30 oktober, 2011

Brda razvajajo vse čute

Ta zapis bi lahko imel naslov Vrnitev odpisanih, Hodim, torej sem ali kaj podobno vznesenega, saj zaradi zlomljenega gležnja že več kot tri mesece nisem bila v hribih. Ampak med kandidati za naslov so zmagala Brda!

Začeti je treba postopoma. Prvi poskus se je zgodil 15. oktobra, na svetovni dan hoje. V sončnem popoldnevu sem tri ure "tavala" po kolovozih in ozarah med polji okoli Komende. Po ravnem. A na vseh fotografijah tistega dne so bile gore. Iz naše vasi se namreč vidi "vse": Šmarna gora, Julijci (tudi Triglav), Karavanke, Kamniške Alpe. Naslednji korak je bil jazzovski festival v Krminu, h kateremu "spadajo" Brda. Korada me bo morala še malo počakati, a našlo se je tudi nekaj zame. Brici so markirali osem pohodniških poti, imenovanih po starih sortah češenj. Dolge so od 6,5 do 11,8 km (od 2 do 5 ur). Izbrala sem Trcinko (9,7 km, od 2 h 30 min. do 3 h).

Ta pot se po opisu v prospektu, ki so mi ga prijazno poslali iz TIC Brda, začne pri spomeniku pri Peternelu. Na zemljevidu v prospektu in na zemljevidu Goriška ni ne tega imena ne oznake za spomenik. Prileten domačin nama ni znal povedati, kaj in zakaj se imenuje Peternel, a je zatrdil da "temu kraju" od nekdaj rečejo tako. Spomenik je posvečen žrtvam tragedije med drugo vojno; nacisti so 22 talcev (tudi otrok) in borcev zaklenili v hišo in jo zažgali. Parkirala sva ob križišču pri spomeniku. Desna cesta vodi po mostu čez Kožbanjšček proti Slavčam; dvoločni kamniti most krasi kamnit kipec Janeza Nepomuka. Midva sva sledila kažipotu 8 Trcinka po srednji cesti (leva vodi v Hlevnik). Z nje sva kmalu zagledala poslopja vinogradništva Čarga 1767 visoko pod robom na desni. Ob njih se širi posebno strm vinograd, katerega levi rob kaže lapornata rebra (Dober vinograd delajo tri reči: sadež, lapor in sonce – tako Janez Trdina, pišoč sicer o dolenjskih "nazorih o vinstvu, vinu in krčmah"). Pod domačijo sva zavila desno po mostu čez Kožbanjšček in cesta se je končno (!) začela vzpenjati. Breg ob njej je pravi briški vrt: češnje, kakiji, oljke, granatna jabolka, navadni usodnik ... Nad Čargovo vinsko kletjo se konča asfaltna cesta in začne kolovoz med vinogradi.

Pot je označena s kažipoti, belo-rumenimi markacijami in rumenimi puščicami. Ker je krožna, so oznake seveda samo v opisani smeri. Včasih malo "zamujajo", a posebnih težav ni. Le razcep kake četrt ure nad Čargo ni označen, a se je izkazalo, da je vseeno, ali izberemo zgornjo ali spodnjo pot, ker se kmalu združita (na zgornji je treba bolj paziti, da pravi čas zavijemo desno navzdol). Opazila sva tudi puščice z napisi 4 × 4 Jeep club Brda za mednarodno srečanje terenskih vozil. Čeprav je bil štart 17. srečanja ravno ta dan, 23. oktobra 2011, ob 9.00, sva nekakšno "dogajanje" opazila le v Dobrovem pri vinski kleti, na poti pa k sreči nisva ne videla ne slišala nobene "zverine".

Hodila sva večinoma med vinogradi, a tudi po gozdu. Čeprav je bilo grozdje že obrano, je tu in tam še visel kak grozd. Kakšna sladkost! Malo pred Noznim se je levo pod nama pokazala Kožbana, na desni pa sva že nekaj časa videla zvonik, ki je kukal iz drevja, in ugibala, ali spada k cerkvi sv. Petra in Pavla. Nozno so napovedala nogometna vrata in kmalu za njimi sva stopila na asfalt. Trcinka se nadaljuje v levo, a prospekt priporoča še sprehod k sv. Petru in Pavlu, zato sva najprej zavila desno in se povzpela k poznogotski cerkvi na bližnjem griču. Žal (čeprav ne nepričakovano) je bila zaklenjena.

