19 avgust, 2019

Narava in zgodovina spet popestrili Jazz Cerkno

Tudi Jazz Cerkno 2019 za naju ni bil samo sedenje na koncertih. Že vnaprej sva se veselila potepanja z Brankom in bila radovedna, kam naju bo peljal, letos že tretjič. Od klavž pa so nama ostale še Idrijske.

Vrhovec/Lokvarski vrh/Šebreljski vrh (1079 m)

Branko naju je 17. maja prišel iskat v Cerkno in napovedal, da pojdemo na Šebreljski vrh. Odpeljali smo se proti Straži (Želinu), zavili levo proti Idriji in desno po mostu čez Idrijco po slabi asfaltni cesti v Jagršče (krajevno ime menda nima nič opraviti z jagri, ampak se je vas nekoč imenovala Jagodišče ‒ po jagodičevju, ki je raslo na poseki). Parkirali smo pri tamkajšnji cerkvi sv. Uršule iz leta 1787. Hiša poleg nje je bila nekoč gostilna Na brdu. Na starejši stavbi zraven je visela tablica Slovenske geološke poti 104 in ob cesti so bili kažipoti. Odpravili smo se na krožno pot v smer Krnic. Nad nami je jadrala kanja. Od cerkve smo se rahlo spustili po asfaltni cesti mimo marmorne plošče v spomin na okrevališče št. 2 partizanske bolnice Pavla v Jagrščah in okolici od julija 1944 do konca vojne ter na bolničarja in enajst ranjencev, žrtve nemške ofenzive 1945. Pri trhlih lesenih kažipotih na prvem križišču smo ostali na cesti. Vzpenjali smo se med starimi sadovnjaki in travniki, pisanimi od kukavic, travniških kozjih brad in drugih rumenih košarnic, spominčic, jagod, orlic, trilistnih vetrnic, ranjakov ... Iz bližnjega gozda je priletela velika črna ptica in sedla na visoko drevo. Krokar. Ozirali smo se po bližnjih hribih, Kojca se je skrivala pod oblakom, Sv. Ivan nas je gledal s Šebreljske planote, Branko pa naju je opozoril tudi pa ostanke stare cerkve v Polju pod nami.

Na koncu Jagršč ni bilo uradne krajevne table, le kozolček z leseno. Asfalt se je končal in po makadamski cesti se nismo več vzpenjali. Kmalu smo se ustavili pri kapelici z napisom vojnih grozot oteti / Mariji v zahvalo / žrtvam v spomin posvečamo med letnicama 1941 in 1945. Slika Marije z detetom je imela ob straneh nenavadno družbo: 28 fotografij z imeni umrlih in letnicami smrti. Nasproti kapelice smo stopili nekaj metrov desno s ceste na razgledno točko s pogledom na Jagršče. Pod kamnito mizo in leseno klopjo je zevalo nekaj strelskemu položaju podobnega. Brž zatem smo na razpotju pod domačijo Burja zavili levo navzgor proti Krnicam. Ob tej gozdni cesti smo skoraj spregledali skromen kažipot Strznica / Id. Krnice. Od nje se je odcepilo več kolovozov in vlak, vendar so nas sicer bolj redke markacije vodile mimo vseh. Začeli smo se rahlo spuščati. Na desni smo v bregeh videvali samotne kmetije. Šele ko nama je Branko pokazal cilj v daljavi, se nama je začelo zdeti, da gremo na Vrhovec, kjer sva že bila. Čeprav sva se tedaj podala nanj iz Šebrelj, sva poleg imena Vrhovec, ki ga domačini ne uporabljajo, poznala le še Lokvárski vrh, za tretjega, Šebreljski vrh, pa nisva vedela.
 









Dobrih 35 minut od izhodišča smo na gozdarskem delovišču dosegli najnižjo točko in se začeli spet vzpenjati. Na levi smo videli Bevkov vrh in čez čas za seboj še Kovk, kjer smo tudi že bili skupaj. Ko se je vzpon končal in je šlo znova navzdol, smo v dobre četrt ure prispeli v Stržnico, zaselek Idrijskih Krnic. Kasneje smo od daleč zagledali tudi jedro vasi, imenovano Rajda. Ob cesti so cvetele kalužnice, deveterolistne konopnice, spominčice, zlatice. Makadam se je spustil do potočka in kažipotov, potem pa je cesta postala asfaltna.

