Berjanca nad Zatrnikom

Jani rad izbira hribe, za katere nisva še nikoli slišala. Tokrat je »odkril« Berjanco. Ker je bil 22. marec nedelja, sva v Bohinjski Beli lahko parkirala pri podružnici blejske osnovne šole in enoti blejskega vrtca (Bohinjska Bela 56; S 46.348400, V 14.064312). Ob vhodu v šolo je spominska plošča kurirski postaji G-30.

 

Od šole sva šla mimo spomenika žrtvam druge svetovne vojne in pod železniškim nadvozom. Nad železniškim predorom sva videla nemški bunker iz druge svetovne vojne. Na drugi strani, v središču Zgornje vasi, naju je prometni znak usmeril desno navzgor na ozko asfaltno ulico, namenjeno pešcem in kolesarjem, med hišami, ki imajo mnoge tablice z domačimi imeni. Pred kapelico in vodnjakom sva se povzpela v desno (tam sva se čisto približala cesti za motorni promet, s katere so kazale na najino pot tri smerne tablice, med njimi tudi za Iglico), kjer se je zvrstilo še več oznak za Iglico; vse smerne tablice so napovedovale, da je do nje še 5 minut. Pri hiši 95 nama je zbudilo pozornost posebno lepo postriženo drevo. Za naslednjo hišo sva stopila na makadam in dobrih 10 minut od izhodišča prišla na uravnavo pod steno. Plezališče Bohinjska Bela na 20–40 m visoki in približno 350 m dolgi steni je samevalo, ženski in moški WC sta bila zaklenjena, slap pod Iglico na potoku Suha, visok 24 m, ni bil posebno vodnat.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z uravnave so skozi razpoko v steni vodile na njen vrh stopnice. Zvrstila so se tri stopnišča, srednje najkrajše, tretje najbolj strmo. Leta 2009 sva se tam vzpenjala še po lesenih lestvah, od leta 2018 pa so stopnice in ograje kovinske. Tretjemu stopnišču so sledile še skalnate stopnice z leseno ograjo. Po kakih 10 minutah sva se na koncu vzpona nekaj metrov za klopco ustavila pri razlagalni tabli o steni Iglici (596 m) ter pogledu na dolino in okoliške gore.

 

Za tablo, mostičkom na bližnje razgledišče in smernimi tablicami nazaj Iglica 5 min, Bohinjska Bela 15 min, naprej Galetovec 2 h 20 min, Slamniki 50 min sva zapustila gozd in se po travniškem kolovozu povzpela proti lesenjači in hišam. Za kažipotom nazaj IGLICA na toplarju sva prišla na asfaltno cesto in zavila levo nanjo. Zdaj sva bila na Brezjah, a hišne številke so bile Slamniki (Brezje nekateri imenujejo tudi Spodnji Slamniki). Mimo hiše 2 in lesenih gospodarskih poslopij (na prvem je pisalo RANČ TAVRA) sva prikorakala v gozd, kjer so se pojavili knafelci. Cveteli so podlesne vetrnice, jetrniki, trobentice, bele vijolice, tevje, telohi pa so že odcvetali. Cesta se je precej vzpenjala. V desnem ovinku čez slabih 10 minut sta se levo odcepili dve stezi. Šla sva po drugi, ki pa se je kmalu iztekla v jarek, po katerem je tekla prva.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po dobrih 5 minutah sva se vrnila na asfaltno cesto. Pod njo je tekla Suha. Dotedanjim spomladanskim cveticam so se pridružili lapuhi, a so bili še zaprti. Kjer se je na levem ovinku ostro desno odcepila gozdna cesta, je pod asfaltno tekel potok Suha, kažipota GALETOVEC in APARTMA PR'VAZNIK ob njej pa sta kazala naprej. Vzpon je postal strmejši. Po označeni bližnjici v desno sva se kmalu izognila še enemu odseku asfalta. Tam so cvetele vijolice. Ko sva se znova vrnila na cesto, so se ob njej belile nunke. Čez slabe četrt ure sva šla mimo turistične kmetije Vaznik (Laznik, Slamniki 4 in 4a), kjer se je asfaltna cesta končala. Desno se je nadaljevala gozdna, midva pa sva za leseno lopo s kažipotom naprej GALETOVEC spet vstopila v gozd. Pod kolovozom sva opazila izvir. Nad njim sva kolovoz zapustila in zavila desno navzgor za še enim kažipotom GALETOVEC. Sledila je močno erodirana strma pot, nekaj časa gruščnata in celo skalnata.