Vrnila sva se v vas in kmalu za vodnim zbiralnikom se je najina pot odcepila levo navzdol z asfaltne ceste. Mimo dveh zelo starih betonskih napajališč sva se spustila skozi gozd po blatnem kolovozu. Ta se prelevi v nekakšno traktorsko cesto, ki je očitno videla boljše čase, saj je ohranjenih veliko kamnitih robnikov in nekaj obcestnih kamnov. Vodi mimo majhnega kamnoloma in Gostolove kovinsko-lesene barake. Prišla sva do grape in nekaj časa hodila nad njo. Večkrat sva se spuščala pod električnimi žicami. Prečkala sva potoček in pot se je spet začela vzpenjati. Kmalu po tistem, ko sva stopila iz gozda, sva po cesti prečkala še en potok in mimo podrte domačije prišla na asfaltno cesto v Brezovk, z nje pa zavila levo na glavnejšo cesto. Ob njej naju je pričakal svojevrsten spomenik tehnične kulture: odsluženo vozilo Zastava z značko BMW, ki je nekoč služilo ljudski milici. Levo se več poti spušča k strugi Kožbanjščka, desno pa se vzpenjajo v gozd, dokler se breg na desni ne spremeni v pravo skalnato steno. Nisem vedela, da so v mehko zaobljenih Brdih tudi take soteske.

Na manjšem parkirišču ob cesti stoji obvestilna tabla o Krčniku – naravnem mostu in vodnih koritih. Potok Kožbanjšček je v apnenec izdolbel približno 40 m dolga korita. Na začetku je velika kotlica (draslja), ki je nastala tako, da je voda v kotanjo zanesla pesek in kamne, jih v njej vrtela in jo nenehno dolbla. Nad kotlico se boči lepo zaobljen naravni most, veliko bolj gladek od večine takih mostov, saj ga je obrusila deroča voda. Kot prava kiparka in gradbenica je izdolbla slikovita korita, ki se zožijo v žleb, ta pa se izteče v sotesko. Kljub ograji je treba paziti na otroke, saj so prečke zelo redke. Od tu ni daleč do treh tolmunov, imenovanih Kotline, v katerih se poleti kopa briška mladež. Mimo domačije Pr' Kovačevih, kjer je mogoče kupiti sveže mleko, sirotko, kefir, sir, skuto (vse kozje), sva bila v slabe pol ure spet pri avtu. Tik pred parkiriščem me je razveselilo majhno rastišče prikupnih drobcenih "lampijončkov" (volčjih jabolk). Sicer rož na tej poti ni bilo več veliko, a navadne kompave so tudi suhe lepe.

Čeprav sem še bolj počasna, sem se kar dobro odrezala: tri ure in pol čiste hoje, več kot pet ur na nogah. Pa ni bilo težko "potrpeti"; lepe slike briških gričev, vinogradov, domačij in Kožbanjščka na naši strani meje so dobile prav tako lep okvir v italijanskem Krminu: prejšnji večer dobrote pri Sirku, na večer po pohodu pa glasbo na jazzovskem festivalu.

26 oktober, 2011

Po sledeh Lipanskih gamsov

Jani se je prejšnji torek, da je prehitel najnovejšo pošiljko snega, podvizal na Viševnik (2050 m). Izbral je nekoliko daljšo pot – čez planino Lipanco. Tam sva bila že večkrat, tudi zato, ker je na izbiro veliko pristopov. Tokrat se je odločil za pot od partizanskega spomenika Pri rupah. Še vedno nisem mogla z njim, sem pa dobila nalogo ugotoviti, ali je prav Pri Rupah ali Pri rupah. Težka je: zemljevidi se odgovoru na to vprašanje “elegantno“ ognejo s samimi velikimi tiskanimi črkami ali pa na njih tega napisa ni. Našla sem zapis Pri rupah; držala se ga bom, dokler me kdo ne prepriča o čem drugem. In še ena “uganka“ je: na vseh najinih zemljevidih piše Javornik, na kažipotih pa Zajavornik. Jani poroča:

Do izhodišča se lahko pripeljemo z avtom. S ceste Bled–Pokljuka skrenemo na gozdne ceste v Mrzlem Studencu. Najprej 2,5 km sledimo kažipotu za Kranjsko dolino, potem 2 km za (Za)Javornik, od njega pa je še dober kilometer naprej po cesti do velikega parkirišča ob spomeniku. Pozor pred visokimi vodnimi barikadami na cestah! Pot na planino se začne desno od spomenika. Sprva vodi po koreninah Velike preseke in prečka cesto; z desne se ji priključi najprej pešpot z Javornika in potem še iz Medvedove konte. V dobre pol ure smo na Lipanci. Tam si lahko privežemo dušo v vse leto odprti Blejski koči (1630 m). Z Mojco sva se doslej vanjo vedno “zatekla” v snegu, zato sem v veliki kotanji pod njo tokrat prvič opazil kal v obliki srčka. Nadaljujemo levo od koče navzgor, kamor kaže kažipot za Mrežce, Viševnik in Vodnikovo kočo. Steza na Mrežce nas zapusti že po 10 minutah. Mi se obrnemo proti jugozahodu in kmalu se v daljavi pokaže naš cilj. Skoraj po ravnem gremo mimo drugega odcepa za Mrežce in še ene partizanske spominske plošče. Leseni kažipot nas opozori, da lahko malo naprej zavijemo desno na Debeli vrh. A mi kopasti hrib kar obhodimo. Onstran njega se nam v škrbini, umaknjeni rahlo v desno, ponudi edina priložnost za pogled v dolino Krme. Za škrbino se malce dvignemo, potem pa spustimo skoraj na dno Blejske konte. Nad njo se dviguje stena skalnega osamelca Velikega Selišnika, ki je že lep čas pritegoval naš pogled. Vzpon iz konte je kar strm. Na planoti za njim spet ulovimo sapo, postanemo ob “grozdu” kažipotov na višini 1910 m, potem pa splezamo še bolj strmo na Srenjski preval (1959 m; v vodniku Julijske Alpe piše 1995 m) med Viševnikom in Malim Draškim vrhom. Na levi ga krasijo slikoviti skalni roglji. Proti njim zavijemo tudi mi. Nekaj časa hodimo po levem pobočju, se preselimo na desno in 20 minut nad prevalom stopimo na vrh.

V čudovitem sončnem dnevu je bila na vrhu Viševnika prava gneča, saj prostora za posedanje ni veliko. Viševnik odlikuje lep razgled, posebej v smeri Triglava. Mene je najbolj zanimal Mali Draški vrh. Dolgo sem si ogledoval pot nanj, a sta me njegova krušljiva skala in zračni vršni greben odvrnila od vzpona. Opazil sem, da je škatla z vpisno knjigo na Viševniku izgubila pokrov, tako da se knjigi v prihajajoči zimi ne piše dobro.

Vrnitev sem si sklenil popestriti s kakšno stranpotjo. Na prvo sem zavil že 5 minut za škrbino s pogledom v Krmo. Šele nazaj grede sem namreč desno ob poti opazil na skali napis Debeli vrh. Ubogal sem puščico in zavil ostro levo navzgor. Pot skozi redek gozd je markirana, čeprav zemljevidi tega ne napovedujejo. Ko pridemo na travnike, je stezi teže slediti, a tudi brez nje se da pretakniti skozi vrzeli v ruševju, četudi ne ravno po najkrajši poti. Od odcepa do vrha (1962 m) potrebujemo pol urice. Na njem je celo žig za Lipanske gamse. Z vrha se nisem vrnil po isti poti, ampak sem jo ubral kar naprej proti severovzhodu. Tudi v to smer sem pot v travi nekajkrat izgubil. Treba se je držati bolj desno od ruševja in brez hujših težav se vrnemo na pot proti Lipanci pri omenjenem lesenem kažipotu.

Samo 5 minut naprej je nov napis na skali, tokrat Mrežce. Ne bodi len, sem zavil levo in spet naletel na nepričakovano markirano stezo. Oznakam navkljub sem imel nekaj težav z iskanjem poti, dokler nisem prisopihal v plitvo grapo. Po njej se obrnemo desno in potem gre le še navzgor do roba. V 20 minutah za odcepom smo pri kažipotih z Lipance, od koder je samo nekaj korakov do vrha (1966 m). Tudi na Mrežcah sva bila z Mojco doslej vedno v snegu. Tako sploh nisem vedel, da je vrh majhna travnata zaplata sredi gostega ruševja. Zaradi že omenjenih “gamsov” imajo tudi Mrežce svoj žig.