Mimo razritega zemljišča z novo škarpo na dnu smo prikorakali do prečne asfaltne ceste, na katero smo zavili desno. Kako uro od Stržnice smo se ustavili pri Krničanu (Idrijske Krnice 4) s fresko sv. Antona Puščavnika na gospodarskem poslopju (avtor Šwicar, okt. 2010) in poklepetali z mladim gospodarjem. Povedal je, da je tisto, kar smo videli na začetku vasi, močvirna parcela, ki jo nasipajo in jo bodo spremenili v koristen travnik. Kamor je segel pogled, so valovili zeleni gozdnati in travnati grički, posejani s posameznimi domačijami in gručami hiš. Ob robu gozda smo opazili zanimivo cerkev sv. Florijana na kraju, kjer je v času med svetovnima vojnama stalo italijansko skladišče streliva. Zdaj ko vem, da jo krasijo mozaiki patra Marka Ivana Rupnika, mi je žal, da si je nismo pobliže ogledali. Tudi domačijo Idrijske Krnice 5a je krasila Šwicarjeva freska, tokrat s podobo sv. Izidorja s pripisom Kmetija na hribu (sept. 2014); na nekaterih zemljevidih tam res piše Na Hribu. Poleg je na travnatem gričku (na pokrovu šterne) stal kip sv. Jožefa z Jezuščkom v naročju in lilijo v roki z letnico 1912 in več napisi na podstavku. Tja so ga postavili leta 2012, pripeljali pa so ga iz Otaleža, kjer se je zaradi prevelike teže pogrezal in prevrnil, je povedala domačinka.

Nadaljevali smo po asfaltni cesti. Čez čas naju je Branko opozoril na kup vej z dvobarvnim prerezom: rdečerjavo sredico je obkrožal bledo rumen obroč. Bile so veje nagnoja, katerega les je zelo obstojen in primeren za ograjne kole in sem ga dotlej seveda poznala samo po njegovih lepih rumenih cvetovih. Pri naslednjih hišah se je asfalt končal. Tam sem opazila, da so napisi na tablicah s hišnimi številkami različni: Idrske Krnice (po starem) in Idrijske Krnice (po novem). Dalje smo stopali po makadamu. Ob njem so cvetele čudovite mrtve koprive in množice zaspančkov. Slabe pol ure od začetka Krnic smo na razcepu zavili levo navzgor mimo brunarice na Zavrhu (Idrijske Krnice 8a) v gozd. Vzpenjali smo se po kolovozu; desno je breg strmo padal, levo je bil sprva prav tako strm travnik, nato skalna stena. Ko smo dosegli makadamsko cesto, smo nadaljevali desno po njej navzgor. Levo skozi drevje smo videli Kanomljo in Vojskarsko planoto. Zdaj se je cesta spuščala. Pod njo smo zagledali strehe, a preden smo prišli do hiš, se je desno odcepil kolovoz in se takoj razcepil; ubrali smo jo po levem, širšem kraku. V daljavi je izza Trebuške grape kukala konica Poldanovca in Branko je bil navdušen: »To je enkraten hrib!«

Po 20 minutah smo se znašli med hišami, vrh hribčka sredi njih pa je stalo ogrodje hiške, ob katerem je plapolala slovenska zastava. Pri spomeniku 35 borcem NOV, ki so padli na Šebreljski planoti, med njimi trije domačini, smo se vrnili na makadamsko cesto. Ta del Šebrelj je na nekaterih zemljevidih označen kot Na Stanu, na drugih pa kot Stan. Na križišču pri Šebreljah 86a smo pri cvetoči jablani zavili levo, čeprav je smerokaz Šebrelje 5 kazal desno (torej še ena na široko raztresena vas). Sicer smo bili že pod »našim« vrhom, a smo morali poiskati kolovoz mimo Lokvárja, da ne bi hodili po travniku. Ker je kolovoz tekel preveč desno in navzdol, smo ga zapustili. Meni je bilo malo žal, da tlačimo travo, zato smo se potrudili na že pokošen del. V dobre četrt ure smo dosegli vrh, a se je izkazalo, da še ni pravi. V levo je bil lep pogled na skalnati Hudournik. Po travnatem kolovozu smo obšli vršič na desni in se šele za njim začeli precej strmo vzpenjati proti cilju. Tik pod njim je lepo naravo kazilo smetišče, v katerem so ležali zarjavela pločevina in drugi odpadki. Pol ure nad Stanom smo stopili na pravi vrh.









