Od avta sva se spustila nazaj na
asfaltno cesto, po kateri sva se pripeljala, in zavila levo navzdol po njej
skozi vas. Poleg Merjaščeve poti tam tečejo tudi Badjurova krožna pot (BKP), ki
sva jo že prehodila, Evropska pešpot 6 (E6), Slovenska turnokolesarska
pot (STKP) ter Pot kurirjev in vezistov. Čez slabe
četrt ure je bilo konec
Prežganja in zavila sva desno v Malo Trebeljevo. Ob
razcepu takoj za krajevno tablo je najino pozornost pritegnilo nerazumljivo ime
velikega razpela: Uhralovo znamenje (na maPZS je temu še najbolj podobno ime domačije
Vihral). Leta 1999 so ga prenovili vaščani Malega Trebeljevega, Prežganja in
Volavelj v čast srebrnomašniku p. Lojzetu Klemenčiču. Nadaljevala sva po ozki asfaltni cesti.
začetka vasi na drevesu pod hišama, ki sva ju
prej z druge strani videla vrh komaj opaznega kuclja,
pričakala tablica Merjaščeve poti. Gabrke (31 je
njegova številka v seznamu vrhov v vodničku;
604 m) je najvišja točka vasi Malo Trebeljevo na travniku pri hiši 76 (tako
vodniček). Znak te točke je jabolko, morda zato, ker tam teče tudi Sadna cesta.
Od tablice ni razgleda, z vrha pa se vidita Prežganje in del Malega
Trebeljevega.
desko in krajevno tablo. V vas sva prispela pri slaščičarni Martina (Veliko
Trebeljevo 5). Mimo odcepa levo Gozd-Reka sva brž prišla do podružnične
cerkve sv. Križa. Stisnjena med hiše in cesto je bila videti precej zapuščena.
Vrt hiše nasproti cerkve sta krasila slikovita skala z majhnim Aljaževim
stolpom in markacijo ter lesen srnjaček.
Manj kot 5 minut od cerkve sva tik pred
koncem vasi za hišo 24 zapustila
cesto v levo mimo klavrnega znamenja, mogočnega kozoroga, še enega
Aljaževega stolpiča in starinskega vodnjaka, kjer je bilo konec
asfalta. Kolovoz
naju je skozi jesensko obarvan gozd vodil mimo odcepa desno, pri črno-rumenem
količku, vodnem zajetju, koritu in klopci s kopico okraskov, med katerimi je bilo
posebno zanimivo mlinsko kolo, pa sva ga zapustila. Vzpenjala sva se po nečem,
kar je bilo nekoč najbrž tudi kolovoz, zdaj pa je poraščeno in zasuto z
listjem, a dobro
označeno z Merjaščevimi markacijami. Izmenjavali so se zmerni
vzponi in spusti. Iz tal so štrleli kamni in skale, »prikladni« za spotikanje,
in pot, poraščena celo z grmovjem, se je zožila v stezico. Čeznjo so ležala
podrta drevesa, zasekana za lažji prestop, a večinoma že skoraj gnila. Nekje je
bila položena deska, gotovo mišljena kot pomoč hodcem, a pokrita z vlažnim
listjem je bila prav zdrsljiva. Markacijam je »pomagal« razsut možic.
Čez dobrih 10 minut se je desno nazaj odcepila še ena ozka stezica,
po kateri se bova vračala, je napovedal Jani. Po rahlem spustu sva kmalu pristala
na sedelcu in se po pobočju s sledovi gorskih koles mimo klopce povzpela proti
vrhu. Najvišja točka, ki sva jo videla, še ni bila prava, treba je bilo narediti
še nekaj korakov navzdol, nato pa sva se povzpela in 5 minut nad sedelcem stopila
na vrh Strm(i)ce (32; 608 m),
ki jo maPZS imenuje Strmca, Mapy in
OpenStreetMap Strmica, vodniček pa enkrat
tako, drugič drugače. Na papirnatih zemljevidih in v Atlasu Slovenije je
nisem našla. Njen znak je primeren imenu: strma koničasta gora z dvema vrhoma.
