Vetrnik, kjer veter igra na harfo

Tokratni skupni zimski cilj je izbral Tomaž: Vetrnik na Kozjanskem. Odpeljal naju je v Kozje in parkiral pred hotelom Kozjanski dvor (S 46.072932, V 15.554578). Med kažipoti nasproti njega je bil naš Vetrnik – vrh 1h (Vetrnik je sicer tudi vas).

Odpravili smo se po glavni trški ulici proti cerkvi Marijinega vnebovzetja. Šli smo mimo hiše 38 z muzejsko učilnico Šola moje mame (v letih 1805–1882 je bila tam prva kozjanska šola) in občinske stavbe (Kozje 37) s ploščama v spomin na tajno skladišče orožja teritorialne obrambe v osamosvojitveni vojni. Nasproti cerkve ter razlagalnih tabel o Kozjanskem regijskem parku (KP) in Marijini romarski poti z vpisno skrinjico smo se ustavili v Parku spomina s spomeniki 1235 padlim borcem, 419 talcem in 572 drugim žrtvam druge svetovne vojne s Kozjanskega, izgnancem, žrtvam prve svetovne vojne ter osamosvojitveni vojni. Sledil je dvorec Kozje iz sredine 19. stoletja, ki je bil po drugi svetovni vojni nacionaliziran. V letih 1955–2005 je v njem delovalo tekstilno podjetje, ki se je najprej imenovalo Kozjanka, potem Metka in nazadnje Mont. Posebej znano je bilo po bundah puhovkah (Tomaž jo celo še ima).

 

 

  

Za dvorcem se je začela trimska steza. Ob dokaj strmi gozdni cesti je bilo vse belo malih zvončkov. Na desnem ovinku je ostala naša markirana pot na cesti, trimska steza pa se je odcepila naravnost v breg. Ob naslednjem desnem ovinku je ob »pokopališču« za zavržene avtomobile stalo razpelo in popki pod njim zasajenih narcis so se že odpirali. Pri bližnji domačiji Vajkošek nas je ovohal prijazen tih kuža. Nad gospodarskim poslopjem se je cesta poslabšala. Pod leseno lopo ob njej je propadala stara hiša. Obakraj ceste se je vlekla žičnata ograja. Travnik na desni je krasila velikanska zaplata marjetic. Na naslednji pol zidani, pol leseni podrtiji je dvojna bela puščica kazala nazaj in naprej. Šli smo mimo »opremljenega« izvira in zaraščenega odcepa levo k zapuščenima hišama pod potjo. Čez čas smo nad njo zagledali še eno hišo, malo dlje pa počitniško hiško, katere pritličje je spominjalo na vinsko klet v gorci, in zatem se je k njej odcepil kolovoz. Pod njo je stala dvojna gred; kje se je trimska steza vrnila na našo pot, nismo opazili.

 

 

 

Približno 55 minut od izhodišča smo prišli do prečne asfaltne ceste in smernih tablic KP nazaj TRG KOZJE KOZJE SQUARE (najbrž bi moralo pisati KOZJE BOROUGH), desno ŽUPANOV BREG in VETRNIK ter NARAVOSLOVNA POT TRAVNIK - VETRNIK TRAVNIK - VETRNIK NATURE TRAIL. Zavili smo desno na cesto. Med kolovozoma, ki sta se odcepila od nje desno naprej navzdol in levo nazaj navzgor, je bil na desni prostor, kjer bi se dalo parkirati. Bela puščica na drevesu nas je kmalu usmerila levo s ceste, više pa smo videli še en odcep s smernima tablicama KP. Na razcepu kolovozov smo se povzpeli po desnem čez Županov breg. Po tleh je ležalo veliko kostanjevih ježic. Mimo zapornice ob robu gozda smo stopili na travnik. Šli smo še skozi pas gozda, po katerem so nas spremljali knafelčki in bele puščice, na drugi strani pa so nas 20 minut nad cesto pričakali kažipoti (706 m). Do cilja, ki smo ga kmalu zagledali, je bilo le še 5 minut. Po neizrazitem grebenu smo skoraj obkrožili vršič na desni, se mimo že zelo slabih razlagalnih tabel ob naravoslovni poti o kobilicah, travnikih in KP spustili na sedelce in se z njega povzpeli na vrh (709 m).