Betonski steber je še vedno stal tam (domačini mu rečejo pelina, kar v črnovrškem narečju pomeni triangulacijsko znamenje), velikanska panoramska tabla pod vrhom takisto, bilo pa je tudi nekaj novega: votel panj s strešico ter v njem žganica in reža za plačilo. Na njem piše Lokvarski vrh 1078 m, podpisani Martin, Miro in Silvi pa so najbrž »avtorji« in/ali lastniki. Postavljen je bil za letošnji prvi maj, torej komaj dobra dva tedna pred našim obiskom. Sedeli smo v travi, zijali naokrog in na gosto srebali veličastje rovtarskih svetov (poleg žganice, ki sta jo srebala le moška), kakor svetuje, že skoraj zapoveduje veliki ljubitelj in poznavalec teh krajev Rafko Terpin, čigar slikovito in sočno opisovanje predvsem rovtarske pokrajine me neznansko navdušuje.

Med spuščanjem z vrha po drugi strani sva se spomnila obilice zelenih čmerik, med katerimi sva se pred leti vzpenjala, in tudi tokrat jih ni manjkalo, poleg njih pa so pobočje krasile predvsem majske prstaste kukavice. Kmalu smo sestopili na kolovoz in zavili levo v gozd. Pri veliki hiši Šebrelje 83 in leta 2010 obnovljeni kapelici smo prišli na makadamsko cesto. Tamkajšnji toplar, kakršni so značilni za te kraje, so zaprli in tako spremenili v nekakšno kolnico. V seznamu nepremične kulturne dediščine ministrstva za kulturo sem prebrala, da je kapelica na prevalu Lansko brdo iz leta 1921, čeprav je na njej letnica 1912. Gre za »češko« napako v seznamu? Na označenem križišču smo sledili kažipotu Šebrelje in nato na razcepu, kjer je ob levem kraku stal znak prepovedano za tovornjake, zavili tja. Potem ko smo stopili na asfalt, smo kakih 40 minut pod Vrhovcem prispeli k lovskemu domu na Lascah (na nekaterih zemljevidih piše Lašci). Tudi tega sva že poznala.



Slabe četrt ure od lovskega doma smo poklepetali z gospo, ki je na njivi pod krajevno tablo Šebrelje sadila sivčka; menda je bil ravno pravi čas za sajenje fižola. Lepo smo se ujeli, saj je sivček tudi najin najljubši fižol. V tem delu Šebrelj, ki se imenuje Kurji Vrh, so črički prepevali tako glasno, da so preglasili ptiče. Po naslednjih 15 minutah smo na ostrem levem ovinku prestopili z asfaltne ceste na makadamsko ali gozdno. Kmalu se je od nje levo odcepil kolovoz in po dolgem času smo naleteli na markacije in kažipote nazaj Šebrelje, levo Krnice in Jagršče. Zavili smo na kolovoz in čez nekaj minut nas je presenetil pogled na veliko domačijo Šebrelje 68, ki kljub lepim zavesam in traktorju ni bila videti obljudena. Mimo Pšenkarja, kakor se imenuje, naj bi se dalo priti v Jagršče, a do ceste »nadstropje« niže, kamor je hotel Branko, je bilo pobočje hudo strmo in ni bilo videti nobene poti. Zato smo se vrnili na ostri levi ovinek (stranpot nam je vzela 20 minut) in nadaljevali po asfaltni cesti. Tokrat smo poskusili desno z nje šele malo pred naslednjimi hišami. Markiran makadam nas je po dobre četrt ure le pripeljal na spodnjo cesto. Ob njej smo srečali možaka, ki ga je zanimalo, a pohajamo, in je zatrdil, da se od Pšenkarja ne pride kar po strmem bregu, ampak je res treba naokoli po cesti, kakor smo storili mi. Spustili smo se do Kopačnice, ki jo je cesta v levem ovinku prečkala. Pod domačijami na desni so se pasle ostrižene ovce.