Hrib ni razgleden, ker je vrh v gozdu. Nekoliko naprej strmo navzdol je
razgledišče z vpisno skrinjico, a tja nisva šla – pozabila kljub omembi v
vodničku in Merjaščevi markaciji, četudi le polovični.
desno rahlo navzgor po njem. Vrh vzpona je z leve pritekla stezica, kolovoz pa
se je rahlo spustil. Nekatera stara drevesa so bila zelo slikovita. Eno je
imelo črno-rumeno »oko« – Merjaščevo markacijo. Po spustu se je najin kolovoz
iztekel na širšega, ki je v levo vodil na Kopance (E6 in BKP), midva pa sva zavila
desno nanj. Pojavil se je M Ljubljanske mladinske poti. Kmalu sva pod
seboj zagledala cesto. V desno se je odcepila pot proti Jančam, označena s
kažipotoma BKP ter Poti kurirjev in vezistov, kamor so odšle vse markacije
razen Merjaščevih.
Po dobrih 15 minutah sva sestopila na
makadamsko cesto s kažipotoma (Brdo, 676 m) levo Obolno 1 h 10 min,
desno Planinski dom na Jančah 2 h 30 min ter tablo Sadne ceste. Zavila
sva desno, po nekaj metrih stopila na asfalt ter za znamenjem z Merjaščevo
markacijo in smerokazi nazaj Višnja Gora, levo Mali Vrh, desno Ljubljana
na križišču nadaljevala naravnost po levem kraku. Takoj za križiščem se je začel
Mali Vrh, na kar naju je opozorilo tudi nekaj kažipotov, med njimi
za Gozdno učno pot Mali Vrh. Na škarpi prve hiše ob cesti so naju pozdravile
bučke, ki so še spominjale na noč čarovnic. Na naslednjem križišču sta pritekli z desne
Papirniška (Vevška) pot in STKP, levo sta kazala smerokaza Polica in Grosuplje,
midva pa sva nadaljevala naravnost navzgor.
pod hišo Mali Vrh 1a učna pot odcepila
desno na travnat kolovoz pod cesto, midva pa sva se začela vzpenjati naravnost
navzgor. Ker je jesen vzela že večino cvetja, me je razveselil že skromen šopek prave lakote. Šla sva pod hišo 30 in brunarico 31. Pod slednjo se je vzpon končal. Za
slabo lesenjačo naju je markacija usmerila desno na ožjo asfaltno cesto pod več
hišami. Kmalu za rdečo z nenavadno »škarpo« se je asfalt končal in do naslednje
sva prišla že po kolovozu ob gozdičku.
Merjaščeve poti. Njen znak je sonce. Na drugi strani vrha stoji zaklenjena lesena šesterokotna uta s petelinom na strehi
(vodniček omenja privatni bivak). Poleg nje se dviga drog s slovensko zastavo. Midva
sva tam pred leti končala Kostanjevo pohodno pot. S kar razgledne točke sva
spet videla svoje izhodišče, zaradi slabe vidljivosti pa kaj več žal ne.
Tako, Merjaščeva pot je prehojena. Nekatere točke sva obiskala po dvakrat, nekatere odseke prehodila večkrat, včasih tudi v smer, nasprotno tisti iz vodnička. Ob poti sva pogosto iskala in našla še zanimivosti, ki jih vodniček ne omenja, saj Jani napravi načrt vsake najine poti, čeprav zanjo obstaja opis ali celo vodnik. Hvala sostrskim osnovnošolcem in njihovim učiteljem, posebno Jožetu Drabu. S tem navduševalcem otrok za planinstvo sva se z Janijem v hribih že srečala, ampak ne na Merjaščevi poti.












































