej, saj za dva ni bilo prostora. Kot sem nekoč že omenil,  mislim, da se je v ime Činkelman na sodobnih zemljevidih skazilo staro ime Čikelman. Kot Čikelman sta ga poznala leta 1928 Henrik Tuma, skrbni popisovalec ledinskih imen v Julijcih, in štiri leta kasneje v skalaškem vodniku Naš alpinizem Mirko Kajzelj. Tuma je še razložil, da je to »bohinjski izgovor za Kikelman«. Temu vsaj delno pritrjuje najstarejši zapis, ki sem ga našel in je še sto let starejši. Takrat je Franz von Rosthorn, ki ni znal slovensko, nad Konjsko planino omenil vrhova Ciclimar in Caesar. Že omenjeni portal Hisnaimena.si je Čikǝlmana našel nedaleč od Cesarjevega doma v blejskih Zagoricah. Tam na Planinski cesti 1 stoji moderna hiša, ki z ničimer ne izdaja katere od svojih prednic. Zanimivo, da je tudi Čikelman imel rovt pod Hotunjskim vrhom, na katerega sva letos pozimi slučajno naletela z Mojco.

 

 

 

 

 

 

 

 

Ostala nama je še Kurica. Spustila sva se po melišču nazaj na planino. Po njej sva zavila desno na travnato sedlo med dvema neimenovanima dvatisočakoma. Vrh sedla je prijetno travnato podlago zamenjala zdrsljiva kamnita strmina. Se je pa že s sedla pokazala Kurica (s Temenom in Pršivcema v ozadju) v svoji značilni podobi, ki ji je ob ščepcu navihane domišljije najbrž dala ime. V tako »začinjenem« pogledu namreč spominja na zadek kokoši, če jo človek gleda od spredaj in od zgoraj. Na sedlu se je nenadejano pojavila kar razločna stezica, ki se je hitro spustila na Kuričine pašnike. Ja, zares pašnike, saj je bilo za to vsepovsod polno kravjih dokazov. Stezica je zavijugala med tam že mnogo višjim rušjem in naju pol ure od planine privedla na vrh (2028 m). Tudi ta je bil tako zaraščen, da nisva mogla oba hkrati stati na njem. V dno Krme se ni videlo. Ob pogledu nazaj proti Vernarju, Činkelmanu in koti 2096 m pa me je kar rahlo spreletelo. Morda sem se tudi zato in ker je bilo v teh dneh v javnosti večkrat omenjano ime plezalke Martine Čufar Potard, spomnil žalostne zime 2003, ko je med hitenjem na pomoč ponesrečenemu madžarskemu planincu v snežnem plazu prav s Kurice ugasnilo življenje Martininega očeta.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dan je bil sicer še razmeroma mlad, a zastavljeni cilji so bili doseženi. Zato sva sedla k »posvetu«, kako nazaj. Ves čas po isti poti si nisva želela. Ob pregledovanju terena sva opazila slabo razvidno stezico, ki je zavijala okrog najbolj severnega vršiča nad planino (na fotografiji je desni), in sva domnevala, da vodi na Konjsko sedlo. To bo najina pot, sva sklenila. V četrt ure sva jo dosegla. Z nje je bil pogled na Kurico zelo drugačen. Odkar sva zapustila markacije, nisva videla žive duše, le slišala sva nekaj žvižgov svizcev. No, končno pa je eden le zbral toliko poguma, da ga je Tomažu še uspelo za las ujeti v objektiv. Tudi cvetic se v poznem poletju nisva nagledala. Jaz sem si želel, da bi opazila vsaj katero od štirih, ki jim je dal ime Triglav. Pričakovano je bila to tista, ki cveti zadnja – triglavski dimek (Crepis tergluoensis). Marsikdo bi ob skromnem zlatorumenem košku omalovažujoče zamahnil z roko: »Ah, navaden regrat.« Ne, ne spada v isti rod, pri nas raste samo okrog Triglava in tudi drugje po Alpah je zelo redek.

Izbrana stezica naju je z nekaj malega iskanja v 20 minutah pripeljala na markirano pot iz Krme. Zavila sva levo nanjo in se z njo res povzpela na Konjsko sedlo (2020 m). Z njega ni bilo daleč do odcepa, kjer sva zjutraj zavila proti Cesarju, pa tudi Vodnikov dom ni bil prav zelo oddaljen. V jedilnici sva presenetila Mojco, ki je po svoje preživela dan in naju še ni pričakovala. Vsekakor smo si imeli veliko povedati.

»Odprava Činkelman« – prvi dan: z Rudnega polja k Vodnikovemu domu

Jani se je že pred leti na prvi pogled zaljubil v slikovite vrhove, ki se pokažejo z obeh ravnic pod Zgornjo Krmo, ne da bi bil vedel, kako se sploh imenujejo. Ko se je dokopal do njihovih nenavadnih imen, so mu ta postala nov izziv: od kod izvirajo, kaj pomenijo. Tudi na ta vprašanja je sčasoma našel odgovore, ki so ga kolikor toliko zadovoljili. Ostalo je še zadnje: ogledati si jih od blizu, stopiti na njihove vrhove. Upoštevaje najine sposobnosti, je za izpolnitev želje organiziral tridnevno »odpravo« in zanjo ogrel še Tomaža. Izhodišče za njune vzpone naj bi bil Vodnikov dom na Velem polju, jaz pa bi medtem počela kaj manj škodljivega za svoja kolena. Tako smo se 3. septembra odpeljali na Rudno polje in parkirali na že dokaj polnem brezplačnem delu parkirišča nasproti vojašnice. Planina je bila zelo hrupna, saj so kar naprej vzletali in pristajali helikopterji.

