Na Blegoš čez Ožbirjeve robe

Ko hodiva v hribe, združujeva ne le prijetno s koristnim, ampak skušava oboje tudi z zanimivim. Tokrat sva nameravala najti Ožbirjeve robé in v njih dve partizanski spominski plošči, kar nekaj najinim »sotrudnikom« v že več poskusih ni uspelo. Ker so Ožbirjeve robe ob eni izmed poti na Blegoš, ki sva ga že malo pogrešala, saj ga lani nisva obiskala, sva si ga izbrala za tokratni cilj.

 

Odpeljala sva se v Poljansko dolino, za Gorenjo vasjo desno v Hotavlje in na razcepu za njimi po desni cesti proti Suši. Tam sva sledila smerni tabli Pot na BLEGOŠ / Avtomobilska pot. Ozka ovinkasta asfaltna cesta se je vlekla večinoma skozi gozd do Jelovice. V bližini Ožbirjeve domačije (Jelovica 1), kjer je kažipot Blegoš / Črni kal kazal desno, sva zavila levo in parkirala ob cesti (S 46.152110, V 14.133114).  Ko sva se vzpenjala proti hišam, je nad nama glasno završalo in pogled navzgor je bil prav osupljiv: nebo so prekrile stotine pinož.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pr Grohc (Jelovica 4) čez slabe četrt ure, kjer je nekoč »vladal« hud pes, imajo zdaj prav prijaznega. Nad domačijo sva se povzpela mimo stika s potjo iz Suše z leve, na travniku z nekaj skuštranimi sadnimi drevesi pa se je kolovoz zravnal. Pri brezah na drugi strani travnika sva vstopila v gozd po srednjem kolovozu, na razcepu takoj zatem pa zavila na levega, na debelo preraščenega s suho travo. Za kratek čas naju je popeljal iz gozda čez strm travnik. Vsi kolovozi so bili tako razmočeni, da se nama je kar udiralo. Pot se je čedalje bolj vzpenjala in ob njej je cvetelo že precej telohov, popkov pa je bilo sploh veliko. Pojavile so se prve zaplate snega in se sčasoma strnile v ponekod še prosojno belo odejo.

 

 

Kake pol ure nad Grohcem je pot zavila ostro levo. Poslej sva sledila napotkom najinih predhodnikov. Za ovinkom sva prišla do manjše uravnave (S 46.153931, V 14.124171), ki je bila videti kot nekakšen plato, pripravljen za gradnjo, velik približno 4 m × 5 m. Desno nad uravnavo so ležali ostanki možica in tam sva stopila na lovsko stezo, ki se je večinoma rahlo spuščala. V 10 minutah naju je pripeljala k skalovju sredi gozda, imenovanemu Ožbirjeve robe (vrh okrog 1120 m; S 46.15594, V 14.12588). Debelo uro sva plezala po tistih skalah in pod njimi, pa plošč žal nisva našla. Pobočje je bilo tako strmo, da ni bilo samo naporno, ampak sva odnehala predvsem zaradi nevarnosti, ki jo je povečeval še sneg. Tako se bova, upam, pridružila drugim, čakajočim na pomlad in domačina lovca, ki pozna s spominskima ploščama označeni kraj, kjer sta padla partizana Franc Bajt - Bojan in Bogomir Lukman - Bogo.

 

 

Vrnila sva se na označeno pot. Tam je bilo že vse belo, a prav veliko snega še vedno ne. Po slabih 20 minutah se je strmina unesla in čez 5 minut sva stopila na Prvo ravan. Pri spomeniku tamkajšnjemu delovanju gorenjskega političnega vodstva NOB in kažipotih (1277 m) sva zavila desno na gozdno cesto proti Blegošu, na naslednjem razcepu pa sva jo pri kažipotih (1274 m)  Koča na Blegošu 40min, Blegoš 45min zapustila v levo (naprej po cesti Črni kal 30min). Ko sta se pri kažipotih (1324 m) ločili poti na vrh (desno 40 minut) in h koči (naravnost naprej 35 minut; tja kaže tudi smerna tablica za Rupnikovo linijo, ki je še vedno upnikova, kažipoti pa so novi), sva bila soglasna: greva h koči. Tam naju je dohitel mlad par in on si je nadel dereze, da ne bo imel tolikšnega musklfibra. Seveda sta zavila desno.