Pri Šebreljah 67 (nad vrati je pisalo Kmetija Sjavnca ‒ tako domačini imenujejo zaselek in bližnji potok) nas je oblajal glasen kuža in ko smo se oddaljili, je legel, saj je opravil svoj šiht – ta dan gotovo ne bo nikogar več mimo. Na njivi pod hišo je nekdo sadil fižol; očitno je bil res pravi dan za to opravilo. Cesto je nadomestil kolovoz. Vodil nas je po gozdu mimo peskokopa in sredi strmega vzpona nad njim so nas markacije usmerile levo. Takoj smo prišli do kažipotov (nazaj in desno Šebrelje, desno Krnice, naprej Jagršče) na prevalu Stržejca pod Pšenkom. S križišča smo se spustili na drugo stran grebena (po njem je z desne pritekel kolovoz, po katerem bi bili mogoče prišli od Pšenkarja, če bi bili dovolj vztrajni) po ozki peščeni oziroma kamniti stezici. Spust je bil strm in zdrsljiv. Ko je stezica postala zemljata in koreninasta, ni drčalo nič manj. Po senčnem listnatem gozdu smo se bližali dolini, iz katere se je slišal šum vode. Po pol ure smo prečkali Sevnico in onkraj mostu nadaljevali ob njej. Kar živahna je bila, v njej je ležalo veliko skal in v stenah nad njo so se risale slikovite plasti. Cvetele so kranjske bunike in trilistne vetrnice.


Za betonskim zadrževalnikom in cevmi, ostanki male hidroelektrarne, smo po 40 minutah zagledali Kašperjevo domačijo (Jagršče 14). Ob Sevnici so bili nekdaj mlini, na primer Čufrov, med vojno partizanska bolnica, po vojni dve majhni hidroelektrarni. Mimo mostu levo čez potok smo nadaljevali naravnost navzgor po ozki cesti ali kolovozu. Branko naju je opozoril na glas žolne; slišala sva ga že večkrat, a nisva vedela, čigav je. Prečkali smo suh pritok Sevnice, ob katerem je iz zajetja curljala voda. Vzpon je bil strm. Ko smo dosegli rob, smo stopili iz gozda. Nad travniki, posejanimi z drevesi in značilnimi toplarji, smo zagledali Jagršče. Kolovoz nas je vodil mimo razvalin stare cerkve v Polju iz leta 1493, prednice Sv. Uršule. Od nje do vasi smo še nekoliko grizli kolena. Kmalu za pajštvo (sušilnico za sadje) smo pri Jagrščah 10 stopili na asfalt. V klepetu z domačinom smo složno hvalili vreme: ne dežuje, ni prevroče, ni soparno, skratka ravno pravi dan za pohod.

Pol ure od Kašperja smo pri avtu sezuli gojzarje, zadovoljni, da si bodo noge oddahnile, predvsem pa seveda zaradi tega, ker je bil za nami prijeten in zanimiv dan.

Idrijske klavže (707 m) 

Naslednji dan je bil kisel, celo deževen, a na sporedu so bile Idrijske klavže in pika. Ogledala sva si že Kanomeljske ali Ovčjaške, Belčne ali Brusove in Putrihove, k Idrijskim pa nama je lani branila tabla o udoru na cesti, ki da onemogoča dostop do njih.

Cesto do Lajšta sva poznala že od lani. Tokrat se nisva ustavila pri Divjem jezeru, sva se pa nekoliko naprej, pri spomeniku narodnemu heroju Janku Premrlu Vojku, ki je bil tam 15. februarja 1943 v spopadu z Italijani smrtno ranjen. Pri Lajštu naju je razveselilo obvestilo, da bo zaradi teka v Belo cesta med 10.00 in 11.30 zaprta – razveselilo zato, ker sva bila dovolj zgodnja, da naju zapora ni doletela kot lani. Tokrat nisva parkirala pri kopališču, temveč sva nadaljevala vožnjo desno mimo table za konec Idrijske Bele in naprej po gozdni cesti. Kakih 100 m pred mostom čez Idrijco sva šla pogledat kotlice, imenovane tudi bučke (ne vem zakaj, saj so vbočene, ne izbočene), velike tudi do 3 m. Kotlice nastajajo, ker prodniki zaradi vodnega toka krožijo v vdolbinah na dnu in jim brusijo stene, da postajajo čedalje večje.