 

 

 

 

 

 

 

 

Za vojašnico smo zavili desno po gozdni cesti mimo kapelice zavetnice rudarjev sv. Barbare (v preteklosti so na Rudnem polju rudarili, kar je planini dalo ime) in kažipotov (1347 m). V slabe četrt ure smo prišli k smučišču Viševnik. Stavbo z zimsko sobo Kujovc so »krasila« tri rdeča srca, napis JEZUS pa je bil prebarvan. Zavili smo levo po gozdni cesti mimo odcepa za Viševnik, Srenjski preval in Blejsko kočo, sledeč kažipotu (1410 m) Studorski preval 1 h 30 min, Vodnikov dom 3 h, Triglav 6 h. Pri enakih kažipotih (1420 m) smo zavili levo s ceste v gozd. Široka kamnita, ponekod koreninasta pot se je kar strmo vzpenjala po pretežno smrekovem gozdu. Nad nami so nenehno v obe smeri brneli helikopterji, večina s tovorom.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na kraju, kjer je bilo nekoč zadnje parkirišče (napis je še), smo spet dosegli gozdno cesto. Slabih 100 m naprej nas je že tretji enak kažipot (1460 m) usmeril desno s ceste. Nad njim je bila še »reklama« za kislo mleko, nato se je naklon povečal, zato so poleg korenin prav prišle stopnice, strmino pa so blažili tudi ključi. Ob prvem ovinku smo zagledali nekdanji rudniški rov (po Mapy je oznaka za jamo na napačni strani poti). Rdeče puščice so bile verjetno namenjene tistim, ki se jim preveč mudi, da ne bi sekali ovinkov označene poti, ampak ravno taki puščic najbrž ne ubogajo. Kotanje ob poti so bile najverjetneje povezane z nekdanjim rudnikom. Kjer je bilo pobočje skoraj navpično, je bila steza podprta z debelci. Nato smo nekaj časa stopali skoraj po ravnem ali celo nekoliko navzdol. Razveseljevale so nas z rdečimi plodovi okrašene jerebike. V levo se nam je občasno odprl pogled proti smučišču Vogel.

 

 

 

Na že precej skalnati poti, ozaljšani s svečniki, so se vrstile zelene oznake, bolj packe. Ko sem dobrih 40 minut nad smučiščem zaostala in sta me sopotnika čakala, je Jani pripovedoval Tomažu, kako je v spletnem katastru jam našel podatek, da je nekaj pred prvim, neoznačenim odcepom na planino Konjščico desno tik poti Jama pod Plesiščem (S 46.34764, V 13.90415). Tomaž je pogledal desno in – kakšno naključje! – pokazal v grmovje: »Tukaj je!« Res sta stala prav pred zaraščenim rovom. Dobrih 5 minut zatem smo šli res mimo neoznačenega odcepa levo na planino, zelene oznake pa so ostale na naši poti. Nato se je na križišču s kažipoti odcepila levo označena pot na Konjščico in desno na Viševnik. Od tam ni bilo več zelenih pack.

 

Potem ko smo prečkali grapo, je s planine zadonel pravcati koncert kravjih zvoncev. Na tem delu poti je bilo veliko stopnic. Po zelo skalnatem svetu so se menjavali rahli vzponi in spusti, vlažne korenine in skale pa so bile zelo zdrsljive. Četrt ure od križišča nas je razveselil lep pogled na Vrh Slemena, Ablanco in Veliki Draški vrh, pod nami pa se je končno pokazala Konjščica. Na desni so se dvigale Sive police. Rož skoraj ni bilo, le posamični grintovci in ciklame, tudi svečnikov komaj še kaj. Kljub precejšnjim oviram – skalam in koreninam – je tu in tam ležal kak kravjak. Čez kakih 10 minut se je gozd razredčil. Napisov JEZUS kar ni bilo konec, a je bila večina spraskana ali prečrtana. Nabor cvetic se je povečal: bilo je nekaj zvončic, smetlik, materinih dušic, resastih sviščevcev, primožkov. Vrstila so se pravcata stopnišča in nekatere stopnice so bile (pre)visoke celo za fanta. Tik pod Sivimi policami je bilo že kar precej rož, a so že skoraj vse odcvetele. Lilije in šipkovi grmi so že razkazovali plodove.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Srečevali smo čedalje več planincev, ki so se vračali v dolino. Čez pol ure smo se ustavili pri skromni klopci (bolj deski) s pogledom na planino. Bili smo že nad gozdno mejo, kjer je prevladovalo ruševje. Od klopce smo se povzpeli po stopnicah nad suho hudourniško strugo, ki smo jo pozneje prečkali. Zatem je z leve pritekla potka s Konjščice in tam so bili kažipoti (1684 m), za nas Studorski preval 45min, Vodnikov dom 2h 15min, Triglav 5h 30min). Čez 10 minut smo pri naslednjih kažipotih (1720 m) stopili v krnico Jezerce (tudi Na jezercu, 1720 m). Midva sva sedla na senčno klopco, Tomaž pa se je zleknil na sončni travnik. Po kratkem počitku smo jo mahnili proti zgornjemu delu krnice, kjer je bilo pri veliki skali leseno korito, ki ga je s pitno vodo napajal potoček. Od tam smo se povzpeli levo na pobočje, po katerem so nam pomagale tudi stopnice. Pod nami je šumel omenjeni potoček in zapihal je prijeten vetrič, to idilo pa je še vedno motilo hrumenje helikopterjev.