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu dobrih 10 minut od Vaznika je bil markiran desni krak. Ta je bil lepši, a se je kmalu poslabšal, saj je čezenj tekla voda in je bil zametan. Markacija naju je kmalu usmerila desno navzgor. Ob strmi stezi je raslo nekaj (navadnih) lusnecev. Kjer so bile ob poti zložene skale, sva se čisto približala potočku. Ravno ko sem se razveselila prvih votlih petelinčkov letos, so začele naletavati snežinke. Potem ko sva onkraj podrtega gozda na levi zagledala hiše, sva dosegla gozdno cesto in šla levo po njej mimo kažipotov nazaj BOH. BELA, naprej levo GALETOVEC. Tam je z desne od zadaj pritekla še ena gozdna cesta. Kakih 10 minut od razcepa sva prispela v Slamnike, ki jih pravzaprav ni več, saj je edina še zares živa domačija Vaznik. Naselje je najbrž dobilo ime po rženi slami (rž so gojili na bližnjem območju, imenovanem Ržišče), ki so jo uporabljali za kritje streh. Domačiji Matiček in Mahav (Slamniki 6 in 7) sta bili videti zapuščeni, čeprav sta imeli obe elektriko in vodo. Mahavova se je ponašala z lepo obnovljenimi vhodnimi vrati. V oknih Matičkovega gospodarskega poslopja sta bili šipi, kakršne smo imeli nekoč v kredencah. Travnik med hišama in gospodarskim poslopjem je preraščal mah, krasili pa so ga šopki blagodišečih telohov.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nehalo je snežiti. Od domačij sva se vrnila na gozdno cesto in zavila levo proti gozdu, kjer se je pri kažipotih desno odcepila gozdna steza. Že po nekaj korakih se je razcepila naravnost proti Galetovcu (v tisti smeri se je za drevjem skrivala lesenjača), desno proti Rčitnu. Najina je bila desna. Za kratko snežno ploho je za nekaj minut posijalo sonce, potem pa se je spet skrilo. Presenetile so me nunke, saj sem jih dotlej videvala le na travnikih. Lopatice so bile še v popkih. Kos poti je bil tako rekoč tlakovan s skalami in Jani je bil prepričan, da gre za delo človeških rok. Čez slabih 10 minut sva šla pod še eno hišo nad travnikom na levi. Nato se je steza zožila v jarek in naju mimo kažipota nazaj SLAMNIKI prej kot v 5 minutah pripeljala iz gozda na zgornji del planine Rčitno.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Mimo treh pastirskih objektov sva prišla do Slamnikov 9/22 (hišo z dvema številkama sva že poznala) in stopila na markirano planinsko pot Zaka–Šport hotel. Kažipotoma za pokljuški hotel sva sledila v gozd. Ob kamnito-skalnati in nato koreninasti stezi je bilo vse belo kronic. Četrt ure, odkar sva prišla na Rčitno, sva stopila na gozdno cesto in se spustila desno po njej. Za markacijo in črtkano puščico sva zavila s ceste levo v breg. Po široki strmi razriti poti so ležali skale, kamni in podrta debla. Naletela sva na prve zaplate snega. Ob grapi na desni je bilo stezo, ki zavije levo navzgor, laže prezreti kot opaziti (uspelo nama je oboje).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Po 10 minutah sva kmalu za mogočnim ostankom podrtega drevesa stopila na nekaj jasi podobnega, kjer naju je čakal kolovoz. Preden sva ga prečkala, sva stopila nekaj korakov v desno, kjer se nama je ponujal pogled na Rčitno, Bled z jezerom in Karavanke v ozadju. Tam je bilo že več snega. Splašila sva košuti. V hosti sva opazila majhno podrtijo, nato pa za brunarico s pločevinasto streho zavila desno na strmo pot, posuto s skalami, kamni in odlomki vej, a zaznamovano tudi s kolesnicami. Kakih 15 minut nad jaso sva prispela k čedni gozdarski koči Mali Vokel (1145 m) na sedlu med Velikim in Malim Voklom.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Nad kočo sva nadaljevala po koreninasti »poti«, posuti z iglicami in storži. K sreči je bilo dovolj markacij. V dobrih 5 minutah sva dosegla gozdno cesto pod lovsko kočo (Slamniki 10). V gozdu nad cesto se je skrival spomenik prvoborcu Oskarju Pogačniku, ki je tam padel 5. julija 1942. Nad kočo sva nadaljevala po zasneženi poti in imela »imenitno« izbiro: stopati po pomrznjenih stopinjah predhodnikov, ki so bile različno globoke in neenakomerno vsaksebi, zato jim je bilo naporno slediti, ali po prav tako pomrznjenem celcu, ki pa se je včasih nenadoma udrl. Spet je snežilo. Čez kakih 10 minut so sledi zavile desno, markirana pot pa se je nadaljevala naravnost. Ko markacij ni bilo več, sva se nekoliko vrnila in našla komaj še opazno zbledelo, pri kateri bi bila morala zaviti desno; odcep je bil malo več kot 10 minut od lovske koče. Tudi naslednja markacija je bila slaba, tretja na skali pa končno dobro vidna. Na razcepu, kjer je bila markacija ob levem kraku, se je izkazalo, da je pravi desni. Na štoru ob koreninasti stezi je ležal odpadel poškodovan kažipot za Rečiško planino in Šport hotel.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Dobrih 5 minut nad odcepom sva dosegla rob in se povzpela desno po najvišji izmed nekdanjih zatrniških smučarskih prog. Tam se je sneg udiral. V 3 minutah sva bila pri žičniški postaji, ki klavrno propada. Šla sva levo okrog vrha (1264 m), iščoč pot nanj. Strm, skalnat, zaraščen in s snežnimi dodatki naju ni prepričal pa še snežiti je spet začelo. Tako sva končala tik pod njim.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Do Slamnikov sva se vračala po poti prihoda. Snežinke so vztrajale, zato sva si nadela kapuci. Ko sva po debeli uri pristala pri domačijah Mahav in Matiček, je rosilo. Na razcepu pod njima sva nadaljevala po spodnji gozdni cesti, a tokrat mimo steze, po kateri sva prišla gor, torej sva zapustila pot prihoda. Cesta se je začela precej spuščati. Po slabih 10 minutah so z levega brega pritekli trije potočki, na drugi strani pa pod cesto en sam. Od tam je tudi levo ob cesti tekel drobcen potoček. Mimo lesenega korita s pipo in počitniške hiše z nadstreškom sva po dobrih 5 minutah pri lesenih znamenju in kažipotih nazaj GALETOVEC, BEVŠKA PL., levo BJOVOV ROT, desno BOH. BELA zavila desno. Čez travnik, ob katerem je stala preža, je stekla košuta.