Peljala sva se še naprej in približno 4 km od Lajšta je bila še vedno tabla o nedostopnosti Idrijskih klavž. Kljub temu sva parkirala in ugibala, ali je udor onemogočil dostop samo vozilom ali tudi pešcem. Tedaj se je iz tiste smeri pripeljal kolesar in povedal, da zaradi podora vožnja z avtom ni mogoča, stezica za pešce pa obide podrto mesto. Opozoril naju je, da je v mokrem zelo blatna in spolzka.

Ker je deževalo, sva palice pustila v avtu in odprla dežnika. Ob cesti so se vrstili podporni zidovi in škarpe. Vse je bilo sivo, ker se je megla spustila čisto do gozda, a vsaj dež je pojenjal. Po slabih 10 minutah se je na ostrem desnem ovinku odcepil levo zvožen kolovoz. Pripeljal naju je k mali hidroelektrarni Mrzla Rupa na Idrijci iz leta 1989. Pred njo se je desno odcepil še en blaten kolovoz, ki se je kmalu končal, od tam pa sva se spustila k strugi, da bi videla Tratnikove usade na drugi strani Idrijce. Iz zapisa o ekskurziji Društva študentov geologije sem »izvedela«, da je to »najlepša golica spodnjega karnijskega horizonta v Sloveniji«. Morala sem se poučiti, da je karnij geološka doba pred kakimi 225 milijoni let in da je usad plaz sipke prepereline, ki prepojena z vodo zaradi lastne teže zdrsi po gladki podlagi, zato je tam pobočje vedno golo, saj se spričo nenehnega drsenja tal ne utegne zarasti.

Vrnila sva se na cesto in oprezala za označenim odcepom levo. Ko sva šla že mimo dveh neoznačenih, se nama je zazdelo, da sva že predaleč. Ravno sva se sklenila obrniti, ko sva zaslišala traktor. Voznik je bil Tratnikov mladi gospodar; razložil je, da ta cesta pelje v Čekovnik in da se morava vrniti k prvemu izmed omenjenih neoznačenih odcepov. Od tam bova videla njihovo domačijo, je povedal. Dejal je, da je pot markirana in da bova po njej prišla do podora, od koder se Tratnikovi usadi vidijo še lepše. Vedel je tudi za »obvoznico«. Po njegovem sva imela do klavž še 4 km (uro hoda).

Obrnila sva. Pri pravem odcepu sva zapustila gozdno cesto in nadaljevala po slabši, s katere sva res videla Tratnikovo domačijo. Razveseljevale so me pikastocvetne in trizobe kukavice. Cesto je ponekod obrobljala kamnitna škarpa. Po dobrih 5 minutah je z desne (od Hleviš) pritekla Idrijsko-cerkljanska planinska pot (ICPP), zato so naju poslej res vodile markacije. Zavila sva levo (Mrzla Rupa) mimo table Onemogočen dostop do Idrijskih klavž / Udor na cesti 150 m. Na njen drog je bil nalepljen znak avstrijske Benediktove poti (Benediktweg – le kaj dela tam?), na drevesu za njo pa je bila pod knafelčkom nenavadna markacija: rdeča pika, obdana s tremi belimi, vse skupaj na zeleni podlagi v obliki trikotnika.

Čez 150 m je bila v ograji z napisom Prepovedan prehod! ravno tolikšna vrzel, da sva zlahka zlezla skozi in zagledala podrti del ceste. Prepoved sva ubogala, le napovedani razgled na Tratnikove usade sva si privoščila. Pred ograjo sva res našla začetek obhodne stezice, dobro označen z markacijo in puščico. Stezica je bila ozka in strma, a nadelana. Na vrhu vzpona, preden se je začela spuščati nazaj k cesti, je bila čeznjo napeljana jeklena žica, povezana z mrežami nad podorom. Ker ni bila označena, je bila dobesedno v spotiko, a jo je Jani pravi čas opazil. Brez palic nama je strmina še bolj nagajala, vendar je »obvoz« trajal manj kot 10 minut.