 

 

Na vseh odcepih in križiščih sva se nato držala dobro označene glavne poti, ki teče mimo več bunkerjev Rupnikove linije. Dobre pol ure nad spomenikom se je desno v breg odcepila še ena pot na Blegoš (kažipot VRH 15'). Čez dobrih 5 minut sva kmalu za leso Leskovške planine za nekaj časa stopila iz gozda in zagledala Kočo na Blegošu. Zasneženi gozd je ponujal kar pravljične prizore. Ko sva čez 10 minut naslednjič izstopila iz njega, je bilo do koče še manj kot 5 minut. Tam je bilo okrog 30 cm snega, na Blegošu pa gotovo še več. V tisti megli je bilo očitno, da ga ta dan tudi od daleč ne bova videla. Tedaj se je prikazal mladi par, ki je prej zavil na vrh. Sta bila pa res hitra! Potrdila sta, da je zgoraj vse v megli, zato na vzpon sploh nisva več mislila

 

 

V koči je bilo bučno kot še nikoli: preglasna glasba, klepetanje, vpitje, krohot. V neznanski gneči sva imela srečo, da sva lahko prisedla k nekemu paru. Ker je bila nedelja, sva zaradi podobne izkušnje na Kofcah najprej pomislila, da zdaj tudi na Blegoš ne bova več zahajala konec tedna, pa je bil vzrok le enkraten dogodek: srečanje škofjeloške podeželske mladine. In tudi čakati nama ni bilo treba preveč na moje odlične štruklje in Janijev ne tako imeniten ričet.

 

 

Zaradi mojih težav s kolenom sva se odločila za vrnitev po cesti čez Črni Kal. Kočo sva zapustila skozi ograjo pri kažipotu (1391 m) Črni Kal 45min in dveh markacijah: knafelčku in belo-rumeni rožici pohodne poti, po Tavčarjevem delu poimenovane Cvetje v jeseni (to je močvirska samoperka, po domače kristusova srajčka iz Tavčarjeve povesti). Spustila sva se skozi gozd, spočetka kar strmo, mimo kažipota (1353 m) Črni kal 40min in odcepa levo Potok 1h, Davški most 2h. Po slabih 20 minutah sva pristala ob gozdni cesti. Markirana pot se je spustila v desno in sekala cestni ovinek, a zaradi snega sva se zdrsljivi bližnjici na mojo željo ognila in nadaljevala kar po cesti, ob kateri so bile oznake Cvetja v jeseni. Kolesnice so bile poledenele, zato sva hodila po sredini cestišča. Ko se je na cesto iztekla omenjena markirana bližnjica, se je zaslišal otroški vrišč – po njej so se spustili mali sankači in jo gotovo napravili še bolj spolzko.

 

Kmalu za marmorno ploščico na skalni steni desno ob cesti z napisom FRANC OZEBEK / 26. 3. 2022 / PRIJATELJI naju je prehitel možak, ki je kljub poledici tekel. Na najino začudenje se je odzval s pojasnilom, da ima Jani srečo, ker sem jaz z njim, njega pa žena čaka doma, zato se mu mudi. Po pol ure sva levo spodaj zagledala avtomobile na Črnem Kalu. Desno v breg se je odcepila markirana pot na Blegoš, levo pa so se spustile zasnežene stopnice na polno parkirišče (očitno se ne bojijo poledice – nobeno vozilo ni imelo verig). Pri spomeniku II. grupi partizanskih odredov in številnih kažipotih sva zavila desno po vojaški cesti nad hiško Gorenja Žetina 16. Tokrat so pinože v več valovih »zavzele« gozd. Le kako lahko v tisti gneči med gostim vejevjem švigajo z vso hitrostjo, ne da bi se zaletavale med seboj ali v drevje? Po pol ure sva šla mimo zaprtega peskokopa na desni. Kmalu zatem se je desno odcepil zaraščen kolovoz (S 46.15476, V 14.13032), ki po Mapy teče mimo Ožbirjevih robov. Potem ko sva levo pod cesto zagledala Ožbirjevo domačijo, sva bila slabe četrt ure od peskokopa spet pri avtu.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Najin enaindvajseti Blegoš je bil torej brez vrha in raziskovanje Ožbirjevih robov ni bilo uspešno. Kapitulacija ali modrost? Odnehala ne bova, z glavo skozi zid pa tudi ni modro.