Čeprav je z Mrežc sosednji Lipanski vrh skoraj na dosegu roke, so nama vedno razlagali, da se tja zaradi prepadne škrbine med njima ne da kar tako. V snegu razlage nisva nikoli preverila. Zdaj pa sem presenečen opazoval tri Ruse, ki so v nekaj minutah prilezli z Lipanskega vrha do mene. Grem pa še jaz. Tako rekoč vsa pot v škrbino in na drugi strani iz nje je opremljena z jeklenicami, tako da je res ni težko premagati. V največ 10 minutah se že razgledujemo z Lipanskega vrha (1965/8/1974/5 m). Tam lahko “gamsi” dobijo že svojo peto trofejo.

Z Lipanskega vrha vrha nadaljujemo proti Debeli peči. Na kratko se spustimo na hrbet, kjer se usmerimo v desno. Hitro se spuščamo in se proti dnu priključimo “romarski” poti z Debele peči. V dobre pol ure smo z Lipanskega vrha pri Blejski koči in v nadaljnjih 20 minutah spet pri svojem jeklenem konjičku. Skupaj gor slabe tri ure, dol pa s stranpotmi tri in pol.

13 oktober, 2011

Peč, ki greje tri dežele

Karavanke so s svojimi 120 km med Trbižem/Tarvisiom in Slovenj Gradcem naše najdaljše gorstvo. Njihovi vrhovi so v glavnem “šodrovcem” prijazni, zato sva se z Janijem že veliko potepala po njih. Nekega dne bi rada rekla, da sva prehodila vso verigo. A do tega tedna so se bele lise začele že na tromeji med Slovenijo, Avstrijo in Italijo. Na Peč/Ofen/Monte Forno (1508/9/10 m) sva se sicer že povzpela iz Rateč po slovenski in italijanski strani, a predela med vrhom in Korenskim sedlom/Wurzenpassom nisva prehodila nikoli. V sredo je Jani to popravil:

Zjutraj sem se zapeljal na Korensko sedlo, kjer je parkirnega prostora tako na slovenski kot na avstrijski strani meje več kot dovolj. Jaz sem pustil avto pred neobratujočo restavracijo na naši strani, saj sem sklenil, da zlezem na Peč po slovenski strani, vrnem pa se po avstrijski. Najteže je najti začetek nemarkirane graničarske steze. Od restavracije se je treba vrniti po cesti kakih 50 m in zaviti desno na ožjo sicer asfaltno cesto, a zaprto za ves motorni promet (?). V nekaj korakih smo Pri mejašu, počitniškem domu Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije v nekdanji jugoslovanski karavli. Levo od njega zavije v travo stezica, ki se hitro približa potoku. Tu je ključna točka. Če bi zavili desno čez potok, bi se 10 m onkraj njega znašli na markirani avstrijski poti. Če bi šli naravnost, bi kmalu končali v brezpotju. Zaviti moramo ostro levo, kjer lahko opazimo dobro uhojeno graničarsko stezo. Da smo na pravi poti, nam hitro potrdijo številne ureznine po drevju, s katerimi so nekdaj vojaki odštevali dneve do konca vojaškega roka. V ključih se dvigamo skozi gozd, prečimo grapo s potočkom najprej v levo in nazaj na desno, s poseke občudujemo Kranjsko Goro, dokler steza nenadoma ne izgine na prekopanem travniku. Kar po travi gremo naravnost navzgor in po nekaj metrih že stojimo na gozdni cesti, ki pripelje gor iz Rateč. Zavijemo levo nanjo, po 30 m pa desno na slabši kolovoz. Ta nas 20 minut od ceste pripelje na vrh Petelinjeka/Hahnenwipfla. Vrh je s 1552 m višine najvišja točka naše poti. Na njem stojita mejni kamen št. XXVII/263 in tabla, ki opozarja na mejo. Tam so bile tudi edine zaplate snega, na katere sem naletel ta dan. Naprej se skozi drevje že vidi Sovška planina/Seltschaher Alm s sistemom žičniških naprav. Stopimo na plano in se po levem robu smučišča spustimo navzdol. Jugoslovanski vojaki seveda niso smeli na avstrijsko ozemlje. Zato zavijemo še bolj levo in v gozdu poiščemo stezo, ki vodi navzdol na gozdno cesto. Nadaljujemo desno po njej. Ko se ta priključi drugi, nas kažipot Tromeja 15 min spet usmeri desno. Kar po cesti prikorakamo na vrh Peči. Ime je dobila po pečevju, ki ga lahko majhen del opazimo tudi z vrha, če se obrnemo na severozahod. Če ga želimo videti več, moramo na dno smučišča in levo za kažipotom Dreiländerwanderweg.