Klopco ljubezni ima že toliko vrhov, da ni več kaka posebnost, vetrna harfa pa je bila zares prijetna popestritev, saj je veter lepo igral nanjo. Ime Vetrnik ni naključno – tam menda res lahko hudo piha in tudi harfo je že podrlo. Glasbenik in raziskovalec zvoka Primož Oberžan jo je oblikoval kot dlani, ki objemata kozjansko jabolko. Ograjena je, ker nočejo, da bi ji prišli preblizu, pa ji kljub temu že manjka nekaj strun. Dve razgledišči sta opremljeni s polkrožnima panoramskima »balkonoma«, na katerih so fotografije okolice z imeni nekaterih krajev, cerkva, gradov, stolpov ... ter predvsem z imeni in nadmorskimi višinami vzpetin. Na vrhu sta še vpisna skrinjica in daljnogled.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vrh smo zapustili po drugi strani. Po travnatem pobočju smo sestopili do razlagalnih tabel o živalih in rastlinah na suhem travniku, tam zavili desno in skozi pas tankega drevja prišli na naslednji travnik. Kot že vso pot so bili grmi in drevesa ovešeni z belimi omelami. Naslednji tabli sta pripovedovali o suhih travnikih in naravoslovni poti. Nad seboj smo imeli vrh Vetrnika, levo spodaj smo videli hrib Kozjak. Na koncu travnika smo vstopili v gozd. Spuščali smo se proti asfaltni cesti, ki smo jo videli spodaj, in dobre četrt ure pod vrhom sestopili nanjo pri smernih tablicah KP. Šli smo mimo odcepa, kjer smo gor grede zavili s ceste, jo po slabih 5 minutah zapustili in se po poti prihoda v 40 minutah vrnili v Kozje. Čeprav smo to pot že prehodili, sem ob njej spet spoznala še nekaj novega: še nikoli dotlej nisem opazila plodov bele omele.

 

 

 

 

 

Za graščino, mogočno platano in cerkvijo smo zavili levo mimo spominskega parka, številnih kažipotov ter smernih tablic za skalni osamelec Žličar (10 km), Kroflnov mlin (100 m) in grad Kozje (15 minut). Čez 5 minut, kmalu za hišo 42 z zanimivo upodobitvijo petelina, smo prišli h Kroflnovemu mlinu in špengleriji Feltrin (Kozje 5) ob Bistrem grabnu. Domačija spada med najstarejšo ohranjeno profano dediščino v Kozjem in je zdaj kulturni spomenik. Nekoč je bila dom mlinarja, špenglerja (kleparja), mizarja in delavca v bližnjem industrijskem obratu. Do prve polovice 19. stoletja je tam stala še žaga. Zadnja članica Kroflove družine je umrla leta 1996. Po prenovi hiše je od leta 2001 v nekdanjem stanovanjskem delu muzej z etnološko zbirko predmetov in starega pohištva. V pritličju gospodarskega poslopja je na ogled stara kleparska delavnica. Skrbnik nas je zaslišal pri vhodu v Zmajevo jamo zadaj za mlinom in se zbal, da hočemo vanjo (vstop je prepovedan). Ko je ugotovil, da nismo »nevarni«, nas je povabil v mlin. Tako smo bili – ne da bi se bili napovedali (ogled je sicer možen le po dogovoru) – deležni predstavitve razstave o izgnancih.

 

 

 