Tolsta gora, ki ni ne tolsta ne gora

Ker vremenska napoved za 26. januar ni bila ravno obetavna, sva iskala kaj bližjega, kjer bi lahko po potrebi hodila tudi z dežnikom. In tako je Jani »odkril« Tolsto goro. Odpeljala sva se v Rudnik pri Radomljah in parkirala ob odcepu pri mostu čez Grdavov graben (S 46.195399, V 14.624747).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez potok in mimo črpališča kamniškega vodovoda sva se napotila proti prečni cesti, ki je pritekla z desne iz Radomelj. Zavila sva levo mimo spomenika 30 tamkajšnjim padlim partizanom in drugim žrtvam vojne, dela akademskega slikarja Ivana Seljaka - Čopiča, kjer je žig Domžalske poti spominov. Pot sva nadaljevala proti severu mimo kozolca in velikanske stavbe Rudnik 6b, za hišo 7c je bilo konec asfalta, potem pa jih je bilo še nekaj, zadnja 6A že v gozdu. Desno ob makadamski cesti, ki se je vztrajno, čeprav ne posebno strmo vzpenjala, je iz nenavadnega z mahom obraščenega »kupa« štrlela cev. Izkazala se je za zračnik dozdevno opuščenega vodnega zajetja z vhodom na drugi strani. Desno ob cesti se je vlekel globok jarek, ki se je končal približno nasproti kamnoloma onstran gozda, od koder se je slišal glasen trušč. Skale, štori in vznožja debel so bili oblečeni v zelen mah.

Po dobrih 20 minutah se je vzpon končal pri naslednjih hišah. Prva domačija je bila pr Kufedron (Rudnik 8). Naslednja z letnico 1839 pr Grdav (Rudnik 9), »soimenjakinja« potoka, pri katerem sva parkirala, in Grdavovega hriba na desni, je imela na obeh straneh dvorišča tablici z opozorilom na hudega psa in čez »privat zemljišče« sva se hočeš nočeš podala na lastno odgovornost. K sreči je pes lajal za zaprtimi hišnimi vrati. Za hišami se je desno odcepila pot čez travnik proti preži, midva pa sva ostala na cesti. Makadamska se je spremenila v gozdno ali celo kolovoz. Po začetnem vzponu sva hodila večinoma po ravnem.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Čez 10 minut sva nasproti odcepa levo navzdol, od koder se je razlegal duet gozdarskih žag, zagledala ob robu gozda na desni tisto prežo, malo naprej pa še ostanke prejšnje. Zatem sta se levo drug za drugim odcepila še dva kolovoza; zavila sva na drugega, ki je zaraščen s travo in zasut s suhim listjem tekel po jarku. Odvržena papirnata robca sta pričala, da tam hodijo. Grdavov hrib sva obšla po levi, severozahodni strani. Številna drevesa so bila označena za posek, nekatera so ležala čez pot. Ta ni bila označena, a 10 minut od preže so se pojavile rumene črte. Prva, lomljena, je kazala levo (v resnici je pritekla od tam), naslednja pa naju je usmerila naprej proti desni v jarek, po katerem je pod listjem in drevesnimi vejami tekel potoček. Eni izmed rumenih črt so delale družbo rdeči zvezdi in puščica, drugi pa zelena črta. Jarek se je vzpenjal in se po slabih 5 minutah razcepil (S 46.20846, V 14.63740).

 

 

 

 

 

 

 

 

 

   

V desno se je spustil kolovoz, midva pa sva nadaljevala po levem kraku, jarku z drobljivo brežino, in odtlej rumenih črt ni bilo več. Potem ko se je kolovozu, posutemu s kostanjevimi ježicami in listjem, z desne pridružil še eden, je takoj sledil trojni razcep. Najin je bil razriti glavni (srednji) krak. Ko se je zožil, se je začel vzpenjati. Sčasoma je ostala le še zaraščena steza, ki je rezala strmo pobočje. Odvržena pločevinka in kosi plastične folije so pričali, da tam vendarle še hodijo. Ko se je steza položila, se je spet razširila v kolovoz. Bil je tako moker, da je kar čmokalo pod nogami. Po slabih 10 minutah je na robu pri solnici zavil desno k mogočni preži z dostopom kakopak na lastno odgovornost.

 

 

Pred prežo se je kolovoz nadaljeval v desno in se povzpel levo nad njo do presenetljivo prometne asfaltne ceste Kamnik–Zgornje Palovče. Zavila sva levo nanjo in mimo cestarske lope za pesek prišla do odcepa ostro desno na gozdno cesto ob vznožju Lancarja. Po kratkem vzponu sva se spustila, cesta se je zravnala, se za dolgim desnim ovinkom še spuščala, nato pa se začela rahlo vzpenjati po strmem pobočju. Na levi sva skozi drevje že zagledala prežo pod Tolsto goro, ki jo je zastirala megla. Ko se je vzpon končal, sva slabih 20 minut od preže stopila iz gozda na vzhodni rob senožeti.