Kratek opis vrha je tukaj.

Navzdol sem, kot rečeno, obrnil na avstrijsko stran, na njihovo pot št. 603. Ta se začne na levem robu smučišča. Po njem se spustimo do prikupne, a žal zaprte
Dreiländereckhütte. Od nje že vidimo zgornjo postajo sedežnice iz doline. Po desnem kolovozu gremo mimo nje in se usmerimo k zadnji vlečnici na Petelinjeku. Pod njenimi žicami tečeta dva kolovoza. Izberemo spodnjega, ki nas čez nekaj deset metrov pripelje do lese in gozda. V njem je markacijam laže slediti kot na travniku. Hitro smo na gozdni cesti, na kateri moramo vztrajati približno 15 minut, ves čas navzdol. Številni priključki z leve in desne nas ne smejo zavesti. Potem pa je le treba paziti na bolj slabo opazen odcep steze desno v gozd. Saj bi prišli na Korensko sedlo tudi po cesti, a bi trajalo dlje. Spustimo se v ključih skozi gozd, prečkamo še eno gozdno cesto, spet vijugamo med drevjem in pridemo na veliko poseko. Steza zavije na njen desni rob, kjer kmalu zaslišimo žuborenje vode. To je tisti potok, od katerega sem zjutraj zavil na graničarsko stezo. Naj vas tam markacije onstran potoka ne zavedejo, da bi ga prečkali. Na dnu poseke nas čaka kolovoz. Gremo 100 m levo po njem in nato desno na zadnjo stezico, ki nas za restavracijo na avstrijski strani pripelje na cesto čez Korensko sedlo.


Slabi dve uri gor, poldrugo uro dol. Pa sem zamudila še eno novo pot in sončen dan na svežem gorskem zraku. Zdaj že tri mesece "hribolazim" le med poslušanjem in branjem Janijevih pripovedi in gledanjem njegovih fotografij.

11 oktober, 2011

Pod Srcem

V petek je zapadel prvi sneg. Za konec tedna se je že bolj ali manj zjasnilo, zato se mi je zdela nedelja pravšnji dan, da gojzarje spomnim, kaj se pravi gaziti sneg. Ker razmer v hribih nisem poznal, sem si zabičal, da čez 1500 m ne grem. Med primernimi cilji, ki so mi prišli na misel, sem izbral bivak Pod Špikom (1424 m) oziroma krnico Pod Srcem, saj je pod Martuljškimi gorami zmeraj lepo.

Za to se je seveda treba zapeljati v Gozd Martuljek. Avto je najbolje pustiti na parkirišču opuščenega penziona Špik, takoj za mostom čez Savo, če se pripeljemo iz ljubljanske smeri.

Nekaj korakov naprej po cesti proti Kranjski Gori se v levo odcepi običajna pot v martuljško gorsko kraljestvo. Začne se kot asfaltna kolesarska cesta, ki pa že na prvem križišču zavije desno, mi pa nadaljujejo naravnost na makadam. Na naslednjem križišču se ta razcepi v dve gozdni cesti. Izberemo desno. Ta nas pripelje do travnika s tablo TNP in predstavitvijo oglarjenja. S travnika vodita dve poti k Martuljkovima slapoma, obe označeni s številko 6. Leva ob potoku je že najmanj poldrugo leto zaprta, desna je speljana više po gozdu. Krenemo torej v gozd in se držimo kažipotov za brunarico Pri Ingotu na planini Jasenje. Gremo mimo razgledišča na dolino in odcepa k Spodnjemu Martuljkovemu slapu. Po tri četrt ure hoje po zdelanem kolovozu se malo pred Ingotom v desno odcepi steza Pod Špik. Ta pripelje na nov kolovoz in po njem levo čez potoček in mimo velike skale z napisom Pod Špik 1 h. Ko naredi kolovoz oster desni ovinek, krenemo levo na stezo, ki nas hitro pripelje do široke suhe hudourniške struge. Zavijemo ob njej navzgor mimo balvana z markacijo. 15 minut više strugo prečkamo. Nadaljujemo skozi gozd, prestopimo še manjšo hudourniško strugo ter se kmalu znajdemo pred skromnim studenčkom. Tu so se pojavile prve zaplate snega. Pot postaja vedno bolj strma. Malo nad studenčkom je nerazgledna klopca, ko se gozd zredči, pa še ena s prav imenitnim pogledom na dolino in karavanško verigo od Vošce do Trupejevega poldneva. Nad njo stopimo iz gozda v prodnat svet, v katerem so to nedeljo markacije izginile pod snegom. Treba je desno ob robu gozda. Ko pot spet zavije med macesne, v minuti ali dveh stopimo pred ličen bivak Pod Špikom, ki so ga za plezalce postavili na poraslem gričku ob krnici Pod Srcem. Zaklenjen je, lahko pa se vpišete v vpisno knjigo in si odtisnete žig.