Pot smo nadaljevali ob Bistrem grabnu do odcepa na grajski hrib. Od kažipotov (300 m) in razlagalne table o apnenici smo se kar strmo povzpeli po stezi ob ostankih apnenice ter mimo klopc in tabel o živalih na Brediču in rastlinah na njegovem južnem pobočju. Pri naslednjih kažipotih (385/358 m) smo zavili desno in 10 minut nad cesto prispeli h grajskim razvalinam. Grad Kozje (Drachenburg = Zmajski grad), predhodnik spodnjega dvorca, je stal na skalnem pomolu Brediča. Zgrajen domnevno že v 12. stoletju je zamenjal več gospodov, v 17. stoletju pa so ga zasedli uporni kmetje in menda je odtlej propadal, saj so se lastniki odselili v dolino. Obiskovalcem so namenjene dve klopci, vpisna skrinjica ter razlagalne table o gradu, okoliški naravi, vrstah naravnih kamnov, iz katerih je bil grad zgrajen, in legendi o kozjanskem zmaju (ta je pohrustal nič koliko kozjanskih mladenk in šele ko so mu podtaknili kozo, napolnjeno z živim apnom, preoblečeno v dekle, so se ga rešili). Ostalo je le še nekaj skromnih ruševin, pa še tiste so vse zaraščene. Ni čudno, da je nekdo v vpisno knjigo zapisal: »Občina Kozje! Predlagamo, da požagate drevesa, ki zakrivajo pogled na lepo Kozje in staro obzidje gradu. Vaši obiskovalci«.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Od ruševin smo se spustili na drugo stran po slabo označeni poti. Strmino so nam pomagale obvladovati kamnite in lesene stopnice ter jeklenice. Na razcepu čez dobrih 5 minut smo zavili desno in šele čez čas nam je odločitev potrdila markacija. Ob spodnjem delu poti sta bili še razlagalni tabli o trgu Kozje ter o rastlinah na severnem pobočju Brediča in o pomenu odmrlih dreves v gozdu. Cveteli so pljučniki, črni telohi in razkošni šopki trobentic. Še čez dobrih 5 minut smo si skrajšali pot in pri hiši 45 stopili na asfaltno cesto v Kozjem. Pri hiši 50 smo zavili levo na glavno cesto in že zagledali Tomažev avto pred hotelom. Na parkirišču na drugi strani ceste nam je pritegnila pozornost še tabla o Rogatcu in Šmarju pri Jelšah, pa je bila žal sramotna, ne informativna.

Tole hribolazenje je bilo zimsko samo po koledarju, sicer pa je že dišalo po pomladi. Najbolj si ga bom seveda zapomnila po prijetnih melodijah vetrne harfe.

Iz ljubljanske megle na sončni Tošč

Za 22. februar sva si omislila ogled slapov pod Toščem, ker pa bo to premalo, pojdeva še na Tošč, sva sklenila. In tako sva se iz meglene Ljubljane odpeljala v Medvode. Pri gostilni Bencak sva zavila mimo medvoške železniške postaje ter se peljala po Cesti komandanta Staneta ob progi in nato levo pod njo. Skozi Goričane, Rakovnik in Soro sva prispela v Trnovec. Parkirala sva za odcepom k Trnovcu 30 (smerokaza naprej Setnica in Polh. Grmada) in mostom čez Kozjeglavski graben (S 46.096130, V 14.347469) ravno pri izlivu majhnega pritoka vanj. Na drevesu za smerokazoma je bila markacija. Na izhodišču naju je razveselil lep pogled na Sv. Jakoba v daljavi.

  

 

 

 

 

 

 

 

 

S parkirišča sva se odpravila po cesti navzgor še čez en pritoček in nato v gozd, kjer je cvetelo precej belih repuhov. Številne škarpe so varovale cesto pred plazenjem z bregov. Po 10 minutah se je pri Setnici 3 (kraj ima nenavadno uradno ime Setnica – del) cesta povzpela v desno. Na in ob tamkajšnji lopi so bili napisa GRMADA – TOŠČ in SLAP ter kažipoti in smerna tablica GONTE 30', GRMADA  1^h, TOŠČ 1^{h 15'}. Pod še nekaj hišami sva že čez 5 minut prišla do prvega slapu, skritega za nadstreškom za avtomobile (S 46.092214, V 14.340047) na ovinku pod Rovtarjem (Setnica – del 7). Čeprav so ti slapovi po spletnih objavah sodeč kar znani, njihov potok sploh nima imena (tudi domačini so nama rekli tako).

 

 

Navzgor se je cesta strmo nadaljevala k domačiji, midva pa sva se vrnila nekoliko navzdol po njej. Nasproti odcepa k spodnjim hišam sva prečkala potoček in se povzpela po ozki mokrotni stezi v gozd, kjer so že poganjali prvi blagodišeči telohi in cveteli črni telohi in resje. Pod skalnim grebenčkom sva šla mimo vodnega zajetja. Malo sva še poplezala in dobrih 5 minut nad cesto že zagledala drugi slap. Nad njim je čez skalnato pobočje teklo nekaj potki podobnega, a po njej si v tisti mokroti nisem upala, ker je bila preozka in pobočje prestrmo. Zato sva nadaljevala po dotedanji stezi desno, ki je postala še bolj strma, nato pa se je unesla. Ob njej sva presenečena opazila osamljeno markacijo (rdeč kolobar). Od tam zgoraj sva imela Rovtarjevo domačijo kot na dlani. Steza se je vlekla daleč v desno okrog skalovja, končno pa sva dočakala oster levi ovinek in poslej sva se vzpenjala v ključih. Na najstrmejšem delu je bila celo ograja, a polomljena, zato se je bilo varneje oprijemati korenin in debel. Pojavile so se prve zaplate snega.