  

Na razpotju na drugi strani travnika sva po stezi med kolovozom in gozdno cesto vstopila v gozd. Steza se je takoj razcepila: levi krak je vodil k preži, midva pa sva se povzpela po desnem. Po začetnem vzponu se je steza zravnala, se spustila mimo drevesa z velikim belim krogom in se znova povzpela. Tudi to pobočje je bilo precej strmo. Končno sva se dvignila nad meglo. Ob dolgem levem ovinku sva na levi opazila betonski stebriček z rumeno črto. Na koncu ovinka je z desne pritekla neoznačena steza iz Vrhpolja. Preden sva se začela vzpenjati naravnost proti vrhu, sva na desni zagledala »vzburjenega« lesenega možica, sedečega na štoru. Steza se je pod vrhom razširila, a v mokrem je bila kombinacija korenin, blata, mokrega listja in skal precej zdrsljiva. Slabe četrt ure nad senožetjo sva stopila na vrh.

 

 

 

Tolsta gora (734 m) je nič kaj mogočen gozdnat hrib, s katerega ni razgleda. Vrh označujejo kamnit »zidec« in slabo opazna markacija na skali pod njim ter že bled napis T. GORA na bližnjem drevesu. Vsaj po maPZS in Hribi.net je to vrh, po Mapy pa ne. Na spletu sem pozneje našla zapisa, po katerih naj bi Tolsta gora premogla celo vpisno skrinjico. Le kje? Morda tam, kjer je vrh po Mapy. Bo treba še enkrat gor, sem se ogrela, ampak Jani se ne strinja.
 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z vrha sva se v četrt ure vrnila na senožet, ki jo je medtem zagrnila megla. Ker sva se namenila zlesti še na bližnji Lancar, sva takoj na desnem ovinku krenila levo z gozdne ceste na kolovoz. Okrog travnika sva prišla v gozd, kjer sva na trojnem razcepu izbrala srednjo pot, ki se je edina vzpenjala. Tudi ta je tekla po jarku, polnem korenin, kamnov in skal. Na naslednjem razcepu sva šla po desnem kraku, s še enega pa se je v desno že videl vrh, zato sva se povzpela v tisto smer in ga 15 minut nad senožetjo dosegla. Tudi Lancar (711 m) zaradi gozda ni razgleden. Nanj pritečejo poti z več strani. Vrh je »krasilo« nekaj štorov, na nekem drevesu pa sem našla tablico v obliki lista z napisom Lancar 711m.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Z Lancarja sva odšla v desno od smeri prihoda. Na razcepu sva se držala desno, čeprav je bila leva steza nekoliko izrazitejša, in tudi na naslednjem sva se spustila v desno. Po slabih 10 minutah sva prišla do gozdne ceste, na katero nisva mogla drugače, kakor da sva se podričala po zadnji plati (skakati nama najine okončine ne dovolijo več). Po nekaj korakih v levo so naju presenetile stopnice, pod njimi pa sva se ponekod kar strmo spuščala po pravcati mreži stezic. V 10 minutah sva pristala na že znani gozdni cesti, ki pelje na senožet. Spustila sva se po njej  in zavila ostro levo na asfaltno cesto na kraju, kjer sva se tja grede odcepila z nje. Poslej sva 
se vračala po poti vzpona.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

  

 

 

 

V dobre četrt ure sva bila spet pod Grdavovim hribom na razcepu, kjer sva zjutraj zapustila rumene črte in kolovoz navzdol. Nisva mu sledila, saj sva hotela ugotoviti, kam vodijo črte. Skozi ne ravno pospravljen gozd in po plitvem jarku, kjer se je pojavila še zelena črta, so naju po dobrih 10 minutah pripeljale do makadamske ceste, na katero sva sestopila čez vodnat obcestni jarek. Po njej sva se povzpela v desno okrog Grdavovega hriba in mimo izteka omenjenega kolovoza na cesto prišla čez slabih 10 minut na križišče. Ostala sva na dotedanji cesti, ki je tam zavila levo. Po 10 minutah sva pri smerni tablici Kamniške poti nazaj Trebelno pri P. 45min, naprej Kolovec 15min in čednem lesenem kažipotu nazaj Grajska terasa Stari grad gt (mišljen je kamniški Stari grad, ki pa je že nekaj časa zaprt) prikorakala iz gozda k izletniški kmetiji Pr Čêh (Kolovec 12). Ob vhodu imajo ploščo v spomin na skrivno skladišče orožja in streliva med osamosvojitveno vojno.