Čeprav je bilo še zgodaj, sem s tekom pomalical. Ker je bilo naokrog kakih 15–20 cm snega, sem si nataknil gamaše in se spustil v krnico. V njej se človek hitro zave svoje majhnosti. Okrog njega namreč kar kipijo martuljški dvatisočaki; od leve proti desni: Na pečeh, Mala Martuljška Ponca, Špik, Frdamane police, Vrh nad Rudo, Rušica in Rigljica (no, za slednji dve se hribovci še niso dokončno zmenili, katera je katera). Med njimi je seveda najbolj veličasten piramidasti Špik, ki s te strani kaže svojo 900 m visoko severno steno. Prva sta jo 6. 9. 1926 preplezala Mira Marko Debelak in Stanko Tominšek in zanjo porabila kar 31 ur. V spodnjem delu stene je lepo razpoznavna skalna “luska” v obliki srca. Od tod njeno ime in ime krnice pod njo, nekateri pa ji raje rečejo Zelena glava, ker jo na vrhu od preostale stene razločuje zelen rob z macesni. Nisem si mogel kaj, da se ne bi povzpel po krnici do mogočne stene in jo pobožno potipal.

Do kolovoza proti Ingotu sem se vrnil po isti poti, kot sem se povzpel. Na stičišču poti sem zavil desno proti planini, a že na začetku Jasenja spet skrenil v levo na drug, neoznačen kolovoz. Sklenil sem namreč, da poiščem pot v dolino po desnem bregu Martuljka, ki me draži že nekaj časa. Pot se najprej vzpne do skoraj pravljične Lipovčeve koče. Mimo nje odvijuga proti severovzhodu do jase Na peči, kjer stoji spomenik alpinistu, sploh mnogostranskemu športniku in partizanu Miranu Cizlju. Ob spomeniku je klopca, s katere se lepo vidi dobršen del Gozda Martuljka. Desno od njiju je škrbina, iz katere je napeljana jeklenica. Pod škrbino je skoraj prepadna grapa, spodaj pa je opaziti sledove steze. A kako naj človek pride tja dol? Takrat sem na levi zagledal še drugo jeklenico, ki planincu pomaga na začetek dobro uhojene steze navzdol po skalah ob grapi. Spust je zelo strm, a tako spretno speljan, da sestop ni pretežak. Na koncu je v pomoč lesena lestev. Vendar pod skalami nevarnosti še ni čisto konec. Grapa se nadaljuje v peščeno strmino, na kateri lahko človek kaj hitro zdrsne. Nekateri očitno nadaljujejo navzdol kar po pesku, a bolj priporočljivo se je v dveh ključih vrniti levo v gozd, kjer druga pot vodi prav tako v dno grape. Ob njenem vznožju se začne širok kolovoz, ki teče malce odmaknjen v desno ob Martuljku. Ko se izteče na prečno gozdno cesto, je treba levo nanjo in prečkati Martuljek. Avti preprosto zapeljejo čez potok, pohodnikom pa je v bližini v pomoč nekaj debel, položenih čez vodo. V civilizacijo se vrnemo pri hiši Zgornje Rute 5, od katere je le še nekaj korakov do parkirišča.