 

 

 

 

 

Dobrih 20 minut nad drugim slapom sva se ustavila pri klopci z napisom DIDINA KOPCA. Za njo sva šla mimo skale z markacijo, rdečo puščico naprej in napisom 5' ZA (?). Šum vode je bil čedalje glasnejši. Skozi grmovje na levi se je videlo nekaj, kar bi bilo lahko slap. Nato sva zaslišala ropot in prej kot v 10 minutah sva zagledala »norca«, kakor je Jani prebral nekje na spletu. To je bil hidravlični oven, črpalka, ki deluje na vodni padec. Visoko v bregu je tičal pločevinast zbiralnik, h kateremu sta bili od ovna speljani dve cevi.

 

 

 

 

Od ovna sva hodila tik ob potoku. Ob njem in ob poti je bilo še več cevi. Po stezi, ki se je sčasoma razširila, je marsikje tekla voda, bilo je tudi čedalje več snega. Kmalu sva zavila levo in čez stružico na prečni kolovoz. Tam naj bi bil po maPZS in Mapy tretji slap, vendar ga ni bilo (potoček se je že čisto umiril). Levo po kolovozu bi prišla h Kozjeglavu, a sva zavila desno nad z mahom obraščenima cevema. Potem vode ni bilo več, čeprav na zemljevidih je. Na prvem križišču sva nadaljevala naravnost naprej. Zdaj pot ni več zaslužila oznake kolovoz. Rahlo se je vzpenjala po plitvem jarku. Ob poti je čepel skromen možic – samo en kamen na skali.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na razcepu slabe četrt ure od črpalke sva nadaljevala po desnem, glavnem kraku, ob katerem je na zeleni »preprogi« stal pravi možic. Spet sva stopala po jarku. Tudi na naslednjih dveh razcepih sta bila prava desna kraka, ob drugem sva na drevesu spet opazila markacijo. Obakraj poti so se dvigala pobočja hribčkov. Visoko pred seboj sva zagledala rob, na katerega je vodila dozdevna bližnjica, a je bila prestrma, zato sva sledila poti v desno. Pred naslednjim hribčkom sva zavila levo, po 10 minutah dosegla prečno stezico in nadaljevala levo po njej (desno se pride k Omejcu). Pripeljala naju je na gozdno cesto z Govejka na Tošč, označeno s knafelci in rumeno-rdečimi markacijami E7. Preden sva se po njej spustila levo na bližnje križišče na Jamah (kakih jam nisva videla), sva šla gledat, kaj pomenijo rumeni in modri trikotniki na drevesih levo nad cesto, a ko sva jim sledila, so se vrh vzpona končali.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Na križišču so smerne tablice kazale nazaj DOM NA GOVEJKU 1^{h 10'}, OSOVNIK 2^{h 10'}, naprej GONTE ^30', GRMADA ^50', KATARINA 1^{h 45'}, desno TOŠČ, nad njimi sta sliki gorskega cvetja pozivali k prijaznosti do narave. Zavila sva desno s ceste v breg na markirano stezo (poleg knafelčkov se je pojavljal L za Loško planinsko pot, pozneje pa še P za Polhograjsko planinsko pot). Številni pohodniki so sneg zgazili v nadležno blato. S hlodci obrobljeno stezo so na strmejših delih dopolnjevale stopnice, kjer jih ni bilo, pa so jih pogosto nadomeščale korenine. Rož ni bilo, zato so bila več pozornosti deležna drevesa – ker ni bilo listja, ki bi jih zakrivalo, sva večkrat opazila, kako se objemajo in celo poljubljajo.