 

 

 

Nasproti omenjenih smerne tablice in lesenega kažipota sva sledila planinskemu (475 m) Domžalske poti spominov Rudnik 30min, Radomlje 1h 40min. Na deblu pod njim je bil poleg knafelca napis RPP (Rovske planinske poti ni več). Sprva zelo lepa gozdna pot je bila že po nekaj metrih taka kot druge: blatna, razrita, koreninasta in nastlana z odlomljenimi vejami, zato sva nekaj časa hodila nad njo. Sledeč markacijam sva kmalu za kupi odvrženih rastlin s koreninami in prstjo vred prišla po dobre četrt ure iz gozda ter zagledala hiše in velike rastlinjake, od koder so bile najbrž tiste odpadne rastline. Od Rudnika pri Radomljah 5 (hiša ni bila videti stalno naseljena) sva se spustila čez travnik ob potočku proti dozdevni cesti, ki se je izkazala le za nekakšno ploščad, morda parkirišče. Niže sva videla vrsto hišk in ogrodje šotora.

 

 

 

 

  

 

 

Zavila sva desno po kolovozu proti slabih 5 minut oddaljenim čebelnjaku, vrtičku in razpelu ob robu gozda. Za razpelom sva se povzpela v gozd in po zelo strmem brezpotju v dobrih 5 minutah dosegla kolovoz z drvmi in odpadki. Zavila sva levo po njem in po 5 minutah levo pod njim opazila leseno tablo. Skozi grmovje sva se prebila k njej in malo naprej zagledala še vhod v bunker. Vrata so bila nekoč očitno zaprta s ključavnico, a zdaj je »vstop prost«. Notranjost je bila precej razdejana. Tam je bila tiskarna OK KPS Kamnik, prva partizanska na Gorenjskem.*

 

 

 

 

Bunker sva zapustila kar po stezi pod kolovozom in se vrnila nanj že blizu drv in odpadkov (od tam je dostop lažji, a odcep žal ni očiten). Ko sva bila po dobrih 10 minutah spet pri hiši 5, sva se mimo nje, kažipota Domžalske poti spominov nazaj Lukova bolnica 1h 10min, Dupeljne 1h 50min in rastlinjakov odpravila nazaj k spomeniku 30 žrtvam, ki sva ga že videla na desni. Po cesti bi bilo treba precej naokrog, a se pride tja tudi čez mokroten travnik. V slabih 10 minutah sva bila pri spomeniku in takoj zatem pri avtu.

 

* Tiskarna je začela delovati 1. decembra 1943 v tedanji Opekarni Pavlin in Šraj v Radomljah. Na tiskarno danes spominja le obledela plošča na upravnem poslopju pred pol stoletja opuščene opekarne. Ko se tiskarji v njej niso več počutili varne, so v gozdu nad Rudnikom zgradili majhen vkopan bunker. V njem so začeli tiskati 15. februarja 1944 in kmalu je tiskarna dobila konspirativno šifro A7. Ker je bil delovni prostor premajhen, so ji do maja dodali še tri bunkerje. Tiskali so predvsem Ljudsko pravico, Kmečki glas in gorenjske izdaje Slovenskega poročevalca. Avgusta so se zaradi varnosti preselili v barake v dolino Korošice. Konec leta so začeli Nemci ofenzivo s štajerske strani. Nekaj umikajočih se partizanov in terencev je našlo zatočišče v bunkerjih nekdanje tiskarne. Prve dni januarja 1945 pa so se začeli v njih zbirati tudi partijski tečajniki. Tako je bilo 5. januarja zvečer v vseh štirih bunkerjih okoli 30 ljudi. Čeprav so bili opozorjeni, da Nemci pripravljajo napad, se niso takoj umaknili. Naslednje jutro so bili že obkoljeni. Iz enega bunkerja je partizanom uspelo pobegniti, v drugih treh pa so se nekateri ustrelili sami, druge so pokončali Nemci, trinajst pa so ji zajeli in deset še isti dan ustrelili pri kamnolomu nad Vrhpoljem. Napad je preživelo devet partizanov. Podatki so povzeti po knjigi Staneta Stražarja Ob bregovih Bistrice – Od Rodice do Duplice in Radomlje z okolico (Krajevna skupnost Radomlje, 1988).