Tako se je imel Jani tiste dobre tri ure gor in slabo poltretjo dol. Zdaj ko sem v Gorniški poti iz Planice na Pokljuko PP prebrala, da "/m/orda upravičeno pravijo, da je Pod Srce najlepši kraj na svetu", in ker ta vodniček omenja "pravi čar planinske flore", Jani najbrž ne bo imel miru, dokler me ne bo peljal tja – seveda ko bo moja noga spet zdrava in ko bo čas za cvetje. Drugače pa pravi, da je ta krnica precej podobna tisti Za Akom.

03 oktober, 2011

Shujševalna tura na Debelo peč

Ker sva v petek “crkljala” brbončice in želodčka pri JB, je bila sobota čas za očiščevalno turo. No, večerja le ni bila preobilna, zato je bil tudi Janijev tokratni pohodniški cilj lahko bolj zmeren – Debela peč (2014 m). Že med najinim spomladanskim obiskom na planini Klek* sva si ogledovala, kako bi se dalo na čokato goro zlesti s tega konca, in tako je Jani odšel k debeluški “hujšat“, jaz sem pa “doma ostala, suhe žemlje ribala“, kakor smo peli nekoč, zdaj pa “zlomljen gleženj merkala“.

Tik pod planino Klek se je mogoče pripeljati z avtom. Cesto z Bleda na Pokljuko zapustimo pri Mrzlem Studencu. Tam se je treba podati v desno v težko pregleden pletež pokljuških gozdnih cest, ki pa v našem primeru ni preveč zapleten. Najprej sledimo kažipotu za planino Kranjska dolina (2,5 km). Malo za njo zavijemo desno proti planini Lipanca čez Medvedovo konto. Že čez kak kilometer naredi cesta ovinek v levo in z njo tudi mi. Po krajšem vzponu se pripeljemo na novo križišče. Naša smer je desna, kamor kaže kažipot Pod Klek (4 km). Približno kilometer naprej je neoznačen odcep v levo na planino Velika Raven. Mi seveda nadaljujemo naravnost. Po približno 3 km pa moramo biti pozorni na kažipot Klek in Debela peč, ki nas usmeri v levo. Po poldrugem kilometru vožnje zagledamo obakraj ceste nove planinske kažipote: levo navzdol Kranjska in Meja dolina, desno Klek, Lipanca in Debela peč. Tam je dovolj prostora za parkiranje. Še opozorilo: cestarji so na omenjenih cestah (menda v zadnjem času) nasuli kopico nenormalno visokih vodnih barikad, ki so resna grožnja podvozjem vseh običajnih osebnih avtov. Torej: počasi in previdno!

S parkirišča je samo minutko ali dve do planine, natančneje do njenega zgornjega konca. Mi moramo navzdol in na zahodnem robu z nje. Markirana pot je speljana po desnem bregu planine, a niže ko se spuščamo, teže ji sledimo. Ko smo že mimo spodnjih stanov, si je treba dobro ogledati rob gozda onstran planine. Z malo sreče opazimo zelen jezik, ki sega v gozd, in desno ob njem macesen z neobičajno velikim Knafelčevim znamenjem. To je nadaljevanje naše poti. Po redkem macesnovem gozdu se nato zložno vzpenjamo v levo. Potka je dobro označena, čeprav vodnik PZS in spletna stran Hribi.net napovedujeta nasprotno. Očitno so se stvari spremenile. Pol ure po tistem, ko zapustimo Klek, se gozd zredči skoraj v jaso, v nekaterih virih imenovano Preval. Tam je razcep. Kažipot naravnost kaže proti Lipanci, desno proti Debeli peči. Po poti za Lipanco se tudi pride na Debelo peč, vendar čez Spodnja Brda, desni pa običajno rečejo direktna. Ker raje grizem kolena pri vzponu, kot jih obremenjujem pri sestopu, sem zavil desno. Pot, ki na nobenem zemljevidu ni markirana, se je izkazala za odlično označeno. Hitro pripelje v položno grapo, ki vodi naravnost na Vrh Sedla. A preden ga dosežemo, nas oznake usmerijo ostro levo iz grape. Macesne zamenja ruševje, skozi katero se bližamo vršnemu grebenu Klečice. Ko smo le še kakih 50 m pod njim, pot zavije levo in se skoraj položi. Nisem si mogel kaj, da se ne bi po brezpotju povzpel prav na rob. Z njega dotlej sila pohlevna Klečica pokaže svoje drugo lice: skoraj navpično steno, ki prepada v dolino Krme. Ker je greben Klečice nazobčan, mi ni uspelo ugotoviti, kje je njena najvišja točka (1889 m). Spustil sem se nazaj na stezo in nadaljeval ves čas nekaj deset metrov pod grebenom proti jugozahodu. Na koncu Klečice se steza obrne levo strmo navzdol in se spusti do najnižje točke med Klečico in Debelo pečjo. Med spustom se odpre nekaj čudovitih pogledov na cilj. Najnižja točka je nekakšna zareza v obliki črke v, skozi katero se kar malce strašljivo vidi dno Krme. Pot se na srečo oddalji od roba in se začne strmo vzpenjati po pobočju Debele peči. Strmina je tolikšna, da je treba vsaj za ravnotežje včasih uporabiti roke. Po 45 minutah za zarezo dosežemo vrh. Ko sem jaz stopil nanj, je bilo tam najmanj sto ljudi, jaz pa vso pot do njega nisem srečal žive duše. Razgledi so bili kljub gneči imenitni; največ občudovanja je bil seveda deležen Triglav.