 

V dobre pol ure smo v ključih dosegli Studorski preval (1892 m), kjer je bilo veliko planincev. Z desne je pritekla zahtevna pot s Srenjskega prevala, z naše poti pa sta se odcepili neoznačeni stezi levo na Ablanco in desno Veliki Draški vrh. Mi smo sledili kažipotu Vodnikov dom 1h 30min na drugo stran prevala. Cveteli so avstrijski sviščevci, resasti sviščevci in ena sama (kamniška?) ivanjščica, bodeče neže pa so bile že zelo slabe. Prvemu zdrsljivemu spustu je sledila precej ravna steza z le kratkimi položnimi spusti in vzponi, a s še vedno nadležnim gruščem in kupi skal. Po 20 minutah smo se ustavili pri plošči v spomin Stanislavu Rovtarju - Stašku, ki mu je tam 3. julija 2023 med vsakoletnim pohodom od Nanosa do Triglava odpovedalo srce.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez pol ure smo si odprli za naju nova vrata na planino Zgornji Tosc (1800 m). Na planini se je mudila skupina vojakov, ki so kmalu odkorakali naprej. S Tomažem sva počakala na klopci pri odcepu poti na Tosc, Jani pa se je spustil k pastirski koči, ki je bila za naju prav tako nova (spominjala sva se le skromnih ruševin). V tistem pol hlevu, pol stanu je star možak poslušal radio. Zaradi otečenega kolena še ni vedel, kako se bo vrnil v dolino. Skrbel je za 60 ovac in ker je bila trava okrog koče že zanič, jih je spustil iz ograde. Tam so jih menda ogrožali risi in volkovi, zato je na kupu skal stalo strašilo. Pri koči je bil zbiralnik za deževnico, malo naprej od nje pa še majhen kal.

 

  

 

Pot z lepimi pogledi na gore od Krsteniškega Stoga do Mišelj vrha se je nadaljevala nad planino ter mimo odcepa levo na Uskovnico in pod mogočnim Toscem. Šli smo mimo spominskega kotička, za katerega je Jani po ostankih napisov na »svečki« ugotovil, da je posvečen trem Hrvatom, ki jih je oktobra 2025 pod Toscem zasul snežni plaz. Na območju aktivnega podora je sedela tuja planinka in malicala. »It's not smart sitting here,« smo jo poučili. Opozorilni tabli sta bili že precej uničeni. Malo naprej me je razveselilo ozkolistno ciprje, lépo tudi popolnoma odcvetelo. Po 40 minutah smo se na razcepu Na Zagonu s kažipoti (1817 m) in drugimi oznakami držali desno (Vodnikov dom 20min). Začeli smo srečevati vojake, ki so se vračali z vaje. »Le pazite na nas!« sem jim naročila in jih spravila v smeh. Kmalu po tistem, ko smo prečili veliko melišče z grobimi kamni, smo zagledali Velo polje in Vodnikov dom s Triglavom v ozadju ter pol ure od razcepa prispeli na cilj.

 

 

 

 

Vodnikov dom (Stara Fužina 242; na tablici PZS piše 1805 m, na njihovi spletni strani in na spletni strani doma pa 1817 m) sem že opisala, ko sva bila »na« Vernarju. Kljub počasnosti smo prispeli že ob pol treh; to je pomenilo kar nekaj čakanja, saj smo smeli v sobe šele ob petih. Medtem smo spoznali domačo psičko Lolo, ki je pred kratkim praznovala trinajsti rojstni dan in je bila precej betežna, a se je kljub temu pridno sprehajala, celo v breg. Tomaž je dobil prostor na skupnih ležiščih, midva pa sva spala v tako majhni dvoposteljni sobi, da se oba hkrati nisva mogla prosto gibati. Sicer pa je bila lepa, saj so notranjost doma prenovili pred dvema letoma. Bil je kar poln; gostje so bili večinoma tujci.

 

Prvotni načrt je bil, da bosta Jani in Tomaž hribolazila, jaz pa bom bolj ali manj počivala. Toda na koncu prvega dne sem se počutila nepričakovano dobro, zato sem začela razmišljati o dejavnejšem drugem dnevu.