Ko sva se spustila nazaj na cesto, je bila že slabša kot pred podorom, še vedno pa so bili ob njej podporni zidovi, škarpe in obcestni kamni. Škoda je, da pravzaprav imenitna cesta propada. Čez 5 minut so naju za desnim ovinkom tik pred mostom čez potok čakali ladinijski skladi pod Rižnikarjem. To so plasti zelenega in rdečerjavega laporja, rdečkastega apnenca in odlomov amonitov iz ladinija, obdobja pred več kot 230 milijoni let. Po 40 minutah večinoma vztrajnega (čeprav ne posebno strmega) vzpenjanja sva mimo visokega skalnatega stolpa prispela na cilj. 

Idrijske klavže, največje in najzmogljivejše izmed vseh v teh krajih, so bile zgrajene v letih 1767‒1772. Visoke so bile 11,3 m, zgoraj dolge 41,4 m in debele 10,8 m ter spodaj široke 18 m. Za pregrado je nastalo 785 m dolgo jezero s prostornino do 210.000 m3. Ko so izpustili vodo, so do Idrije splavili približno 13.000 m3 lesa. Leta 1926 je velika povodenj odnesla del grabelj in takrat so prenehale delovati.

Stopila sva še do klavžarjeve domačije slabih 10 minut naprej po cesti (med potjo je ICPP zavila levo). Hiša propada, štale ni več, kašča pa je zdaj počitniška hišica. Z njenim prijaznim in zgovornim lastnikom sva se dolgo pogovarjala in nismo nehali, tudi ko je začelo spet deževati – kar pod dežnik sva ga vzela. Povedal je, da je tam stanoval klavžar (zanimivo: imena za tistega, ki je skrbel za nemoteno delovanje klavž, ni v nobenem meni znanem slovarju), ki je bil s plačo preskrbljen, tu zgoraj, kjer je dobra zemlja, pa je za priboljšek prideloval še žito. Družina je bila najbrž velika, saj »dnevna soba« meri kar 7 x 7 m. Po potresu 1976 so s kašče sneli izvirne freske in so zdaj v muzeju. Domačija je kulturna dediščina, zato ne sme delati nič po svoje. Ko je obnavljal kaščo, mu je Samo Bevk, poslanec iz teh krajev, pomagal, da je sfehtal solde in so naredili kopije fresk. Možak je lovec: »Mal čakam, mal gledam.« V tamkajšnjih gozdovih so poleg srnjadi in jelenjadi tudi medvedje; kar nekaj srečanj z njimi nama je opisal. Povedal je, da je cesta podrta že 5 ali 6 let (ne najdem podatka, od kdaj natanko) in je menda ne nameravajo popraviti. Opisal nama je poti v Smrekovo drago in na Golake ter navrgel, da je, ko je bil »še otročji«, oblezel vse tamkajšnje poti; kljub dobri italijanski vojaški karti se je včasih tudi izgubil. »Naš kraji so tàk zanimivi, a ne?« Prejšnji večer je bil tudi on na Jazzu Cerkno, ker je vstopnico dobil v dar; zdelo se mu je prehrupno. »En poseben folk je to. Tako bi rekel – saj so čisto v redu, ampak so posebni. Pa kalamari so dobri.« Menil je, da domačini sposobnosti in uspehe organizatorjev premalo cenijo. Ko sva se poslovila, je dejal, da bi naju povabil na kavo, ampak mora še posaditi fižol. To so bili pa res fižolovi dnevi.

Med vračanjem po isti poti sva iskala mandljaste diabaze, še eno geoloških posebnosti te pokrajine, a po primerjavi s fotografijami na spletu bi rekla, da jih nisva našla. Za táko imava premalo geološkega daru, znanja pa sploh ne. Med vožnjo »domov« sva odkrila še en dostop k Divjemu jezeru. Tedaj se je ulilo, a seveda ne dovolj, da bi jezero pokazalo, od kod mu ime. Morda drugič, če bo v času Jazza Cerkno močnejše deževje.