Za vrnitev na Klek sem si izbral položnejšo in na zemljevidih vrisano kot markirano pot čez Spodnja Brda. Sestop začnemo po “romarski” poti proti Lipanci. Ko po desni strani že skoraj obidemo bližnji vršič Okroglež (1965 m), lahko na levi opazimo kažipot, ki nas usmerja na njegov vrh. Če nam ni do še enega pogleda na Debelo peč ali če ne zbiramo žigov, ni posebnega razloga, da bi se povzpeli nanj (sicer potrebujemo v vsako smer največ 10 minut). Mnogo bolj mikaven je naslednji vrh, ki se dviguje desno od naše poti. To so Brda, ki so lahko dosegljiv dvatisočak in še razgled z njega velja za lepšega kot z Debele peči. Jaz sem se mu kljub temu odpovedal, saj sva z Mojco že bila na njem pred leti. Tako sem z množico drugih planincev nadaljeval navzdol do blage travnate vzpetinice Spodnja Brda. Tik pred njo sta na skali napisa levo Klek in desno Lipanca. Malo sem pomišljal, a ker so bile prve markacije v levo že čisto zbledele in ker sem vedel, da je niže še en odcep, sem nadaljeval desno. 15 minut kasneje je spet samo na skali opozorilo, da je treba za Klek zaviti levo. Tu sem izstopil iz gosjega reda in spet ostal sam. Stezica hitro pripelje na velik travnik, po katerem ležijo razmetane skale. Tam je v travi pot izginila in prvič ta dan sem se znašel pred uganko, kako naprej. Kar nekaj časa sem taval po travniku, da sem odkril nadaljevanje poti. Zdi se, da je najbolje spustiti se do velike skale, ki ima na drugi strani več napisov, namenjenih vzpenjajočim se pohodnikom: Krma, Brdo (na vseh okoliških smernih tablah piše Brdo, ne Brda), Debela peč in Blejska koča. Pri skali se je treba obrniti na pol levo navzdol in oprezati za markacijami. Če boste pozorni, ni vrag, da boste opazili markacije na nekaj deset metrov oddaljenih skali in macesnu. Usmerite se za njimi in naj vas ne moti, da se nekaj časa pot dviguje. Ko se ji čez kakih 10 minut z leve pridruži tista od odcepa iznad Spodnjih Brd, se končno usmeri ostro navzdol. Kar nekaj časa se spuščamo zelo strmo, prečkamo kratko melišče, potem pa bolj zložno nadaljujemo po pobočjih Debele peči in Klečice. V 40 minutah od združitve obeh poti okrog Spodnjih Brd stopimo na Preval in na že od zjutraj znano pot. Do parkirišča se vrnemo po poti vzpona.


Po dveh urah in tričetrt (s stranpotmi) v vsako smer se je vrnil ne ravno shujšan, če pa že, prej zaradi nenavadne oktobrske vročine kot zaradi napornosti poti. In tale šopek mi je prinesel (odkar hribolazi sam, je na fotografijah dosti manj rož, pa ne le zato, ker jih je ta čas res že bolj malo).


* Stari zapisi so videti “grozni“, posebno slike so ponekod grdo “razmetane“. Poleti je Blogger spremenil obliko in način objavljanja; odtlej ne morem (ali pa ne znam) popravljati že objavljenih besedil ‒ ne pravih ne lepotnih napak, za kar se bralcem opravičujem.