 

 

Po 10 minutah sva pri kažipotih dosegla sedlo med Malim Toščem in Toščem in na njem prečno pot, ki je pritekla od leve z Gont in Grmade ter se nadaljevala desno proti Tošču. Do tam nisva srečala žive duše, poslej pa kar številne planince, tekače, sprehajalce, mnoge s psi. Blata je bilo čedalje več. Ponekod se je odprl pogled v dolino, kjer je bila še vedno megla, nama pa je že precej časa sijalo sonce. Šla sva mimo razgledne klopce, s katere je bil najlepši pogled na Grmado. Prehitel naju je fant s kratkimi rokavi in še tako mu je bilo vroče. Mladenka, ki se je že vračala, naju je spodbudila, da je še čisto malo do vrha – najbrž ob pogledu na plešasto in belo glavo. Ni bilo dolgo, pa je tisti fant že pritekel nazaj. »Kako lepo pašeta skupaj!« naju je presenetil, na mojo pripombo, da gotovo zato, ker sva oba siva, pa se je zasmejal: »Ne, ne, zato ker imata enaki vetrovki!« »Pa ker sva oba enako počasna,« sem dodala. »Ooo, ko bom šel jaz čez dvajset, trideset let sem gor, bom gotovo še bolj počasen ali pa mogoče sploh ne bom prišel.« Prijazen dečko.

 

Slabe pol ure nad sedlom sva stopila na vrh (1021 m) z geodetskim kamnom, vpisno skrinjico in klopmi. Iz doline se je razleglo opoldansko zvonjenje. Sicer je bilo prijetno, le razgled sva pogrešala. Kratek čas sva sedela sama, nato so z obeh strani začeli prihajati mladi in starejši, nekateri niti posedeli niso, nekateri le za kratko, midva pa sva si privoščila malico. Par na sosednji klopci je pripomnil, da danes gotovo ne bova kuhala kosila, njiju pa to še čaka. Ko sta se poslovila, sta navrgla, da se bomo mogoče še kdaj srečali, saj sta onadva pogosto na Tošču. No, tudi midva sva bila že nekajkrat.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Vračala sva se sprva po poti vzpona, po 35 minutah pa sva jo pod križiščem na Jamah zapustila in nadaljevala mimo steze, po kateri sva prišla gor, proti Omejcu. Spuščala sva se po zasneženi z listjem posuti stezi, nekaj časa po plitvem jarčku. Potem se je pot nekoliko zravnala in razširila, nato pa se spet spuščala pod Majčovimi strminami in se zožila v jarek. Ko se je ta poglobil, je postal peščen. Spet sva se razveselila pogleda na Sv. Jakoba. Iz jarka sva stopila na greben in nato hodila pod njegovimi krušljivimi skalami. Nekaj časa sva stopala med mladimi borovci, potem pod velikimi, ko sva prišla na plan, pa so se v daljavi pokazale Kamniško-Savinjske Alpe. Snega je bilo vedno manj, pomladnih barv pa vedno več. Čedalje strmeje sva se spuščala in se čez pol ure po pesku podričala na uravnavo, kjer je bil na levi peskokop, v desno pa sta tekla poraščen in vozen kolovoz. Spustila sva se po drugem, najbrž narejenem zaradi peskokopa. Z ovinka čez slabih 10 minut sva že zagledala Omejčevo domačijo (Trnovec 30). Pred njo naju je pričakalo svarilo pred hudim psom in prehod čez privat zemljišče je bil prepovedan. Kaj pa zdaj? Naj greva nazaj na Jame? No, za staro hišo sva vendarle sestopila na asfaltno cesto (tudi z nje je bil prehod prepovedan), ki naju je v slabih 10 minutah pripeljala k avtu.

 

 

 

Zapeljala sva se še na parkirišče pri igrišču in krajevni skupnosti (Trnovec 25c; S 46.100480, V 14.354146), da bi poiskala, kar je še ostalo od svinčevega in živosrebrnega rudnika Knapovže (1716–1946). Kmalu za krajevno tablo sva našla zaraščene ostanke rudniških objektov ter malo naprej pred škarpo in ograjo levo pod cesto onstran Ločnice še nedostopen vhod v rov Katarina.

  

Za nama je bil lep dan, a kakor se nama rado zgodi, je imel tudi pomanjkljivost: nisva našla tretjega slapa. Pozneje je Jani po telefonu govoril z Rovtarjem in ta je zatrdil, da sta slapa samo dva. Ampak slike na spletu pričajo o nasprotnem, torej bo treba ... Vzrokov za nove potepe zlepa ne zmanjka.