 

Ustavila sva se pri bližnji Blaževi domačiji (Slamniki 5). Na lepo obnovljeni stari hiši iz leta 1858 je plošča v spomin na sklep komunistov z Jesenic, Bleda, iz Gorij in Bohinja o začetku upora proti okupatorju 20. aprila 1941. Od Blaža rjave turistične poti, narisane na maPZS, ki naj bi pripeljala naravnost na Brezje, ni. Zato sva šla tja kar po gozdni cesti, pod katero je močno šumela Suha. Po 20 minutah se je iztekla na asfaltno na ovinku, kjer sva šla zjutraj mimo nje. Zavila sva levo navzdol in spet sva bila na poti prihoda. Ko sva čez dobre četrt ure prispela na Iglico, sem se po mostičku povzpela na razgledišče. Z njega sem videla tudi najino izhodišče. V 10 minutah sva se spustila pod plezališče, kjer je tokrat plezalo dekle, z drugo plezalko pa sva poklepetala. Do avta je bilo le še 10 minut.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Jani je to »turo« poimenoval BBB (Bohinjska Bela–Berjanca). Na Hribi.net sva prebrala: »Z vrha se nam odpre lep pogled na vrhove nad Pokljuko, preko katerih se lepo vidi tudi Triglav.« Ampak vreme razgledom ni bilo naklonjeno, zato nisva nič zamudila, čeprav se nisva povzpela prav na vrh Berjance.